DOI 10.57589/srl.v70i3.4035
UDK 398.9(497.4Zgornje Posočje)
Barbara Ivančič Kutin
ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje 
barbara.ivancic@zrc-sazu.si
PAREMIOLOŠKO GRADIVO IZ ZGORNJEGA POSOČJA V DVEH 
ROKOPISNIH ZBIRKAH.  
ELEMENTI LOKALNOSTI S POUDARKOM NA KULTURNOSPECIFIČNIH 
FOLKLORNIH OBRAZCIH Z LOKALNIMI ANTROPONIMI1
V prispevku je najprej podana kratka predstavitev dveh rokopisnih zbirk folklornega gradiva 
iz Zgornjega Posočja, s poudarkom na paremioloških enotah, kot so pregovori, primerjalni 
folklorni obrazci in druge stalne stavčne besedne zveze. Lokalnost je najpogosteje izražena 
z (mikro)toponimi in antroponimi, ki so zaradi specifičnega kulturnega konteksta lahko ra-
zumljivi le govorcem lokalnega narečja oz. lokalnim prebivalcem. Še posebej antroponimi, kot 
so uradna imena prebivalcev ali njihovi kolektivni (skupinski) vzdevki ter posameznikov, so 
v tem gradivu povezani s folklornimi pripovedmi in drugimi oblikami kulturnega spomina, 
toda s časovnim oddaljevanjem peša njihova raba in so na poti v pozabo, čeprav so za neko 
obdobje (bili) del pojmovnega jezikovnega sistema.
Ključne besede: lingvokulturologija, kratki folklorni obrazci, kulturnospecifične paremije, 
kolektivni vzdevki, Janez Dolenc, bovško narečje
The article first briefly presentats two manuscript collections of folklore material from the 
Upper Posočje region, with an emphasis on paremiological units such as proverbs, comparative 
folklore forms, and other phrasal constants. Locality is most often expressed by (micro)topo-
nyms and anthroponyms, which, due to the specific cultural context, can only be understood 
by speakers of the local dialect or local inhabitants. In particular, anthroponyms, such as the 
official names of residents or their collective nicknames, and of individuals, are associated in 
this material with folklore narratives and other forms of cultural memory, but their use declines 
with the passage of time and they are on their way to oblivion, even though they were (for a 
period of time) part of the conceptual linguistic system.
Keywords: linguoculturology, short folklore forms, culturally specific paremia, collective 
nicknames, Janez Dolenc, Bovec dialect
1 Uvod 
S pregovori in njihovo strukturo, izvorom, funkcijo se ukvarja paremiologija, ki 
jo Saša Babič (2011: 27) opredeljuje kot vejo slovstvene folkloristike, Sprotni slovar 
slovenskega knjižnega jezika (Krvina 2014-) paremiologijo opiše kot jezikoslovno in 
1 Raziskava je nastala v okviru projekta Tradicionalne paremiološke enote v dialogu s sodobno rabo 
(ARRS: J6-2579) in raziskovalnega programa Etnološke, antropološke in folkloristične raziskave vsakda-
njika (ARRS: P6-0088).
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september334
folkloristično disciplino, ki proučuje pregovore in sorodne žanre, Enciklopedijski riječnik 
lingvističkih naziva pa kot vedo, ki se ukvarja z razlaganjem pregovorov glede na to, 
kako izražajo duha (Rikard 1969). Da je to interdisciplinarna veda, se strinjajo mnogi 
avtorji, Matej Meterc zapiše, da pregovori, reki in njim sorodni stavčni frazemi spadajo 
v okvir paremiologije, ki z jezikoslovnega vidika sodi v frazeologijo, z vidika žanrskih 
značilnosti teh frazemov pa v slovstveno folkloristiko (Meterc 2017: 9). Slovstvena 
folkloristika folklorne žanre razvršča v tri velike skupine: folklorna proza, folklorne 
pesmi in folklorni obrazci; znotraj teh skupin (ali ločeno od njih) obstajajo zelo različne 
žanrske koncepcije, ki so del teoretičnega razglabljanja v slovstveni folkloristiki in vsaka 
lahko služi namenu, za katerega je bila definirana (Stanonik 2001: 255). Pregovori, reki, 
primerjalni folklorni obrazci, velerizmi in podobne oblike so uvrščene med folklorne 
obrazce, toda poleg teh skupino tvorijo še mnoge druge krajše (npr. kletvice, delovni 
vzkliki ipd.) in daljše oblike (npr. obredni obrazci, kot so molitve in zagovori).2 Folklorni 
obrazci torej presegajo definicijo paremije, zato skupino, ki je obravnavana v tukajšnjem 
prispevku, imenujem paremijski folklorni obrazci (PFO).3
PFO v prostoru Zgornjega Posočja še niso bili deležni fokusiranih obravnav. Že od 
zadnje četrtine 19. stoletja pa je mogoče v različnih virih zasledovati njihove zapise, npr. 
že v Erjavčevih objavah Iz potne torbe (1875: 225–28, 1880: 220–21, 1882–83: 337–42).4 
Enote (posamične ali več) so pogosto natresene po težje dostopnih virih (npr. zasebni 
zapiski, šolska glasila, lokalni tisk, arhivi …), največkrat kot del drugega folklornega 
in/ali jezikoslovnega gradiva ali kot ilustrativno gradivo v slovarjih (npr. v Pleteršnik 
1894–95; Ivančič Kutin 2007); pregovori in reki so namreč najdaljši folklorni žanr, ki 
ga še prenese slovar (Stanonik 1999a: 75). Sistematičnega in celostnega pregleda virov, 
v katerih se nahajajo PFO iz Zgornjega Posočja, torej še ni, toda prav to bi pomenilo 
najboljšo osnovo za nadaljnje folkloristične in jezikoslovne raziskave teh oblik.
V nadaljevanju je pozornost namenjena gradivu iz dveh razmeroma obsežnih fondov. 
Prvi, Dijaški arhiv Janeza Dolenca, je nastajal med letoma 1956 in 1990, drugi, to je 
bovška rokopisna zbirka avtorice tega prispevka, pa od srede devetdesetih let 20. stole-
tja do danes. Najprej obe zbirki uvaja kratek opis metodologije zapisovanja, podane so 
osnovne statistične in metapodatkovne informacije, na podlagi gradiva pa so izluščene 
nekatere jezikovne in/ali vsebinske ter strukturne značilnosti in posebnosti gradiva. 
Poseben poudarek je nato namenjen enotam, ki izražajo različne segmente lokalnosti, 
tj. umestitev v konkretno okolje ali druge lokalne značilnosti in danosti (ljudje, kultura 
in način življenja, narečje …), in jih je mogoče razumeti le ob poznavanju kulturnega 
konteksta. Pri pregledu gradiva se je pokazalo, da Dolenčeva zbirka zaradi metodologije 
terenskega dela, namena dokumentiranja in težav pri narečnem zapisu ne vsebuje veliko 
gradiva, v katerem bi lahko identificirali lokalne elemente; drugače je v drugi, bovški 
2 Podrobnejši pregled FO glej v Babič 2015.
3 S tem poimenovanjem želim hkrati zadostiti folkloristični in jezikoslovni terminologiji. Kratica je 
uvedena v izogib nenehnemu ponavljanju obeh poimenovanj skozi celoten članek.
