XVII. tečaj
12. zvezek.
z vertov sv. Frančiška.
Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška.
S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja
P. Stanislav Šli rab ec,
mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici.
Vsebina IS. zvezka.
Nasa zvezda — večna luč!............................................ 353.
Življenje sv. Marjete Kortonske.
XXV.	pogl. Razni nauki in tožbe Jezusove ....	364.
XXVI.	pogl. Tolažbe od zgoraj.................................. 366.
XXVII. pogl. Smert in poveličanje ......	389.
Seraf Askoljski (Konec)................................. .	.	.	871.
Kako se naj obnašajo udje III. reda.
VII. Pri jedi in pojedinah......................................... 373.
Nauki in izreki čast. Jansza Vianneya, kurata arskega (Konec.) .	381.
Miloščina............................................................... 383.
Kedaj smo v resnici ponižni..............................................381,
Kako obleko si moraš pripravljati za nebeško ženitnino .	,	.	383.
Priporočilo v molitev..................................................  382.
Zahvala za vslišano molitev............................................. 384.
Glede odpustkov v sedanjem svetem letu.................................. 384.
V GORICI. Hilarijanska tiskarna 1900.
Izhaja v nedoločenih obrokih. Velja cel tečaj (12 zvezkov) 150 v.
Knjižne novosti.
Slovenski pravopis. Sestavil Fr. L e v e c. kr. prof. itd. (Dalje.)
Kako torej sodijo Slovani ofjjeljanju naš* mlade gospode ? Profesor B a u d o u i u de C o u r t em a y mi piše mej drugim :
»Levec ima prav, ko piše, da je izrekovanje biZ, prišeZ, voZk ... (z Z in ne z u) ,,s p a k o v a n j e“. Meni je bilo to zmeraj zoperno (wider\vartig) in delalo na me vtis navlaščnega kvarjenja jezika. Za me ima to neki „dekadentist.ični“ značaj. — Prava slovenska izreka tirja, da se V takih slučajih izgovarja -u (-w), in nič druzega kakor -n.— Ne vem, ali sem Vam poslal svojo knjižico »Proba teorji alteruacyj fone-tycznych“, ali pa okrajšano nemško izdajo »Vevšuch čin er Theorie phonetischer Alternationen." Tam govorim na enem kraji ravno o takem kvarjenji slovenskega jezikav neki ljudski šoli: učitelj je zapovedal otrokom, naj berejo in sploh izrekajo „d a Z“, „b i Z“, »delaZ**. . . , mej tem ko se tam, poleg fonetičnih lastnosti vsega dijalekta, Z pred samoglasniki izgovarja kakor rusko .in ali pa poljsko (»normalno** izrekano) 1, — tako kakor tudi na Notranjskem, Dolenjskem, Štajerskem in deloma na Krasu. Na ta način je vsiljeval oni učitelj „alternacijo“ 1 6 1. v takih formah, kakor daZ |j dala, biZ j bila, delat J delala > . ., kar je moglo biti le nenaravno in zoperno.
Ako »gospoda** misli, da se z izgovarjanjem -Z (-lj) na mesti -u bliža vseslovanstvu, se zel6 moti in dela prav za prav v e 1 i k o u e u m n o s t.
Sedaj odgovorim na Vaša vprašanja:
1)	Akustični vtisek »normalnega" poljskega .1 (ki se sicer nahaja v izreki le manjšine Poljakov) in ruskega je skoro popolnoma tak, kakor vtisek slovenskega Z, izgovarjanega pred samoglasniki od »prostega1*, ne' »gosposkega** ljudstva na Notranjskem, na Dolenjskem, na.Štajerskem in deloma na Krasu Vsaj jaz sem tako tam slišal: srn hodila, srn bla, laž, lomit, glava, slama .... Na vsak način je to akustično bliže bilabial-nega w, nego nemško-češkega Z.
2)	Se ve da, da večini Slovanov (Rusom in Poljakom) bolj ustreza, to je, zdi se bolje »slovansko**, ako se izgovarja v a w, v o tv k (vouk) . . , nego ako se izgovarja v a Z, v o Z k (s češko-nemškim -Z). (Sicer pa v mnogih čeških, posebno pa moravskih dijalektih in razen tega sploh v slovaščini, to je severno-ogerski slovenščini, prevlada čisto 1, na rusko-poljski način). Ali to isto se poteza tudi na izreko pred samoglasniki, tako da se zdi b i Z a, v o Z a ... na prvi pogled Rusu in Poljaku ravno tako otroško in „dysfatično“, kakor bi Z, y o 7 . . ., in kakor navadna, normalna češka izieka vseh Z brez izključbe (brez izjema).
3)	Nemški Z se sreča mej Rusi le posamezno, kakor individualna »napačna**, in jako redka izreka. Sploh pa vsi Rusi (Velikorusi) izgovarjajo le 1. — Kaj bo v prihodnje, ne vem;
XVII. tečaj.	V Gorici, 1900.	XII. zvezek.
Naša zvezda — večna luč!
Lepi, ljubeznivi božični prazniki — spet so minili! Minil je spet tudi praznik svetili treh kraljev, ki g a Slovenci po pravici tudi prištevamo božičnim praznikom. Na Jatrovem je bil to blizu do konca četertega stoletja po Kristusu celo edini božični praznik. Dasiravno je pa ta praznik zdaj, ko to bereš, že davno minil, vender ti menda ne bo neljubo, dragi tretjerednik, da se ga v duhu še enkrat poveseliva ter skupaj prevdariva to in ono, kar nama v spomin kliče.
Imenuje se ta praznik, kaker ti je dobro znano, tudi r a z-g 1 a š e n j e Gospodovo, po gerško „e p i f a n i j a“ ; spominjati pa nas ima ne le na tri modre z Jutrovega, ki jim je zvezda naznanila rojstvo Kristusovo in so ga oni tako verno prišli molit in z darovi mu skazat dostojno čast, spominjati nas ima tudi drugega razglašenja Kristusovega, ko ga je sveti Janez kerstil v Jordanu in se je zaslišal glas z nebes: „To je moj ljubi sin, ki imam dopadajenje nad njim“. Naposled nas ima spominjati ta praznik na pervi očitni čudež, ki ga je storil Jezus na ženitnim v Kaui Galilejski, ko je namreč vodo v vino spremenil in tako razodel sam svojo božjo moč.
Še do današnjega dne so se ohranile mej pobožnim katoliškim
— 354 —
ljudstvom razne lepe šege in navade, ki brez dvojbe merijo na. te tri dogodke v Kristusovem življenju. V spomin Jezusovega kersta se s posebno slovesnostjo zlasti v jutrovski, pa tudi v naši rimski katoliški cerkvi, tu že prej ta dan, blagoslavlja voda, ki jo jemljo pobožni kristijani na dom, in zvečer ž njo krope svoje hiše in druga gospodarska poslopja. Ob enem se tudi kadi z nviruhom“, to je rastlino, po latinski „asarum europaeum“ imenovano, ki je bila prejšnje leto na cvetno nedeljo mej drugimi rastlinami v cerkvi pri blagoslovljenju. To nas lepo spominja drazega kadila, ki so ga modli prinesli v dar novorojenemu judovskemu kralju.
Po kajenju in kropljenju se zbere družina v preprostih slovenskih hišah — vsaj v mojem kraju je bilo nekedaj tako, in upam, da je še — okoli mize z belim pertom pogernjene. Na sredi mize kraljuje veliki, s testenimi kitami in ptičicami olepotičeni božični hleb, nekod „župnik“, drugod „popertnik“ ali „popertnjak“ imenovan ; okoli njega se verste mali božični hlebci, namenjeni vsakemu izmej družine po eden, in drugi kruh. Kaj more biti to, ko nekak spomin na ženitvanjsko mizo v Kani Galilejski ? Saj namreč ta kruh ni na mizi, da bi ga družina povečerjala. Družina se zbere okoli mize, tako obložene, le k molitvi. Moli se rožni veuec, vsi trije deli, in po molitvi se božični kruh spravi nenačet. V starih časih je bil namreč tudi pred tem 'praznikom oster post, zlasti menda, dokler je bil to še edini ali glavni božični praznik. Pozneje, ko se je začelo rojstvo Gospodovo obhajati samo zase, je bilo primerno, da se je opravil post pred pervim božičnim praznikom ; molitev pri pogernjeni z božičnim kruhom obloženi mizi pa se je od tedaj nadalje opravljala ne samo pred svetimi tremi kralji, temuč vže tudi na sveti večer pred božičem in prav tako tudi pred osmiuo božiča ali novim letom. Veliki božični hleb se pa, kjer se je stara navada ohranila, razdeli še le opoldne na svetih treh kraljev dan; vsako družinče, pa tudi vsako živinče dobi svoj kosec, seveda morebiti že plesniv.
Zraven teh tihih in pobožnih družinskih navad je bila nekod in je morda še zdaj kod tudi druga bolj hrupna in igrav-ska navada: trije mladi ljudje se oblečejo za kralje, eden mej njimi je kajpada zamorec ; na kakem drogu nosijo svitlo zvezdo in tako gredo od hiše do hiše pojoč stare preproste božične pesmi. Daril ne prinašajo, pač pa jih prosijo in radi sprejemljejo.
— 355 —
Nekoliko podobna je navada v samostanih, kjer se zvečer pred epifanijo blagoslavljajo s kropljenjem, kajenjem in molitvami posamezne celice in drugi prostori. Blagoslovljenje opravlja kak mlajši mašnik mej dvema strežnikoma se svečami, vsi trije v cerkvenih belih srajčicah. Spremljajo jih, kjer so, drugi kleriki, pojoč lepo staro latinsko pesem o rojstvu Kristusovem.*) In tudi ta ljuba samostanska mladina je nabirala nekedaj ob tej priliki pri posameznih stariših redovnikih primerna majhina darila.
Vidiš, dragi bravec, tako se obhaja svetih treh kraljev praznik več ali menj po vseh krajih z nekakim posebnim veseljem in nenavadnimi slovesnostmi. Nekaj posebnega je mej drugim zlast i tudi to, da se cerkvene molitve tega praznika ponavljajo malo spremenjene in sveta maša skoraj nespremenjena skozi vso osmino, prav kaker se razglašenje ali razodevenje Gospodovo v resniei ponavlja in doveršuje vsa stoletja ter zdaj temu zdaj onemu narodu oznani prihod zveličarjev in vstanovljenje njegove cerkve. Potemtakem je ta praznik spomin tudi našega poklica k jaslicam, pred tabernakelj Gospodov, v cerkev Kristusovo, in kedo se ne bi veselil po pravici tolike milosti božje, kako ne bi bil svetega veselja polu ta praznik ?
Ali, da bo imelo najuno veselje terdno podlago, da se ne bova motila na svojo škodo, dragi tretjerednik, glede tolike milosti božje, premisliva zdaj nekoliko bolj na drobno, kako in kaj je z nama, kako se ponašava midva zlasti z ozirom na zvezdo, ki tudi naju vabi pred tabernakelj, v cerkev Kristusovo ?
Zvezda se je prikazala modrim na Jutrovem in spoznali so njen pomen. Bog jim ga je razodel, kaker si že bodi, in vero-
*) Ta preprosta, ginljiva pesem se tako začenja:
„Puer natus in Betlehem,
Hoc in anno.
Unde gaudet Jerusalem,
Hoc in anno gratulcmur,
Gcnitrici collactcmur In dulci jubilo,
Christum rcgcm vcncrtmtir In novo cantico
Ležeče verstice se ponavljajo pri vseh kiticah. Cela pesem je z notami vred natisnjena v knjižici „Flores medici.14 Collegit P. Chrysogonus Majar. — Te knjižice je še precej izvodov pri „Cvetju“; naročnikom duhovnikom, ki bi jo želeli, jo radi pošljemo proti marki 10 vinarjev. Sicer po-ne »rečeno izdanje vender ni brez nekake zajemavnosti.
— 356 —
vali so. Šli so in popraševali po mladem kralju judovskem, da bi ga molili in obdarovali ko svojega Boga in zveličarja. In ko so prišli v Jeruzalem, so tudi judje tamkajšnji in Herodež, njih kralj, slišali o zvezdi in nje pomenu in vstrašili so se ysi vkup. In ko se je zvezda modrim vnovič prikazala v Jeruzalemu, so jo videli tudi oni, ali da bi bili za njo šli z modrimi Jezusa molit, judje tega niso storili. Bodi si, da so verovali na obljubljenega mesija, ali da niso, oni so imeli druge misli, druge skerbi. Pač pa je Herodež rekel, da ga pojde tudi on molit, naj mu le sporočijo modri, ko ga najdejo. Hinavec! kaj molit — morit ga je hotel iti.
