»… Sem še vedno v Škofji Loki …« / LR 64 292 Barbara Sterle Vurnik »… Sem še vedno v Škofji Loki …« Nova stalna zbirka Ivana Groharja v Loškem muzeju Škofja Loka ob 150-letnici slikarjevega rojstva V lanskem letu je minilo 150 let od rojstva Ivana Groharja, umetnika, ki ga danes pozna skoraj vsak Slovenec. Marsikdo se je ob tem spraševal, kaj novega še lahko povemo o umetniku, ki velja za enega osrednjih likov slovenskega impresi- onizma in enega ključnih umetnikov na prelomu stoletij, ki so slovensko umet- nost popeljali v modernizem 20. stoletja. Kako še lahko predstavimo osebnost, ki je z desetletji postala ikona slovenstva in o kateri se nam zdi, da vemo že vse? A prav dejstvo te Groharjeve že skoraj samoumevne vseprisotnosti, navajenosti nanj, smo v Loškem muzeju prepoznali kot nov izziv. Zadali smo si cilj, da s raz- stavnim, interpretativnim aparatom ter z ambientalnim, multimedijskim in vizu- alnim jezikom ponudimo nov pogled na Groharja, na nov način osvetlimo njego- vo dediščino, ki jo muzej hrani, in to v obliki nove stalne postavitve njegovih del. Groharjeva obletnica rojstva (1867) je bila tudi v muzejskem kontekstu odlična priložnost za ponovni premislek o slikarju. O njegovem pomenu, ne le v širšem slovenskem, ampak tudi lokalnem kontekstu Škofje Loke in njene okolice. Zavedamo se, da je vloga Loškega muzeja še posebej pomembna in edinstvena. Ne le, da v muzeju hranimo kar štirinajst del Ivana Groharja, da smo zato ena redkih ustanov v Sloveniji s toliko njegovimi deli na enem mestu. Muzej je lociran v srcu dežele, s katero je bil Grohar usodno povezan, in ki ga je opredelila kot umetnika. V njej je prebil precejšnji del življenja in ustvaril nekatera najbolj znana impresionistična dela. Poleg tega se je prav v njeni okolici rojeval in razvil slovenski impresionizem. Nova stalna razstava, ki smo jo za javnost odprli prav 15. junija 2017, torej natanko ob 150-letnici njegovega rojstva, je posvečena tej Groharjevi povezanosti s Škofjo Loko, ki ga je navdihovala in pustila neizbrisen pečat v njegovi ume- tnosti. Z razstavo smo želeli osvetliti duh Groharjevega časa ter ga predstaviti kot umetnika in razmišljujočega človeka. Postavitev obsega izključno tiste umet- nine, ki jih hrani muzej. To so slikarjeva manj znana dela iz njegovega zgodnjega obdobja, večinoma portreti in figuralna dela z nabožno vsebino. Toda prav ta LR 64 / »… Sem še vedno v Škofji Loki …« 293 omejitev se je hkrati izkazala za pred- nost. Posvetili smo se lahko manj raziskanemu obdobju, ki ga večina ne pozna, zametkom njegove kariere in jih postavili v kontekst z njegovimi najbolj prepoznavnimi, impresionis- tičnimi deli. Postavitev je v duhu razstavnih salonov in galerij na prelomu stoletja, kjer je Grohar gradil kariero in uspe- šno razstavljal doma in v tujini. Pri tem ne gre za rekonstrukcijo konkre- tnega salona, ampak vzdušja Grohar- jevega prostora in časa. Na razstave je bil ponosen in želeli smo prikazati prav ta njegov srečni čas. V ta namen smo v postavitev vključili mnogo zanimivih doku- mentov, ki pričajo o njegovem življenju in delu, povezanem zlasti s Škofjo Loko, in jih tudi digitalizirali. Obiskovalec lahko v tem salonu sede in se prepusti Groharjevi zgodbi in duhu časa. Virtualno lahko prelista brošure, prek digitalnih medijev pobrska po njegovih osebnih dokumentih, pismih, beležnici. Želeli smo, da informacije ne preobložijo razstave in prostora, zato smo jih namenoma digi- talizirali. Tako se lahko obiskovalec, ko opazuje razstavljena dela, poljubno