Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNISTVO:
34135 Trst, Vdcolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. .	Lir	13.000
Letna inozemstvo ....	»	18.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	25
Poštno čekovni račun:	štev.	24/12410
Wi
Leto XXXII. - Štev. 2 (1585)
Gorica - četrtek 10. januarja 1980 - Trst
Posamezna številka lir 300
Draginja in kultura Sovjetski imperializem se je znova razgalil
Včasih smo govorili o draginji, danes mnogi rajši rabijo tujo besedo »inflacija«. Pomeni pa isto, samo da izgleda bolj učeno. Zato mi, ki nismo učeni, bomo rabili besedo draginja.
Po vsem svetu se danes razpravlja o draginji tako kot se govori o vojni, revoluciji, lakoti, stavkah, spolnosti, ugrabitvah itd. Vse to spada v slovar današnjega človeka, malokdo pa pomisli, da je vse to med seboj povezano kot jagode na rožnem vencu.
Pri nas v Italiji trenutno najbolj občutimo draginjo, občutimo jo zato, ker se povsod vse draži iz dneva v dan. Po novem letu pravijo, da bo še huje. Trgovci so že dobili od velikih proizvajalcev obvestila, da s 1. januarjem 1980 nastopijo nove občutne podražitve. In za konec leta 1979 smo dobili še poseben »dar«: povišanje cen za bencin, kurilno olje in telefonske storitve.
PRVA ŽRTEV DRAGINJE
V takšnem položaju je že od davna znano, da trpijo predvsem gospodarsko šibkejši sloji in ustanove. To so upokojenci, brezposelni, delavci in nameščenci z najnižjimi plačami. Med ustanovami pa občutijo draginjo predvsem tiste, ki gojijo kulturo. Ta pride namreč v družinskih bilancah na zadnje mesto.
Če se je zaradi draginje treba čemu odpovedati, se človek odpove novi knjigi, koncertu, gledališki predstavi, reviji in časopisu. Ob novem letu, ko je treba obnavljati naročnine, so te postavke prve, ki jih ljtuaje črtajo. Deset ali petnajst tisoč lir na leto za revijo ali časopis je prehud izdatek, 30 ali 40 tisoč lir za večerjo na Silvestrovo pa ni prehudo. Takšni smo potrošniški ljudje ob vstopu v leto 1980.
Ali je to prav? Če smo kulturni ljudje, bomo rekli, da to ni lepo spričevalo o nas. V manj lepih časih so si ljudje od ust pri-trgali, da so sl nabavili mohorjevke, naročili časopis, kupili knjigo poezij. Čutili so potrebo po duhovni hrani: ob večkrat lačnem želodcu so hoteli, naj bo vsaj duša polna. Danes ob polnem želodcu pustimo stradati naše duše, kakor da bi radio in televizija mogla duše napojiti in nasititi.
Ob draginji so najbolj prizadete tiste kulturne ustanove, ki živijo svoje samostojno življenje v službi kakim idealom in ne v službi politike ali gospodarskih interesov. Politiki in gospodarstveniki zmeraj najdejo denarna sredstva za svoje publikacije: knjige, revije, ustanove, ker vedo, da brez teh tudi sami usahnejo. Takšnim časopisom, revijam in ustanovam draginja ne more do živega. Težje je z revijami in časopisi, ki so samostojni, neodvisni od politikov in gospodarstvenikov.
STISKA SLOVENSKIH NEODVISNIH PUBLIKACIJ
Gre za publikacije, ki živijo od svojih naročnikov. Takih na svetu ni veliko, vendar so. Med nami v zamejstvu je razmeroma lepo število takih publikacij. Gre za tako imenovane »katoliške« publikacije in »neodvisne«. Ne bomo tu naštevali vseh, nekatere pa bomo omenili.
V Gorici sta dve takšni publikaciji: »Katoliški glas« in »Pastirček«. Ne eden ne drugi nima kakih skritih mecenov, ki bi dajali denarne injekcije. Oba živita od naročnin in od darov ter prostovoljnega dela sotrudnikov.
V Trstu je v podobnem položaju revija »Mladika«. Je kvalitetna revija, ki zanjo skrbijo predvsem laiki, je pa prav, da jo tudi duhovniki podpiramo v zavesti, da moramo tudi z zdravo kulturo graditi božje kraljestvo na zemlji. Če se temu posvečajo laiki, jih moramo še bolj podpreti, moralno in finančno.
Upam, da Boris Pahor ne bo zameril, če tu omenim tudi »Zaliv«. Vemo, da je to samostojna kulturna revija, ki se ne sklicuje na katoliški svetovni nazor. Je v dobrem pomenu besede »laična« revija. Ima pa toliko človeško zdrave vsebine in je tako zavzeta za našo zamejsko narodno problematiko, da je je človek vesel, ko jo vzame v roko. Vemo tudi, da izhaja le s po-
močjo velikodušnih podpornikov med bralci. Svoj čas je »Zaliv« imena le-teh objavljal, sedaj ne več, ker so nekateri imeli sitnosti na državni meji, češ da podpirajo jugoslovanskemu režimu neljubo publikacijo.
Končno bi omenil še »Kulturno akcijo« v Argentini. Letos obhaja ta ustanova 25-letnico obstoja. V tem času je izdala nad sto kvalitetnih knjig slovenskih zamejskih in zdomskih pisateljev, pesnikov in znanstvenikov. Ker je v Argentini draginja še hujša kot pri nas, je tudi ta ustanova v težkih finančnih težavah. Njen upravni odbor se zato obrača na slovensko javnost v zamejstvu in v zdomstvu za denarno pomoč.
Lepo je, da imamo odprto srce in odprte roke za lačne, za misijone, za domačo cerkev in še za to in ono, toda bili bi kljub temu malo zavedni kristjani, če bi pustili, da zaradi draginje utihnejo ti naši zamejski glasovi.
K. H.
Papež Janez Pavel II.
oposledicah jedrske vojne
Pri sv. maši za mir, ki jo je opravil na novega leta dan v baziliki sv. Petra, je sv. oče opozoril na posledice jedrske vojne. Dejal je, da bi že 200 od 50.000 jedrskih bomb, s katerimi razpolagajo velesile, uničile večino velikih mest. Neposredno ali zaradi posledic žarčenja bi izgubilo življenje od 50 do 200 milijonov oseb. Hrana bi se silno zmanjšala, saj bi se zaradi radioaktivnega izžarevanja zmanjšala obdelana površina. Prišlo bi do hudih rodilnih motenj med ljudmi kakor tudi pri razmnoževanju živalstva in rastlinstva. Jedrske eksplozije bi povzročile zmanjšanje ozona v ozračju, kar bi prav tako imelo hude posledice za človeka in naravo sploh. Znanstveniki so mnenja, je dejal Janez Pavel
II.,	da je treba o teh nevarnostih seznaniti sedanje človeštvo. In se je pri tem vprašal: Lahko nadaljujemo po tej poti? On, papež, razpravlja o teh vprašanjih z državniki, s katerimi prihaja v stik, ob vsaki priložnosti. Miru se ne bo dalo ohraniti le z dvostranskimi in večstranskimi pogovori ter vprašanji. Potrebno pa je medsebojno zaupanje. Tega se ne da ustvariti zgolj z izjavami ali s silo. Potrebna so konkretna dejstva.
Sv. oče je potem govoril o liku sv. Benedikta, 'ki ga je papež Pavel VI. razglasil za zaščitnika Evrope. Prav letos poteka 1500 let od njegovega rojstva. Živel je ob koncu starega veka, za katerega je značilno preseljevanje narodov. Benediktinski samostani so v naslednjih stoletjih s svojim izobraževalnim delom dali temelje za razvoj evropskih ljudstev.
Isti dan je papež pri opoldanskem blagoslovu zbrani množici ponovil glavne misli govora v baziliki sv. Petra ter izrazil željo, da bosta ob naraščajoči napetosti, zlasti na azijski celini, prevladala čut odgovornosti in upoštevanje najvišje dobrine, ki je mir, pri čemer je treba upoštevati načela, ki uravnavajo mednarodno sožitje dn spoštujejo pravice vseh narodov.
Potek dogodkov je znan. 28. decembra lani so sovjetske čete množično vdrle v Afganistan, ki leži med Sovjetsko zvezo in Pakistanom in je naraven most do Indijskega oceana. Ob njihovem prihodu je bil najprej likvidiran predsednik vlade Hafi-zulah Amin. Še nedavno je glasilo češkoslovaške partije »Rude Pravo« o njem zapisalo, da program Aminove vlade podpirajo široke afganistanske množice, da je Amin neizprosen v doslednem revolucionarnem boju proti imperializmu, reakciji in nacionalizmu ter da globoko verjame v proletarski intemacionalizem. Isti časopis pa je takoj po njegovi usmrtitvi vedel povedati, da je vodil ob pomoči domačih in tujih reakcionarnih sil pustolovsko politi-tiko in da je nameraval 29. decembra likvidirati vse svoje politične nasprotnike.
Vsekakor je bila za Sovjetsko zvezo usmrtitev Amina potrebna, da je na čedo Afganistana lahko postavila svojega človeka Babraka Kamala, ki se je lani zatekel v Sovjetsko zvezo, ker se ni strinjal z Aminom. Skupaj s sovjetskimi četami se je vrnil v domovino in ko je iz njihovih rok prejel oblast, jih je poklical, da bi »preprečil vmešavanje tujih sil«. Sovjetske čete so torej v Afganistanu zakonito in zato po pisanju moskovskega lista »Izvesti-ja« »ves hrup meščanskih sredstev množičnega obveščanja ne more vzbujati nič drugega kot prezir, kakor vzbujajo prezir tudi sporočila o sovjetski intervenciji ter drugih nesmiselnostih te vrste.«
ŠIROKA REAKCIJA V SVETU
Toda vlade svobodnih držav širom po svetu mislijo drugače. Razen držav, ki so ozko povezane s Sovjetsko zvezo, je obsodba sovjetskega ravnanja splošna. Sovjetska vlada je popolnoma osamljena, kar pa je ne moti, saj je javno mnenje ne briga. Njej gre le za to, da svoj položaj v Afganistanu čimprej utrdi in postavi svet pred izvršena dejstva kot je to storila z vdorom na Madžarsko leta 1956 ali na Češkoslovaško leta 1968.
Medtem je 51 držav članic OZN, med katerimi so skoraj vse države vzhodnega bloka in številne neuvrščene države postavilo zahtevo po razpravi o sovjetski invaziji v Afganistanu. Značilno pa je, da te zahteve ni podpisala Jugoslavija, ki bi mo-
rala kot pobudnica gibanja neuvrščenih držav prva podpreti tako pobudo, saj se tudi Afganistan razglaša za neuvrščeno državo.
Sovjetska zveza si je na vse kri pij e prizadevala, da bi preprečila to razpravo, češ da gre za vmešavanje v notranje zadeve Afganistana, ki je sklenil sporazum o prijateljstvu s Sovjetsko zvezo. Vendar je sovjetski predstavnik s svojimi stališči ostal osamljen.
Medtem se je oglasil sam predsednik ZDA Carter, ki je v svojem govoru napovedal vrsto energičnih ukrepov zaper sovjetsko vlado. Tako ZDA ne bodo izročile Moskvi 17 milijonov ton žita, ki bi jih morale prodati v letu 1980. Tudi ne bodo več prodajale SZ tehnološko izpopolnjenega materiala in raznih aparatov; omejile bodo privilegije, ki jih ima sovjetsko bro-dovje za ribolov v ameriških vodah. V senatu bodo prekinili postopek za odobritev dogovora o omejitvi strateškega orožja, znan pod imenom Salt 2. ZDA bodo poslale v Pakistan, ki meji na Afganistan orožje, kar so pripravljene nuditi tudi drugim državam Srednjega vzhoda. Ni izključena tudi možnost, da se reprezentanca ZDA ne bo udeležila letošnjih olimpijskih iger v Moskvi.