4 Pa tudi v zapisih zgodovinarja Simona Rutarja, v gradivu J. Baudouina de Courtenaya, v Štrekljevem 
gradivu, ki ga je pridobival od dopisnikov s terena itd. 
335Barbara Ivančič Kutin: Paremiološko gradivo iz Zgornjega Posočja v dveh rokopisnih zbirkah
zbirki, katere primarni metodološki koncept je zapisovanje gradiva iz diskurza samega, 
torej iz konteksta pragmatične rabe. 
Nato se raziskava fokusira na tiste PFO, ki imajo v svoji sestavi lokalne antroponime. 
Podane so njihove značilnosti in posebnosti (vsebinske, strukturne), na podlagi česar so 
razvrščeni v skupine, opisan pa je tudi socialnokulturni kontekst, na katerega se navezujejo.
2 Paremijski folklorni obrazci v dveh zgornjeposoških zbirkah
2.1 Dijaški arhiv Janeza Dolenca (DAJD)
Janez Dolenc je kot profesor slovenščine na tolminski gimnaziji med letoma 1956 
in 1990 s pomočjo dijakov gradil arhiv slovstvene folklore. K terenskemu raziskoval-
nemu delu, ki ga je s kančkom humorja (ali pa niti ne) poimenoval kar »Inštitut Janeza 
Dolenca v Tolminu« (Dolenc 1989: 226), je pristopil z izdelano metodologijo: vsaki 
generaciji prvih letnikov5 je naložil obvezno (in ocenjeno!) domačo nalogo, naj v svojem 
domačem kraju zapišejo vsaj štiri A4 strani t. i. ljudskega blaga: lokalne pripovedi, 
pesmi, uganke, pregovore, molitve, pa tudi posebno narečno besedje, lokalne recepte 
za jedi, opise šeg, navad ipd. Dijaki so ob tem dobili navodila: a) kako se dela lotiti 
(iskati informatorje najprej v družini, pri sosedih oz. pri ljudeh, ki jih dobro poznajo); 
b) o načinu zapisovanja (ohranjanje narečja, pri čemer je podal nekaj osnovnih pravil 
dialektološkega zapisa); in c) s katerimi metapodatki je treba gradivo opremiti (ime 
in priimek zapisovalca, ime, priimek in starost oz. leto rojstva informatorja ter kraj in 
datum dokumentiranja). Dijaki so dosledno zapisovali metapodatke in tudi vsebinsko 
sledili profesorjevim navodilom, narečni zapis pa je bil, kljub napotkom, mladim dija-
kom takoj po osnovni šoli (pre)zahtevna naloga. Zato so zapisi gradiva dialektološko 
precej neenotni in nezanesljivi (Ivančič Kutin 2018). Kljub tej pomanjkljivosti je zbirka 
DAJD z več tisoč enotami vsakovrstnega folklornega in drugega lokalnega izročila, 
presek časa, v katerem je mogoče zasledovati življenje, spreminjanje in odmiranje 
različnih folklornih žanrov, pa tudi drugih vrst kulturne dediščine v določenem okolju 
v obdobju več kot 30 let.6 Zato je zbirka pomembna ne le za to, ker se je v njej (vsaj 
v zapisu) ohranilo izročilo, ki je se je medtem že pozabilo, pač pa je tudi bogat vir za 
raziskave slovstvene folklore in drugih domoznanskih tem in nenazadnje za narečno 
frazeologijo, ki ji, po besedah Saše Poklač (2004: 138) manjka večji nabor gradiva.
2.1.2 Paremijski folklorni obrazci v DAJD
V mapah DAJD (Zgornje Posočje) je bilo evidentiranih je bilo 337 PFO,7 kar je 
glede na celotno količino vsega gradiva v (pripovedi, pesmi, molitve, opisi šeg …) le 
majhen delež.
5 Dijaki so večinoma prihajali iz Zgornjega Posočja, a tudi z Goriškega in Vipavskega, nekaj jih je zaradi 
povezave z železnico prišlo z Gorenjske.
6 Gradivo je razvrščeno v 27 map glede na kraj zapisa. Verjetno ni vasi v Zgornjem Posočju, ki v DAJD 
ne bi imela vsaj kakšnega zapisa domoznanskega gradiva.
  7 Te so dijaki največkrat naslovili kot »pregovori«. Gradivo je bilo vneseno v excelovo tabelo, ki je bila 
nato uvožena v repozitorij CLARIN.SI. 
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september336
Pri žanrskem pregledu PFO v DAJD lahko ugotovimo, da je večina zapisanih enot 
t. i. pravih pregovorov in vremenskih pregovorov, katerih večina je znana v širšem slo-
venskem prostoru (v bazi slovenskih pregovorov imajo precejšnjo frekvenco); nekatere 
enote imajo variantno obliko glede na ustreznice v slovenski bazi, npr.8 (1) Pezdir v 
tujem očesu vidiš, bruna na svoji glavi pa ne čutiš;9 (2) Kdor je zdoma, ima samo eno 
misel, kdor je doma, jih ima sto;10 (3) Rajš za mladim prapet žjet, kukr s starim soude 
štit.11 Ozko lokalni vremenski pregovori so redki: (4) Če zjutra ulejče kad (dim) u 
Korite, bo dež, če pa zvečer un, bo pa ureme;12 (5) Žnarja mure prit juga čez gore, če 
ne bić, mank tri ure;13 (5) Nad wrh Kwojce (Kojce) poglej, pa brš wreme wiš (vreme 
veš).14 Med bolj posebnimi je tudi pregovor (6) Ga ni večjega malika, kot je baba velika 
in varianta (7) Ga ni grš malika, k je žena velika;15 a pri preverjanju v spletni bazi se 
izkaže, da je varianto slednjega zapisal tudi Etbin Bojc v svoji zbirki (1974). Poleg 
pregovorov se med paremiološkim gradivom v DAJD najdejo tudi: velerizmi (8) Mal 
(Febuar) je jal: Če sm bil balk (velik) koj ti druz misci, biu lonc z dnm krajam wgru, s 
drugn pa zmrzawou;16 (9) uganke Stu prstu, pjet krstu, štier duše, pjet glaw. Ki je tu? 
(4 pogrebci in mrlič);17 vraže (10) Če se kam wdareš, al pa wrježeš, de ti teče kri, potle 
rečeš: "Slina je medižina", en potle si že popownoma zdraw.18
Lokalnost v DAJD lahko spremljamo predvsem z jezikovnega vidika (poskusi 
zapisovanja v narečju), tu pa gre, z izjemo nekaj narečne leksike, zgolj za fonetično 
preoblikovane variante. Pa še pri tem velja previdnost, saj so dijaški zapisi zaradi po-
manjkljivega filološkega (dialektološkega) znanja zelo nezanesljivi, pogosto tudi očitno 
netočni in napačni. Primerov, ki bi bili vsebinsko povezani z lokalnim prostorom, je 
torej malo. Sklepati je, da zaradi načina zbiranja: gradivo je bilo pridobljeno naenkrat, 
ko se je informator na pobudo dijaka poskušal spomniti čim več primerov (torej zunaj 
običajnega diskurzivnega konteksta). 
