fnivojoS a enB3E;d entnjsoj ]
PROSVETNI
ŠTEV. 6	Ljubljana 22. marca 1954.	LETO V.
Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo in uprava Nazorjeva 3/1. Telefon štev. 21-397. — Letna naroCnina din 300.—s Štev. ček. računa 604-»T«-140. — Tiska Tiskarna »Slov. poročevalca«.
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV
Decentralizacija pedagoškega raziskoval nega dela v Sloveniji
Redna letna skupščina Pedagoškega društva LRS
Dne 14. marca je bila v prostorih učiteljišča v Ljubljani redna letna skupščina Pedagoškega društva, ki so se je po svojih delegatih udeležile tudi Vse podružnice, ki že delujejo v posameznih centrih. Na dnevnem redu so bila poročila članov izvršnega odbora, sprememba pravil in volitve novega odbora. Občni zbor, ki je imel obenem značaj delovne konference, je vodil tov. Win-kler. Kot prva je poročala o delu odbora predsednica tov. Marica Dekleva-Modičeva.
Predsedniško poročilo
Zadnja letna skupščina je naložila novemu odboru nove naloge. Če se vprašamo, kako smo jih izvedli, naš odgovor ne more biti zadovoljiv.
Članek dr. Vlada Schmidta o induktivni metodi bi naj bil napotek za organizirano kolektivno raziskovalno delo predvsem pri analizi problemov, ki so nastali v zvezi z uvedbo učnega predmeta moralni pouk. Delo na tem področju sl je namreč PDLRS izbralo kot osrednje delo v sestavu programa ZPD Jugoslavije.
Kako smo rešili to nalogo? Tovariš dr. Schmidt je skuhal zajeti v to delo čimveč predavateljev moralnega pouka na nižjih gimnazijah. Število javljenih prostovoljcev za to delo je bilo zelo razveseljivo. Javilo se je 96 šolnikov. Toda od tega lepega števila so le štirje tovariši odgovorili na stavljena vprašanja, pa tudi ti ne z neko Posebno prizadetostjo. Tudi ni Is srede teh 96 ljudi prišla nikakršna iniciativa po osebnem kontaktu ali po organiziranem študiju ali diskusiji.
Tovariš Schmidt je sicer na skupščini zaključil svoj pred-za u> delo s tem, da je poudaril, da bo ostala improvizacija vse dotlej, dokler ne bomo imeli v Sloveniji pedagoškega inštituta, ki bi ga vodil. To, da je imel prav, priča sicer o njegovem realnem gledanju na teren, istočasno pa je to dejstvo kaj slabo spričevalo za našo organizirano društveno zmogljivost na eni in za poklicno zavest posameznikov na drugi strani.
Kolektivno delo na tem področju pa vsekakor predstavlja anketa o dosedanjih izkušnjah Dri moralnem pouku, ki jo je izvedlo mariborsko PD, o če-Dmr bo morala SP v izdelani Rudiji spregovoriti. Brez dvo-•Da so diskusije, ki jih je za Dosredovalce moralnega pouka uriroma etike priredilo DPLRS v Mariboru, Kopru in Ljublja-Di, ta problem osvetlile. Tridnevni seminar za predavatelje aiike na srednjih šolah je pomenil prvi korak v teoretično in znanstveno obdelavo problemov etike v sklopu dialektičnega materializma. Material is tega seminarja, žal, ne ves, bil objavljen v zadnji številki SP. čeprav so teoretični ®lanki potrebni za pravilno Dojmovanje morale in etike, ln čeprav referati in članki ubranijo svojo veljavo, je se-v®da ob ukinitvi tega predmeta srednjih šolah pomen bro-*nre manjši.
Osebno bi želela, (ob ukinitvi tega predmeta), nekoliko več argumentacije in ne samo skle-Da SPK. Ne morem se namreč Znebiti vtisa, da pomeni ta akt kapitulantstvo in strah pred naporom za formulacijo našega •haterialističnega koncepta etike.
Diskusije in ugotovitve v *'esi z moralnim poukom so Dokazalo veliko potrebo po po-
“anju psihologije, ki jo naš
osnovnošolski še bolj pa sred-
njesoiski učitelj vse premalo upošteva. Da je to vrzel, ozi-a potrebo odkril prav novi predmet, 3e dokaz da se ostali Predmeti ie zara(ii SVoje izvo-
zar-frtiPOti uveljavljajo, ne pa paradi osebno premišljenega Pravilnega posredovanja, kajti Poznavanje Psihologije je nujno Dr* celotnem šolnikovem delu ...T6, le tam, kjer so težave »aradi predmeta.
aše delo torej ob osrednji nalogi ni bilo brez vsakega baška, bil« je celo obsežno, tona kakršnekoli globlje analize ° njej ne moremo dati.
_ rugo izrazito poudarjeno
znjo lanske skupščine izraža zahteva p0 kolektivnem delu. Mlsl m, da se v tej smeri delo m bistveno spremenilo. Se vedno nismo uspeli povezati napo-
ov kolektiva okoli enega problema. Kot rečeno, je v tej
smeri uspeh dosežen pri mariborskih pedagogih v pogledu ankete za moralni pouk in pri anketi o splošno izobraževalnem šolstvu. Tudi novomeško PD je preko ankete obdelalo temo o alkoholizmu in preobremenjenosti učencev. V nekem smislu jo plod kolektivnega razmišljanja tudi zadnja številka SP o etiki, čeprav ta kolektiv ni sestavni del PD.
Dejavnost podružnic
PD LRS je skušalo v dobi od zadnje skupščine do danes razviti pedagoško dejavnost v mnogih novih krajih in brez dvoma, je uspelo v toliko, da danes že lahko govorimo o pedagoških društvih po teh krajih in da danes že lahko predložimo skupščini pravila, po katerih bi bilo PD LRS le zveza PD v Sloveniji in po katerih bi bili odborniki te zveze istočasno člani PD svojega kraja.
Najmočnejše v sklopu PD Slovenije je vsekakor PD v Mariboru, ki je že na lanski skupščini tvorilo podružnico PD LRS. Iz poročila o delu tega društva je razvidno sledeče:
Pedagoško znanstveno delo se je vršilo prvenstveno indi-
vidualno, razen pri anketi o izkušnjah pri moralnem pouku in pri anketi o splošno izobraževalnem šolstvu.
Publicistično delo je našlo izraza v pedagoških in drugih revijah. V knjižnici za starše so objavili eno brošuro, tri pa so že pripravljene za tisk.
Organizirali so tečaje za uči-telje-pripravnike in na njih predavali. Predavali so tudi izven Maribora. Organizirali so ciklus predavanj iz didaktike za učitelje osnovnih šol. Pose-čali so okolico. Vzpostavili so stike z naprednimi avstrijskimi pedagogi.
Delo na področju izboljšanja družinske vzgoje so uspešno nadaljevali s tečaji v centru in okolici.
Izredno živahnost je razvilo tudi ljubljansko PD, ki pa je bilo ustanovljeno šele 21. XI. 1953. Uspešno se je zavzelo za vzgojno posvetovalnico in na sestanku za to ustanovo so se pokazale tudi razlike v pojmovanju pedagogike oziroma psihologije, o čemer bo začela diskusijo letošnja prva številka SP.
Tesno se je povezalo s centralno ljudsko univerzo In njegovi člani so predavali o pedagoški problematiki v Ljubljani in izven nje.
V tesni povezavi z Učiteljskim društvom načrtno zbirajo metodska in didaktična izkustva, kar bodo obdelali in publicirali.
Povezali so se s psihološkim inštitutom, ki bo učiteljstvo uvedel v pravilno opazovanje otroka. Pri tem delu so seveda sodelovali tudi ljubljanski člani plenuma in Izvršnega odbora PD LRS.
Če ugotavljamo delo posameznih članov ljubljanskega PD, lahko ugotovimo, da je vsak zase prispeval pedagoški dejavnosti. Predavali so in publicirali v pedagoškem in dnevnem tisku. Društvo ima veliko možnost rasti, če bo le materialno dovolj podprto.
Pedagoško društvo v Novem mestu slej ko prej plodno razvija svojo dejavnost. Izdali so Andolškovo brošuro »Jasna pota naši mladini«, ki bi pa vsekakor morala biti ocenjena prav s pedagoške strani. Obdelali so temo o alkoholizmu in preobremenjenosti učencev. Sodelovali so pri predlogih za učne načrte osnovnih šol.
Pedagoški aktiv v Celju ima že tudi vse pogoje za ustanovitev društva. Aktiv šteje 19 članov. Proučujejo probleme vajeniške mladine. Sodelujejo pri vzgojnih predavanjih LU. Tedensko pišejo o vzgojnih problemih v Savinjskem vestniku.
12. februarja 1954 je bil ustanovni občni zbor PD v Kranju, ki je pokazal velik interes za pedagoško dejavnost.
Aktiv pedagoškega društva Jesenice ima že vse pogoje za ustanovitev društva. Njihovo trenutno delo je študij okolja in sociološkega ustroja družin učencev.
Murska Sobota, Tolmin, Ptuj imajo za tako dejavnost prav iste pogoje, le da so vse doslej pokazali premalo volje.
V primerjavi z lanskim letom lahko torej ugotovimo, da društveno življenje decentralizirano na kraje nudi več mož-
nosti za delo in da bo odboru ZPD LRS delo lažje, le da ne bomo smeli nikoli pozabiti, da veljajo napori posameznih društev vsej Sloveniji in ne le posameznim krajem. V tej smeri doslej naša zavest ni bila dovolj razvita in je bila koordinacija našega dela nezadostna. Celo pri živem Mariboru ni bilo opažati želje po krepkejši povezavi z matičnim društvom in po uveljavljanju v merilu Slovenije.
O delu sekcij PD LRS prav za prav ne moremo govoriti. Če je že lani predsednikovo poročilo o delu sekcij pokazalo bolj individualno delo kot pa napor celotne sekcije, potem za letošnje delo to še celo velja. Sekcije se v glavnem niso sestajale, pač pa so poedini člani na posameznih področjih vidno izstopali, publicirali in predavali.
Kot je razvidno iz poročila, so posamezna društva razpravljala o učnih načrtih za osnovno in srednjo šolo. Voljo po takem sodelovanju je pokazalo tudi PD LRS. Problem obsega in razporeditve učne snovi je namreč študijsko delo, ki ne bi smelo iti mimo pedagoške teorije in pedagoške prakse. Vendar so se spremembe v naših učnih načrtih izvršile le s škarjami brez smisla za mero in vsebino. Mislim, da bodo rezultati takega načina kmalu vidni in bojim se, da ne bodo v korist našega šolstva.
Bojazen pred daljšo pripravo in pred daljšim delom za smiselno reorganizacijo ali reformo je očitna. Pogum za trenutna reševanja pa je prevelik in ne ravno koristen.
Vsekakor bi ne bilo škodljivo, če bi se pri takih ukrepih upoštevali tudi pedagogi. In šele takrat, če bi ti ne mogli dati utemeljenih predlogov, bi bilo upravičeno odkloniti njihovo sodelovanje. Sicer pa mislim, da smo društvo, ki marsikaj publicira in marsikaj pove, za kar se pa prosvetna oblast ne meni dovolj.
V Mariboru je drugače. Tam je mnogokrat MLO inidator za delo PD in obratno.
PD LRS je v tem letu prvič dobilo svoje prostore v bivši Kazini, kjer je tudi odprlo svojo knjižnico. Vendar se je iz teh ugodnih prostorov moralo izseliti in sedanji prostori ne ustrezajo. Za knjižnico lahko rečemo, da je zastarela in ne odgovarja potrebam naprednega pedagoga tako teoretika kot praktika. Morda bo v tem proračunskem letu več možnosti za nakup knjig.
vendar vstaja ob njem materialni problemi.
Za razdobje od zadnjega občnega zbora je bistveno povečanje interesa javnosti pa tudi političnih in oblastvenih organov za vsebinska in organizacijska vprašanja šolstva.
Pri komisiji za reformo šolstva so sodelovali tudi pedagogi. Vendar smo tudi tu ugotovili, da je vrsta pedagoških in psiholoških vprašanj še nerešenih in da ni organa, ki bi se z njimi stalno in sistematično ukvarjal. Zato se bojim, da rezultati komisije ne bodo dovolj dokumentirani in dognani. To z vso ostrino postavlja na dnevni red vprašanje pedagoškega inštituta in novi odbor naj bi se za to institucijo posebno zavzel in nudil s strani pedagogov vso pomoč.
Pedagogi so letos (v zadnjem hipu povabljeni) sodelovali z arhitekti in zdravniki pri posvetovanju in razstavi o novi šoli, ki je odprla nove probleme, žal večkrat bolj pod vplivom zahodnih eksperimentov kot pa iz naše lastne socialistične stvarnosti. Slabosti in uspehi na pedagoškem področju — zlasti veliki javni Interes za te probleme — dokazujejo potrebo po pedagoškem inštitutu, ki naj jih študijsko obnavnava.
Preteklo obdobje je v organizacijskem smislu doseglo nekaj uspehov — prostor, knjižnica, priprava publikacij, izdatnejša podpora SPK in podpora gospodarskega sveta Najvažnejši uspeh pa je gotovo decentralizacija in delo podružnic.
•
Organizacijski in vsebinski uspehi pa bi bili lahko večji, če bi bilo pedagoško društvo kot tako zastopano tudi v Svetu za prosveto in kulturo.
Po poročilu predsednice sta poročala še tovariša Tomšič in VVinkler o stanju blagajne in o tisku Pedagoškega društva. Iz teh poročil povzamemo, da živi društvo zgolj od subvencij, da ima Sodobna p -gogika sedaj 3000 naročnikov, da stane založbo vsak izvod Sodobne pedagogike (ena številka) din 82,
da je v nekaterih okrajih slabo organizirano pobiranje naročnine (z nad 60 % so v zaostanku okraji Ptuj, Ljubljana-okolica, Maribor-okolica, Murska Sobota, Krško). Uprava se je sedaj odločila, da ustavi revijo vsakomur, ki bo za več ko tri mesece v zaostanku. Med naročniki je 70% iz vrst osnovnošolskega učiteljstva. Med prvimi okraji, ki je zaključil zbiranje naročnikov za letošnje ' publikacije je Slovenji Gradec.
DEBATA, ki je bila sicer zelo živahna, je pustila nekatere pereče in izrazito pedagoške probleme povsem ob strani.