Na Carterjeve ukrepe je sovjetski tisk odgovoril, da so besede Carterja o »agresiji« gola izmišljotina. SZ pomaga Afganistanu, da zavrne agresijo s strani ZDA in Kitajske. Ameriški predsednik je odgovoren za ponovni izbruh »hladne vojne«. Sovjetske čete se bodo umaknile iz Afganistana šele tedaj, ko »bo prenehalo imperialistično vmešavanje v notranje zadeve le države.«
ZADREGA JUGOSLAVIJE IN ROMUNIJE
Tito, oče neuvrščenih, ki bi prvi moral protestirati zoper sovjetski vdor v Afganistan, do sedaj ni dvignil glasu zoper to učitno vmešavanje v notranje zadeve neke neuvrščene države. Tudi jugoslovansko zu nanje ministrstvo je s precejšnjo zamudo komentiralo sovjetsko ravnanje, a zelo na obziren način, saj se v izjavi nikjer ne omenja Sovjetska zveza.
V	izjavi mrgoli splošnih fraz, ki ničesar ne povedo kot npr.: »Jugoslavija je s presenečenjem sprejela poročila o najnovej-
Deželni predsednik Comelli je odstopil
■	V Varnostnem svetu v New Yorku so predstavniki štirih neuvrščenih držav Bangladeša, Nigra, Zambije in Filipinov predložili resolucijo, v kateri se potrjuje pravica vseh narodov, da svobodno in brez tujega vmešavanja odločajo tudi o obliki vlade. Zato omenjena resolucija odločno obsoja oboroženi sovjetski poseg v Afganistanu ter zahteva takojšen in brezpogojen umik vseh tujih čet iz te države. Za resolucijo se je izreklo 13 članic, proti pa Sovjetska zveza in Vzhodna Nemčija. Ker ima SZ pravico veta, resolucija kljub izredni večini ni bila sprejeta. Vprašanje bo verjetno prišlo pred izredno zasedanje OZN, kajti redno se je pravkar končalo. Da bo resolucija prodrla, je potrebna dvotretjinska večina.
V	torek 8. januarja je na začetku seje deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine podala ostavko deželna vlada, ki ji je načeloval odvetnik Comelli ter so jo sestavljali člani Krščanske demokracije ob zunanji podpori komunistov, socialistov, republikancev, socialdemokratov in Slovenske skupnosti.
Odstop sicer ni bil nekaj nepričakovanega, saj se je že od poletja vlekla tiha kriza, ki je v bistvu paralizirala vse delo deželne vlade in sveta. Temu je bila v glavnem kriva sestava enobarvne vlade in pa nerazumevanja med strankami, ki so sestavljale večino. Saj se v skoro vseh važnejših problemih niso ujemale. Tako so se že tam nekje v avgustu začeli sestanki med delegacijami omenjenih strank, ki pa v vseh teh mesecih in na neštetih sejah (bilo jih je nad štirideset), niso prinesli nobenega rezultata, če izvzamemo sedaj odstop vlade.
Ob tem moramo posebej poudariti izredno važno vlogo, ki jo je imela Slovenska skupnost kot edina slovenska sila, ki je posegla v pogajanja kot enakopraven član vladne večine. Zagovarjala je na vseh sestankih odločno potrebo po ureditvi vseh vprašanj, tudi vprašanja Slovencev, ki živijo v mejah naše dežele. Prisotnost na teh dolgotrajnih in včasih mučnih sestankih je terjala od slovenske stranke dovolj napora in nenehnih skrbi, da je lahko s svojo silo (ne pozabimo namreč, da imamo samo enega deželnega svetovalca) uspešno posegla v razprave.
Zanimivo je in tudi porazno dejstvo za
nas Slovence, da nobena od ostalih strank, in tu mislimo zlasti na PCI in PSI, ki imata v svojih vrstah Slovence in se zanje mnogokrat ob volitvah zelo širokoustita, ni pripeljala s sabo na noben sestanek niti enega slovenskega zastopnika.
Tu, kjer se pravzaprav odloča usoda dežele tudi za daljši čas, tu nimajo Slovenci, ki se udejstvujejo v italijanskih strankah, ne besede ne prostora. Kar priča, da so koristni tem strankam samo tja do občinskih vrat ali pa za občasno volilno vabo.
Vsa teža je torej bila na predstavnikih Slovenske skupnosti, da v tem odločujočem forumu izbojujejo tisto, kar je tu mogoče doseči. Prav to je jasen in neizpodbiten dokaz, kako krvavo nam je bila, nam je in nam še bo potrebna samostojna politika Slovenske skupnosti in da je delo tistih, ki izpodkopavajo njen ugled, na eni in na drugi strani, pravo samomorilno dejanje.
Delegacijo, ki je na vseh teh sestankih zastopala Slovensko skupnost, je vodil deželni tajnik Drago Štoka, sestavljali pa so jo še Gradimir Gradnik, Andrej Bratuž, Zorko Harej in Marjan Terpin.
■	Na praznik sv. Treh kraljev je sv. oče posvetil v baziliki sv. Petra tri nove škofe: msgr. Carla Martinija, člana jezuitskega reda, ki bo nasledil kardinala Colomba v Milanu, msgr. Coppo, ki ima važno mesto v vatikanskem državnem tajništvu ter msgr. Tunija, ki bo novi škof v Yaegoroa (država Kamerun v Afriki).
šem razvoju afganistanske krize, to tem bolj, ker gre za deželo, ki se je že zdavnaj opredelila za neuvrščenost... Nedopustne so vsake oblike tujih intervencij ali vsiljevanje tuje volje suverenim državam. Njihova neodtujljiva pravica je, da rešijo svoje probleme in izbirajo svojo družbenopolitično ureditev brez vmešavanja od zunaj. Dosledno spoštovanje teh načel in njihovo odločno uresničevanje v praksi mora biti obveznost vseh članic mednarodne skupnosti.«
če to izjavo primerjamo z odločno jugoslovansko obsodbo vietnamskega vdora v Kambodžo, je očitno, da je to pot jugoslovansko stališče izredno previdno. Isto velja za Romunijo. Tudi ona si ni upala obsoditi ravnanja Sovjetske zveze. Obe državi se zavedata, da se SZ ne bo pomišljala, če ji bodo njeni interesi narekovali, ponoviti to, kar je storila leta 1956 z Madžarsko, leta 1968 s češkoslovaško ali kar se sedaj dogaja v Afganistanu. Obe državi sta tudi zavedata, da jih ameriška diplomacija v odločilnem trenutku ne bo branila pred sovjetsko napadalnostjo. Amerika je pač daleč, sovjetski tanki pa pred vrati.
Kaj lahko se zgodi, da čez noč ti tanki prodrejo v Jugoslavijo in Romunijo ter zasedejo Beograd in Bukarešto. Z njimi bo prišel kdo od tistih, ki so se zatekli v Sovjetsko zvezo, ker se niso strinjali s Titom ali Ceausescujem. Enkrat postavljen na oblast, bo uradno pozval sovjetske čete, ki so ga ustoličile, da pridejo na pomoč ter izvršijo svojo internacionalistično bratsko dolžnost.
DVOLIČNOST ITALIJANSKE PARTIJE
Italijanski komunisti so tudi to pot pokazali, da niso sposobni obsoditi sovjetskega ravnanja v Afganistanu. Res je sicer vodstvo PCI izrazilo »popolno nesoglasje s posegom sovjetskih sil, ker ni razlogov, ki bi lahko opravičili vmešavanje in poseg v notranje življenje neke države«, toda istočasno je dalo vedeti, da vdor v Afganistan ni samo krivda SZ, ampak vseh tistih — tudi italjanske vlade —, ki se niso dovolj potrudili, da bi prišlo do popuščanja napetosti. Italijanska vtlada naj bi v okviru pakta NATO izdelala jasna stališča, da ne bo prišlo do novih zaostritev. Italijanska partija je nasprotna Carterjevim ukrepom, prav tako nasprotuje poslabšanju odnosov s Sovjetsko zvezo. »Ameriška vlada si prevzema veliko odgovornost,« pravijo italijanski komunisti, »saj obstaja nevarnost obnovitve hladne vojne.«
Za italijanske komuniste so torej vsega nastalega položaja konec koncev krivi kot vedno »ameriški imperialisti«. Sovjetski model ostaja najboljši, čeprav so znotraj njega možne napake in stranpota. Nihče od voditeljev italijanske partije nima poguma, da se vpraša, od kod to, da prav iz domovine socializma prihajajo v druge države tanki in druga oklepna vozila ter da se prav vodilna komunistična partija zateka k nasilju vseh vrst. Ne pomaga ne primer Budimpešte ne Prage ne sedaj Afganistana: o sovjetskem modelu se ne razpravlja, čeprav je prav ta vir vseh napadov, imperializmov in osvajanj.
Zanimivo je, da je prve dni glasilo PCI »L’Unita« precej odločno obsodilo sovjetski poseg v Afganistanu. Pa je prišlo nato do preobrata, ko je glavni tajnik francoske partije Marchais ob svojem Obisku v Rimu prepričal Berlinguerja, da se Sovjetske zveze ne sme napadati, da sicer velja načelo nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav, a da je treba pomagati komunističnim vladam, ko se znajdejo v ie-žavah s strani ameriškega imperializma. Francoski komunisti so bili namreč edini, ki so brez pridržkov podprli SZ v njenem ravnanju.
Tako je ta teden Marchais odpotoval v Moskvo, da se pokloni sovjetskim samodržcem in svojim gospodarjem. Izročil jim bo tudi izraze zvestobe italijanske partije. Saj drugače tudi ni moglo biti. Za italijanske demokratične politike pa naj bi bilo ravnanje PCI novo opozorilo, kolikim nevarnostim se izpostavlja Italija, če bi komunisti stopili v vlado.
10. januarja 1980 - Leto XXXII. - štev. 2
Župnijska skupnost
Kristjani smo, ali vsaj: imamo se za kristjane. V današnjem času vsesplošnega materializma in razvrednotenja osnovnih duhovnih vrednot naj bi oznanjali vero, ljubezen, zaupanje v Boga. To je naša prvenstvena vloga.
In vendar bomo, če odkrito pogledamo vase, težko odgovoriti na vprašanje, ali smo res pravi kristjani, ali smo res pravi božji pričevalci. Kolikokrat nam je uspelo nekoga navdušiti za to spoznavanje božje besede, za prejemanje zakramentov, ali preprosteje, za Boga? Mogoče enkrat, dvakrat ali celo... nobenkrat.
Polovični kristjani smo, otopeli smo za vsak božji klic in tiho prošnjo svojega bližnjega. Zapiramo se v svoj svet in pozabljamo, da zadostujeta večkrat le ena beseda, mogoče le en pogled, da v mrtvih očeh in na bledih, trpečih ustih ponovno zaživi nasmeh. Samo malo poguma je treba in veliko ljubezni do vsega, kar je božjega, tudi do sočloveka. Svobodni bomo le, če bomo odprti za druge, če bomo razobesili del sebe in ga ponudili drugim.
Bog nas vabi, da se mu odpremo, da zaupamo vanj, da ga ljubimo. Ponuja nam ljubezen in srečo in to ne za danes ali za jutri. Za vselej! Tisoč skušnjav, nezvestob in vab nas hromi, vendar Bog je dovolj velik, da nas reši samih sebe in nam pokaže, kje je prava pot in za kaj se je vredno boriti.
Bogastvo, čast, ugled so minljive stvari. Usahnejo, komaj se jih dotakneš. Nesebična ljubezen, požrtvovalnost in vera pa ostanejo neokrnjene tudi, ko se čas izkristalizira in ostanejo samo trajne reči.