spre- haja tudi po različnih obdobjih Groharjeve osebne življenjske zgodbe, lahko prebere opise razstavljenih del in se potopi v video projekcijo reprodukcij njego- vih znamenitih krajin. Za glasbeno ozadje smo sprva, zlasti tik po odprtju, pred- vajali skladbe impresionističnega skladatelja Oskarja Deva, ki se je z Groharjem osebno poznal. In jih bomo občasno še, zlasti ob posebnih priložnostih, sicer pa se sliši avtorska glasba Boštjana Sokliča in Domna Žontarja, narejena prav za to razstavo in v duhu Groharjevih impresij. Če se na kratko sprehodimo skozi postavitev, razstavljena dela in dokumente ter tako osvetlimo njegovo kratko, a plodovito življenjsko pot, se najprej ustavimo na začetku razstave, v Groharjevem najbolj zgodnjem obdobju, času šolanja, saj je takrat nastal tudi velik del razstavljenih umetnin, ki jih hranimo v muzeju. Ivan Grohar, ki se je rodil leta 1867 v vasi Sorica nad Železniki pri Škofji Loki, se je slikarstva sprva učil pri cerkvenem slikarju Matiju Bradaški v Kranju, pri njem je delal poleti leta 1888. Še istega leta je znanje nadgradil pri italijanskem slikarju Spiridionu Milanesiju v Zagrebu. V letih med 1892 in 1895 pa je s finanč- no podporo Deželnega odbora vojvodine Kranjske študiral na Deželni risarski šoli v Gradcu. Grohar je v svojih delih sprva preizkušal realistični slog. Slikal je podobe preprostih ljudi, najraje iz domačega vaškega okolja. Kadar pa je le imel prilo- žnost za zaslužek, je slikal tudi po naročilu. Tako je nastalo tudi prvo od naših razstavljenih del; to je portret oziroma risba Vojaka (1892), ki jo je Grohar verje- Postavitev razstave. (hrani: arhiv Loškega muzeja Škofja Loka; foto: Janez Pelko) »… Sem še vedno v Škofji Loki …« / LR 64 294 tno naslikal še v času služenja vojaške- ga roka, tik pred začetkom šolanja na Deželni risarski šoli v Gradcu. Risba je lep primer Groharjevih prvih risar- skih začetkov in študij, ko je po foto- grafijah risal tudi portrete vojakov in tako služil denar. Lepo se vidi, kako se je ukvarjal še z osnovami risanja, kako je risba sicer še toga, a že kaže na sli- karjev občutek za finese senčenja in živ pogled, ki je v obrazu tega avstrij- skega vojaka ali lovca 7. cesarsko-kra- ljevega kranjskega lovskega bataljona. Verjetno je, da so mu prav te kvalitete odprle pot na risarsko šolo v Gradcu. V podobni maniri, le leto kasneje, ko že študira, nastane tudi portret oziro- ma risba Franje Tavčar (1893), žene slovenskega politika, pravnika in pisa- telja dr. Ivana Tavčarja. Delo kaže, kako je bil Groharjev socialni krog povezan z liberalno usmerjenimi izobraženimi meščani, kakršna sta bila prav njegova rojaka, zakonca Tavčar. Dr. Andrej Smrekar pravi, da Grohar ni želel biti politično opredeljen, le iskal je stike tam, kjer je lahko pričakoval naročila. 1 Tavčarjeva je bila znana pod- pornica mladih umetnikov (med njimi sta bila Ivan Cankar in Ivana Kobilca). Portret je verjetno nastal, ko je Grohar zbiral denarno podporo za nadaljevanje študija v Gradcu. Nekdanji soriški učitelj Josip Armič je takrat pripovedoval, da je Grohar risbe iz graške risarske šole pokazal Tavčarju. Ta mu je dal petdeset kron in dve fotografiji, da naredi portreta. 