2.2 Rokopisna zbirka paremijskih folklornih obrazcev z Bovškega
Za razliko od Dolenčeve zbirke, v kateri je le majhen delež PFO, pa je v bovški 
zbirki predvsem gradivo, ki ustreza kriteriju PFO; izbrani primeri so predstavljeni v 
4. razdelku tega prispevka. Zbirka nastaja od srede 90. let 20. z a) izpisovanjem enot 
  8 Zapisi primerov iz DAJD ohranjajo neredigirano obliko.
  9 Mapa Tolmin.
10 Kot vzporednica varianti Bolni ima eno misel zdravi tisoč. Mapa Tolmin
11 Mapa Planota.
12 Mapa Zatolmin.
13 Januarja mora priti juga (topel veter) čez gore, če ne več, vsaj za tri ure (da bo dobra letina). Mapa 
Breginj Livek.
14 Mapa Cerkno.
15 Mapa Tolmin in Mapa Bača.
16 Mapa Breginj, Livek. 
17 Mapa Dijaško gradivo od povsod. 
18 Mapa Breginj, Livek.
337Barbara Ivančič Kutin: Paremiološko gradivo iz Zgornjega Posočja v dveh rokopisnih zbirkah
iz folklornih in drugih pripovedi, nabranih med terenskim delom,19 b) z zapisovanjem 
vzporednic pri prebiranju drugih zbirk paremiološkega gradiva,20 c) predvsem pa s 
sprotnim zapisovanjem iz govorjenega diskurza. Poleg avtorice tega prispevka z zapi-
sovanjem sodelujejo tudi drugi člani družine. Zbirka je zaenkrat še v delovni obliki,21 
zato podatka o številu enot še ni mogoče podati. Enote so zapisane bodisi v narečni 
obliki (fonetični ali poenostavljeni fonetični obliki) ali v knjižnem jeziku, še posebej 
to velja za enote, ki so jih zapisali drugi zapisovalci. Skladenjska struktura zapisov je 
raznolika, največ krat ohranjajo obliko, v kateri je bil PFO izrečen, torej v nestavčni ali 
stavčni formi, z neosebno ali različnimi osebnimi glagolskimi oblikami, z različnimi 
slovničnimi števili (v ednini ali množini, manjkrat v dvojini) ter v različnih slovničnih 
časih. Ob nekaterih enotah je opisan tudi kontekst rabe. Žanrsko je gradivo dokaj pe-
stro: pregovori (11) Doklər je dəmača muoka, rt dobro puoka, k pride nə hpilo, glieda 
rt milo.; primerjalni frazemi (12) Grie dəš ku beje.; velerizmi (13) »Orjǝmo«, je djǝla 
muha, k je konjo tem zǝ ušiǝsǝm sǝdiela.; uganke (14) Skuos okno skuoč an šibra se 
nǝ zbije.(Sončna svetloba); nekonvencionalni odgovori (15) Kaj maš liet? Eno lieto 
piet stupinj, kej te briga, smrkulin.; kletvice, psovke, zmerljivke (16) Dijo porko te 
zədenə!; (17) Frdanskən guopc babjə!; pozdravi (18) Loko nuojč an ləpù spite an tu 
kahlo se puščijte.; voščila (19) Wem weščəm, wem weščəm, še sam nə viem kej, səgnite 
tu waržət šie dejte mə kej; blagoslov (20) Buoh prəd tabo an zə tabo!; vzkliki npr. ob 
različnih situacijah, npr. ob srečanju z osebo, ki jo govorec že dolgo ni videl (21) Ja 
kiǝrga vidǝm? Ja, al s ti al je tuoj šajn?; vraže (22) Čə je zlo liešnku, bo drugo lieto 
zlo utruok; kratke šaljive rime, zbadljivke, zmerljive (23) Təmaž, Təmaž, drek s mou 
an drek maš.; odgovori na vprašanja o počutju (24) Ku griǝ bǝraka? Buoljš tuku, koj 
slabišǝ.; (25) Ku s kej? Se držəm pu kuoncə ku kuhrinca tu luoncə. Mnogim enotam je 
pravzaprav težko določiti enoznačno tipologijo, kar je razvidno že iz naštetih primerov, 
zadnji je npr. opis počutja z metaforo, nekonvencionalni odgovor, ki vključuje primero. 
Nekaj paremiološkega gradiva je v ponazarjalnih razdelkih gesel vključenega v Slovar 
bovškega govora (Ivančič Kutin 2007).22
3 Elementi lokalnosti v paremijskih folklornih obrazcih 
V sodobnem folklorističnem pristopu folklorne obrazce največkrat obravnavamo 
znotraj folklornega dogodka, ki ga sestavljajo tri med seboj neločljivo povezane in 
prepletene ravnine: tekst – besedilo, ki ga lahko grafično zapišemo, kontekst – okoliščine 
19 Prvi nabor primerjalnih frazemov je nastal za seminarsko nalogo pri predmetu Teorija diskurza štu-
dijske smeri Sociologija kulture v študijskem letu 1995/96. Folklorne pripovedi na Bovškem sem začela 
dokumentirati 1997 za diplomsko nalogo iz dialektologije, še intenzivneje pa nadaljevala med podiplomskim 
študijem med letoma 2000 in 2005 ter pozneje vse do danes kot raziskovalka pripovednega izročila v ISN.
20 Npr. v zbirki Renata Podbersiča (2007), objavah v Novem Matajurju, starejših letnikih Mohorjevega 
koledarja, pratik itd.
21 Trenutno obsega 62 tipkanih strani v računalniku (vsaka enota v svoji vrstici), del gradiva je v rokopi-
snem zvezku, na letečih listkih in v beležkah na telefonu. Zvezek je hranjen pri starših v Bovcu in na dosegu 
roke za takojšen zapis, ko se zanimiva beseda besedna zveza pojavi v govoru. 
22 Gradivo je razpršeno po celotnem slovarju, zato ni pregledno. V dopolnjenem natisu, ki je v pripravi, 
je predvideno posebno poglavje, kjer bodo paremiološke enote predstavljene posebej, razvrščene v žanrske 
skupine (ali po drugih kriterijih).
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september338
izvedbe, in tekstura – način izvedbe (Dundes 1980). Folklorni obrazci, kot so pregovori, 
primerjalni folklorni obrazci, kletvice (in drugi vzkliki) ter podobno, so lahko 1) del 
drugih folklornih besedil, kot so pripovedi (pravljice, povedke, spominske pripovedi …) 
in folklorne pesmi, 2) lahko se izvajajo kot obred (molitev, zagovori, pozdravi) ali pa 
3) so del vsakdanjega diskurza. Slovstvena folklora je umetnost govorjenega jezika, 
predvsem narečij (Stanonik 1999b: 16), njena estetska funkcija je torej vselej navzoča, 
in sicer v različnih razmerjih z drugimi hkratnimi funkcijami (pedagoška, razvedrilna, 
pragmatična …). Folklorni obrazci (primere in druge stavčne in nestavčne forme s 
konotacijami) so znotraj folklorne pripovedi sestavni del besedne teksture, ki poleg 
drugih načinov oblikovanja (z glasom, gestikulacijo, mimiko obraza, očesnim stikom ...) 
povečujejo stilno vrednost besedila; z njimi pripovedovalec poudarja, parafrazira, 
pretirava, izpostavlja vsebino in/ali pomen pripovedi oz. njenih delov (Ivančič Kutin 
2011: 43). Tudi v drugih kontekstih izrekanja folklornih obrazcev (npr. kot obred ali 
v povsem vsakdanjih govorjenih diskurzih) je treba upoštevati okoliščine rabe, kjer so 
folkloristični vidiki tesno povezani s pragmatiko (Babič 2015: 13, 14).