Dolžnost kristjana je, da aktivno živi svojo vero, da jo goji in bogati z novimi izkušnjami, predvsem pa, da krepi v njej tudi druge, ki so na poti k Bogu. Živeti tesno povezani z Bogom in z ljudmi tudi na tem svetu, biti osvobojeni samih sebe in odprti za drugačnost pomeni, dojeti
pravi smisel krščanstva. Odprti do drugih pa smo le, če živimo z njimi, če jim pomagamo, če se čutimo in smo zavestno povezani v širši verski družini, v župnijski skupnosti.
Že v prvih dobah krščanstva so se kristjani povezovali v verska občestva, ker so čutili potrebo, da drug drugega spodbujajo v veri. Bog ni prišel na svet za enega ali dva človeka, temveč za vse ljudi, tudi za tiste, ki ga nočejo sprejeti. Zato vera vanj ne more ostati le zasebna stvar. Rasti mora v skupnosti, v vsakodnevnem človekovem občevanju, tudi v njegovih vsakdanjih na videz mogoče banalnih opravilih.
Danes se nam te besede pogosto zdijo prazne. Smešno se nam zdi, da bi morali biti božji pričevalci povsod, čeprav nevsiljivo, tudi na svojem delovnem mestu. Sram nas je spregovoriti o Bogu. Vera se nam zdi le stvar slabičev, rahločutnih in zakompleksiranih ljudi. Hočemo biti samozavestni, neodvisni, zato ne potrebujemo Boga.
In vendar, kako kmalu začutimo, kako nepopolni smo, kako nemočni in revni. Iščemo, hrepenimo po nečem višjem in popolnejšem: potešiti moramo svojo žejo. In Bog nas lahko odžeja.
Župnijska skupnost je živa celica ljudi, vcepljenih v Kristusu, ki skrbijo za svojo duhovnost, je pa tudi skupnost v človeškem in družbenem smislu. Člani župnijske skupnosti niso samo kristjani, temveč tudi ljudje, ki želijo občevati med seboj, ki hočejo z združenimi močmi ustvariti nekaj novega, ki hočejo pregnati prepogosto osamljenost in bedo človeškega življenja.
V	župniji smo povezani vsi: kristjani in nekristjani. Vsi smo enakovredni člani ene same družine, svobodni v misli in besedi. Čutiti se moramo take in si prizadevati, da takšni tudi ostanemo.
Študentke
Cerkev v Mozambiku
Iz misijonskega sveta prihajajo tolažlji-ve, a tudi bridke vesti. Ponekod uživajo misijonarji polno svobodo in tudi indirektno podporo državnih oblasti pri svojem delu za napredek ljudstva, v šolah, pri tehničnem pouku, v bolnišnicah in dispanzerjih, pri gospodarskih pobudah. Kajti v deželah Tretjega sveta mlade države velikokrat ne morejo nuditi državljanom tega, kar potrebujejo. Zato so dobrodošle akcije misijonarjev, ki poleg evangelija skrbijo tudi za vsakdanji kruh, katerega tolikokrat primanjkuje.
V nekaterih deželah je pa drugače. Tam, kjer so prišli na oblast rdeči režimi moskovske smeri, tam je kakor v Sovjetski zvezi: ena partija, en generalni sekretar, eno vera za vse in to je znanstveni materializem. Kar se partiji in njenemu generalnemu sekretarju noče podrediti, mora izginiti, zlasti še vsaka vera. To je primer tudi Mozambika.
Ta dežela je bila do nedavna portugalska kolonija. Portugalci so svoje kolonije smatrali kot del evropske domovine in so jih imenovali »domovina onstran morja«. Tudi upravljali so jih kot del domovine. To se pravi, da so Portugalci imeli vse pravice, domačini pa le nekaj, kolikor so jim jih pustili kolonizatorji.
Kot doma na Portugalskem je tudi tukaj bila Cerkev portugalska: škofje, duhovniki, redovniki so bili Portugalci, za domačo duhovščino niso imeli brige. Že po prvi svetovni vojni so pa v misijonih začele pihati drugačne sapice. V Vatikanu so se začeli zavedati, da se misijonski svet prebuja in da Evropejca ne morejo ostati edini evangelizatorji domačinov: potrebni so tudi domači duhovniki in domači škofje. Ta proces je ponekod, npr. na Kitajskem in Japonskem šel pospešeno pot, drugod, zlasti v španskih in portugalskih kolonijah, je pa še dolgo ostalo pri starem.
Druga svetovna vojna je razgibala domačine po vseh kolonijah. Klic po svobodi in neodvisnosti se je širil od kolonije do kolonije kot oljni madež. Temu 'klicu so se zopet najbolj upirali Portugalci pod Salazarjem. Toda tudi v portugalskih kolonijah so se začela gibanja za neodvisnost, začeli so se oboroženi upori.
V Mozambiku se je osnovalo osvobodilno gibanje z imenom Fremlino. Misijonarji so uvideli, da je boj domačinov za neodvisnost dober boj in so ga v večini primerov podpirali. Hierarhija, tj. škofje, so pa bili razdeljeni. Eni so gibanje za neodvisnost podpirali, drugi so se mu skupaj z državnimi oblastmi upirali. Po vojaškem udaru na Portugalskem vemo, kako je bilo. Portugalci so odšli in z njimi tudi nekateri škofje, drugi so ostali, kakor so
ostali vsi misijonarji, ki niso bili Portugalci.
Fremlino je pa kmalu pokazal svoje pravo lice in svoje namene, uvesti diktaturo po sovjetskem zgledu. Piero Gheddo piše v dnevniku «L’Avvenire» o sedanjem položaju takole:
»Pogovarjam se z mladim misijonarjem, ki je nekaj det v Mozambiku. Sprva, mi pravi, smo skoraj vsi imeli zaupanje v Fremlino, toda že takoj spočetka leta 1975 je partija ubrala trdo in totalitarno smer, ne samo zoper vere, temveč proti zdravi pameti. Izvajalo se je nasilje nad človekom. Kljub tem prvim razočaranjem smo mladi misijonarji vsaj do leta 1977 skušali opravičevati početje partije.
Od začetka se nam je zdelo upravičeno, da je Cerkev izgubila svoje imetje, šole, bolnišnice; želeli smo, naj bo Cerkev uboga med ubogimi kot je danes v resnici. Samo da danes mozambiško ljudstvo ni ubogo, temveč živi v brezupni revščini.
Vsako naše sodelovanje je postalo nemogoče, prvič, ker je važna samo partija in ideologija partije, vsega ostalega ne marajo. Drugič, ker so se v soglasju z marksistično ideologijo postavili proti vsaki veri in afriškim tradicijam, nasilno so vsem vsilili brezbožno vzgojo, ki je ljudstvo ne mara. Tretjič: ustvarili so takšno ozračje nezaupanja in političnega pritiska ter revščine, da tudi tisti, ki bi rad sodeloval, nima razloga za sodelovanje. Fre-Iimo išče le politično oblast, vso oblast brez opozicije. Kdor se z njim ne strinja, konča slabo.«
Torej ista pesem povsod, kjer pride na oblast marksistično leninistična partija, pa naj bo v Evropi, Aziji ali Afriki ali Ameriki. Saj drugače tudi biti ne more, ker ista šola daje iste uspehe. Preživi samo, kdor se popolnoma podredi partiji.
Iz Rima
Glasilo slovenske skupnosti v Rimu, društva »A. M. Slomšek«, mesečnik »Med nami« poroča, da je tečaj slovenskega jezika sedaj v novih prostorih na Via S. Uffizio 27 in da se redno vrši. Udeležuje se ga okrog 20 slušateljev. Kdor želi, se lahko še pridruži, pouk je vsako soboto od 17.30 do 19.30.
V	Rimu pripravljajo slovenski »Dom upokojencev« za ostarele slovenske rojake, ki bivajo v tem mestu.
Zadnjo nedeljo v januarju bo gostoval v Rimu v dvorani na ulici Botteghe Oscu-re, kjer se zbirajo slovenski rimski rojaki na prireditve, pevski zbor iz Slovenske Benečije. Vabljeni so vsi rimski Slovenci in tudi njih znanci ter prijatelji.
IBU Bil Tim
■ Po nedeljskem umoru predsednika sicilske vlade Mattarelle so rdeči brigadisti v torek 8. januarja zjutraj iz zasede ubili tri policiste, ki so opravljali svojo redno izvidniško službo pred šolami in tovarnami milanskega predmestja Porta Ticinese. Vsi trije so bili po rodu iz južne Italije kot je to večina policijskih agentov. Antonio Cestari je imel 50 let ter zapušča ženo in dva otroka, Rocco Santoro 32 let ter zapušča ženo in sina, 25-letni Michele Tatulli pa bi se moral poročiti prihodnji mesec. Zadnja žrtev rdečih brigad v Milanu je bil paznik zapora >San Vittore Vitto-rio Di Cataldo, ki so ga teroristi ubili 20. aprila 1978.
■ Revija »Oggi« je objavila izjavo ministra Massima Severa Gianninija, ki je obenem profesor upravnega prava na rimski univerzi. V izjavi trdi minister, da je država v razpadu. Temu so krive stranke, ki so nedosledne same s seboj in sindikati, nesposobni in neodgovorni v svojem ravnanju. Politični in gospodarski položaj je na začetku novega leta na robu poloma. Ni čuda, da ga prijemlje skušnjava, da bi odšel iz Italije. Na to izjavo je predsedstvo republike (beri Pertini) odgovorilo z zelo ostrimi besedami, češ da je obžalovanja vredno to, kar je Giannini dejal. Ali naj svojo izjavo popravi ali pa zapusti ministrsko mesto. Toda Giannini zaenkrat ni storil ne enega ne drugega. Trdi, da je povedal le to, kar mislijo ostali ministri.
■ Takoj po praznovanju konca starega leta, ki ga je Tito preživel na pristavi v Karadjordjevem, se je jugoslovanski predsednik podal na zdravljenje v klinični center v Ljubljani. Zadnje čase namreč trpi zaradi ožilja na nogah, kar mu povzroča težave pri hoji. Po preiskavi je Tito odšel na svoj dvorec Brdo pri Kranju, kjer sta ga obiskala dva zdravnika specialista, eden iz ZDA in drugi iz Sovjetske zveze.
■ Na cesti med Mostarjem in Sarajevom, 20 km od Mostarja, je avtobus s 26 potniki in dvema voznikoma na poledeneli cesti izgubil ravnovesje in zgrmel 40 m v naraslo reko Neretvo. Pri tem je izgubilo življenje 18 potnikov in en voznik, drugim pa je uspelo rešiti se s plavanjem. Kasneje je izgubil življenje še eden od treh potapljačev, ki sp, skušali priti do potopljenega vozila.
■ Zelo močan potres je prizadejal Azorsko otočje, ki leži v srednjem Atlantiku, spada pa pod Portugalsko. Otočje sestavlja devet otokov, na katerih živi kakih
300.000	prebivalcev, ki se ukvarjajo predvsem z ribolovom in poljedelstvom. Najbolj sta bila prizadeta od potresa, ki je imel jakost 7. stopnje po Richterjevi lestvici, otok San Jorge in Terceira. Pri tem je umrlo nad 70 oseb, 84 je težko ranjenih, več kot 20.000 pa jih je ostalo brez strehe.
■ Generalni tajnik Združenih narodov Kurt Waldheim se je po tridnevnih neuspešnih pogovorih v iranski prestolnici Teheranu vrnil v New York, ne da bi mu uspelo spremeniti položaj 50 ameriških talcev, ki so že dva meseca v rokah islamskih študentov. Waldheim se ni mogel sestati ne s talci ne z njih ječarji, pa tudi verski voditelj Homeini ga ni hotel sprejeti. Wald-heim je o svojem obisku dejal le to, da je bil potreben, saj je bil seznanjen s stališčem iranske vlade iz prve roke.