2 Časovno se poročilo ujema s časom nastan- ka te risbe. Po prvih izkušnjah akademije se vidi, kako je risba postajala bolj spro- ščena. Tega leta nastaneta še dve deli z naše razstave: Mož s fesom (1893) in Dekle iz Sorice (1893). V času študija se je Groharju vse bolj oblikoval slikarski jezik. Tako je leta 1894 poskušal še ambiciozneje študij nadaljevati na Akademie der bildende Künste na Dunaju. Z odliko je opravil sprejemni izpit, vendar pa zaradi pomanjkljive predhodne izobrazbe na akademijo ni bil sprejet, kar pa mu ni vzelo volje. V istem letu je nastal še en slikovit portret Kmet iz Sorice (1894), hkrati pa se je že spogledoval z motivi iz narave. Nastali sta mali, intimni deli Znamenje 1 Smrekar, Moč pogledov, str. 30–31. 2 Smrekar, Moč pogledov, str. 56. Franja Tavčar, 1893; svinčnik/papir, 51 x 41 cm, Loški muzej Škofja Loka. (foto: Tihomir Pinter) LR 64 / »… Sem še vedno v Škofji Loki …« 295 (1894) in Vrtnice (1894). Večina omenjenih del je verjetno nastala, ko se je Grohar med počitnicami vračal v Sorico. Vidi se, kako so ga prevzeli obrazi doma- čih ljudi in narava. Na portretih se kaže značilen soriški obrazni tip, Grohar se sprosti v barvi, obraze podaja vse bolj naturalistično, psihološko poglobljeno, jih ne idealizira. V zgodovino se je sicer zapisal kot mojster krajine, a prav v teh podobah ljudi je izbrusil slikarsko potezo, z njimi je začel umetniško pot. Vidi se, kako ga je zanimala eks- presija človeškega izraza, zlasti blizu mu je bil žanrski portret. Pogledi, odsevi, sij in barve kože delujejo kot abstraktne mentalne krajine, kjer je razvijal svoj slog, ki ga je nato dokonč- no prenesel v impresije krajin. Leta 1895 je Grohar dokončal zadnji letnik graške šole. Dokument, ki je tudi na razstavi, 3 kaže, kako uspe- šen je postajal kot slikar. 3 Zaključno spričevalo Deželne risarske akademije v Gradcu. Original hrani NUK, Ljubljana, rokopisni oddelek, Ms 1078, Ivan Grohar, mapa 1, št. 4. Kmet iz Sorice,1894, olje/papir, 36.6 x 28.1 cm, Loški muzej Škofja Loka. (foto: Tihomir Pinter) Stara Kasarna – Jesiharna, eno od nekdanjih bivališč Ivana Groharja. (hrani: Loški muzej Škofja Loka; foto: Jure Nastran) »… Sem še vedno v Škofji Loki …« / LR 64 296 Prof. Heinrich Schwach, njegov učitelj, mu je dal odlično oceno. Grohar je nato s finančno podporo deželnega odbora še istega leta odšel v München, kjer je v Stari pinakoteki proučeval klasično umetnost in kopiral stare mojstre. Leta 1896 se je vrnil domov, v Sorico, nato pa se preselil v Škofjo Loko, ki je pustila vidno sled v njegovem nadaljnjem življenju in delu. Prvi atelje v Škofji Loki naj bi si uredil v drugem nadstropju stare Kasarne – Jesiharne, današnji Blaževi ulici 10. Istega leta je postal tudi član Narodne čitalnice v Škofji Loki, kjer je do smrti bival na različnih lokacijah. 4 Posebej za razstavo smo poslikali njihovo današnjo podobo, da bi si obiskovalec laže predstavljali, kje vse je Grohar bival. Živel naj bi v mansardi hiše pri Kumpu, za cerkvijo, danes Cankarjev trg 11, kjer naj bi bilo tudi nekdanje Jakopičevo stanovanje. Nato je nekaj časa imel sobo v hiši pri Frtunovcu v Stari Loki. Njegov zadnji dom je bil v Štemarjih, na nekdanjem poses- tvu industrialca Franca Dolenca, sedaj Kidričeva cesta 8. Leta 1897 se je Grohar v Zalem Logu pri Škofji Loki spoznal z Rihardom Jakopičem, s katerim sta nato dolga leta tesno sodelovala. Jakopič je zanj prvič izvedel, ko je leto pred tem Groharjevo razstavljeno delo Sveta družina pritegnilo njegovo pozornost v Obrezovi trgovini v Ljubljani. To je bila hkrati tudi ena prvih javnih predstavitev Groharjevega slikarstva in začetek njegove kariere. V tem času je Grohar naredil precej del po naročilu, poleg portretov tudi dela z nabožno vsebino. Nekaj jih hrani tudi muzej in so del nove postavitve. Ta tematika predstavlja prav posebno polje