Tovariša Kopriva in Čopič sta načela vprašanje organizacije kritike šolskih učbenikov. Skrb zanjo bi moralo prevzeti PD. Ugotovljeno je, da učnih neuspehov niso krivi toliko predmetniki in preobremenjeni učni načrti, kolikor učne knjige, ki so skoraj brez izjeme preobširne in niso prilagodene učencu. Zelo obsežna debata se je nato razvila okoli Pedagoškega inštituta. Dr. Schmidt je mnenja, da takega inštituta brez stalnega in močnega kadra zunanjih sodelavcev, ki delajo v praksi na terenu, ne more biti. Ker pa vrši raziskovalno prakso lahko samo tisti, ki pozna teorijo, bi kazalo število praktikov poslati za štiri leta na univerzo, od koder bi se po končanem študiju zopet vračali na svoja službena mesta. Prav tako se je razvila obsežna debata ob vprašanju vpisa absolventov učiteljišč na filozofsko in prlrodoslovno-matematično fakulteto. Skoraj soglasno je bilo mnenje, da mogoče ne gre odpirati vseh skupin, da pa je povsem zgrešena praksa dekanata filozofske fakultete, ki ne dopušča absolventom učiteljišč povezave psihologije s še enim predmetom, ki so v tej skupini predvideni, razen s pedagogiko. Plenum je bil mnenja, da je povezava s Še enim predmetom (z živim jezikom, zgodovino, geografijo itd.) celo nujna, ker psihologija ne more viseti nekje v zraku, ampak jo je kakor filozofijo ali
pedagogiko treba fundiratl na temeljitem poznavanju vsaj še enega strokovnega predmeta. Sličen je problem tudi na glasbeno - zgodovinskem oddelku akademije za glasbo. Razgovor je nato prešel na družbeno upravljanje šol. Imamo že precej materiala iz začetne prakse, ki pa doslej še ni študijsko obdelan. Predvsem se bo treba odločiti, ali naj ima šola več upravnih organov ali samo enega. So pa določeni pomisleki proti prezgodnji pravni formulaciji, ker bi z njo lahko dobili šablono ki bi mogla zavreti rast. Nerešeno je še tudi vprašanje, da li je pedagoško oportuno. da bi bili v organih tudi dijaki in študenti, kajti soodločanje Je povsem nekaj drugega kakor konsultacija. Tov. Pec-Scgula je načel vprašanje redukcije pevskega pouka, tov. Šilih je govoril o vzgoji volje, kar smo močno zanemarili, vrsta diskutantov pa se je bavila s problematiko vzgojno zanemarjene mladine. Tov. Kimovec je povedal nekaj tehtnih besed k smotru splošnoizobraževalnega pouka. Naša šola še vedno vzgaja uradnike, ne pa delavce. Ce to vemo, se moramo s tega stališča baviti z našimi predmetniki in učnimi načrti. Vse preveč Je v njih historizma. 2 detajli preobremenjujemo spomin otrok; vse premalo se orientiramo na družbeno funkcijo delavca, na usposobitev za gospodarjenje.
Tajnik društva tov. Sikst Ma-rlon je nato predložil osnutek novih pravil, po katerih postanejo krajevni aktivi samostojna društva, ki jih bo družila zveza. Plenum je nova pravila soglasno sprejel. Precej debate je bilo ob vprašanju, kje naj bo sedež zveze. Ljubljančani so ga hoteli prenesti v Maribor, ker je tam dejavnost največja, Maribor pa se je povečane obremenitve branil. Z nekaj glasovi večine je bilo končno odločeno, da ostane sedež v Ljubljani.
Pri volitvah je dobila, zveza za predsednika tov. dr. Vlada
Schmidta, za tajnika Siksta Mariona.
pa insp. Mrs
POLEMIKE NI...
Javnost, tisk
Dognanja, vprašanja in Študije iz naše predagoške problematike najdejo najvidnejši izraz v tisku.
Zanimanje za šolstvo in vzgojne probleme med širšo javnostjo je izredno veliko ln se naše dnevno časopisje vse-boij ukvarja s temi vprašanji, čeprav ne spelje ponavadi problema do konca.
Posebno mesto ima pri tem naš pedagoški tisk, ki bi moral vsem tistim, ki se ukvarjajo z vzgojo, dajati odgovore na nešteta vprašanja iz tega področja.
Kako Je z našo SP In s publikacijami, ki jih nameravamo ob njej izdati?
Lanska skupščina je kritizirala SP predvsem v tem, da so ji članki premalo praktično uporabni, da je revija premalo pestra in da učiteljem premalo nudi. Ali je v tem pogledu letošnji letnik boljši?
Lanski letnik je prločil 37 sestavkov, pri katerih je sodelovalo 26 tovarišev. Neposredno je osnovnošolske probleme obravnavalo 7 člankov. Letošnji letnik vsebuje 38 sestavkov plus 19 kratkih poročil pod rubriko »Doma In v svetu«. Pri tem je sodelovalo 33 tovarišev. Številčna primerjava kaže torej rahel dvig. Toda le 6 člankov je bilo neposredno namenjenih osnovni šoli. Ena cela številka t. j. zadnja, je bila izključno teoretična. Problematiki osnovne šole se torej še vedno nismo dovolj posvetili.
Naše priprave za Izdajanje publikacij so takorekoč dokončane. Pri izbiri publikacij smo se, kot je razvidno iz programa, ozirali na potrebe osnovnih šol.
Prvi in sicer temeljni korak za pedagoški tisk je storjen,
Torej polemike ni. Zakaj je ni? Pretežna večina je žal še vedno prepričana, da polemika sploh ni zaželena. Poul&no in preprečijivo ugotavlja dr. Bor-šnikova v svoji razpravi: »Nekaj pripomb v zvezi z našim literarnozgodovinskim delom« (Nova obzorja 1954-1) prav nasprotno. S tem v zvezi daje dr. Borznikova slikovito prispodobo z medvedom;, ki so mu odprli kletko, pa je ostal kljub odprtim vratom v njej ...
Torej objektivnih ovir za polemiko ni. V kolikor seveda sprejmemo opredelitev socialistične demokracije, ki jo je podal tov. Kardelj. Okvir socialistične demokracije pa odobrava vsak prosvetni delavec.
Kaj pa subjektivne ovire? Te pa nedvomno obstajajo. Ena najpogostejših, zlasti pri mlajših, je strah pred »blamažo«. Univ. prof. Peterlin je zapisal pred leti v svojih vtisih o znanstvenem življenju v Ameriki, da tam takega strahu sploh ne poznajo. Pri na,s pa je tega nezdravega strahu vse preveč. Koliko je pri nas fakultetno na-obraženih ljudi, ki se samo vzvišeno smehljajo in pomembno muzajo, ko se v svoji nedotakljivi avtoritativnosti skrbno čuvajo vsake »zmotne« trditve v strahu, da se ne bi — blamirali!
Ce se pa najde nekdo, ki verjame, da je pri nas polemika zaželena in je pripravljen spre-
mit dat olj izkoriščamo razstavne zbirke v naših muzejih ?
V naiši ljudski republiki je sedaj odprtih 30 muzejev, ki zbirajo in prikazujejo najrazno-vrstnejše gradivo iz naše preteklosti in sedanjosti. Njihove zbirke res niso tako urejene, kakor bi muzejski delavci želeli in kakor to zahteva sodobna muzeografska tehnika. Kljub temu pa so razstave dobro dopolnilo šolskemu pouku, če jih smotrno uporabljamo. V P. D. že v tretjič načenjamo vprašanje sodelovanja pedagoških in muzejskih delavcev, ki bo koristilo predvsem naši mladini. Ob sistematično pripravljenih ekskurzijah v muzeje bo spoznavala razstavno gradivo v njegovi povezanosti z razvojem prirode ali družbe. Zaradi ob-širnosti učne snovi očitajo sedanjim učnim načrtom didaktični materializem. Kako bi se mu izognili in mladini vseeno posredovali potrebno znanje? Delna rešitev tega vprašanja je mogoča tistim šol. zavodom, ki so v bližini muzejev. Kadar obravnavajo pri pouku gradivo, ki je v muzeju, naj Ha tolmačijo v muzeju. Nadaljnjo možnost na-zornejšega pouka nudijo občasne razstave z določeno tematiko, ki bi jih muzeji dogovorno s šolniki prirejali od časa do časa. Mnenje, 'da so muzeji zbirke starin, ki si jih ogledamo enkrat v življenju bolj zaradi kurioznosti, kakor v želji
za izpopolnitvijo znanja, ne velja več. Muzeje štejemo med znanstvene in ljudsko-prosvetne ustanove, k; jih ljudje obiskujejo zato, da se ob razstavljenih predmetih pouče, tako o stvareh, kot tudi o dobah, ko so te stvari nastale. Naši muzeji nimajo dovolj številnega obiska prav zato, ker ta njihova izobraževalna vloga ni dovolj upoštevana. (Izjema glede obiska je le mestni ptujski muzej, ki le lani imel nad 38.000 obiskovalcev.) Pravilo je, da je obisk muzeja dober, ako ima letno toliko obiskovalcev, kolikor šteje kraj, kjer se muzej nahaja, prebivalcev. Večji obisk ovirajo tudi premajhni razstavni prostori, saj je večji del njihovih zbirk shranjen v depojih. Zato pa naj bj občasne razstave prikazovale gradivo, ki sicer ni razstavljeno.
Storili bi krivico našim pedagoškim delavcem, če bi jim kar na splošno očitali nezanimanje za muzeje. Saj je šolska mladina itak najštevilnejši in najpogostejši obiskovalec. Hočemo le poudariti, da je treba obisk muzejev pripraviti tako, da bo mladina imela trajno korist od tega in da bo z veseljem prihajala tudi še potem, ko bo zapustila šolo. Pri sestavi podrobnih učnih načrtov bi morali šolniki upoštevati razstavne zbirke v muzejih in spomenike (Nadaljevanje na 3. strani)
jeti tudi javno kritiko, menim, da bi bilo vendarle pošteno, če bi takemu privoščili ali — »blamažo« (ki je najboljše in naj-zaneslivejše zdravilo za zelence, ki hlastajo Po nečem, čemur niso dorasli) ali pa — priznanje.
Vsak uredniški odbor ;ma, ko ocenjuje prispevke, naslednje možnosti:
1.	Ce nakvasj nekdo kup neumnosti in si pr; tem še pubertetniško domišljuje, da je odkril Ameriko, mu naj to uredniški odbor neusmiljeno pove — seveda z argumenti! (Primerjaj članek: Pomenek z bralci im sodelavci »Sodobne pedagogike« — SP 1950 (152—156).
2.	Ce je razprava delno nesporno argumentirana, vendar p,a ne dovolj, da bi jo mogli objaviti, naj b; uredništvo vrnilo piscu članek s podrobnimi pripombami. V takih primerih hi se ne smelo zgoditi, da mora nekdo čakati na oceno razprave leto dni ali pa še dlje, potem pa prejeti stereotipen odgovor: »Po mnenju redakcije bi bilo treba članek še močno popraviti, zato ga vračamo.« Ne tako šablonsko in lakonično, spoštovani uredniški odbor, to zna vsak, pač pa: kje popraviti, kaj popraviti in zakaj popraviti!
3.	Ce pisec zastopa trditve, k; so sporno argumentirane, je tak prispevek najidealnejši uvod v polemiko, ki bi jo naj uredništvo eventuelno tudi kot tako označilo, da reši svojo kožo, če gre sploh zanjo.
Ce se bežno ozremo na našo konkretno področje, na povojno pedagoško teorijo, moramo ugotoviti, da b; bile zelo potrebne polemike. Gre na primer za Ma-karenkovo pedagogiko. Se danes visi nad nami Makarenikov kolektiv kot neka imaginirana sfinga sovjetske pedagogike. In komu to koristi, če se nehote zatekajo prosvetni delavci v nekak pedagoški fideizem, ki bi ga mogli po Brunetičru označiti tako: moramo verovati v absolutno avtarkijo kolektiva kot subjekta vzgoje.
Ce bi mene kdo vprašal, zakaj ni polemike, bi rekel, da zato, ker jo preprečujejo tisti, ki bi jo morali omogočiti. Zato se tudi Prav nič ne čudim, če se veča (namesto da bi se manjšalo) število tistih, ki čakajo 30 dni v mesecu na plačo ...
Je
Nepripravljeni
pedagogi
V članku »Od stare k novi šoli« v zadnji številki PD najdemo poleg mnogih stvarnih ugotovitev tudi tale odstavek: »Najbolj nerazčiščeno pa je ostalo vprašanje: Kdo in kako bo oblikoval notran jost šole. Pedagogi ali arhitekti — zdravniki bodo seveda imeli svojo besedo v vsakem primeru. V tem vprašanju smo pedagogi odpovedali. Ce smo odkriti: na to varno posvetovanje se nismo pripravili in zato tudi nismo mogli dovolj prispevati. Kje je krivda? (Podčrtal jaz.)
Ker sem se tega zanimivega! posvetovanja udeležil tudi jaz, moram piscu članka kar pritrditi, Pedagogi smo z zanimanjem zasledovali stremljenja sodobne arhitekture, ne da bi dajali arhitektom kake upoštevanja vredne nasvete. Da so o tem vprašanju razpravljali predvsem arhitekti in zdravniki, je razumljivo. Dan za dnem dobivajo arhitekti gradbene programe za nove šole iz raznih okrajev. Po njih izdelujejo idejne načrte, ki jih republiška revizijska komisija brezobzirno zavrača, če ne ustrezajo sodobni gradbeni tehniki in ustreznim zdravstvenim in pedagoškim zahtevam.
Naša slovenska pedagogika —: posvetovanje je bilo v Ljubljani — je še v razvoju. Prav zadnje čase jo Pedagoško društvo zopet postavlja na noge. Začeli smo nekako tam, kjer je z velikim zamahom pred kakimi 20 leti prodrla in potem utihnila »delovna šola«. Nadaljnji razvoj pedagogike pr; nas je prekinila druga svetovna vojna. Niso še zaceljene rane, že jo čaka velika naloga — reforma splošnoizobraževalnega šolstva. Arhitekti pri nas niso mogli najti zadostnega oporišča za projektiranje modernih šolskih zgradb, zato so se zatekli v inozemstvo. Od tam so prinesli najboljše vzorce im jih v predavanjih kakor tudi na razstavi prikazali. S-lovensk; arhtiekti so tud; dokazali, da imajo v marsičem tudi svoje poglede in lastne zasnove (taka je n. pr. inž. arh. Navinška »brezkoridorna šola«, ki je inozemstvo doslej še ni poznalo). Priznati moramo, da znajo najnovejše pridobitve arhitekture upoštevati in dajati slovenski šoli domačo obliko. To izpričujejo po vojni zgrajene šole.
Na kako intenzivno sodelovanje na tem posvetovanju učitelj; in profesorji nismo bili pozvani, zato tudi nepripravljeni.
Našo nepripravljenost kažejo tudi druga delovna področja. Vzemimo šolsko reformo. V poročilih o naših društvenih sestankih zaman iščeš razprave o njej. (Glej pet številk PD!) In vendar b; jo morali začeti izvajati že s prihodnjim šolskim letom. Kako naj dajemo nasvete .arhitektom, če še sami ne vemo kakšna bodi naža bodoča splošnoizobraževalna šola? Častno izjemo dela samo Kranj. Gb novici o ustanovitvi osemletke v Kranju kar sred; šolskega leta, so se nekateri pedagogi spogledali. »Kaj ne bo ta zadeva urejena za vso .republiko? Ali bo sedaj vsak okraj reševal šolsko reformo zase in po svoje? Kje je enotnost? Ali smo mi že zavzeli ob tem vprašanju kako konkretno stališče? Smo li zanj glasovali? So li že vsa naša dru-štva sprejela kak tozadeven sklep?« Ne. Svet za prosveto in kulturo je storil le en korak, ko je odobril in izdal novi učni načrt za osemletno šolo. Tu imate načrt, sedaj pa delajte! Tak je bil nenapisan apel na mas. Po mojem mnenju prosvetna oblast ne more predpisati, kje naj se taka osemletka ustanovi. To je zadeva pedagogov in staršev, da ne prezrem še šolske mladine. >
Učni uspehi kažejo, da bi bilo ustanavljanje osemletk umestno v krajih, kjer je dovolj dijakov za oba šolska tipa, kakor so to preudarno izvršili v Kranju.
Tretji problem, na katerega tudi še nismo pripravljeni, je ustanovitev Pedagoške akademije. Naša društvena zborovanja o tem molče. Ob sprejemanju zveznega in republiškega družbenega plana bi morala biti ta naša zahteva že uzakonjena, toda rok smo zamudili, ker nismo bili pripravljeni. Take predloge je treba utemeljiti, dokumentirati in izglasovati vsaj naših vrstah!
Omenil sem samo nekaj primerov, ki kažejo potrebo po razpravljanju o konkretnih problemih na naših društvenih zborovanjih, če hočemo olajšati in izboljšati delo v svojem poklicu. Samo zasebna kritika nam tega ne bo prinesla.	J. K.
