Pavle Zidar
Smrt Maura von dem Harza
Neke sobote popoldne, ko je iznad polotoka gnal jugo nizke oblake, žalujoče kakor vence za na grob, in je veter razplamteval morje v kipeče vriske, ki so celo premikali težke valobranske kamne, si je Franc Franc dal odstriči brado in se dal do gladkega izbriti. Spet je zagledal svojo staro podobo, podobo nekdanjega samostanskega izgnanca.
Iz  starčka  se je  prelevil  v
otroka. Namah.
Frizer, ki je res imel pederastičen prijem, ga je najprej s škarjami
osmukal kot suho krizantemo in nato previdno, z ostrino, ki je hrstela,
izbril. Ga nadišavil in mu utrl v kožo za gosenico debelo dišečo nivea
kremo.
Dež se še ni ulil.
A iz stolnice je že zvonilo hudo uro.
Vihar se je krepil in približeval.
Franc Franc se je povzpel po ozki ulici Franceta Prešerna k stolnici, iz katere je prihajal spev žalobnega zvona.
Pod stolnico na vrtni terasi so otroci kurili pod praznim kotlom. Zavrevali so vodo, ki je že izpuhtevala pare. Smejali so se in se sproti resnili. Bili so fantje in deklice in tudi že dekleta vmes.
Franc Franc jim je prisluhnil.
Kmalu je uganil, da pripravljajo nekomu strašno rihto.
(Nekemu Džoniju.)
Kdo je bil Džoni? Pes? Otrok kot oni?
Tega ni še mogel dognati.
Potem je ena od deklic, rdečelaska s pegami in belo pentljo v laseh, kriknila-. Vreee!
Največji fant med njimi je pograbil vrečo, v kateri je bilo nekaj živega.
354
Pavle Zidar
(A človek vsekakor ne.)
Vreča je brž oživela. V njej se je nekaj premetavalo.
Otroci so se narinili okoli kotla, kjer je voda mehurjasto vrela, da bi videli...
Največji je podržal vrečo nad kotlom — kropom in zavpil: Zdaaaj!
Strahota.
Kot bi se pretrgala tempeljska zavesa, je bila vreča v trenutku razparana z močjo, ki je podobna blisku in gromu hkrati in mimo vseh glav in glavic je kot špricnil kvišku črn maček ter dobesedno kot netopir preletel otroke in zginil v živi zimzeleni meji.
Res je hudič! so vsi hkrati zakričali.
Franc Franc se ni mogel premagati in se je oglasil: Kdo da je hudič?
Otroci so se ozrli na obzidje, odkoder jih je pri njihovem opravilu opazoval čisto neznan fant.
Maček je hudič! je rekel največji med njimi, saj si ga videl...
Ampak, kako, hudič,- črn maček je pač črn maček, je rekel Franc Franc, ker ni poznal dobro srednjega veka, ki je v mestecu še trajal. A ne prav povsod.
Kaj ne veš? ga je vprašala rdečelaska in pegavka, ki ji je bil Franc Franc zelo všeč. Bil je lep, velik in gladek kot pokopališki marmor.
Ne, ne vem, je odvrnil Franc Franc. Zakaj gre, povej mi!
Če imaš čik? ga je vprašala in oči so se ji zasvetile kot dve povečani solzi.
Franc Franc je odprl dozo z belimi cigaretami.
Dekle je bilo en dva tri pri njem na obzidju, vzelo cigareto in Franc Franc ji jo je prižgal.
Puhnila je dim.
(Večkrat!)
V črni mački, v repu, čisto na koncu, je hudič, je rekla. Mi nismo Benedajtisu Fruktusu verjeli, ko nam je to povedal. Zaupal nam je, da se nikdar nobena mačka ne reši iz vreče, če jo vržemo v krop, razen čine, ker ima v zadnjem koščku repa skritega satana. In to je tudi res. Sam si videl. V mački, črni, je hudič.
tn v tebi, je rekel Franc Franc ... in, kako si že rekla... v tistem ... Fruktusu ...
A nisi od tu? ga je preplavala z glasom ter vlekla strastno vase dim.
Ne, nisem, se ji je zlagal.
Aha, to je pa že druga ... Daj mi še en čik.
Odprl je dozo in ji ponudil.
Daj mi dva!
Dovolil ji je, da ju je vzela.
Prvič je Benedajtis Fruktus gospod župnik. A zdaj kapiraš?
Ampak čudno, nekam čudno se piše..., je rekel začuden Franc Franc.
355
Smrt Maura von dem Harza
A-ha, ti nisi od tu, že vem. Naš župnik se piše normalno Ambrozij Bajželj.
In zakaj je še Benedajtis Fruktus?
Fantje in deklice okoli kotla so se zasmejali kot ljudožerci. Kar tolkli so se po bedrih.
Pegavka, res vražje lepa in zapeljiva, s turkizno zelenimi očmi kot kaka zelenica, je zapela: Ave Maria, gratia plena, Dominus tecum, benedicta tu in mulieribus ... et benedictus fruktus ventris tui Jesus ... No, mi smo pa to malo skrajšali in nastal je Benedajtis Fruktus. Nekam krajše in boljše. A zdaj razumeš?
O ja, je odvrnil smehljaje Franc Franc.
No, ostali smo še pri mačku, se je udarila pegasta punca po glavi, ko da se ji je zaskočilo kolesce.
Pri črnem, je dostavil Franc Franc.
Ja, pri črnem. No, pa ti pojasni, zakaj tigrastega lahko skuhamo, belega tudi, še laže rumenega, le črnega, kot si videl, pa ne. Ušel je. Pretrgal je vrečo kot... tempeljsko zaveso.
Franc Franc je postal napet in oprezen. Punca, divja kot sam vrag, je ujela odblesk iste podobe in jo ponovila za njim, ko je sam pri sebi tisti resk-resk primerjal s trganjem tempeljske zavese.
Sam se je prepričal, resda prvikrat, da se odblesk pesniške podobe resnično krči v zraku, polzi kot kaplja maščobe po robu steklenega ozračja in nato spet izskoči iz te skrčenosti kot miselni prenos.
Pegasto dekle si ga je radovedno ogledovalo in puhalo kolobarčke dima.
Ves zgrožen jo je Franc Franc vprašal: Pa Benedajtis ali Fruktus ali kako si že rekla, ve, da kuhate mačke?
Ve, ve, je prikimala. Vse ve, in včasih je celo navzoč pri kuhi mačje juhe.
Ti si nora, je rekel Franc Franc.
Ti pa čeden.
Spogledala sta se. (Spolno.)
Hudourniki so kričali okoli zvonika, podeč se drug za drugim kakor duše rajnkih.
Oblaki so bili strnjeni v črno, katranasto gmoto. Trdo kot skorja.
Celota dežja je bila zbrana. Manjkalo je samo še neznatno ravnovesje, glas ali svetloba preveč v naravi, in že bi zapikali mehki prosojni drobci steklenega drobiža, ki bi se nato izdivjal v ploho brez primere.
Otroci na vrtni terasi so ga opazovali, kaj neki jim bo še navrgel, pa je le zamahnil z roko, ker ga je bila zadela prva kaplja dežja kot svinčenka. Na sredo čela.
Ne delajte, zaboga, tega več, jim je le še rekel, ko je odhajal, pokrivaje si z roko glavo. Ne spreminjajte mačk v kristjane! Naj bodo mačke, kot so bile.
356                                                                                                                            Pavle Zidar
Otroci so se veselo — kraguljčkasto — zasmejali.