Groharjevega dela, saj kaže, kako je sli- kar sicer skušal uresničiti pričakovanja naročnika, toda pogosto je uspel tudi v teh delih ohraniti, čeprav v omejenem okviru naročila, določeno stopnjo slikar- ske svobode. Tako je pogosto podobe vsakdanjih ljudi, ki jih je naslikal v por- tretih, prenašal v obraze svetnikov. Svetnike je tako naredil manj vzvišene, bližje ljudem. Deli Sv. Alojzij ter Sv. Ciril in Metod (1898) sta tipičen primer Groharjevega nabožnega slikarstva v njegovem zgodnjem obdobju, približno do leta 1900, preden se je intenzivno posvetil krajinam. Sliki Sv. Cirila in Metoda, zaščitnikov slovenskega šolstva, in Sv. Alojzija, zavetnika mladih in učencev, sta bili nekoč del zastave državne Klasične gimnazije. V njihovih obrazih lahko v določenih delih prepoznamo obrazni tip iz slike Kmet iz Sorice. V ta sklop spada- ta tudi Marija z apostoli v binkoštni dvorani (1898), ki je nastala kot študija večje oltarne slike, in Srečanje župnika Eržena z Abrahamom (okoli 1898), ki sta nekoliko manj ambiciozni. Grohar je v dela postopoma vnašal tudi prvine svojega značilnega, kasnejšega simbolizma in impresionizma. Tako se je istega leta slikarsko razživel zlasti v delu Sv. Florijan (1898), študiji za oltarno sliko, ki je verjetno nastala tik po zaključku šolanja v Gradcu. Leta 1899 je Grohar ponovno odšel v München. Tam je obiskoval znamenito, mednarodno priznano slikarsko šolo slovenskega slikarja Antona Ažbeta 4 Grohar, Bodočnost mora biti lepša, str. 199. LR 64 / »… Sem še vedno v Škofji Loki …« 297 Sv. Florijan, 1898; olje/platno, 100 x 70 cm, Loški muzej Škofja Loka. (foto: Janez Pelko) Žetev, 1900; olje/karton, 31,5 x 24,3 cm, Loški muzej Škofja Loka. (foto: Janez Pelko) »… Sem še vedno v Škofji Loki …« / LR 64 298 (Groharjev rojak iz Javorij pri Škofji Loki), ki je sli- karstvo učil po načelu kristalizacije barv oziroma po principu krogle. To načelo je temeljilo na bolj dina- mičnih nanosih slikarskih barv, iz katerih se podoba na mrežnici optično oblikuje šele na določeni razdalji. Obiskovali so jo tudi drugi slovenski impre- sionisti: Rihard Jakopič, Matija Jama, Matej Sternen in celo tuji mojstri, med njimi Vasilij Kandinski. Groharju se je vse bolj odpirala pot v svet moderne umetnosti. Leta 1900 je že sodeloval na 1. slovenski umetniški razstavi, ki jo je v Mestnem domu v Ljubljani pripravilo Slovensko umetniško društvo. V tem času, na prelomu stoletij, je verjetno nastalo tudi delo Žetev (po 1900), ki je eno redkih kasnejših del v zbirki in edino, ki se bolj približa njegovi impresionistični maniri. Grohar je ustvaril obsežno serijo slik kmečkih opravil, še posebej mu je bil ljub prav motiv žetve (npr. slike: Žanjica – 1904, Žetev – 1906, Žanjice – 1907/1908, Snopi – 1909 itd.). Slika krajine s figuralnimi motivi kaže njegovo pos- topno osvobajanje v potezi, pastoznejše nanose barve, svetlobne odbleske na belinah oblačil, hip- nost trenutka. Kaže se dinamika drže sklonjenih figur in poskus njihovega vraščanja v krajino v tre- nutku vzdigovanja snopa, ne zaznamo pa še razkroja barv. Hkrati delo tudi nakaže Groharjev značilen problem umeščanja figure v krajino. Provenienca slike govori o tem, da je morda šlo za darilo kolegu iz vojaških let, a verjetno je bila podarjena precej kasneje. Leto 1902 za Groharja ni bilo najbolj uspešno. Bil je tajnik Slovenskega ume- tniškega društva in tako med organizatorji 2. slovenske umetniške razstave. Finančno je bil precej nepreskrbljen. V upanju, da bo prodal slike, si je v stiski, v kateri je