■ Načelnik generalnega štaba turških oboroženih sil general Kenan je skupaj s poveljniki treh rodov vojske naslovil na predsednika republike Koruturka pismo, v katerem opozarja ustavne organe na naraščajočo anarhijo, nevzdržno gospodarsko stanje in delovanje gibanj, ki bi hotela razkosati državo. Vojska k vsemu temu ne more molčati. Jalove razprave med političnimi strankami položaja ne bodo izboljšale, kvečjemu še poslabšale. Politični opazovalci menijo, da bodo vojaki izvedli državni udar, če sedanja Demirelova vlada ne bo upoštevala opozorila vojske.
■ V Peking je dopotoval na uradni obisk obrambni minister ZDA Brown, ki je že med potovanjem napovedal, da bo govoril s kitajskimi voditelji o sovjetskem vdoru v Afganistan in o ukrepih, ki jih bosta sprejeli obe državi. »To je primer,« je dejal, »ko se interesi ZDA in Kitajske dopolnjujejo.«
■ Na izrednih volitvah v Indiji je kongresna stranka, ki jo vodi Indira Gandhi, prepričevalno zmagala in si zagotovila absolutno večino posilanskih mest. Leta 1977 je pet gibanj, ki so se združila v stranko Džanata, porazilo Indiro Gandhi. Sledili so procesi proti njej in njenemu sinu, ki je bil vpleten v razne škandale. Toda stranka Džanata je hitro postala plen notranjih sporov, kar je privedlo do predčasnih volitev. Indija se vrača v obdobje politične trdnosti, vprašanje pa je, koliko bo Indiri Gandhi uspelo Indijo rešiti njenih gospodarskih težav.
Mes
ec ata
knloliSki lisk
BOG IŠČE BRALCEV
V četrtek 24. januarja bomo praznovali spomin sv. Frančiška Šaleškega, velikega škofa v Ženevi, cerkvenega učitelja in odličnega nabožnega pisatelja, zaradi česar ga je tudi Cerkev razglasila za zavetnika katoliških časnikarjev, urednikov, tiskarjev in izdajateljev.
Toda \eliko več kot katoliških časnikarjev je bralcev verskega tiska. Pomen tega tiska ni odvisen le od njegove naklade in števila nabožnih knjig, temveč predvsem od bralcev. Seveda tudi število naročnikov nekaj pove, toda veliko težje je ugotoviti, kako je z bralci, ali čutijo potrebo po verskih časnikih in knjigah, ali jim tak tisk kaj pomeni pri njihovi duhovni rasti in notranjem oblikovanju.
V današnji poplavi tiskane in govorjene besede se verski tisk ne more uveljaviti sam od sebe. Le tistemu, ki se sam odloči zanj, lahko postane kruh za duhovno in versko življenje. Tisti, ki išče le senzacije, ki želi preganjati dolgčas ali zadovoljevati svoje sanje, pri verskem tisku ne bo prišel na svoj račun.
Tiskana beseda tudi ni vsiljiva; če se ji kdo hoče izogniti, to lahko stori brez težav. Morda pa se s tem izogiba tistemu, kar najbolj potrebuje. Dokler ga ne objame prepričanje, da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust, pa čeprav le v posredni človeški razlagi, toliko časa božje besede ne bo iskal z odprtim srcem.
Čeprav Cerkev nobenega svetnika do sedaj ni razglasila za zavetnika bralcev, pa Jih je kljub temu zelo veliko, ki bi nam lahko bili vzorniki in priprošnjiki. Sv. Avguštin se je npr. spreobrnil, ker je ubogal skrivnostni glas, ki mu je ukazal: »Vzemi m beri!« Te besede bi sv. Avguštin gotovo ponovil vsakomur, ki išče odgovora na zadnja vprašanja. Škof Slomšek je zaupal v željo slovenskega človeka po branju. Zato je priklical v življenje Mohorjevo družbo, ki je dala Slovencem že toliko dobrih knjig.
Ko začenjamo letošnji Mesec katoliškega tiska, ostanimo pri ugotovitvi: Bog išče bralcev. Bodimo med njimi tudi mi!
Umor demokrščanskega veljaka
Na sam dan Razglašenja Gospodovega so neznani morilci ubili v Palermu predsednika deželne vlade na Siciliji Santija Mattarello, ko se je vračal z ženo, svakinjo in dvema sinovoma od sv. maše. Ni še dognano, ali je šlo za političen zločin ali zločin mafije. Tako skrajna desnica kot skrajna levica sta si prilastili atentat, ki pa bo verjetno ostal nepojasnjen kot toliko drugih na Siciliji.
Umorjeni Santi Mattarella je bil star komaj 44 let. Bil je pristaš Morove linije znotraj Krščanske demokracije. Naravno zato, da se je zavzemal za nove odnose s komunistično partijo. To mu je leta 1978 prineslo predsedstvo deželne vlade, ki so jo podprli tudi komunisti. Vendar so leto kasneje komunisti umaknili svojo podporo in Mattarella je bil prisiljen odstopiti. Osem dni nato pa je bi! spet izvoljen na isto mesto, to pot seveda brez glasov komunistov. 18. decembra lani je bil znova prisiljen odstopiti, ker so tokrat socialisti izstopili iz vladne večine. Preden je bila sestavljena nova vlada, je bil umorjen.
Predsednik Pertini je ženi umorjenega, ki je bila ranjena ob usodnem napadu, izrekel svojo globoko žalost zaradi zločina, ki ga je napolnil s silnim ogorčenjem. »Spoznal sem ga na zadnjem obisku iSici-lije — je dejal Pertini — in sem imel tedaj priložnost občudovati njegove človeške in politične darove.« Predsedniku DC Piccoli-ju pa je v posebni poslanici rekel: »Umor Mattarelle je nov težak prispevek v krvi, ki ga je dala DC v obrambo demokratičnega reda proti vsaki vrsti podtalnega zločinstva.«
povrh vsega še protiavstrijska, liberalna in iredentistična, pa je bil Dunaj vedno uslužen in jo je podpiral, tudi tedaj, ko v samem tržaškem mestu ni bilo državnih slovenskih šol, dasi je bila slovenska tretjina prebivalcev.
Da se prav razumemo: nimamo nič proti oživljanju starih spominov, nič proti o-membi nekaterih nekdanjih svoboščin, ki smo jih tudi slovenski ljudje uživali, pa jih je že prva kraljevska SHS oz. prva Jugoslavija izigrala. Kaikor pa je pogrešno vse zamolčevati, tako je tudi napačno u stvarjati legende o dobrih starih časih pod cesarjem Francem Jožefom.
Italijanski del kulturnega Trsta bi storil bolje, če bi se seznanil s kulturo in zgodovino slovenskih someščanov kot pa da se znova izgublja v stari avstronemški romantiki. - Jlp
»Cesarski kompleks«?
Tržaški pesnik in pisec Carolus Cergoly je napisal roman »II complesso dell’impc ratore« (Cesarjev kompleks ali mogoče še bolje Cesarski kompleks). Izdal ga je pred kratkim pri znani založbi Mondadori v Milanu in od tedaj naj bi vsa Italija ne govorila o drugem kot o tej nenavadni knjigi, ki je povrh vsega tako zelo tržaška oz. avstrotržaška. da je pravi Italijani niti ne morejo dojeti. Knjiga naij bi postala uspešnica, kar se pa ni povsem posrečilo, vendar je njena prodaja pri vrhu lestvice najbolj prodajanih knjig v Italiji.
Ce bi knjiga ne izšla pri Mondadoriju, bi seveda komaj kdo zapazil njen izid. Toda Mondadori ima svojo propagandno mrežo in tako se je o njej še pred izidom razpisal italijanski tisk. Po njem je senzacijo posnel tudi slovenski tržaški dnevnik in celo tržaška slovenska radijska postaja. V obtok pa se spravljajo že govorice, da jo bodo kmalu izdali v slovenskem prevodu v Ljubljani in v nemškem na Dunaju.
Roman sam nima posebne knjižne vrednosti. Prevevajo ga doživetja in spomini na stare avstrijske čase, v katerih so razni narodi tako »svobodno« živeli pod vlado očetovskega cesarja Franca Jožefa.
Pisec je seveda naiven in malo seznanjen z resničnim položajem narodov v nekdanji monarhiji. Slovencem, katerih položaj je bil, kar zadeva narodnostne in jezikovne pravice, med vsemi narodi najslabši, je bilo takrat res marsikaj prihranjenega, kar moramo danes prenašati. Toda nemški nacionalizem je grozeče stegoval svoj s kremplje prek naše zemlje proti Jadranu. Italijanski buržoaziji v Trstu, ki je bila
Kiing ni več katoliški teolog
Papež Janez Pavel II. je odobril sklep Kongregacije za verski nauk, ki jo vodi kardinal šeper, da švicarski teolog in duhovnik dr. Hans Kiing, ki uči na teološki fakulteti državne univerze v Tubingenu (Zah. Nemčija), v svojih spisih ne zastopa polne resnice katoliške vere in ga zato ni moč več imeti za katoliškega teologa ter zato kot tak tudi ne more več učiti.
V	Kolnu pa je predsednik nemške škofovske konference kardinal Hoffner izjavil pred predstavniki tiska, da so se tako nemški škofje kot Kongregacija za verski nauk dolga leta prizadevali, da bi Kiing vskladil svoje nazore z učiteljsko službo Cerkve, a zaman.
Prof. Kiing je s svoje strani izjavil, da se bo 7. vsemi sredstvi boril za preklic tega ukrepa. Obenem je pred študenti v Tii-bingenu dejal, da računa na pravno zaščito deželne vlade Baden-Wurttemberg in na podporo tiibinške univerze. Študentje so nato njegove izjave podprli z baklado, prirejeno njemu v čast.
Skoro istočasno so v Rimu obsodili tudi necerkvena stališča francoskega teologa Pohiera in holandskega dominikanca Schillebeeckxa. Slednji je na tiskovni konferenci v Rimu izjavil, da njegov pogovor s tremi teologi Kongregacije za verski nauk ni imel na sebi ničesar o kakem sod-nijskem postopku. Zaključili so ga s podpisom zapisnika, v katerem je rečeno, da so bile odstranjene razlike glede Jezusovega vstajenja. Ima pa Schillebeeckx še vedno svoje stališče glede Jezusovega božanstva. Dejal je tudi, da ne bo spremenil svojega mnenja, ker se čuti v soglasju z dogmo in cerkveno tradicijo.
Naravno je, da so Cerkvi neprijazni krogi ravnanje Kongregacije za verski nauk takoj ožigosali kot nasilje nad svobodo znanstvenega raziskavanja in izražanja. Vede ali nevede pa pozabljajo in se sprenevedajo, da je poslanstvo učeče Cerkve bedeti nad njenim naukom in da ima vsaj to pravico, da se o nekom izjavi, ali uči v soglasju s Cerkvijo ali ne.
»KATOLIŠKI GLAS« V VSAKO SLOVENSKO DRUŽINO!
Obran nnziovan imdiarsdieaa Leta etnki h Masten
tržaške novice
■
. -f .... -
■ ‘ r ti"; & ''-S,
M
&Jssr -Bss
C.'?-'":'
Začelo se je s službo božjo v nedeljo 18. novembra. Otroci so imeli glavno vlogo: s petjem, molitvami, branjem božje besede, nabirkami za lačnega otroka, za telesno ovirane, za vietnamske otroke, ki so na Padričah v begunskem naselju. Povsod se je nastopa otrok udeležilo veliko staršev.
