Miran Jare: Orni čarodeji. Miran Jarc: v Črni čarodeji- Prvo poglavje. 1. Nekega oktoberskega večera je stopil iz vile «Carmen» še mlad gospod v črnem svrsniku. Njegove temne oči, ki so šc povečale vtis bledega in upalega obraza, so se nemirno ozirale po prazni cesti, ki so jo strašili kostanji okostenjaki. Čez pokrajino, ki jc vzbujala videz napol predmestja in napol vasi, je vel suh veter, razširjajoč vonj po snegu. Gospod se še ni prav razgledal po svinčeno težkem nebesnem svodu, čigar sivina je slieila brezkrajni zapušeenosti, ko se mu je iz drvarnice tik vrta približal srednjevelik mož ter ga brez ovinkov in neprijazno nagovoril: «Gospod učitelj Molj, danes vas zadnjič opozorim zaradi plačila najemnine. Gospodar noče slišati o nobenem odlogu vec. Za opomine se niste brigali.. Gospod v črnem svršniku se je umaknil za korak in odvrnil: «O tem se bom že z gospodarjem pomenil! Kako se me vi sploh drznete ustavljati na cesti!» In okrenil je godrnjajočemu oskrba niku hrbet in pospešil korake v hrib, obrastel s smrečjem. Dasi so se mu stopinje vdirale globoko v blato in ga je avto, ki je pridirjal mimo, oškropil do ramen, sc šc ogledal ni okrog sebe, temveč je hitel kakor mesečnik, topo zroč v gozdno po^ mračino, ki se je pravkar zgrnila nad njim. Šele na tihi stezici, ob kateri so v precejšnji razdalji samevale lesene klopiee, se je ustavil. «Gospod učitelj Molj, učitelj Molj!» si je v mislih obnavljal oskrbnikove porogljive besede. «Ali se morda tudi on že norčuje? Tudi on že ve, da sem odpuščen, da sem brezposclnik in brez* domec? Drugače bi se pač ne bil tako razkošatil pred mano! Kako se mu je radovalo lice! Ali je bilo to maščevanje, ker sem njegovega sina v šoli kaznoval? Otročje maščevanje! — Torej mi vzamejo še streho? Ha, čisto prav, da se je naključilo tako: lažja ' bo ločitev od vseh teh zavistnih in sovražnih ljudi, od varljivo, lepih krajev in letnih časov ter od breznadejnih omotičnih sanj, tem strastnejši bo povratek v molčeče kraljestvo duha, kjer vlada vse izravnavajoča zvezdna tišina. . .» Na vrhu hriba se je ustavil. — 41 — ib.si Digitalna knjižnica Slovenije ^ Miran J are: Črni čarodeji. ^ Pod njim jc ležalo mssto, ki ga jc obdajal ogromen meglen obroč. Po hišah so so tižigale lučice in kmalu je zažarelo tisoče in tische žarnic, da je bilo videti, kot da GO to širno naseliščc okrasile same zvezd«, ki so bile zapustile mrko nad zemljo vzbočeno riebe. Molj je sUl ob prizidku zapuščenega grajskega stolpa, ki 3c bil v poletnih P-Oš;eh marsikomu č aro vito ozadje za njegovo idilo, posuto z utrinki iz balalatke, ob kateri je ruski begunec s pesmijo oz ar j al svoje brezupo hrepeneti je ,.. Ruševina je bila okamenjena, nekoč kot vonj lahna pesem, ki pa je zdaj težila dušo kot skala. Mesto tam v dalji je zdelo kot prežeča zver, ki so jo spočele zle misli. Jn Molj se je začutil osamelega, da bi zavpil v vesolje, ko bi ne vedel, da je tudi vseprosiranstvo obdano z brezmejno kovinsko-mrzlo steno, ki odbija še tako vročični krik v pošto* lerjcnem odmevu nazaj v človeka. Njegova duša je bila tako trudna, da go se mu opotekale noge in se je moral nasloniti na zid. Brezvoljno js gledal privid, ki mu ga je pričarala pred oči mrzlično razvnela domišljija: selski dvorec v zahajajočem solncu,.. na verandi sedi deklica s knjigo v roki in Čita ,.. poleg nje se igra mačica... o polj se vračajo kmetje v svoje tihe domove,,, • Toda varljivo sliko je vrgel od sebe s sunkovitim naporom kot caco strupa, H mu jo ponuja izkušnjavec* V vsej grozoti se jn zavedel, da je brez službe, brez doma, bres človeka. Ali v zameno za to strašno spoznanje ga je prevzela opojna n,iisclf da ni zdaj vezan na nikogar, da je v tej samoti velik kakor piramida v puščavi, da stoji nad mestom kakor neizprosen vojsko* vodja, ki bo zasužnjil tisoče in tisoče duš lam v dolini, in po* veličal se je v ogromno postavo mrkega konkvistadorja, ki brodi po neznanih morjih, odkrivajoč tajnovite dežele duhovnega razodetja. To ni bil več odslovljeni učitelj Ivan Molj, temveč nocoj še neznani, jutri že morda od tisočev in tisočev proslavljeni in oboževani nadvladalec hlapčevskih src, zdravnik bolnikov, reši* telj sužnjev, tešitelj spovedanccv, voditelj skesancev — človek brez imena, pokorni ozn an je valeč Neizraznega. V svojo vlogo se je vživel tako bolestno ognjevito, da ni opazil pTŠečega dežja, ki ga je veter kmalu razbičal v naliv. Zganil se je šele tedaj, ko se ga je dotaknila človeška roka. 42 - - ib.si Digitalna knjižnica Slovenije X. Miran Jarc ; Črni čarodeji . X Kot bi zrasel iz tal, je stal pred njim knjigovodja Mirtič in ga prebadal z nepremično vanj uprtimi očmi. Molj se je le nejasno zavedel xMirticcvega posmehljivega vprašanja in mu je, se ves pod vtisom vmišljene moči, prezirljivo odvrnil: «$ pomilovanjem zrem na to ubogo mesto, ki bom nanj še prav neusmiljeno stopil!» «O, ali si pri Allanovcih, da si tako krvoločen?» Molj se jc takoj domislil lesne družbe Allan & Co., ki je bila na glasu, da se pod njenim okriljem zbirajo državi ne* varni ljudje. «Seveda, včeraj sem sc včlanil, kmalu se nam boste pokorili vi vsi,» se je hrezdomcc rezko zasmejal, hotee s tem izmišljenim pritrdilom presekati tok nasilnega vpliva, ki ga je začel nanj prožiti že davno mu zoperni Mi rtič, «Potem poznaš tudi propalico Verg^rija,» je nastavil knjigo* vodja premišljeno past in potegnil učitelja tesneje k prizidku, da bi se zavarovala pred gostim dežjem. Molj je sicer delavca Vergerija poznal je s ceste, vendar sc je zdaj mahoma zanj ves zavzel, nakar je Mirtič oprezno pristavil: «Dragi moj, v nevarnih mrežah se nahajaš. Prav očetovsko ti svetujem, da se izmotaj iz njih,» Knjigovodji je poudarek «očetovsko ti svetujem» služil kot izborno sredstvo, s katerim je nasprotnika prisilil, da mu je v užaljenosti zaklical: «Tvojega nasveta prav nič ne potrebujem. Nocoj pa ti povem, da me boš še ti prosil nasveta!» Mirtič je dosegel svoj prikriti namen, zato jc naraslo napetost med obema oblažil z običajno rečenico, ki jo je še omehčal z nenavadno prijaznim poudarkom, kar je Molja tembolj osup* . nilo in mu povečalo nezaupanje, «Kaj bi stala na dežju i Jaz grem v mesto, tudi ti se menda ne boš več naslajal nad to ncpriljudno oktoberSko temo.» Učitelj je vsiljivca le površno poslušal, bliskovito pa mu jc v zavest šinila misel: «kaj sploh tu stojim .,,» V naslednjem trenutku je že sklenil, da ostane do pozne noči pri «Zmaju» in da se v resnici vpiše med Allanovce. Poslednji sklep pa je bil ukaz nekega neizvestnega, notranjega človeka, ki ga je Molj raz* krinkal šele mnogo kesneje po vseh čudnih dogodkih, ki so sledili temu usodnemu večeru. Z Mirtičem sta brez besed zavila po najbližji stezi. Da bi tesnobno molčanje prekinil, je knjigovodja izpre^ovoril: — 43 — a ib. si Digitalna knjižnica Slovenije ^ .._^Г<Ј:,^^J^1'• p .„ ,. ~'' «In kako živil drugič-".? že ves teden te m bilo ш ispregled.» «Romam po tujih deželah,» se je ubežnik spet zasmejal, «ri&d zemljevidi presedam veter za večerom,» «Prijetno opravilo» ki menda nikomur ne koristi, p i- tudi ne škoduje.» «Ali misliš, da mora vsako opravilo ali koristiti ali. škoditi?» «Mora. Le eno od dveh je mogoče,» je odvrnil Mirti 5 in če dodal: «Z oskrbnikom Gromom pa se ne razumeta?» Začuden je Molj \tpr\ svoj pogled v. spremljevalca, čigar vprašanje zvenelo čisto nevažno in nedolžno, in da bi prikril namen svojega poizvedovanja, se je Mi rtič opravičeval: «,.. Sam ne vem, kdo mi je bil to mimogrede povedal.» «Kaj nit mar oskrbnik Grom! mesec dni me gleda po str a™. Pravega vzroka ne vem. Med njim iri menoj bi že prišlo do mučnih prepirov, če bi ne bil jaz tako potrpežljiv. Sicer pa • bom v kratkem rešen vseh teh krvnikov.» «Alf. odpotuješ v Dol?^ «V Dol?» se je Molj začudil. «No, včasih si Sei često tja obiska vat svojo sestro učiteljico; in udobnost, ki si jo užival na Logarjevem gradu, ti menda še ni izdehtela iz spomina, čeprav sanjariš o uporništvu in ro varstvu.» Učitelj je molčal Spev: se mu je pred duhovnimi očmi pojavila ona prividna podoba: .., selški dvorec v zahajajočem solncu ... čitajoča deklica. -. Ta slika je bila zanj vedno se povr^čajoč napev, čigar libra* nost so zdaj pa zdaj razglasili rezki koraki piihuljeno stopajočega Mšrtiča. Na zadnje vprašanje učitelj sploh odgovoril ni, kajti Se sta se usta vik ob kandelabni na križišču dveh predmestnih ulic. Molj je samogibno podal Mirtiču roko in Se preden s^ je dobro zavedel, ge. je nočni spremljevalec pustil samega med viso* ktrni, temačnimi hišami. . Oddahnil se je. Ko j za tem pa mu je spet zagrabila misli skrb bodoče dni; gro^o, ki jo. je čutil le v sebi, so izražala temna, пгека poslopja. Med njim in svetom je .zijala brezdanja tema in ni je bilo niti lučke vaTljivke, ki bi jo razsvetlila vsaj za hip. Ta lučica je ugasnila tudi v njem samem. In ko je stopal po starinskem tlaku H okroglih kamenjev, ga je vso pot zasledovala podoba knjigovodje Mirtiča, _ 44 ä ib.si Digitalna knjižnica Slovenije Miran Jaic: Črni čarodeji. «Noč ga je dala, noč ga bo vzela,» sc je tolažil, toda na dnu te tolažbe je zdela že dolgo uspavana groza, napovedovalka ten> nih dogodkov, ki so jih ob njihovi uri vtelešene sprostila skriva nostna carstva človeških misli. 2. Dasi je bilo žc pozno, se je knjigovodja Mirtič vendarle na; potil k svojemu predstojniku, ravnatelju izvoznega podjetja «1кат», gospodu Grozdu, ki ga je ob domenjeni uri pričakoval v odlieni sobi petnadstropne palače. Gospod Grozd je prišleca skozi ščipalnik ostro premeril in mu skoro neprijazno ponudil naslanjač za mizico, ki jo je obsevala rdeča svetiljka. Ta hladni sprejem pa ni knjigovodje prav nič omalodušil, saj je dobro vedel, da izvira ravnateljevo vedenje iz premišljenega namena, obdržati svoje oblastno stališče nad svojimi uradniki. Mirtič pa je mlademu ravnatelju rad odpustil to veselje, saj je zato pričakoval upravičene koristi. «Točni niste,» je Grozd pripomnil in se vsedel v mehak naslanjač. «Zamudil sem se, oprostite, gospod ravnatelj, toda ta zamuda ima zelo važen vzrok, ki vas utegne zanimati.» «Že spet me boste nagradili s kakimi bajkami,» se jc Grozd omalovažujoče nasmehnil, dasi je Mirtič takoj opazil napetost, ki sc je polastila ravnatelja, ter je zato igral nezanimanje za nadaljnji razgovor. «Oprostite, gospod ravnatelj, morda bi vas s svojimi bajkami gotovo oropal predragocencga časa,» «Glejte no, gospod Mirtič, vsaka moja beseda tudi še ni zakon, ki bi se mu morali slepo pokoriti. Nasprotno, moja najsrčnejša . želja ;e, da mi poveste svoj najnovejši doživljaj,» Grozd je ponudil uslužnemu uradniku cigareto, na kar je bil ta izredno ponosen, ter je se pristavil: «Ali ste se tudi oglasili pri oskrbniku Gromu?» «Tudi tam sem bil, toda gospod Vrhovec se še ni vrnil s poto^ vanja, oskrbnik pa nima nikakih podatkov glede prodaje vile ,Carmen'.» Ravnatelj se je zamislil. «Nerodno; prav zaradi tega bi bil rad na jasnem. Vrhovec mi je namreč pisal, da se v kratkem vrne in da se pomeniva glede nakupa njegove vile.» «Ali jo misli prodati?» - 45 d ib.si Digitalna knjižnica Slovenije v Miran Jsrc: Cr m ta rode j i. iXf «Dii, naseli sc v Dalmaciji.» «Zate je torej oskrbnik Grom tako nemiren; zdaj razumem.» «Da je nemiren?» Џ vprašal ravnatelj. «Saj nima vzroka. V slučaju, da postanem lastnik vile jaz, bo on itak nadalje ostal oskrbnik, saj sem mu naklonjen, ker je skrben in delaven.» «Tudi jaz imam o Gromu isto mnenje. Skoda, če ga ne bi sprejeli v svojo službo,» je pristavil knjigovodja. «Je lahko bres skrbi.» «Tem večjo skrb pa mu povzroča učitelj Molj.» Pri zadnjih besedah, ki jih je knjigovodja izrekel skoro šepeta* joče in s tem naglasi! njih važnost, se jc ravnateljeva pozornost podvojila. Naglo je stopit pred Miriiča in mu skoro zapoveHo* valno zaklical: «Kaj je 7, učiteljem Moljem?» «Postopa.» — Mirtič je položil ogorek cigarete na pepelnik. «Postopa? Torej je že brezposehiik?» Čemu me o tem sprašuje, ko s&tti najbolje ve, je pomislil knjigovodja. Grozd ^ je nadaljeval: «Postopači pa so družbi nevarni. In