Frazeološke enote z elementi lokalnosti frazeologija imenuje kulturnospecifični 
frazemi (Vrbinc, Vrbinc 2019: 70) in jih obravnava kot modelne podobe, ki neposredno 
kažejo odnos do življenjskih okoliščin, v katerih se nahajajo rojeni govorci. Kulturološki 
vidik frazeologije, torej kako je frazem nosilec kulturne konotacije, mdr. proučuje 
lingvokulturologija. Vsebovanost kulture v jeziku je v »pokulturjenem« videnju sveta, 
kakor se izraža z jezikovnimi znaki, to je v slikovitem (figurativnem) motivacijskem 
ozadju notranje forme frazemov, ki jo predstavlja podstavna »dobesedna« / prosta be-
sedna zveza; »dobesedno« branje frazema je torej sredstvo za razkrivanje »vpisanosti« 
kulture v frazeme (Kržišnik 2005: 67, 68). Kot vir za kulturološko interpretacijo so še 
posebej uporabni primerjalni frazemi (v folkloristiki primerjalni folklorni obrazci), ki 
izražajo fizične ali psihične lastnosti človeka v primerjavi z živalmi, rastlinami, narav-
nimi pojavi itd. (Kržišnik 2008: 39). Stalne primere so v frazeologiji imenovane etaloni 
(Telija 1996: 242 v Koletnik, Nikolovski 2020: 84). Etaloni, v katerih se pripisujejo 
lastnosti ene stvari kaki drugi stvari, so skupni mnogim (nacionalnim itd.) skupnostim, 
obstajajo pa tudi taki, v katerih se kažejo posebnosti določenega, naroda, jezika in/
ali kulture (Koletnik, Nikolovski 2020: 84). Prav tako obstajajo etaloni, ki so izrazito 
lokalni in jih pozna samo določeno lokalno okolje, medtem ko je zunaj tega prostora 
njihov pomen slabše razumljiv ali povsem nerazumljiv, saj je vezan na točno določeno 
kulturno / zgodovinsko / etnografsko … lokalno danost, v kateri imajo načeloma tudi 
izvor. Ti se pogosto navezujejo na (mikro)toponime ali lokalne antroponime, kot so 
imena prebivalcev določene vasi oz. neformalna kolektivna poimenovanja vaščanov, 
torej njihovi kolektivni vzdevki (Воронцова 2011) ali individualna lastna osebna 
imena, priimki, osebni vzdevki ali hišna imena konkretnih (resničnih!) oseb. Pogosto 
govorci določenega govora ne poznajo (več) ozadja njegovega nastanka (zgodbe, last-
nosti, človeka), a zaradi vraščenosti v jezik dobro razumejo njegov pomen (gl. tudi v 
Menac-Mihalić 2003–04: 362). Primerjalni frazemi so strukturni tip, ki je zelo pogost 
v vseh jezikih (Koletnik, Nikolovski 2020: 84). 
339Barbara Ivančič Kutin: Paremiološko gradivo iz Zgornjega Posočja v dveh rokopisnih zbirkah
3.1 Kulturno specifični paremijski folklorni obrazci v bovški zbirki
Z vidika žanrov je t. i. pravih pregovorov, ki bi bili ozko lokalni, v bovški zbirki 
malo. Več je vremenskih napovedi oz. kmetijskih napotil, ki vsebujejo toponime, 
mikrotoponime ali posebno narečno izrazje. V gradivu pa je zelo bogat nabor PFO, ki 
vsebujejo lokalne antroponime; ti so v nadaljevanju podrobneje žanrsko in strukturno 
razčlenjeni. Gre za a) primerjalne folklorne obrazce in b) zmerljivke, nagajivke, šaljivke 
ipd., ki so artikulirane v formi kratkega besedila v preprostih rimah. V njih najdemo 
imena prebivalcev ali njihovih vzdevkov ter lastna imena prebivalcev (ime, priimek, 
hišno ime, vzdevek, včasih tudi žival, ki je s svojimi ali lastnikovimi lastnostmi/na-
vadami zbujala pozornost okolja). Praviloma so ti subjekti že (zdavnaj) preminuli in 
se jih iz otroštva spominja le starejša generacija, ali pa še to ne.23 Pri individualnih in 
kolektivnih vzdevkih je treba poudariti, da ne izražajo samopodobe, pač jim je ta podoba 
pripisana od zunaj, še posebej je to značilno za vzdevke z negativnimi konotacijami 
(prim. tudi v Воронцова 2011: 4). Védenje o teh subjektih se je pogosto prenašalo s 
folklornimi pripovedmi in drugimi (narativnimi) oblikami kulturnega spomina, toda ko 
so kot stalne besedne zveze dobili mesto v jeziku, njihov pomen govorci razumejo tudi 
brez poznavanja izvornega subjekta in/ali njegove zgodbe. Še posebej vzdevki se rela-
tivno, podobno kot kulturnospecifični folklorni obrazci (frazemi), uspešno (trdovratno) 
prenašajo z govorom iz roda v rod, čeprav »dediči« nimajo več nobene zveze z izvorno 
lastnostjo ali drugo danostjo. Čeprav so (bili) neko obdobje del pojmovnega sistema 
lokalnega jezika (narečja), pa časovno / socialno oddaljevanje od izvornega konteksta, 
s katerimi so povezane konotacije, povzroča pešanje poznavanja pomena folklornega 
obrazca (ki ga načeloma podpirajo tudi folklorne / spominske pripovedi ter druge oblike 
kulturnega spomina). Posledično se lahko njihova raba ali zmanjša ali spremeni do te 
mere, da folklorni obrazec pretrga vez z izhodiščno pomensko motivacijo. Prav tako 
PFO nastajajo na novo, skozi njih se izraža aktualni kulturni kontekst; to lahko npr. 
potrjujejo folklorni obrazci z lokalnimi antroponimi živečih oseb.24 
4 Primeri PFO iz bovške zbirke
V nadaljevanju predstavljeni primeri so iz bovške zbirke PFO z lokalnimi kul-
turnospecifičnimi elementi, predvsem antroponimi. Razvrščeni so glede na žanr in 
strukturo. Primerom je dodan opis kulturnega /etnografskega konteksta, s katerim je 
pojasnjena semantika in izvor posamezne enote. Nekatere informacije so bile pridobljene 
23 Poznavanje subjektov v PFO, ki so predstavljeni v gradivskem delu članka, sem preverjala na terenu, 
gl. seznam informatorjev.