Stran 3
DRUŠTVENA DEJAVNOST
Učiteljstvo Zgornje Savinjske in Zadreške doline
6. marca smo se zbrali v Mozirju. Čeprav kraj ni center našega področja, je zaradi ugo. dnlh prometnih zvez le najpifi-kladnejšl za naša zborovanja, posebno še, kadar nas obišče kakšen predavatelj, vezan na vozni red. In tega dne smo ga imeli. Profesor Gustav Šilih iz Maribora se je odzval povabilu odbora.
O marsičem smo oovorill. Družbeno dogajanje ne gre ml. mo nas. Zanima nas reforma šolstva, pa tudi dnužbeno upravljanje v šolstvu. Nekateri to. variši so bili mnenja, da je za nas marsikaj še prezgodaj. Se prav posebno so proti temu, da bi občine plačevale učitelje. Svoje pomisleke so podprli z dejstvom, da je v večini primerov šola najbolj zapostavlje. na v proračunih občin in da se je morala doslej večina učiteljstva z energičnimi nastopi boriti za tisto malo vsoto, ki je bila končno le določena za naj. nujnejše potrebe šole. Izrazili so tudi bojazen, da bo s tem postal učitelj prte več odvisen od predsednika občine. Da ta bojazen ni prazen strah, je potrdil tovariš predsednik, ki je navedel tale primer:
»V neki občini, kjer tak način plačevanja že imajo, je predsednik občine poklical uči. telje v pisarn0 in jim »odkazal delo, ki ga morajo opraviti za pisarno«.
Glede šolskih odborov in šolskih svetov smo predlagali, da posebna okitejna komisija izd«, la okvirna pravila za šolske odbore in s tem olajša ustanav. Ijaoje le-teh. — odprto je vpra. šanje, kdo vse naj bo v takem odboru, in pa, če je nujno, da je v njem za tajnika učitelj. Glede nekaterih nalog takega odbora smo si na jasnem: re. šuje naj materialne probleme in skrbi za socialno in zdravstveno ogrožene otroke. Ne ve. mo pa, v koliko bi takšen odbor lieševal vzgojna vprašanja.
Vsi smo se strinjali s predu logom o spremembi obveznega šolanja. Šolska obveznost ostane tudi v bodoče osemletna; 6 let naj bo splošnoizobraževalna, zadnji 2 leti pa specializirana — v idustrijskih krajih Industrijska, v kmetijskih pod. ročjih kmetijska. Upamo, da bo s tako reorganizacijo zadovoljen tudi kmet in bo svojega otroka rad pošiljal v šolo, saj se bo tam naučil tudi umetnega kmetovanja. Marsikdo, In t0 si moramo odkrlito priznati, po. šilja svojega otroka zadnji dve leti v šolo pač zato, da mu ni treba plačati kazni. — (Mimogrede: kdo pa bo poučeval zadg nja dva razreda v praktičnih predmetih? Kar nas je mlajših, nimamo nič kaj dosti znanja o kmetijstvu. Učiteljišče nam tega ni dalo in tudi ni moglo dati.)
Doživetje za nas je bilo predavanje profesorja Gustava Si. liha. Predaval je o metodiki pouka moralne vzgoje. Navdušeno smo ploskali profesorju v poz. drav. Vsi smo pričakovali tehtnih besed in koristnih navodil. Nism0 bili razočarani. Da so njegove besede padle na rodovitno zemljo, pričajo besede tovarišice, ki je rekla po končanem predavnju svoji sosedi: »Takoj naslednjo uro bom poskusila na ta način!«
Pozdravili smo skrb Pedago. škega društva za izdajo novih strokovnih knjig. Sklenili smo, s članarino vred mesečno plačevali tudi obroke za Sodobno pedagogiko In knjige, ki jih bodo upilKvitelji pobirali in jih pošiljali blagajniku društva.
Kdor bo redno plačeval, bo.
vsoto že zmogel.
Pogovorili smo se tudi o nagradah, ki jih je konec šol. 1. 1952.53 razdelil okraj. Kriteriji so bili tako različni in krivični, da so učitelji upravičeno ogorčeni nad takšnim načinom nagrajevanja. Zlasti matere so bi. le zapostavljene. Svoje delo v šoli vestno in dobro opravljajo, a za izvenšolsko delo nimajo časa; jemlje jim ga družina. Prav gotovo pa si dobra učiteljica in mati tudi zasluži nagrado, čeprav na političnem polju ni ne vem kako delovala.
— Predlog, naj bi se v bodoče vsi učitelji enako nagrajevali, pa spet ni pravičen. Za svoje delo smo itak plačani, nagra. de pa si zaslužijo samo res naj-vestnejši.
Nazadnje smo se pomenili še o skupnem izletu. Mika nas Ljubljana z opero in gledališčem. Saj z lastnimi srledstvi težko pridemo do predstav, ki jih na deželi tak0 pogrešamo. Pa tudi oddaljenost je kriva, da ne moremo do prireditev, ki človeka razvedrijo in ga dviga, jo.
V upanju, da se bomo sestali na skupnem izletu, smo se razšli. Od Solčave do Nove Štifte in Lepe njive bomo prenesli Si-lihove besede v praktično delo.
I. V.
Vzgojiteljice v kranjskem okraju so ubrale boljšo pot
Na širšem društvenem sestanku so Se zbrale vzgojiteljice otroških vrtcev iz Kranja, Loke, Tržiča in Golnika. Ugotovile so, da so v preteklem delovnem letu prav malo napredovale, da so z uspehom svojega dela le deloma zadovoljne. Vzgo-jiteljice so sicer imele vse leto polne roke dela in se njihovo delo tudi pozna, vendar so premalo dosegle pri svojem lastnem izpopolnjevanju. Se manj so znale prikazatj široki javnosti vrednost in važnost predšolske vzgoje ter seznaniti širši krog delovnih ljudi z delom v vrtcih. Niti oblast, ne ostali prosvetni delavci v okraju niso dovolj priznali in upoštevali našega deda v vrtcih. Se manj poznajo naše delo delovni kolektivi po tovarnah in ostalih podjetjih. Na vseh po-svetovanjih, na katerih je sploh prišlo na vrsto vprašanje predšolske vzgoje, so obravnavali ta problem kar tako mimogrede pod razno. Nihče ni hotel poslušati razprave o vrtcih, vzgo-jiteljice so pa sploh gledali ne* kako z višika. Zlasti velja to za prosvetne delavce, ki v veliki veiini štejejo vzgojno delo v vrtcih za lahko, če je pa treba med počitnicsm; nadomesto-vati, pa ni težjega kot prav nadomeščanje v vrtcih.
Vzgojiteljice so že vsa leta po vojni občutile krivico, pomagati si pa iz takega položaja niso znale, niti niso poskušale.
Na omenjenem sestanku so napravile temeljit obračun. Druga drugi so odkrito v oči pogledale, priznale, da niso dovolj napravile za svoj lastni dvig, t. j. za svojo splošno in strokovno izobrazbo, še manj so iskale stika z ostalimi delov-nimi kolektivi v okraju ter društvi vzgojiteljev osnovnih, strokovnih in srednjih šol. Nit; med seboj niso bile dovolj poveza, ne in jo je vozila vsaka ustanova po svoje in celo v ustanovah vsaka vzgojiteljica po svoje. Enodnevni risarski tečaj v Kranju ni prinesel sadov. Se
manj daljši poglobitveni tečaj ,v Ljubljani, k; se ga je udeležila iz vsega okraja le ena vzgojiteljica. Vzorni nastopi prav tako niso bilj dovolj predisku-tirani im leto je šlo mimo, »mi pa ostali, kakor smo bili«.
Kaj sedaj? S to prakso je treba prekiniti in ubrati drugo pot. Na tem sestanku so napra-vila dekleta bogat delovni načrt in sklenila, da ga bodo v celoti izvedle.
Sestanek je bil pred več ko tremi meseci. Sklepi se sedaj zares izvajajo.
Tudi Svet za prosveto in kulturo prj okrajnem ljudskem odboru je začel reševati našo problematiko, saj je celo sejo posvetil izključno predšolski vzgoji.	(Jan.)
Delo pedagoškega aktiva t radovljiškem okraju
(Socialna struktura šolskih okolišev)
Pedagoški aktiv v radovljiškem okraju, ki šteje nad 60 članov, je osvojil dokaj obširen program dela. Odločil se je tudi za Izdelavo pregleda o socialnem stanju učenca in družine v okraju. Začetne težave je uspešno prebrodil in na zadnjem zborovanju prosvetnih delavcev je stopil s svojim programom na dan. Poskusne analize socialnega položaja v nekaterih okoliših so pokazale že zanimive zaključke, ki jih bo mogoče s pridom uporabiti pri delu. Tako je bilo že sedaj odkrito, da stanovanj, ska površina neverjetno močno vpliva na učni uspeh učenca, da so potrebe otroka v proračunu nameščenske družine zagotovljene z višjimi postavkami kot je to v delavskih družinah, pa še marsikaj drugega.
O vsem tem je poročal tov. Kopač, ki je injciator dela na tem področju. Prosvetni delavci si obetajo od proučitve socialnih razmer odgovor na mar. sikatero vprašanje.
Zvan Franc
Zborovanje prosvetnih delavcev okraja Radovljica «
V Martuljku so se zbrali prosvetni delavci iz okraja Radovljica. Udeležba na zborovanju je bila zadovoljiva, saj so manjkali samo nujno zadržani. Zborovanje je obravnavalo predvsem probleme družbenega upravljanja v šolstvu in pa delo pedagoškega aktiva. Minuli mesec so imela vsa društva po svojih grupah sestanke, na katerih so govorili predvsem o družbenem upravljanju in sestavljali predlog pravilnika za bodoči šolski odbor. Morda je bila kriva »jasnost«, ki je bila dosežena na grupnih sestankih, ali pa kratko odmerjeni čas, da je bi. li diskusija o pravilniku na zborovanju zelo slaba. Zborovanje je bilo vse preveč podobno parlamentu, kjer se na dolgo in široko debatira o formulaciji posameznih členov. Vse preveč besed je bilo izrečeno o formalni plati družbenega upravljanja, skoraj nič pa o vsebini dela bodočih odborov.
Gost na zborovanju v Martuljku ni mogel dobiti vtisa, da bi se bila večina prosvetnih de. lavcev ob tem vprašanju vnela in se zavedla njegove vsebine.
0 možnostih kulturnih stikov s tujino v letu 1955
PEVSKE VAJE UPZ »EMIL ADAMIČ« V LJUBLJANI
Dne 4. marca 1954 so se zopet zbrali člani UPZ »Emil Adamič« v Ljubljani, Pevskih vaj se je udeležilo po glasovih 22 sopranov, 29 altov, 19 tenorjev in 27 basov. Skupaj je bilo na vajah 97 glasov. Pevske vaje so vodili Gregorc Jože, Mihelčič Slavko in Radovan Gobec. Dne 6. marca so nastopili na proslavi borbenih žena, ki jo je organiziral OO SZDL za mesto in okolico Ljubljana.
V glavnih počitnicah bodo pevske vaje na Reki, nakar bodo sledili koncerti v Dubrovniku, Mostarju, Sarajevu in v Zenici.	Miha Vahen
DRUŠTVO PRIJATELJEV
MLADINE V VSAK SOLSKI OKOLIŠ
Tri stvari z zborovanja prosvetnih delavcev ljutomerskega okraja so vredne, da jih omenimo. Prvič predavanje o kriminalnih prestopkih mladoletnikov, drugič analiza učnih uspehov v I. polletju in tretjič nediscipliniranost nekaterih članov ob koncu zborovanja.
V razdobju treh let je v ljutomerskem okraju zagrešilo hujše prekrške 446 mladoletnikov. Ugotovljeno je, da so bdi v mnogih primerih krivi starši, ki pijančujejo. Ker je med kaznovanimi 11 odstotkov takih mladoletnikov, ki so bili že predhodno kaznovani, je dolžnost družbe in ne v zadnji Vrsti prosvetnih delavcev, da se zanimajo za vzgojo in razvoj ogroženih otrok.
Prosvetni delavci ljutomerskega okraja so V tej stvari zaenkrat sklenili naslednje: da se bodo zanimali, kam odhajajo in se vključujejo ogroženi otroci po dovršeni šolski obveznosti, da se bodo ob pomoči društva prijateljev mladine pozanimali za otroke, ki so se vrnili iz vzgojno poboljševalnih domov in da bodo v mesecu marcu v vsakem šolskem okolišu ustanovili društvo prijateljev mladine. (Do sedaj obstajajo v okraju 4 taka društva-)
Analiza učnih uspehov Je pokazala, da je bil na osnovnih šolah povprečni učni uspeh 76 odstotkov ali za tri odstotke boljši od lanskega v I. polletju. Okrajno povprečje je doseglo ali preseglo od 26 šol 17. Povprečno je najboljša šola na Stari cesti s 85 odstotki. Povprečje 6 nižjih gimnazij znaša 52 odstotkov. Da ustvarijo težnjo za Izboljšanje učnih uspehov, so sklenili, da bodo izvedli na vseh gimnazijah skupen sestanek učiteljskih kolektivov gimnazij in osnovnih šol.
Kulturni in znanstveni stiki s tujino se poglabljajo. Pobudniki in organizatorji zveze s tujino so poleg državnih ustanov kot so Komisija za kulturne stike s tujino, Akademski svet FLRJ in druge zvezne in republiške državne ustanove, tudi naše družbene in strokovne organizacije, posamezne znanstvene in kulturne ustanove ter posamezni znanstveniki in umetniki.
Naši stiki s tujino se odvijajo v obliki daljših študijskih bivanj, krajših študijskih obiskov, udeležbe na tujih ali mednarodnih strokovnih seminarjih in tečajih, udeležbe na znanstvenih kongresih in umetniških festivalih, v obliki umetniških gostovanj in prirejanj tujih razstav pri nas in naših v tujini ter študentskih praks in ekskurzij v inozemstvo. Omeniti je treba tudi vedno bolj naraščajoče včlanjevanje naših kulturnih in znanstvenih delavcev v mednarodnih strokovnih organizacijah, sodelovanje znanstvenikov s prispevki v tujih strokovnih revijah ter prevode naših književnih del v tujini.
Spodnji pregled naj da približno sliko o,.tem, v kakšni meri so bili udeleženi kulturni, znanstveni in šolski delavci Ljudske republike Slovenije pri odvijanju stikov s tujino.
Iz Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Univerze in Tehniške visoke šole je bilo na daljših ali krajših študijskih obiskih, kongresih ter ekskurzijah v tujini 60 profesorjev skupaj 4 leta in 2 meseca ter 53 docentov ali asistentov skupaj 9 let in 5 mesecev. Razmer-
ni se naši znanstveniki tako seznanjajo z novimi pridobitvami znanosti, na drugi strani pa se tako uveljavlja naša znanost v mednarodnem znanstvenem svetu.
S področja splošno izobraževalnega šolstva je odšlo v tujino 34 šolnikov, po večini profesorjev tujih jezikov, vendar je število tistih (30), ki so bili na krajših študijskih potovanjih, seminarjih, kongresih in ekskurzijah mnogo višje od števila pedagogov (4), ki so prebili daljšo dobo na specializaciji v tujem jeziku. To razmerje kaže, da ni ustvarjeno načelo, da bi moral vsak mlajši profesor tujih jezikov oditi na daljše bivanje na eno izmed tistih držav, katerih jeziki se v naših srednjih šolah poučujejo. Jezikovne seminarje so obiskali samo starejši profesorji s solidnim znanjem tujih jezikov, medtem, ko so krajša potovanja (ekskurzije in letovanja) v tujino omogočila mladim profesorjem v glavnem ogled kulturnih spomenikov in seznanjanje s posebnostmi v življenju tujih narodov ter s tem le pridobitev na splošni izobrazbi.