Molj je še prav posebno nevaren. Ta vam je sijajen zgled polizobraženea. Prenapetež je, zmožen uresničiti najdrznejša zasnove.» «Mislite, gospod ravnatelj, da je Molj res tako nevaren?» «Zdaj dvomite celo vi? Ali ga boste zagovarjali?» Mirtič je nagubal, čelo, kot da se mukoma trudi, da bi sprejel ravnateljevo nasiranjs, dečim se je v srcu smejs.1i nad uspehom, ki ga je dosegel: zdaj je uvidel, da ne bo ravnate!, j nobeno ceno izpustil učitelja is šaha. Preudarno je prikimal: «Niti najmanj nisem dvomil. V resnici: Molj postane lahko se velik škodljivec.» «Dandanes mrgoli takih hujskačev. Ljudstvo je nezadovoljno, izprijeno, v svojih zahtevah pohlepno. Vsak potepuh bi se že rad vsedel na stol, ki smo s t ga mi priborili z delom brez oddiha, z delom, z delom, gospod flflirtič!» «;0a, da,» se je knjigovodja poslušno priklonil. «Dal» je Grozd pomislil in sc vsedel v naslanjač, «glejte, zdaj pa vam pride тпс-Л te rovarje tak prenapete!, ki si jo v svoji zagrenjenosti, bolestni domišljavosti in pod vplivom strupenih, utopističnlh knjig splete.) dj^en načrt in ... in... sej si lahko mislite ...» f . «Naravnost nedogledne posledice lahko nastanejo, izbruhnejo nemiri, ki.. .» — 46 — d ib.si Digitalna knjižnica Slovenije >У,тла .i^n:: Cr:Y: .jm-: j i. ,, «... ki nas lahko usodno udarijo, Kaka nevarnost za pod, jet je 1» sc je ravnatelj stopnjema razburjal ter namenoma po, udaril zadnje besede, da jc * tem opravičil svoie naslednic predloge, boječ se, da se Mirtič ne bi sita* začudil vne^my zasledovanju preganjanega izobčenca Molja «Da so ga odslovili iz službe, je trden dokaz, da mož ni zanesljiv m da je kvaren vzgoji mladine,» se je knjigovodja r odvizal, «dasi bi bilo vsekakor previdne je, da bi mu službo se nadalje postili, ker hi mu s tem Sc v kali za trii njegovo kljubovalno in uporno naravo, dečim so mu zdaj še bolj podnetäJi. zagrenjenost.. «NeT ne, moralo se jo tako zgoditi in prav je .. «Prav? To so zdi, kakor da sto si sami želeli, >spod ravnatelj", da so ga vzgojili v sovražnika ...» Gospod Grozd se je zdrznil. Premrasi! ga je občutek raz* galjenosti. Nehote si je popravil suknjo m sc ozrl l dobro zakurjeni peci. Premalo sem oprezen, je pomislil, Mirtič bi utegnil celo iz vedeti za ozadje cele zadeve; toda povod mora ostati tudi njemu tajen, kajti kdo ve, čc jc Mirticeva usiužnost res iskrena. Mirti če vim prezvedavim in pozornim očem pač ni ušla ta hipna zbeganost, ki so je očitovala v ravnateljevera vedenju. Ta pa mu je ostro pogledal v obraz, rekoč: «Gospod Mirtič, sami veste, da sem vam že prej včasih omenil tega učitelja. Ce dobro preudarite, kako oprezen in buden mora biti v teh časih človek, ki zavzema kako visoko mesto, se prav gotovo no boste Čudili, da sem tudi nocoj navedel razgovo- na to Povem vam brez ovinkov; Molj j.- nevaren. Kadar bom imel vse niti v rokah, vam bom razkril tudi vse vzroke svoje upravičene sumnje. Za zda j. pa naj vam zadostuje moje potrdilo. In ker vam 'zaupam,. Pri teh besedah so se knjigovodji zablismle oči v k^maj za* drzanem vzhičenju. Že je hotel ravnatelja Prekiniti ver dar ie l-molca) v nadi, da mu Grozd sam izsili nasvet («zaradi varnosti», si j t mislil). «... in ker vam zaupam v^s prosim, da ob т riliki poiüvestc za 'razmere, ki zdaj v njih živi učitelj Molj, kajtimorda so mi Pos da ga zajamem pri .. 1 Mirtič se jc nasmehnil;, «Upam, gospod ravnatelj, ds bi vam mogel prav zdaj koristiti Zc pre j sem vam namignil o neki bajki.. » — 47 „ Miran J tre: Črni čarodeji. K L | г—n 1--П-1 ..riiiagi—j |Д1=1*ЧШПИ Ker je ravnatelj kar molčal, je začel knjigovodja povsem mirno m kot da se ne zanima za to zadevo, pripovedovati o svojem večernem Sprehodu na stari grad; omenil je srečanje z učiteljem, posebno pa je naglasil njegovo čudno vedenje. Ravnatelj ga je prekinil: «Ali se vam m morda njegovo po* našanje zazdelo zmedeno, docela blazno? - -.» «To bi bilo izvrstno orožje, ki si ga je revo Ž sam proti sebi skoval,» se je Mirtfč posmebnil, s koj nato pristavil: «Gospod ravnatelj, še veliko zanesljivejše orožje imava!» .«Zadostuje mi, da ga proglase za hlamsga.» «To IA nt uspelo. — Kaj pa porečete k naklepu, da naj bi gft krstkomalo zaprli kot člana tc in te tajne družbe?» Grozd se je vzradostil ob posrečeni Mirtičevi misli. «In, gospod ravnatelj, o Molju to lahko dokažemol» «Dokazemo?!» «Nocoj'se je v razburjenosti zagovoril in mi povedal, da je pri — Allanoveih!» Ravnatelj je ostrmel, knjigovodja pa so je samozadovoljno smehljal ш od diha je se čakal odgovora. «Pri Allanovcih?» Včeraj se je vpisal v njih črno knjigo. To zadošča. Treba Se le зе nekoliko počakati, da se ne prenaglimo, da jih razkrin* kamo in po njih bo. O Molju sem prepričan, da se bo v kratkem obremenil s obilno množino obtežilnih de j ari j.» Ravnatelj je zamišljen pristopil k Mi rtiču in mu segel v roko, kar j« pomenilo, da je njunega razgovora konec. Knjigovodja je vstal. «Gospod Miriič, hvala vam. Tudi v bodoče se lahko zanašate name. Vedno bom vaš prijatelj.» Ko je Miriio zaprl glavna vrata za sabo, je pomislil: moja pot .gre kvišku. Izborno lestvico sem si spletel. . Že se je videl kot Prokuris t a, podravnatelja, ravnatelja. Nehote pa so je vprašal: Čemu m sploh tako sovraži? Pravi, da je, njegovemu podjetju nevaren. — Kako je to poudarjal! — Toda, motiš se, dragi moj, če misliš, da verjamem vsaki tvoji besedi! Ubogi Molj bi naj ogrožal njegov obstoj? — Ne, ne. Tu so v igri docela druge oko&iostL Med njima je gotovo kako staro osebno nasprotstvo. — Vseeno. Ce me hoče ravnatelj imeti'za slugo — bodi, te/da pošteno me bo moral nagraditi! In vso pot je sanjal o razkošni bodočnosti, (Dalje prih.) — 48 — d ib.si Digitalna knjižnica Slovenije Miran Jarc: Črni čarodeji. in v solricu pod nebom oblaki z vetrovi kramljajo kot beli golobi, ki svojih poti in smeri ne poznajo ... Le mi smo pogreznjeni v mračni tesnobi teh grobnic kamnitih, zazidani smo v katakombe brez radostnih dni in se tipi jemo proti izhodu vprašanj Iabirintskih, vijočih od TO da se k rodu: ob mrežasta okna bijo hrepenenja in duše nam iščejo v večnem spoznanju zaslombc, utehe v meglah pozabljen j a ... Le redko nam misel življenje v cvetove razneži, v smehljaju zaljubljene žene le redko koprena polsna nas omreži: strasti in pohlepi kot lačne hijene nam s kremplji razdraženih nog teptajo cvetove, raztrgajo sanje ' in v dušah zapuščajo grozo, nemir in kes an je — zakaj, o, zakaj si ustvaril nas, bog? Usliši me, reši me, daj mi odgovor, da žejne cisterne od tvojih besed bodo polne; odvzemi z ramen mi vseh tajnosti tovor in daj, da ozdravijo misli mi bolne! Naj duša te moli potem ali kolne, o, naj v srednjeveški ekstazi pod mistično zvita kopreno pred tabo ponižana v prahu se plazi, naj pluva nate od demonov obsedena, začarana v satanski, magijski krog nad b lažno stne, temne prepade privedena — vseeno, vseeno: ni strah me požara plamtečih nadlog, samo to mi povej, zakaj si ustvaril me, bog! Miran Jarc: U čitelj Ivan Molj je že hotel vstati od mize in zapustiti za* dimljeno gostilniško sobo, saj se je dolgočasil; četvorica precej glasnih kvartopircev, ki jim je kumoval okrogli gostilničar — z rdečo čepico na glavi — pa se itak ni menila zanj. Ko je — osamljen — pokadil že precej cigaret in — 101 — d ib.si Digitalna knjižnica Slovenije Mirili Jarc: Črni čarodeji. X izpil že tretjo četrtinko, je v pivnico vstopil z oblastnim in vedrim obrazom domišljavi in dobrodušni starinar Bergant, ki ga jc uči* telj žc delj časa poznal po njegovem sinu. Družba je s krohotom odzdravila došiemu, že malo vinjenemu znancu, ki pa je prise del k Molju in naročil zase m zanj obilno večerjo, kar je vsekakor značilo, da ima mož posebne namene. Bergant je bil trgovec in hkratu svojevrsten mislec, ki je mnogo doživel in mnogo preeital, toda njegovo znanje je bilo tako ne^ urejeno in površno, kakor blago v njegovi prodajalnici, kjer so se poleg starega pohištva kupičile kuharske, vrtnarske in vremenoznanske knjige v bratski slogi z antičnimi klasiki, naravoslovnimi in modroslovnimi razpravami. Molja se je starinar poslužil, ko ga je bilo treba pridobiti z;t hišnega svetovalca glede njegovega petnajstletnega sina. za katerega je silno ponosni oče izbiral razne vrste poklicev, Starinar je svoje razmotrivanje neprestano okrepijal s tem, da je fantovo zmožnost primerjal svoji darovitosti. ki je bila vendar izredna. «Vidite, gospod Molj, iz nič sem se povzpel ;iko visoko. Tistih par šolskih let ne upoštevam. Človek mora doseči vse znanje iz sebe. Sam mora čitati, premišljati, sklepati, snovati.» in mož je govoril o politiki, o gospodarstvu, o svojih kupčij skih poslih in potovanjih po hrvatskih in primorskih mestih, dokler ni slednjič vzkliknil; «Vidite, človek se trudi, muči, ubija .. . čemu ves njegov napor, čemu? Nemara veste to vi, gospod Molj... ha, ne veste...» «Morda vi?» se je učitelj trudno nasmehnil in si z roko pod; pri čelo, kj jc po njem rila omotična vročina. «Jaz vem —» je starinar skoro skrivnostno dahnil v prepade* nega poslušalca, ki ga je začel oblivati pot in se mu je telo treslo v nenavadni drhtavici. Molju se je hipno zazdelo, da se vsa soba pozibava v uglušujočem šumenju in vpitju, iznad katerega SL vzpenja le strašeči «jaz vem —» in videl je le še rdeči Bergantov obraz in dvoje ostro sijočih oči, ki so mu gledale v dušo. Starinar ga je rahlo prijel za vročo roko in se pomirljivo zasmejal: «Nič hudega, gospod učitelj, majhna slabost vas je obšla...» Učitelju je ko j odleglo, ni ga pa ostavii mrzki občutek, ki ga je Vsega premrazil. ko se ga je dotaknila starinar jeva roka m ko jc trgovce nanj izpustil svoj pomirjevalni pogled. «Zdaj se mu nc mötem več izviti,» se je preplašit. «Preveč delate, gospod Molj, oči so vam nemirne in roka se vam trese. Škoda za vas... škoda ...» je trgovec zakimal. — 102 — d ib.si Digitalna knjižnica Slovenije K Miran Jarc: Črni čarodeji. «Škoda?... Toda, kaj sploh govorite!» sc je branil Molj-«Škoda za vas, škoda,» je ponovil Bergan t s še važnejšim glasom, «kajti vi ste izmed tistih, ki so svojo voljo zamenjali za suhotno, knjižno učenost. Taki ljudje mnogo vedo, toda za živ* 1 j en je so nesposobni, so podobni mesečnikom, ki blodijo po strehah. Kadar pa jih pokliče najpreprostejši in najglupejši me= ščan, treščijo — prebujeni iz sna — na zemljo. In to prebujenje je za marsikoga strašno; roke so okorne, misel topa; nekateri od njih zlezejo vase kot želva in se tolažijo z nekim razkošnim, za* sanjanim življenjem . „. životarijo brez zmisla .,.» Molj je osupnil ob besedah moža, od katerega ne bi nikdar pričakoval tako resnega pojmovanja. Vseeno pa ga je neprijazno prekinil: «Toda, kaj je sploh zmisel življenja?» «Zmisel.,. zmisel?» se je razgreval star in ar, «zmisel je — delo.» Ko j nato pa je, opazivši na učiteljevem obrazu razočaranje, nadaljeval; «Zmisel tiči v delu. Vem, da sc ne znam točno iz* raziti, toda saj ne gre za besede. Povejte mi, ali niso pesniki voh če nesrečni ljudje, kakor se pravi?» «Pravijo, da.» «Ker samo tožijo po stvareh, ki jih ljudje volje dosežejo!» «Ali mislite, da res tožijo po samo dosegljivih stvareh?» «Vem, tudi vi, gospod Molj, se nanje ozirate kot na vodnike človeštva, pa ne uvidi te, da so vse njihove pravljično lepe besede le na poseben način izražen krik po ženski. V čem se torej raz* liku jejo od nas drugih? Le v tem, da so ne zmožne j ši uresničiti svoje želje. In tudi vas bi lahko smatral za pesnika...» in pri teh besedah se je starinar bližje pomaknil in mu počasi zlogoval: « Tudi vi trpite zaradi ženske!» Učitelj ni mogel prenesti bodečega pogleda. Če jc mogel doslej le deloma pritrditi starinar je vem u modrovanju, je zdaj osupnil nad zag o net no * resnično ugotovitvijo njegovega stanja. V glavo mu je šinila skoro blazna'misel: «Ali je morda ta Človek tajno* videč?» In je skoro pritrdil tej misli ob naslednjih starčevih besedah, ki jih je ves začuden začul kot skozi neko kopreno: «Vaša izvoljenka živi na deželi, kajne? Toda, tole vam sve* tujem, ker vas ljubim: uničite takoj vsako nadaljnjo