24 Primeri, ki vključujejo antroponime živečih ali nedavno preminulih oseb, niso vključeni med gradivo. 
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september340
ob poizvedovanju, kdaj so živeli posamezniki, katerih ime se je vraslo v pomensko 
polje lokalnega (narečnega) govora.25 
4.1 Pregovori
(26) Kar je nuca, se u Bəcə punuca, kar ni prida, grie pa mimo Kubərida. 
Komentar k ženitovanjski praksi, največkrat takrat, ko si dekle ali fant najde par-
tnerja zunaj območja Bovškega in se izseli. 
(27) Jejš, krničər je, buo huda ura. / Čə piha krničər, se ga buoj! 
Krničar je močan, nevaren veter. Ko je občasno zapihal iz doline Krnica na Kaninu, 
od koder izhaja tudi ime, je lahko povzročil neurje, podiral je drevje in odkrival strehe. 
4.2 Primerjalni folklorni obrazci
4.2.1 Primerjava s prebivalci cele vasi
V teh primerih gre za posplošitev oz. stereotip o lastnosti, ki naj bi veljal za vso 
populacijo oz. za moški ali ženski del prebivalcev te vasi.
(28) Je hujš ku plužnške babe. / Saj je ku plužnška baba. > Vedeti vse novice in 
čenče. Plužna so vas severozahodno od Bovca.
(29) Gwerəš ku Žagrca. > Govoriti veliko in/ali hitro. Žaga je vas zahodno od Bovca.
4.2.2 Primerjave s konkretno osebo oz. njeno lastnostjo
Ko se na Bovškem govori o določeni osebi, se uporabljajo različne kombinacije 
antroponimov: najbolj pogosto je poimenovanje z lastnim (krstnim) imenom, ki mu 
je dodan pridevnik iz hišnega imena, s katerim so običajno imenovali gospodarja ali 
gospodinjo pri hiši; vzdevki konkretnih oseb so edinstveni, navezani so na točno do-
ločenega človeka, zato ne potrebujejo drugih določil. 
(30) Saj s ku Krstina Welərjəwa. / Je nəčičkəna ku Kristina Welərjəwa / Je bla 
nəštməna ku Kristina Welərjəwa. > 1. Nositi oblačila vpadljivih barv in vzorcev 
2. Biti zelo okrašen z nakitom. Lahko hkrati pomen 1. in 2. 3. Trditi nekaj, 
preden se izkažejo dejstva (redko). 
Ljudje, stari okoli 70 let, se te osebe še dobro spominjajo iz otroštva. Ženska je 
bila doma na Žagi pri Volarjevih / Olarjevih26 in je bila rada napravljena v oblačila 
25 Informacije sem zbirala ob zaključevanju tukajšnjega prispevka konec maja in v začetku junija 2022 
pri sogovornikih, starih nad 70 let (gl. seznam informatorjev). 
26 Vzglasni v je lahko protetični pred o (welje < olje, wegu < ogel), ali kot vzglasni v pred o (welja < 
volja, wejska < vojska). 
341Barbara Ivančič Kutin: Paremiološko gradivo iz Zgornjega Posočja v dveh rokopisnih zbirkah
vpadljivih barv in vzorcev ter okrašena z vsem mogočim pisanim cenenim nakitom 
(koralde, zapestnice). Njen stil oblačenja je bil v lokalnem okolju zelo poseben, pri-
merjava z njo pa ima vselej negativno konotacijo. Primera je znana širokemu krogu 
govorcev, uporablja in razume jo tudi mlajša generacija. Informatorji pripovedujejo, 
da je ta oseba rada otoke, ki jih je srečala na cesti, ogovorila: »O, ti s pa živžibičən27 
oča! Ča pa sə?« Zato se ta primerjalni PFO uporablja tudi v situaciji, ko nekdo trdi 
nekaj, še preden je seznanjen z osnovnimi dejstvi. 
(31) Maš nuguo ku rajnk Gašpr. Saj je ku rajnk Gašpr. > 1. Imeti zelo velika sto-
pala. 2. Biti brez obuval.
Možakar je prihajal iz zaselka Podklopca od domačije pri Gašperju. Današnji 70-le-
tniki se ga komajda spominjajo. Bil je nadpovprečno visok in je imel izjemno velika 
stopala. Ker se za tako velikost tedaj ni dobilo obuval, je mož hodil bos, tudi pozimi. 
V pomenu imeti veliko nogo nima negativne konotacije (lahko izraža občudovanje, ko 
je namenjen otroku; v tem kontekstu ga naslovniki dojemajo kot pozitivno).
(32) Se smeje ku rajnka Kəruohca.> Smejati se na vsa usta, veselo in glasno.
Osebe se tudi starejša generacija ne spominja več, zato je bilo mogoče o njej izve-
deti le to, da je živela pred drugo svetovno vojno v vasi Soča, gotovo pri Korohovih, 
kot priča njen naziv.
(33) Saj si ko rajnk Meha. > Nositi na hrbtu nahrbtnik ali drug tovor tudi takrat, 
ko bi se ga dalo odložiti.
Domačija pri Mehu je locirana Pod Robom, to je zaselek pol ure hoda nad Bovcem. 
Mož je prihajal v dolino s starim, zakrpanim in od umazanije mastnim nahrbtnikom, v 
katerega je spravil nakup. Tudi ko je posedel v gostilni, nahrbtnika ni odložil z ramen. 
Delal je v rabeljskem rudniku. Ko ga je nekoč močno bolel prst na nogi, menda se mu 
je zagnojil, si ga je kar s sekiro odsekal. Vsi vprašani informatorji se možaka dobro 
spominjajo. Spominjam se ga tudi sama iz otroštva v začetku 80. let 20. stoletja. Stari 
oče mi je več krat rekel, da sem kot Meha, ko sem kot neučakana prvošolka s torbo 
na rami čakala, da bo ura za odhod v šolo. Meha je umrl pred približno 20. leti, takrat 
je bila besedna zveza dopolnjena s pridevnikom rajnkə in vse do danes jo pogosto 
slišimo med domačini. 
(34) Saj s ku rajnka Šuoja. > 1. Ženska po oblačilnem videzu ali po obnašanju 
podobna moškemu. 2. Kaditi pipo. 3. Nositi ptičje pero za klobukom.
Ženska z vzdevkom Šoja je živela v Dvoru (del Bovca), informatorji ne vejo, pri 
kateri hiši. Nosila je hlače, zelen lovski klobuk, na katerem je bilo zataknjeno šojino 
pero, od koder izvira njen vzdevek. Kadila je fajfo in se sploh vedla kot moški. Ljudje 
jo opisujejo kot samsko »možačo«. 
(35) Sə ko Kristus Benču > 1. Imeti neobčutljiv želodec. 2. Biti povsem neizbirčen. 