Iz razmeroma velikega števila naših umetniških ustanov pa je odšlo na študijska potovanja v tujino skupaj 57 kulturnih delavcev za 3 leta in 7 mesecev. Od tega števila jih je bilo samo 9 na daljši specializaciji, ostalih 48 pa je bilo na krajših študijskih potovanjih, kongresih in glasbenih ter drugih festivalih, za kar prihajajo v poštev predvsem že formirani umetniki, umetniški pedagogi in drugi kulturni de-
Razne mednarodne in tuje ustanove ter organizacije so dale 40 odstotkov dotacij;
razne republiške in zvezne ustanove so dale SO odstotkov dotacij;
koristniki sami so prispevali 20 odstotkov iz lastnih sredstev;
Svet za prosveto in kulturo LRS je prispeval 10 odstotkov dotacij. Majda Golobova
Kdo naj plačuj© prosvetne delavce
je med seštevkoma časa, ki ga lavci (iz rr.uzejev lerij uni_ je vsaka od teh skupin prebila verzit(,tnp	< J’
v tujini, odgovarja osnovnemu
načelu, da naj bi starejši znanstveni kader odhajal v tujino predvsem na krajša študijska potovanja in kongrese, mlajši znanstveni naraščaj pa naj bi imel možnost daljših študijskih bivanj. Upoštevati pa je pri tem, da imajo študijski obiski starejšega znanstvenega kadra v tujini in njihova udeležba na mednarodnih kongresih dvojni pomen: na eni stra-
Organizacijska vprašanja so se obravnavala le mimogrede in zato površno, kar bo treba v bodoče vsekakor popraviti. Ika
verzitetne knjižnice itd). Pomen njihovega pojavljanja v tujini je predvsem v tem, da v umetniškem svetu v tujini in na drugih področjih propagirajo umetniško in kulturno tradicijo ter sodobno umetniško in kulturno ustvarjanje naših narodov. Vendar razmerje kaže, da je imel umetniško pedagoški ali čisto umetniški naraščaj zelo skromne možnosti daljše specializacije v tujini.
Ako vzamemo vsoto dotacij, ki so šle v LRS za kulturne in znanstvene stike s tujino, so posamezni faktorji pri tem udeleženi, kakor sledi:
V radovljiškem okraju že od novembra 1952. nakazujejo mesečne prejemke prosvetnim delavcem občine. V začetku je bilo le malo optimistov, ki so verjeli, da bo talk način izplačevanja mogoč. Po poldrugem letu si je utrl svojo pot in sedaj bolj ali manj redno izplačujejo prosvetne delavce občine. Na zborovanju v Martuljku se je nekaj diiskutantov zavzemalo za to, da bi izplačevanje prenesli nazaj na okraj, mnogo se jih te debate sploh ni udeležilo (kar je čudno!), dva pa sta zatrjevala, da nista še nikoli prejemala svojih .prejemkov tako redno. Ce bi se oglasilo k besedi več prosvetnih delavcev, bi se najbrž pokazalo, da je v večini občin izplačevanje urejeno in da se vrši redno v prvih dneh meseca. Ce bi tako ne bilo, bi se prav gotovo oglasili prizadeti. Iznešen je bil tudi argument, ki morda najmočneje utemeljuje stališče, naj plačuje prosvetne delavce okraj. Ta se glasi: Kdor te plača, ima tudi pravico, da te namešča ali odpušča. V tem pa je velika neskladnost — občinam se nalaga dolžnost plačevainja, jemlje se jim pa vsaka pravica odločanja v službenih razmerjih prosvetnih delavcev. Temu nasproti je bilo rečeno, da je le stvar časa, ko bodo občine — bodoče komune — zrele tudi za urejanje personalne politike in da bi bilo zato prenašanje izplačevanja nazaj na okraj korak nazaj, ker bo žel ves razvoj v bodočnosti v nasprotni smeri.
Diskusija dokazuje, da prosvetni delavci razmišljajo o gospodarskem položaju in njega ureditvi in da zato trezno gle-
dajo na vsa vprašanja s tega področja.
Nekako jzven javne debate pa je tu in tam padla beseda, da ni prav, ko na občimah tako natančno vedo za učiteljeve prejemke, ker ima marsikateri občinski administrator, ki vrednost svojega, dela kdo ve zakaj primerja z vrednostjo učiteljevega dela, pri tem pa svoje delo postavlja visoko nad učiteljevo, manjšo plačo, kot učitelj in zato javno razglaša krivico^ ki se mu godi in da bi bilo potrebno, da bi zato šli plačilni seznami prosvetnih delavcev mimo občin. Takšna miselnost je spričevalo zavesti prosvetnega delavca in ni prav nič v skladu s treznimi argumenti, ki smo jih slišali v javni debati.
Zvan France
Usmerjanje v poklice
Konec februarja je bita v Ljubljani konferenca z zastopniki okrajnih prosvetnih forumov, na kateri so se tj seznanili s problemom usmerjanja mladine v poklice oziroma strokovne šole.
Združenje učiteljev in Združenje profesorjev priporočata svo/iin članom, rta se seznanijo z vsebino konference, predvsem pa poskrbe, da dobe vsi prizadeti dijaki in učenci brošuro o strokah in šolah, v katerih morejo nadaljevati svojo pripravo za bodoči poklic. Brošure so dobili vsi okrajni SPK.
Priporočamo nadalje, da organizirate posvetovanja s starši in družbenimi ter gospodarskimi organizacijami, ki naj pri usmerjanju mladine pomagajo.
Gradivo k vprašanju materialnih pogojev našega šolstva
Pozanimali smo se, koliko nižjih gimnazij ima lastno šolsko zgradbo in ugotovili:
Celje okolica: nižjih g. je 16, od teh gostuje v poslopju osnovne šole 10;
Črnomelj: nižje glmn. so 3, teh v osnovnih šolah 3;
Gorica: nižjih g. je 9, k; vse gostujejo v osnovnih šolah;
Kočevje: n. gimn. je 5, od teh so štiri v osn. šolah;
Kranj: 10 n. gimn., od teh 7 v osnovnih šolah;
Ljubljana-okolica: 15 n. gimnazij, od teh 13 v osn, šolah;
Ljutomer: 8 n. gimn., od teh 5 v osn. šolah;
Maribor-okolica: 17 n. gimn., od teh 14 v osn. šolah;
Murska Sobota: 10 n. gimn., od
teh 9 v osn. šolah;
Novo mesto: 8 n. gimn., ki so vse nastanjene v osnovnih šolah;
Postojna: 6 m gimn., od teh
3	v osn. šolah;
Ptuj: 9 n. gimn., od teh 8 y
osn. šolah;
Radovljica: 5 n. gimn., od teh
4	v osn. šolah;
Sežana: 5 n- gimn. (4 v osm.
šolah);
Slovenj Gradec: 6 n. gimn., od teh so razen dveh nastanjene vse v zasebnih stanovanjskih zgrdatoah!;
Šoštanj1: 6 n. gimn. od teh štiri v zasebnih stavbah;
Tolmin: 4 n. gimn. (2 v osn. šolah).
Kako so oskrbljeni naši dijaki z učbeniki
RO Združenja profesorjev je anketiral nekaj nižjih gimnazij, da bi mogel ugotoviti, kako so dijaki oskrbljeni z učbeniki. Izbrali smo šole v krajih, ki so različni po gospodarski moči, vendar v glavnem šibki.
Pred- met	Semič	Her- pelje	Laško	Slovenj Gradec	Bel- tinci	Vran- sko	Cirku- lane	Šo- štanj	Pivka	sk
sl	93	99	94	87	86	94	55	82	82	85
sh	83	76	85	90	79	97	64	91		85
ne	96	98	96		83	98	84		97	93
an				91				94		92
Zg	100	78	97	91	70	99	54	97	100	87
ze	97	97	75	87	80	95	58	99	94	87
pr	100	88	97	87	91	97	66	97	92	90
ma	100	54	96	90		98	43	85	84	81
a		66	61	69	71	99	91	100	91	81
k«		100	100	81	90	97	78	50	97	86
	95	84	89	87	81	97	66	78	91	
Številke pomenijo odstotke dijakov, ki imajo učbenike za posamezne predmete.
Pretnar Francka
Z naše poti po Makedoniji, Črni gori
111 ŽOIŽŽ11?! ŽŽ Čl Jj j	ll (Nadaljevanje in konec)
VIII.
DUBROVNIK
Po krasni vožnji smo 28. junija z »Dalmacijo« ob 7. uri zjutraj prispeli v Dubrovnik. Prijazne in lepe hišice na bregu pred mestom so nas pozdravljale v lepem, sončnem nedeljskem jutru. Pristali smo v dubrovniškem pristanišču Gružu. Niti izstopili še nismo, ko so nam domačini že ponujali privatna stanovanja. S postaje Petka nas je tramvaj popeljal mimo aloj in cipres v samo mesto Dubrovnik.
Ker smo imeli za Dubrovnik le en dan časa, smo morali res kar pohiteti, da smo si ogledali vsaj najvažnejše zgodovinske spomenike in današnje zanimivosti mesta.
Glavna ulica »Plača«, ki pelje od grajskih vrat »na Pilah« do vrat »na Pločah«, deli mesto v dva dela. Ob tej ulici so važni zgodovinski spomeniki: Onofrijev vodnjak iz 15. stoletja, cerkvica sv. Spasa, frančiškanska cerkev s samostanom, grajski zvonik, palača Sponza, cerkev sv. Vlaha in Knežev dvor iz 15. stoletja.
Palača Sponza je danes muzej. Tu smo naleteli na dragoceno numizmatično zbirko, samostansko apoteko iz 1. 1420, knjige iz 1. 1684, nad 3000 let staro mumijo, lepo turško posodo, japonske vrče, japonski pribor za uživanje riža in za umivanje,
kitajske servise in pahljače. Ti predmeti so večinoma dar tukajšnjih mornarjev in dokaz, kako daleč so že pred več stoletji plule ladje mogočne dubrovniške republike.
V bližini te palače stoji znameniti stolp s staro mestno uro iz XVI. stoletja, ki ga je zgradil Fra Pasco, laik in samouk. Stolp je bil popravljen leta 1781. Dva bronasta rimska vojalta tolčeta na zvon ure, spodaj v steni stolpa pa je zabeleženo leto, mesec, dan, ura. Zlasti ponoči je ta stolp lep zaradi osvetljave.
Iz palače Sponze smo se podali v dubrovniški Akvarij, ki je nameščen v veliki zgradbi tik ob morju, da je lažje vanj dovajati morsko vodo. Kakšno bujno življenje je v teh vodnih kletkah, kjer prikazujejo živali v miljeju, v kakršnem v resnici žive v morski vodi ali na dnu morja!
Po kopanju v kopališču »Ploče« sva si s tovarišico ogledali znameniti del mesta »Medu vratima«. od tod pa sva se podali na mestno obzidje, na »Gradske zidine«. S tem obzidjem je še danes obdano vse staro mesto Dubrovnik. Izven obzidja pa raste novo mesto z lepimi vilami in krasnimi tudi večjimi zgradbami in hoteli. — Staro mesto je seveda najzanimivejše. To je tipično pomorsko mesto z ozkimi ulicami. Hiše so preko ozkih ulic marsikje s hodniki povezane med seboj. Mnogo hišic ima tudi teraso. Strehe hiš so pokrite z žlebi-
často opeko. Obzidje se na nekem mestu zelo vzdigne in doseže višino 120 m nad morjem. Tu je stolp, v čigar notranjosti so bile hude grajske ječe. Od tod se lepo vidi hrib Srdž, na katerem je trdnjava »Impe-rial«. V njej je sedaj nameščena vojna mornarica.
IZ DUBROVNIKA V SPLIT
Naslednje jutro smo odpluli z eno naših najlepših ladij — »Vladimirjem Nazorjem« — proti Splitu. Bil je lep dan, krasen razgled na obalno in na morsko stran pa nam je krajšal čas. Okrog 12. ure smo se pripeljali v Korčulo, ob treh pa smo pristali v Makarski. Ta je napravila na nas mnogo lepši vtis kot Korčula. Za mestom se razprostira visoko Biokovo, ki nudi mestu zatočišče in mu še lepša lego.
Na ladji sem med pogovorom spoznala našega aktivnega polkovnika in njegovo ženo. Povedala sta, da sta bila na oddihu v Kupari. To je menda nad vse lep in miren kraj blizu Dubrovnika, kjer lahko prebijejo svoj letni dopust oficirji naše JA. — NaŠ pogovor je postal nadvse živahen, ko je tovariš polkovnik povedal, da je bil med vojno komandant Kokrškega odreda na Gorenjskem in glavni vodja in organizator pri rešitvi zapornikov iz Begunj dne 4. maja 1945. Med temi političnimi zaporniki sem bila tudi jaz. V Begunjah smo bili takrat le še »težji« politični jetniki. Naš položaj je bil že zelo kritičen, kajti bili smo na tem, da nas vsak čas predajo »belim«, ki so se že bližali Begunjam. Omenjenemu tovarišu polkovniku se moramo torej gotovo v veliki meri zahvaliti, da smo se še živi rešili iz Begunj.
Kar žal mi je bilo, ker nam je bližajoči se Split prekinil naš iskreni pogovor,
SPLIT
Dne 30. junija smo se popoldne pripeljali v Split. Imeli smo občutek, da smo že na pragu doma.
Še isti večer smo se podali na »Marjan«, kamor greš tudi po stopnicah. Kar brz si gori. Odtod smo si ogledali pristanišče in mesto, ki je že žarelo v lučkah. Temeljiteje pa smo. si ogledali mesto in njegove zgodovinske spomenike naslednji dan. Takoj zjutraj nam je neki umetnostni zgodvinar razkazal ostanke ogromne
Dioklecijanove palače.
Dioklecijan je bil po rodu Ilir iz svobodne družine. Bil je sin pisarja, iz Solina. Vladal je od 1. 285 do 305, ko j’e odstopil in se umaknil v palačo, ki jo je že preje dogradil. V njej je tudi umrl in v mavzoleju so shranjeni njegovi zemeljski ostanki.
Palačo je gradilo na tisoče in tisoče sužnjev približno 10 let. V palačo so vodile 4 vrata: zlata vrata (porta aurea), srebrna vrata (porta argentia), železna vrata (porta ferrarie in bronasta vrata (porta aenea).
Največja vrata so bila na severni strani.. Na tej strani se še vidi cela fasada, 180 m dolga. Tu so bile kule — stražarnice. — Na južno stran proti morju so bila vrata majhna, ker z morske strani ni bila palača v nevarnosti.
Površina Dioklecianove palače je meri 36 km2-Palača je štela ca 10.000 prebivalcev. Obdana je bila pravzaprav z dvema obzidjema. Prvi je takozvani rimski zid, drugi pa je turški zid iz druge polovice srednjega veka. Ko so okoli 1. 640 pridrli Sloveni in Avari, so zažgali starodavni Solin. Begunci so se iz Solina zatekli v Dioklecijanovo palačo. — Palača je bila za takratne čase zelo moderno zgrajena. Imela
0 šolstvu v Zapadni Nemčiji s posebnim ozirom na strokovno šolstvo
Zahodnonemški šolski sistem je specializiran sistem, ki se približuje določenim poklicem. Po osnovni oziroma ljudski šoli se skuša pouk prilagoditi potrebam prakse, oziroma gospodarstvu, ki se tako naglo razvija, specializira, mehanizira itd. Za nemški šolski sistem v strokovnem pogledu je značilno, da začne pri vajencu oziroma pri mladincu, ki je dokončaj ljudsko šolo ter se posvetil neposredno praktičnemu delu; spremlja ga vse dotlej, dokler je za de-lo sposoben (to je do njegove upokojitve).