Tako vidiva torej v tistem času trojne ljudi v Jeruzalemu : pobožne, ki verujejo in molijo, posvetne, ki se ne brigajo za vero in verske dolžnosti, hinavce, ki rabijo vero zlo v svoje samo-pridne, hudobne namene.
In kaker je bilo tedaj v Jeruzalemu, tako je nekako tudi še dandanašnji na svetu. Kaker je obstala zvezda modrih v Betlehemu nad hišo, kjer je bilo tedaj božje dete Jezus, tako sveti zdaj naša zvezda, večna luč, pred tabernakeljnom, kjer prebiva prav tisti Jezus v najsvetejšem zakramentu. In ves svet ve, kaj pomeni naša zvezda, večna luč, v katoliških cerkvah, — ali koliko jih je podobnih modrim, ki vstopijo, molijo, darujejo ? Ne mnogo! Kraljevskega rodu so pa vsi, ne po kervi, bodi si, pač pa po duši, — kar je tolikanj veče vrednosti. — In kedo so?
To so tiste blage dušice, ki dan na dan na vse zgodaj vstajajo in v vsakem vremenu, tudi v černi temi, tudi v gosti megli, v dežju in nevihti hite v cerkev, da počaste svojega Boga, preden jih pokliče določena ura na delo, s keterim si služijo svoj vsakdanji kruhek, dušice, ki ne iščejo in ne najdejo nikjer ve-čega veselja ko v cerkvi pred tabernakeljnom pri ljubem Jezusu. Svet jih zaničuje, ali one so srečne ; svet bi jih zavidal, ke bi mogel okusiti njih srečo.
Ali je morda ne more ? Saj vsem miglja tako milo in prijazno, saj vse vabi rečna luč, saj vse čaka ljubi Jezus v svoji mali hišici; njegovo božje, ljubezni polno serce je vsem odperto, tudi tistim celo, ki ločeni od cerkve v krivoverstvu živijo. Ali verjamete ? Nate dokaze !
Samo nekoličko naj se je človek pobrigal za napredek katoliškega pesemstva na Nemškem v poslednjih letih, pa mu ni neznano ime K 6 r d u 1 a Peregrina. Ta sloveča pesemniea,
— 357 —
tretjerednica sy. Frančiška, ie živi — v Švacu na Tiroljskem. Rojena je bila pa 17. junija 1845 v Maljhinu (Mal eh in) v sevenio-nemški vojvodini Meklenburg-Šverin, kjer je bil tedaj njen oče Viljem Wohler protestantski pastor. Viljem Wohler je dobil pozneje službo v mestu Lud\vigslust, kjer je tudi katoliška cerkev. To cerkev je želeia mlada Kordula videti tudi od znotraj seznaniti se s* službo božjo katoliško, — želja, ki se pastorjevi hčeri ne izpolni posebno lehko. Vender je Kordula tako dolgo prosila in nadlegovala očeta, dokler jo je nekega dne res peljal v tisto katoliško cerkev k sveti maši.
In „ko sem, še ne šestnajstih let“, tako piše sama, „pervič prišla v katoliško cerkev, pervič se približala blesku večne luči iu začutila skrivnostno pihljanje od oltarja, tedaj mi je bilo tisti hip jasno, po čem je kopernela moja duša tako goreče, kaker jelen po hladni vodi, kaj je vkljub najobilniši pozemeljski sreči tako britko pogrešala, — osebno bližino, telesno pričujočnost živega Boga, o keteri protestantje, ah 1 nič ne vedo in nič veleti nočejo.“
Od tedaj, od ure, ki jo je prebila v katoliški cerkvi, je bilo serce pastorjeve hčerke kaker privezano na tabernakelj. Neprenehoma je mislila na Jezusa v presvetem rešnem telesu, najlepše pesmi zlagala njemu na čast. Po deržavnih postavah ji ni bilo dovoljeno, dokler ni bila še polnoletna, tudi po unanje prestopiti v katoliško cerkev, ali v sercu je bila terdno prepričana : tista cerkev, ki ima Boga samega v svojih tabernakeljnih, ima tudi v vseh svojih naukih pravo resnico. To njeno prepričanje je bilo tako popolno, da ga ni moglo zmagati niti omajati vse pregovarjanje njenih domačih. Oče ji je prestop v katoliško cerkev seveda naravnost prepovedal. Kako bi bil tudi mogel dovoliti kaj takega protestantski pastor, kako terpeti katoličanko v svoji hiši, v svoji družini celo ? Ali Kordula se ni dala omečiti niti vžugati; rajši je vse zapustila, vsemu se odpovedala, ko da bi bila zatajila svoje prepričanje, zavergla vero, ki jo je spoznala za pravo. Kar je imela najljubšega na svetu, očeta in mater, brate in sestrice, srečno življenje v prijazni domači hiši, vse je zapustila in šla je, kamer ji je migljala večna luč. Oče jo je sam spremil na železnico in ločila sta se v britkih solzah za vselej. Zveza z domačo hišo je bila pretergana popolnoma. Brez dčdiščine, brez upanja na spravo je šlo vbogo dekle samo po svetu. Prestopa v katoliško cerkev ni moglo nič več zaderžavati. 10. julija
— 358 —
1870 je v Frajburgu na Badenskem v pričujočnosti slovečega pisatelja Aljbana Štoljca, njenega dušnega svetuika, postala katoličanka tudi po unanjem.
Kako se je na to godilo dobrega življenja vajeni, tino izobraženi gospodični, ne bomo pravili obšit niše ; zadosti bodi rečeno, da je morala služiti delj časa prav za navadno deklo, kaker sveta Notburga, in prišel je dan, ko je od hiše do hiše tudi take službe zastonj iskala. To je bil najtežji dan njenega življenja, kaker sama piše. Pa seveda si je mogla tudi še pozneje dolgo časa le najpotrebniše za pičlo hrano, ponižno obleko in borno stanovanje s težavo prislužiti,— in vender je bila v sercu zadovoljna, srečna in vesela, bližina najsvetejšega ji je tisoč in milijon krat nadomestila vso srečo, vse dobrote tega minljivega sveta. Vseskozi je zlagala lepe pobožne pesmi, zlasti o presvetem resnem telesu. Zbirka takih njenih pesmi z naslovom ,,Kaj večna luč pripoveduje/1 (Was das ewige Licht erzahlt), pervič natisnjena leta 1874, je zdaj razširjena že v enajstih izdanjih.*) —
To je pač eden najnovejših in najočitniših izmej premnogih primerov čudovite božje sile, ki z njo tako mogočno vleče večna luč človeška serca v katoliško cerkev, pred tabernakelj, k milemu Jezusu. Omenimo na kratko še dvoje, troje takih primerov.
Slavni angleški kardinalj Uajzmen (W j s e m a n) o nekem gospodu, M a s 6 n po imenu, ki je bil nekoliko let metodistov-skega krivoverstva pridigar, pozneje pa pobožen katoliški duhovnik, piše, da ga je slišal v pridigi, kako je pravil pred mnogimi poslušavci, da je bil glavni vzrok njegovega spreobernjenja ta, ker je čutil vselej, keder je vstopil v kako katoliško cerkev, kaker nekak svet strah in gi je nekaj kaker sililo: poklekni! če tudi ni bila ravno očitna služba božja ; v svoji metodistovski cerkvi pa ni nikoli čutil kaj takega. Iz pervega nikaker ni vedel, kaj bi vtegnilo to biti; sprevidel pa je, ko se je seznanil z naukom katoliške cerkve o presvetem rešnem telesu.
Dalje pripoveduje imenovani kardinalj o neki baronovki, nemški prot6stantinji, ki je prišla nekega dne, ko je bila v Rimu, v cerkev vednega češčenja, kjer je sveto resno telo ves dan izpostavljeno. Noter je videla mnogo ljudi, ki so zatopljeni v
*) Založil je knjižico Feliciau Paneli v Innsbrucku, stane 3 krone. Enako je vredna priporočila nova knjižica . Aus Lebens Liebe, I.ast nnd Leid, ein Pilgersang zur Abendzeit, voir Cordula Peregrina“, izešla lavno tam 1. 1898.
— 359 —
molitev tilio klečali pred oltarjem. Na oltarji ni videla nič ko veliko množino luči. „Dobri Bog,11 je rekla sama pri sebi, „menda vender ne molijo sveč, ti ljudje !“ Ali nehote je tudi ona pokleknila in molila, sama ni vedela, kaj. In spet in spet jo je vleklo v tisto cerkev in vselej se ji ie zgodilo tako. Celo leto je poteklo, proden je zvedela, kedo je bil, ki jo je vabil. Z britkostjo se je spominjala pozneje svoje zaslepljenosti.
Podobno se je nekako godilo poznejšemu nasledniku Uajz-menovemu, kardinal ju Menningu. Tudi on je prišel že ko anglikanski duhovnik v Rim ter hodil tam po cerkvah ogledovat, kaker imajo navado bogati augleži. Neko jutro pride v cerkev sv. Ludovika, francoskega kralja. Na oltarju je bilo izpostavljeno sveto resno telo. Vse je bilo prav preprosto. Nekaj sveč je gorelo; v koru je klečalo nekoliko duhovnikov v roketih ; nekoliko vernih je molilo v cerkvi. Nič posebnega ! Vender je au-glikanski duhovnik kaker nekaj skrivnostnega čutil v sercu, kaker bi mu bilo nekaj zasvetilo, kaker bi ga bilo nekaj k sebi vleklo. Pervič v življenju se mu je zazdelo, da bi vtegnila tam biti resnica in da ni nemogoče, da bi bil še sam kedaj katoličan. Spreobernjenje to ni bilo še. le pervi klic božji. Ali možni zapiral serca milosti, molil je, preiskaval in študiral se vso gorečnostjo in odkritosereno-stjo. Razsvitljenje je rastlo od dne do dne in milost božja je storila, kar je bilo še treba. Mening je postal katoličan, duhovnik, škof in kardinalj. —
Še več nam ne bi bilo nemogoče povedati takih zgledov, ali saj so ti zadosti v dokaz, kako celo krivoverce vabi naša zvezda, večna luč, ki gori po katoliških cerkvah pred taberna-keljnom, — in nas katoličanov, nas redovnikov ne bi privabila v naših potrebah, zlasti pa v naši uajveči potrebi, ki je zveličanje naše duše ?!
Pojdimo toiej, kamer nas kliče ta mila zvezdica, radi, kaker so šli modri iz daljne Jutrove dežele. Prav tistega kralja, ki so ga oni prišli molit tam od daleč, Bog ve kako daleč, in po slabih in neznanih potih, prav tistega večno mladega kralja imamo tudi mi osebno pričujočega v naših cerkvah. O, pridite, molimo ga ! — —
Ali, kaker smo rekli, tudi j u d j e so videli zvezdo, pa vender niso šli z modrimi molit Jezusa. Zakopani v posvetne skerbi, posvetne opravke in zabavke se niso brigali za njo in za njen pomen, ali pa celo verjeli niso, ko so slišali, kaj pomeni ;
— 360 —
ošabna posvetna modrost jim je branila. In tako je blizu tudi dandanašnji. Katoliški kristijan ve. koga ima v cerkvi v taber-nakeljnu, ve, da prav tistega Jezusa, ki so ga prišli molit modri z Jutrovega; pa kako se večina malo zmeni za to! Kako samega pušča! In še ko pride v cerkev, kako malo misli nanj!
Seveda Jezus v tabernakeljnu zato nič ne terpi ; ni mu dolgčas in nič se ne jezi, da je sam noter noč in dan. On sploh našega obiskovanja, našega češčenja in moljeuja nič ne potrebuje, on je lehko tudi brez nas popolnoma in Neskončno srečen in blažen Res je sicer ne le ko Bog, ampak tudi ko človek pričujoč v svetih hostijah, vender pa ne ko terpljenju in slabostim podveržen človek, temuč ko človek v stanu zveličanja, tolikega zveličanja, kaker ga je le edino ou in nihče drugi mogel, po združenju z božjo natoro namreč, doseči. V tem oziru bodimo torej le brez skerbi, Jezusu se v tabernakeljnu zavoljo naše nemarnosti iu hudobe ne godi kako slabo; njega ne more zadeti nobena slabost, nobeno terpljenje več.
Ali če Jezus ne potrebuje nas iu našega češčenja, potrebujemo pa mi njega in njegove pomoči. In še kako je potrebujemo! Kako velike, kako mnogotere so naše potrebe! In Jezus ni rekel da nam bo dal nebeški Oče vse, kar potrebujemo, naj ga prosimo ali pa ne. temuč : »Prosite in se vam bo dalo“, tako je rekel, in kako lepo nas je učil moliti: „0 č e naš, kir si v nebesih !“ in prositi vsaki dan:	„Daj nam d en e s naš vsakdanji
kruh!« —
Naš posredovavec pri Očetu pa je naj prej Sin; po pravici se moramo torej k njemu zatekati vsaki dan, in dasiravno nas sliši ko Bog Sin povsod, kjer smo, vender nas bo pač najrajši vslišal tam, kjer je v vidnem znamenju tudi ko človek, naš brat, pričujoč.