Punca z rdečimi lasmi pa je zadenjsko odšla po škarpi, vajena smeri in nato po stopničkah sestopila na teraso in od tam pod krov ute, kjer so vsi skupaj pričakovali naliv, ki se je že spočel.
Franc Franc je sopihaje pritekel v Krivo ulico, po kateri je škropo-talo. Ni vedel, ali dežuje od odspod navzgor ali od odvzgor navzdol. Moker je bil z obeh strani in v trenutku hkrati do pasu.
Povlekel je za žico in v hiši se je razjokal zvonček
Zaslišal je materino sinovsko ničlo, ki je rekla pojoče afektirano: Campanello — visita! To drugo besedo — visita — je povzdignil v forte.
Prihitel je odpirat, misleč, da je pritekla kaka materina prijateljica vedrit, a se je zresnil kot bel špaget, ko je zagledal njega — biti kaj, kakor ga je zaničljivo in spoštljivo obenem imenoval sam pri sebi in pred materjo.
Doslej je imel dve leti pred njim mir.
Un momento, prego, je rekel, misleč, da govori slovensko.
Hitro se je vrnil.
Tačas ga je Franc Franc čakal kar pod kapom.
Iz žleba se je zlivalo kot iz kipečega lonca.
Entrate, per favor, mama... vas... čekati, je zaslišal tik ob ušesu in nad njim se je že razprl ogromen, gobi podoben črn dežnik. Mauro je gosta pospremil v vežo.
Na stopnišču prvega nadstropja ga je že čakala Ljudmila.
Bila je vidno presenečena. Saj se je Franc Franc svetil kot mongolski kan, ki si brije glavo do suhega.
Brada mu je sivo zelenela.
Zaboga svetega! Kje ste jo pa pustili! je planila v vesel očitek. In mokri ste kot miš. Prehladih se boste. Brž, brž ... noter!
Iz dnevne sobe je zaslišal neznan ženski glas, ki je demonstrativno naznanjal, da odhaja.
Nikamor zdaj, Tomažka, je ukazala Ljudmila. Zdaj, ko lije kot iz škafa ...
Pridite, vstopite, mi smo zakurili veliko peč. Je že gorka. Posušili se boste. Kaj, kako pada!
Le vstopite, le, le ...
Ob peči je sedela in objemala veliko niirnberško umetnino — steber, ob katerega je butalo Hitlerjevo rjovenje — Tomažka Ivane, nesrečno poročena učiteljica, o kateri je bil že toliko slišal.
Bila je to babše, z ustnicami, trdimi kot gumi.
Franc Franc še ni vedel, da ga prezira. To je sedaj počasi nasluteval, ker se je delala, da je vesela, ker ga vidi.
357                                                                                               Smrt Maura von dem Harza
Ljudmila je začela prejokavati svoje presenečenje: Pomisli, imel je brado, ti ne veš, kako lepo, in kako mu je pristajala. Bil je kot
lord.....hotela sem reči: kot Bakunin. Ah, zakaj, zakaj ste si jo dali
odrezati! Povejte no, s čim se zdaj ukvarjate! Kaj je vaše najljubše življenjsko opravilo.
Cel beseden ples je šel Francu Francu na jetra. Čutil je, da sta ga začeli — babnici — obvladovati.
Tomažka bi rada vedela, kaj pesnik v resnici dela, kadar dela.
Kaj je Francu Francu poglavitni cilj?
Moj cilj... Hotel se je že zafilozofirati, ko je tenzijo misli presekal z mačeto posmeha in preproščine, rekoč, da najraje jaha, lovi in preganja dolgčas.
Ljudmila se je nasmejala. Vedela je, da se jima posmehuje. A Tomažka je vzela — kot vsaka učiteljica — vse zares.
Ah, a ni srečen, se je obrnila Tomažka k Ljudmili, jaha, lovi..., mi, kaj, pa garamo ...
In kje garate? jo je vprašal Franc Franc, čeprav je dobro vedel, da muka svoje »aje« in »oje« v šoli.
V šoli garam, gospod ..., je odvrnila jezna.
Ali mar menite, tovarišica, da dolgočasje ni delo? Pa še kakšno garanje je to! To se pravi prepustiti se pretvorbi. Ko človek pase lenobo, rjavi in se spreminja v oksid. Iz tega nastajajo drugačni ljudje in stvari.
Veste, o čem sva govorili, je hotela Ljudmila prekrmariti Franca Franca iz jeze, saj veste, ženska ne more brez ljubezni. In ljubezen je ...
... kakor bistroumnost in podlost; vem, vem, je usekal Franc Franc; sestri sta; zakon in ljubezen pa isto, brat in sestra.
Ah, ne tako, ga je gladila Ljudmila, hotela sem vprašati, kaj je za vas prava ljubezen.
Prava? Zakonska to že ni.
Ne?
Nekaj pravega je samo v prešuštvu, če kaj vem.
Jaz grem, se je ohlajeno dvignila Tomažka, a je še vedno objemala peč, ki jo je medtem že dvakrat podkuril molčeči sin. Sin, ki mu je vse spodletelo v življenju; celo to, da se je moral roditi.
... Ne, res, Franc Franc, kaj je za vas ljubezen? je rinila vanj Ljudmila osladno.
Zame? Imeti žensko rad ... rad ... pomeni, dati ji popolno zagotovilo, da te bo v nekem trenutku uspešno obvladala in na smrt izmučila.
Zelo ste hudobni! se je ponarejeno zasmejala Ljudmila.
Tudi meni se tako zdi, je rekla Tomažka in se režala kot odrta koza.
In kaj je za vas prešuštvo, ko ga že tako visoko povzdigujete?
358
Pavle Zidar
.
Nič ga ne povzdigujem, ampak v njem se stehta vrednost slehernega zakona.
Fujjj! je zakričala Tomažka in se vsa stresla.
Oprostite, zakaj fuj? Vsi, ki hočejo nekaj biti in niso nikoli nič, vedno nastopajo kot avtoritete.
Grozno! Oprosti, Ljudmila, da odhajam. Tega preprosto ne prenesem: bistroumnost in podlost sta sestri, zakon in ljubezen pa brata ... Ne. Raje v ploho, kot kaj takega dalje poslušati.
In je odšla.
Za njo je zavalovala praznina.
Sin-ničla je od vsega nekaj le razumel in je pokimal Francu Francu, rekoč: pička nekaj; da, da.
Zunaj se je katranasto črno nebo še bolj strnilo in lilo je še temneje in ostreje.
Ljudmila se je vrnila dobre volje, ko da je opravila dober posel, ko je pospremila neumno učiteljico čez prag v deževje.
Zginila je z njenim dežnikom pod strešnimi kapi mesteca proti
samotnemu domu.
. okrutni, je povedala Ljudmila, ko se je spet kot
Rekla je, da ste . mačka prižela k peči.
Veste, da vas še zmeraj obsoja?
Briga me, je rekel Franc Franc.
Prešla je v glas »de«, kakor na violini, ko ga je vprašala, četudi on ljubi te mehke, kožuhasto vlažne jeseni ob peči? Tako lepo žalostni so kot krizanteme v svojem vonju. Jaz sem jesenski tip človeka, veste. In vi?
Zimski.
Ste rojeni pozimi?
Nekako na meji zime in pomladi. Zadnji dan. Vsakega pol je bilo, ko sem lezel skozi predor.