živel, začel iz blagajne društva nezakonito izposojati denar, ki ga je name- raval vrniti po prodaji slik. Člani društvenega odbora so ga obsodili poneverbe in sredi novembra leta 1902 je bil obsojen na trimesečno zaporno kazen. Oporo je našel le pri Jakopiču, drugi prijatelji pa so mu obrnili hrbet. Po končani zaporni kazni je leta 1903 odpotoval na Dunaj. Za dolg v višini 850 kron je zastavil svoje slike, po njegovi oceni vredne 2.500 kron; društvo mu je zaplenilo slike in jih poskušalo prodati, a prodaja je bila slaba. Kmalu pa je vendarle nastopilo lepše obdobje v slikarjevem življenju, zato se mu razstava še posebej posveti. Leta 1904 se je Grohar dokončno naselil v Škofji Loki, kjer je nato s presledki ostal do konca življenja ter se vse bolj aktivno udej- stvoval v njenem kulturnem življenju. Ivan Grohar okrog leta 1904 pred mestnim obzidjem v Škofji Loki. Preslikava fotografije iz knjige Podbevšek, Anton: Ivan Grohar: tragedija slovenskega umetnika, Ljubljana, 1937, str. 136 (a). LR 64 / »… Sem še vedno v Škofji Loki …« 299 Razstavljeni dokumenti, dopisoval si je tudi z Ivanom Cankarjem, Otonom Župančičem, Franom Veselom, dokazujejo, da je imel stike z mnogimi predstav- niki slovenske moderne. 5 Tudi razstave, kjer je sodeloval ali jih sam organiziral, so bile vedno bolj pogoste. Tako je še istega leta v sklopu umetniškega kluba Sava (Grohar, Jakopič, Sternen, Jama, Berneker, Vesel in še nekateri) ter na pobudo Jakopiča predlagal ter organiziral razstavo »neodvisnih slovenskih umetnikov«, in sicer v uglednem Salonu Miethke na Dunaju, na kateri je tudi sam sodeloval. 6 To je bila tudi ena ključnih razstav, tako zanj kot tudi za slovenske impresio- niste in slovensko slikarstvo. Tu je Grohar s kolegi doživel velik uspeh, v nasprotju 5 Razglednica Ivana Groharja z motivom Sorice in dekletom v narodni noši. Napisana je bila 6. 5. 1904 in poslana Ivanu Cankarju iz Železnikov na Dunaj. Nastala je po Groharjevi likovni zasnovi, na njej je upodobljena Soričanka, zraven pa je avtorjev pripis: Taka je moja domovi- na. Pozdrav Iv. Grohar. Original hrani NUK, rokopisni oddelek, Ms 819, Ivan Cankar, kore- spondenca, ovoj 2, št. 1. Dopisnica Ivana Groharja Otonu Župančiču iz Škofje Loke v Ljubljano, napisana leta 1905. Ivan Grohar si je dopisoval z mnogimi predstavniki takratne slovenske moderne. Original hrani NUK, rokopisni oddelek, Ms 5/85, Oton Župančič, korespondenca. Razglednica Škofje Loke, ki jo je Ivan Grohar pisal Franu Veselu v Ljubljano; napisana 29. 6. 1909. Original hrani NUK, Ljubljana, rokopisni oddelek, mapa Veselova zapuščina, št. 2, 1908–9. 6 Fotografija razstave kluba Sava v Salonu Miethke na Dunaju, leta 1904. Foto: Fran Vesel. NUK, Slovan II, 1904, zvezek 6. Fotografija razstave kluba Sava v Salonu Miethke na Dunaju, leta 1904. (foto: Fran Vesel) »… Sem še vedno v Škofji Loki …« / LR 64 300 z domačim okoljem, ki je dve leti prej na II. Slovenski umetniški razstavi v Narodnem domu v Ljubljani zavrnilo njihove »preveč impresionistične« slike in moderne umetnosti ni razumelo ter tudi ne sprejemalo. Razstavil je 9 del, med njimi Pomlad, Rafolško polje, Vaški pastir, Zimske študije. 