3. Veliko jesti. 
27 Izrezan oče si.
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september342
Mož, katerega pravo ime se je že pozabilo, informatorji menijo, da je bil Kristijan 
ali Krištof, je živel v Klancu v Bovcu pri Benčevih še po drugi svetovni vojni, a infor-
matorji ga ne pomnijo. Znan je bil po »kosmatem želodcu«, saj je lahko pojedel karkoli, 
ne da bi mu kaj škodovalo. Če je poginil prašič zaradi bolezni (rdečica), ga je Kristus 
Benčev tri dni zakopal v zemljo, nato pa meso pojedel, a od take hrane ni nikoli zbolel. 
Informatorji pravijo, da so kot otroci več krat slišali to primero, če so bili zelo ješči.
(36) Je ku Fuljač. > 1. Pobirati odslužene stvari. 2. Biti nenehno pijan. 3. Po opra-
vljenem delu zaslužek zapiti ali kako drugače zapraviti.
Mož je izhajal iz Dvora iz hiše pri Fuljaču. Rojen je bil leta 1924, umrl je v 70. 
letih 20. stol. Po pripovedovanju je bil možakar med najbolj znanimi drmastərjə (po-
biralci železnih ostankov prve svetovne vojne). Ko je železje prodal, pa je šel popivat. 
Informator pojasnjuje: »Fuljač je tri dni nabiral železje, četrti dan ga je prodal, nato 
pa je bil tri dni trd ko mina. Naslednji teden pa jovonanovo. Bombe in granate je tudi 
odpiral. Pulbər (smodnik) je dal pa mulariji. Včasih je bi ves rumen od krzita (eksplo-
ziva). Rad je jedel stare konzerve iz prve svetovne vojne.«
4.2.3 Primerjava s konkretno živaljo
(37) Je ku Šmicu kozu. > 1. Veliko se družiti z ženskami, biti ženskar. 2. Imeti 
otroke z različnimi ženskami.
Šmic (gospodar pri Šmicevih) iz Male vasi v Bovcu je imel kozla, h kateremu so 
domačini vodili koze na parjenje. Velko Bovčanov je tedaj imelo kozo za mleko, zato 
je imel Šmicev kozel veliko dela, ki ga je, po pripovedovanju, dobro opravljal. Moža 
in njegove živali se spominjajo 70-letni informatorji iz otroštva.
(38) Je ku Fulcu moš (osel). > 1. Biti otovorjen. 2. Nositi težek tovor. 3. Vedno 
spremljati koga. 
Pri Fulcu je domačija nad vasjo Čezsoča. Gospodar Fulc je svojo žival vodil s 
seboj, ko je šel v dolino (v Čezsočo) ali v Bovec po opravkih. Oslov, sploh pa takih, 
ki so bili pogosto videvani po mestu, na Bovškem ni bilo veliko, zato sta bila Fulc in 
njegov »moš« najbolj znana dvojica lastnika in živali. Fulc je umrl v 80. letih 20. sto-
letja, o njem in njegovem oslu še danes krožijo različne, največkrat šaljive pripovedi, 
saj je imel možakar po pripovedovanju informatorjev velik smisel za humor in je bil 
zabaven pripovedovalec.28 
28 1. Možakar je bil po vrhu glave popolnoma plešast, da se mu je pleša kar svetila, ob strah pa 
je imel veliko las. Nekoč, ko je šel k brivcu, da mu uredi frizuro, se je pritožil nad ceno, češ 
da bi morala biti nižja, saj na vrhu glave ni bilo nobenega dela. Pa mu reče brivec: »Tejst k t je pu-
sieku runi, naj t pusieče pa še brəgi!« / Kdor ti je pokosil ravnine, naj ti pokosi pa še bregove.« 
2. Ko je Fulc kupil mlajšega osla, je starega obdržal. Ljudje so ga spraševali, zakaj. Pa je rekel: »Ga bom 
mou pa za beštajntajle. / Ga bom imel za rezervne dele«. Na koncu je starega mršavega osla vendarle peljal 
v klavnico. Živinska vaga je bila na tleh, in da bi osel pridobil nekaj teže, je nanjo stopil tudi Fulc. Mnogo 
informatorjev je zgodbice slišalo od Fulca samega. Nekaj sem jih dokumentirala tudi sama, povedal mi jih 
je informator Milan Pirc (gl. v Ivančič 1998: 54). 
343Barbara Ivančič Kutin: Paremiološko gradivo iz Zgornjega Posočja v dveh rokopisnih zbirkah
(39) Saj s ku Kənšouru Buk. > 1. Zelo varovati svojo lastnino 2. Bati se, da česa 
kdo ne ukrade. 
V Čezsoči pri Kenšovrovih so imeli psa z imenom Buk. Pes je bil podoben volku, 
znan je bil kot nadvse skrben čuvaj. Če domačih ni bilo doma, ni spustil nikogar v 
bližino hiše, niti sosedov, ki jih je poznal. Znana je zgodba, kako je pes nekega dne 
izginil. Nazadnje so ga našli v senožetih nad vasjo, kjer so Kenšovrovi pred kratkim 
kosili. Gospodar je tam pozabil jopo, pes se je ulegel nanjo in jo več dni varoval. 
Informator, rojen v Čezsoči, se psa zelo dobro spomni iz otroštva.
(40) Saj s ku Bacuwa krawa. > Biti neroden.
Pri Bacu je hišno ime v Dvoru; ni znano, zakaj je bila njihova krava bolj nerodna 
od drugih.
4.3 Zmerljivke, šaljivke in druge rime z lokalnimi antroponimi
4.3.1 Prebivalci vasi 
Značilnost teh PFO je, da jih lahko razume tudi nedomačin, če so prebivalci vasi 
poimenovani z uradnimi imeni ali če je v njih poleg uradnega poimenovana še vzdevek 
za prebivalce vasi. Če so prebivalci poimenovani zgolj z vzdevkom, pa nedomačini brez 
poznavanja lokalne kulture ne morejo vedeti, na katero vas se le-ta nanaša. Podlaga za 
kolektivne vzdevke so lahko folklore pripovedi, ki pojasnjujejo izvor: npr. Bovčani so 
dobili vzdevek Peteruše (Pətəruše) in Čezosčani vzdevek Kilci (Kilcə), ker so se sredi 
Soče pulili za sekiro, ki je priplavala(!) po vodi, in so jo oboji želeli imeti. Nazadnje 
se je zlomila, Čezsočanu je ostal v roki kilc (klin), Bovčanu pa peteruša (toporišče), od 
tod ime. Plužničani so Figači (Figačə), ker so v vasi zaradi zelo osončene lege uspevale 
fige. Žagarji so Bularji (Bulərjə), ker manjšo vzpetino imenujejo bula, ne pa hrib kot 
sosednje vasi. Mnogi domačini ne poznajo več teh razlagalnih povedk, ki so botrovale 
nastanku vzdevka, poimenovanje se kljub temu ohranja. Zmerljivke, šaljivke in podobni 
PFO se pogosto izraženi v obliki preprostih, kratkih rimanih besedil. Njihovi avtorji 
so seveda prebivalci sosednjih vasi, ki so jih »spesnili« za to, da so dražili sosede; le 
redko so v njih izpostavljene pozitivne lastnosti, ravnanja, danosti, dejanja, pripomorejo 
pa k utrjevanju različnih stereotipov na lokalni ravni, podobno kot na regionalni (škrti 
Gorenjci) ali še širši ravni (Cigani kradejo, Nemci so natančni).