misel nanjo! V pogubo vam bo!» «Odkod ve to, odkod?» se je zvijal Molj pod Bergan to vim smehljajem, ta pa je — kot da je uganil učiteljevo zadrego — mirno odgovoril: 103 5L Digitalna knjižnica Sloveniji X. Miran Jarc; Črni čarodeji. X ft Vašo sedanjost berem iz oči, bodočnost pa iz roke...» S prstom mu je pokazal na dlani ženskomchkc bele roke dve zna? čilni črti, ki jih je tolmačil z neverjetno točnostjo. Molj se je zamislil in odgovoril s trudnim glasom: «V pogubo mi bo, pravite?» «Ali sem uganil, kaj?! Vidite, ko sem govoril z vami, sem opazoval vsako vašo nehoteno kretnjo, s katero ste se nevede razkrili. Sem pač trgovec in trgovski poklic me jc temeljito naučil ostrega opazovanja in pazljivosti,» «Zakaj da mi bo v pogubo?» «Nc vznemirjajte se preveč zaradi tega. Bodi vam ta ljubezen v razvedrilo aH zabavo, toda nikar si ne grenite življenja zaradi podeželskega dekleta. Stanje take svojevrstne blaznosti izsrka človeku vse sile in mu omrači pogled po okolici. Tak zamaknjcnec spregleda vsako nit, ki bi mu koristila pri splctanju njegove bodočnosti. Suženj je v oblasti izmišljenega bitja, ki mu je vzelo moč samoodločanja, suženj je lastne domišljije, ki mu prikazuje cilj vsega njegovega življenja v neki osebi, ki jc v resnici le vsakdanje, povprečno bitje. In kadar mu ona z eno samo besedico stre vso leta in leta vzpenjajočo sc stavbo smelih upov, se tak nesrečnik zave svoje popolne onemoglosti, brezpomembnosti in praznote. Glejte, ravno takega usodnega doživetja bi vas rad obvaroval, zakaj na tem ste, da žrtvujete vse šc zdrave sile, ki spe v vas, bolestni prikazni.» Dočim se je Bergant med tem pogovorom popolnoma iztrez* nil, je učitelja objemala naraščajoča omotica, ki jo je starinar koj opazil, ter sklenil, da ga popelje na svoj dom, da si «s črno kavo prežene t a oblake». Med potjo je starinar napeljal pogovor na politiko, da bi od tovariša odvrnil mučne misli, kar se mu je nekoliko tudi posrečilo, dasi je učitelj vpraševal in odgovarjal samogibno in včasih kot da je duševno odsoten. Ko sta se ustavila pred visoko hišo na bregu kalne reke, je potisnil trgovec učitelja v vežo. Vstopila sta v nizko sobo, ki jo je starinar razsvetlil s petrolejko; prinesel je gostu kup starih knjig in sc opravičil, češ, da gre pripravljat kavo. Molj je komaj pričakal trenutka, da se nekoliko osamosvoji in s prav otroško radovednostjo je začel pregledovati razmetane knjige in folij ante. Raztreseno jc čital: Die Weltgeschichte ,.. Catechismus ex decreto SS. Concilii tridentini... Der Alchb mist... König Jeromes Carneval, Gcsch. Roman ... Die Heilkraft des Lichtes v. Manrano ... — 104 — a ib. si Digitalna knjižnica Slovenije X. Miran Jarc; Črni čarodeji. X Postalo mu je neprijetno. Ozrl se je po skoro prazni sobi, ki je iz dih aval a tesnobo, slični, kot jo jc občutil pred njunim stanom vale cm. Sleherni predmet se mu je zazdel poenostavljen, slečen vsakega okraska, kjer bi se odpočilo oko in se naslajala domišljija, služeč le golemu smotru razumske uporabe. Celo te mrtve stvari; ta sobna uprava, svetiljka in golu stene so vplivale porazno na učitelja, ki se jc pod vtisom tega večera začel gledati kakor iz daljne daljave, slabotnega, omahujočega romarja na zamračeni cesti. Ali že je čutil v sebi rast nekega novega človeka, do zdaj mu tujega, skoro odvratnega: neizprosnega raeunarja in spletalca drznih misli. Vedel je, da sc nahaja v prehodnem stanju, da se levi in da je kakor brezčuten. Toda občutje odrevenelosti jc bila le nujna poslcdica v bolcstnost stopnjevane tenkovestnosti, Ča» je Hi mimo njega kakor veletok mimo onesveščenca na hregu Ni štel ne minut ne sekund, skoro odobrovoljen je začel iznova listati po knjigah. Vstopil je starinar s čašama kave. Ko sta použila prvi požirek. mu jc Molj občudujoče priznal njegovo vedoželjnost. «O, to je še malenkost. Pečam sc s še drugačnimi vedami. N:eko iznajdbo snujem . ..» «Iznajdbo? —» «.., nad katero so si že redki posebneži vseh dob zaman belili glave. Meni pa se bo posrečilo. . . izumiti — perpetuum mobile!» in preden je mogel učitelj dojeti vso blazno ničemurnost tega človeka, mu je starinar naglo pokazal sveženj načrtov. «Dvajset* letno delo! Sicer sc pa ne čudite, pridite rajši češče k meni, pa boste zvedeli še več. Vedite, da se mi, neznanci, bavimo z zasnov vami, ki jih vi ostali zasmehujete, ali pa zanje niti nc veste!» Molj sc je zamislil: mož ima vsaj eno, dasi brezzmisclno, a zanj samega dragoceno oporišče — a jaz, . . jaz! In spomnil se je na bodočnost: jesen, sivina, praznota ... brez konca, brez konca ., , Tedaj pa mu je pogled nehote ujel list, ki jc zdrknil starinarju iz svežnja načrtov na tla. Soj luči je obsijal čudno risbo: mrtvaška •'lava, pod njo napis Allan & Co., na sredi ime: Heliogabal Vergerij. «Kdo je to, kdo?!» je vprašal drhte in se nenadoma spomnil r razgovora z Mirt i čem o Allanovcih, o delavcu Verger i ju in svo* jega sklepa, da se jim pridruži.' «To — to —» se je starinar zmedel, «. .. igrača, , . risal sem za kratek čas.,. nič ni, nie.» In je list hitro zmečkal v svoj žep. Molj pa ga je razmišljen pogledal in izrekel besede, da je trgovec ves pre bledel. — 105 — a ib. si Digitalna knjižnica Slovenije MÜmb Jeifc: -Sfiffii __ Џ • ' Besrgaäfc, sH je te morsk sa'älk one tejfce мјршпВке drešlhe, ki se EMXSL pod ^kriljeim. . itjf£aj ^vcafis. „st e stek^eli? Csk&im 03 je srnrirtsr sai&jevsÜ, • «Öscsl ste se vendar teko p^stsrašflH^ ш m£ kađsga. Za to dmäbo vendar Yens,. «Vi Visits sa — • «V&m m poteg mene se maesiikdo drngiS» se je sacudil Moli» kl JTI.'J. je bilo stadmrjevo vedenje nepojmljivo. «Vi vests,.,, vi? i Ste hi čftorda — dsteküv??& Starmar je besno skočil k vratom m jiüh заИешИ Zdaj as j« Molj sresml, fcajti vpr&saE se je, d i nima cpr&vka s Маташп (Slwskona. UvideS Џ, d* zanj edim sshod, če uporabi dršno ki, Z ksivajoSiro иазшећсш нш je saMfca!.: «Saj mm vendar te sarotsS» «Vi, Мо!ј?1 Ne» ne, vi me ho&sfcs pogubM;. d;®® sem vsndas* vašs gospod B^rgaM, pomirite ©e!» • «Vi eden äsmed Alfesiovesv? .;.» JM j je Spoanal, đa je skrajni čas, da sapusü ta sftgomefeii feraj. S sMo je pistil k vratom, jÜh o^Msmil! m še predem ga je-mogel prep&dsm moš sestavili, je Se Izgib.üH v črail veži., > 4. !?«': dni posneje se je pri oskrbniku vflb «Cs-rmen» oglasil knjigovodja Mirtič. Kakor 'itmmogredlč m a.z vfidvS hms pca&bith namsiatw je vstopil 7 pniitMčrc.o s'obxcoj kje™ se je Gro m rav^io nmidiil pri knjigovesaiškem'öpr&väks. Po prvi;lx uvodnih Lesedah je MiirtiLS presek kar glavno vprstaje: «Nc, kdo bo sdaj vaš gospodam?» ш nie snisega, Le toliiko vem, da je vilo kupoval gospod Groad. Toda škoda M bilo, ako Bi isgdbä atda^jega gospodam 5 л-.» «Ste l&hko lbres skrbi Ka} pa etrimSce1?» «Veste» sodttik Krai j bi es -zad ргавеШ aemk&j, pa bi morda tadls šlo, tale Mo?;j ...» «Käo , kal^o?» je Mirtiß • «Takolb sem msM t da t i ^ЈМ ј t e potreboval- dve.li sob in kiđhmje, docEm M bšio novo stanovanje kot H?MŠ za mkda novo^ pcrcče^.c^,» «Učitelj Molj je torej v napoto^ ne?» «Meni d a p o vem, горек^. Pogbjte, gospod pom® v аоб vrača domov m oe^edko se profti j^tff^njim spoan^i ка m gode in gode» da se stranke vemomer — 106 — d» ib.si Digitalna knjižnica Slovenije X. Miran Jarc; Črni čarodeji. X pritožujejo. Napram vsem sostanovalcem je mrk, celo zadirljiv in nad mano se togo ti ob vsaki priliki.» Knjigovodji je igral na licih smeh, tolažeče je zaveznika po* trepljal po rami in ga opogumil; «Bodite brez skrbi, ne bo vas več dolgo vznemirjal, danes popoldne je prišla vila «Carmen» v last ravnatelja Grozda, ki vas prevzame v svojo službo. Tu pa vam prinašam pismo za učitelja Molja, v katerem mu novi lastnik odpoveduje stanovanje.» Grom je bil ves zavzet nad temi novicami. Hlastno je vprašal blagovestnika: «In nova stranka?» «Omenili ste sodnika Kralja?» «Da, da, gospod, in če mogoče,.. že pred meseci je zaprosil prejšnjega gospodarja ..,» «Prav, vaš nasvet bom predlagal ravnatelju Grozdu, Upam, da se stvar ugodno reši. To pismo pa nemudoma oddajte učitelju.» Po teh besedah se je knjigovodja poslovil od vzradoščenega oskrbnika, ki je kmalu za tem zavil kup novo vezanih knjig, da jih ponese strankam in se med potjo oglasi tudi še pri Kraljevih, oziroma pri služkinji Katinki, ki jo je — priletni sladostrastnež — vsepovsod zalezoval. Vse dni po onem dogodku je učitelj Molj blodil po mestu in okolici, ne da bi prišel do kakega sklepa. Negotovost in ne* odločnost sta mu ojačili nagnjenje do samotarstva in premišlje* vanja. Sile, ki jih -je prej uporabljal za življenje v družbi, za izvrševanje svojega poklica, so zdaj, usmerjene v svet njegove notranjosti, povzročile skoro nenaden preokret. Vsi ljudje so se mu začeli dozdevati sovražni in tuji, most med njimi in njim se je zrušil. Zavedel se je osamljenosti in prevzemal ga je brezmejen strah pred živim in neživim vesoljstvom. Moral je najti neko ' oporišče. Napram sebi je postal bolestno strog. Vedno pogosteje se ga je polaščalo čuvstvo slabosti. Smatral se je za ničvredneža. Vse njegovo prejšnje življenje se mu je zdelo grešno, saj je bilo ie stremljenje po telesni ugodnosti; po mirnem družinskem domu, po zadovoljstvu in blagostanju, po oddihu, izprehodih in raz* vedrilu, skratka po vsem, kar izpolnjuje želje dobrega zemljana, , Zdaj ga je stresal grozi ja j že ob sami misli, da je nekoč želel nekaj tako zemskega; kajti ne stalnost, bežno st in minljivost vsa* kega hipa slasti ter odtod izvirajoče še strastnejše koprnenje, ki pa mu je povzročalo še bolj palečo bolest, so mu ponovno za* stavile vprašanje po zmislu vsega, za katerim je prežala ogromna gora noci — smrt Te stene pa njegov duh ni mogel podreti. — 107 — a ib. si Digitalna knjižnica Slovenije X. Miran Jarc; Črni čarodeji. X Pomagal si je z zapiski, ki so v njih začrtali križeve postaje svojega romanja Schopenhauer, Tolstoj, Buda, Krist. Ti so mu odgovarjali na vsa vprašanja tako preprosto, da se je začudil. Toda kmalu je spoznal, da so zanj njih zahteve skoro nemogoče. V sebi je začutil dva človeka; prvi je bil blag, dober in voljan žrtvovati se vsega, drugi pa se je krčevito upiral zasužnjen ju in odpovedi, mu prepričevalno in omami ji vo govoril o lepoti sveta, ga hip za hipom spominjal nekdanjih želja in mu slikal novo pot strašno in pogubno in ga v nekaterih trenutkih že čisto nadvladah Toda spet se je zavedel svojega obupnega, bednega stanja in misel na samotarstvo se mu tedaj ni več zazdela tako tuja. Ta dvoboj se je posebno zadnje dni postopnjeval do takih strahot, da je telesno obnemogel. V lice prepal in bled, s tresočimi rokami in do skrajnosti razdražljiv, je ure in ure presedel v dimu cigaret, topo zroe skozi okno na jesenski park, ki ga je njegova domišljija pretvarjala v pravljično jaso v mesečini, nad katero so veli zlati zvoki trubadurske pesmi in oblivali temnolaso princeso pri gozd* nem studencu. A že se jc pokrajina preobličila v selski dvorcc v zahajajočem solncu... na verandi sedi deklica s knjigo v roki in čita, poleg nje se igra mačica... s polj se vračajo kmetje v svoje tihe domove. — Ali pa je nenadoma zaslišal bučno godbo, ki je podžigala razvratni ples izgubljenih deklet in razplamtclih pohotnežev, ki so se potapljali v krvavo morje kričečih luči, rdečih zastorov in rož, vonjev in želja .. .In med njimi je žarela — ona, opojnejša od vseh teh nočnih kraljic .., Kakor omotičen se jc voljno predajal valovitemu toku takih slik, dasi je vedel, da ga z njimi slepi izkušnjavec, ki se mu ni mogel več upirati. In tako je nekega popoldne spet odšel na stari grad, odkoder je pred nekaj dnevi zrl na mesto, ogrnjen v plašč zavojevalcev sveta, pregibajoč ustnice v še zadržanem oznanjen vanju — zdaj pa mrk, utrujen, miren. Podoben je bil skesancu, ki prosi premagovalca odpuščanja, ker se jc — slabotnež — drznil z njim boriti. In ko se je spet ozrl v nebo, pod katero so spokorna drevesa molela svoje gole veje, in ko je z enim samim pogledom objel vso pokrajino do valovitega obzorja, jc nenadoma vztrcpetal. V lice mu je šinil smehljaj, kot ga