7 To je bilo obdobje razcveta njegovega impresionističnega opusa, kjer se je, kljub temu da je ohranjal stik s slikanjem obrazov in portretov, vse bolj posvečal naravi. V obdobju, ki je sledilo letu 1904, in v katerem se je trdno izoblikoval slovenski impresionizem, so nastale tudi Groharjeve najlepše impresije. Poudariti moramo, da je bila Škofja Loka v letih 1904–1907 še posebej pomembna za Groharja, saj tu ni slikal in živel le on, ampak sta se mu pridružila tudi Jakopič in Sternen. V tem času so nastala tudi nekatera najpomembnejša Groharjeva impresionistična dela – Macesen, Štemarski vrt, Cvetoča jablana, Stara Loka, Škofja Loka v snegu, Snežni metež v Škofji Loki, Sejalec. Škofje Loke, ki je navdihujoče delovala na njihov impresionizem, se zato še danes drži izraz »slovenski Barbizon«. Razstava nas ob prebiranju njegove življenjske poti ter ogledovanju dokumentov tako pripelje prav do teh njegovih najbolj znanih del. Na tej točki njegova zgodnja dela vstopijo v neposreden dialog z impresijami. Lahko jih med seboj primerjamo in raziskujemo, kako se je razvijal njegov slikar- ski jezik. Videoprojekcija del (njihovi originali so v lasti drugih ustanov) opozarja zlasti na umetnine, ki so nastale v Škofji Loki in njeni okolici ter za katere je nedavni projekt Narodne galerije 8 odkril tudi točne lokacije. Tako lahko sledimo tudi delom, ki jih je Grohar ustvaril v rojstni Sorici, tam, kjer je črpal navdih že za portrete: Pomlad (1903), Macesen (1904). In v Škofji Loki: Škofja Loka v snegu (1905), Kamnitnik (1905), Sejalec (1907), Štemarski vrt (1907). 9 Leto 1909 je bilo za Groharja težko, njegovo gmotno stanje je bilo kljub uspe- hom v tujini vedno slabše. Deželni odbor je ponovno zaprosil za finančno podpo- ro, a žal neuspešno. Dokument, v katerem je prošnja, pa skriva še en pomenljiv detajl, ki se izkaže za enega pomembnih pri razumevanju ne le Groharjevega miselnega sveta, ampak splošnega duha tistega časa. Zato ga izpostavi tudi sama razstava. V njem namreč oriše težek položaj slovenskega umetnika in slovenske kulture v družbi. Kaže njegovo razmišljanje o kulturi in družbi, o stanju duha, ki je vplivalo in se kaže tudi v njegovih delih, ter je danes, po 150 letih, še vedno aktualno. V njegovi misli hitro prepoznamo, da je sicer izhajal iz sebe, a je govoril v imenu umetnikov in kulture. V njej piše: 7 Grohar, Bodočnost mora biti lepša, razstavni katalog, str. 223. 8 Pot slovenskega impresionizma 1.del. 9 Originali se nahajajo v naslednjih ustanovah: Pomlad (1903; olje, platno 119,5 x 139 cm; Muzej in galerije mesta Ljubljana), Macesen (1904; olje, platno/oil, canvas, 110 x 98 cm; Narodna galerija), Škofja Loka v snegu (1905; olje, platno, 87 x 99 cm; Moderna galerija, Ljubljana), Kamnitnik, (1905; olje, platno, 87,4 x 99,5 cm; Narodna galerija), Sejalec (1907; olje, platno 108 x 120 cm; Moderna galerija, Ljubljana), Štemarski vrt (1907, olje, platno, 55 x 44 cm; Narodna galerija). LR 64 / »… Sem še vedno v Škofji Loki …« 301 »… Vsaki narod se ceni po višini svoje kulture. To je dejstvo in dejstvo je tudi, da v vrsti činiteljev kulture umetnost ni zadnja, ta se je upoštevala pri vseh kul- turnih narodih. Da pa je umetnost mogoče razvijati in dvigniti na višino, zato morajo biti ugodni pogoji, potrebna je podpora moralna in materialna. Slovenski slikarji in kiparji pridobili smo priznanja v centrih Evrope na Dunaju, Berlinu, Londonu, Varšavi, Sofiji in Belgradu; toda s tem je rešena šele ena točka; naša gmotna stran kaže še vedno vrzelj preko katere prekoračiti je nemogoče brez podpore javnih faktorjev …« 10 V tem obdobju se je vedno redkeje vračal v Sorico. Sestra mu piše: »… dragi brat, smo se li res čisto pozabili eden na druziga … minula je jesen in skoraj bo minila tudi že zima … pridi spet kaj domov kadar sneg skopni …«. 