S tem pa zopet ni rečeno, da imamo le vedno v cerkvi tičati, le v eno mer pred tabernakeljnom klečati in pričakovati, da bo že Bog skerbel, da se naše druge dolžnosti same opravijo. Še prijateljem, pravi že neki moder paganski mož, ne moreš nakladati, da bi za te kaj delali, ko sam lenobo paseš, nikar pa bogovom! *) lu naš slovenski pregovor je tak: „Bog pravi: Gouiaraj, da ti bom pomagal!“ — Eno in drugo mora biti, delo in molitev; kraj najprimerniši molitvi je pa, to je terdno in
Demoith. 01. 2, 23.
- 361 —
očitno, v cerkvi, tam, kjer imamo v tabernakeljau pričujočega našega Boga in zveličarja, in ni dvojiti, da je vredno hude graje, ako veruje sicer kristijan v to pričujočnost zveličarjevo, pa se vender tako malo zmeni zanj. Če pa ne veruje, potem se pa seveda vže ne more več imenovati kristijana.
Zalibog, da se ne manjka dandanašnji tudi takih, ki ne verujejo, povsod po svetu, tudi po deželah, ki so po imenu katoliške ! Francoska je na priliko katoliška dežela ; vender v Parizu, kaker pravijo katoliški duhovniki, ki to lehko vejo, mej otroci v šolah že dve tretjini ui kerščenih; za Kristusa in za Boga sploh ti otroci nič ne vedo, njih stariši torej, če tudi kaj vedo, vender nič ne verujejo. Tako zdaj v najstariših katoliških pokrajinah živijo ajdje, pravi ajdje, kaker so bili nekedaj v paganskih časih, morebiti celo hujši, kaker so dandanašnji po ajdovskih deželah v Aziji, ali Afriki. In kaj se uče ti ubogi otroci v francoskih šolah? Nič o Bogu, nič o božjih ali cerkvenih zapovedih! Vere, molitve, katekizma ne poznajo. Namestu dolžnosti katoliških kristijanov jih uče pravice francoskih deržavljanov. Imenitne pravice kajpada ! Na Francoskem ima siromak, ki kamen tolče in cesto posiplje ž njim, tako pravico pri volitvah, kaker bogataš, ki se po tisti cesti v svitli kočiji vozi brez dela in truda. Ali siromak po volitvi z manjšim trudom kamen tolče, ali se bogataš menj prevzetno vozi v svoji svitli kočiji, to ni povedano v francoski šolski knjigi.
Pa pri nas seveda, hvala Bogu, do zdaj še nismo v tej reči prav tako daleč, kaker so na Francoskem in Italijanskem ; ali ne motimo se! če pojde, kaker je šlo do zdaj, tudi mi bomo kmalu tam. Saj se neki že tudi mej Slovenci očitno hvali in povzdiguje staro ajdovstvo nasproti veri in cerkvi Kristusovi, prav kaker so to delali v začetku potekajočega stoletja zdaj obožavani nemški pismarji in pesmarji, znani Gete, Šiler, Hajne in toliko drugih.
Ne čudimo se! Cerkev Kristusova na zemlji se imenuje voj-skovavna in tudi je. V vojski je pa že tako, da zmaguje zdaj ena, zdaj druga stran, zdaj pravica, zdaj krivica, zdaj Kristus, zdaj Antikrist. Prav zato ni sile, da bi obupali. V prejšnjem stoletju je bila katoliška cerkev celo v večih nevarnostih, kaker je dandanašnji; sovražniki s> se že veselili, da sojo poderli. Ali peklenska vrata je niso premagala ; celo terdniše in veličast-niše stoji dandanašnji kaker pred sto leti. Le gnjilo in piškavo
— 362 —
sadje odpada; pošteni možje, ki jim gre za resnico, se vračajo y katoliško cerkev od vseli strani, iz razkola in krivoverstva, ka-ker iz nevere in malomarnosti. Če smo povedali prej, kako se strašno zajeda mej francosko ljudstvo zlasti v poslednjih dvajsetih letih splošno brezverstvo. moramo povdariti tukaj, da se mej najviše izobraženimi vže odločilo prikazuje zopet veselo prero-jenje kerščanstva. Najznamenitiši možje, sloveči pesemniki in pisatelji se spreobračajo in leliko si mislimo, kako mogočno vpliva zgled takih mož na hitro, lehkosprejemno francosko ljudstvo. Naj omenimo tukaj le enega takega veljaka, ime mu je Frančišek Kope (Frangois Coppee, de 1’Academie frangaise). Kujiga, ki popisuje v nji svoje spreobernjeuje („La Bonne Souf-france"), je v menj ko dveh letih doživela 82. izdanje. To pač ne bi bilo mogoče, ke bi bil francoski narod sploh resno slovo dal katoliški veri in cerkvi.
Tudi Slovencu, in naj bo še take izobražen in učen, se torej ni treba sramovati vere in življenja po veri. Tisti mladi Slovenci pa, ki se vere sramujejo in po nji ne žive, ki se vzdigujejo zoper cerkev in papeže, škofe in duhovščino, in hvalijo in povišujejo paganstvo, oni se bodo kesali, ko bo prepozno. Kedor torej sam sebi in svojim slovenskim rojakom dobro želi, naj nikar ne posluša modrovanja takih prerokov, ljudi, ki jim očitno ni za resnico in pravico, temuč le za mošujico in kar se jim še za to življenje prijetno in poželenja vredno zdi. Take ljudi po pravici primerjamo judom, ki so videli zvezdo in slišali, kaj pomeni, pa vender niso šli z modrimi molit Kristusa, in morebiti so tudi druge zaderžavali se svojim slabim zgledom in očitnim nasprotnim govorjenjem.
Malopridni ljudje! ostre graje in kazni vredni!
Ali še maiopriduiši je bil Herodež, ki je naročil modrim, naj le gredo in poiščejo dete, da ga bo potlej tudi on šel molit. Lepo je govoril, ali gerdo je mislil, prav kaker Judež 33 let blizu pozneje.
O Herodež kralj, o Judež Iškarjot, žalostna imena! In vender, tudi taki ljudje so na svetu, tudi še zdaj! Po unauje sama pobožnost, sama gorečnost — za Boga, za vero, za cerkev, za narod, — v sercu zgolj satnopridni, samopašni, posvetni, morda peklenski nameni! To je hinavščina, licemerstvo, farizejstvo, — to je tisti greh, ki morebiti največo škodo dela veri in cerkvi Kristusovi, tako kaker so bili že pred 1900 leti najhujši nasprot-
— 368 —
niki našega nebeškega učenika hinavci, farizeji. — Berž ko se namreč pokaže, (la je bil na videz goreči katoličan v resnici samopašnik brez vere in vesti, berž se vzdigne in razširi sura : „Glejte jih, taki so vsi! Vera in pobožnost jim jele orodje go-spodovavnosti, zlatohlepnosti in srebroljubja; verniki so nevedne, lehkomišljene, boječe ovčice, ki jih strižejo in koljejo prekanjeni sleparji v božjem imenu !“ — Kedo se ne spominja nanj, na tak silen sum, ki so ga, ni še davno, širili z vidno slastjo nepri-jateli katoliške cerkve o priliki, ko je nesramno sam razgalil svoje grozovite satanske sleparije znani francoski framason — mi, hvala Bogu ! nismo oskrunili „Cvetja“ z njegovim ostudnim imenom in tudi zdaj ga ne bomo ; toliko drugih katoliških listov je, žal, na sramoti ostalo se svojo naglo, preprosto vernostjo. Pač jasen dokaz, kako opravičen je včasih znani pregovor : „Bog nas varuj prijatelov, sovražnikov se bomo skušali sami.“
Vi pa, dragi tretjeredniki, vi imate še posebno dolžnost, z največo skerbjo se zderžavati vsake tudi najmanjše sence hinavstva, sovražiti hinavščino iz dna serca vže zato, ker se je dajalo hinavcem in se jim morebiti še zdaj kje daje prav vaše, res da spačeno, nekedanje ime — po kaki pravici, jaz ne vem.
Bodite torej pobožni, dragi tretjeredniki, ali pobožni v duhu, in resnici ; nikedar svoje pobožnosti nalašč ne kažite svetu ; dobra dela delajte, pa skrivajte jih pred ljudmi, da ohranijo svojo vrednost pred Bogom. Vseh nenavadnih in čudnih unanjih pobožnosti se varujte, ker je pri njih zmirom nevarnost, da se jim pridruži duhovna ničemernost, prevzetnost in tudi hinavščina. Ne bodite ostri sodniki drugih, pač pa skušajte sami svoje slabosti do dobrega spoznati, pravično presoditi in iztrebiti brez prizanašanja. Drugim, ki jih vidite na slabem potu, pa skušajte pomagati bolj s tiho molitvijo, kaker z glasnim svarjenjem ali celo jeznim očitanjem, zlasti, keder niste vi odgovorni za nje.
Ljubimo se mej sabo, kaker nas je ljubil naš Gospod Jezus Kristus in nas še zmirom ljubi; le tako bomo tudi mi njega mogli prav ljubiti in v najsvetejšem zakramentu prav častiti ; le tako bomo hodili vredno poklica, s keterim smo poklicani, poklicani najprej v cerkev Kristusovo, občino svetnikov, in potem še posebej v red našega ljubezni gorečega serafinskega očeta svetega Frančiška. Tako živeči bomo radostno obhajali, če nam ga Hog da včakati še kedaj, slovesni praznik razglašenja Gospodovega,
— 364 —
praznik našega poklica, pričakovaje poslednjega poklica gori v večna prebivališča, kjer bomo, kar zdaj ponižno verujemo, veseli gledali od obličja do obličja.
Življenje sv. Marjete Kortonske.
P. A. M.
XXV. POGLAVJE.
Razni nauki in tožbe Jezusove.
Mnogo reči je Gospod razodel svoji zvesti služabnici, ke-terih pa ne bomo vseh popisali, ker so si bolj ali menj ena drugi podobne ; le neketere hočemo še omeniti, posebno to, kar ji je Gospod razodel zarad poboljšanja in prenovljenja človeškega rodu.
V	noči druge nedelje v adventu ji je rekel Gospod: „Jaz hočem, da naj imajo vsi moji prijatelj čistost serca in telesa, naj govore vedno resnico, naj krote svoje počutkeiu bodo napolnjeni s popolno ljubeznijo. Kaker sem se jaz Gospod vseh stvari vsem pod-vorgel, tako naj se tudi vsi moji služabniki ponižujejo in žele, da bi jih vsi ljudje zaničevali. Ako bodo čisti kot bele lilije in vsi goreči od ljubezni, bodo dosegli pravo slavo, dobili od mene, delivca vsega dobrega, obilo milosti in imenovani bodo v resnici moji izvoljenci.“
Na to je Gospod, kaker vže večkrat, tožil čez hinavske duše, ketere ga se svojim življenjem bolj žalijo kot časte; tožil je čez kralje, mogočne tega sveta, predstojnike, urednike, davkarje, sodnike in odvetnike; tožil je čez spridena dekleta, slabe žene in vdove; čez goljufne tergovce in oderuhe.
V	takih trenutkih je pobožna duša pričakovala od Gospoda kako tolažbo ter sama pri sebi mislila : „Kaj neki mi bo zdaj Gospod podelil ?“ Gotovo nedolžna misel je bila to, vender je natančna pravičnost božja našla madež v njej. Zato jo je Gospod posvaril: „Zakaj hočeš ti meriti neskončno modrost ? Nikedar se ne derzni omejiti mojih del in jih preiskovati. Ako hočeš priti do zažcljenega namena, hiti po poti križa in gotovo boš dobila največe milosti, ketere želiš. Tvoja priprostost se da izgovarjati s hrepenenjem po moji milosti."