očitujejo sproščenci, ki so zapustili meniško celico. Po teh trenutkih zagonetne preroditve se je čutil čisto novega človeka, ki je vzhičeno vzklikal: «O, da sem mogel biti tako bolan! Ono strašno samolastno mučenje je bilo le posledica razbolestenega živčevja. Bog? — m — a ib. si Digitalna knjižnica Slovenije X Ivan Zoret: Ljubice tri. % Boga ni! Čemu se slepiti kot otrok s pravljicami, ki so le samo prevara. Kakor je zakonito, da raste to drevje in sc posuši, strohni, razpade, kakor jc povsem ob sebi umevno, da sije solnce in ga pregrne noč — tako sem tudi jaz lc telo ogromnega telesa — vesoljstva. V meni so iste snovi kot v zemlji, kot v solncu, kot v zvezdah, in podvržene so istim naravnim vplivom in izpremembam. Boga ni!...» In ko je izpregovoril zadnjo besedo, se je oddahnil, kot da se je prebudil iz mrzličnih sanj. Razprožil je roke, kot da jih ponuja vsemu svetu v znak sprave in bratstva. Dočim se je šc pred nekaj dnevi opotekal mimo ljudi kot izobčenec, je postal zdaj spet njih tovariš, sodelavec, kajti zdaj je bil prepričan, da je spas in zdravje le v delu, ki zahteva celega človeka in da le brezdelje rodi zastrupljajoče misli. Svež se jc vrnil na svoj dom. Na vratih je našel pismo, ki mu v temi ni mogel razbrati pisave. Šele pri luči je prečital, da mu novi gospodar, ravnatelj Grozd, odpoveduje stanovanje, ker ni pravočasno plačeval najemnine, vendar mu «iz obzirnosti» odpušča polovico dolga ter mu dovoljuje uporabo sobe še štiri* najst dni. Učitelja ni ta vest popolnoma nič potrla. Takoj še je spomnil svoje sestre in Logarjevih, pri katerih bi sc nastanil za nekaj dni, medtem pa si poišče svoj novi delokrog z vstopom med — Alia* novce. In bil jc vesel in dobre volje, da je vse tako pametno zasnoval. «Novo življenje!» je vzklikal sam pri sebi in vse se mu jc zdelo praznično in prerojeno. (Dalje prihodnjič.) HuiiUtifiiH»lH»l»HHH»l»l»HMHHH»i«l»ltlll«lГИ PTITI •«*»»»*•*«•'*"•»' ivTO zorW: Ljubice tri. : ; (Iz najdenih starih papirjev.) 1. Ančka. Ančka, najmlajša hči bogatega župana, je bila stara enajst, jaz, uboga para, pa dvanajst let, — Bila je «moja». — Že dobro leto poprej, ko sem ji povedal, da jo imam rad, sva se začela «meniti». • e • ' V • a--? -i" Ч»- * «Ti!» «Kaj?» V srcu se mi je nekaj vzdignilo in mi je vzelo besedo. Na* zadnje sem zahropel: «Ali si moja?» - 109 — ä ib. si Digitalna knjižnica Slovenije V— vetriču c^ vsipajo listi na peščene stezice in zapuščene vrtne grede pred Logarjevim gradom. — ¥ lahnem ritmu 35 vsipajo odsekani klavirski zvoki arije is Mozartove «Čarobne pBczm» na тга&аз misli spre* hajajoeega se postamega gospoda, ki se od čas •a do časa ozre 1 proti oknu v prvem nadstropju, odkoder je čuti godbo. Skrivnostna otožnost vsjs h mrke pokrajine. Z osamelostjo in vdanostjo je predahnjeno to domovanje, s tišino, da še mimo* idoči vsakokrat obmolknejo in se sresne. Stari Logar .pa ca je se davno odvadil smeha in šele ogovor* jen se je razbesedil, toda vsakdo je pač xrcral spoznati, da se mož sili k dobri volji, da bi prekril težko skrivnost Ali ga je strašil spomin na nenadno izgubo njegove 7.3 pr-sd mnogimi umrle žene, ali ga je vznemirjala bodočnost njegove edine hčere Marije, ali mu ni dala miru misel, kaj bo nekoč s tem gradom, ki so v njera desetletja m desetletja gospodarili Logarjevi... saj bo prej ali slej stopil če^ njegov prag ttij.eo m bo podil, kar so s tvorila stoletja ki ohra&sl les kar bo prikladno m&an ajočsmu razumu. Tedaj be ta pravljična stavba poenostavljena po me* hanični nujnosti strojev, ki bodo rezno brneli svojo mrtvaško pesem preteklosti. Ali ta vodopad bo zd km d kot nekoč, kot sedaj, svoj večni pripev človeku, ki bo namesto mene sklonjen poshišal njegovo bučanje, toda tudi ti, bodočnik, preideš kot je tvoj prednik in kot bo tvoj naslednik. Taka misel j.? starega Logarja potolažila in spet c s je osrl proti gradu. Od tam pa co se vsapaii lahni, odsekani akordi m ta godba je spominjala na menuet, ob čigar gradjosnem ritmu s-? poziba* vajo m _ sklanjajo dvorjaniki, ki jim na uho že udarja daljno kipenje'velepessm: Allons enfanta... toda menuet je le čaio* vttcjši, uspavalnejši, je tem odHčnikom poslednja tolažba i',a , njihovi poti h pravljičnih paJaČ v strahotno vsenočje. Logarja pa je vedno pojavljajoča on melodija navdala s še večjo trpkostjo. Mi je ni že sliM takrat, ko je sedek pri klavirju še njegova žena. , «Gospodična Majda,» je s&klisal, «igrajte з Manj o kaj dru* gega. Čemu äe vss čas äöto?» — 16-5 — d ib.si Digitalna knjižnica Slovenije X. Miran Jarc; Črni čarodeji. X «AH, oče,» se je oglasil nežen, pritajen glas deklice, ki je stopila na balkon, «nama Mozart tako ugaja. Pridite gori!» Logar pa je z izgovorom, da ima še opravkov po gospodarskih poslopjih, odšel naprej po stezici. «Majda, moj oče je spet tako potrt!» jc nagovorila Marija pri klavirju sedečo učiteljico, ki se je tiho ozrla v svojo prija^ teljico in jo izkušala potolažiti. «Ne, ne, Majda, čemu bi si prikrivala resnico. Tako strah me je . . . v teh jesenskih dneh in nočeh hodi po sobah duh moje matere. Ob vsakem zvoku, klicu, šelcstu, dihu se spomnim nje= nega žalostnega pogleda. Ah, tiste ure ne pozabim nikoli! . . . Bil je lep majski nedeljski popoldan in ona je pred povabljeno družbo igrala prav to skladbo. Tedaj - nenadoma — se je _ onesvestila in kmalu zatem je ni bilo več... Zdravniki niso znali objasniti zagonetne smrti. In odkar je ni, je legel na nas jesenski mrak, ki ga ne more nihče pregnati. . .» «Marija, ne misli na preteklost. Čemu? 2ivi sedanjosti, kot je tudi tvoja mati, kot mora vsakdo izmed nas. Tudi semkaj pride nekoč kraljevič kakor v pravljici in bo odrešil Trnjolčico in vdahnil gradu življenje ...» «Majda,» jo je Marija prekinila in se ozrla na črno razpelo na temnordeei steni, kjer je viselo mnogo starih družinskih slik, «kako da me vedno svariš pred mojo otožnostjo, ki mi je tako v uteho. Morda pa imam le jaz prav? Cemu naj iščem družbe, zabave, čemu naj hrepenim proč od tu, ko name ta tišina tako blagodejno vpliva! Ali nc vidiš, kako oživim v takih jesenskih mrakovih, ko prasketa v peči ogenj in skrivnostno osvetljuje stene, kot bi budil dobre duhove iz prekogrobnih krajev! Ne slišim tiktakajoče ure, ne vidim potemnevajočega se neba, nc slišim človeške govorice... Kot breztelesna prisluškujem neki notranji godbi, ki me pozibava v tako lepe sanje, da nc vem, ali so molitev odrešencev ali himne blaženih. In takrat, ko dobro vem, da je pri meni duh moje matere, si ničesar bolj ne želim kot smrti, da bi večno lahko poslušala tiste čarodejne zvoke. . . O, Majda, ti nc veš vsega tega, zato tako govoriš. . . Majda, še igraj, še igraj!» «Marija, prišel bo moj brat Ivan in veselejša boš. Pripovedoval nama bo o lepih, daljnih stvareh, igrali bomo to in ono in tvoje mračne misli bodo prešle. Ali naj ga povabim?» Ob Ivanovem imenu je Marija vzdrhtela. «Ivan pride? O, on je šc edini poleg tebe, ki ga imam tako rada!» - 166 — a ib. si Digitalna knjižnica Slovenije Miran Jarc: Črni čarodeji. Toda žc jc umolknila, kot da se je zgrozila pred tajno slutnjo, ki jo je boječe skrivala v svojem srcu. Tudi Majdi sc ni nikoli docela razodela. «Ah, igraj, še igraj...» In Majda jc spet igrala ,., Schumana, Berlioza, Chopina. Med? tem je nastal večer, vrnil sc je Logar, s katerim je učiteljica sc nekaj časa govorila — tudi o Ivanu, ki ga je mož zelo čislal. Potem jc Majda odšla v svojo sobo, Marija pa je še čitala dolgo v noč . . . In tako je mineval dan za dnem, kot da bo to življenje trajalo večno. Od stene pa se je oglašalo tiktakanje ure. . . in Marija jc te neizprosne udarce predobro čula. — — Zbirali so se v črno oblačje, ki se je gostilo na obzorju njenih misli in slu ten j. Bodočnost.. „ bodočnost... ne uidem ji! In še v polsnu jo je begal divji ples slik... njene matere... samotnega gradu. .. tovarišic, s katerimi je živela v samostanski šoli tako srečna... in je videla Ivana, ki se ji je vedno pogosteje prikazoval podnevi in v sanjah, zdaj tih in dober, da bi se ga oklenila in bi ob njem izjokala poslednjo kapljo grenkobe, zdaj tuj in mračen, čudno, nepremično jo zroč, da sc ga jc prestrašila in se sredi noči prebudila vsa drhteča od neznane groze. . , pa so bile le sanje in v sobo jc lila mesečina, ki jc z godbenimi preprogami ometala tla in stene in sveto podobo na omarici, pred katero je gorela mirno utripajoča zelena lučiea. .. Ivan Molj ni na sestrino povabilo nič odgovoril. Marija si je očitala, da je morda ona vzrok njegovemu molku. Tudi sc jc spomnila marsikaterega večera, ko sta se mrka razšla, ker ga jc njeno neprestano poveličavanje samotarstva in brezvoljne vda* nosti v bolestno razpoloženje razdražilo, da se je začel pretirano , posmehovati njenemu svetožalju. Zdaj si ga jc spet želela, da bi ž njo poslušno kramljal o samih daljnih stvareh, ko so se stikale komaj njune misli, in sta skoro pozabljala, da sta človeka. Toda s strahom je žc del j časa opa* ^ala, da so Ivanovi pogledi presunljivi, skoro predrzni, da jc zbegana pred njimi povešala oči. Ali pa se je je med pogovorom dotaknila njegova trepetajoča roka in so ji njegovi temni valujoči lasje oblili čelo. Ivan je postal bolj molčeč, celo zamišljen. Tem ognjenejši pa je bil žar njegovih oči, ki ji je zameglil vid v pravljičnost večer* nih snov. In kakor omotična je podlegla njegovim nemim željam in ukazom, dokler ni iz njene podzavesti kriknila vest in kruto 167 d ib.si Digitalna knjižnica Slovenije X. Miran Jarc; Črni čarodeji. X raztrgala prosojen pajcolan, s katerim je mamljivcc pregrnil njeno dušo. Nemir, ki je sledil temu spoznanju, sc je dostopnjeval do take oblastnosti, da je sklenila spregovoriti z Ivanom odločilno besedo. Namenoma, dasi z mučnim premagovanjem, se je pri* jatelju odtujevala, dokler je ni skrb za njegovo tiho trpljenje omečila. In spet je omahovala v še večjih dvomih in se zatekala v svojo sobico, da je ni nihče videl, tudi njena prijateljica nc, r ki je vzrok njenega stanja pripisovala čisto drugim okoliščinam. Ivan pa ji jc spet pošiljal pisma... predahnjena z zvenenjem poduševljenih daljav, da so sličila pretihim molitvam, in ni vedela, ali je to ljubezen ali je opevanje duše, ki sc je sprostila telesa. In v duhu ga jc bolno klicala, da bi se ga oklenila in ob njem . iz jokala poslednjo kapljo grenkobe. V sanjah pa so jo spet strašile njegove čudno vanjo strmeče oči... Majda je opažala, da se prijateljica tudi njej odmika. Zgodilo se jc celo, da je Marija celo popoldne izostala in ko so je šele na večer vrnila domov, je vsa vzhičena in zavzeta pripovedovala o svojem obisku pri kaki bolnici ali ubožni družini na vasi. Xajraj.sa je pomagala in stregla ubogim. Ure in ure sc je po^ govarjala z njimi o trpljenju in bežnosti časa, o neprestanem nihanju večne tehtnice. Tedaj je valovalo v njej plameneče koprnenje: o, da bi bila tudi ona med njimi, mirno in vdano čakajoča, kdaj jo odvede bela žena v onostransko kraljestvo... Vsakomur bi razodela svojo radost, v svet bi zaklicala, kako bogata je te omotične notranje sreče. In zdelo se ji je, da je razpela iz sebe mavrico nadzemskih sluten j, ki je ras tla preko obzorij in sc s svojim vrhom izgubljala v pramodrine brc z čas* nosti in breztelesnosti, Ivanova pisma pa so prihajala vedno poredkeje in tudi Mariji se je zdelo, da se njune molitve ponavljajo, da utrujajo. Nekega dne pa je Majda presenečena čitala poročilo, da so brata odpustili iz službe. Nc dolgo za tem pa so Mariji vrnili njeno Ivanu poslano pismo. Ali sploh več ne biva v mestu? Ali je odpotoval? Dekleti sta osupli umolknili in se spogledali. V tem hipu pa ju je priklicalo k oknu drdranje avtomobila, ki se je ustavil pri vhodu v grad. Komaj sta še mogli uganiti, kdo bi bil, je že vstopil stari Logar in javil prišleca: «Marija, ravnatelj Grozd nas je obiskal.» — 168 — a ib. si Digitalna knjižnica Slovenije X Miran Jarc; Črni čarodeji. X II. Grozd je že prej parkrat obiskal Logarja, s katerim se je pogajal za nakup zemljišča, kjer bi postavil tovarno. Obubožani graščak, ki je