Ljudmila ga je povabila s sabo v Ahrannajo gramoto, kjer je žarela električna peč z vsemi tremi valji.
Mi sesa vsaj vlago, je rekla. Sicer so rjuhe zvečer vlažne kot povoji obujenega Lazarja. Še verujete kot nekoč?
Pač, še. A povem naj vam, da je karakteristična črta Boga presilen ponos, da je ustvaril ta podli svet, in pomanjkljivo čustvo — ljubiti človeško življenje. Tisto pa, da je dal za nas življenje, je larifari. Ugreta božja jeza se ne da pogasiti z nobeno vodo. Vsako pojasnilo kjerkoli, pri spovedi ali na samem, iz oči v oči, je zaman. Kdor Boga enkrat razžali, ta mora umreti. In to je Bog namenil meni.
In meni! je odvrnila Ljudmila. Kdaj že!
359
Smrt Maura von dem harza
Spogledala sta se, kot se še nista doslej.
In kako sicer živite, gospa?
Strašne stvari sem doživljala ti dve leti, ko vas ni bilo tu; ne le vi. Ko boste slišali, kaj, mi ne boste zamerili, da vam nisem na veduto odgovorila. Poslati vam tja dol kartico mesteca, ki je za vas prekleto gnezdo, se mi je zdelo kakor vdreti v komaj zaceljeno rano in sprovo-cirati iz nje svojo smrt. Bili ste ji blizu, kajne.
Se nikoli tako.
V sredino praznega dvorišča so se zlivali sodovi dežja.
Bilo je prijetno v tej sobici, polni Pasternakovega izrednega besedila, ali samo spomina nanj; kakor koli.
Svetila jima je luč in po robu senčnika je racala muha in metala senco daleč na sredino sobe. Bila je velika kot zelena kobilica — senca namreč.
Peč je žarela. (Pomarančno.)
Tihota jeseni se je plazila iz zaplesnjenih kotov.
Vmes, med stropi in stopniščem so se sprehajale podgane.
Človeku se na trenutke zazdi, da nima življenje nobenega pomena več, je rekla Ljudmila. Tudi pisanje se mi dozdeva kot velik nesmisel.
Ne, ne, se je Franc Franc otresel kot moker ptič njenega pesimizma. Nesmisel je idiotska blodnja. Kjer pomen ni razvit, nastopi nihilizem. Stara, prastara intelektualna bolezen. Enačba te bolezni je silno stara in se glasi: če zlo ne more biti odpravljeno, pomeni, da je nerazvozljivo, in če ni, ni ničesar, tedaj smo popolnoma sami, prepuščeni na milost in nemilost sebi. To je star strah intelekta. Znanost pa je to poglobila v bleščeč absurd. Ste brali Camusovega Tujca? No. Vso stvar umirimo, če smo nekolikanj preprostejši.
Hočete reči: nori.
Ni nujno, da ravno to. Kako pa kaj vaše oči?
Vse se je nekako umirilo; izboljšalo; sem in tja še nastopi glavobol, a odkar... Vdova sem, tega še ne veste.
A zato ste bili pred pošto v črnem?
Bila sva na tem, da umreva s sinom od lakote. Veste, koliko so mi dali pokojnine za oči? Za pet dni življenja. Sin pa noče in noče iti delat. No, še sreča, da se je vse tako v tistem prekletem Strasbourgu zasukalo. Možu sta namreč preminila drug za drugim oba brata in svakinja je moža postavila pod kap. Pravzaprav lepše: usmerila ga je, kjer je bil pred tem. K benediktinkam v njihovo sveto opatijo.
Kakšno mnenje imate o teh ljudeh?
O Strasbouržanih?
Ne, o patrih, nunah ...
Pavi?
360
Pavle Zidar
Ne morem jih obrekovati, ker bi bilo to likvidacija čustva hvaležnosti, saj so me dve leti prenašali med sabo, vendar bi rekel le na splošno nekaj o krščanstvu, pravzaprav kar dobesedno ponovil, kar je rekel Camus pariškim dominikancem; rekel jim je: Vidim otroke, ki trpe in umirajo, z druge strani pa kristjane, ki molče ob vsem tem. Vidim grozote vojne in vesoljno kraljestvo krivice, nikjer pa ne vidim kristjanov, ki bi zoper to ogorčeno protestirali. Vidim ideologe in politikante, med njimi pa kristjane, ki si pilatovsko umivajo roke. Kristjani so zastran tega, ker ne pričujejo resnice in ljubezni, izdajalci in sramotilci božjega imena. Oziroma Boga samega. To se pravi, da kristjani, a to že pravim jaz, niso sposobni udejaniti ljubezni po evangeljsko.
Krasno ste povedali; lepše niste mogli!
Ne jaz; Camus!
A vendarle vi. Glejte, ko sva se srečala na tisti najini nesrečni šoli pred dvema letoma, ste mi nekaj rekli, kar je moje življenje popolnoma preobrnilo...
Na slabše?
Moralno etnično na boljše. A pri tem mi je nekolikanj pomagal tudi moj nerazumljivi sin... Vse bolj ga sovražim, je rekla temno, besno, a ko ga sovražim, ga še bolj ljubim. Vam je to čustvo znano?
Povsem.
Nekaj ljubiti in sovražiti hkrati?
Pesem, na primer.
Pa res. Najprej jo sovražiš, ko iščeš njen ton, zvok, jezikovni zapis v zraku ...
... dovolite ...
... prosim ...
Kdo je Benedajtis Fruktus?
Novi župnik.
Kdaj je prišel?
Brž ko ste vi odšli.
Pa je pri zdravi?
Ni. Nekakšna progresivna degeneracija je nastopila pri njem. Izzove pa jo, po moje, načelna nevzdržnost. Ko je prišel, je tako naglo molil latinsko in pri tem čvekal tisti »benedictus fructus«, kot bi ga res jedel hkrati. Ljudje pa, saj veste. Vedno duhoviti. Vso latinsko molitev so mu spremenili v njegov nadimek, ki ste ga maloprej omenili — Benedajtis Fruktus. Zakaj ste prešli na to?
Gredoč k vam, sem se povzpel k stolnici in opazoval bližajoči se vihar s polotoka... In ji je podrobno opisal doživetje, kako so kuhali črnega mačka, ki je premogel toliko življenjske moči, da je pretrgal vrečo in ušel skoraj že iz kropa. In potem ji je opisoval doživetje z otroki, ki so to krutost zasnovali in mu nehote izdali Benedajtisa, ki je pri kuhi mačje juhe celo sodeloval... A hotel sem vam povedati tole, je rekel ves prevzet Franc Franc. Vreča se je pretrgala kot tempeljska
361
Smrt Maura von dem Harza
zavesa. Prispodoba je znana in oba veva, za kakšen primer so jo uporabili — za Eli, eli, lama sabaktani.
No, pri tem gre za to, da sem jaz tisti »resk« vreče pri sebi primerjal s pretrganjem zavese v templju. Rdečelaska, kajne, ki je prišla k meni na obzidje po čik, pa je to, kar sem jaz le mislil, povedala na glas. Bil sem več kot iz sebe. Ste uganili, zakaj?
Kako da ne! Odblesk podobe se krči v zraku ...
Ah, zapomnili ste se. A reči hočem: zapis, zvok, jek nekega izrednega sporočila je že v zraku. In mi, ki smo ga poslani iskat, ga najprej sovražimo in nato ljubimo,- ljubimo in sovražimo, kot vi svojega sina.