(41) Žagarske matere so lahko žalostne, eno hčerko ima, še tista tralala.
(42) Če hočeš vince pit, moraš Žagar bit, ker Žagarji so vsi, na vince vajeni. 
(43) Trientərske čeče so rade ləpie, majo čriewa zə kuožo an jetra gnjəlie. 
(44) Ne maram kovača ma črne roke, me prime za cuze, bom imela grde.
(45) Ne maram Sočana, po kozah smrdi, mam raje Bovčana, po vincu diši.
(46) Ne maram Sočana, ki s coli coklja, imam raje Bovčana, ki čreveljce ima. 
(47) Bečan - Petereuša, kapsa poskuša, kaps je biu kisu, wən z rit ji je visu.
(48) Srpəničənə - Guričənə so muša jəzilə, muša je bolu pop, so šlə usə u galop.
(49) Črzsuočənə - Kilcə so muša jəzdilə, moš je krəpou, Kilc se je usrou.
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september344
(50) Žagərjə – Brwadərjə29 so riepo sədilə. Kaps je biu kisu, ta z rit jim je visu.
4.3.2 Individualne osebe
(51) Liepa moja Mojca/mojca, a maš kej rada Strojca? Strojc je duober muoš, ma 
rət ku na kukuoš.
Pri Strojcu je hišno ime v vasi Soča. Mojca je poleg lastnega imena (oseba s tem 
imenom, kateri je namenjena rima) tudi način zavezovanja naglavne rute v mojco (za 
glavo, ne pod brado). Prim. imeti mojco 'imeti ruto zavezano zadaj'.
(52) Səm vidu dnəga puža, k je raju dou pud Mieu, je hišo nosu s sabo, tri žindərje 
luviu: Pərenč mo je utieku, Špəlad je štriene wiu, je Frončəč douka padu, je 
biu še malo žiu. 
Zbadljivka je namenjena krojačem iz vasi Srpenica (hišna imena). Tudi na Bovškem 
so, tako kot v slovenskem folklornem izročilu nasploh, krojači veljali za počasne.30 V 
rimi je omenjen mikrotopnim Mieu, ki je lociran pod vasjo Srpenica, kjer so včasih kosili.
(53) Sveta Mərgieta pase təlieta, gore Nə ruobə pa Wančuka truobə. 
Šaljiva rima o ženskih pastiricah, sveti Marjeti, zaščitnici živine /drobnice. Domačija 
pri Vančku se nahaja v zaselku Pod Skalo, nad njo pa je mikrotoponim Na robu. 
(54) Hanzlə – panzlə pejč pudru, nuotr zliezu, nuotre umru.
(55) Čok – čok, pelje krawe ta u pətok. Krawe niso tiele pitə, təlieta so se tile kar 
pubitə.
Pri Hanzelnu je domačija v vasi Soča, pri Čoku pa domačija v Čezsoči.
(56) Təmaž, Təmaž kem krevljaš?? Ta u Malo was pu par klubas.
(57) Təmaž, Tmaž kem ruglajš? Ta Pud plaz, pu par klubas. Čə jih sniem, dəmou 
nə smiem, če jəh prdam, demou nə znam.
(58) Pepa – trepa, ná suli! Joza – koza, ná še ti!
Čeprav je FO lahko naslovljen na katerega koli Tomaža, je lokalnost v tem primeru 
izražena s krajevnim imenom (Mala vas je del Bovca) in toponimom (Pod plazom).
Poleg navedenih primerov v lokalnem izročilu obstajajo tudi daljše rime, v katere 
so na šaljiv način vključeni prebivalci (gospodarji hiše) tako, da je vključena celotna 
vas, npr. Čezsoča, Srpenica. V 80. letih 20. stoletja je nekaj tovrstnega gradiva zbrali 
učenci OŠ Bovec za šolska glasila, nekatere pa so bile objavljene v zbirki lokalnih 
pesmi, molitvic (gl. Komac 1995).
29 Bvrada: kisla repa; jota.
30 Tudi na panjskih končnicah so krojači pogosto upodobljeni z motivom polža: polž lovi krojača, krojač 
jaha polža ipd. 
345Barbara Ivančič Kutin: Paremiološko gradivo iz Zgornjega Posočja v dveh rokopisnih zbirkah
4 Sklep 
V paremijskih folklornih obrazcih se dinamično prepleta povezanost jezika in miš-
ljenja, smisel za podobnost in izvirnost (Ripke v Poklač 2004: 138). Nekateri narečni 
frazemi so izrazito lokalni in nimajo ustreznice ne v knjižni frazeologiji niti v drugih 
narečjih (Poklač 2004: 139), saj so vezani na točno določen lokalni kulturni kontekst. 
Še posebej to velja za tiste PFO, ki vsebujejo antroponime, bodisi kolektivne vzdev-
ke za prebivalce določene vasi ali ime individualne osebe (ime, priimek, hišno ime, 
vzdevek). Časovno / socialno oddaljevanje od izvorne pomenske motivacije, s kateri-
mi so povezane konotacije teh PFO, se kaže v pešanju poznavanja pomena (na ravni 
zgodbe, ter drugih oblik kulturnega spomina). Posledično se zmanjšuje njihova raba, 
in čeprav so (bili) neko obdobje del pojmovnega sistema lokalnega jezika (narečja), 
navsezadnje odmrejo. Prav tako PFO nastajajo na novo, skozi njih se izraža aktualni 
kulturni kontekst; to potrjujejo folklorni obrazci z lokalnimi antroponimi živečih oseb 
(teh tukajšnja obravnava namenoma ne navaja). Ker gre za cikličen proces rojevanja, 
življenja in smrti, je še toliko bolj pomembno (sprotno!) zapisovanje iz govorjenega 
diskurza. Empirični podatki o aktualni rabi frazeoloških enot namreč omogočajo analizo 
in interpretacijo s sociolingvističnih vidikov npr. jezikovne zvrstnosti in analize glede 
na izbrane zunajjezikovne parametre (Jesenšek 2013: 19), prav tako pa omogočajo 
preučevanje semantike frazemov, kot jih npr. predvideva etnolingvistični ali lingvo-
kultrološki pristop (Kržišnik 2004: 67). 
Pisni viri
DAJD = Dijaški arhiv Janeza Dolenca. 27 map. Fotokopije hrani arhiv Inštituta za 
slovensko narodopisje ZRC SAZU.
Pregovori DAJD = Pregovori v Dijaškem arhivu Janeza Dolenca. Hrani digitalni 
arhiv Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU.
Paremijski folklorni obrazci z Bovškega. Rokopise hrani avtorica razprave. 
sPletni vir
Saša BaBič idr., 2022: Collection of Slovenian paremiological units. Pregovori 1.0. 
CLARIN.SI. Na spletu.
Ustni viri
Dragica Bizjak, r. 1945, Srpenica.
Ivo Ivančič, r. 1949, Čezsoča.
Dana Ivančič, r. 1951, Bovec.
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september346
Bibjana Janković, r. 1951, Soča.
Vlasta Komac, r. 1948, Bovec.