— 365 —
Gospod je še mnogo ž njo govoril. Mej drugim je rekel: „Hočem, da objokuj tisti čas, ko si me žalila“. Na to je hitro odgovorila: „0 Gospod! Ke bi bilo moje telo veliko ko cel svet ter se stopilo v solzah in kervi zarad velikega kesanja nad tolikimi krivicami in razžaljenjem, s keterim sem te žalila, bi veu-der nikedar ne mogla popolnoma popraviti to razžaljenje. Vender jaz se kesam in želim imeti toliko kesanje, kaker mi ga bo podelila tvoja milost." Na to je občutila toliko sladkost, da je zaklicala: „Kako morejo prenašati toliko sladkost vse nebeške trume, ki so pred teboj v večni domovini ?“
Ko je izrekla svoje veliko hrepenenje, naj bi se nigdar več od njega ne ločila, jo je napolnila nova sladkost, da je rekla: „Gospod, ke bi ti s tako sladkostjo napolnil serca vseh ljudi, nikedar bi ne žalili tvojega veličastva." Predvečer pred praznikom sv. Janeza ji je Gospod po sv. obhajilu rekel: „0 hči! Rečem ti, jaz sem dobri pastir. Jaz varujem in poznam svoje ovce. Veseli se, hči jeruzalemska, s svojimi brati, ki so v mestu nebeškega veličastva in se vesele tvojega prihoda. Povem ti, da boš v večnem življenju ogledalo za vse grešnike. Kaker bodo na dan sodbe ločeni dobri od hudobnih, tako se bodo tudi poznali in razločevali grešniki, ki so od mene dosegli milost, od drugih pravičnih. Tisti dan se bodo vsi skupaj veselili, ki so po tvojem zgledu spreobernjeni storili pravo pokoro."
Nekega dne se ji je prikazal peklenski duh v grozni podobi ter ji rekel : „Vedi. da nikedar ne boš dosegla milosti in vsmiljenja, ker si sama sebe končala s tvojo preveliko zderžnostjo in ostrostjo." Serčno mu je Marjeta odgovorila: „Poberi se od mene, jaz ne maram tvojega prilizovanja".
Čez eno uro se ji prikaže v še bolj strašni podobi in reče : „0 ti najbolj nesrečna od vseh ženskih, kar jih je na svetu, kedo pa je, keteremu služiš ? Kedo je tisti, keteremu slediš s tako zvestim sercem in edino le njega ljubiš ? To je tisti tvoj ljubljeni Jezus, po keterem noč in dan hrepeniš, zarad keterega se vedno terpinčiš“. Marjeta ga je novič zapodila v beg in Gospod jo je pokrepčal in obilno potolažil. Rekel ji je : „Ker se vže bližaš zveličanju, te bo hudobni duh vedno bolj napadal. Pa ne boj se, ker te bom jaz podpiral."
— 366 —
XXVI. POGLAVJE.
Tolažbe od zgoraj.
Mnogo smo vže povedali, kako je nebeški ženin tolažil svojo-zvesto nevesto in služabnico Marjeto in še veliko več bi se dalo povedati. Mej vsemi tolažbami pa je bila najslajša tista, ki jo je dobila na osmino praznika sv. Janeza evangelista nekaj let pred smertjo. Tedaj je bila Marjeta zelo žalostna in poterta, ker se ni spolnilo njeno hrepenenje po smerti, posebno pa, ker je bila ostala na božične praznike brez vsake tolažbe. Pa Bog ji je poslal njenega angelja varilia, ki ji je mnogo razodel o večni sreči, ki jo čaka. Slednjič ji je tudi sam rekel: „0 Marjeta, moja ljuba hči! Ko boš prestala pokoro, ki jo terpiš se svojo boleznijo v ustih, potlej te bom poklical in doveršil v tebi, kar ti je obljubil moj angelj.“ Kmalu na to je zopet poslal k nji svojega angelja,. da jo je tolažil. „0 hči!“ ji je rekel, „blažena skerb, ki seih jo za te imel, zakaj tvoje ime je zapisano v knjigi življenja. Povem ti, da ti bo veliki Bog, ki ti je dodelil veliko milost, tudi velike reči razodel ob času, ko bo njemu ljubo.“
V osmini enega Marijinih praznikov, ko je bila v svoji celici prejela presv. Rešuje Telo in ji je bil Gospod milostno razodel, da se bodo tudi neverniki vdeležili sadu njene pokore, je Marjeta dosegla to veliko milost, da si je smela postaviti na. glavo prelepo krono in se obleči v prelepo belo vso sč zlatom pretekano obleko. V tem blaženem trenutku je vskiiknila: „Ti si Kristus, sin živega Boga, moj Bog in moj Gospod, ki si za naše zveličanje prišel na ta svet." Gospod pa ji je rekel : „In jaz ti rečem, ti si moja izvoljena hči in nevesta, biser bel in erdeč v meni, svet in bel za mene. Ni ga serca na svetu, ki bi moglo popolnoma spoznati in verovati, kako velika si ti v meni-Ti praviš, da se ne moreš nasititi v ljubezni do mene in jaz ti povem, da te ne bom prenehal ljubiti. Žalostna si in govoriš, da se je tvoje serce ohladilo v ljubezni do mene, tvojega Gospoda. Toda to se ti le tako zdi, ker se bolehno in slabotno telo ne more več tako vaditi v čednostih in molitvah. Pa povem ti, da tvoje telo, če tudi je vže tako slabo, vender živi v meni in gori v ljubezni. Ali mar ne gori tvoja ljubezen, ko si vender pripravljena vse meni darovati in bi rada dala vbogim najdražje: in ke bi bilo to tudi mesto iz samega zlata ?
— 367 —
Marjeta je odgovorila : „0 moj Gospod ! Ne reci zlato mesto ; aakaj ke bi bil celi svet moja lastnina, nič bi za se ne obderžala, 'temuč le na to bi mislila, kako bi vse prav po tvoji volji obernila."
Drugo adventno nedeljo jo je Gospod milostno nagovoril, ter ji dal spoznati, kako mu je dopadljivo, da ga vedno prosi za milost, da bi bila podveržena vsem stvarem, zadnja mej vsemi, kaker se je tudi on pod vse ponižal. „To tvoje poniževanje*, je rekel, „t,e bo povzdignilo mej zveličanimi v nebesih." Rekel ji je še to : »Bodi bela v nedolžnosti in erdeča v ljubezni, zakaj ti si tretja luč v redu mojega ljubega Frančiška. On je perva luč v redu manjših bratov; Klara druga luč v redu redovnic; ti si tretja luč v redu spokornikov.* Po teh besedah je novi in močnejši plamen ljubezni zažarel v njenem sercu. Na praznik svetih ti eh kraljev ji je rekel Gospod mej drugim to: »Moja izvoljena hči, moja tovarišica in sestra, zahtevaj, kar hočeš." Ona je odgovorila: „0 moj Gospod! Nič druzega ne želim kaker vedno tebe ljubiti, vedno tebi služiti." In Gospod je rekel : »Dam ti ta dar, da me boš vedno ljubila in poveličevala ter mi služila se svojim življenjem." Na to jo je čudovito lepo podučil, kako naj ga posnema v križih, težavah, ponižnosti in ljubezni ter po tem potu pride do njegovega vživanja in gledanja.
Ko jo je Gospod na dan spomina sv. Priske blagoslovil v ■vseh njenih delili, se je globoko pred njim ponižala in rekla: „Ketera pa so moja dela?" Gospod ji je odgovoril: „0 hči! Tvoja jed in pijača, tvoje spanje in bedenje, tvoje molčanje in govorjenje, tvoje celo življenje je vedna molitev, ker vedno pri vseh svojih delih hrepeniš meni dopasti in se bojiš razžaliti me. Zavoljo tega te blagoslovim, ker si nova luč, blagoslovim tvojo celico, v keteri si zavoljo mene skrita. Povem ti, da si roža mej ternjem, ti si čista in zavoljo čistosti, s ketero me ljubiš, prišteta mej device in mnogo jih bo terkalo na svoje persi pri tvoji smerti."
V petek po prazniku sv. Petra in Pavla, ko je bilo njeno serce posebno razgreto v ljubezni, je videla dva angelja, da sta prišla iz nebes, in sta ji kazala na sv. križ ter ji očitala, da ne premišljuje zadosti ran Kristusovih.
Kaker je pa po vsakem očitanju sledila vedno velika tolažba, tako tudi ta dan. Ne le, da so bile tovarišice Marjetine z nenavadnim veseljem napolnjene, temuč tudi ona sama je bila po sv. obhajilu močno od Boga potolažena. Gospod ji je rekel: „0 hči! To jutro sem te povzdignil pred mojim očetom in tvoja duša je
— 368 —
po milosti vedno pred Bogom.“ Marjeta je vprašala: „Kako more to biti, o Gospod, ker se moja duša ne povzdigne v goreči ljubezni do tebe?“ In Gospod je odgovoril: „Gledal sem na tvoje veliko hrepenenje, na tvoje delo in ljubeznjivost, ketero sem ti vsadil v serce. Pa svet tega ne pozna, zakaj tvoj zgled bi moral zadostovati, da bi se ljudje v pravi pokori k meni obernili. Ven-der vse to delam v tebi ne po tvojem zašluženju, temuč iz ljubezni, s ketero te ljubim."
V	soboto po drugi nedelji po binkoštih jo je Gospod po sv. obhajilu prav ljubezujivo nagovoril ter jo opomnil na to, da je on pravi, živi kruh in jagnje božje, ki odjemlje greh sveta. Podučil jo je, kako zveličavno je, ako se duša veseli tudi v pustoti in zapuščenosti ter ji napovedal, da bo terpela, kaker so terpeli sveti marterniki. To se je tudi precej spolnilo. Vse veselje in vsa tolažba jo je zapustila in hudobni duh se ji je prikazal ter je skakal pred njo, kaker bi jo bil vže premagal. Pa angelj božji je dajal Marjeti serčnost, naj se nič ne boji. Ali hudobni duh ni odnehal, temuč je najgerje zaničeval sveto služabnico božjo. Imenoval jo je leno, smerdljivo žival, ki hoče dati svetu novo zapoved ter njemu, knezu tega sveta, škodovati.
Angelj jo je branil ter pričal, da jo je Gospod z modrostjo napolnil in jo zmožno storil, škodovati kralju teme. Hudobni duh je pri teh besedah zdivjal, zavpil je nad svetnico : „Kar razter-gal bi te, ke bi ni bilo dovoljeno." Koliker bolj je pa satan divjal, toliko bolj	jo je angelj	branil.	In ko je hudi duh rekel:
„Se ne obupam,	da jo dobim	za se,“ je angelj rekel: „Kaker ti
nimaš nobenega	upanja, da bi	prišel	kedaj k nam v nebesa, tako
tudi nikedar ne	boš dobil te	duše v	kraj terpljenja, čeravno ti je
Bog pripustil, da ji velike bridkosti napravljaš v njenem življenju. Ona bo ravno zato toliko lepšo krono prejela."
Se dolgo se je angelj božji boril z angeljem teme. Slednjič je dal Marjeti v roko zastavo z erdečim in belim križem, da bi mogla ž njo zmagati peklenskega sovražnika. Precej je tudi pričela zmagovati, ko je svojega spovednika prosila, naj ji pomaga prav dobro in natančno spoved opraviti. Kaj pa je dušnemu sovražniku bolj zoperno, kaker to ?
V	nedeljo po prazniku sv. Antona je bila po sv. obhajilu napolnjena z nekim prečudnim in veselim stermenjem. Molila je in zahvaljevala se ter ponižno Gospoda prosila, naj jo nikedar ne pusti pasti.
— 369 —
XXVII. POGLAVJE.
Smert iu poveličanje.
Dvajset, let je Marjeta služila Bogu v največi zvestobi, v spokornosti, ketero moramo sicer občudovati, ali posnemati se je bojimo. Nikedar ji sicer ni manjkalo milosti od zgoraj, ali nikedar tudi ne hudih poskušenj, in ena iz mej najhujših je bila ta, da zadnjih sedem let ni mogla več vživati lepih naukov in svetov svojega spretnega in dobrega spovednika Junta. V terdnem zaupanju na Boga je vse premagala in nič druzega želela, kaker spolniti sv. voljo božjo. Za to bi bila skočila v ogenj.
Na ta način ni prišla samo do tretje stopnje popolnosti, do združenja z Bogom, temuč je v tej popolnosti tudi visoko stopnjo dosegla. Zdaj se je Gospodu dopadlo, poklicati jo z bojišča k miru in plačilu. Dan in uro njene smerti ni samo njej naznani), temuč tudi vsem tistim, s keterimi je Marjeta zaupljivo občevala. Naj-veče veselje tega razodevenja pa ni bilo samo v tem, da je vedela, kedaj bo vmerla, temuč v tem, da je vedela,	da	bo	srečno	vmerla
in da bo šla naravnost vživat svojega Boga.