bil za sedanjost komaj še spomin na neko prav* Ijieno dobo, pa si je rad ali nerad poiskal dobrega kupca. Dasi jc Grozd doslej z njim vedno govoril z viška in malodane omalo* važujoec, je zdaj mladi ravnatelj kazal docela potrt obraz in se z gospodarjem razgovarjal vedno bolj prijateljsko. Po večerji se je pogovor tako zavlekel, da je Logar povabil ravnatelja, naj ostane pri njih še čez noč. Ko sta že sklenila in podpisala kup* čijo, je ravnatelj izrazil gostitelju in Mariji občudovanje nad večerom, ki ga jc tu preživel, ter je še pristavil, da se mu že dolgo ni kak kraj tako priljubil in da so mu bile te ure najblažiL nejši oddih pri njegovem napornem delovanju. Polagoma je pogovor postajal domačnejši in vse bolj prisrčen. Ce sta prej občevala kupec in prodajalec, sta zdaj govorila — človeka, na katera je vplivala prisotnost tihe Marije, «O, gospod Logar, tudi jaz nisem samo računar in stroj, tudi nad mano se včasi zgnetejo čudne misli, da ves zgrožen ob njih obnemim. Kaj vem, ali so to dnevi nekdanjega otroka v meni, ali so pa glasovi človeka prihodnosti, ki bo neusmiljeno stopil na naše mesto in nas sodil kot smo sodili mi svoje očete in oni svoje prednike. Verujte mi, gospodična, ko utihne besno vrenje dela, brnenje električnih zvoncev, telefona, pisalnih strojev , prometa sploh, rožljanje vseh teh verig, ki smo vanje vklenjeni mi, najbolj pomilovanja vredni sužnji, se neredko trpko zasme* jem ob vprašanju, po čemu ta trud. In občutim ledeno praznoto. Morda se čudite? Toda dandanes jih je mnogo, ki bi vam isto potožili. To vprašanje preži od vsepovsod na človeka: iz knjige, . z odra, iz pogovora! Zagonetna, strašna doba! Dozdeva se mi. da se kot deca igramo nad žrelom vulkana, ki bo vsak hip puhnil iz sebe vseuničujoč ognjen steber. Dvomite nad mojo izpovedjo, gospodična? Ker kljub temu še bolj mrzlično delam, še hlastne je razpredam niti svojih o svoje* valnih načrtov? Toda ni li ves naš napor samo obupno poizkus šanje, rešiti se takih brezobzirno vrivajočih se misli? Šumenje, brnenje, drdranje in grmenje strojev nam služi v to, da prekri* čimo grozno tišino, ki zija v nas kot gluh ocean .., Pa to usodno molčanje se veča, raste, se širi od človeka do človeka. Drug drugemu postajamo tujci. Med sabo občujemo le se strojno, govoriti pa se bojimo, ker bi se zgrozili pred škrtanjem — 169 — ä ib. si Digitalna knjižnica Slovenije jj Miran Jarc: Orni čarodeji. K lastnih besed, ker bi se nam morda ob spoznanju izgubljene sreče z vrtelo v glavi 1 Že zrak je težak od teh prežečih misli — ujed, ki sc pretvarjajo celo v zvoke opernega orkestra ali v črkaste proge v knjigah. Ni izhoda več. Zdi se mi, da jc to maščevanje. Čigavo? Morda onih tisočev, ki dvigajo proti nam pesti, češ. da jim pijemo življenje. In če greste po cestah, jih srečavate nü vsak korak mrke in tihe, ne raztrgane in bose, temveč izbrano oblečene, mislil bi, da so se ti sinovi noči namenoma priborili do denarja, da bodo lažje zavladali nad nami. . . Morda pa jc to le moja domneva, morda je le moja kri otrovana, ... kri mojega očeta, ki sc jc končal na begu iz Evrope ... In če sem se namenil, da postavim v tem kraju svojo tovarno, ali nisem tudi jaz ubežnik?..,» Marijo je ravnateljevo pripovedovanje tako prevzelo, da ga je sočutno poslušala in ga zahvalno pogledala, ko jc umolknil. In glasno se je spomnila smrti svoje matere. «Kako lepo ste govorili, gospod ravnatelj. Doslej mi jc samo nekdo še sllčno govoril,,. brat moje prijateljice, učitelj Molj.» Ravnatelj se je prisiljeno nasmehnil; «Gospod Molj? On pač večkrat obišče svojo sestro?» «Toda žc ves mcsec ni vednosti o njem. Ali je res, da so ga odpustili iz službe? Tudi v mestu menda več nc biva. . .» Grozda je dekletovo vpraševanje spravilo v zelo mučno zadrego. Pomagal si je z lažjo, češ, da se zanj ni utegnil toliko zanimati. Toda tenkočutno dekle jc takoj opazilo neko zmedenost in prav sedaj se ji je ravnatelj zazdel tuj in zoprn, kakor so ji bili drugi, kot ji je bil on sam vedno ... Tudi ni spregledala drhtavice, ki je šinila po Grozdovem obrazu, in nikakor ni mogla v sebi premagati neubranosti, ki je sledila tem hipnim, navidez brezpomembnim odkritjem. Opazivša ravnateljevo zbeganost je povsem odkritosrčno pristavila: «Želite k počitku, gospod ravnatelj? Trudni ste videti.» «Nikakor, gospodična, le zagledal sem se v podobo vaše matere. Moj oče jo jc poznal...» Stari Logar je ob teh besedah oživel. Grozd pa jc nadaljeval: «Spominjam sc še neke pesmi, ki jo je napisala vaša matv Oče mi je nekoč pravil o tem, celo s ponosom. On sc je za take stvari precej zanimal. Ampak tistih par čudno glasceih se stihov pa le nisem pozabil: - 170 - ib.si Digitalna knjižnica Slovenije K Dr, Jožu Glon ar: Aškerc v Šmarju. ^ Kadar si roko podasta dva človeka v tihi noči, morda videč bi zagledal čudne znake na nebesih: premaknitev mnogih zvezd ,. . Marija je preblcdcla; le z veliko težavo se je obvladala in izkušala preusmeriti pogovor. Toda skoro zatem so se vsi trije dvignili k počitku. Marija se jc šele v svoji spalnici oddahnila. Zagonetne slutnje šo jo plašile. . . Oni stilii so ji grozeče zveneli v motnjavo raz* burjenih živcev, kajti vedela jc, da jih je že čitala nekoč. Iz orna? rice je vzela skrbno shranjeno že orumenelo knjižico — spomin na svojo mater. Tam je bila na zadnji strani tudi ta pesem. Tisto noč ni Marija dolgo, dolgo zatisnila oči.., (l)iiljc prihodnjič.) Dr. Joža Glonar: Aškerc v Šmarju. Kakor večina, mladih kaplanov, je^tudi Aškerc romal iz kraja TTtraj, ne da bi se v katerem dalje mudil. Iz Podsrede na južnem Štajerskem je tako prišel v jeseni leta 18&V za drugega kaplana v Šmarje pri Jelšah, kjer je ostal do letti 1887., ko je bil prestavljen k Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah. Razpoloženje, ki ga je navdajalo ob nastopu službe v Šmarju, je opisal v pismu Vatroslavu Ilolzu s sledečimi stavki: «Kraj je res lep! Vendar Ti moram takoj dostaviti jedno prozaično; kos tu prirodne lepote bi rad dal za kos prihodkov! Družabnega živ? Ijenja tukajšnjega še ne poznam veliko, ker nc zahajam med ljjA^žprl_S£L-b.QliuČistO v svojo pglžeyoJ^iso.»^Eiiakö občutje zveni tudi v «Jesenskih pesmih», ki^jTfT7^priobčil v «Ljubljana skem Zvonu» leta 1883., str. 673. Vendar pa Aškerc že po svoji naravi ni bil tak, da bi se bil lahko zaprl v «polževo hišo». Njc^ gova lastna iniciativnost in razmere, ki so vladale takrat po naših ' spodnještajerskih trgih, so ga kmalu iztrgale nameravanemu samotarstvu. O tem nam poroča pismo, ki ga jc pisal Vatroslavu i Prim. «Slovan», 1012, str. 229, 27U. «Slovan», 1912. str 291. s «Slovana, 1912, str. 2t>9. 171 - ib.si Digitalna knjižnica Slovenije X. Miran Jarc; Črni čarodeji. Miran Jarc: * X i _ ' ' (Nadalje v an je,) Črni čarodeji. 3. Teden dni pozneje se je ravnatelj Grozd ozlovoljen vračal od oskrbnika Groma, ki mu je podrobno razkazal njegovo novo hišo in ga obvestil o strankah, ki jih jc Grozd tudi posetih Na svoje začudenje je moral od Kraljevih slišati pritožbe proti Gromu, češ, da sc knjigovez napram njim ne korektno vede, ker mu je sodnik zagrozil, da ga naznani zaradi njegovega nasilnega zalezovanja služkinje Katinke. Oskrbnik se je sicer ravnatelju na vse načine opravičeval, slednjič pa mu je izjavil, da mu ni toliko do službe in ga lahko odpusti, če hoče. Oskrbnik Grom je namreč zadnje dni prejel vesti, ki niso mogle biti za njegovega gospodarja ugodne in to je bilo tudi vzrok, da se je knjigovez tako osokolil. Ravnatelja so te vesti mnogo bolj vznemirjale kot je pokazal, saj je sam najbolj vedel, da so utemeljene. Neka velika preko? morska družba, od katere je tako rekoč zaviselo njegovo pod* jetje, je postala insolventna in zdaj je ravnatelj samo premišljeval, kako bi se izmotal iz vse zadeve, vedoč, da bo prej ali slej odbila zadnja ura tudi njegovemu kraljevanju. Gotov pa si je bil, da je docela varen še nekaj mesecev. Tudi mu ni bilo nič kaj po volji, da sc jc njegov zaupnik, knjigovodja Mirtič, do njega prccej izpremenil. Uvidel je, da ga bo prav težko še pridobil za kak načrt, dasi bi mu bil posebno zdaj zelo potreben. «Kot bi moj zadnji obisk pri Logarjevih pomenil začetek mojih nesreč,« je pomislil in odtrgal vejico grmička na mestnem šetališču. «Toda gradu ne smem vee izpustiti iz rok. Del zem* ljišča je itak že moj. Tovarna? Ali jo sploh postavim? Logar j<; že star, čigav bo grad? Posebno zdaj, ko se mi temelj tako rekoč maje, imam še vse tehtnejši vzrok, da se polastim Logarjevega posestva. Ali ni to pomembna zmaga, da se mi je Marija tako približala?» Toda prav zdaj sc jc v ravnatelju zbudil neprijeten občutek, ki ga jc navdajal drugega dne po odhodu iz grada. Takrat se je namreč zastidil pred seboj, ker se je prejšnji večer pod ne* odoljivim vplivom gospodične Marije tako neobičajno raznežil.. . «Kako, da mi v bližini te tihe mladenke upade vsa moč in se mi zmede nit premišljenih načrtov? Kakor razgaljen sem se zdel pred njo, da mi je mogla razbrati najskritejšo misel in vsa samo^ zavest podjetnika je splahnela v nič. Edino, s čimer sem se mogel a — 236 — ib. si Digitalna knjižnica Slovenije л Miran Jarc: f:rni čarodeji. X pred njo ponašati, je bilo prostodušno priznanje lastne slabosti in omahljivosti. Čudno, da sem si jo ravno s tem pridobil. Torej se v tem tihem dekletu skriva vladežcljna Kleopatra, ki čuti najvišjo slast ob slabičih ali vsaj ob tistih, ki se, čeprav silni, navidez uklanjajo . . .» Ravnatelj se je tudi spomnil Ivana Molja. «Kako je dekle vzžarelo ob njegovem imenu. To je moj naj? opasnejši tekmec. Z njim, lc z njim bo treba začeti neizprosen boj. Dekle ga ljubi. Morda si izgnanec cclo domišlja, da bo kdaj zakraljeval na gradu? Lastnosti ima pač vse, da doseže mikavni prestol: sanjač, zamišljenec in spokornik je. In da sc iznebim usodnega protivnika, moram uporabiti edino sredstvo: privzeti njegovo naravo, svojo pa obesiti nanj. .,» Grozd sc jc domislil knjigovodje Mirtiča. Ta edini bi mu lahko pomagal. Takoj po kosilu je telefoniral ponj. Ko ga je ves nestrpen pričakal, je Mirtič vsa pojasnila stresel preden j tako navnodušno in naglo, da je ravnatelj komaj prikrival svoje razočaranje. «Molj prav za prav še ni vstopil med Atlanovce; bil sem po? vsem napačno obveščen. Pač pa privatno poučuje tuje jezike, da se za silo preživlja. Več mi o njem sploh ni znanega...» «A torej v mestu biva šc vedno? Tudi to mi zadošča.» To zagotovilo pa ravnatelju vendarle ni zadoščalo. Nekaj dni pozneje pa mu je knjigovodja mimogrede in malovažno omenil, da je Molj prav za prav že pred tremi dnevi izginil neznano kam, «Neznano kam?» je gospod Grozd osupnil in hotel še nekaj vprašati, a se je v hipu premislil, boječ se, da ne bi svojemu uradniku nehote razkril namena svojega poizvedovanja. «Toda, pomislite, gospod ravnatelj!» je nadaljeval Mirtič zdaj živahno in skoro škodoželjno, «pravijo, da je bil Molj pri Allanovcih...» «Torej vendar .. «Da, in da je s tem v zvezi... neugodno stanje našega podjetja...» Ravnatelj je pobledel V tem trenutku ga sploh ni toliko za* nimal Molj, kakor pa dejstvo, da mu je lastni uradnik tako zmago^ ' slavno zaklical bridko resnico v obraz. Pa se je vseeno nasmehnil: «Eh, gospod Mirtič, govorice, govorice ... brezpomemben človek.» «Tudi jaz jim ne verjamem, gospod ravnatelj, toda škoda je le, da nimamo tega nevarnega človeka prav zdaj v pesti .. .» — 237 — ib.si Digitalna knjižnica Slovenije j- Miran Jiirc: Črni čarodeji ^ Mirtič je dobro vedel, da bo s temi besedami še bolj oplašil ravnatelja, od katerega zdaj itak ni pričakoval posebne nagrade, saj je čisto določno videl bližajoči se polom. Grozd je uganil škdtioželjnost knjigovodje, tudi se je zavedal svojega mučnega položaja in nekake odvisnosti od pretkanega uradnika, da bi pa vsaj na videz ohranil svojo osebnost neomajano, je poudaril, da Mirtiča prav za prav ne potrebuje več: r «... če je Molj izginil, je pač izginil. Bog z njim. Sam je uvidel, da mu v tem ozračju ni več mogoče živeti, nas pa jc razbremenil mučne pozornosti. Hvala vam za novico, gospod Mirtič.» Ko je knjigovodja, ki so se mu poslednje besede zdele edino plačilo za njegov trud, užaljen odšel, se je ravnatelj vsedel k pisalni mizi in poiskal pisemski papir. Zablisnila mu je bila nam* reč sijajna misel, ki jo je takoj uresničil. Napisano pismo je ponovno ves vzradoščen prečital. «... Z ozirom na Vase vprašanje glede g. učitelja Ivana Molja Vam morem šele zdaj p ost reč i z zanesljivim pojasnilom. Gospod učitelj je odpotoval iz mesta, ne da bi obvestil sploh koga o tej nameri ali o cilju svojega odpotovanja. Vzrok temu leži najbrže v njegovi razburljivosti, ki se je še stopnjevala, odkar so ga odslovili iz siužbe .. .» Pristavil je tudi, da jih v kratkem poseti, da znova uredi vse potrebno zaradi zidanja tovarne. Ko je Grozd pismo zapečatil, si jc zadovoljno pomel roke nad dvojno zmago: da je tekmcca pri Logarjevih očrnil in si z navidezno uslugo olajšal dostop v grad. «Toda, morda pa le biva Molj v mestu,» jc začel preudarjati, upoštevajoč govorice glede Allanovcev ... Tedaj pa je hipoma vztrepetal kot omamljen od silnega do* ž i vetja. Ves bled jc jecljal: «Zmagam, zmagam ... ta načrt je peklenski...» Plaho se je oziral krog sebe. . . ustrašil sc je svojega lastnega obraza v zrcalu — Mefisto! 