11 V tem času nastane še zadnji portret v naši zbirki, in sicer portret Dr. Antona Arka, ki je za zbirko pomemben iz več razlogov. Dr. Arko (1846, Ribnica–1908, Ribnica) je bil mestni zdravnik v Škofji Loki in sanitarni inšpektor, občinski odbornik, občinski svetnik, lastnik hiše na Mestnem trgu 37. Bil pa je tudi tisti ugledni meščan Škofje Loke, ki je leta 1896 kot predsednik Narodne čitalnice Groharju podpisal član- stvo v njej. 12 Leta 1909 je Grohar po naročilu Arkove sestre Antonije po fotografi- ji posthumno izdelal prav tisti potret, ki ga danes hrani Loški muzej. V pismu, 13 ki prav tako spremlja to delo na razstavi, se je sestra Antonija Arko Groharju zahva- lila za portret in izrazila zadovoljstvo. Grohar je korektno opravil delo za naročni- ka, a brez pretirane ambicioznosti. Vidna je značilna, že nekoliko zabrisana manira, toni so mehki, a bledi. Portret ni v koraku z avtorjevim siceršnjim impre- sionističnim razvojem tega časa. Leta 1910 Grohar še vedno čuti eksistencialno stisko in v razstavljenem doku- mentu zapiše še eno pomenljivo misel, ki lepo zaokroža mozaik doživljanja njego- vega položaja kot umetnika: »… Sem še vedno v Škofji Loki in sicer me vežejo na njo dve stvari: lepa okolica, zelo prikladna za slikanje pokrajin ter cenejše živ- ljenje kot kje drugje … Ne manjka mi uspehov, lahko rečem vsaka razstava kate- re se udeležim prinese kaj, toda večina samo moralna priznanja. Prodam sicer tu in tam in sicer dobro ali to je tako redko, redko. Za nakup smem računati 10 Prošnja Ivana Groharja Deželnemu odboru vojvodine Kranjske v Ljubljani za finančno pod- poro, 29. 12. 1909. Original hrani NUK, Ljubljana, rokopisni oddelek, Ms 1078, Ivan Grohar, mapa 1, št. 15. 11 Pismo Frančiške Grohar bratu Ivanu Groharju, napisano, 28. 3. 1909. Original hrani NUK, Ljubljana, rokopisni oddelek, Ms 1078, Ivan Grohar, mapa 1, št. 15. 12 Sprejemni list Narodne čitalnice v Škofji Loki, izdan Ivanu Groharju oktobra 1896, podpisal ga je dr. Anton Arko. Original hrani NUK, Ljubljana, rokopisni oddelek, Ms 1078, Ivan Grohar, mapa 1, št. 5. 13 Zahvalno pismo Tončke Arko Ivanu Groharju za izdelan portret brata Antona Arka, napisano 20. 10. 1909. Originalno pismo hrani NUK, Ljubljana, rokopisni oddelek, Ms 1078/c. »… Sem še vedno v Škofji Loki …« / LR 64 302 le z javnimi činitelji, privatni ne kupujejo, ker umetnost ne spada pod naslov športa. Naročil ni …« 14 Če bi Grohar danes imel priložnost videti, kako je zbirka njegovih del v muzeju postavljena ob bok pravkar prenovljeni športni zbirki, bi bil verjetno zadovoljen. Grohar je imel v tem času za seboj že kar plodno pot. Tudi njegova osebna zapisnica 15 iz leta 1910 je na voljo obiskovalcu. Vanjo je Grohar zapisoval sezname slik s cenami, sezname barv, navedbe dolgov posameznim upnikom in podobno. Leto 1911 bi bilo lahko za Groharja eno obetavnejših, a se je žal izkazalo za usodno. Deželni odbor mu je, po posredovanju Riharda Jakopiča in Janeza Evangelista Kreka, končno odobril 2000 kron podpore za študijsko potovanje v Italijo, ki si ga je tako dolgo in srčno želel. Na ogled je tudi eden njegovih zadnjih življenjepisov, ki ga je verjetno napisal prav za to prošnjo. 16 Grohar naj bi iz Sorice 14 Groharjevo pismo neznanemu naslovniku, verjetno leta 1910. Original hrani NUK, Ljubljana, rokopisni oddelek, Ms 1078, B št. 4. 15 Groharjeva osebna zapisnica. Verjetno iz leta1910. Original hrani NUK, Ljubljana, rokopisni oddelek, Ms 1078, Ivan Grohar, mapa 3, št. 2. Datacija na podlagi Groharjevega zapiska v beležki, kjer navaja neko notico iz časnika Slovenec, datiran 30. 4. 