Čakal jo je pa še zadnji boj. Tudi zdaj	se	je	borila	se vso
serčnostjo, podpirana s pomočjo od zgoraj, posebno	z največo mi-
lostjo stanovitnosti. Njen duh je bil že odtergan od vsega posvetnega, hrepenela je le po nebesih, po Jezusu. Nič več ni mogla ne jesti ne piti. Njeno telo je bilo tako rekoč od dnlia povžito. Sedemnajst dni je tako preživela. Na praznik stola sv. Petra 22. februarja 1297 pri sončnem vsliodu je prišel nebeški ženin ter poklical svojo nevesto k večni rajski ženitnim. Vsi pričujoči so čutili čudovito prijetno vonjavo ter za gotovo spoznali to ko znamenje njene svete smerti.
V mestu Kastelo je videla neka pobožna oseba, ko je bila ravno vtopljena v sveto premišljevanje, kako se je duša Marjetina obdana od velike množice duš, ki so bile rešene iz vic, povzdignila v nebo. Od tega časa nadalje ona svetnice ni drugače imenovala, kot Magdalena nevesta in služabnica Kristusova. Sveta smert Marjetina se je kmalu zvedela po celem mestu in vsi okolici. Od vseh strani je vrelo ljudstvo skupaj, da bi počastilo njene svete ostanke.
Mej tem ko so njene redovne sestre njeno mertvo truplu vrnile in v spokorno obleko tretjega reda oblekle, je mestno sta-
— 370 —
rešinstvo sklenilo maziliti njeno telo in ga obleči v dragoceno, škerlatasto obleko, kar se je tudi precej zgodilo. Slovesno so v dolgi procesiji prenesli -svetnico v cerkev sv. Bazilija. Zadnja in najnižja hči kortonska je imela najveličastniši pogreb. Vsi so jo poveličevali kot veliko svetnico in mnogo grešnikov je bilo serčno ginjenih in pretresenih. O koliko solz, ne solz žalosti, teinuč solz ljubezni, hvaležnosti in veselja je bilo ta dan prelitih !
Več dni je ostalo sv. truplo Marjetino izpostavljeno ljudstvu v počeščenje in vže takrat jo je Bog z mnogimi čudeži poveličal.
Ko je bila dogotovljena rakev, ketero je dal mestni zbor napraviti, so redovniki sv. truplo v njo položili. Cerkvica sv. Bazilija, prej zapuščena in prazna, je bila zdaj vedno polna pobožnega ljudstva. Od vseh strani so hiteli zlasti bolniki, stiskani in terpeči v to cerkvico ter se priporočali priprošnji Marjetini. Mnogo slik in zahvalnih tablic na stenah te cerkvice je še zdaj priča, da molitev ni bila zastonj. Ker je bilo ljudstva vedno več, so sčasoma sezidali ua tem kraju veliko, prostorno cerkev, v kateri je bila prejšnja cerkvica zdaj kot majhina kapelica. Posvetili so jo v čast sv. Bazilija in svete Marjete.
Pozneje je veliki pridigar frančiškanskega reda, sv. Bernardin Sijenski, to cerkev pridobil za svoje brate in ta čas so prenesli sv. ostanke Marjetine na veliki altar v tej cerkvi.
Ker so se vedno bolj množili čudeži na priprošnjo Marjetino, sta papeža Bonifacij Vlil. in Evgenij IV. dovolila očitno jo častiti. Ko je 17. novembra 1, 1515 prišel papež Leon X. v mesto Ivortono in z veliko pobožnostjo obiskal grob svetničin, je izdal pismo in dovolil, da se sme vsako leto 22. februarja slovesno praznovati snjen godovni praznik.
O čudežih, ki so se zgodili po njeni smerti, je vže njen spovednik spisal celo knjigo. Pa kako so se pomnožili od tistega časa !
Največi čudež pa ostane vedno njeno življenje, ki je, čeravno skrito v Jezusu Kristusu, veuder postalo za tisoče luč na potu zveličanja.

371 —
SERAF AS K OLJSKI.
(Konec).
Tako visoko je dospel nekdanji zidar v popolnosti — toda ravno sedaj mu je pretila ona nevarnost, keteri je zapadel satan se svojimi pristaši. Če je ošabnost nad vse angelje povišanega angelja vergla z njegovega prestola, tedaj je gotovo še veča nevarnost za serafa v „človeškem telesu.11 Seraflu je sprevidel to nevarnost. Čim višje se je povzdigoval v serafski pobožnosti in koliker bolj ga je svet obsipaval z častjo in častnimi priimki »čudodelnega moža'1, svetnika i. t. d., tem bolj se je on poniževal. Kardinalj škof Askoljski je brata, čiger svetost je hotel povišati, k mizi povabil. Vseli oči so bile nanj obernjene, toda kaj morajo gledati ? Dali so mu dve jajci mej druzimi jedili; a on jih je, mesto da bi jih izpil, nalašč tako nerodno sterl, da sta se mu po bradi pocedili, s tem namenom, da bi ga vsi za prav nerodnega imeli. Drugikrat so ga povabili na dvor plemenitaša Kormilja. Tam je vedno, kedar je kaka tekoča jed na mizo prišla, z vilicami v krožnik vbadal. Ko so se mu smejali, se je priserčno veselil. — „Oj blaženi Serafin" reče mu pri neki priložnosti neki mož, čudeč se nad čudeži, ketere je priprosti kapucin delal, „sedaj z Bogom občuješ, a enkrat ga bodeš na veke v nebesih gledal.“ Takoj mu odverne brat Seraiin : „Kako me moreš blaženega imenovati! Ali moreš tako velikega grešnika blagrovati? O da bi bil v vice do sodnjega dne obsojen, hvaležen bi bil Bogu!“ Terdno prepričan tega, kar je tedaj govoril, je vedno bolj pomno-ževal svoje molitve in pobožnosti, da bi bil le gotov svojega zveličanja. Ker je vse svoje upanje stavil v terpljenje Kristusovo, zato si ga je razdelil v 400 taček. Iz njih si je sestavil nekak rožni venec obstoječ iz 7 odstavkov.
Vsaki odstavek je imel 63 skrivnosti. Te skrivnosti si je določil za vsaki dan v tjednu v premišljevanje. Mej tem premišljevanjem pa je pretakal solze, zdihoval in jokal poln ljubezni, kesanja in sočutja, zakaj pred njegovo dušo je stal križ. Na njem je gledal njega, katerega je čez vse ljubil. Pod križem pa je videl žalostno Mater božjo. Njej na čast, ketero je za Bogom najbolj ljubil ter Njeno češčenje povsod razširjal, priporočeval in pospeševal, je vsak dan molil ^Žalostna je mati stala". Ko je
— 372 —
nekoč po noči v cerkvi, kjer je imel navado od polnoči do jutra prečuti, molil to pesem ter prišel do besed : »Poleg križa s tabo stati, Tebi se pridruževati z britkim jokom jaz želim“, tedaj je s svojem sercu čutil veliko sočutje, pa tudi veliko kesanje, ker se je imel vedno za velikega grešnika. In vender je v njemu prebivala serafska duša, čeravno sam ni verjeti hotel. Od tistega dne, ko je oblekel redovno obleko ter svoje ime »Feliks" zamenjal z družim jako pomenljivim : „Serafin“, se je neprestano bo.il, trudil in na to delal, da bi res postal, kar njegovo ime pomeni.
Gledali smo ga v silnih dušnih bojih, v mnogih poniževanjih, preganjanjih, terpljenju, gledali smo ga na poti križa se vedno višje dvigati v serafski popolnosti, videli smo, kako je njegova goreča ljubezen dobrotljivo na druge delovala ter se s priserč-nimi molitvami in obilnimi obhajili do najvišje stopinje povzdignila. Tako visoko je plamtela njegova ljubezen, d? je tedanjemu redovnemu generalju Lovrencu poslal prošnjo, naj ga pošlje s kakim misijonarjem mej nevernike, da bi tam, če bi bilo Bogu všeč, svoje življenje z marterniško smertjo končal. Toda syeti ge-neralj kapucinskega reda ni vslišal njegove prošnje, ker je dobro vedel, da je Serafin se svojim vzglednim življenjem prav dober misijonar mej vernimi kristijani. To nalogo je brat Serafin skoraj celih 46 let natančno spolnjeval ter v brezštevilnih kristjanih ogenj božje ljubezni zažigal se svojo gorečnostjo. Prišel je čas, da gre 701etni starček v svojo nebeško domovino.
Hudo zbadanje v persih se božjemu služabniku ni zdelo dosti velika bolečina, da bi bil šel v posteljo, čeravno je čutil, da se mu bliža smertna ura. Zdravnik in bratje niso mislili, da je tolika nevarnost, dasiravno je Serafin zaterjeval, da bode kmalu zapustil ta svet. Po večkratni prošnji so mu dali 12. vinotoka 1604 poslednjo popotnico. Na to se je več ur sladko z Bogom pogovarjal. — K Bogu ga je vleklo se sveto silo.
Poln kopernenja po nebesih je prosil, ker mu niso precej hoteli dati svetega poslednjega olja : „0 Gospod Jezus ! Ako jaz govorim, mi ne verujejo. Govori Ti sam". Tedaj je smertni pot oblil njegovo obličje. Hitro so ga deli v poslednje olje. Njegovo oko se je zaperlo, serce je nehajo biti — in vesela se je dvignila njegova duša proti nebu, kjer se raduje in se bode radovala na veke.	(Po knjigi „Geist des hi. Franziskus" von P.
Augustin Maria lig, Zweiter Theil : P. M. F.)
— 373
Kako se naj obnašajo udje tretjega reda.
VII. Pri jedi in pojedinah.
Po tem kakar se derži pri jedi, se zlasti razloči olikan človek od neolikanega, premalo sveta vajenega. Kedor se ni imel prilike iz mladega pri domači mizi privaditi v tem oziru dostojnega vedenja, mora pozneje posebno skerbeti, da vsaj iz knjig ali kaker koli poizve, kar je najpotrebniše, ako noče kedaj priti v prav neljube in sitne zadrege. Tudi preprostim tretjerednikom more torej le koristiti, ako bero kaj takega, in skušajo, koliker se da v njih stanu, tudi ravnati se po tem, kar velja pri jedi mej olikanimi ljudmi.
Pred vsem vedi, dragi tretjerednik, da ima olikau človek le tjakaj iti jest, kjer se pripravlja zanj. Nepovabljen torej ne hodi v goste, in če si povabljen sam, ne jemlji seboj koga druzega, ki ni povabljen. Izjema bi bila le, keder človek prav za terdno ve, da bo dobro došel, keder koli pride in se v hiši za toliko ljudi kuha, da ni nevarnosti, da bi zmanjkalo, ako eden ali dva nepričakovana prisedeta. O posebnih prilikah jedi morebiti ne bi manjkalo, če jih tudi več pride, pa vtegne zmanjkati prostora. Na vsak način je najbolje, ako se natanko in za gotovo ve, koliko gostov pride. Da je to mogoče, za to se vabi.
Vabita gospodar ali gospodar in gospodinja vkup. Sin ali hči sme povabiti z dovoljenjem očeta in matere kakega prijatela ali prijatelico svoje starosti.
Gospoda po mestih vabi navadno pismeno z nalašč za to natisnjenimi listki , kijih z zapertih zavitkih raznašajo ali domači služabniki, ali se pa razpošljejo po pošti kaker navadna pisma. Tak listek bi se sestavil na priliko tako — kar je tukaj ležeče natisnjeno bi se na listek ne dalo natisniti, ampak bi se zapisalo v vsakem primeru, kaker bi bilo ravno treba:
Dr. Janez Vrabec in gospa vabita
gospoda Jožefa Sčinkovca, gospo soprogo in gospodično hčer na skromno kosilo
v četertek 8. sušca oh 1 uri popoldne.
Prosita blagovoljnega odgovora.
Poslednje besede bi se lehko pisale okrajšano samo se začetnimi čerkami. Odgovora pa povabljeni ne izroči služabniku, ki je
— 374 —
povabilo prinesel; pošlje ga ali po svojem služabniku ali po pošti. Naredil bi se n. pr. tako:
Jožef Ščinkovec, soproga in hči sporočajo
gospodu, dr. Janezu Vrabcu in gospe soprogi, da z veseljem vsled cenjenega povabila ob naznanjeni uri v četertek 8. sušca pridejo h kosilu.
Ke bi gospod Ščinkovec ne mogel sprejeti Vrabčevega povabila, bi moral to tudi brez odlašanja naznaniti s primerno zalivalo ter povedati vzrok, zakaj mu ni mogoče priti. Naznani pa se samo en vzrok, ke bi jih prav več bilo. — Vabila se razpošiljajo vsaj tjeden dni prej, odgovori pa najbolje berž po sprejemu. Kedor je obljubil priti, naj bo mož beseda. Ako pride vmes kaka zavira, je treba berž sporočiti, zakaj ni mogoče izpolniti obljube. Kedor nima velikega zaderžka, naj bo natančen-tudi glede ure. Zamuda napravlja gostivcu skerbi in leltko da velike sitnosti. Pa tudi če prideš dosti preden je čas, lehko spraviš ljudi v zadrego. Najprimerniše je priti 5 do 10 minut pred napovedanim časom.