S to nedeljo so začeli otroci svoj »ex tempore« na 21 krajih. Sledili so spisi o otroku. Nastopajoči so bili razdeljeni v tri skupine: prva stopnja (1. in 2. razred osnovne šole), druga stopnja (3., 4. in 5. razred osnovne šole), tretja stopnja (srednja šola).
Od 18. novembra do 7. decembra so otroci izvedli v svojih krajih nabirke papirja, cunj, oblek, čevljev v korist handi-kapiranih, ubogih. Z velikim veseljem so se vračali s svojih dobrodelnih pohodov s polnimi vrečami nabranega blaga.
Vse spise in slike so zbrali v Slomškovem domu v Bazovici. Tu je 6. decembra komisija treh slikarjev ocenila izdelke in sicer Avgust Černigoj, Nadja Dol jak in Edi Žerjal. Spise je ocenila komisija štirih oseb: Bruna Pertot, Hedvika Kandut, Marija Batagelj in Ida Klarič.
Pri praznovanju mednarodnega Leta otroka so sodelovale naslednje skupine po teh župnijah: Sv. Barbara (animator p. Bogomir), Mačkolje (Ljuba Smollak), Bo-1 junec (Marij Gerdol), Boršt (Karmen Kosmač), Ricmanje in Dom j o (Boža Dob rila), Bazovica (David Zlobec in Alenka Ra-potec ter Antonela Bak za Gročano in Pesek), Trebče (Nevia Žerjal), Opčine (Franc Pohajač), Repentabor (Tone Bedenčič), Pro-sek-Kontoval (Bruna Ciani in Ana Batagelj, za Briščke Evelina Pahor), Sv. Križ (s. Celina in Vilma Magajna), Nabrežina (Milena Venier), Mavhinje (Edi Žerjal), Devin (Marko Tavčar), Rojan (Marija Batagelj), Sv. Ivan (Marijan Kravos), Sv. Vincencij (Irma Ozbič), Kolonkovsc (Marija Prukar), Sv. Ana in Skedenj (Dušan Jakomin).
Ni prostora, da bi mogli objaviti imena najboljših otrok, ki so risali in pisali v svojih skupinah. Objavimo samo tiste, ki so odnesli absolutne nagrade. V »ex tempore«: za prvo stopnjo Tanja Radetti iz Skednja, za drugo stopnjo Matej Venier iz Nabrežine, za tretjo stopnjo Tamara Ušaj .tudi iz Nabrežine. Absolutne za spise: prvo nagrado Tiziana Natural iz Gro-pade, drugo Aleksij Floreančič iz Nabrežine, tretjo Zlobec Barbarar od Sv. Ane, četrto Andrej Požar iz Rojana. Nagrajene so bile tudi skupine, ki so se najbolj odlikovale v izvedbi pobud za praznovanje Leta otroka in te so: Bazovica, Kolonkovec, Nabrežina, Prosek-Kontovel in Trebče.
In še nekaj številk. Pri pobudah, ki jih je organiziral SLOKAD, je sodelovalo 760 otrok in okrog 50 odraslih. Pri »ex tempore« je risalo 670 otrok od vrtca do srednje šole, pri spisih je sodelovalo 163 otrok, na zaključni prireditvi v Kulturnem domu je nastopilo 125 igralcev v devetih skupinah in 113 pevcev v treh otroških zborih. Vsi otroci in vsi sodelujoči so prejeli v spomin majico in nalepko z znakom mednarodnega Leta otroka.
Podprle so te pobude s pokali, denarjem in drugimi darili sledeče ustanove in osebe: Openska posojilnica in hranilnica, Slovenska kreditna banka, Goriška in Celjska Mohorjeva družba, Zveza neposrednih obdelovalcev zemlje, nabrežinska in (tržaška občina, slovenski skavti, Katoliška zavarovalnica ter privatna podjetja, ki pomagajo SLOKAD-u v času kolonij: Tom-bacco, Jerman, Pecile, Coca-Cola, Righi, Micol-carta, Unigros (Močnik). Pomagala sta nam tudi trgovina Fortunato in Vista foto. Podjetje Koršič je darovalo posteljico za prvega slovenskega otroka, ki se bo rodil na Tržaškem od zaključne prireditve. Tudi Dežela in tržaški komisariat sta obljubila pomoč. Vsem najlepša hvala za prispevek, razumevanje in podporo.
M. Z.
Koncert božičnih pesmi v stolnici sv. Justa
Zveza cerkvenih pevskih zborov je tudi letos priredila tradicionalni božični koncert, šestnajsti po vrsti. Vršil se je v stolnici sv. Justa v Trstu v nedeljo 6. januarja.
Prisotne in še posebej g. škofa je najprej v imenu Zveze in nastopajočih pozdravil Marjan Kravos, ki je med koncertom tudi recitiral L. Šorlijeve Izseljenčeva božična noč, B. Pertotove Božične pesmi in V. Be-ličiča Svetonočno razpoloženje. Misel sredi koncerta je podal Saša Martelanc.
Poslušalci so z zanimanjem sledili izvajanju zbora Zveze, ki je letos presegel rekordno število sto pevcev, in odličnih solistov (Ljuba Berce-Košuta, Marta Valečič, Bruno Kralj in Aleksander Žerjal). Na električne orgle je zbor in soliste spremljala Dina Slama. Zbor je pripravil ter z umirjeno a zanesljivo gesto vodil prof. Zorko Harej.
Spored je obsegal dela sledečih avtorjev: Rihar, Vavken, Premrl, Foerster-Šček, Mav, Harej, Gržinčič, Vrabec, Merku in Tomc. Škoda, da tudi letos prešibka zvočnost električnih orgel ni primerno podprla celotnega izvajanja.
Po končanem koncertu je škof Bellomi v slovenščini navzočim voščil srečno novo leto in podelil blagoslov. Nato so zbor in prisotni zapeli še pesmi Božji nam je rojen Sin in Glej zvezdice božje.
Kako je ta prireditev priljubljena pri slovenskih vernikih, je dokazala do kraja napolnjena stolnica. Ob zaključku koncerta so poslušalci izrazili svoje zadovoljstvo s toplim aplavzom. Ko izrekamo vse priznanje Zvezi cerkvenih pevskih Zborov za vsakoletni božični koncert, izražamo želje vseh udeležencev, da bi se to božično srečanje v naši stolnici redno ponavljalo iz leta v leto.
Zveza cerkvenih pevskih zborov ima namen, kakor je že navada, koncert pono-
Čedadu
Za govori je zabaval beneški ansambel modernih popevk, ki je ljudem zelo ugajal in so mu obilno ploskali.
Zaključek in tudi najboljši del večera je pa bila odrska priredba iz Bevkovega romana »Kaplan Martin Čedermac«. Je delo Izidorja Predana, Adrijana Rustja in Boža Zuanelle, župnika v Trčmunu. Iz Bevkovega dela so iztrgali šest slik, šest prizorov, ki se ločeno odigrajo na odru: Čedermac skriva slovenske knjige, Čedermac mora prvič pridigati v italijanščini, potem Čedermac pred videmskim prefektom, pred videmskim nadškofom, Čedermac, ki uči otroke verouk in končno še zadnja pridiga, s katero se igra zaključi. Posebnost priredbe je v tem, da se prizori z domačini odvijajo v domačem narečju, s prefektom in škafom v italijanščini, drugo pa v knjižni slovenščini.
Igralci so svoje vloge doživeto podali, posebno je treba pohvaliti Izidorja Predana, ki je igral kaplana Čedermaca tako doživeto, kot bi bil resničen beneški kaplan. Pri nekaterih igralcih je motilo le pretiho govorjenje. Kdor je igro videl, si jo gotovo želi videti še na kakem drugem odru in v manjši dvorani.
Vsekakor je Dan emigranta dobro uspel, saj je občinstvu nudil vsega malo, posebno pa še priložnost, da so se med seboj srečali.	K.	H.
viti prihodnjo nedeljo ob 15. uri v cerkvi st'. Martina v Hrenovkah in v nedeljo 20. januarja ob 16. uri v gledališču »France Prešeren« v Boljuncu.
Sv. Ivan
Letošnje božične praznike je imela naša cerkev veliko obiskov ne samo zaradi božje službe, temveč tudi zavoljo novih jaslic in lepega petja božičnih pesmi.
Jaslice je nabavil g. župnik pri znanem podjetju v kraju Ortisei na Južnem Tirolskem in so v resnici umetniški izdelek. Slovesno smo jih odkrili pri slovenski polnočnici, nakar so jih blagoslovili pri italijanski polnočnici.
Za petje je -seveda poskrbel slovenski cerkveni zbor. Ob nedeljah in praznikih imamo tri slovenske maše in navadno tudi popoldanski blagoslov. Sv. maše so ob sobotah zvečer ob 18. uri (v poletnem času ob 20h), ob nedeljah in praznikih ob sedmi in ob deseti uri. Polnočnico smo imeli zvečer ob 22. uri.
Seja odbora sekcije SSk Dolina
Na svoji zadnji seji je glavni odbor sekcije Slovenske skupnosti v dolinski občini, ki je bil izvoljen na nedavnem sekcijskem kongresu (15. nov.), obravnaval vrsto tekočih krajevnih problemov od slabega stanja cest, šolskih zgradb in nekaterih srenj-skih hiš pa do javnih prevozov. Med razpravo so prišla na dan še druga konkretna vprašanja, glede katerih so prebivalci in občani upravičeno občutljivi, kajti pričakujejo, da bodo obljube in zagotovila postale res otipljiva dejstva.
V luči iznesenih konkretnih problemov ter sedanjega političnega trenutka v državi in deželi s posebnim ozirom na kritični zastoj priznanja in uveljavljanja pravic Slovencev v okviru ustave in Osimskega sporazuma je odbor izoblikoval okvirna izhodišča za delovni program sekcije v prihodnjih mesecih. V okviru obnovitve statutarnih organov je odbor poveril funkcijo tajnika sekcije Sergiju Mahniču. Hkrati je -bila poudarjena važnost stikov z občani in stvarno soočanje in pristopanje k problemom, ki jih žulijo.
Koncert božičnih pesmi pri Sv. Ivanu
Mnogi, ki so zamudili koncert božičnih pesmi zbora »Marij Kogoj« 30. decembra v cerkvi sv. Ivana, so bili prikrajšani za lep umetniški užitek. Spored se je pričel s pesmijo Hitite kristjani (Adeste fideles). Sledile so kompozicije Sattnerja, Mava, Vrabca (dve), Tomca (tudi dve), Riharja in Štoleerja. V sredi sporeda je zbor občuteno zapel svetovno znano Sveto noč. Z Maličevo Božično pričakovanje se je zaključil ta prelepi koncert, za katerega gre vsa pohvala dirigentki Nadji Žerja-l-Zaghet, ki odlično vodi ta zbor s prefinjenim glasbenim čutom. - E. Fischer
Nabrežina
»BOR« - Nabrežina - Postaja 69. Pod tem
naslovom najdete hišo z novim pročeljem (lopo), kjer velik napis »Bor« vabi obiskovalce, da vstopijo in ogledajo to -izredno razstavno trgovino lesenih izdelkov in pohištva po načrtu. Lastnika Albert in Bogomila Dol jak vam prijazno razkažeta vrsto obnovljenih in novih kraških skrinj s pestro ornamentiko in še posebej lesene kipe, delo iznajdljive Bogomile, ki predstavljajo kraško ženo, Križanko, Španko, Premišljevanje, Pričakovanje, Tri Glorije, mater Terezijo in druge zanimive predme-
te. Ob odprtju je prof. Milko Rener ob navzočnosti oblasti, prijateljev in izvedencev razložil pomen te izredne razstave, kjer se starodavnost kraške -umetnosti prijetno ujema s stilističnimi izdelki v modernem slogu ter najdejo v slikah naše vasi tržaškega umetnika Hlavatyja dostojen umetniški izraz. Tudi mi čestitamo tej pobudi z iskrenim voščilom za nadaljnje podvige.