1910. 16 Curriculum vitae. Groharjev lastnoročno napisan življenjepis iz leta 1911. Slikar ga je verjetno dodal k vlogi za finančno podporo, ki jo je za pot v Italijo vložil tudi na Ministrstvu za uk in Dr. Anton Arko, 1909; olje/platno, 66,5 x 48,5 cm, Loški muzej Škofja Loka. (foto: Tihomir Pinter) LR 64 / »… Sem še vedno v Škofji Loki …« 303 prišel v Ljubljano, da bi si nakupil vse potrebno za pot. Toda uresničitev davne želje mu je preprečila huda bolezen, ki naj bi jo vse dotlej skrival. Oslabelega so ga odpeljali v Deželno bolnišnico, kjer je 19. aprila 1911 zaradi jetike umrl. Danes je v Groharjevi rojstni Sorici Spomenik Ivanu Groharju, ki ga je leta 1967 ustvaril kipar Tone Logonder. Grohar je v njem upodobljen v ponosni in veličastni drži. Postavljen je tja, kamor ga je vse življenje vleklo srce in kamor se je, na tak ali drugačen način, vračal skoraj v slehernem delu. Njegova dela in misli, kar želi izpostaviti tudi naša razstava, poudarjajo prav to, kar izkazuje tudi kip. Kako je bil Grohar kot človek in kot slikar ponosen na domače kraje. Kako je bil osredotočen na domovino, bodisi kadar je slikal naravo in lepoto podeželja ali malega, preprostega človeka. Ko je vstopil v mednarodni prostor moderne umetnosti, je z nacionalno zavednostjo v slikah povzdignil ne le domači kraj, ljudi, ampak celo domovino. In čeprav je bil do nje kritičen, saj je moral, kot beremo na razstavljenih doku- mentih, najprej uspeti v tujini, da ga je nato sprejelo še domače občinstvo, je ljubil njen svet in to kazal v delu. Razstava izpostavlja oba pola njegovega doživljanja sveta: pomen njegovih uspehov na razstavah in zagate, na katere je naletel kot umetnik in človek. Nagovarja današnjo družbo in ima tako hkrati tudi nekaj bogočastje. Original hrani NUK, Ljubljana, rokopisni oddelek, Ms 1078, Ivan Grohar, mapa 1, št. 9. Groharjeva rojstna vas Sorica s spomenikom Ivanu Groharju, ki ga je ustvaril kipar Tone Logonder. (hrani: Loški muzej Škofja Loka) »… Sem še vedno v Škofji Loki …« / LR 64 304 angažiranega naboja. Tako kot ga je imel tudi Grohar z neupogljivo in vztrajno umetniško držo. Čeprav se tega v delih morda ne zazna neposredno, jo je vendar- le slutiti v slikarjevem skoraj heroičnem oboževanju lastne »zemlje« in trmastem vztrajanju v precej »trdem« umetniškem poklicu. Najprej pa je postavitev te raz- stave predvsem poklon Škofje Loke in njene širše okolico Groharju kot osebnosti in umetniku. Njegov duh tako po 150 letih ostaja še naprej z nami – ali kot je nekoč sam rekel: »… sem še vedno v Škofji Loki.« 17 VIRI: NUK Rokopisni oddelek Ms 5/85, Oton Župančič, korespondenca. Ms 819, Ivan Cankar, korespondenca, ovoj 2, št. 1. Ms 1078/c. Ms 1078, B št. 4. Ms 1078, Ivan Grohar, mapa 1, št. 4. Ms 1078, Ivan Grohar, mapa 1, št. 5. Ms 1078, Ivan Grohar, mapa 1, št. 9. Ms 1078, Ivan Grohar, mapa 1, št. 15. Ms1078, Ivan Grohar, mapa 3, št. 2. Mapa Veselova zapuščina, št. 2, 1908–9. Slovan II, 1904, zvezek 6. LITERATURA: Smrekar, Andrej: Groharjeva portretna umetnost. V: Moč pogledov : portretno slikarstvo Ivana Groharja, razstavni katalog, Škofja Loka : Loški muzej, 2011, 117 str. Grohar, Ivan: Ivan Grohar : (1867–1911). Bodočnost mora biti lepša, razstavni katalog, Ljubljana : Narodna galerija, 1997, 240 str. Michel, Mohor; Ciber, Nataša; Šerbelj, Ferdinand: Pot slovenskega impresionizma. Del 1, Pot sejalca. Ljubljana : Narodna galerija, 2017, 65 str. (zbirka Kulturne poti Sveta Evrope : poti impresionizmov). 17 Groharjevo pismo neznanemu naslovniku … prav tam.