Gostje se zbero v sprejemnici, kjer najprej pozdravijo gospodarja in gospodinjo in potem že prej došle. Ko so vsi povabljeni zbrani in služabnik gospodinji naznani, da je v obednici vse pripravljeno, gredo zaporedoma tjakaj ter poiščejo vsak svoj prostor. Mej višjo posvetno gospodo je navada taka, da se naprej naznani vsakemu gospodu, ketero gospo ima peljati k mizi. Najimenitniši gospod pelje domačo gospodinjo, gospodar pa naj-imeuitnišo gospo. Keteri par ima iti »najbolj naprej", v tem kaker je videti, gospoda ni enih misli, ali ima iti namreč najprej gospodar z najimenituišo povabljeno gospo, ali pa najimenitniši izmej povabljenih gospodov z domačo gospodinjo. Mi tega prepira ne bomo razsojevali; če bo kedo mej našimi mladimi bravci ali bravkami kedaj velik gospod ali imenitna gospa, bo do tedaj ko pride v tako priložnost gotovo lehko kje drugje poizvedel ali poizvedela, ali pojde on pervi ali pa ona.
Sedeže povabljenim višja gospoda vže naprej natanko določi. Komu je ta ali oni namenjen, je napisano na listku, ki leži na vsakem prostora. Ko pridejo torej pari eden za družim v obednico. ima vsaki poiskati svoje ime ter se vstaviti pri tistem prostoru. Pri iskanju naj gospodje pomagajo gospem, zlasti vsaki svojemu paru. Srednji sedež, od koder se vidi naravnost proti vrat.am, gre domači gospodinji, njej nasproti ima sedeti gospodar.
— 375 —
Vender to nista najimenitniša sedeža. Pervi častni sedež za gospode je na desni strani gospodinje, drugi na njeni levi, za gospe pervi na desni gospodarjevi, drugi na njegovi levi strani. Kjer gospodinje ni, sedi na njenem mestu gospodar; nasproti posadi vdova na gospodarjevo mesto kakega starišega gospoda iz svojega bližnjega sorodstvu. Ko so vsi zbrani vsak na svojem mestu, se opravi v kerščanskih hišah molitev pred jedjo bodisi na glas ali natihoma. (V samostanih, koliker so nam znani, molijo, preden gre vsak na svoje mesto, stoje v dveh verstah ena proti drugi. Tudi gosti se najprimerniše tako vstopijo v eno ali drugo versto.) Ko so vsi na svojih prostorih, pomigne gospodinja najimenitniši povabljeni gospe in sedete blizu obe ob enem in za njima vsi drugi. Kjer ni gospodinje, ima seveda vse njene dolžnosti gospodar.
Bodisi pa da se družina sama zbere k mizi ali da je povabljenih več ali menj gostov, in bodisi velik praznik ali navadni delavnik, v vsakem primeru je skupna jed opravilo, ki se v ker-ščanski hiši z molitvijo začne, z molitvijo konča, turej nekako slovesno opravilo, ki se ga je vdeleževati v primerni, spodobni opravi. Moški imajo biti pri jedi odkriti, gospodje v suknjah, tudi kmetje ne goloroki, vsaj ne ob nedeljah, ali keder imajo goste. Obleka bodi čista in snažna, obraz in roke vrnite, lasje počesani. Kedor bi se bil prej pri svojem delu kaker 'koli vmazal, naj se torej osnaži, preden sede k mizi.
Miza bodi pogernjena z belim, in čistim pertom, Pod njim je pri velikih pojedinah pri gospodi še drugo pogrinjalo iz zelene ali erjave klobučine, da posoda, ki se postavlja na mizo, preveč ne ropota. Na mizi je pripravljeno v gosposkih hišah za vsakega posebej razno namizno orodje, kakeršnega na kmetih navadno ni videti, ne le žlica, temuč zlasti krožnik, nož in vilice in majhin bel pertič, ki mu pravijo navadno servijet. Da mora vse to lepo in snažno biti, to se ume samo ob sebi. Posebno je gledati na to, da se gostu ne da vmazanega, gnjusnega orodja, tudi ne vže rabljenega servijeta. Da pa servijet po perilu ne bo imel duha po milu ali žajfi, bodi v shrambi, kjer se imajo spravljeni, nekoliko kakega ne premočno dišečega zelišča, kaker je na priliko sivka ali lavandula.
H čemu pa je servijet ? Ne da bi si ga zatlačil za vrat in razgernil po persih. Le otrokom ga mati tako obežejo. Odrasli ljudje pa morajo že znati tako jesti, da jim ne teče iz ust. Od-
— 376 —
rasle ljudi videti, kako čakajo z belimi perti pod vratom, pripravljeni da se lote svojega važnega dela po krožnikih, to je smešno. V olikani družbi se dene servijet na pol odgernjen na koleno in se rabi le za to, da si človek ž njim obriše usta ali tudi perste. Po jedi ga domači sami spet spravijo ali zvijo, gosti pa ga puste na mizi brez skerbi, kakeršen je; zlagati in ravnati ga bi za nje ne bilo spodobno.
Glede drugega namiznega orodja bodi opomnjeno tu, da ima nož ležati na desni strani krožnika z deržaiom proti človeku, z ostrino proti krožniku obernjeno, žlica ima biti onstran krožnika po čez z deržaiom proti desni, vilice pa na levi strani krožnika ; vender so lehko tudi na desni zraven noža, zlasti ako je zato pripravljena nekaka podlaga, kamer se oboje naslanja, da se po rabi ne pomaže pert. Spred proti desni roki je kozarec in stekle* niča z vinom, ako se da posameznim, in druga z vodo. Pri veliki gospodi pa imajo pri slovesnih pojedinah za različna vina različne manjše in veče kozarce al* keliške za vsakega vže naprej pripravljene, vina pa prinašajo in točijo, ko se ima piti, ali po-strežniki ali gospodar sam. Piti se začne še le po juhi. Siliti pa koga s pijačo ne bi bilo prav ; nasprotno bi bilo včasih bolj potrebno. Kruh je že od začetka na mizi za vsacega posebej ali prosto na krožniku ali zavit v servijet. Majhine solničice morajo biti tudi pripravljehe vsaj za dva in dva po ena, zraven prav majhina rožena ali kakeršna koli žličica ; se svojim nožem v potrebi jemati soli namreč ne smeš mej višjo gospodo. Razen vsega tega se pri jako slovesnih bog-atih pojedinan rabi še več raznega orodja, ki ga tukaj nočemo in ne moremo nadalje popisovati. Na bliščeče opravljeni mizi stoji pri takih prilikah tudi razno lepo-tičje, n. pr. na sredi in če je miza jako dolga tudi proti koncema v lepih dragih posodah umetno sestavljeni šopi krasnih cvetlic ali tudi v posodah rastoče lepo cvetoče rastline, seveda morajo biti v poslednjem primeru posode čedno zakrite. Vmes stoje torte, razna pečenina, sadje v primernih posodah lepo zloženo in kaj takega, kar pa ima ostati nedotaknjeno, dokler pride čas, da se razdeli in je.
Globoki krožniki za juho stoje posebe zloženi eden na drugem. Razdele se še le, ko se je juha prinesla na mizo, napolnjeni Navadno je to dolžnost gospodinje, da dene v vsaki tak krožnik po dve žlici zajemnici juhe in poda krožnike po versti enemu za družim, naj prej gostu ali gostom, če teh ni, naj prej gospodarju-
— 377 —
Ako je pa mnogo povabljenih, dele juho strežuiki pri stranski mizi in oni raznašajo gostom po versti njih imenitnosti, blizu na zadnje gospodarju in gospodinji in drugim domačim To pa mora iti, kar se da, urno, da ni treba komu predolgo čakati; zato naj jih deli toliko, koliker je skled juhe, raznaša pa po potrebi še več. Ravno zato, da se ta reč bolj hitro naredi, se juha ne nosi v skupni posodi od enega do drugega kaker druge jedi. Keder je pa gostov le malo, je pač manj sitnosti, ako se tako stori ter si vsaki sam vzame, koliker hcče. V tem primeru stoji globoki krožnik vže ' od začetka pripravljen verliu plitvega ua vsakem mestu.
Ko se ti torej prinese juha ali karkoli, vzemi brez obotavljanja, da ne boš mudil in zaderžaval. Svojega krožnika pa nikalne briši, preden kaj gori deneš; to bi bilo razžaljivo za gospodinjo, kaker sama ne bi skerbela za snažuost. Le v keičmi se sme storiti kaj takega brez ozira. Ke bi bilo kje drugje vender le res potrebno, stori vsaj kar se da skrivaj.
Posebno potrebna opomba je pa ta. Juho jej lepo tiho, da ti ne bo slišati tiste muzike iz ust; glasno srebanje je v resnici za nekoliko občutljivo uho neznosno zoperna, ostudna razvada. In vender se tudi mej razno gospodo kaj pogostoma sliši, tako da je dostikrat res prava pokora, ako mora človek sedeti mej tako gospodo. Slaba in neprijetna navada je tudi krožnik privzdigovati do ust, ali zadnje kaplje vlivati v žlico. Krožnik se sme le od strani nekoliko privzdigniti, da se ostanek zajme; koliker se tako ne more zajeti, naj ostane. S kruhom brisati po krožniku se tudi ne spodobi mej olikanimi ljudmi; ravno tako ne oblizavaj žlice, vilic, noža ali perstov. Kosti ne prijemlji v roke, da bi jih glodal. Kar se ne da odrezati, naj ostane. Ako najdeš v jedi kak las ali kako drugo nesnago, ti sicer ni treba jesti dalje, ako se ti gnjusi, vender prikrij mirno, ne pravi nikomer, zlasti ne začni zabavljati. Ko juho poje, pusti gost žlico, gori obernjeno, na krožniku in strežnik odnese oboje. Ako se pozneje za kako jed potrebuje, se prinese na krožniku čista. Ko gost neha jesti, če tudi ni snedel vsega, se krožnik vender odnese izpred njega; sploh imajo strežniki hitro odnašati in ne terpeti, da bi stali krožniki vmazani pred ljudmi, ker bi to bila razžaljiva nemarnost.
Služabniki in keteri so nalašč najeti in plačani, da strežejo ali, kaker se tudi pravi, servirajo, ne jedo z gospodo pri eni mizi, temuč zunaj posebe. Pa tudi če streže kedo iz mej družine,
— 378 —
kaker n. pr. domača hči ali v samostanih bratje ali kleriki, morajo vedeti, da ne bi bilo spodobno to službo opravljati s polnimi ustmi in nemirnimi čeljustmi. Posoda z jedjo se postavi vsakemu na levo stran, da si vzame iž nje priročno; krožniki pa se jemljejo in drugi dajejo od desne, ravno tako drugo namizno orodje. Jemati ima strežnik sam, ne da bi mu gost podajal, krožnik, ali nož in vilice, da jih nadomesti s čistimi Tudi nima gost hvale izrekati služabniku ali z besedo „gospod“ ga nagovarjati. Le ako se kaka jed noče vzeti, se odkloni z besedo „hvala“. Kliče pa se strežnik pri gospodi s kerstnim imenom, vender, ke bi imel kako gosposko kerstno ime, ne s tistim, temuč s kakim bolj preprostim, ki mu ga dajo, ko stopi v službo, navadno „Janez“. Sicer pa naj gost ne kliče strežnika, keder vidi, da ima drugje delo; če ima kako potrebo, naj mu reče o priliki bolj potihoma, kar želi.
Ko se ti prinese meso ali kaka druga jed, da si je vzameš, ne jemlji se svojimi vilicami, temuč s tistimi, ki so že v prineseni posodi za to pripravljene, in ne jemlji več kaker veš, da boš mogel snesti, tudi ne toliko, da bi potem drugim zmanjkovalo. Kakih posebno dragih jedi se vzame le, da se pokusi. Pri bogati pojedini ne jemlji vsake jedi, zlasti, ako se k mesu da več raznih prikuh ali zosov, vzemi le eno ali morda dve, ki se podajo ena k drugi. Tudi ne zbiraj boljših kosov, temuč od kraja vzemi, in kar si enkrat vzel, ne devlji več nazaj. Če se ti zdi skrajni kosec prevelik zate, vzemi, kjer vidiš blizu, manjšega, ali ne berskaj, da bi ga našel.