4. Nedaleč od Logarjevega gradu je stala pod hribom koča čev* 1 jar ja Veh ovca, ki je nezadovoljnim vaščanom vsak večer pri žganju oznanjal razvratne nauke in vesti o preteči prekuciji in jim obetal, da napoči zlata doba, ko si bodo vsi delili zaklade meščanov in vladajočih mogočnikov, Nad vse je bil ponosen na svojega sina Andreja, ki je bil študiral v vseh mogočih šolah «in je zdaj v vrsti tistih, ki bodo — 238 ä ib.si Digitalna knjižnica Slovenije Miran Jarc: Črni čarodeji. prinesli trpinom odrešitev». V resnici pa je bil Andrej izgubljen študent, kakor se pravi; vojni dogodki so ga prehiteli. Dve leti je preživel v ujetništvu; nato se je vrnil in je prav toliko časa obupaval po predavalnicah, nato pa zašel med nezadovoljneže. Zdaj je bil žc dva dni doma, hodil je po gostilnah in pripravljal tla za setev svojih misli, pri čemer mu je uspešno služilo poznanje sveta in živahna domišljija, ne malo pa tudi zagrenjenost, ki jo je občutil do vseh čez noč obogatelih. Nocoj se jc v nizki čumnati vneto razgovarjal z — Ivanom Moljem, ki se je ob tej pozni uri odpravljal na grad (o čemer je že prej svojo sestro strogo zaupno pismeno obvestil). «Ne razumem, čemu tudi nam tako skrivajo!» je nadaljeval Andrej, «ure in ure prepisujemo v tistih skladiščih neznane hieroglife, popisane liste pobero, pred nas pa spet nakopičijo cele skladovnice novih papirjev. Vc.š, prav za prav sem že sit tega nezmiselnega dela, kajti tako vendar ne dosežemo do sodnega dne ničesar.» «Potrpi,» mu jc prigovarjal bivši učitelj, «to prepisovanje ima po mojem mnenju globlji pomen, ki sc bo nama že še razodel. Kaj nisi opazil, da naju posebno čislajo, in kot mi je včeraj nekdo namignil, tudi zaupajo. To pisanje, ki mi, hvala Bogu, razpršuje vsako neprijetno misel na bodočnost, je vrhutega samo del našega delovanja.» «Meriš, kajne, na sestanke (omenil je imena nekaterih odličnih pisateljev in politikov) z našimi voditelji?» «Da.J: «Toda ti niso še prav nič poizkušali razširjati naše zahteve.» «Bilo hi tudi zelo nespametno in prenagljeno. Prepričal pa sem se, da zadnje dve leti — in prav toliko časa obstojajo tudi Allanovei — vsi ti bojevniki s peresom izdajajo knjige, ki so si v nekem oziru prav sorodne. Ali se nisi začudil nad posebnim poudarjanjem in oznanjevanjem nabožnega, sploh asketskega življenja?» Andrej je začuden poslušal tolmačenje Molja, ki je mirno nadaljeval: «Ali nisi opazil, da se tovrstne knjige neobičajno širijo po vseh državah, po vsej Evropi? Ali se nisi nikoli vprašal, če žc ' ne po vzroku, pa po posledicah, ki jih morajo taki spisi izzvati. Poglej današnjo mladino, ne tisto, ki lc šc premleva trhle misli svojih očetov, ali pa, ki izkuša spet razviti prapor nacijonalizma, temveč mladino, ki v resnici predstavlja pokolenje našega časa. Ta «deca» nI vdihavala samo zraka, temveč tudi kri, ki so jo 239 d ib.si Digitalna knjižnica Slovenije X Miran Jure: črni čarodeji- K izparivale bojne poljane na vseli štirih straneh Evrope, ti «otroci» niso pozabili potresa, ki je zrušil nekaj prestolov in razmetal neb roj državnih mejnikov, ti «sinovi» so videli bežoče armade, požare predpisov in zakonov, ki jih je napisala človeška roka, potop vojaških in meščanskih generalov, ki so oznanjali laž in krivico s sabljo in peresom, ti «mladoletniki» so se učili plesa pri napadih na nož in se vlačugali s smrtjo.» «Čemu mi govoriš o tem, ko sva sama isto doživela.» «Sva, toda .šele zadnja leta. Prej pa sva bila deležna istih brezskrbnih otroških in dijaških let, belega kruha, zlatega vina in čistega solnca, kot vsi ti živi mrtveci, naši očetje, ki so po* zabili umreti s svojo dobo. Otroci od danes pa so sc rodili ali zrasli ali razvili se v o vzdušju smodnika, solz, požarov, krvi, prekletstva, v dušo jim je vtisnjen neizbrisen pečat Kajna. In ti bodo prej ali slej znali govoriti. Vsi, ki vidijo količkaj čez plot povprečnega zemljana, ponavljajo in obnavljajo besede, ki so jih v davnih časih izrekali vztočni mučenci in zamaknjenci. Bodoč* nost je njihova, naša, najina, Andrej!» «Toda asketsko življenje, ki ga oznanjajo? V tej dobi sem se naučil samo sovražiti do smrti.» «S sovraštvom ne dosežeš dosti. Če se prenaglo spozabiš, te čuvarji reda še uklenejo.» «Morda pa dosežeš kaj.,,» «... z asketstvom? Da! S premišljenim, če hočeš s satanskim asketstvom dosežeš vse, vse!» «Ivan, ne razumem te.» «Kadar boš doživel šc drugačen smrten ples kot je bil v Cali* ciji in Italiji, me boš razumel. . .» je Molj zamišljen odvrnil. Tedaj ga je Andrej nenadoma vprašal: «Torej... veruješ cclo v Boga?!» «Nekoč sem vanj celo veroval. Sedaj , .. sedaj ne verujem več vanj! Boga zame ni! Sploh se ne sprašujem po ničemer več. Zdaj samo delam, kakor ti, kakor Vergerij, kakor vsi naši pisarji in prepisovalci,» Oba sta umolknila zamišljena. Stenska ura je odbila osem. «Moram na grad. Ilvala ti, Andrej, za skrivališče'. Jutri se spet vidiva v mestu,» Andrej jc šc posvetil prijatelju, ki jc naglo vtonil v oblačno zadnjo novembrsko noč. Ivan Molj je skoro hitel, saj mu je bila pot skozi goščavo dobro znana. Domislil se je, da jc komaj par mcsecev poteklo, — 240 — ib.si Digitalna knjižnica Slovenije Miran Jarc: C mi čarodeji. X odkar se je tod izprehajal z Marijo. Takrat ju je ogrinjalo za* padajoče poletno solnce s kopreno žarkov, v katero je bila zajeta neskončno nežna godba te samotne pokrajine, kot nalašč ustvar* jene za pozorišče srednjeveških idil. Toda to ni bilo pred štirimi meseci, tudi ne pred letom, ne pred tisoč leti. Večnost je stala med takrat in zdaj kot donebcscn mejnik, večnost duhovnega preroda. In Molj si je z lahno grozo priklical v spomin podobo te deklice, o kateri je zdaj skoro z gotovostjo trdil, da ni duševno zdrava. Vse jasnejše mu je postalo njeno prej tako zagonetno vedenje. Omotičnost, ki se ga je polaščala v njeni bližini, pač ni izvirala samo iz njene ženskosti, temveč spremljali so jo pripevi nevidnih strun. Ob njenih besedah, daljnih in pritajenih kot večer sam, je nejasno čul pluskotanje morja ob obrežja, poraščena s trop* skimi rastlinami... V trenutkih, ko ji je ves zavzet šepetal strastne izpovedi in jo kot brezumen objemal, je cesto prepaden obstrmel nad njeno angelsko vdanostjo in se strmeč zgrozeval nad opojnostjo nje* nega mrtvega telesa, ki ga je tedaj duša kakor zapustila. Ali je bilo to bitje čudežno vtelešen angel ali pa sestra tolažnica —-predpodoba žene, ki je ni rodila zemlja? Ta zagonetna deklica je ostala hladna in brezbrižna v vsem, kar je ženski najusodneje — v ljubezni. Toda v čudovitem žaru so ji vz blestele oči, kadar sta se sklanjala nad brezdanjimi pre* padi vsemirskih skrivnosti, kadar sta prisluškovala prihajanju noči, meneča, da zaslisita stopinje duhov. Л prav tedaj je v Ivanu še bolestneje zavpilo po njenem telesu in šc obupne je je odrnelo spoznanje: kako brezupno je moje koprnenje. Stal je pred vtelešeno zagonetko dvojnosti človeške narave: telesa in duha. Morda mu je tudi ona vzbudila rahlo speče skrite sile, ki so ga že v zgodnji mladosti vznemirjale in se včasi zgostile v grozo, ki se jc ni mogel rešiti. Gotovo pa mu je postala Marija usoda in poslej je šel mimo vsake druge ženske hladen in brezbrižen, in je vprav zato razvil v sebi zmožnosti, ki so jih v prejšnjih časih očitavali zaničevani posebneži, naši prav tako zagonetni dobi pa so odgovarjale kot ' docela utemeljene. Šele pred obokanimi glavnimi vrati spečega gradu se jc Molj vprašal, čemu sploh prihaja budit davnino. Okno v prvem nad* stropju jc bilo razsvetljeno. Vedel je, da deklici čujeta. V šipo je vrgel pesek in oprezno poklical Majdo. IG 241 S I Digitalna knjižnica Sloveniji Miran Jarc: Črni čarodeji. M H Sestra mu je odprla. Povedala mu je, da Marija boleha ter Ца nato peljala v hišo. Ko je vstopil ves zdrav in močan, se je Marija zavzela: «Ivan! Ivan!», on pa ji je komaj — mimogrede — podal roko (vsaj njej se je tako zazdelo) in jima takoj začel vzhiecno govoriti o novem življenju; pri tem pa je previdno obšel sestrino vprašanje glede odpusta iz službe, češ, da jc zdaj uradnik neke tvrdke, ki ga morda v kratkem za nekaj časa pošlje v tujino k podružnici. . . «Sicer pa nc omenita o tem nikomer, ker so mi neljuba povpraše* vanja po meni. Moj prihod je prav za prav slovo.» «Pa vendar ne za dolgo!» «O, seveda nc!» se je Molj prisiljeno zasmejal in sestri še po* vedal svoj sedanji naslov, ako bi mu želela kaj važnega sporočiti. Ko j c Majda odšla pripravit čaj, <*a je Marija hipoma otožno vprašala: «Ivan, ali se nisi izpremenil?» «Izpremenil?» «Tako tuj si, kot da se nisva nikoli poznala!» «Postal sem tak, kakor si želela!» ji je odvrnil s trpkostjo, da se je sam ustrašil svojih besed. «Ivan, nič več mi nisi zvest. Trgovina te je izneverila meni.» «Marija!» se je Ivan zavzel in se v tem trenutku razveselil: morda sem se pa le motil o njeni naravi. Dekle pa je trudno nadaljevalo: «Nič več ni v tvojih očeh odseva onega daljnega.., in zato tudi meni nisi več zvest...» Te poslednje besede pa so ga spet potrdile v njegovem preja* njem mnenju glede deklice, ki mu je očitala: «Ivan, bojim se zate. Po nevarnih potih hodiš. Kakor premišljen računar si, ki ne pozna več pravega življenja, življenja v sladkem pričakovanju smrti. Pusti službo, ki tc bo zavedla v pomorska mesta. Bojim se ljudi, ki potujejo na morje. . .» «Marija, kaj ti jc vendar...» «Ne hodi na morje, Ivan, tam so zlobni ljudje in tudi ti po* staneš zloben ...» je skoro kriknila in nenadoma brez moči omah* nila vznak. Čez par trenutkov pa sc je že zavedla in bila mirna, kot da se ni nič zgodilo. Ko pa se jc Ivan sklonil nad njo in jo prijel za drhtečo roko, J a. je skoro sovražno pogledala: «Ivan, pusti me!» Nato pa je bolno zaihtela: «Ah, izgubila sem tebe, izgubila bom tudi očeta.,. kaj bo z menoj zapuščeno, osamelo ... moj Bog .. . moj Bog!» - 242 — d ib.si Digitalna knjižnica Slovenije •X Miran Jarc: Črni čarodeji. V tem pa je /e vstopila Majda, ki jo je hitro pomirila, bratu pa namignila, naj jc nc razburja. «Marija, jutri ti bo odleglo. Danes ti ni dobro,» Ko so si kmalu nato želeli lahko noč, je Marija segla Ivanu vdano v roko in ga ni izpustila iz oči. Tisto noč je Ivan spoznal, da je zanj odslej vsak razgovor z Marijo nemogoč. Blagroval se je v svoji novi službi pri Alia? novcih. V dnu duše pa je komaj zavestno čutil grozo osamelosti, ki jo jc zaman izkušal uspavati. Vedel pa ni, ali jc to kljujočc občutje strah, pred neznano bodočnostjo ali pa holest nad izgub* Ijeno Marijo, ki mu Je nekoč sproščala tako razkošne sanje o srečnem življenju... in najbrž je plakal po slednjem. Drugo jutro pa jc doživel Molj nekaj tako nepričakovanega in usodnega, česar se ne bi nikoli nadejal in kar ga je še dolgo razburjalo. Ko sc je namreč že zelo rano odpravil peš v mesto, je proti poldnevu prispel do križišča, odkoder zavije deželna cesta na glavno. V tistem hipu pa je mimo njega pridrdral avto — ravna* telj Grozd. Bliskovito naglo se je spomnil, da ga jc ta mogočnik odgnal s stanovanja, istočasno pa mu je oživel spomin na oni večer, ko ga je pri starem gradu zalotil knjigovodja Mirtič, ki ga je v po* govoru zavistno vprašal, kdaj spet poj de k Logarjevim. Vzporedno pa ga je pregrozilo hipno spoznanje: Grozd se pelje na grad. . . morda se je že večkrat... morda ... morda .., odtod Marijino nepojmljivo vedenje napram njemu... Napadlo ga je — ljubosumje. Ozrl se je nazaj, kot bi hotel — pohiteti za avtomobilom, kar je zavzet opazil, da se je ustavil. Molj je stal v par trenutkih pred ravnateljem, ki ga je s čud? ni m nasmehom in skrajno prijazno nagovoril: «Gospod učitelj • Molj, saj je to prava pot na grad?!!» — Ko je Molj molče pritrdil, ga je ravnatelj vprašal z isto vljudnostjo: «Kako pa kaj drugače? Nikjer vas ni videti.» Molju se je zazdelo to vprašanje tako porogljivo, da jc so* vražno odvrnil: «Gospod, mislim, da vas to prav malo zanima. Sicer pa vas o tem lahko pouče na gradu!» Grozda je ta samozavesten odgovor skrajno osupnil. Brez besed se je nagnil k Šoferju, ki je pognal motor v dir. Ravnatelj pa je jasno uvidel, da je to njegov najneizprosnejši nasprotnik, in zanašati se je smel na edino sredstvo — — (Dalje prih.) — 243 — tu* d ib.si Digitalna knjižnica Slovenije Mir:m Jarc: Črni čarodeji. K geslo: varujmo se tujstva ne le v besedi, ampak tudi v duhu, vrnimo se k duši naroda, bodimo svoji. Lansko leto so «Narodni Listy», pri katerih je bil Holeček dolga leta elan redakcije, razpisali vprašanje: «Kaj se vam v republiki ne dopade?»