Nova knjigarna »Terčon«. Obnovljeni prostor je na trgu, nasproti spomenika padlih. Z lepim otvoritvenim večerom pred božičnimi prazniki smo tako dobili v domačem kraju primerno možnost nakupa leposlovnih del v obeh jezikih, zlasti slovenskih, tako onih iz Slovenije kakor tudi iz Koroške in -Primorske. Pa še lep izbor šolskih potrebščin, revij in časopisov je na voljo.
IV. revija božičnih pesmi. Bila je na praznik sv. Treh kraljev ob veliki udeležbi ljubiteljev naših pesmi. Števerjanski mešani zbor pod vodstvom Hermana Sreber-niča je v prezbiteriju najprej zapel tri božične, nakar je dr. Jože Markuža spregovoril o važnosti in lepoti pesmi in petja. Med mašo, ki jo je daroval komenski dekan msgr. Krapež je prepeval isti zbor ob spremljavi mladega organista Hilarija Lavrenčiča iz Doberdoba in zapel: Prisvetil je veseli dan, Poslušajte vsi ljudje, Noč božična, Pohitimo, Kjer je resnična ljubezen, Blešče se zvezdice, Blažena noč, skupno z domačim mešanim zborom pa še: Presveta noč, Detece Jezuščka in Sveta noč. Pod vodstvom Rozande Kralj so še otroci zapeli dve pesmici.
Ocenitev jaslic. Letošnja je bila že dvajseta, in sta jaslice ogledali profesorici Zora Tavčar z Opčin in Franka Ferletič iz Doberdoba. Posebno pozornost so vzbudile jaslice v družinah Venier, Marinetti-Špan, Di Marcantonio, Jazbec, Bandelli, Gerli in jaslice skavtov (ročno delo). Božično razpoloženje so povečale kraške jaslice pod oltarjem v cerkvi (iz marmorja in kamna iz domačih kamnolomov) z zvezdo, ki sega do stropa, pa tudi okusno okrašena cerkev -in zvezde na zvoniku. Pohvale vredne so bile božične prireditve v-srednji in osnovni šoli ter v vrtcu.
Pa srečno novo leto 1980 vsem naročnikom in prijateljem Katoliškega glasa!
Z GORIŠKEGA
Božični koncert na Mirenskem gradu
Poleg koncertov božičnih pesmi v Nabrežini in v Trstu je bil v nedeljo 6. januarja tak koncert tudi na Mirenskem Gradu in ga je organiziralo Goriško pastoralno področje. Nastopilo je devet zborov, med njimi tudi moški zbor iz Štmavra, katerega vodi prof. Gabrijel Devetak. Je to postala že ustaljena navada, da na tem koncertu sodeluje tudi pevska skupina iz zamejstva. Lani so bili tam pevci cerkvenega zbora iz Doberdoba, letos Štmaverci. Pohvale vredna pobuda, ki skuša povezovati matično domovino in zamejstvo in poudariti, da vsi spadamo k istemu narodnemu drevesu.
Po kratki občestveni maši je prvi -nastopil mladinski zbor s Kapele pri Novi Gorici. Čudovito čisti mladinski glasovi so bili lep uvod v nadaljnji spored. Drugi je bil na vrsti Št-maver ter -mu je sledil mladinski mešani zbor iz Vrtojbe, ki izgleda, da se prebuja iz cerkvcno-glasbene otopelosti, ki ga je mučila že nekaj let sem. Domači zbor iz Mirna je letos zapel -brez dolgoletnega dirigenta Venčka Budina. Nasledil ga je njegov starejši sin Andrej, ki se mu pozna, iz kakšne šole je izšel. Tudi številni ženski zbor iz Bukovice ni razočaral in prijetno ter brez spremljave podal svoje pesmi.
V nadaljevanju sporeda je suvereno odpel svoj program mešani zbor s Kapele, ki vsako leto nastopa z izvirnimi ali vsaj malo poznanimi skladbami. Nato smo slišali še mešane zbore z Vogrskega, iz De-skel (ki je segel po morda nekoliko -preveč zahtevnih skladbah) in mešani zbor iz Branika, ki je od prvega božičnega koncerta pred nekaj leti močno napredoval.
Na orgle je v glavnem spremljal domači organist Marko Vuk, ki izborno obvlada ta veliki inštrument v gradenski cerkvi.
Splošni vtis? Vsekakor močno zadovoljiv, ki je pri vernikih, ki so do kraja napolnili prostorno cerkev' Žalostne Matere božje, prišel do izraza v toplem in navdušenem ploskanju. V pomenku po končanem nastopu s prireditelji in raznimi pevovodji slišiš tudi o težavah, ki so združene s pripravo in izvedbo tako široko zasnovane cerkvene manifestacije. Kje pa težav ni? Če pogledamo le za nekaj let nazaj, bi takega božičnega koncerta sploh nihče ne mogel zamisliti. Ostajal je le v sanjah zlasti pokojnega Venčka Budina. Kmalu nato pa je postal realnost, ki danes lepo uspeva in se iz leta v leto -razvija.
Dan emigranta v
Velika dvorana gledališča Ristori v Čedadu se je v nedeljo 6. januarja popoldne napolnila. Prišli so beneški rojaki iz vseh krajev Benečije in Terskih dolin ter lepo število zastopnikov oblasti: čedajski župan, predsednik deželnega sveta Colli, pokrajinska svetovalca Chiabudini in Petricig in še drugi. Tudi SKGZ je poslala kvalificirano zastopstvo, prav tako jugoslovanski konzulat v Trstu. Navzoči so bili tudi številni beneški duhovniki.
Dan emigranta se obhaja že nekaj let ob zaključku božičnih in novoletnih počitnic, ko pridejo domov številni izseljenci iz raznih dežel, čas za tako srečanje je posrečeno izbran. Dan emigranta služi, da se izseljenci sestanejo med seboj, si povedo kaj o svojih problemih, se poveselijo ob zvokih raznih glasbenih ansamblov in tudi prisostvujejo kaki primerni igri, ki jo izvaja Beneško gledališče. Takšen je običajni program teh Dnevov emigranta v Čedadu. Takšen program je bil tudi v nedeljo 6. januarja. Za zabavo je kmalu po tretji uri popoldne poskrbel naj-prej ansambel Beneški fantje, ki ga vodi Anton Birtig. Skupino sestavljajo harmonika, kitara in dva pevca. Igrali so predvsem domače viže in so jih ljudje radi poslušali.
Za njimi je govoril zastopnik beneškega izseljenskega društva v Belgiji Adriano Martinig. Njegov govor je bil najprej v
beneškem narečju, nato v italijanščini. Izzvenel je precej pesimistično, kakor da bi se v povojnem času glede izseljencev nič ne spremenilo na boljše. To je vsaj trdil in vsled tega na koncu pozval, naj ljudje ob prihodnjih upravnih volitvah spremenijo sedanjo upravo. Martinig ima lahko svoje poglede na emigrantsko stvarnost, toda ostati pri zgolj pesimizmu in videti vse črno, nikakor ni vzpodbudno, zlasti ker ni res.
Za njim je nastopil Aldo Clodig, predsednik društva »Ivan Trinko« v Čedadu. Dotaknil se je problemov domačih beneških dolin. Tudi Clodig je govoril v domačem narečju in nato svoje misli kratko povzel v italijanščini. Bil je zelo kritičen podobno kot njegov predgovornik.
Enemu in drugemu je odgovoril najprej čedajski župan, ki je rekel, da ni politik, temveč le upravitelj občine. Za njim pa je stopil na oder videmski pokrajinski odbornik za socialno skrbstvo Listuzzi. Govoril je kot politik in dejal, da dobro pozna čustva izseljencev, saj je sam bil emigrant v težkih letih po drugi vojni. Vsi izseljenci si želijo vrniti se domov, a to -postane s časom iz raznih vzrokov vedno težje. Videmska pokrajina je pa le pokazala dobro voljo, ko je lani sklicala posebno konferenco o izseljenstvu v Furlaniji in Benečiji.
IIIIIIIIIIHIIIIIIII|]|||||l!llll]lllll!ll]illllll!MIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIfllllll]lllllllllll!IIIHIIIII!lll]||||l!llllllllllllllllllllllllillHIIIIIII!ll!llllllllllllllllllllllllllllilll||UIIIII]||IN
LEOPOLDA JURCA »grešna« nova maša
Nova maša je bila oznanjena za deseto uro. Deset minut prej se je iz župnišča razvil sprevod duhovščine in povabljenih gostov, da bi me po starodavni navadi spremljal v cerkev. Stopali smo skozi gost špalir karabinjerjev, uniformiranih fašistov, s puškami na ramah, mestnih stražnikov, ki so jih nalašč poklicali iz Trsta, policajev in agentov v civilu. Stali so v vrstah na obeh straneh ceste od župnišča Pa do -cerkve. Na prvi pogled nam je bilo jasno, da fašisti niso priredili te parade, c'a bi povzdignili novoma-šno slavje, zato smo s strahom pričakovali, kaj se bo še zgodilo.
Sprevod je prišel v cerkev. S kora se niso oglasile orgle, nič ni -bilo slišati starodavne pesmi »Novomašnik bod’ pozdravljen«; v nabito polni cerkvi je bilo tiho kakor v grobu. Pred oltarjem sem intoni-ral latinsko himno »Veni Creator Spiritus« (Pridi, Stvarnik Sveti Duh) in začel slove-
sno mašo. Zbor je na koru pel latinsko mašo.
Po evangeliju se je na prižnico povzpel Franc Malalan in najprej povedal nekaj italijanskih besed za peščico italijanskih vernikov, ki so bili v cerkvi. Nato je 7. donečim glasom začel: »Dragi naš današnji slavljenec! Ker ti nismo smeli ob vstopu v cerkev zapeti naše stare slovenske novo-mašne pesmi v pozdrav, ti jaz s tega svetega -mesta na ves glas zakličem: Novomašnik bod’ pozdravljen!« Nato je svojo pridigo mirno -povedal do konca.
Nekaj fašistov in policijskih agentov v civilu na čelu s Federicijem se je tudi zrinilo v cerkev in se pomešalo med vernike. Med pridigo je Federiei ves živčen mencal in se oziral okrog. Enkrat je poln besa polglasno iztisnil skozi zobe: »šel bom na prižnico in vrgel tega farja dol!« Najbrž bi to res poskušal, a so ga kolegi zadržali s silo. Ko je pridigar Malalan zvedel za to grožnjo, je čisto mirno komentiral: »Kar naj bi prišel gor, tako bi vsaj videli, kdo bi potem letel dol. Žal bi mi bilo le za
ljudi, na katere bi padel Federiei.«
Po maši je bil običajni ofer za novoma-šnika. Ljudje so prihajali mimo oltarja in nato skozi zakristijska vrata ven. Pri darovanju smo kot -po navadi delili podobice kot spomin na novo mašo. Tudi fašistični »verniki« so šli k ofru. Jemali so novomašne podobice, da bi jih potem izzivalno trgali in teptali.
Tudi pri povratku v župnišče smo morali iti skozi »častni« špalir. Tržaški mestni stražniki in policaji so nato odšli, štirideset črnostrajčnikov pa je s puškami na ramah stražilo župnišče, dokler nismo duhovniki odložili bogoslužnih oblačil in se napotili proti približno en kilometer oddaljeni dvorani, kjer so nam pripravili slovesno kosilo. Vso pot do dvorane so v vojaških dvoredih korakali za nami, pred dvorano pa so zložili puške v piramide, obkolili dvorano in nas stražili ves čas kosila. Med kosilom seveda ni bilo nobene zdravice niti pesmi niti glasnega govorjenja.