Poleg oov-eznega šolanja v praktičnih šolah je vsakomur dana možnost, da z nadaljnjimi strokovnimi šolami in te-čaii izpopolni svoje znanje vse do visokokvalificiranega oz. inženirskega in podobnega znanja.
N. pr. vajenec v trgovini mora po dokončani osemletni ljudski šoli obiskovati še triletno poklicno šolo. Po opravljenem strokovnem izpitu in praksi se lahko vpiše na višjo trgovsko šolo in po tej šoli si lahko izpopolni znanje na večernih šolah in tečajih, na primer za grosistično, industrijsko, zunanjo trgovino itd.
Potrebo po strokovnem kadru za vse večje specializacije v proizvodnji lahko zadovoljijo samo s stalno strokovno izobrazbo v splošnem in poglo-bitvenem pomenu. Kakor za praktične tehnične strokovne poklice obstajajo tudi za razne družbene, karitativne, sanitetne, higienske, kulturne, prosvetne itd. poklice specialne strokovne šole.
Poklicno izobrazbo in nadaljnjo izpopolnitev ter poglobitev posredujejo trije in še drugi šolski tipi strokovnih šol (kakor že omenjeno); poklicne šole (pri nas jih imenujemo vajenske šole), poklicne strokovne šole (tudi poklicne Predšole imenovane) in strokovne šole.
1.	POKLICNE SOLE so obvezne šole, ki jih mora obiskovati vsak vajenec oziro-nia mladinec, mladinka po dovršeni ljudski šoli, medtem ko se uči v svoji stroki. Nagajamo nekaj teh šol:
a)	Obrtne poklicne Sole:
1.	Obvezni razredi so za naslednje obrti; za gradbeno (zi-
tesarji, štukaterji itd.), 2a lesno, za umetno (pleskar-jl, graverji, amaterji, fotografi itd.), za kovinsko (kleparji, inštalaterji, ključavničarji, fhfarji), za prehrambeno (peki, slaščičarji, natakarji, ku-Varji itd.), za tekstilno (kro-iavči, dekoraterji itd.), za gra-hčno, za higiensko zdravstveno (frizerji, optiki in zootehniki).
2.	Pouk je na teh šolah sestavljen iz strokovno tehnič-kega in splošno teoretičnega dela. Za razlčne poklice kakor 24 urarski, fotografski, frizerski ^obotehnični, kleparski, inšta-*®terski, čevljarski, grafični in dtuge so na razpolago vzgled-d® delavnice (Muster-Werk-
lltten). Za strokovni pouk dtehrambene obrti je na raz-r°lago poseben laboratorij (to fd za peke, slaščičarje, me-riarie, natakarje, kuharje in druge).
b)	Industrijske poklicne Sole. Strokovni razredi za šolo-
^ "Vezne učence so za: strojni-y®> konstruktorje, ključavni-
tehnične risarje, me-ahike, radiotelegrasiste, elek-
tričarje, radiomehanike, avtomehanike, avtoelektričarje, laborante in dr.
V strokovnih razredih se poučujejo naslednji predmeti; strokovno risanje, državo-znanstvo, korespondenca, praktično delo, verouk. V splošnih razredih se poučujejo: nemščina, korespondenca, računstvo z geometrijo, delo v delavnicah in verouk.
c)	Kontor-poklicne šole.
Te šole imajo naslednje strokovne razrede: za industrijske vajence oziroma učence, za vajence v trgovinah na debelo, za učence pri državnem tožilstvu, za učence v zavarovalnicah, za učence pri socialnem zavarovanju, za učence v bankah, za učence v prometnih obrtih, za učence v posredniški trgoivini in dr.
Učni predmeti so: nauk o gospodarstvu, računstvo, knjigovodstvo, nemščina, strokovni predmet (glede na stroko), državoznanstvo, geografija, strojepis, gospodinjstvo (za dekleta) in stenografija ter verouk.
d)	Poklicna šola za učence v trgovini na drobno ima naslednje strokovne razrede:
za učence v prehrambeni trgovini, za učence v tekstilni trgovini, za učencp v steklarski in porcelanski trgovini, za učence v čevljarsko usnjarski trgovini, v papirni trgovini, v trgovini, v papirni trgovini, ščin, za drogerije, knjigarne.
Učni predmeti so: nauk o organizaciji in poslovanju trgovine na drobno, nemščina, korespondenca, trg. računovodstvo, blagoznanstvo, nauk o reklami, plakat, nauk o prodaji, državoznanstvo, gospodinjstvo (za dekleta) in verouk. Poleg tega še posebne vede iiz določene stroke.
e)	Dekliške poklicne šole s strokovnimi razredi: za šivilje, frizerke, učenke v gospodinjstvu, šivilje za perilo, tkalke, šivilje za krzno, šivilje za dežnike, šivilje za dekoracije, vezilje, gospodinjske pomočnice itd.
Strokovni predmeti so razdeljeni v dve skupini in sicer so za obrtne učenke in priučene sledeči predmeti: državoznanstvo, poklicne vede, strokovne vede, korespondenca, računovodstvo, risanje in krojenje, kuhanje, nega dojenčkov, verouk. V splošnih razredih se učijo sledeči predmeti:	državomanstvo, nem-
ščina s korespondenco, računanje in knjigovodstvo, šivanje, rokodelstvo, gospodinjstvo, kuhanje, krpanje, zdravstvena nega, nega dojenčkov in bolnikov, verouk.
2.	POKLICNE STROKOVNE SOLE
To so, kakor že omenjeno, poklicno pripravljalne šole za posebne poklice. V poprej imenovanih poklicnih šolah se učijo vajenci oziroma vajenke, ki so po dokončani ljudski šoli vstopili v neki praktični poklic; v poklicno strokovnih šolah se učenec strokovno izobražuje za bodoče poklice. Te so v prvi vrsti trgovske, gospodinjske in obrtne šole.
a)	Trgovske in višje trgovske šole. V to šolo se lahko vpisujejo mladinci in mladin-8-letno ljudsko šolo ali pa 4 leta srednje ali kake druge šole in opravili sprejemni izpit iz nemščine, računstva, geografije in zgodovine. Trgovska šola traja dve leti. Naj*
(Piše ing. Raiča Albin)
nižja starost učencev pa je 14 let.
Skupno število tedenskih ur je v prvem letniku 30, v drugem 31. Posamezni predmeti so razdeljeni takole:
1.	Poslovno gospodarstvo s korespondenco.
2.	Knjigovodstvo.
3.	Trgovsko računstvo.
4.	Algebra.
5.	Nemščina.	,
6.	Angleščina z angleško trgov, korespondenco.
7.	Gospodarska geografija.
8.	Državoznanstvo.
9.	Verouk.
10.	Stenografija.
11.	Strojepis.
12.	Fizkultura.
13.	Pri dekletih tudi pouk o gospodinjstvu.
Za višje trgovske šole se zahteva odhodno spričevalo srednje šole ali dokončani šesti razred višje šole.
V	višji šoli pa so predmeti razdeljen' takole:
1.leto 2. leto ur ur
I.	Poslovno gospo-
darstvo (gosp. tehnika)	3	3
2.	Pravo	1	1
3.	Trg. računstvo	3	3
4.	Finačna matematika	—	2
5.	Knjigovodstvo	3	3
6.	Nemščina	2	2
7.	Angleščina	3	3
8.	Francoščina	3	3
9.	Gospodar, geografija	2	2
10. N »vodno gospodarstvo	1	2
II.	Državoznanstvo	2	2
12.	Nemška korespondenca	3	3
13.	Strojepis	3	3
14.	Verouk	1	1
30	31
V	razredu za izobrazbo sekretark so trgovski predmeti nekoliko skrajšani, a ostali predmeti imajo več tedenskih ur; n. pr. nemščina 4 ure tedensko. Razen tega imajo tudi strojepis 6 ur tedensko (v prvem letniku) in 4 ure tedensko v drugem letniku.
b)	Seminar za rokodelsko vzgojo (Fiir Werktatige Er-ziehung). Obiskovalci tega seminarja dobilo eksaktno tehnično izobrazbo v zvezi z ročnimi deli (risarskimi in šolanjem okusa) s posebnim ozirom na pedagoško-estetično stran dela.
K tej izobrazbi pripuščajo učitelje in učiteljice vseh vrst šol, študente umetniških šol, ustanov, otroške negovalke itd., izjemoma tudi obrtnike brez pedagoške predizobrazbe, ako imajo umetniške in ročne sposobnosti ter pedagoško veselje.
Seminar traja 1 leto ob 40-urnem tedenskem pouku. Poldnevni kurz traja 2 leti ob 22 do 24 urnem tedenskem pouku.
Praktični pouk:	obdelava
lesa, obdelava kovin, oblikovanje lepenke in knjigovez-ništvo, plastično in dekorativno oblikovanje, risanje, pisanje, umetno vezenje.
Teoretični pouk je v sledečih predmetih:	pedagogika
dela (znanstvene osnove, zgodovina delovne šole, sistematična pedagogika dela).
Pouk v obratu (z delovnim orodjem in pouk v ravnanju z uporabo materiala).
Šolske praktične vaje (metodike dela v delavnicah, delovni kolektivi, tehnika učnih pripomočkov).
Ob koncu dnevnih in popoldanskih tečajev opravljajo obiskovalci državni izpit za učitelje ročnega ali obrtniškega dela. S tem spričevalom imajo pravico do nastavitve oziroma do poučevanja ročnega dela na ljudskih, srednjih in višjih šolah. Ta tečej z zaključnim izpitom tvori tudi osnovo za dosego izpita za srednješolskega učitelja.
c)	Strokovna šola za socialne ženske poklice. Cilj izobrazbe so ljudske negovalke (in sicer v treh smereh izobrazbe: zdravstvene negovalke, otroške negovalke, gospodarske in poklicne negovalke) in vzgojiteljice otroških vrtcev. Sole trajajo povečini 2 leti in se za vstop v te šole zahteva srednješolska izobrazba.
d)	Vzgojni zavod za ženske poklice.
1.	Zenska strokovna Sola. Za vstop v šolo se zahteva srednja šola in najmanj 16 let starosti. Sola traja 1 leto pri 37 tedenskih urah. Predmeti: Verouk, državoznanstvo, nemščina, zgodovina, kulturne vede, vzgojeslovje, kemija, pouk o hrani, kuhanje, gospodinjstvo, poklicne vede, zdravstvo, nega bolnikov in dojenčkov, domača postrežba, blagoznanstvo, krojenje, šivanje perila, popravljalna dela, okrasna dela in risanje, negovanje perila in oblek, negovanje vrta, telovadba, glasba, služba v otroških vrtcih.
Ob koncu študija prejmejo strokovno zrelostno spričeva-
lo.	S tem imajo pravico do raznih socialnih ter medicinsko tehničnih poklicev ali pa si lahko svojo izobrazbo še izpopolnjujejo za voditeljice gospodinjstev, obrtnih upraviteljic itd.
2.	Ženske strokovne šole za otroške negovalke, gospodinjske pomočnice itd. Potrebna predizobrazba za to šolo je dokončana ljudska šola ali 3-letna gospodinjska poklicna šola. Najmanjša starost 16 let. Sola traja 2 leti pri 38 tedenskih urah.
a)	Sola za otroške negovalke in gospodinjske pomočnice. Šola traja 1 in pol leta pri 40 tedenskih urah.
b)	Gospodinjske šole za strokovno izobrazbo v gospodinjskih poklicih. V to šolo se sprejemajo učenke z dokončano ljudsko šolo in sprejemnim izpitom iz nemščine, računstva in šivanja. Najmanjša starost 15 let. Sola traja eno leto z 32 tedenskimi urami.
c)	Učni zavod za medicinsko tehnične pomočnice in asistentke.
Namen te šole je izobrazba medicinsko tehničnih pomočnic iz medicinsko tehničnih asistentk.
Pogoji za sprejem so višješolska zrelost ali neka dovršena srednja šola. Razen tega spričevalo o uspešno opravlje-Ijenem tečaju NRK in pa še spričevalo o uspešno oprav-nem stenografskodaktilograf-skem tečaju. Najmanjša starost 18 let; za medicin.-ke tehnike traja 1 leto, za medicinsko tehnične asistentke pa 2 leti.
Tedensko okrog 30 ur (9 teorije, 30 prakse).
d)	Sola za izobrazbo dieti-čark, bolničark, šola za otroške negovalke itd.
3.	STROKOVNE SOLE
so kmetijske, vrtnarske, tehnične, rudarske, obrtne, ročne, umetno-obrtne, trgovske, prometne, žensko poklicne, športne itd.
V te šole se vpisujejo tisti, ki razpolagajo z določeno poklicno predizobrazbo. Tako se razlikujejo te šole od poklicnih strokovnih šol, za katere ni potrebna strokovna predizobrazba.
Pogoji za sprejem so dovršena obvezna šolska obveznost in pripravljalni tečaj (večerni tečaj) ali dovršena poklicna šola s strokovnim ozir. pomočniškim izpitom in večletno strokovno ali pomočniško delo. Povečini se zahteva tudi sprejemni izoit. Take šole so:
a)	Mojstrske šole za umetno obrt z oddelki za pleskarje, mizarje, arhitekte za notranje prostore — opremo, uporabne grafike in knjižne obrti, za izložbene aranžerje, za tkanje in vezenje, strokovno tkanje in drugo.
Sola traja 6 semestrov.
Najmanjša starost za redne študente je 17 let, za večerne in poldnevne pa 16 let. Prvi semester je preizkusno pripravljalni semester. Ako pokaže študent izredne strokovne sposobnosti, se računa ta semester kot strokovni semester.
b)	Strokovne šole za industrijo (večerne strokovne šole). Cilj te šole je strokovno tehnična izobrazba obrato vodi j in tehnikov strojnih, kovinskih in električnih obratov.
Za vpis se zahteva absolvi-rana šolska obveznost in spričevalo o uspešno opravljenih tečajih.
Razen tega mora imeti spričevalo strokovnega delavca oziroma pomočniki izpit po zaključenem učenju in večletno pomočniško delo. Končno se zahteva še sprejemni izpit iz matematike, strokovnega risanja, fizike in kemije. Najmanjša starost 22 let.
Sola traja 8 semestrov, od tega 4 semestri osnovnih predmetov in 4 semestri učnih predmetov za obratovodje in obrtne tehnike. Ob zaključku šolanja opravljajo študenti državni zaključni izpit.
c)	Upravno-občinske in hra-nilniške šole.
šola posreduje osnovno strokovno izobrazbo uradnikom in nameščencem srednjih in višjih, upravnih in hranilnih služb, vključno hranilnic.
Pouk je razdeljen na dva tečaja. Za srednjo upravno in blagajniško službo se zahteva zaključna ljudskošolska izobrazba. Isto se zahteva tudi za hranilno službo.
d)	Strokovne šole gospodarskih in karitativnih družb.
1.	Vrtnarske šole in gospo-
darsko posredovalna mesta. Vrtnarska šola je s'rokovno, šola za vrtnarje. Pogoji za sprejem:	uspešno dovršena
ljudska šola in spričevalo dvoletne prakse. Najmanjša starost 16 let, najvišja pa 45 let. Sola traja 2 polletji, od sredine oktobra do sredine marca, pri 30 tedenskih urah.