Meso višja gospoda zdaj navadno je „po angleško", to je tako, da ima v desni roki nož, v levi pa vilice in vsaki kosecr ki ga odreže, sproti z levico nese v usta. Nam to ni posebne hvale vredno, preigravo se nam zdi; vender kjer vsi tako delajo, se ne kaže vpirati enemu samemu. Kosti in kar koli se ne sne, ostane na krožniku; pod mizo kaj metati bi kazalo veliko nevednost in neotesanost. Kaker pri juhi glasnega srebanja, tako se varuj pri drugih jedeh cmokanja in čvekanje in sploh vseh zo-pernih glasov, če ti kaj mej zobni ostane, nikar ne izserkavaj z jezikom glasno, pa tudi z nožem ali vilicami ne iztrebljaj, temuč, ako ne moreš drugači, z lesenim trebileem, ki je za to pripravljeno, vendar, kar se da, skrivaj.
Dokler imaš v ustih jed, nikar ne pij, zlasti pa nikar ne govori. Tako se ne da lepo in spodobno govoriti, tudi ni leliko poslušali takega človeka, ki mu jed in slina leti iz ust na vse-
— 379 —
strani; pa še vgrizne se kliko nazadnje v jezik ali ustnice, da ima zadosti.
Vender se pri jedi, kjer jih je več pri mizi, nikjer ves čas ne molči, razen v neketerih samostanih. Jako čudno in napačno bi bilo zlasti, ke bi gost, ki sedi na pervem mestu, vse kosilo molče v se metal in na prijazna vprašanja le na pol odgovarjal? potem pa, ko bi bil čas vstati, bi se na enkrat zatvoruiee odperle in mož ne bi znal najti konca in kraja svoji zgovornosti. Govori torej zlasti, ko si povžil eno jed in druge še ni 'na mizo. Mej eno jedjo mnogo prestajati ne kaže, ker bi se pri tem kliko predolgo zamudil in bi se ti vtegnila druga jed prinesti, preden si s pervo gotov. Govori prijazno in veselo, pa pusti tudi druge, da kaj povedo. Gospodar in gospodinja morata skerbeti, da kratkočasita zlasti najimenitnišega gosta; glavni pogovor mora biti ž njim. Kjer je pa gostov mnogo, tako da ni mogoče, da bi se vsi vde-leževali skupnega pogovora, tam imajo skerbeti za menj imenitne goste ostali domači, ki za to mej njimi pomešani sede. V takem primeru se pogovarja vsaki se svojima dvema sosedoma, ali tudi z nasproti sedečimi, kjer miza ni preširoka.
Vsej obili družbi govori k kedor napiva. Ta poterka na kozarec in na to znamenje imajo vsi vmolkniti, z desnico prijeti nalito, vender na mizi stoječo kupico, in poslušati, dokler je nagovor končan. Vgovarjati, ali sploh vmes se mešati je nedostojno; tudi ropotati se stolom ali namiznim orodjem ali kaker koli se ne sme. Ob koncu govorjenja ta, ki napiva, in po njegovem zgledu vsi drugi povzdignejo čaše in terčijo ž njimi, najprej ta, ki je govoril, in tisti, ki mu je zdravica veljala, potem tudi ostali z enim in drugim, ali, da ni preveč nerodne gnječe, vsak se svojima dvema sosedoma.
Najboljša bo kratka in neprisiljeno šaljiva napitnica, vender tako šaljiva, da ne bo nikoger razžalila. Zato premisli dobro vsako besed", preden jo izgovoriš, in govori le, keder imaš kaker koli dolžnost govoriti. Ako nisi vajen, opraviš lehko z dvema besedama. Kjer napitnice vse pričakuje, ni prav, če je ni. Dolgih otrobov pa nihče rad ne posluša.
Komur se je napilo, ta se je dolžan zahvaliti z nasprotno napitnico ; vender k moški, ženske se molče poklonijo. Tudi ženin, ko se napije njemu in nevesti na ženitvanjskem kosilu, nima odgovarjati z napitnico, naj bi bil sicer še tako dober govornik ali celo deržavnega zbora poslanec.
— 380 —
Koliko napitnic je treba o raznih prilikah, t,o se ne da sploh določiti, vender naj bi jih bilo rajši menj ko več. Tudi naj bi se ne terkalo premnogo in ne z do verha polnimi kozarci, ker se ravno pri tem delu kaj lehko polije obleka in sebi ali drugim neprijetnost ali škoda napravi. S kavo, ki se pije po kosilu stoje, se to seveda tudi kaj rado zgodi. Tu bi bilo skoraj treba servi-jeta pod vratom, vsaj bolj ko pri jedi; ali nihče ga ne rabi.
Ko je kosilo končano, migne gospodinja najimenitniši gospe, ali gospodar pervemu gostu; tista gospa ali gospod vstane — in sicer nalašč nekoliko z ropotom, da lažje vsi opazijo in tudi oni vstanejo. V kerščanskih družinah se moli; ke bi gost mej tem vzel časopis v roke ali kako drugači kazal, da ne mara moliti, bi bila to neizmerna surovost. Potem se pokloni vsak svojima sosedoma in gospodje odpeljejo gospe, kaker so jih pripeljali, spet v sprejemne prostore, kjer se pije, kaker je bilo ravno rečeno, černa kava, ali tudi še kaj druzega, česer naj se pa vsega varujejo zlasti mlajši ljudje. Gospe ostanejo na to še delj časa tam v svojih posebnih pogovorih; gospodje neketeri tudi, drugi gredo, če hočejo, kadit v za to namenjeno izbo, ali če je vreme vgodno, lehko, kjer je, na vert. Tu se morejo pogovoriti še kaj tudi tisti, ki so bili pri mizi predaleč eden od drugega. Ostane se še kake pol ure, ali tudi več, ako okoliščine dovolijo. Preden otide, vsaki še enkrat pozdravi gospodarja in gospodinjo, ketera ima o pervi priliki tudi on povabiti, — ako živi namreč v podobnih razmerah. Komer to ne bi bilo mogoče, ta mora pokazati svojo hvaležnost in prijaznost do družine, kjer je bil povabljen, na kak drugi primeren način.
Da se namreč prijaznost in ljubezen ohrani mej ljudmi, zato so koristna in potrebna obiskovanja in gostovanja. Jezus nam je sam dal v tem najlepše zglede, ker se ni branil v goste hoditi in na ženitnino, in je celo učil, kako naj se človek obnaša, keder je v goste povabljen, kaker lepo pripoveduje sveti Luka v 14. poglavju svojega evangelija. To bodi tudi v opravičenje temu našemu pisanju, Ž njim seveda nočemo priporočati vbozim tretjerednikom zapravljivih, nezmernih pojedin, ki so jim prepovedane po vodilu in po zdravi pameti.
P. A. - S,


- 381 —
Nauki ii izreki čist. Jaueza Vianney-a,
tretjerednika, slavnega kurata arskega.
(Konec.)
Dosti kristijanov je, keteri ne vedo, zakaj so na svetu . . . Zakaj, o moj Bog si me vstvarii ? Da se zveličam. Zakaj mi pa hočeš enkrat dati nebesa ? Zato, ker me ljubiš.
Dobrotljivi Bog nas je vstvarii in del na ta svet, zato ker nas ljubi; zveličati nas hoče, ker nas ljubi.
Ako se hočemo zveličati, moramo Boga spoznati, ljubiti in mu služiti. Oh, kako je to za nas imenitno! Spoznati, ljubiti in služiti. Mi nimamo na svetu druzega opravila. Vse drugo, kar mi delamo izven tega, je zastonj.
Delati moramo le zavolj Boga, in njemu izročiti vsa naša dela.
Oh, kako je žalostno na svetu! Tri četertine kristjauo T ne dela nič druzega ko da zadovoljuje telesu, ketero bo kmalu gnjilo, mej tem ko pa pozabi na vbogo dušo, ketera ima biti enkrat srečna ali pa nesrečna.
Glej tistega človeka, kako se martra, kako kriči in hoče vladati nad vsem in nad vsemi; ima se za nekaj imenitnega, zdi se, da pravi: „Spravi se mi s poti, in pusti mi razsvetljevati svet namestil tebe*. ... Ta človek bo enkrat k večemu pest praha in pepela ...
Glejte, jaz večkrat mislim, da smo podobni kupu peska, keterega veter vzdigne, kmalu pa pade in se pozgubi.
Posvetnjaki govore, da seje težko zveličati. In vender nič ni tako lahkega, ko izpolnjevati zapovedi božje in cerkvene in varovati se sedem poglavitnih grehov, ali ako vam je ljubo drugači, delati dobro in se hudega varovati.
Dobri kristjani so zmirom veseli in zadovoljni, vže na tem svetu vživajo nebesa, in tam bodo vekomaj srečni. Nasproti, hudobni kristjani so nesrečni vže na tem svetu, in na onem bodo na vekomaj. Dobro moramo pomisliti, da imamo dušo zveličati, in da nas čaka ena večnost. Svet, bogastvo, nasladnosti, časti prejdejo; nebesa in pekel ne prejdeta. Bodimo torej oprezni. Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi so pa dobro končali. Mi smo začeli slabo, končajmo pa dobro, in tako bomo dosegli sveti raj.
P. H. R.
— 382 —
Miloščina.
Značilno znamenje svetnikov je, da so radi vbogajme dajali. V svetnikih kraljuje namreč duh božji. ,,Bog je pa ljubezen.“ (I. Jan. 4. 16), in dobrodelnost je žarek nebeškega sonca ljubezni.
Ta lastnost ljubih svetnikov je za nas posebne važnosti. Ni ti mogoče posnemati svetnikov v čudodelnosti, strah te obide pri sami misli na njih strašna spokorna dela; vender jih lehko posnemaš, posebno ako te je Bog blagoslovil z bogastvom, v miloščini, namreč ako rad daješ vbogajme. To posnemanje svetnikov ti bo od Boga zadobilo milost, da jih boš mogel tudi v drugih rečeh posnemati.	P. H R.
Kedaj smo v resnici ponižni ?
Fo besedah sv. Vincencija Pavljanskega je v resnici ponižen, gdor je 1. prepričan da zasluži, da se ga graja; 2. gdor je vesel, ako se zapazijo na njem pogreški in ga zavoljo tega zaničujejo; 3. kedor pripisuje božjemu vsmiljenju in zaslugam druzih vse dobro, ketero on stori.	P. H. R.
Kako obleko si moraš pripravljati za nebeško ženitnino ?
■ Kristus je enkrat rekel sv. Mehtiljdi: „Ženitmnska obleka za nebeško ženitnino mora biti iz belega platna serčne čistosti, iz škerlata ponižnosti in iz zlata ljubezni.*1	P. H. B.
Priporočilo v molitev.
V pbbožno molitev se priporočaje: č. p. G i 1 b e r t G r a v 1, mašnik 1. reda sv. Frančiška, -f 26. grudna 1899 v svojem 81. letu v Karlovcu; rajni udje 3. reda skupščine gor iške: Marija (Elizabeta) Kovačič iz Avč, Uršula (Terezija) Figelj iz Št. Mavra, Marija (Elizabeta) Belingar iz Gergarja, Terezija(Marija) Erjavec iz Oseka, Marija (Frančiška) Klančič iz Mirna, Ana (Dominika) Vuga iz Kanala, Franc (Anton) Čigon v Štanjelu, Janez (Jož.) Durcik v Temnici, Ana (Marija) Humar v Kalu ; kobaridske:
— 383 —
Ana (Marija) Koren v Kredi; dolske pri Litiji: Janez (Jožef) Martinčič iz Gobjeka, Jurij (Franc Seraf.) Medvešek iz Gor. Jelenj, Ana (Marija) Belec iz Brezovega, Matija (Franc Seraf.) Jaklič iz Podstrmca, Frančiška (Elizab.) Podlogar iz Vel. Gobe, Marko (Jožef) Podlesnik iz Sadežev, Tomaž (Franc) Tomažič iz Gabrske Gore, Franc (Jožef) Mlakar iz Orešja, Elizabeta (Marija) Stara-goršček iz Štjurja. Jakob (Jožef) Štangar iz Rigla, Uršula (Marija) Cop iz Šentjurja, Helena (Eliz.) Zavrt iz Moravske gore, Anton (Franc Seraf.) Majde iz Gabrske gore, Janez (Franc Seraf.) Sluga mežner iz Dol. Janez (Franc) Zupančič iz Sv. Križa, Marija (Roza) Belec iz Brezovega, Frančiška (Marija) Kolar iz Male Gobe, Marija (Elizab.) Jesenšek iz Dolenjih Jelenj, Uršula (Frančiška) Ovnik iz Gobnjeka, Frančiška (Marja) Hornung iz Litije, Ana (Elizab.) Sluga iz Gradišča, Marija (Elizab.) Anžič iz Velike Gobe, Lucija (Marija) Krašovec iz Strmeča, Jožefa (Marija) Žunh iz Gaden. Marija (Elizab.) Jamšek iz Strmeča. Marjeta (Uršula) Martinčič iz Gaden, Jera (Marija) Medvešek, Frančiška (Marija) Oven iz Javorja, Martin (Franc) Zupan iz Selc, Marija (Eiiz.)