Ko smo se proti četrti popoldanski uri
dvignili, da bi šli v cerkev k popoldanski pobožnosti, so fašisti spet korakali za nami do cerkve. Po končani pobožnosti so nas spet »pospremili« do dvorane in nas stražili vse do devetih zvečer, ko je bilo slavja konec. Iz teh okoliščin je mogoče -popolnoma objektivno presoditi, koliko je resnice v trditvi obtožnice, da sem že ob novi maši pokazal sovražnost do vsega, kar je italijansko. Bolj bi ustrezalo resnici, ko bi bili tožitelji napisali: »Ob novi maši Leopolda Jurca na Opčinah so fašistični voditelji pokazali nespravljivo sovraštvo do vsega, kar je slovensko.«
* * *
Po teh kratkih podatkih o dveh mašnih slovesnostih si lahko bralci »Katoliškega glasa« sami ustvarijo mnenje o čudni razliki med novo mašo na Opčinah 7. julija 1929 v katoliški Italiji samo pet mesecev po konkordatu med Apostolskim sedežem in italijansko državo — in o vsestranski lepoti zlate maše v Kopru 8. julija 1979 v SRS in njeni ponovitvi v Trvižu v SRH 9. septembra 1979.	S. T.
10. januarja 1980 - Leto XXXII. - štev. 2
Ob osemdesetletnici »svetovnega popotnika« dr. Andreja Kobala so se zbrali v gostilni Sirk »Pri lovcu« pri Subidi njegovi gorišlci in cerkljanski prijatelji, da proslavijo njegov lepi življenjski jubilej. Ob tej priložnosti so mu tudi izročili spominsko plaketo s cerkljanskim motivom in napisom :»Dr. Andreju Kobalu — svetovnemu popotniku ob 80-letnici v znak priznanja za vzorno izvršeno življenjsko poslanstvo hvaležni goriški in cerkljanski prijatelji. Gorica, 29. novembra 1979«
; «-h:
*»»
Koncert božičnih pesmi v Gorici
Koncert božičnih pesmi v goriški stolnici ima dolgo tradicijo za sabo, saj ga je začel pokojni prof. Mirko Filej. Kdo se ne spominja prvega koncerta? Že dolgo let je od takrat. Profesorjevo seme je padlo na rodovitna tla. To smo lahko ugotovili v nedeljo 30. decembra, ko je pred oltarjem v prezbiteriju stal najprej številen mladinski zbor, nato pa še številnejši .mešani zbor. Ni pa nastopil moški zbor. Organizatorji (Združenje cerkvenih pevskih zborov) so rekli, da nimajo primernih novih pesmi za tak zbor, samo že znanih pa niso marali peti. Zato je letos odpadel nastop združenega moškega zbora.
Združeni mladinski zbor je pel pod vodstvom I. Bolčine in so ga sestavljali pevci skoro vseh tistih zborov, ki so nastopili na Mali Cecilijanki. Zapeli so tri pesmi: Zvonovi zvonijo, Otroci veselje in V Betlehem. Njihovih mladih glasov je gotovo bil vesel tudi Jezušček v stolniških jaslicah.
Za tem zborom je g. kaplan Marjan Mar-kezič povedal nekaj priložnostnih misli o prazniku in petju. Nato se je pred oltarjem zbral združeni mešani pevski zbor. Prišli so pevci iz vseh naših cerkvenih zborov, tako da je bil nastopajoči zbor v resnici mogočen. Pod vodstvom Mirka Špacapana so odpeli štiri pesmi: ljudsko Poslušajte vsi ljudje v priredbi U. Vrabca, nato F. Ačka Počivaj, milo Detece, Lojzeta Bratuža V božji tišini in Mirka Renerja Božična noč. Izbrali so predvsem primorske skladatelje. Mogočnost zbora je zlasti prišla do izraza pri zadnji pesmi, ki sploh zahteva številne in močne glasove.
Na orglah je spremljala prof. Lojzka Bratuževa, program pa je tudi letos toplo povezoval Franko Žerjal. Celotni program je direktno oddajala tržaška radijska postaja, ki je vse pesmi tudi registrirala za poznejše oddaje.
Božični koncert pa ni samo »koncert«, temveč tudi zahvalna pobožnost, saj je bilo to zadnje skupno veliko slavje v starem letu. Zato so bile po koncertu pete litanije Matere božje z božičnimi odpevi, zahvalna pesem in blagoslov z Najsvetejšim. Kako primerno je bilo, da smo se zadnjo nedeljo v letu Bogu tudi skupno zahvalili, saj nam je med letom naklonil veliko dobrot, tako posameznikom kot vsej naši cerkveni skupnosti.
Sestanek goriškega župn. sveta
V	sredo 2. januarja je msgr. Fr. Močnik sklical prvo sejo novoizvoljenega župnijskega sveta v Gorici. Sestanek je bil v Zavodu sv. Družine in so se ga udeležili vsi izvoljeni predstavniki (33 po številu). Poleg tega še nekateri duhovniki, ki delujejo v dušnem pastirstvu med goriškimi Slovenci. Navzoč je bil tudi predsednik slovenskega dušnopastirskega področja g. M. Komjanc.
Viktor Prašnik je v uvodu povedal, kako so potekle volitve v dušnopastirski svet in kdo so bili izvoljeni, namreč tisti, ki so dobili relativno največ glasov. Poudaril je tudi vlogo, ki jo po zamisli zadnjega koncila imajo župnijski dušnopastirski sveti. Za njim je msgr. Močnik pojasnil, kako naj bi ta župnijski svet deloval, da ne bo le posvetovalno telo. V ta namen je potrebno, da se ustanovijo delovne skupine oz. odseki. Vsak izvoljeni predstavnik naj se javi za kak odsek. Predlagal je osem takih delovnih skupin. Pri debati se je šte-
vilo skrčilo na sedem in so se dodale še nekatere druge dejavnosti, ki so potrebne župniji. Določeno je bilo, da bo vsak zastopnik dobil seznam odsekov, da si lahko izbere tistega ali tiste, v katerih želi sodelovati. Vsak odsek bo nato imel svojo prvo sejo, da se konstituira in se zmeni za začetek dejavnosti. Vsako tako prvo sejo bo sklical župnik.
Iz povedanega se zdi, da je goriški župnijski svet našel pravo pot, da bo lahko od debat prešel k praktičnemu delu. Kajti do sedaj smo skoro vedno le samo razpravljali.
Interpelacija slovenskih občinskih svetovalcev
Občinska svetovalca SSk Damjan Paulin in Andrej Bratuž sta naslovila na goriškega župana naslednjo interpelacijo:
V	zvezi s soglasnim stališčem štandre-škega prebivalstva, ki je preko svojih organizacij, kulturnih in športnih društev, ANPI-ja in rajonskega sveta z vlogo, ki jo je poslalo dne 19. novembra 1979 županu in načelnikom svetovalskih skupin zelo jasno izrazilo svoje nezadovoljstvo in obsodbo zaradi poimenovanja ulice med Tržaško cesto in Majnico po Liviu Ceccottiju, čigar edina zasluga je bila, da se je v fašističnem obdobju kot prostovoljec udeležil napadalne vojne v Afriki in državljanske vojne v Španiji, podpisana občinska svetovalca SSk, ko sprejemata trditev, da tako poimenovanje pomeni izzivanje za prebivalstvo Štandreža in celotno slovensko skupnost in žalitev za vse, ki so se bojevali in darovali svoje življenje za padec fašističnega režima, vprašujeta župana, če nima spričo tudi teh stališč za primerno, da se prekliče omenjeni sklep in poimenuje zadevna ulica po osebi, ki zasluži takšno priznanje.
KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce
Števerjan
Seja občinskega sveta. V petek 21. decembra 1979 se je sestal števerjanski občinski svet, da bi razpravljal o nekaterih upravnih zadevah naše občine. Predsedoval mu je župan Klanjšček. Najprej je svet potrdil nekaj sklepov v zvezi z obnovitvijo po potresu, stalež nekaterih uradnikov, nabavo drv za kurjavo v šolah itd. Kot najvažnejšo točko pa je potrdil sklep odbora, ki je vložil prošnjo na deželno vlado za nakazilo 400 milijonov lir za oja-čenje števerjanskega vodovoda. V zadnjih letih je poraba vode v naši občini tako narasla, da bo treba misliti na dodatne vire, ker dosedanja količina ne zadostuje več za vse potrebe. V Števerjanu so namreč v zadnjih letih obnovili veliko stanovanj, tudi potrebe v kmetijstvu stalno naraščajo, tako da voda, ki jo sedaj dobivamo, ne bo več zadostovala.
Svet je nadalje določil 700.000 lir občinski knjižnici za nabavo knjig in revij. Potrdil je tudi razdelitev zdravstvenih področij, kakor jih predvideva deželni načrt. Nadalje je določil 8.080.000 lir za razširitev pokopališč v Števerjanu in na Jazbinah, kjer so dela že skoro končana. Kot zadnja točka dnevnega reda je bila odobritev de-želnega prispevka 34 milijonov lir za izredna dela pri novi šoli.
Sejo so zaključili ob kozarcu domačega vina, kjer je župan izrazil voščila za božične praznike in novo leto.
Fotografski natečaj »Jesen«
Pred kratkim ustanovljeni Briški fotoklub je kot prvo akcijo razpisal natečaj za najlepši diapozitiv na temo »lesen«. Odzvalo se je veliko ljubiteljev iz bližnje in daljne okolice. Posebpa strokovna komisija je te diapozitive pregledala in razdelila nagrade.
Na kulturnem večeru v ponedeljek 14. januarja ob 20.30 v Sedejevem domu v Števerjanu bodo prikazani tudi vsi ostali, ki jih je Briški fotoklub prejel za zgoraj omenjeni natečaj. Briški fotoklub vabi k . čim večji udeležbi.
DAROVI
Za Katoliški glas: Kovic, Rupa 2.000; Tomšič, Sovodnje 7.000; dr. Simčič, Trst 7.000; Antonija Toroš 10.000; Olga Troha 5.000; Afra Komjanc 7.000; Mavrenčič 7.000; G. M. 4.000; Ana Marušič 2.000; Cilka Kovač ob peti obletnici smrti sestre Francke 10.000; Bruna Petruša 2.000; Minka Žvokelj 2.000; Ana Vicchi 7.000; Podgora 2.000; Reja-Vuga 4.000; v spomin pok. Tereze Škerlavaj z Opčin Marija Kralj z Opčin 5.000; A. č., Sovodnje 2.000; M. H., Sovodnje 7.000 lir.
Ob prodaji prvih slovenskih kovancev »Ars Slovenia« je dr. Peter Urbanc, Kanada poslal od izkupička za Katoliški glas
2.00 USA dolarjev.
Za sklad Katoliškega glasa: Malalan Marija in Francka namesto cvetja na grob Terezke Škerlavaj 5.000.
Župnija Opčine za objavo darov v letu 1979 50.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: N. N.
5.000 .lir.
V	spomin Franca in Milke Terpin: N. N.
ob poroki za Katoliški glas 250.000 lir.
Ob prvi obletnici smrti Jožefa Tomma-si daruje žena Rozalija za Alojzijevišče 2.000, za Katoliški glas 5.000 in za Zavod sv. Družine 2.000 lir.
Za števerjansko cerkev: Jožef Stanič s hčerami v spomin Franca Terpina 25.000; Marica Klanjšček, Massera 10.000; Marica in Dragica Klanjšček ob peti obletnici očetove smrti 10.000 lir.