Kako sijajno! Bleščeče jasno ste povedali. No, vi ste mi tedaj na šoli rekli, da žena, ki hoče biti samo mati, ogoljufa moža za življenje; se še spomnite tega?
Kako dane!
Ampak moj mož... Vi seveda ne veste, kakšno življenjsko načelo si je osvojil: tout lasser, tout casser, tout passer.
Vedno je vpil: otroci so žensko prekletstvo moža. Vso jo uničijo, kos za kosom — najprej lepe noge, nato trebuh in prsi, ki so božji dar.
No, kot sem že rekla, mož je bil po smrti obeh bratov v trenutku na cesti. K benediktinkam ni hotel več. Pa vem, zakaj. Nadlegoval jih je.
Oprostite, gospa, je rekel mehko, strupeno Franc Franc, ali se ne čutite malce krive pri tem?
Mračno ga je pogledala. Še malo, kaj naj bi ji rekel, in v nji bi se vzpel ponos Boga, ki mu ne moreš preprečiti z nobenim milim glasom, da se ne bi razbesnel nad tabo.
Njene oči so bile kot vreme zunaj: čisto čisto temne.
Noja... je rekla.
Dež pa je splakoval strehe mesteca. Žlebovi so grgrali. In zaslišalo se je ogromno morje s kamni v sebi, kot bi jih prese-javalo.
Mož, veste, je pisal sinu, ne meni; v resnici pa obema.
Glejte, je odprla šatuljo za vezenje ter mu pomolila pismo, ki je bilo zlikano z vročim likalnikom, da je bilo kot listje prhko; lomilo se je že.
Franc Franc ga je samo ošinil in že je bilo prebrano.
Verze ji je celo patetično izrecitiral:
... povsod odprto to nebo bo nad menoj
in namesto sveč
žarelo polno zvezd na grob bo moj.
362
Pavle Zidar
In vi ste rekli: polno kurb, je rekel Franc Franc.
Prebledela je.
Kako ste pa to uganili? je rekla.
Enako, kako pegasto dekle »mojo tempeljsko zaveso«.
Da, zdaj vidim: odblesk podobe se res krči v zraku (kot gosenica).
Res sem rekla tisto takrat — tisto vulgarnost!
Njegovo načelo vam je znano: tout lasser, tout casser, tout passer... In ne le to. Vpil je: jaz nisem pobožen kot ti, ampak bom bliže Bogu kot ti; vsako leto dam sto tisoč za sveto Cerkev in bom v kroniki; ti pa še tam ne boš; kajti jaz vem to, česar ti ne veš: naša telesa umirajo hitreje kot besede, ki so jih telesa izrekla.
No, to je bil približno moj soprog.
Nič boljši od mene, je dejal veselo Franc Franc.
Zasmejala se je tudi Ljudmila.
Ne, ne, je zmajevala z glavo. Med vami in mojim možem je le bistvena razlika.- vi imate božji dar, on pa je imel le zemeljskega.
Kje gre meja te razlike? je vprašal Franc Franc.
Natančno po sredi, je odvrnila.
To vem.
Ne, ne veste; lahko bi bila pa na koncu. A tu, pri tem, je, na žalost, na sredini.
Dobro, sem se vdala sinu, ki me je obdeloval z očitki, da sem ga sicer opravičeno zapustila v K., ker sem upala, da bo umrl od tistega angleškega mitraljiranja.
No, prav, sem rekla, pa naj bo sedaj čas sprave.
In sin mu je pisal, naj pride.
Seveda, ne iz ljubezni, pomaga naj sinu živeti. On je bil nepreskrbljen in se ni hotel preskrbeti. Naposled ni otrok le materin delež vesoljstva, ampak tudi očetov.
Vendar je bil moj mož zelo previden. Ni pritekel, kot se mi je dozdevalo, da bo.
Imel je lepo pokojnino; ne kot jaz, za pet dni. Ampak za šestdeset naših. Vsekakor pa za trideset francoskih.
(Brata sta se pri tem res izkazala, ko sta mu jo izbezala.)
Nekega večera, čez mesec dni po pismu, pa dobiva zvečer telegram: Pridita stop sem v Trstu stop hotel M. stop Joachim.
Sobo zanj sva bila že pripravila.
Telegram naju je s sinom zelo vznemiril.
Bil je mesec april. Vse je dišalo po sokovnih travah in trstičju.
Naslednji dan se odpeljeva ponj. Hotel M. je bil tik pristana. To je velika marmornata hiša, katere pročelje nosijo grški demoni morja.
363
Smrt Maura von dem Harza
Srečanje z njim skoraj po celem desetletju je bilo vznemirljivo, vendar ni obrodilo sadu.
Zakaj ne?
Moj soprog je vendarle prihajal iz neke druge civilizacije in mu je prestop v svet nepotrošniške ideologije nenadoma silno zasmrdel. Takoj, ko naju je zagledal.
Rekel mi je: Saj si kot teloh na nebu.
Nisem ga razumela in sem ga, smeje se, prosila za pojasnilo.
A odgovoril mi je: Kar sem rekel, sem rekel.
Ogledoval si naju je, kako sva oblečena.
Bila sva, kajpak v tržaških »odpadkih«; drugega si nisva mogla privoščiti.
Sin, ne da bi bila vedela — pomislite! — je vse prihranke pognal z dvomljivimi ženskami. Za to je imel denar, za hlače pa ne. Potem jih je dobil od edinega živega bratranca, jaz pa plašče in obleke od sestre.
Govorili smo o tem in onem.
Tudi, kje bo stanoval, če se vrne.
Povedala sva mu, da ima svojo sobo. Lepo, a brez sonca, razen poleti o svetem Jakobu za teden dni nekakšen oblesk.
Takoj je spregledal, kakšna razlika je med Francijo in nami tu.
Rekel je: Mi že imamo to, kar boste vi šele imeli. Boljša prihodnost ni nič drugega kot lepo garnirano pohištvo nekega drugačnega političnega zasuka.
Potem me je minilo in sem eksplodirala.
Rekla sem: Prav, prišel si ugotavljat, kje so meje tvojega zahoda, ne pa iskat kot, kjer boš v miru čakal smrt. Meje so tu, sem se udarila po prsih, jaz in Mauro sva meja tvoje Francije, Švice, Nemčije, Italije ... in na nas gledate kot na odpadek iz kravje riti. Mi smo brani-telji vašega ugodnega meščanstva. Če ne bi bilo te Jugoslavije, na katero zreš mrzlo in očitajoče, ker ti je vzela pristan ...
... in desetino rafinerije, je dodal naglo ter živčno in pomižikoval.
K vragu rafinerija in pristanišče... Če bi bili tukaj Rusi, bi si vi brisali svoje rilce v rokav; in za to mi ni vseeno, kakšne kvasiš; a to je se najmanj,- razsrjuje me, kako me čutite vi, razni von dem Harzi et cetera tam po jodlarskih planinah Lichtensteina, tratah Ardenov. Vaše meje smo samo mi v teh predolgih rokavih, ki se jim posmehujete. S kakšno pravico torej gledaš na naju kot na berača! Poberi se nazaj, odkoder si prišel!
Vpila sem kot pobesnela.
Sin me je lovil in mi z dlanjo mašil usta.
A mož je naposled le doumel resnico.
Vendar odslej ni več rekel, da bo prišel v S., niti da ne bo.
Izvlekel je usnjeno mapo in nama dal veliko — res veliko — denarja. Prosil je, naj mu za ta denar kupiva svetlo, novo pohištvo, če že ni sonca v sobi, naj bo belo vsaj od pohištva. Pa lepo nočno lučko.