• Ukmar iz Dol, Pavel (Franc) Povše, Jožefa (Marija) Štempihar, Marija (Franč.) Korinšek iz Barovaka: mariborske: Marija Žanoot iz Kamnice. Marija Zajšek iz Hajdina, Ana Gigerl iz Frama, Jera Žafran in Janez Goršek od Sv. Lovrenca v Puščavi, Jožefa Kučej iz Hoč, Vincencij Stiper od Sv. Petra pri Mariboru, Ana Pavše od Sv. Martina pri Vurbergu; troj iške: Marija Gruli od Sv. Roperta, Marija in Jožefa Polič od Sv. Ane, Julijana Ranko iz Tišine na Ogerskem, Marija Lipnik od Sv. Antona, Franc Lah, Ana Petek. Jožefa Munda od Sv. Lenarta pri Veliki nedelji, Mica Lečnik in Terezija Mauko od Sv. Trojice v Slov. gor.
Dalje priporočajo v pobožno molitev: neka oseba na Gorenjskem sebe, svoje stariše. svoja dva brata, starišega, osmošolca, da bi stopil v duhovski stan, mlajšega, dijaka, za razsvitljenje sv. Duha, da bi v učenju napredoval in rastel v milosti božji; priporoča tudi druge brate in sestre, da bi v milosti božji živeli; neka tretjerednica bolnega dečka druga svojo sestro, svojega sina in sebe ; P. A., da bi ozdravel; Antonija V. svojega brata, da bi na prošnjo preč. D. M. in sv. Jožefa spoznal pravi pot življenja y dušno in telesno zdravje; neka oseba iz Mirne peči, da bi bila rešena nekega hudobnega človeka, ki ji življenje greni ("poslani znesek obernili po namenu, Bog poverili!); J. M. B. priporoča svojega duhovnega pastirja, svoje dobrotnike in dobrot-
— 384 —
niče, svojega očeta in mater in samega sebe; A. L. v V. za pomoč v grozni dušni stiski; J. B. za pošteno službo, priporoča tudi neko tretjerednico mariborske skupščine bolno na duhu; dve sestri iz Ljutomera za milost stanovitnosti ; dve osebi v dušnih in tudi v telesnih potrebah; neka žena priporoča sebe, svojega moža za razsvetljenje pameti, in nadalje tudi za zdravje pri živadi; neka tretjerednica iz Noveštifte za ozdravljenje od neke telesne bolezni; neka oseba za pomoč v več dušnih in telesnih britkostih ; neka oseba priporoča svojega brata za sv. mir celi h’ši; S. M. in E. K. za rešenje iz denarne stiske in pomoč v dušnih in telesuih potrebah; Fr. Železnik za ljubo zdravje; A U. za razsvitljenje; neka oseba iz Loža priporoča nekega duhovnika; M. St. sebe, stariše, brate, sestro, častitega g. župnika in vso župnijo za kerščansko ljubezen in mir; D. G. svoje sobrate in sebe po besedah zveličarjevih : „Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem tudi jaz mej njimi.
Zalivalo za vslišauo molitev
naznanjajo: J, K. vojak v Dalmaciji za ozdravljenje po hudi bolezni; A. L. v V. za pomoč v veliki sili; J. B. za ozdravljenje hude bolezni na nogi; Jožef Medved v Ljubljani za večkratno vslišanje, zlasti za ozdravenje ranjenega palca na levi roki v preteklem adventu; A. M. za trikratno pomoč v sili in nevarnosti ; M. K. tretjerednica iz Nov. mesta za pomoč v neki važni zadevi; S. A. za varstvo na čast M. B. sv. Fr. in sv. Ant.; neka oseba iz Noveštifte za milost v neki posebni potrebi; V. K. presv. sercu Jezusovemu itd., da po dolgi bolezni zopet zadobiva zdravje; D. G. za ozdravljenje nekoga v samostanu.
Glede odpustkov v sedanjem svetem letu
so se razširile semtertja napačne misli. Le sami zase jih razen neketerih, ne moremo dobivati to leto, pač pa moremo dobivati vse za mertve torej tudi tiste, ki bo sklenjeni z vesoljno odvezo in papeževim blagoslovom. Vesoljna odveza se torej na določene dni Bine dajati tudi to leto. Ti dnevi so naznanjeni v „Popotnem tovarišu*1 na straneh 6S. in 69. Mej njimi so tudi prazniki obiskovanja Marijinega (2. julija) sv. Petra in Pavla in svete Klare, na kar posebe opominjamo, ker je te dneve v našem direktoriju izpuščena dotična opazka.
morda tudi Rusi počnejo izrekati l, ali tisto se ne zgodi tako hitro; in kedo ve, ali se ne razvije v prihodnje rusko 1 (.rt) rajše v w (u), nego v /. — Kar 'zadeva Maloruse, oni imajo tudi 1 (.17)) v veliki večini dijalektov, če ravno se to 1 izreka malo drugače nego velikofriško.'. V 'poljavski guberniji imajo Malorusi namesti tega soglasnik /, ki se 'bliža' češkp.-nemškemu l. — To se nanaša sicer le na l pred samoglasniki. Po samoglasnikih ravno tistega zloga imajo Malorusi, kakor tudi Belorusi, Srbo-Hrvati, Slovenci in deloma tudi Slovaki glas, 1 vokalizovan, usamoglasni-čen : -ib, na pr. bula (bila) || buft>; hodili (j hodue, wzala || wžaib .... Je to taisti historično fonetični proces, ki se je dovršil nekdaj v francoskem: fanx,, haMt, (ioiix, sa?tce, chan 1 . . . .
Mej Rusi (Velikorusi) ni v tem oziru nobenega razločka, mej „gospouo“ in „prustim ljudstvom1'. Smešno bi se zdelo če bi kak gospodičič, zaradi svojega „gospostva“, začel izrekati Z (it) na mesti \ (.m>)._
4) Na Poljskem poznam iz lastnega opazovanja le osebne odstope v izreki i kakor L Tako govore pred vsem otroci (če ravno tudi ti izrekajo včasih w (u) in ne Z nam. 1) in nekateri individui ž dysfatičnimi posebnostmi. Je baje na avstrijskem Slezskem eden dijatekt (Jabionkorv), v katerem izgovaijanje l (na uemško-češki način) namesti■\i,predstavlja splošno posebnost vseh prebivalcev. I’a ona izreka nima v sebi nič . gosposkega", kajti v tem obziru poljska „gospoda“ prav nič ne odlikuje od „pfostega naroda".
o) Ravno tako.se ne odlikuje malo tinska gospoda od prostega naroda (če ona gospoda sploh govori malorusko. kajti mnogo jih rabi navadno kak drugi jezik, velikoruski ali pa poljski), in dozdaj so tnake razmere tudi na Slovaškem. Res si prizadevajo nekteri. . slovaški gospodje posnemati izobražene Čehe in kvarijo svoj jezik.z izreko l nam. \, toda to je, kolikor vera le majhna manjšina. —	>>	>
Pišem Vam vse to, ker odločno želite ; toda mislim, da je odveč in da more imeti moje mnenje le podrejen potnem Vi . . . in ravno Vi morate imeti v takih vprašanjih odločilni glas, — naj si lista ^gospoda" izmišlja, kar jej je ljubo in drago. A ne da se vendar ovreči, da tisti jezični dekadenti delajo mnogo škode in motijo trača vne. poj me." — — --
To so se vso potrebno natančnostjo p er v ega vešča k a v slovanski fonetiki lastne besede; jaz sem le semtertja ketero podčertal, semtertja kako' enklitiko ali kaj takega kaj poravnal, ali kaj menj važnega izpustil.
Sč stališča s I o v a n s t v a je torej sodba izrečena, in ta je odločna obsodba mladoslovenskega „el,janja“ ; neizmerni večini Slovanov je ta izreka z o p ,e r n a, s m e š n a. dekadent-s k a, n a v 1 a š č n o k v a r j e n j e j e z i k a ! — Slavni gosp. profesor imenuje sicer sVujb sodbo le „mnenjje podrejenega pomena1', ali jaz mislim, da mora gospodi, ki hoče biti „s 1 o v a liska", mnenje takega moža, operto na loveršeno znanje in
poznanje vseh in zlasti uajmogočniših in v resnici gosposkih, salonskih slovanskih jezikov, — -tako mnenje ji mora biti enkrat za vselej veljavna določba, neprestopen zakon; sicer bi morali misliti, da tej gospodi ni za „slov«nstvo“, temuč za ne vem kaj drugega!
Ali ne le w za i na koncu in pred soglasniki zahteva prof. B. d. C.? kaker Levec in mi drugi, ki branimo staro našo domačo izreko, t e m u č t u d i 1 z a l p r e d samoglasniki (a, o, u)!	Jaz sem pred JO leti zapisal nekje;
„prvotni glas 1 je pri nas popolnoma izmrl, ter ga celo ne poznamo več , in, kedo bi si bil mislil ? — te besede so se zdele Miklošiču najvažniše v tistem mojem pervem jezikoslovnem spisku, tako da jih je sprejel celo v svojo primerjavno slovnico 1,337. V resnici pač nimajo tolike cene, ker se opirajo preprosto na stariše slovnice, zlasii Kopitarjevo, na živo izreko le, koliker mi je bila znana iz mojega domačega narečja in koliker sem jo mogel do tedaj opazovati v Ljubljani in Novem mestu in kaj malega drugod na Dolenjskem. Po spričevanju profesorja B. d. C. pa je stari slovanski i do današnjega dne mnogo bolje ohranjen mej našim ljudstvo m, kaker sem mogel do tedaj jaz misliti, — in zdaj res ne vem, ali se ga ne bi imela privaditi tudi naša gospoda? Potrebno bi t,o bilo vže zastran ruščine, če se je misli res poprijeti ta naša ljuba gospoda; saj se menda vender ne bo govorilo v ruskem „k r u ž k u“ po načinu nemške dame, ki jo persiflira Dostojevski v „Prestuplenije i nakazanije" : h 6ii.it, a 4a.1t (pravih primerov ne morem citirati, nimam doma knjige); seveda tudi ne po zgledu tistih Nemcev, ki „040.iiBmie HaKOHen,*’ Hanry 6yKBy ,,.110411“, y4iniiiTeAtiio Ha Hee Harnipatont: X0Ti.i.i.irt.“ (TjpreHCBt, 3auiicKii OxoTHnKa, CjiepTt.)	(Dalje prih.)
„Cvetja z vertov sv. Frančiška" 18. tečaj.
Dvajset let je minilo, kar izhaja „Cvetje“; žal, da moremo napovedati vender-le še le 18. tečaj in še le zdaj vabiti prijatele, da si ga narode. Kaj p» je to, pravite, da tako zaostaja? — Ali res ne veste? — Vidite, to je tako: Plevel raste sam od sebe; za pšenico se mora pa kmet dosti truditi, in prav tako vertnar za svoje rože in iilije in drugo cvetje. Če je kmet sam ali vsaj nima zadosti delavcev, mu tudi vse zaostaja, setev in plete v, žetev in metev — In da se delo dobro zverši, morajo biti delavci tudi za to. Bere se sicer kaj lepega jako lehko in gladko, ali napiše se le z velikim trudom. Ne le vsako misel je treba desetkrat premisliti, tudi vsako besedo je treba dobro pretehtati na vse strani. Mož, ki bi to mogli in hoteli, pa ni za vsakim voglom. Zato moramo le priporočati: „Prosite gospoda žetve, da pošlje delavcev v svojo žetev11. Dokler jih ne izprosimo zadosti, pa Vam bodi ljubše, da izhaja , Cvetje11 počasi in neredno, pa vonder kaj, koliker toliko, jeder-natoga prinese, kaker pa da bi izhajalo rodno vsak meseo, pa prinašalo pleve. Da se bo pa „Cvetje“ moglo ohraniti, ne vemo, kaker zdaj kaže, ali bo zadosti. da smo mu ceno za 10 vinarjev povikšali; naj bi mu skušali torej prijateli pridobiti kaj novih naročnikov, ali naj, keteri morejo, sami po svoji dobri volji kaj dolože naročnini. Da nasproti tudi mi pokažemo nekoliko dobre volje, radi postrežemo tistim naročnikom, ki bi ga želeli, tudi leios, proti marki 10 vinarjev, se znanim semenom gladioljev in dalij. —* Naročnino prosimo ne pošiljati tiskarni, ampak, kaker po navadi:
Opravništvu „Cvetja“ v Gorici.