2.	Seminar za dobrotvorno delo in otroško nego. Cilj te šole je izobrazba državno priznanih moških dobrotvornih, otroških in domačih vzgoji-
teljev, domačih in obratnih skrbnikov, poklicnih in vzgojiteljskih svetovalcev i. dr.
Pogoji za sprejem: zrelostna spričevalo višje srednje šo e.
Sola traja 4 leta (pri skoraj 17—18 mesecih pouka, ostali čas je praktično delo) pri okrog 30 tedenskih urah.
4. Nadaljevalna poklicna strokovna izobrazba.
To je splošna poklicna nadaljevalna izobrazba, katere cilj je poglobitev strokovnega znanja.
Vrši se v javnih poklicnih šolah ali tako imenovanih prostovoljnih večernih tečajih. Lahko jo organizirajo tudi posamezne organizacije, združenja, družbe.
a)	Prostovoljni večerni tečaji obrtnikov.
b)	Prostovoljne večerne strokovne šole za indrustrijo.
c)	Prostovoljne večerne trgovske in višje trgovske šole.
d)	Šole sindikatov in drugih delavskih združenj. To so večerne šole, ki jih organizirajo posamezna delavska združenja oziroma organizacije ali podjetja. Take so n. pr. šole DAG (Deutsche Ange-stellten Gewerkschaft).
e)	Prodajna šola združenja trgovcev, bank in zavarovalnic.
f)	Sola gospodarskih združenj.
1.	Mojstrski pripravljalni tečaji obrtnih zbornic.
2.	Delavski kolektivi šole za zunanjo trgovino in tečaji industrijske in trgovinske zbornice.
S. Sola za izobrazbo odraslih. Razen splošnih kulturnih ustanov, ki služijo izobrazbi odraslih (ljudske knjižnice, gledališče, muzeji, radio,
• film) obstajajo še posebne šolske ustanove za izobrazbo odraslih. To so ljudske visoke šole (ali ljudske univerze), večerne gimnazije, prostovoljni večerni tečaji za ženske poklice.
Posebne šole so jezikovne šole raznih metod (Berlitz, Schmitz, Dolmetch i. dr.), trg. privatne šole (trgovske šole, šola za tuje jezike, privatne šole za stenografijo in strojepis), obrtne privatne šole (modne šole, šole za krojenje, farmacevtske šole i. dr.).
Resume:
1.	Nemško strokovno šolstvo je specifična oblika strokovnega šolstva, ki se je oblikovalo v glavnem v času pred in med obema svetovnima vojnama. Prevzelo je sicer nekatere oblike modernega šolstva, vendar pa je v ideološko političnem smislu ostalo konzervativno.
2.	Po tem sistemu se splošna izobrazba dopolnjuje s strokovno poklicno ! v cilju specializacije in poglobitve strokovnega znanja. V tem pogledu je ta sistem prilagojen potrebam množične industrije in gospodarstva sploh.
3.	Sola ni zgolj za mladino, temveč za vse in za celo življenjsko dobo.
4.	V znanstvenem smislu je specializirano glede na poklice
Beseda prvih slušateljev Defektologije na VPŠ
Oglasiti se moramo in povedati nekaj o sebi in o našem delu vsem tistim, ki bi morda že drugo leto bili pripravljeni pomnožiti naše vrstei.
Velike so potrebe po učiteljih in vzgojiteljih defektologih. Mnogo vhiševno duliektnih Itn in vzgojno zanemarjenih otrok je še prepuščenih samim sebi. V svojem mnogokrat nezdravem okolju postajaj j, iz dneva v dan slabši, ali pa jih odjtejsli uporabljajo za najtežja dela, ki zdaleč presegajo njihove moči Celo učitelj je največkrat v ta. keim primeru brez moči, ali kar je še slabše, celo sam čuti nek priroden odpor do takega otroka. Zakaj bi mučili takega otroka v normalni šoli? Zakaj naj bi se učitelji jeeUi, da jim ti učenci samo kvarijo učni uspeh? Zakaj družba ne bi pos-susila vsega, da te otroke pripravimo do teoa, da bodo pos. tali njeni, da bodo s vojim skromnim delom vsaj nekaj prispevali k skupnosti ali pa vsaj koristili sebi.
Vedno bolj čutimo, kak0 velika je potreba po posebnem vgajanju, toda kljub vsem velikim potrebam naletimo na ogromne težave. Prvič nimamo dovolj ustanov. Vendar je to manjši problem v primeri s ka. drovskimi vprašanji. Vsak se boji delati na tem področju. Čudimo se temu, da nas Inteligentni ljudje (celo pedagogi) sprtašujejo: »Kako to, da si šla ravno na defektologijo?« Dokler bo večina naših prosvetnih delavcev imelo neoativen od. nos do teh vprašanj, ne bomo ničesar dosegli. Dva tisoč je otrok, ki bi jih morali vzgajati v posebnih ustanovah, vzgoji-
teljev za te ustanove pa je na defektološki skupini na VPS samo devet!
Ne bom1 rekla, da ne vidimo težav, ki so pred nami, da ne vidimo trdega dela. Toda če človek hoče delati, bo našel tega povsod dovolj, le volje je treba in ljubezni, potem pa te. zave niso nepremagljive.
Veselo in vedro razpoloženje vlada v naši skupini. Pomagamo si, skupaj študiramo, zato tudi uspeh ne izostane. Dobro povezavo imamo s pedagogi, ki nam ob vsakem času radi svetujejo in nam pomaoajo.
Večkrat pa razmišljamo, kak. šni bodo tovariši in koliko jih bo, ki se nam bodo jeseni pridružili. Ali ne bo prostor premajhen? Razmislite malo in če čutite v sebi klic, pridite. Mi vas bomo radi sprejeli v svoje vrste.	2. M.
Ali dovolj izkoriščamo razstavne
zbirke v muzejih?
(Nadaljevanje s 1. strani)
v prirodi. Res je, da nimamo na razpolago priročnika, ki bi opozarjal na posamezne zbirke in predmete v muzejih }n na spomenike širom po domovini, zato Pa je mogoče sestaviti fak pregled za šolski okoliš skupaj z muzealci. Na temelju takega seznama bi razporedili poučne izlete za vse leto in v naprej dobro pripravili tudi mladino, ki so ji ti izleti namenjeni-
Da bo to smotrno izvršeno, pa bi bilo koristno, ako bi Združenje profesorjev in učiteljev skupaj z Društvom muzealcev in konservatorjev sestavilo komisijo, ki bi pripravila načrt za tesnejše sodelovanje muzejev in šol.	Ostanek France
Preglednica učnih uspehov
▼ nekaterih predmetih za I. polletje šolskega leta 1953/54 na gimnazijah.
oC,Vod0v°d in kanalizacijo. Ulice v njej pa so bile j,,2?6 *sot v vseh takratnih trdnjavah. Njeno svetišče Jupitrov hram, njemu nasproti pa so zgradili
C' ’
v °Sci, ki ju je klesal Žarko Blažejevič iz Konjiča v
jupiLiuv mjiui, njemu naspruui pa : ecijanov mavzolej, ki je predelan v cerkev. ,* 'ofag, ki je v tej kapeli, obdajata dve stoletni
fc*U. Clarka Mandiča v 15. stoletju. Ta zgradba ih rtic* O^nosn° mavzolej) je jako važna za našo je °°co zgodovino arhitekture. Tudi strop v njej Posebnost.
^uklecijanova palača je bila zgraje:
tebi ’
ena v roman-.....	Na
mo-; strani je segala palača do morja. Nasip ob
„ JU................. -	-	-
dh slogu, ki se je pozneje mešal z gotskim.
gožn 50 opravili šele kasneje. Pod njo je bilo mo-Vojni° i^ladišče. To skladišče so odkrili šele po tej dih t" • J163 §a restavrirajo. Arhitekti, ki so gra-Ves * )u^ni »Jel, so morali biti pravi strokovnjaki. stebre3 ^ 50 mora^ * * * v nižini 180 m dvigniti na sklacj-’v pr* čemer se niso posluževali železa. Nad ‘Vestii!^ ‘,e biIa vel‘ka dvorana za sprejem gostov. ^ u‘ je še ohranjen.
Vodov ^ d?lu se 3e dobro vidijo ostanki starega Vale. 0da’ ki danes renoviran služi 80.000 prebi-' mesta Splita.
13.	v ^ P^či je katedrala sv. Duja iz
Prvi deltJ-a' ?vonilk te katedrale so gradili 400 let. dokončav^r 2e. razPadak k° so celotni zvonik šele se nahaja* * katedrala je važna zaradi umetnin, ki *° delo SDlV,nj'ej'' Posebno znamenita so vrata, ki Poslali na s Skega m'°istra Bug'ne. L. 1950 so jih je znamenh^T110 razstavo v Par‘z- Pred cerkvijo ^ a sfinga iz 15. stoletja.
je bi]0^n' stran' 50 kda železna vrata. V tem zenesančni dvorec, hi ga je akademija
znanosti preuredila v pomorski muzej. — Ne daleč proč stoji mogočni Mažuranovičev kip Marka Mandiča (1450—1524).
V 11. stoletju se je jelo mesto širiti izven obzidja na zahodni strani. Tu je bil samostan, kjer je stal svojčas tudi kip prvoboritelja za slovansko bogoslužje — Grgurja Minskega. Ta kip je danes ohranjen v Meštrovičevi vili.
Prav posebna vrednost Splita je njegov Arheološki muzej. V njem se nahaja mnogo izkopanin iz Solina. Med njimi je največ nagrobnih spomenikov. Precej je tudi takih, ki so jih našli na Visu in izhajajo iz dobe 200 let pred našim štetjem. Največ teh izkopanin je odkril profesor Bulič, zato se v tem muzeju nahaja tudi njegov kip, ki ga je izdelal splitski umetnik-kipar Ivan Meštrovič.
Polni lepih vtisov smo se podale nekatere še v Galerijo umetnin. Lepa vila ne daleč od arheološkega muzeja, Je preurejena v galerijo. V tej galeriji smo našli pomembna kiparska in slikarska dela hrvatskih, pa tudi drugih umetnikov in seveda tudi Slovencev. Največ del pa ima tu hrvatski rojak — kipar Ivan Meštrovič.
Tudi v slikarskem delu galerije smo našli krasna dela sodobnih umetnikov. Od Slovencev sta tu zastopana Jama in Jakopič.
Ob 6. uri zvečer smo s »Partizanko« zapustili Split.
S tem je bila pravzaprav zaključena naša dolga, a zelo poučna in tudi lepa pot. Mnogo smo videli in tudi mnogo pridobili na svojem znanju. Za nas učitelje je taka ekskurzija nujno potrebna. Ni .nam žal ne napora, ne časa, ne denarja. Ti dnevi se pri delu v šoli bogato obrestujejo.
Razred	učencev	sl	sh	tuji jezik		ZQ	ma	Pr	fi-ke	ri - pe te vzg
1.	4731	23,4	12,1	27,1	20,4	18,2	22,1	17,1	—	8,7
II.	3120	20,2	8,9	24,5	21,1	17.6	24,1	15,4	—	5,4
lil.	1949	15,2	7.9	18,7	12,3	9,7	19,3	8,5	24,2	4,6
IV.	1144	8,2	5,2	15,7	5,9	6,2	18,1	—	17,6	3,4
Skupaj	10944	19,7	9,7	23,7	17,8	15,3	22,6	13,3	21,7	6.5
Podatki veljajo za 54 samostojnih nižjih gimnazij (od 167)
neuspelih dijakov v posameznih predmetih v odstotkih
Podatki veljajo za 29 popolnih splošno izobraževalnih gimnazij (od 32)
Razred	Število učencev	neuspelih dijakov v višji In nižji gimnaziji v odstotkih												
		sl		sh.		živi tuji jeziki		la		zg	ze	ma	prirodoslovni pr.	ri - pe tč vzg
1.-IV. V. - Vil!	12576 5870	18,9 7,9		11,1		26,1 13,4		15.6		14,7 4,5	14,1 3,9	23,3 20,8	17.6 12.6	7,7 pred vzg 0,6
Skupaj	18446	15,4		11,1		22,1		15,6		11,5	10,8	22,5	16,1	—
Podatki veljajo za 2 klasični gimnaziji (od 2)														
Razred	Število učencev	neuspelih dijakov v nižji in višji gimnaziji v odstotkih												
		sl	sh		živi tuji Jeziki		la		gr	zg	ze	ma	prirodosl. pred m.	ri - pe te vzg
1. • IV. V. - Vili.	836 405	1.1 0,2	0,1		5.1 3.2		12,7 6,1		6,4 5,1	3,1 1,4	i.i 0,9	6.9 5,1	5,3 4,9	0,5 sred. vzc 0,7
Skupaj	1241	0,8	0,1		3,7		10,6		5.5	2,5	1,0	6,3	5,2	0,6
O prosvetnih inšpektorjih
Nadzorstvo nad šolami in ostalimi prosvetnimi ustanovami, kakršno imamo danes, ni nov organ prosvetne oblasti, marveč izhaja že iz časov, kc je šolstvo vzela v svoje roke državna uprava. Mi smo ga v novi obliki prevzeli od pred-aprilske Jugoslavije, ta pa od bivše avstro-ogrske monarhije. Njegova vloga je bila skozinskoz političnega značaja, bodisi, da je nekoč služilo germanizaciji nenemških narodov, bodisi da je bilo versko-propagandno, saj je bilo šolstvo v dobi konkordata v rokah cerkvene hierhije. Tudi v bivši Jugoslaviji je bil šolski nadzornik več ali manj politični eksponent vsakokratnega političnega režima, zato so se z njim vred menjali tudi šolski nadzorniki. V strokovnem pogledu je bila naloga nadzor-niške službe bdeti nad izpol-njevanjem šolskih zakonov in uredb in šele v drugi vrsti zasledovanje pravilnosti pouka samega. Pedagoško in didaktično se je nadzomiška služba izpopolnjevala vzporedno z napredkom pedagoške znanosti. Zato gre tudi tem šolskim nadzornikom nemala zasluga, da je šolstvo razmeroma hitro napredovalo in pri nas ni mnogo zaostajalo za šolstvom v naprednih državah.
Izbira kandidatov za šolske nadzornike nikoli ni bila lahka. Težko je bilo ustreči obema glavnima zahtevama: določeni politični usmerjenosti in strokovni sposobnostL Upravna oblast se je pri podelitvi takega mesta ozirala v prvi vrsti na mnenje političnih eksponentov, v drugi vrsti šele na Mnenje učiteljskih in profesorskih vrst in njihovih organizacij. Kljub težavam, ki so pri tem nastajale, smo imeli v bivši Jugoslaviji med nadzorniki lepo število odličnih pedagogov, ki so usmerjali naše šolstvo k neprestanemu napredku in ga vodili na dostojni višini ne glede na napake, ki so se pojavljale zaradi političnih razmer. Poleg svoje nadzorni-ške službe, ki so jo opravljali z ambiciozno vnemo, so se mnogi šolski nadzorniki udejstvovali tudi literarno, bodisi kot dopisniki strokovnih revij, bodisi kot sestavljale! učbenikov ali kot pisci leposlovnih in pedagoško znanstvenih del. Njihov ugled je rasel z njihovim delom samim. Način in metoda nadzorovanja nista bila vezana na strogo določene predpise, zato sta se več ali manj razvijala po lastnem kriteriju. Njihova poročila in nadzorovalni zapisniki ob koncu inšpekcije so obsegali vso šolsko problematiko:	stanje
šolskih ^ zgradb in šolskih vrtov, šolsko opremo, administracijo, učno metodo, izven-šolsko delo in oceno učnega osebja.
V zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno se je pod vplivom znanstvenikov pedagogov pojavila težnja, naj bi se šolski nadzorniki preusmerili v pedagoške svetovalce, mentorje učečemu kadru, ki bi mu s študijem novih vzgojnih in metodičnih smeri z lastnimi izkušnjami, predavanji in vzornimi nastopi in z osebnim stikom med učiteljstvom posredovali napredna pedagoška dognanja. Ko je tako stremljenje že začelo dobivati konkretne oblike, ga je prekinila druga svetovna vojna.
Po osvoboditvi je bilo treba naše šolstvo zopet vzpostaviti, zaceliti med okupacijo prizadete rane in ga čimprej usposobiti za vzvišeno nalogo nove socialistične družbe. Veliko pomanjkanje učnega kadra je prizadelo tudi našo nadzorni-ško družbo. Le malo nadzornikov se je vrnilo na svoja službena mesta, mnogi so odšli v zasluženi pokoj in tako je nastala velika praznina. Treba je bilo poiskati novih. Medvojna prekinitev pedagoške tradicije, obremenjenost s šolskim in iz-venšolskim delom, neugodne stanovanjske prilike, pomanjkanje strokovne literature, intenziven ideološki študij znan-stvenegas socializma: vse to je na marsikoga vplivalo, da je ponudeno mesto odklonil. Prometne in materialne težave, neugodno zdravstveno stanje, nesorazmerje med moškim in ženskim učiteljskim kadrom ter večinoma mlad učiteljski naraščaj onemogoča polnoštevilno zasedbo nadzorniških mest. Napačna bi bila trditev, da naše učiteljice ne bi bile sposobne nadzorniške službe, saj imamo na upravitelj skih mestih veliko število vzornih upraviteljic, ki vodijo učiteljske zbore in vzgajajo našo mladino v zdravem socialističnem duhu ter v svojem delu in strokovni izobrazbi nikakor ne zaostajajo za moškimi ^tovariši, vendar se zaradi fizičnih naporov, ki jih terja taka služba, zanjo ne navdušujejo. Naša prosvetna oblast se ne bori samo z materialnimi težavami, Id ovirajo razvoj, kakor je s pomanjkanjem učnega kadra, marveč tudi z izbiranjem in postavljanje sposobnih in po-
žrtvovalnih vodilnih kadrov v prosvetni službi. Med te pa v prvi vrsti spadajo tudi šolski inšpektorji. Zaradi občutnega pomanjkanja teh si prosvetna oblast pomaga z rajonskimi pregledniki šol in s pomožnimi inšpektorji. Le-ti so s svojim delom na matičnem zavodu zelo obremenjeni, zato se ne morejo posvetiti funkciji s tako prizadevnostjo, kakor jo ta posel zahteva in kakor bi to želeli sami. Naglica je neizbežna spremljevalka pri njihovih pregledih in nadzorovanjih, da ne govorimo o drugih pojavih, kakor so n. pr. pomanjkljiva orientacija v načinu vzgojnega dela na posameznih ustanovah, prerahel stik z učiteljskimi zbori in smotrno proučevanje pozitivnih in negativnih pojavov na posameznih šolah, pomanjkanje časa za študij pedagoških problemov itd.
Inšpekcija na šoli vzbuja neko svojevrstno in neprijetno »presenečenje« za oba činite-Ija: inšpektorja kot vršilca dolžnosti in osebo, ki je nadzorovana. Živčna napetost prizadetega učitelja se redkokdaj poleže že med učno uro. Pazljive oči učencev ujamejo vsak dražljaj, zato se ne vedejo naravno, kakor pri običajnem pouku. Iz tega sledi ali ugoden vtis ali neugoden »poraz«. Zaradi take psihološke situacije so se znanstveni pedagogi kot psihologi prizadevali »neljube« inšpekcije spremeniti v prijetne. Imislili so si naziv »pedagoški svetovalec«. Do neke meje se jim je to že posrečilo. Mnogo razprav v našem strokovnem tisku je povzročilo, da so predvojni šolski nadzorniki opravljali svetovalčeve posle v dokaj sproščeni obliki. Pred začetem rednega pouka v novem šolskem letu so okrajni šolski nadzorniki prirejali uradne konference, kjer so podajali vsa potrebna navodila. Zapisnike je učiteljstvo ponovno proučevalo, hoteč upoštevati njihove smernice. Inšpekcije so se spremenile- v obisk šole in posameznih oddelkov. Prijazen nadzornikov nastop in njegov živahen razgovor z učenci je razgibal razred. Ob slovesu je še kratko pohvalil učence in učitelja in dal vzpodbudo za nadaljnje uspešno delo. Pred svetovalčevim odhodom so bile na konferenci izražene dobre in pomanjkljive lastnosti pouka samega in zopet poudarjane nove smerni-nice. Ocenjevalni listi so prinesli podrobno analizo vsega razrednega, šolskega in izven-šolskega učiteljevega udejstvovanja.
Pedagoški svetovalec je bil hkrati tudi posredovalec novih metodičnih smeri, ki jih je znal vneto zagovarjati in propagirati. Postal je utrjevalec sodobne pedagoške znanosti. V večini primerov je bil priljubljen in je kot tak rad zahajal na učiteljska zborovanja, čeprav zanj niso bila obvezna.
In danes? Delo šolskega inšpektorja se je v marsičem spremenilo. Zaradi preobremenjenosti z nadzornišldm in drugim delom, zaradi visokih materialnih izdatkov, zaradi pomanjkljivo urejenega položaja se z muko podaja na pot do šole in zopet utrujen vrača. Njegove inšpekcije ne prinašajo topline in vedrega obraza. Bežno ugotavlja učne uspehe ter bega od razreda do razreda, od učitelja do učitelja. S kratkim zapisnikom je zapečateno njegovo delo na šoli. V dobi današnje svobodne metode se ne spušča v načelna vprašanja, saj jih niti ne utegne proučevati. Zato opozarja le na najtežje napake. Novih progresivnih smernic ne more prenašati in jih utrjevati. Mimogrede še pogleda učiteljeve pismene priprave, na srednjih in strokovnih šolah so pa še te samo strokovne in večinoma nenapisane. Zato so ugotovitve srednješolskih inšpektorjev le splošne, v kolikor niso natančneje podane med razgovorom z nadzorovanim profesorjem in predmetnim učiteljem.
In vendar! Ali danes res nimamo nikakih določenih metodičnih načel, ki bi nas kakor rdeča nit vodila skozi labirint svobodnih metod? Ali si morda danes manj prizadevamo pri svojem poklicnem delu kakor nekoč? Mar danes ne pišemo priprav? Ali ne stremijo za boljšimi učnimi uspehi? Vsekakor. Le tako različni in »porazni« procenti učnih uspehov nas večkrat silijo k razmišljanju o vzrokih, zlasti tedaj, če jih časopisi podkrepijo z našim prešibkim prizadevanjem, da bi učenci osvojili predelano učno gradivo. Očitajo nam tudi, da nimamo enotnega kriterija pri ocenjevanju. Kako naj ta kriterij izravnamo? Na poedinih šolah se to lahko izvede, kaj pa v okrajnem, mestnem ali celo republiškem merilu? Tu potrebujemo posredovalca, ki ima vpogled v različnost našega dela. Taki posredovalci so lahko strokovne organizacije, komisije, naš tisk. Poleg vsega tega bi v tem
oziru ustrezali naši pedagoški svetovalci, šolski inšpektorji.
Za tako medsebojno izravnavanje omenjenega kriterija so potrebni še nekateri pogoji. Predvsem moramo pri še tako svobodni metodi najti tista skupna, znanstveno dognana in pri vsakem pouku neizbežna metodična načela, ki jih moramo upoštevati, če hočemo doseči neke enotne uspehe. Res je, da je ta enotnost izražena v enotnih učnih načrtih, po katerih se vsi ravnamo. In vendar so uspehi tako različni. O talentiranosti in netalentiranosti učencev ne moremo govoriti Povsod sta oboji. Gre torej za nekaj drugega. Gre za tista metodična načela, ki bi naj bila za vse enaka in skupna in brez katerih je učni, tisti enotni uspeh nemogoč.
Če bi šolski inšpektor ugotavljal, da li smo pri pouku upoštevali znanstveno dognane in neoporečene stopnje: (G. Šilih: Sod. ped. 1—2 1903). 1. stopnja priprave ali uvajanja; 2. stopnja pridobivanja novega učiva; 3. stopnja umevanja, posploševanja, poglabljanja; 4. stopnja povzemanja, uvrščanja, urejanja; in 5. stopnja uporabljanja in utrjen j a, bi se kaj lahko primerilo ,da bi inšpektor vprašal učitelja: »Pri kateri stopnji ste?«, kar je učiteljstvo že davno zavrnilo. In vendar si uspešnega pouka brez takega poteka učne ure ne moremo predstavljati. Do tega so pedagoško znanost privedle stoletne izkušnje. Niti ne trdim, da se tega ne držimo. Vprašanje pa je, če smo pri izvajanju teh načel dovolj dosledni in vztrajni.
Upoštevajoč metodičen potek učne ure mi nehote uide misel še na nekaj drugega. Isti avtor prof. Šilih je na kongresu pedagoških delavcev na Bledu (2. zvezek Ped. tiska) ugotovil sledeče značilnosti kvalitetnega pouka. »Kvaliteten pouk se torej gradi na naslednjih kvalitetah: na kvaliteti vsebine ali na kulturni kvaliteti pouka, na kvaliteti poučevanja ali na kvaliteti metode, na kvaliteti učiteljeve polne prisotnosti in koncentracije pri pouku, na kvaliteti učenčeve polne zaposlenosti in koncentracije pri pouku, na kvaliteti osebne in delovne sproščenosti učiteljev in učencev, na kvaliteti izobrazbene plodnosti, na kvaliteti upoštevanja, razvijanja in razširjenja interesov učencev, na kvaliteti razvijanja učenčeve zavesti. na kvaliteti resne in dosledne zahtevnosti učitelja, na kvaliteti oblikovanja učenčevega značaja in na kvaliteti oblikovanja svetovnega nazora ali na kvaliteti graditve socialistične osebnosti.«
Z ugotavljanjem učiteljevega razrednega dela in pouka določenega predmeta pa inšpektorjeva naloga še ni izvršena. Sedaj pride na vrsto že omenjeni kriterij ocenjevanja. Z nekaj poskusi na vseh šolah njegovega področja je kaj lahko ugotoviti neko merilo za ves nadzorovalni okoliš. Po dobljenih izkušnjah in ugotovitvah je lahko ugotoviti tudi neko določeno normo za pravilno in pravično ocenjevanje v znanju učencev. Na sestankih vseh inšpektorjev se dajo take norme določiti in jih izvajati v praksi. Le tako bo mogoče doseči enoten kriterij za ves okraj in za vso republiko in obratno po republiškem merilu doseženih norm je lahko potem zahtevati od vsakega učitelja, da se jim čimbolj približa. Ze slišim ugovore: šola vendar ni industrija Res je, toda zakaj bi nekatere šole postavljale previsoke, druge pa prenizke zahteve pri šolskem delu? Le tako b'1 m^vžno dognati smotrnost za količino pridobljenega znanja. Še več: kategorizirana bo tudi prizadevnost posameznega učitelja ob upoštevanju delovnih pogojev, pri katerih zopet stremimo za tem, da se čimprej izenačijo.
Ko ugotavlja nadzorni organ vse naštete okolnosti, se mu je treba ozreti še po zgradbi sami, številu učencev in po učilih, s katerimi šola razpolaga. Stremeti mora za tem, da bo vsaka šola založena z vsemi razpoložljivimi pripomočki in postavljena na tako materialno osnovo, da bo šola sodobno opremljena. Njegov interes bo segel še dalje. Ugotovil bo, kakšno je prizadevanje šolskega odbora in prosvetne oblasti, v čem in kako je šola prizadeta ali zapostavljena.
Nič manj važna je učiteljeva osebnost, ki se zrcali v šoli in izven nje. Kakšni so učiteljevi delovni pogoji, njegova izobrazba in kako ter s kakšnimi sredstvi napreduje. Ne gre samo za to, da ima šola čim boljšo opremo, marveč tudi za to, kako jo smotrno uporablja. Učiteljeva osebnost se kaže na vsakem koraku. Priznanje ni v tem, če se učitelj izčrpava v neštetih funkcijah, sejah, sestankih in raznih vajah za kulturno in prosvetno dejavnost, marveč kako vse to organizira in uspešno vodi. Ob natančnem, poznavanju vseh prilik bo inšpektorju lahko dajati dobre nasvete. Pri izbiri kandidatov za upraviteljska mesta bo inšpektor pri takem nadzorovanju lahko dajal prosvetni oblasti utemeljene predloge. Upraviteljska mesta naj bi bila primerno stimulirana in v določenih mejah stalna. Iz kadra najboljših vzgojiteljev naj se potem izbirajo kandidati za šolske inšpektorje. (Nad. prih.)
Josip Kotnik:
Za večjo razglednost prosvetnega kadra na podeželju
Zaradi slabih prometnih zvez in pomanjkanja časa je podeželsko učiteljstvo mnogokrat prikrajšamo tako v kulturnem izživljanju kot v izo-braževanju. Prenekateri mladi učitelj kmalu spozna, da mu je znanje, ki si sto, da bi se stalno večalo. Pri tem mislim predvsem na pedagogiko. Edino strokovno glasilo, ki je na šoli, je Sodobna pedagogika! Veliko več vzgojnih publikacij imajo bratje Hrvati. Ce
Kaj pa najmlajši?
»Sodobna šola naj ima prostor za strokovni pouk, knjižnico, čitalnico, šol. kuhinjo itd.« — kje pa je ostal prostor za predšolske otroke? Ali se naj naš; najmlajši, za katere naša socialistična družba skrbi in jih skuša zajeti čim več, še vedno stiskajo v neprimernih, nezdravih prostorih — ali naj še vedno odklanjamo zaposlenim materam ali materam, ki žele svojemu predšolčiku dobre, kolektivne vzgoje, sprejem otrok v vrtec?
Naši večji industrijski kraji kakor tudi mesta so še vedno brez zadostnega števila vrtcev-
Ze Komensky je predšolsko vzgojo imenoval prvo stopnico v sistemu vzgoje. In vendar — na razstavi »Od stare k novi šoli« ni bilo niti načrta niti govora o nujnosti primernih prostorov za vzgojo predšolskega otroka.
Arhitekt Roth iz Ziiricha je v svojem predavanju v Ljubljani rekel, da o vrtcih ne bo posebej govoril — pokazal pa je nekaj slik oz. načrtov šol iz Švice, skandinavskih dežel, Anglije, Amerike, kjer smo videli prostore in igrišča za predšolske otroke v sklopu celotne šolske zgradbe.
Ne pozabimo nikoli, da je predšolska vzgoja temelj nadaljnje graditve ptrokovih dušev.iih sposobnosti in ročnih spretnosti.
Skrb za vzgojo naših najmlajših je in mora biti prvenstvena naloga naše socialistične družbe.	Naglič
hočeš študirati metodiko živih ga je osvojil na učiteljišču ali univerzi počasi obledelo, name-jezikov, moraš vzeti hrvatsko...
Culi smo> ^ v Ljubljani nekaj že pripravljajo. Skrajni čas je že! Verjetno bo pedagoška
literatura najmočnejši činitelj pri izobrazbi nas vseh.
Za resnično izobraženega prosvetnega delavca zadostuje samo domača literatura. Zanima nas, kako delajo stanovski tovariši drugje: v Švici, Danski, Nemčiji, Angliji, Franciji itd. Vtise s potovanj naših pro-svetarjev v tujini navadno kar »požiramo«. Zato s; mnogokrat želimo, da bi tudi šole na podeželju dobivale kak izvod pedagoške revije v tujem jeziku. Upam, da nisem pretiraval, če sem izrekel tako željo v imenu mnogih tovarišev. S študijem tujih vzgojnih revij bi ob lastnih izkušnjah lahko marsikaj izboljšali, istočasno pa odstranili očitke, češ le Ljubljana, Maribor in Celje izboljšujejo delo!