364
Pavle Zidar
da bo bral. Zraven pa poslušal tranzistor. Ker spi lahko le še, če gori luč in igra radio.
Čudno, ste že kaj takega slišali!
Zahteval je, da pol vsote naloživa vsak po pol na svojo bančno knjižico.
Prav, sem rekla. In potem se boš vrnil ali ne? Odvrnil je: Ko bo to urejeno.
•
S sinom sva nakupovala kot nora; trgala stare opne, limala nove; nameščala svetlo orehovo pohištvo, pogrinjala prte, rjuhe; kupila sva mu lučko v Trstu. Vse sva uredila v štirih dneh.
Najameva taksi in spet naravnost v hotel M. tik pristana.
Vse je urejeno, mu poveva, zunaj je taksi, gremo?
Mož naju gleda, gleda. Veste, v glavi je še imel tiste registre ali pumpice, s katerimi si je kar sam sesal gnojne izcedke.
To, so mu rekli Francozi, bo moral početi do smrti.
In se prebudi počasi kot konj, pa reče zategnjeno: Tukaj imata še enkrat toliko denarja, kupita mi gugalnik in knjižnico francoske klasike-, od Pesmi o Rolandu pa ... vse tja do Prousta in Camusa. Veliko namreč berem. Pri vas bom pa še več, da ne bo prišel do mene izvor vaše miselnosti, da je treba bogate pokrasti in pobiti, ker so izžemali uboge.
Franc Franc se je zasmejal.
To je res rekel, je vzkipela Ljudmila in od tega hipa dalje sta začela s Francem Francem gojiti burko prijateljstva. (Ženske to nadvse potrebujejo.)
S sinom mu ustreževa še v tej poslednji želji. Se zlasti knjige, ki jih je želel, ni bilo težko dobiti.
Spet mine teden dni in nato telefoniram: Prideš? (Da, jutri pridem, obljubi.) Želiš še kaj? (Ne nič.)
Zjutraj navsezgodaj pa ga najdeva s sinom v njegovi sobi ležečega na obrazu. A še malo toplega.
Zakaj pa zdaj smrt?
Ni mogel prestopiti črte — milimetra neke črte, ki se ji pravi državna meja. Preprosto ni mogel več prenesti, da bi bil v neki Rue Kriva ulica, v sobici brez sonca, brez vsega, oropan veličine ter svoje velike ambicije, biti vpisan v cerkveno kroniko, in še kje. Zakaj to.
Franc Franc se je vnemiril.
365
Smrt Maura von dem Harza
samo to, je za takšne ljudi raj. V kaj drugega ne verujejo. Ni mogel prenesti vrnitve v kraje, kjer bi bil skoraj umorjen. Ampak če vzamete ...
Ljudmila je klepetala, klepetala kot zunaj dež. Srečna, da se je vse tako lepo izteklo. S sinom sta ga za težke denarje pokopala kar v Trstu v eni od dragih grobnic. Nova Jugoslavija je odklonila buržuj-sko sovražno truplo, ko da bi zemljo še naprej zastrupljevalo.
Franca Franca pa je vznemirjalo v tej pripovedi nekaj drugega. Ne to, da ne moreš prestopiti črte, ki se imenuje meja, marveč to, da je Joachim slutil, da umira in da je tako pretkano slepil smrt do zadnjega atoma moči v sebi. In tudi to, s kako velikodušnostjo in prefinjenim izgovorom je obema, bivši soprogi — saj je bila bivša, in vsaka je bivša, s katero nimaš več odnosov — in sinu podaril ves svoj denar, kolikor ga je imel. Ni ga hotel prepustiti požrešni Wilhelmini, ki ga je vrgla iz vile, niti benediktinkam v opatiji, tem mrzlotnim, kačjim bitjem. Bitjem, ki jih bo Bog res pogubil, saj niso izpolnile niti ene od njegove zapovedi: niso ljubile, niso rodile, živele so sebično, zgolj za svoje zveličanje.
In zdaj ste vdova? je vprašal zamišljeno Franc Franc. Ljudmila je pokimala in na nji je cvetelo življenje kot bele zimske rože na kmečkih šipah.
V Ahrannaji gramoti je bilo vse svetlo. Od svetlobe luči. Kontrast, ki je nastajal zavoljo nevihte, je bil kot glasba Gustava Mahlerja.
Franc Franc je vstal in se zamišljeno poslovil.
A ja: vprašal jo je samo še, kje je pohištvo gospoda Joachima.
Ljudmila je samo zamahnila z roko, kar naj bi pomenilo — odstranili; prodali.
Materina ničla mu je hitela odpirat. S knjigo v roki in raztegnjenim špagetom pod nosom.
Franc Franc je stopil v predih nevihte. Bil je fcladak in slan, poln srebajočih vetrov in zaganjajočih se valov v obrežje.
Tekel je proti domu, kjer ga je čakala osamljena Boža. Tresla se je pred njim. Pri priči sta odšla v posteljo, kjer jo je z lemežem za žensko zemljo vso preoral in namočil. In nato spal, spal kot ubit do naslednjega dne, ko je bilo nad mestecem vse modro od nebesnih spominčic.
Tega dne je prejel čudno anonimno pismo. Ki pa je bilo duhovito, humorno in je avtorja seveda pri priči izdalo.
Bilo je spisano v okornih verzih. (Poskušalo biti.)
366
Pavle Zidar
Blagor mu k'umrje sprt z Gospodam k'umirajoč prosi, naj ga pošle užalost in trplejne, k' je tega vajen.
Guspod pa ukaže čist drgač,
ne u trplejne,
u milost in med blagre greš.
Gurje mu pa, k'umrje spraulen,
u ver' d' gre u nebesa k samem nagem ženskam,
tem reče Boh: ti greš pa prov na dno pekla.
Amen.
Franc Franc se je smejal do solz. Vedel je, da mu je pisal dr. Cvrlje, ker so mu medicinske sestre povedale, da se je bil ravno te dneve vrnil iz samostana,- dol se mu ni upal pisati, domov, v uličico Volta, pa.
Nista bila velika prijatelja — to sploh ne — sta se pa dobivala za šanki, eden kot sanitarni, drugi kot izgubljen v tem svetu brez šip.
Šel je v telefonsko govorilnico in ga poklical v ambulanto. Bil je nadelan.
Kaj hočeš, je zavpil nazaj — kurba! Mislil je, da ga kam kličejo. V kake hribe, med črne robidnice in latnike grozdja.
Nebo je bilo res čisto novo. Kakor po večni sodbi. Brez ene same mrenice.
Prava črna tinta, v katero bi lahko namakal pero in pisal, pisal, pisal roman.
Dom Ivana Regenta je bil kakor oblit. so čolnarji praznili svoje lupinice z vedri.
V vseh treh mandračih
poeta.
Stopil je v ambulanto, da bi obiskal svojega anonimnega A ta je slonel na stopnišču in pljuval v klet vpričo pacientov.
Tiii! je zakričal, da se je stresel cel zdravstveni dom. Madonca, jaz bi pa skoraj zastran tebe prišel pred sodnike. Pridi!
Odšla sta v ordinacijo, kjer je imel nekaj prašnih instrumentov v stari, povešeni stekleni omarici; nekaj porodnih klešč, žagic, sekiric in skalpelov.
Pa saj so rekli, hudiča, da imaš brado!