... Holeček je odgovoril v smislu svojih idej in je napisal celo knjigo, polno lepih misli o naši dobi, o naši svobodi in naši razboljeni duši, ki ne najde miru sama v sebi. Pri nezadovoljnosti, ki jo opažamo danes tudi po naši do* movini, bi si lahko tudi mi stavili to vprašanje in zdi se mi, da bi iz Holeekovih knjig dobili nanj najboljši odgovor. Mesto da se vračamo vase in iščemo sreče v lastni duši, divjamo za svetom in smo nesrečni, ker pozabljamo na svoj poklic in na svojo dolžnost. «Ljubezen in vest, v teh dveh besedah leži rešitev slovanskega vprašanja,» pravi Holeček. Ako ima slovanstvo svoj poklic v Evropi, je treba, da stopi najprej na to pot globokega spoznanja, kakor jo je hodil 50 let naš slovanski patrijarh — in našlo bo v sebi zaklade, ki bodo dokaz njegove lastne narodne modrosti in samostojne slovanske kulture.1 ч Miran Jarc: Q ^ £ a r 0d eji. Tretje poglavje, L predmestju je Molja, ki je hitel po cesti, nc meneč se Vza okolico, nenadoma ustavil starinar Bergant. — «Dolgo se že nisva videla, gospod Molj. Ali ste vstali iz groba?» se je zasmejal trgovcc. — «Menda bo res,» se je na* smehnil Molj, «in zdaj se vračam v grobnico.» — Bergant, ki te prispodobe ni razumel, jc dobrohotno pripomnil: «Gospod učitelj, zadnjič ste me res prestrašili, no, pa sem tudi zaslužil. Danes bi mi ne bilo več tesno pri srcu. Zdaj smo skoro že vsi v vaši družbi.» Molj ga je začuden pogledal. «He, gospod učitelj, dogodki se razvijajo z neverjetno naglico in ni čuda, da se tudi mi počasneži in oprezovalci preobražamo. — Ampak, ali res nič nc veste? Kje pa ste vendar tičali? Gospod* je državni krmarji se odpravljajo na pot in za vsak slučaj je dobro, če smo zavarovani. Kaj res še nič ne veste?» «Saj vidite, da sem bil odsoten.» «Pa vsaj čitajte!» i V zadnji številki sc jc v tsi člunck vrinil Isipsus. Na str233,, zgoraj, čit.ij namesto: V «Dunajskih sonetih» itd, — V «Dunajskih elegijah» itd. (Op.ured.) — 304 ä ib. si Digitalna knjižnica Slovenije X Miran J Lire: črni čarodeji- Pomolil mu je posebno izdajo dnevnika, kjer je Molj strme čital o uspelem atentatu na ministra «Glejte, glejte! Redarstvo je takoj uvedlo najstrožjo preiskavo, v vzhodnih predmestjih so izbruhnili nemiri... v tovarnah stav* k a jo.., Glejte, gospod Molj, ravno ob najusodnejšem času vas ni na svojem mestu. Prod dobro uro je rudi knjigovodja Mir tit vprašal po vas.» «Knjigovodja Mi rtič?!» se je nepopisno zavzel Molj. «Da. srečal sem ga s knjigovezom Gromom.» «Tadva?» «Za vraga, danes se pa vsemu čudite. — Mirtič in Grom sta že pred nekaj dnevi pristopila k Allanoveem. To sta vam tiča! Do zadnjega sta bila še oba v Grozdovi službi, obenem pa pri vas — vi pa ne vi:ste prav ničesar. Menda gre tudi Grozdu trda.» «Grozd se je pravkar peljal z avtomobilom v Dol.» «Torej duha nevarnost. Pa jim nc uide. Preveč grehov ima na vesti. Ljudje ga imajo dobro zapisanega.» «Meni pa je vse to novo,» je pomislil Molj. Šele zdaj je spoznal, kako premeteno je bila zasnovana vsa zarota, saj še sam ni vedel /a vse člane. Obenem pa ni mogel razumeti, kako je mogoče, da so včlanjeni tako koristolovski iti nezanesljivi ljudje kakor Mirrič in Grom. In ee so poleg njiju sprejeli celo več sličnih oseb? — Toda starin ar ga ni pustil premišljati. «Pojdiva v mesto. O b tej važni uri ne smeva čakati, kot da nama vse skup nič ni mar.» Hitela sta po najbližji ulici. Komaj pa sta zavila na ** trg, so ju osupnili divji kriki, ki so pridušeno odmevali od visokih hiš. Nad vse razburljiv prizor se jima je nudil. Gruče delavcev, žena in otrok so v največjem ne? redu be/alc pred zasleduj očim i vojaškimi oddelki. Divji tok je potegnil ш sabo marsikaterega nedolžnega meščana in tudi Ber • ganta in Molja je zagrabil val množice, ki jo io mahoma ustavil je/ na nasprotnem uličnem prehodu stražočega vojaškega k ä ib. si Digitalna knjižnica Slovenije Miran Jarc: Črni čarodeji. kričeči gizdalin, ki je morda še pred pol ure priporočal v svoji prodajalni najizhranejše vrste dišav. . . Lutke, in z njimi vred jaz sam. V prihodnjem trenutku je zmeda dosegla svoj višek. V na* valu sta bila poteptana dva otroka, kar je povzročilo še večjo razljučenost žensk, da so zagnale besen vrišč psovk in kletvic na vojake, ki so jih razkačene tolpe izkušale potisniti nazaj. Tedaj pa so počili streli. Zaman. Valujoča reka je butnila nazaj, nato pa sc jc razpenjena pognala proti namerjenim bajonetom. In počili so drugi, tretji streli.., zadeli so v živa telesa — — — «Kri, kri!» je završalo. V hipu je zavladala strašna tišina, odrevenelost. — Nato pa jc vse zadrvelo v neredu... iskalo iz> hoda in rešitve v hiše, ki so jib prestrašeni stanovalci zapirali, da se jc vnel tu pa tam kar spopad za glavna vrata. Molj se je nenadoma videl v neki prodajalni, kjer se jc gnetlo vse polno preplašenih pribežnikov. Vsevprek so govorili, vpili in klicali prekletstvo morilcem. Ta čas se je ulica izpraznila. Ostalo jc le še nekaj straž, ki so mrko stopale gori in doli. Kmalu zatem jc bilo čuti vojaško godbo, ki je zmagoslavno prikorakala mimo, Ti zvoki koračnice so Molja premrazili do kosti: ali ni to izzivalen posmeh samodržcev, strašen porog pro* palih slabiče v, ki so sc rešili s pomočjo bajonetov? Ljudje krog njega so od jeze škripali z zobmi.. . ženska je tesneje privila svojega otroka k sebi, kot bi mu hotela zaupati nalogo maščevanja za bodočnost. Na nasprotnem oglu neke hiše sc je ustavil mož z debelim zavojem. Na desko jc prilepil velik lepak. Molj je stopil na cesto in čital. Bil je razglas izjemnih var* nostnih odredb, Tedaj se je učitelj zdrznil: Bog vedi, kakšna usoda je doletela Allanovce. Kaj čaka nje^a samega? Najbrž so zarotniki izdani, , V glavo mu je šinila rešilna misel, nenadoma se je odpravil proti starinarjevemu stanovanju. Starina r jeva žena jc odvedla Molja v zadnjo sobo, odkoder je bilo čuti buren razgovor. Kako se je učitelj zavzel, ko mu je Bergant predstavil tovariša — Mirtiča in Groma. Čelo se mu je nagubalo in ostro je s pogledom ošinil knjigovodjo in oskrbnika, ki sta mu vzbudila jato temnih spominov. Toda v njegovo veliko začudenje sta mu oba kar najprisrčneje podala roke, ko da so si najvernejši prijatelji. 306 ä ib. si Digitalna knjižnica Slovenije 55 «Za kakšno poslanstvo?» se je Mirtič razjezil. «To ti je nerazumljivo?» je odvrnil Molj. «A povej mi, čemu si potem zapustil svojega ravnatelja Grozda in ga varal v svojih namenih? » 308 S I Digitalna knjižnica Slovenije K Miran Jarc: Črni čarodeji, # Mirtiča je zazeblo. Hipoma se je vprašal: ali morda ta človek ve za moje spletke z Grozdom? — Molj je zaman čakal odgovora; zato je nadaljeval: «Jaz ne bi nikdar zapustil človeka, ki mi jc bil opora in ki sem ga spoštoval in eenil!» Mirtič jc bil popolnoma poražen. «'I oda čemu to govorjenje, ki nas samo razdvaja,» je oskrbnik ponovno miril, «ukrenimo rajši kaj ...» «Jaz na primer,» ga jc Molj brezobzirno prekinil in se malo* mamo oziral zdaj skozi okno, zdaj na stene, zdaj na svojo ciga* reto, «sem pred par urami govoril z ravnateljem Grozdom, ki jc zaradi mene velel ustaviti avtomobil in me prijazno nagovoril. Mož mi jc zdaj zelo naklonjen.» Mirtič in Grom sta obledela. Knjigovodja se je v svoji razburjenosti prenaglil in zaklical: «Ha, torej si se mu prodal! Seveda, zdaj razumem tvojo brez* skrbnost in ravno dušnost,» «Nikar, nikar tako vzhiČeno!» se je pomuzal učitelj. «Kaj se tako razvnemaš, ko še stavka nisem končal. Mož mi je zdaj zelo naklonjen, da, toda jaz ne potrebujem nikake milosti od nikogar! Če sem zdaj povsem miren, me ne zavidaj. Jaz ne sklepam kupčij, le prepričanje, da sem ostal zvest sebi v vsakem slučaju in da se zavedam, da mi te vere vase ne more omajati noben zunanji preobrat — to me napolnjuje z gotovostjo in — recimo — samo; zavestjo. To samozavest, gospodje, pa je rodilo trpljenje duše .. . trpljenje duše!» je ponovil z bolestnim poudarkom in vsi trije so se mu zasmilili. V primeri s temi sužnji, ki so bili v sponah zdaj tega, zdaj onega gospodarja, se je zazdel sam sebi prebogat svo-bode in duševnega razmaha, — Dovolj so ponižani, dovolj raz? galjeni pred mano, resnično so potrebni tolažbe, je pomislil. Nasvetoval jim je, naj se izognejo vsakemu stiku z Allanovci, . uničijo vsak papir, ki bi jih utegnil izdati, ter jim zatrdil, da bo že sam poskrbel, da izginejo vsi podatki o tem, da so bili kdaj člani tega društva. Tisti hip pa je vstopila v sobo Bergantova žena in vsa zasopla sporočila družhi najnovejšo vest, ki jc vse kar najbolj osupnila. «Pomislite, gospodje, pravkar sem zvedela, da se nemiri na? darujejo tudi po drugih mestih. Vsi vlaki so ustavljeni, del voja* stva se je uprl, brzojavne zveze so prekinjene, na mnogih mestih so zarotniki razdrli progo in razstrelili mostove. V prestolici so se polastili vseh važnejših uradov.. Mirtič in oskrbnik sta vztrepetala, nato pa odusevljeno vzkliknila: «Torej vendar, zdaj smo na krmilu! Ha, nič se nam ni bati — 309 — ä ib. si Digitalna knjižnica Slovenije Miran J si rt: Črni čarodeji. več!» Planila sta k Molju, ki je čudno razmišljen prikimaval starinarjevim besedam: «Saj sem vedel, da zmagamo, čemu smo se tako vznemirjali.» Tedaj pa je žena pokazala z roko proti oknu: «Poglejte, po* glejte!» Vsi so se ozrli v ono smer, odkoder je bilo čuti viharno pre^ pevanje himne svobode in divje vrvenje. Zagledali so zmago* slaven sprevod pisanih množic, nad katerimi so vihrali prapori. V tem hipu so razvcsili tudi iz tovarniškega poslopja rdečo za? stavo. Sprevod se je ustavil. Na balkon jc stopil govornik, po čigar bojevitih kretnjah sodeč je petorica opazovalcev sklepala, da jc govor — posameznih besed ni bilo mogoče razumeti — razpaljajoč in vzpodbujajoč k najrazvratnejšim dejanjem. Ne* prestano je množica govornika oduševljeno prekinjala ter mu pritrjevala z gromovitimi kriki, «Tja, tja!» je zaklical Mi rtič in potegnit s seboj še ostale, ki so mu slepo sledili. Vsakdo je imel občutek, da sc jc že davno otresel vseh osebnih misli in čuvstev. Neka skupna volja je združila vse te najrazličnejše značaje v eno samo bitje, ki ga je prevzela brezmejna, vseoduševljajoča misel: zdaj, zdaj se zgodi nekaj silnega, nekaj povsem novega, odrešilnega. Hiteli so po razburkanih ulicah mimo divje križajoeih se avto* mobilov in vozov, mimo burno razpravljajočih gruč, mimo vojaških straž, ki so imele na