Za Skupnost Družina Opčine: Amalija Vrabec-Žerjal 5.000; N. N. 50.000; cerkveni pevski zbor z Opčin 83.500; Mira Štok 50.000; udeleženci koncerta cerkvenih pevskih zborov v Trstu 59.500; družina Pečar, Bazovica namesto cvetja na grob Justine Kralj iz Trebč 20.000; Anica Ferluga 10.000 lir.
Za openski cerkveni zbor: Nadja in Aleksander Žerjal v počastitev spomina Zore Cok in Tonina Kalca 15.000 lir.
Za Marijanišče na Opčinah: Regina Ban-del ob 20. obletnici mamine smrti 20.000 lir.
Namesto cvetja na grob Terezije škerlavaj darujejo za cerkev na Opčinah: Angela Vremec 10.000; družini Lojzka in Bernard Škerlavaj 50.000; Marija in Francka Malalan 20.000; Viktorija Sosič 10.000; Ivanka Mesu-Dolenc 10.000; Marija Švab 10.000.
Za cerkveni pevski zbor - Opčine: Škerlavaj Angela z Jadranko v počastitev spomina Maričke Fredotove Malalan-Sosič in Terezke Stršinove Škerlavaj 10.000 lir.
Za slov. Vinc. konferenco: dr. Krasulja Simoniti-Suhadolc 5.000 lir.
Za cerkev na Ferlugah: družina Antler 5.000; Maver Viktorija v čast Matere božje 10.000; Markon Regina 50.000; Gec Pavla 20.000; Ferluga Bogomila 4.000; Tonelli Irena 5.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: družina Ferluga 3.000; Gorkič Tončka 25.000; Škerlavaj Net-ka v spomin pok. Terezke Škerlavaj 10.000; Milič Nini v spomin Toneta Piccini 5.000; družina Sosič Viktorija v spomin tete Terezke 50.000; Malalan Lojzka 5.000; Taučer Elizabeta 7.000; škerlavaj Angela z Jadranko v počastitev spomina Maričke Fredotove Malalan-Sosič in predrage Terezke Stršinove Škerlavaj 10.000; dr. Krasulja Simoniti-Suhadolc 10.000; Škerlavaj Pepka 4.000; Malalan Oskar ob krstu sinčka Marka 4.000; Malalan-Gregori Lidija ob krstu nečaka Marka 10.000; Cossu Sebastiano ob krstu vnuka Marka 10.000; Bartoli Lucia-no 10.000; Levstik Danila 7.000; N. N. 4.000; družina Daneu (na Pikelcu) 50.000; N. N., božični dar 10.000; Danieli Stella 50.000; N. N. za uboge 1.000; Dolenc Marija v spomin Ane Hrovatin in Terezije Škerlavaj 10.000; ista namesto cvetja na grob Zore Cok 10.000 lir.
Za Slomškov dom v Bazovici: Ivanka Knez iz Barkovelj 20.000, verska skupina iz Trsta 20.000 lir.
Za cerkev v Bazovici: Marija Marc 10.000, Nada Mesar ob prvi obletnici smrti mame Pine 5.000, Emil Marc 2.000, N. N. 7.000, Silvestra Ražem ob 50. obletnici 5.000, Vincenc Križmančič 100.000, Antonija Križ-mančič 10.000, N. N. 10.000, Anton Mirošič
4.000, Elena Vidau, Boljunec 10.000, Marija Marc 10.000, N. N. 2.000, Franc in Milka Križmančič 10.000 (za orgle), Marija Ražem
10.000, Cossetto 10.000, Pečar Amalija 50.000, Marija Ražem 5.000, Amalija Renčelj 7.000, Marija Marc 1.000, Mahnič-Smotlak 10.000, Zorka Lukova 5.000, Dora Kalc 10.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu:
Frida in Imelda Žerjal v spomin pokojnih Olge Rončelj in Štefana Ferfolja 20.000; Ivana Knez v spomin pok. Ane Paro vel in pokojnih Marijinih družbenic 30.000 lir.
Za slovensko skavtsko organizacijo: Anica in Ivan Ciani s Kontovela namesto božičnih in novoletnih voščil 10.000 lir.
V	spomin dragega strica Antona Ambrožiča: Mira Bole za Vincencijevo konferenco v Trstu 20.000 lir.
Za kapelo p. Leopolda pri Domju: N. N., Trst 10.000; Volk Svetka in Pavlina, Trst 6.000; Vera Turk, Trst ob obletnici smrti očeta Antona 50.000; E. Ž., Trst 10.000; N. N., Dom jo 10.000; N. N., Domjo 5.000; Ana Metlika, Boljunec 7.000; A. Malič, Trst 10.000; N. N. (pri Fortunatu - Trst) 10.000; Elizabeta in Just Lavrenčič, Katinara 50.000; Roza Lazar, Trst 5.000; N. N., Bar-kovlje 20.000; Roža Štefančič, Trst 10.000; Olga Valetič, Trst 10.000; družina Debeliš, Kolonkovec 6.000; Alojzija Škerlavaj, Opčine 4.000; Angela Vremec, Opčine 3.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih: Marcela in Pie-rina, Ricmanje 20.000; družina Keber-Ko-mar, Ricmanje 20.000; Bernarda in Marija Kuret, Ricmanje 20.000 lir.
Za cerkev na Sv. gori: družbenica N. N., Trst 100.000; N. N„ Trst 70.000 lir.
Za semenišče v Vipavi: družbenica, Trst
100.000	lir.
Za lačne po svetu: N. N., Opčine 50.000; N. N., Mavhinje 5.000; za lačne otroke družina Zini 15.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OBVESTILA
Društvo slov. izobražencev v Trstu vabi v ponedeljek 14. januarja na večer, na katerem bo dr. Vladimir Murko predaval o temi »Prispevek starejših slovenskih znanstvenikov k evropski kulturi«. Začetek ob 20j15 v Peterlinovi dvorani, ul. Donizetti 3.
Slovenska božičnica v Milanu bo v nedeljo 13. januarja ob 16. uri v cerkvi sv. Tomaža, ul. Broletto. Vabljeni vsi Slovenci, ki živijo v Lombardiji in bližnji okolici mesta. Informacije po tel. št. (02) 872990 ali (0442) 283401.
Izgubljeno - najdeno. Neka romarica iz Trsta je prve dni septembra izgubila v Rimu v zavodu v ul. Ezio osebno dragoceno stvar. Bila je v skupini v avtobusu dr. Prešerna. Ker ne vemo naslova, javljamo, da so »dragoceno stvar« našli in poslali v Trst. Če kdo pozna to osebo, naj jo obvesti. Hvala. - Fr. Št.
V	Slovenskem kulturnem klubu v Trstu bo v soboto 12. januarja govorila o spolni vzgoji dr. Klediša iz Ljubljane. Začetek ob 19.30, lil. Donizetti 3.
VIKTOR MISLEJ
14.1.1974 - 14.1.1980
KmHll Trst A
Radio Trst A oddaja na srednjem valu 305,9 m ali 981 Khz in na ultrakratkih valovih s frekvenčno modulacijo od 96,1 Mhz do 103,9 Mhz. Glavne frekvence so: vzhodna Benečija 96,1, Gorica 98,3, Rezija in Kanalska dolina 100,7, Videm 101,9; Trst 103,9.
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19.; kratka poročila ob
11.,	14.; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. uri sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 8., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15. Spored od 13. do 19. januarja 1980 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.00 Poslušali boste. 10.30 Oddaja o Benečiji. 11.00 Mladinski oder: J. Lukeš: »Stari ribič in njegova barka«. 11.30 Nabožna glasba. 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 14.10 »Radio klopotača«. 15.00 Nedeljsko popoldne.
Ponedeljek: 8.10 Jutranji almanah. 9.45 Socialna problematika. 10.10 Koncert. 11.30 Po stopinjah staršev. 12.00 Radio klopotača, ponovitev. 12.40 Filmska glasba. 13.20 Pevsko tekmovanje v Arezzu. 14.10 Otroško okence: »Zdaj pa zapojmo!«. 14.30 Roman v nadaljevanjih »Don Kihot«. 15.00 Glasbeni ping pong. 17.10 Mi in glasba.
Torek: 8.10 čar pesniškega sveta. 9.00 »Žebelj na podstrešju«, igra. 10.10 Koncert.
11.30 Vam še ugajajo? 12.00 Kulturno pismo, ponovitev. 14.10 Odraslim prepovedano! 15.00 Rezervirano za... 15.30 Doba kan-tavtorjev. 16.00 Kulturna rubrika slov. časopisov v Italiji. 17.10 Jugoslovanski skladatelji. 18.00 A. Medved: »Sreče kolo«.
Sreda: 8.10 Tržaške bolnišnice. 10.10 Koncert. 12.00 Pod Matajurjan. 12.30 Melodije od vsepovsod. 13.20 Zborovska glasba. 14.10 Odprimo knjigo pravljic. 14.30 Roman »Don Kihot«. 15.00 Paleta orkestrov. 17.10 Mladi izvajalci. 18.00 Kulturni prostor.
Četrtek: 8.10 Vprašanja sodobne družbe.
9.00	»Žebelj na podstrešju«, igra. 10.10 Koncert. 11.30 Jugoslovanski pevci. 12.00 Mikrofon v razredu. 12.30 Sedem not. 14.10 »Tomi na obisku«. 14.30 Na goriškem valu. lb.00 Mladi pisci. 16.00 Poslušajmo film. 17.10 Skladbe z nabožno tematiko.
Petek: 8.10 Iz sveta folklore. 10.10 Koncert. 11.30 Domače popevke. 12.00 Kulturni prostor, ponovitev. 13.20 Revija ZCPZ v Trstu 1979. 14.10 Otroško okence: »Kje je napaka?«. 14.30 Roman »Don Kihot«. 15.00 Po končani univerzi. 15.30 Popularnih deset. 16.00 Mikrofon v razredu, ponovitev.
16.30 S pesmijo po svetu. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni prostor.
Sobota: 8.10 Sobotni trim. 9.00 »Žebelj na podstrešju«, igra. 9.40 Plesni orkester RTV Ljubljana. 10.10 Koncert. 12.00 Oddaja o Reziji. 12.30 Pesem poje o... 14.10 Iz zakladnice slovenske mladinske literature.
14.30 Vse lepo, vaš Peter! 16.30 Poslušali boste. 17.10 Mi in glasba. 17.50 Jože Zemljan: »Odločitev«, drama. 18.45 Vera in naš čas.
•
Za misijon p. Kosa: družini Lojzka in Bernard Škerlavaj namesto cvetja na grob Terezije Škerlavaj 50.000; N. N. 30.000 lir.
Za misijone: Ivanka Knez 100.000; Loč-niškar 20.000; B. K. 50.000 lir.
ložkota Kusič
Še posebno se zahvaljujemo g. kaplanu Marjanu Markeziču za pogrebno mašo in obrede, darovalcem venca in cvetja ter vsem, ki so se udeležili pogreba in nam ob tej težki preizkušnji na kateri koli način pomagali.
Žalujoča žena in otroka
Gorica, 5. januarja 1980
ZAHVALA
Zahvaljujemo se vsem, ki so z nami sočustvovali ob izgubi dragega moža in očeta
Družina
Ugledna trgovina išče pridnega, poštenega vajenca ali vajenko ali tudi že izvežbanega trgovskega pomočnika ali pomočnico, ki ima dobro voljo do dela. Možna je tudi poldnevna zaposlitev. Telefonirati na upravo Katoliškega glasa št. 83177.
OGLASI
-a vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 14 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Ledina me vodi, vse v prazno zveni, tihe so steze srce mi molči.
Ob Tvojem odhodu je pesem zastala, hrepenenje prelestno je daljava pobrala.
Nabrežina, 14. januarja 1980