Kot vidiš, je nimam, je rekel Franc Franc.
Jaz pa hodim po bifejih in te iščem in sem jih nekaj zgrabil že za moda, misleč, da sem tebe. Enega prav do omedlevice. Krščen matiček.
367
Smrt Maura von dem Harza
Bosanec je bil, ko je prišel k sebi, malo da me ni zaklal. Same bradače sem grabil. Na, ti pa lepo gladek kot špegelček.
Ja, hvala za pozdrav! mu je rekel Franc Franc.
Ja, dol, veš, si nisem upal, saj veš ...
... si pa semkaj...
raje. Veš, da sem se takrat tresel. In kako kaj.. . Ja, berem, da si res sila.
Taka, kakor ti.
Veš, kaj, vse je en kure. Zato sem pa šel na hodnik pljuvat v klet. Na vse pljuvam. Čisto na vse.
Dobre verze kuješ! ga je podražil Franc Franc.
E, kaj bi tisto! Sem mislil, da so te v samostanu prekovali, in sem ti moral povedati, kdo bodo poveličani in kdo pogubljeni. Bi rad brofen?
Zakaj?
Saj imaš išias.
Daj no!
Hočeš kalcij ali kak drug koktajl?
Ne. Samo do mini mi je.
Ampak da sem jaz, tepec, nasedel in te iskal po gostilnah med bradači. Jebeštrga, to mi pa ne gre in ne gre iz glave. Bosanec je omedlel.
Franc Franc se je zasmejal.
Pacienti zunaj so se tudi.
Jebeštrga, si slišal; prisluškovali so, kurci neumni!
Ne, niso, je rekel Franc Franc. Vedo to.
Kaj?
Da si jajca prešal.
Pa res ti, jajca ...
Približal se je durim kot tat in prisluškoval.
Smej-je-jo se, prašiče, je rekel tiho.
Pod oknom ambulante so bili vsi trije mandrači in polno bark z ribiči.
Morje je dehtelo kot na sveže odprte ostrige.
Iz dimnikov se je sinje vzpenjal dim kot molitev kadila.
Posedela sta še nekaj časa in se pogovarjala.
Dr. Cvrlje je bil videti čisto zapit. Bolan.
Alkoholik sem, mu je priznal čez čas. Jetra so fuč. Sel bom k Benedajtisu.
Saj ne boš umrl! ga je tolažil Franc Franc.
Aha, kaj misliš, da se kar tako? Kakor si ekscelenca želi. No, kaj je življenje, ti, filozof?
Ne bi vedel.
Dobro si programiran. Vsi menihi pravijo podobno — ne bi vedeli. Življenje je miselni sistem. Ledvice so misel, oko je misel, srce
368
Pavle Zidar
je misel, koža je misel... Ko se misli življenja zaserješ, moraš umreti. Gledam fante, mlade kot rosa, ki so se šli obesit; zakaj, zakaj, vpijejo sorodniki, lahko bi živel in užival življenje. Lahko, si mislim, rečem pa nič, ker folk ne kapira nič. Misli, da življenje ni sistem. S čim se življenju zaserješ, pa ne vem. Veliko sem mislil o tem, ampak to ti je blazna skrivnost. Zato bom pa šel k Benedajtisu. Veš, kdo je to?
Pokimal mu je.
Z njegovim prihodom so se pa res odprle velike možnosti, da se v življenje vsaj zamisliš, je rekel oponašljivo Franc Franc.
Kako to misliš? je vprašal dr. Cvrlje.
Ne veš?
O tem pa kdaj drugič. Zdaj ordiniram ...
Franc Franc je odšel v jesenski dan, šel do svetilnikov in srečal mamino ničlo, ki se je sprehajala s Flaubertom pod roko. Smehljal se je, pa ne njemu. Nekaj je naklepal.
Čez kak mesec je Franc Franc spet odšel k bratu Tarziciju v samostan, nato pa se je, ko je spisal, kar je nameraval, za stalno preselil v kraj, ki se rima na besedico rit.
V tem kraju se je ustalil, prevzel njegove navade, se hodil kopat v zdravilno rečico v tesno dolinico, polno belega proda.
(Pomnoženih svetopisemskih kruhov.)
Voda v tolmunih je bila topla še o vseh svetih ter polna, polna postrvi, ki jih je streljal s podvodno puško.
Brž ko je zagledal pikčasto zver, gladko in lepo kot školjko, kako potuhnjeno leži ob koreniki skale, se je spustil nizdol in jo ustrelil. Riba se je zvila kot pohojena kača in iz rane je pricurela kri kot rdeč dim. Zaplesal je nad temi repi, scufanimi kot volna, in se zgubil v čistini tolmuna.
Bil je presenečen.
Prispodoba, da je ribja kri v vodi videti kot dim, ga je napeljala na misel, da je tudi človeška kri iz velike višine videti kot dim. Torej kri sploh ni tekočina, ampak duhovna tvar, ki shlapi.
V kraju, ki se je rimal na besedico rit, je ostal dolgo.
Pral si je sam, kuhal sam, občeval s samim seboj... Le otroka si ni mogel narediti, drugo pa čisto vse. Bil je melanholik v smislu bluesa kakor zdravnik kraja, ki se je rimal na besedico rit. Ta je imel konjička v tem, da je v tem zarukanem kraju kot amater prevedel fvso svetovno poezijo. Ampak res vso. Ta drugi Cvrlje ga je vodil v svojo planinsko hišico, kjer sta trla orehe in nekoč za velik denar skupaj pokavsala farovško kuharico.
369                                                                                               Smrt Maura von dem Harza
Ubogi otrok je bil zgoraj kot devica vseh devic, spodaj pa sama žvarovna.
Pisal je Cvrljetu v S., kaj delata z drugim Cvrljetom v kraju, ki se rima na besedico rit. Ta mu je naglo odpisal, kaj naj bi naredila, če ima res tako, kot piše: kuharico naj bi potresla s soljo in poklicala koze, da bi lizale edino pravo vrednoto tega sveta (če jo že onadva nočeta).
Po osmih letih se je vrnil k svoji Boži, ki je medtem postala občinska podpredsednica.
Zapustil je kraj, ki se rima na besedico rit. Reko, ki je bila od vsega najvrednejša stvar kraja, kjer se je umirjal na bregovih belega proda, polnega molka, ki trže človeka na kose, huje kot tiger.
Poslovil se je od vsake rumene rože, sestrične sonca, celo vrbe je objemal in jokal po potkah med vrbjem.
Vpil je, skale pa so dajale boleč odmev.
Že naslednjega dne je naletel na Ljudmilo Čončevo, ki je s polovico čisto črnega obraza romala na avtobusno postajo. V roki je imela sprehajalno palico.
Ugotovil je, da se je v teh osmih letih, odkar ga ni bilo redno tukaj, ampak le občasno, vse spremenilo v svoje nasprotje.
Ljudmila je že hotela mimo, čeprav ga je videla. A ga očito ni prepoznala.
Zadnjih osem let je poredko zahajal k nji. Nekajkrat ji je pisal iz kraja, ki se je rimal na besedico rit.
Kam pa? se je ustopil prednjo.
O ..., se je prestrašila, a veselo, rekoč, pa saj vas poznam. Franc Franc, se ji je predstavil. O, vi... O ... In ga je prijela z mrzlimi prsti. Poglejte me, kakšna sem! je zašepetala. Pol obraza je črnega, vidite. Kaj menite, od česa bi bilo to? Zastrupitev, je rekel Franc Franc. In kri, kri... veste ... ... gre od vas?