Razgledanost mladega učitelja poveča študij v tujini. Za daljšo dobo je to nemogoče, ker je pomanjkanje učnih moči na šolah še vedno pereče.
Na vsak način pa bi morala oblast bolj podpreti počitniško izmenjavo. Koliko mladih absolventov univerze in VPS je na deželi, ki poučujejo tuj jezik. Nujno je, da bi najdelav-nejišim nudili možnost vsaj v počitnicah. Mnogi so se v minulih letih veselili, kako bodo potovali v Francijo, Anglijo . . . toda tiste bajne številke 30 — 40.000! Kdo jih premore?! Ne bi hotel biti krivičen, vendar opažamo, da imajo prednost tisti iz večjih mest.
Vrstice sem napisal, ker želim, da bi republiško združenje s Svetom za kulturo in prosveto upoštevalo želje podeželskega učiteljstva ter mu omogočilo na eni strani lastno izpopolnitev, na drugi strani pa tesnejše in bolj množično sodelovanje z osrednjimi forumi.
Vinko SmajS
Honorarna zaposlitev prosvetnih delavcev
Kakor znano, je bila pristojnost za izdajanje predpisov o plačevanju honorarnega pouka v šolah prenesena z zveznega na republiške izvršne svete. Ker so doslej veljavni predpisi iz leta i951 pocrebni rezivi.ie, je sekretariat Sveta za prosveto in kulturo LRS že pripravil osnutek za novi predpis. Ta osnutek bo sedaj predložen v odobritev izvršnemu svetu LRS. Kolikor smo mogli ugotoviti, se v nobeni bistveni stvari ne oddaljuje od predlogov, ki so jih dali republiški odbori združenj prosvetnih delavcev.
Medtem pa je v 2. številki letošnjih »Objav« Sveta za prosveto in kulturo bilo objavljeno tudi opozorilo gospodarskega oddelka tega sveta, da je treba v smislu 42. člena uredbe o dohodnini plačevati dohodnino tudi od vseh honorarjev za prekoredno delo na šolah. Opozarjamo vse društvene funkcionarje, da je tako tolmačenje samovoljno. Zadeva v času, ko smo morali oddati to opozorilo v tisk, še ni bila dognana, smo pa mnenja, da prosvetnim delavcem ne bo treba odvajati 15 odstotkov iz tega naslova.
Razgovor z dopisniki
IKA — Čla-nok »Za zboljšanje učrnih uspehov v šolah ljutomerskega okraja< ne prinaša nobenega novega prijema. Tudi -ugotovitve posveta so p res plešo e, da bi zaslužile objavo.
S. L. — Sodobna pedagogika nam je odstopila Vaš članek »Povezava dijaškega doma z okoljem«. Zaradi dolžine članka imamo še pomisleke glede objave.
C. A. — Vsaka mati je že po zakonodaji zaščitena. Da ta zaščita dejansko obstaja, dokazuje vsakodnevna praksa. Na Vaše vprašanje pa bomo lahko odgovorili šele tedaj, kadar boste konkretno navedli, zakaj gre. In čemu anonimno?
lllllllililllllllfllllllllllillilllllllllllllllH
Ali ste že naročeni na družinsko revijo Prešernove družbe Obzornik
Revija bo izhajala desetkrat na leto. V vsaki drugi številki bo priložena večbarvna reprodukcija umetniške slike ali grafike. Vkljub visokim stroškom (nad 1200 din) je naročnina le 500 din (za člane Prešernove družbe 450 dinarjev). Tako niz. ko naročnino so omogočili delovni kolektivi, zadruge, ustanove in drugi s svojimi prispevki. Zato naj ne bo zlasti delavska in kmečka hiša, v katero ne bi redno prihajala družinska revija Prešernove družbe Obzornik.
Naročila pošiljajte na Upravo revije »Obzornik«, Ljubljana Ulica Toneta Tomšiča 9, naročnino pa na tekoči račun pri Nb št. 60-T.352.
Prešernova družba
Računica za vajenske šole
Državna založba Slovenije je razpisala natečaj za razne šolske knjige, med njimi tudi za računico za vajensike šole. Res je treba pozdraviti namero, da Drž. založba vendar enkrat pristopi k izdajanju učbenikov za vajenske šole, ki doslej nimajo niti ene primarne knjige za strokovne učne premete. V redu je torej, da mislijo na vajenske šole, nikakor pa ne razumemo, da je bil razpisan najprej natečaj za računico, torej za učbenik, ki ga vajenec najmanj potrebuje ali pa, rekli bi, ki ga sploh ne potrebuje.
Računanje v 1. in 2. razredu je Skoraj izključno le ponavljanje in utrjevanje učne snovi, katere se je vajenec že pred vstopom v vajensko šolo učil bodisi v višjih razredih osnovne šole, bodisi v nižji gimnaziji. Ta snov se nahaja v vsaki računici, ki jo uporabljajo na navedenih šolah, in ni nikake potrebe za izdajanje iste rafču-nice še za vajenske šole.
V 3. razredu vajenske šole se obravnava strokovno računstvo, pri katerem učenci izvršujejo praiktične račune iz svojega bodočega poklica. Za ta razred bi morala računica imeti samo praktične računske naloge. To torej ne bi bila računica, ampak zbirka računskih primerov. Take zbirke imamo, niso se pa obnesle, ker so naloge pač le »konstruirane«, saj morajo ve. Ijatj za vse številne poklice, ki jih združuje vajenska šola. Praktične naloge mora strokovno razgledan predavatelj sam zbrati in izoblikovati iz vajen-čeveiga vsakdanjega dela in iz njegovega delovnega izkustva', napraviti si mora zbirko nalog sam iz prakse in za prakso. Torej tudi za 3. razred ni treba posebne računice.
Pač pa se je pokazala potreba po metodiki za računski pouk na vajenskih šolah. Dosti je takih predavateljev, ki še niso imeli posla s pedagogiko in zlasti ne z metodiko. Zanje bj imela taka knjiga velik pomen in bi pomagala postaviti računski pouk na teh šolah na zdravo podlago.
Tako bi se tudi izboljšal učni uspeh vajencev v računstvu.
Namesto ralčunic za vajenske šole nam dajte raje metodični priročnik za sodobni računski pouk.
Predavatelj računstva na vajenski šoli
Kdo ho odgovoril mlademu učitelju?
Menim, da je bilo o novem učnem načrtu vse premalo diskusije v tisku. Nanem mojega pisanja ni odgovarjati na probleme, ki so se pojavili v zvezi z njim, ker imam za seboj komaj tri leta službo vanj a, temveč b{ rad slišal mnenja naših praktikov - strokovnjakov. Priznati moram, da sem v hudi zadregi, kako vdihniti življenje novemu načrtu. Tvegano je, da se sredi let'a pojavi nov učni načrt, in to bistveno nov načrt, kj je že zopet samo eksperiment.
Na nedavni konferenci upraviteljev novomeškega okraja v Šmihelu je tov. Nečimer mc«d drugim tudi rekel, da se učni načrt spreminja, kakor se tudi življenje spreminja. Trditev je zelo posrečena in j j človek prvi hip nima kaj očitati, ali ko jo
človek pregnete, se mu upre. Življenje se ne spreminja takq hitro in tako preprosto. Vsi vemo, da se mnogo novih oblik ni obneslo, zato jih ni narekovalo življenje, temveč kriza. Spreminjanje življenja je stvar časa in hudih procesov. Zato ne smemo vsaki novi obliki prilagajati tudi učni načrt, ker bj naše šolstvo s tem prišlo v še večje krize.
Novi učni načrt dopušča mnogo samostojnosti. To samostoj-nest tudi mnogi zelo hvalijo-Rad bi vedel čemu. Načrt, ki dopušča samostojnost, ni načrt! Imeti načrt in delati po svoje, se mi zdi podirati. Kako naj bo mlad učitelj samostojen? Kakšen bo ob koncu leta duševni profil učenca? Na vse to bi rad dobil odgovor. Zdravko Slamnik
Prispevek za spominski album žrtev fašističnega nasilja Taufer Veno
(Rojen 15. sept. 1905 v Kresnicah pri Litiji, umrl kot žrtev okupatorja 28. oktobra.
1943 v Gabrovki pri Litiji)
Združenji učiteljev in profesorjev Jugoslavije pripravljata poseben album, v katerem bodo objavljeni podatki o žrtvah, ki so jih dali slovenski prosvetni delavci za našo svobodo.
Med svetlimi liki učiteljskega stanu je bil tudi pok. šolski upravitelj Venceslav Taufer, nazvan v prijateljski družbi Veno. Prav je, da pride tudi njegovo ime v album, ki bo prikazal naše žrtve.
Veno Taufer se je rodil v uborni železniški čuvajnici štev. 607, ki je med železniškim predorom pri Poganvku in železniško postajo Kresnice pri Litiji. Njegov oče France je s skromnimi dohodki preživljal številno družino. Oče je stopil leta 1912 v pokoj in se je preselil v Gradec pri Litiji, da bi Venu, svojemu ■najmlaijšemu otroku, ki ga je namenil za šolo, skrajšal pot do učilnice. Veno je obiskoval osnemno šolo v Litiji, ker pa tedaj v tem kraju še ni bilo višje organizirane šole, je moral dnevno z vlakom v Ljubljano, najprej v meščansko šolo, zatem pa še na učiteljišče. Veno je namreč vzljubil učiteljski poklic, saj je bil ves prežet ljubezni do mladAne. Vsake počitnice je stopil na delo k zidarjem, da si je tako nabral nekaj drobiža za knjige in zvezke. Za domače in njegove prijatelje, pa seveda tudi za Vena, je bil velik praznik, ko je postal učitelj in s tem razbremenil očeta, kronskega upokojenca.
Veno je bil postavljen za učitelja na litijsko osnovno šolo, kjer je razvil vse sposobnosti dobrega pedagoškega in društvenega organizatorja. Po naravi skromen in pošten ter vnet za vse lepo, je bil v Sokolskem društvu, ki se je v tistih časih borilo proti klerikalnemu podjarmljenju, eden od najbolj naprednih delavcev. Bil je vaditelj mladine, ki ji je posvečal ves svoj prosti ča,3, vežbal jo je v telovadnici, vodil jo je na izlete in učil ljubiti domovino. Prav zato so bili vsi ti mladci kasneje med začetniki uporniškega gibanja in med prvoborci Zasavskega odreda ter so še danes politični aktivisti.
Veno Taufer je bil vzgled naprednega delavca in da je bila Litija v predvojnem času neprijeten kraj na zemljevidu klerikalnega režima, je treba pripisati tudi Venu Tauferju. Prav zato je tedanje! nasilna JRZ poslala v Litijo eno svojih najbolj nasilnih oseb, zloglasnega okraj-
Strokovni izpiti učiteljev
V času od 5. do 11. marca 1054 s« pred izpitu o komisijo za širokovne učiteljske izpite v Ljubljani uspešno opravili strokovni izpit sledeči učiteljski pripravniki:
Zavolavšek-Keršdč Ljuba, Trbovljet Podbregar Danijela, MHnše, Trbovlje, Krasnik Radivoj, Vitanje, Celje-oko-lica; Zupančič Jože, Cerklje ob -ki. Krško; Roš Milenko,
Krško; Jame Jožica, Vel. Trm. Krško. Može Vera, Senožeče, Postojna; Jt®-glovič Nada, Gabrovka Ljubljama-okolica; Cencič Ludvik, Šmarje, rioa.
nega glavarja dr. Hacina. Tet je takoj udaril po učitelju Venu Tauferju in ga prestavil na Dole.
Svetovna vojna je našla Vena Tauferja kot odločnega protifašista, ki je znal netiti odpor proti nacizmu tudi med kmeti v Dolih. Okupator je uvidel, da si tega prebivalstva ne bo mogel pridobiti, zato je sklenil, da bo izselil ves obmejni pas. Veno Taufer pa ni bil nikakor voljan, da bi šel z ženo Minko in sinkom Vencljem v nemško taborišče, zato je tisto noč pred izselitvijo skrivoma odšel iz Dol v bližnjo Gabrovko nad Litijo, tedaj nazvano še Sv. Križ nad Litijo; ta občina pa je bila že na Dolenjskem in torej na ozemlju, ki so ga okupirali Italijani.
Veno Taufer je bil tudi v Gabrovki spet med aktivisti OF in tudi v gospodarskem odboru, ki je skrbel za prehrano partizanskih edinic in oddelkov, ki so tedaj prihajali s štajerskega ozemlja preko reke Save in mirno Sv. Križa naprej v dolenjske in belokrajinske zbirne oddelke.
Sv. Križ je bil med najboljšimi oporišči narodnoosvobodilnega gibanja vse do kapitulacije Italije v septembru 1943. leta. Tedaj pa je tudi to ozemlje zasedel Nemec. V svetokrižke hribe so prišle nemške vojne enote, ki so bile pojačane s Čerkezi pa tudi z domačimi izdajalci.
Ti okupatorjevi oddetki so imeli nalogo, da. uničijo partizansko gibanje in njihove podpornike. V Sv. Križu sp med drugim zažgali šolsko poslopje. Ob tej priliki je učitelj Veno Taufer prišel ob vse svoje skromno premoženje. Vse nadaljnje dni sd okupatorjeve čete hajkale za partizani. Ob tej priliki so vstopili tudi k Bregarju in Tauferju, ki sta skupaj pribežala iz dolr.ke občine in se nastanila v Sv. Križu (Bregar je sprejel Tuferja po požigu šole kot sotrpina pod lastno streho!). Oba so odvedli pred občinsko hišo, kjer so zbirali polovljene talce. Brez zaslišanja je eden izmed nemških oficirjev ukazal: »Naprej!«
Ko so dospeli do stare ledenice, ki je stala poleg mesarije svetokrižkegd mesarja, so veleli ujetnikom, naj vstopijo v stavbo. Kakor da bi bili živali, so jih s kopiti in z bajoneti pognali vanjo. Nato pa so začeli metati v po-< slopje zažigalne bombe; nekaj so jih vrgli tudi skozi odprtino v stropu.
Bregar je med eksplodira— njem bomb poklical Tauferju in mu svetoval, naj se vleže tik stene. Ob prvem pozivu se je Veno Taufer še oglasil, očitno pa ?e ^il že tedaj zadet. Kasneje ni bilo več čuti. njegovega glasu . -.
Ko so Nemci in ostali div* jaki zapustili gorečo ledenicOi so se priplazili do nesrečnikov domačini, ki se jim je nudil strašen prizor: v porušeni stavbi je bilo več mrtvih; med njimi so našli tudi ostanke izgorelega Vena Tauferja. Njega in ostale žrtve so potem pokopali na sveto* kriškem pokopališču.
Jože Župančič
članstvu in društvenim blagajnikom
Od L marca t. 1. imajo vsi prosvetni delavci povišane plaže, kar je upoštevati pri plače, vanjiu članarine.
pri	plači	do	6.000	din	se	plača	30	din
od	6.001	do	8.000	din	se	plača	50	din
od	8.000	do	10.000	din	se	plača	80	din
od 10.000	do	15.000	din	se	plača	100	din
nad 15.000 din se plača . . . 150 din
Prosimo blagajnike, da redno pošiljalo obračunano porabo znamkic in da mesečno odvajajo članarino po odstotkih, kot so določeni, t. j. 55°/o na RO in 5°/, na okrajni ali krajevni svet ZSS,