Zoran Pavlin, r. 1952, Bovec.
literatUra
Saša BaBič, 2015: Beseda ni konj. Estetska struktura slovenskih folklornih obrazcev. 
Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 
Etbin Bojc, 1974: Pregovori in reki na Slovenskem. Ljubljana: DZS.
Janez Dolenc, 1989: Inštitut Janeza Dolenca. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 
29/3–4. 226.
Alan DUnDes, 1980: Texture, Text, and Context. Interpreting Folklore. Indiana: 
University Press. 20–32.
Fran erjavec, 1880: Iz potne torbe. Letopis Matice slovenske za leto 1885. 218–28. 
Fran erjavec, 1880: Iz potne torbe. Letopis Matice slovenske za leto 1880. 156–223. 
Fran erjavec, 1882–83: Iz potne torbe. Letopis Matice slovenske za leto 1880. 195–351. 
Barbara ivančič, 1998: Bovški govor. Fonetični zapis besedil. A – diplomska naloga, 
mentorica Vera Smole. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani [tipkopis].
Barbara ivančič Kutin, 2007: Slovar bovškega govora. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC 
SAZU.
Barbara ivančič Kutin, 2018: Pomen dijaškega arhiva Janeza Dolenca za folkloristične 
in druge domoznanske raziskave. Goriški letnik 42. 303–10.
Vida JesenšeK, 2013: Frazeologija nemškega jezika: slovensko-nemški kontrastivni 
in medkulturni vidiki. Predstavitev projekta. Več glav več ve. Frazeologija in pa-
remiologija v slovarju in vsakdanji rabi. Ur. Vida Jesenšek, Saša Babič. Maribor 
– Ljubljana: Oddelek za germanistiko, Filozofska fakulteta univerze v Mariboru 
in Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. 10–25.
Mihaela KoletniK, niKolovsKi, Gjoko, 2020: Primerjalni frazemi z zoonimnimi se-
stavinami v prekmurskem narečju in makedonščini. Slavia Centralis 13/2. 83–99. 
Na spletu. 
Vlasta Terezija, Komac, 1995: Čez Boko gre čeča. Nova Gorica: Branko.
Domen Krvina (ur.), 2014–: Sprotni slovar slovenskega jezika. Na spletu.
Erika KržišniK, 2005: Frazeologija v luči kulture. Večkulturnost v slovenskem jeziku, 
literaturi in kulturi. 41. SSJLK. Ur. Marko Stabej. Ljubljana: Center za slovenščino 
kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. 67–81.
Erika KržišniK, 2008: Viri za kulturološko interpretacijo frazeoloških enot. Jezik in 
slovstvo 53/1. 33–47.
Matej meterc, 2017: Paremiološki optimum: Najbolj poznani in pogosti pregovori ter 
sorodne paremije v slovenščini. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Mira menac-mihalić, 2003–04: Hrvatski dijalektni frazemi s antroponimom kao sas-
tavnicom. Folia onomastica croatica 12–13. 361–85.
Maks PleteršniK, 1894–95: čl. Ljubljana: Knezoškofijstvo.
Renato PodBersič, 2007: Čičke prekvantice z Goca: folklorni obrazci z Golca v Slovenski 
Čičariji. Koper: Libris. 
347Barbara Ivančič Kutin: Paremiološko gradivo iz Zgornjega Posočja v dveh rokopisnih zbirkah
Saša PoKlač, 2004: Nekaj teoretičnih izhodišč o narečni frazeologiji. Jezikoslovni 
zapiski 10/1. 137–45.
Rikard simeon, 1969: Enciklopedijski rječnik lingvističkih naziva na 8 jezika: hrvat-
sko-srpski, latinski, ruski, njemački, engleski, francuski, talijanski, španjolski. 
Zagreb: Matica hrvatska. 
Marija stanoniK, 1999a: Pregovori pri Antonu Murku. Murkov zbornik. Referati s 
simpozija Anton Murko in njegov čas. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično 
društvo. 49–63.
Marija stanoniK, 1999b: Slovenska slovstvena folklora. Ljubljana: DZS (Klasje). 
Marija stanoniK, 2001: Teoretični oris slovstvene folklore. Ljubljana: Založba ZRC, 
ZRC SAZU.
Юлия Б. ВоронцоВа, 2011: Словарь коллективных прозвищ. Who is who по-русски. 
Москва: АСТ-Пресс. [Julija B. Voroncova, 2011: Slovarʼ kollektivnyh prozvišč. 
Who is who po-russki. Moskva: AST-Press.]
Alenka vrBinc, Marjeta vrBinc, 2019: Prepletenost kulture in jezika na zgledih an-
gleških in slovenskih izlastnoimenskih frazemov. Slavistična revija 67/1. 69–85.
summary
There is no systematic and comprehensive overview of the sources of folklore forms from 
the Upper Posočje region, but this would be the optimal basis for further folklore and linguistic 
research. In the present study, the focus is on material from two relatively large manuscript 
collections. The first, the Janez Dolenc Student Archive, was created between 1956 and 1990; 
the second, the Bovec manuscript collection of the author of this article, was created from 
the mid-1990s to the present day. Both collections are introduced by a brief description of 
the recording methodology, basic statistical and metadata information is provided, and some 
linguistic and/or contextual and structural features and peculiarities of the material are extract-
ed from the material. A review of the material shows that the Dolenec collection, due to the 
fieldwork methodology, the purpose of the documentation and the difficulties of the recorders 
in taking notes in dialect, provides little material in which local elements could be identified; 
the situation is different in the second, Bovec collection, which was created according to dif-
ferent methodological concepts—i.e., mainly the ongoing recording of material from different 
forms of discourse. This collection contains a rich set of paremia folklore forms containing 
local anthroponyms; these are presented in terms of genre and structure and are divided into 
following groups: proverbs, comparative folklore forms, and forms articulated in a short text 
in simple rhymes (taunts, insults, mockery). They contain the names of the inhabitants or their 
nicknames and names of individuals (first name, surname, house name, nickname, sometimes 
also an animal name).
In the cases presented, the subjects have already passed away and are only remembered 
from childhood by the older generation, or not even then. Individual and collective nicknames 
do not express a self-image, but this image is attributed to these subjects from the outside, 
especially for nicknames with negative connotations. Knowledge of these subjects has often 
been transmitted through folktales and other (narrative) forms of cultural memory, but once 
they have taken their place as permanent phrases in the language, their meaning is understood 
by speakers even without knowledge of the subject and/or its story. Nicknames are relatively 
successfully passed down from one generation to the next through speech, even though the 
“heirs” no longer have any connection with the original trait or other givenness. Although they 
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september348
are (were) part of the conceptual system of the local language (dialect) for a certain period of 
time, the temporal/social distance from the original context to which the connotations are related 
causes a decline in the knowledge of the meaning of the folklore form. As a result, their use 
may either diminish or change to such an extent that the folklore form breaks the link with the 
initial semantic motivation, gradually distancing itself from it. Likewise, the paremia folklore 
forms are being reinvented, the current cultural context is being expressed through them; this 
can be confirmed, for example, by folklore forms with local anthroponyms of living persons.