V blatu, polno krvi. In kam greste?
V bolnišnico moram.
Čez teden dni mu je Boža povedala, da je gospa Ljudmila v poslednjih zdihljajih.
370                                                                                                                           Pavle Zidar
Upanja ni bilo nobenega več. (Zaupni občinski viri.)
Tudi ni bila v sobi, kjer so bili upajoči pacienti, temveč v »pod-
palubju« bolnice, kjer so bile samo tri postelje za tiste, ki so namenjeni
za odhod.
Franc Franc je bil prizadet. Obiskati umirajočega se mu je upiralo. To je delo hijen. In ljudje radi pridejo sebe razkazovat umirajočemu, češ: Poglej, kako smo še živi, kako bomo fukali, žrli in pili.
Milijon orgazmov je še pred nami!
Bolnike hodijo žalit, ne tolažit.
Boža mu je povedala, da ji bo jutri nesla vrtnice.
Zakaj? jo je vprašal. Kolikor vem, ni gospa Ljudmila vrtnic nikoli jedla.
Ti si star cinik, ga je zavrnila. Ženske ljubijo rože. Rože so božanske in ženske tudi.
Tudi ko so mrtve?
Večno.
Sla je, se napudrala, potegnila vse samoupravne črte na obrazu.
Saj je pa tudi nekaj bila: podpredsednica občinske skupščine.
A vrnila se je obupana.
Ljudmila je ni prepoznala. Bila je že zunaj sebe.
Krvavela je kot zadeta postrv.
Dim njene krvi je že hitel proti luni.
Vseeno pa je bila kar zadovoljna s prognozo, da bo Ljudmila jutri, ali pa že ponoči, umrla. Skupščina ji bo kupila venec, govoril ji bo pa poklicni jokavec, prof. Pisanec, ki je za vsak govor prejel čedno vsotico. Z njimi in drugimi mahinacijami si je sezidal hišo, iz katere, kakor je govoril, pojde ven le, če ga bodo nesli.
Franc Franc je bil žalosten, žena pa srečna.
Mrtvi so veliko delo za funkcionarje. Pravzaprav edina produkcija v tej nereproduktivni verigi.
A Ljudmila ni umrla, kakor so bili predvidevali. Ne čez dva dni, ne čez tri in niti ne čez štirideset.
Raznesel se je glas, da se ženska popravlja. Da lepo sedi v postelji in bere, sprejema začudene obiskovalke in noče — umreti.
Zdravniki pa da se prijemajo za glavo in govore: Ne vemo, kaj smo storili zanjo, da živi.
Franc Franc se je odločil, da jo obišče.
Zdaj ne bom hijena, si je rekel, če oživlja.
Lepo se je oblekel in kupil irise. Tak je sedel v avtobusu kot ženin. V obalno bolnišnico, v kletno umiralnico, je stopil brez kompli-
371                                                                                               Smrt Maura von dem Harza
kacij. Zdravniku, ki bi lahko igral notredamskega zvonarja, je stisnil v roke nekaj rdečih.
Dve bolnici v sobi sta umirali.
Le drobcena glavica, za polovico manjša od prejšnje, se je radovedno obrnila proti njemu. Nič več ni bila črna.
Takoj ga je prepoznala in se ga razveselila kot otrok z joj — joj — prejoj!
Zašepetala je: Prisedite!
Oh! Irisi! Kako ste ljubeznivi! Sem prihajajo te učiteljske butare vohat, če že zaudarjam ... Se vam zdi, da sem se popravila?
Franc Franc je pokimal.
Vzela je njegove roke v svoje. Kot kamne mrzle.
Samo vam, samo vam ... povem. Res sem umirala, šla sem naproti večnemu smislu, bila sem že kot duh doma na kraški planoti. Saj ste bili že tam. Ležala sem pod bori in nad menoj je stal Jezus. Nedaleč stran. Bel, prebodenih rok, nog. Čakal je, da pridem vsa iz sebe ven.
Ste se kadili...? je vprašal Franc.
Zakaj ? Kako to mislite: kadila.
Tako, kot kaj, če gori.
Čakajte ... Ja .... ja ... sem se. Zakaj vas to zanima.
Tako.
In potem sem ga prosila, Jezusa, naj bi še malo, malo, čisto malo še, živela.
Nič ni rekel, da ne. Ko sem s kraške planote prišla nazaj in se zbudila, mi je bilo zelo dobro. In od takrat mi je vsak dan bolje.
Tidve umirata. Vas to moti? je rekla in se ozrla na hropež in lačen vdih prsi.
Zakaj Ljudmila takrat ni želela umreti, je Francu Francu postalo jasno šele čez leto dni in pol.
Prav toliko časa je Ljudmila še živela.
Nihče ne bi nikoli zvedel, zakaj.
Včasih jo je šel obiskat. Bila je čisto bela in onkrajska. Komaj se je še premikala. Tožila je Francu Francu, da je ne pride nihče več obiskat. Še Tomažka Ivane ne.
Zamerili so vam, ji je rekel Franc Franc.
Le kaj ? se je zagledala vanj.
To, da živite. Če koga kdaj hijene odpišejo, je mrtev, pa če še tako živi. Niso predvidevali vašega srečanja z Jezusom. Vaše želje po življenju. Potrebe ...
Potrebe, tako je prav, potrebe. Hvala vam za to besedo. Ampak, kar ste rekli, je res.
Bili ste mrtvi.
Da, bila sem. Živim, ker ne vedo, zakaj. Ampak, kakšno življenje je to! Sram jih je lahko, da mi ga zavidajo! Mislijo, da me je strah smrti!
372
Pavle Zidar
Franc Franc je postal pozoren ob tej besedi. Kajti to je bila ključna misel njenega misterija.
Ljudmila je nekaj prikrivala. Ne le pred Francem Francem, ampak pred vsemi,- celo pred sinom, ki je zdaj postal čisto zgrbljen, še bolj zarinjen v Gospo Bovarvjevo. Bil je kot senca tih in vsepovsod navzoč.
¦
-
•
V zadnje je pozvonil pri Ljudmili čez kakega pol leta. Sin ni več zaklical: Campanello-visita.
Prišel je dol in zinil skozi špranjo vrat: Gospa slaba..., ne sprejemati ... Slaba ...
Gledala sta se. Sinovo oko se je bleščalo od solz. Franc Franc je odjecnih Potem pa jo lepo pozdravite. In sin je pokimal.
Naslednjega dne je umrla.
Štiri dni po smrti pa mu je Boža iz zanesljivih občinskih virov razodela skrivnost njenega posmrtnega življenja.
Sin si je bil prav s tem letom in pol njenega hudo ubožnega vegetiranja prislužil pravico do družinske polovice njene pokojnine kot nezaposleni član družine, ki ga je mati vzdrževala.
Francu Francu se je zasolzilo oko.
Poglej, ji je rekel, kaj je res mati!
Ti poglej, jaz to vem, mu je odgovorila Boža.
Ti veš en drek, ji je vrgel naprej. Ona bi lahko rekla: Adijo, moj Mauro, zdaj pa sam glej, kako boš živel. Prišla je smrt, tudi ta je del življenja. Stopam vanjo z lahkim srcem... Ker pa je vedela, da bi ta njena nula crknila, če bi ostala brez fičenka, je še zmogla vsaj toliko življenja kot meglica ...
To, to je mati, to ...
Boži ni razkril njenega posmrtnega tavanja na kraški planoti, kjer je bila srečala Jezusa in si pri njem izprosila leto in pol življenja, toliko, da si je sin pridobil pravico do delne pokojnine. Seveda polovične.
Na drugi strani pa se je začel boj, vzeti, sprejeti to žrtev ali jo zavrniti.
In to kako?
Mauro, ki je poznal vse finese blodnjave Gospe Bovaryjeve, se je nenadoma spomnil iz štiridesetih let vojaka, kandidata za oficirja, lepega mladeniča iz Bolzana; nemškega Tirolca, ki je na vprašanje polkovnika, kaj je po poklicu, odvrnil, da je blabator.
373                                                                                               Smrt Maura von dem Harza
Blabator?
(Polkovnik je izbuljil oči.)
Blabator, je ponovil v stoji mirno: Tirolec.
Tega ne morem zapisati, blabator je bla- bla- in nič drugega. Si vsaj čevljar? Kaj izdeluješ?
Blabatorske stvari, je odgovoril Bolzančan.
Vdali so se. Vprašali so ga, kaj potrebuje, da jim bo pokazal svojo obrt.
Rabim sod vode, je našteval Tirolec, sekiro, tri topole, en meter vrvice ter kamen, velik kot pest.
Oficirji so se spogledali, če ni nor.
A pristopil je general, ravnatelj šole, in njega je stvar začela zanimati, kaj je to, biti na svetu blabator.
Tirolec je zahtevane reči dobil.
Potem je šel posekat tri najlepše kasarniške topole, jih obtesal in le iz enega po dolgih urah dela izrezal deščico, jo ošilil, da je bila na pogled kot otroška ladjica, pričvrstil kamen na sredo in oba konca zvezal z vrvico.
To reč je potem večkrat potopil v sodu vode in slišalo se je, seveda le približno, da daje od sebe neki bla-bla.
In to je tvoj poklic? je rekel general.
Da, je odgovoril mladenič. To je prvovrstno blabatorstvo.
še istega dne so ga nekam odpeljali in potem, čez mesec, kot nenevarnega idiota, poslali domov, kjer še danes duhovno zdrav kmetuje.
Biti blabator! se je razveselil Mauro.
Življenje nalagati, da sem to.
Zabil je vrata z dolgimi žeblji in tri dni jedel, kar je še bilo pojesti, nato pa si je natočil v večlitrski lonec vodo, si pripravil kozarec, ga nalil čisto do vrha ter vlil vanj nekaj kapljic baldrijana.
Življenje je videlo — in vedelo — le-to, da se igra neke vrste blabatorja.
Legel je na materino posteljico v njeni sobici, kjer je po mesecu dni boja z lakoto shiral in umrl.
Vode je popil le dva litra, ne več. ¦
Ko so vdrli v hišo na ovadbo Tomažke Ivane, ki je baje sanjala njegovo smrt, a se je raje prej prišla prepričat, da ne bi bila še enkrat smešna kot takrat, ko je visela z žleba, je pol ure potegovala za zvonec. Ni ji prišel odpret.
Nato so vdrli...
Niso vedeli, po čem ravno zaudarja, ali po razpadju telesa ali govnu.
374
Pavle Zidar
Tomažka je poiskala Franca Franca — kljub predsodkom — in ga lepo prosila, če bi onadva založila za preprosto trugo.
Franc Franc je bil za to.
Na komunali pa so stesali bolj kišto za milo, polno špranj, kot krsto. Le popajcali so jo še dovolj enakomerno, da ni bila kot zebra.
Vrgli so ga noter in zabili z žeblji, katere so populili iz vrat.
Vendar Mauro ni bil še mrtev. Le skrajno oslabljen, ki pa ga ne bi mogli več oživeti.
Resnično je umiral. Toda pri svetlikajoči se zavesti.
Pokopal ga je Benedajtis Fruktus, ki seveda nič ni vedel, da Mauro, medtem ko ga nesejo po bregu navzgor, gleda morje skozi številne špranje.
Izpolnila se mu je zelo skromna želja, da so ga res nesli, a ne kot papeža Petra II.
To se mu je zdelo tako prijetno, da je od sladkega občutka preminil. A šele na vrhu hriba. Pred gostilno.
Bil je to mesec, ko umirajo vsi upi in zadnje rože v bregovih nad morjem.
Na grobu mu je spregovoril Benedajtis Fruktus. Njegovo ime je zamenjal za Matevža. Ni bil pijan, ampak za imena je imel tako zluknjan spomin kot sir. Zato Franc Franc ni po končanih slovesnostih ugovarjal.
Rad je podržal kadilnico, ki jo je Fruktus vihtel pod mrzlo nebo in iz katere je kot kri uhajalo pomodrelo kadilo. Kot krpice, ki so se na zraku raztrgale.
Kropilček pa je držala Tomažka.
Flek, flek, so zletele debele kaplje po trugi.
In za besedami: prah si..., se je usulo na krsto toliko suhe prsti, da je trugo pokrilo.
Mauro je bil mrtev in življenje razočarano. Saj mu je bil ušel. Ušel kot blabator.
Njegova mama bi zagotovo rekla s zanimivo.
A čez dolgo, morda čez tri leta, ko je Franc Franc spet imel posel na pokopališču, ga je prijelo, da bi šel, skupaj z Božo, ki je bila postala branilka družbenega samoupravljanja, na grob Ljudmile in Maura.
Menda sta šla zase kupovat parcelico. (Ja.)
Franc Franc je kmalu našel grob. A kako se je začudil. Na črni marmorni plošči je pisalo z zlatimi črkami.
Ljubezen je kri in telo, cvet z lastno krvjo oblit.
375                                                                                               Smrt Maura von dem Harza
Nobenih imen.
Ko je pristopila tudi Boža, je onemela, ko je prebrala verza. Kaj takega še nista videla doslej — spomenik brez imena. Francu Francu je bil nadvse všeč.
Kdor je to spravil skup, ni tepec, je rekel soprogi. V zemlji ni imen, ampak so črvi, trohnoba, plesen, brezimnost.
Kako pristno je bistvo njune resnice zadeto v teh verzih!
Tudi Boža se je strinjala, da je to res. Tresla se je od nečesa temnega. Morda od spoznanja, da je ljubezen res samo to in nič drugega. In da v zemlji ne potrebuješ imena.
Cez nekaj dni je Franc Franc srečal Tomažko, ki se je vlekla s pošte. Kot nekoč Ljudmila. Le da je bila sedaj v zraku pomlad.
Bila je prijazna, a zelo slabotna.
Povedal ji je, na kaj je naletel na grobu Ljudmile in Maura. Zelo je pohvalil domiselnost tistega, ki je to postavil.
To so verzi Marine Cvetajeve, je odgovorila.
Franc Franc je izbuljil oči. Ni mogel verjeti, da je vse izbrkljala in oskrbela ta učiteljska avša.
Ko dve muhi ju je posrkala pomlad: enega na desno, drugega na levo.
A česar si Franc Franc ni mogel zbiti iz glave, je bilo prav to srečno zlitje imen pokojnih z njihovim zemeljskim pomenom. Vsako ime šele v smrti dobi svoj pravi pomen v obliki prispodobe. Samo to ga res vrednoti. Kaj bi na primer komu povedale zlate črke, ki bi izražale le njun priimek — nič.
Zlitje imena v amalgam žrtve ali sarkazma, to pa je res neizbris-ljiva, večna vrednota.
Fmis
¦