puškah pripete rdeče trakove. Vse mesto je bilo vzvalovano od neke vsegamogočne nove sile. — Hiteli so mimo izložb, nekoč razkošno opremljenih, zdaj pa je bil tlak posut s kosi razbitih šip in razmetanega blaga, ki ga pleneče tolpe niso mogle pobrati s seboj. Na hišnih vratih so bili nalepljeni letaki z okorno risanimi vešali, pod njimi pa so stala imena znanih veljakov. Zopet drugod so bila vsa okna zakrita z železnimi zastori, da bi človek menil, da so ondotni prebivalci ali zhcžali ali pa jih jc odvedla maščevalna množica. Dogajali pa so se tudi zabavni prizori. Tako je neki pomočnik splezal na tablo trafike in jo na vso moč rval, da bi jo snel in vrgel na tla. Radosti pijana množica mu je burno ploskala in ga podžigala s plohami smeha. Slednjič se je pomočnik zavihtel za drog, dokler nista oba treščila na tla. Kavarne in gostilne so bile vse zasedene od samih novih gostov. Vsepovsod je odmevalo petje, smeh in kričanje... Ali pa je iz kake stranske ulice pri vriskala množica ljudstva, ki je omamljena od zmage in vina tirala s seboj svojo žrtev — 310 ä ib. si Digitalna knjižnica Slovenije K Miran Jarc: Črni čarodeji, # bog vedi kje ugrabljenega, nedolžnega, trepetajočega meščana, nad katerim so izkričali svoj srd- Oskrbnik, starinar in knjigovodja so se pridružili novemu dotoku, ki ,se je valil pred tovarno - začasnim sedežem nove vlade. Molj ni hotel z njimi. Vsi ti prizori so se mu — navzlic svoji grozi in divjosti — zdeli smešni, dasi je bil ta smeh porojen iz neskončne žalosti. «Farsa, farsa,» je pomislil Molj, «če so se mi nekoč zdeli oni hinavski čuvarji reda in zakonov, oni brezsrčni varuhi lažnive in krivične duševne dediščine — lutke, so prav take ali pa šc sir o* mašnejše lutke ti razdirači in prekueuhi, ki hočejo odrešiti svet s kričanjem, razbijanjem in telesnim nasiljem, Nadomestc se le osebe, živ jen je pa se bo še nadalje odigravalo pod praporom povprečnosti. Niti za korak se niso miselno pomaknili naprej. To naj bi bil oni zgodovinski uspeh, na katerega so se Allanovei pripravljali s tako skrivnostnimi zasnovami? Ne, ni mogoče! Ali so nas vse okanili, ali pa . . . Kdo je sploh povzročil te dogodke?» Mučna negotovost ga je do vedla do sklepa: «Takoj v pisarno AllanovcevN, dasi bi se veliko rajši podal domov, da bi se od* počil od tega opij an ja j očega mrzličnega vrveža. Ne meneč se za okolico, je hitel preko trgov, cestnih križišč in uličnih prehodov ter slednjič zagledal pred sabo ogromno poslopje, na katerem so se zlatile ponosne črke: Allan & Co. . . . Toda kako se je zavzel, ko je namesto pričakovanega navala in prometa opazil, da je prostor pred palačo doeela prazen in zapuščen. Glavna vrata in okna so bila zastrta z železnimi plo* še am i — nikjer znaka, da bi sploh kdo tu bival. Še bolj pa se je začudil in celo prestrašil, ko je videl nekaj šip pobitih in po tlaku kupe popisanega papirja. «Torej so prekueuhi tudi tu vršili svoje delo. Vstaja sploh — ni delo — Allanovcev?» Polastil se ga je občutek strašne nejasnosti. Kot izgubljenec se je razgledoval in stopal ob poslopju gori in doli, da bi srečal koga. A slišal je le odmev svojih korakov, videl le zapuščeno palačo, nad katero je viselo mrzlo decembrsko nebo — ogromna pri* spodoba osamelosti in brezčutnosti. Ko je tako postaval, se je tiho in nenadoma izluščil izza zidu neznance, ki ga je prav gotovo že dalj časa opazoval, ker se je Molj u približal z odločnimi koraki. Molj se ga je silno oveselil, dasi ga ni poznal — upal jc, da mu on razodene to zagonetko. Neznanec mu je pogledal ostro v oči, potem pa mu zaupno šepnil: «Saj ste vi gospod Molj?» Ko je učitelj pritrdil, mu je - 311 ä ib. si Digitalna knjižnica Slovenije и Književna poročila. K tujec izročil pismo in pristavil; «Zelo važno in nujno! 2e prej sem vas iskal na stanovanju. S tem listom se zglasite.» Po teh tajinstvenih besedah se je neznanec prav tako naglo umaknil, Molj pa je ves zavzet in obenem vzradoščen takoj pre* trgal ovoj in prečital naslednje vrstice: Brezpogojno se zglasite danes ob petih. Poslopje Allan & Co,, IL nadstropje, soba 8. Vhod pri malih stranskih vratih. Rubin. «Rubin!» je vzkliknil Molj, «to je torej tajni glavar nase družbe!» (Dalje prihodnjič.) Književna poročila. Jurčičevih zbranih spisov Ш, zvezek: K lost er ski žoln i r. Deseti brat. L redi I dr. Ivan Prijatelj. V I.jubljuni 1922. Tiskovna zadruga. Str. XLI1 — 454. Slovstven dogodek je vsak nov zvezek Jurčičevih Zbranih spisov, ki jih urejuje" T^eučiflškl"profesor dr. Ivan Prijatelj. Izmed dosedanjih je zbudil naj; večjo pozornost ta, tretji. Iz vsake vrstice obširnega, 42 strani ob segajo če ga - «urednikovega uvoda» ter iz podrobnih njegovih «opomb», ki jih jc nad eno »polo drobnega tiska, odseva ndc strokovnjaška temeljitost, ki odgovarja nje* govemu poklicu, ampak očitna 1 j ti bežen do snovi *in4 do p&alclj £ samega; zato v*E>i*o znanstvena razmotrivanja dr. Prijateljeva tudi nestrokovnjaSkega pa mislečega bralca, takega, ki ga oživlja nagon, da «svojega» Jurčiča ncic čita, ponovno čita, ampak ob njem in v njem študira, preudarja ter si nc samo teši sree, ampak tudi bodri um in spoznanje. «Sypjega» Jurčiča, tako smo zapisali. V Ijrvem in drugem desetletju našega stoletja se je Jurčič v našem obligat nem slovstvu m^jnnatm « v ozadje: v^burnčm pa tudi bujnem razmahu nfiäe «modeme» dvajsetega stoletja javno zanj ni bilo mesta. «Tretje* in četrtošolci srednjih naj be^.^to .цшепјс SC je udomačilo; primerilo sc mi je pred desetimi leti, da m; je četrtošolec obregnil, ko sem mu ponudil zli čtivo Jurčiča: naša najmlajša mladina jo bila orientirana po horizontu «Nine» in «Hclc krizanteme». le na zunaj. Na tihem so mno^i, baš množica, brali Jurčiča; govorili o njem in njegovem pisatelj* skem daru kajpada niso. Ni bilo moderno, S tisto priročno, lepo, preprosto izdajo Narodne tiskarne, dokaj tudi z Govekarjcvo dramatizacijo, naposled •/izdajo «Desetega brata» pri Mohorjevi družbi, jc umetniška zavest, tudi nc? zavest, našega naroda sprejela Jurčiča v svoje nedrije tako intimno, kakor nobenega drugega pisatelja, t^k u svezost in čistoča našega jezika, ki se z njo, sc mi zdi, ne more meriti m&eii drug. modemi jezik, svežo*t, ki se ne da sprhniti po notenem ume tolčenju, je učinek Jurčičevega čtiva. Mislim, da nisem ravnal napačno, ko sem pred leti nasvetov al Hrvatom, ti a j čita j o Jurčiča, ako se nameravajo upo^nati z našim jezikom, in takisto napotil inorodee, ki so sc ze tekom svetovne vojne začeli zanimati za naš narod, da so pričeli z Jurčičem, Ko je bil Jurčič v Narodni tiskarni razprodan in so postale tiste tcmno= rdeče knjige redkost, se jc bilo bati, da izgubi naš narod pisatelja, ki je bil — 312 — ä ib. si Digitalna knjižnica Slovenije II m' a raconte son histoirc, Sa misere, son purgatoire. Pere ni mfere il n'a connu; II ne sait oil va son picd nu, Ni d' oil, nu«picds, il est venu. Unc äme est en lui qu' il ignore, Une äme innomhrablc et sonore; II la trainc par 1' univcrs; Kile est la chanson des blčs verts Et le rugisscment des mers. (A.Le Bra z: Chanson du vent qui vente.) V vetru tulijo duše utopljenih škriplje jo, a vdove je strah: II vente, il vente! Sur leurs corps De chair vivante, Les caresses des baisers inorts Courcnt cn frisson d' čpouvantc. Oh, le vent, lc lourd vent d'hiver Tout chargč d' ämes!... Ccux qui sc sont noyes cn mer Ne laisscnt plus dormir lcurs femmes. (A.Lc Braz: Les hantises.) Pravil mi zgodbo je svojih zmot, revščino svojo, svoj križev pot. Očeta, matere ne pozna, nc vč, kam bosonog vihra, odkod prišel je bos, nc zna. Lastna duša mu je neznana, brezštevilna jc in ubrana, po vesoljstvu žene ga; pcscin jc žita zelenega in rjovenje je morja. (Pesem vihra jočega vetra.) mornarjev, vsa hiša ječi, vrata Vihar vihra! Njih telesa iz živega mesa božanje mrtvih poljubov spreletava v grozi. Oh, vclcr, težki zimski veter, prepoln duš!... Oni, ki so sc vtopili v morju, nc dajo več spati svojim ženam. (Mora.) (Dalje prihodnjič.) Miran Jarc: Q . ^ £ a f 0deji. Po dopoldanskem srečanju z Moljem, je dal ravnatelj Grozd avto kmalu ustaviti. Po drugi cesti se je vrnil v mesto. In šele proti večeru se je spet odpeljal na grad. Logar ga jc takoj povedel k Mariji, ki jc sedela v naslanjaču pri oknu in zrla na valovito pokrajino, ki so jo začele beliti prve snežinke. Neko omotično občutje je prevzemalo deklico, bodisi, da je motrila ples belih zvezdic, ali pa brezvoljno poslušala uspavajoče pri? • povedovanje vsevednega in prijetnega gosta, ki je umel dražiti njeno domišljijo z eksotičnimi bajkami in doživljaji in čaral pred njo daljne pokrajine tihih otokov s pravljičnim rastlinstvom, godbene noči s toplo žarečimi velikimi zvezdami, brezmejna morja, preko katerih drsi bolestno prepevanje mornarjev na sa? motno bežeči jadrnici... in zategla pesem ugaša v brezprostorju, , potoneva v veličastno molčanje obzorij, kot da se preliva s svitom južnih zvezd v skrivnostno kadilo, ki ga pošiljajo milijoni člo? veških src v božanske višine obupnega koprnenja... — Tako lepo celo Ivan ni govoril, se jc Marija na tihem za? vzela in pomislila, ali je res, da se je tako izgubil?... Grozd ji je namreč povedal, da je Ivan član zarotnikov, ki so izzvali vstajo, da bi upropastili sedanji družabni red. Ravnatelj je presenetljivo spretno razpredel niti svojega načrta. Ko se je docela nepriča* kovano zvečer pripeljal na grad, je staremu graščaku takoj v kričečih in strašnih barvah naslikal položaj v mestu ter ga kot dobrega znanca naprosil, naj mu dovoli zavetišče za nekaj dni, «dokler se vihar ne poleže in da se nesrečni ravnatelj izogne podivjanosti plenečih tolp, ki razsajajo po mestu». Kajpada ga je dobri Logar takoj z veseljem povabil. Ravnatelj je to priliko takoj uporabil, da je v obširno pripovedovanje «krva* vih dogodkov» vpletel tudi Ivana Molja, ki ga je seveda — posebno napram Mariji in učiteljici — pomiloval, «da je sicer tako dostojni človek mogel pasti tako nizko... Nesrečnik, ne* srečnik!» Dekleti sta se zgrozili. — In tako se je Grozd že docela udo* mačii na gradu. Njegovemu bistremu očesu tudi ni ostala ne* opažena neobičajna prijaznost, ki mu jo je izkazoval stari Logar. Tudi je uganil graščakov račun: ta ravnatelj bi bil najvrednejši njegov naslednik in tudi pri Mariji bo našel odmeva, saj mu hči ne prikriva svojega nagnjenja... Marijino stanje pa se je od ure do ure slabšalo. Niti v sanjah bi ji ne prišlo na misel, v kaki zvezi je prav za prav ravnateljev prihod na grad. Folaščala se je je duševna trudnost... In ne* prestano se ji je prikazoval trpeči obraz Ivanov, ki se je potapljal in spet vzdigoval iz penečega se valovja fantastičnih podob. 3. Ob določeni uri se je Ivan Molj, ki je ves čas presedel v bližnji kavarni, odpravil spet k Allanu & Co. in res našel ome* njeni dohod. Sel ga je odvedel v drugo nadstropje in mu pokazal iskano sobo. V tej čakalnici je bilo zbranih že mnogo gospodov, ki jih je Molj le navidezno poznal kot uradnike tega podjetja. Pogovarjali so se o docela brezpomembnih stvareh, kot da jim zdaleka niso mar dogodki v mestu. Šele ko so zagledali Molja, so se začudeni ozrli. On pa se je sklonil k sosedu in ga vprašal po Rubinu. «Seveda ga ne poznate,» se je mož nasmehnil, «tudi mi ne. Šele včeraj je menda dospel v naše mesto.» Koj zatem jc vstopil v sobo sluga in prosil gospoda Molja, «naj mu sledi». Ko je stopal Molj po električno razsvetljenem razkošnem hod* niku, ga je mučila drhtavica, ki je ni mogel ovladati. Zdelo se mu 'j£ Miran Jarc: Črni čarodeji. 55 r••%!.vw.3aife» / vta.-.LTyagr'-T.^y.ss" •' •-•Ti.-r.-» .wgg^rj.i^j.' .-.vy. v^ -. c: • . ,,—t je, da je zdaj popolnoma predan tajni sili nekega nepoznanega človeka, ki ima z njim izvestne namene. Šele zdaj se je, dasi nejasno, zavedal svojega usodnega koraka, ki ga je storil s pri? stopom med te zagonetnike. Sluga mu je odprl visoka vrata, za katerimi je bilo treba še odgrniti težko baržunasto zaveso. Molj se je videl v izbranem salonu v zelenem svitu, ki je lil od skupine žarnic, umetniško izdelanih v obliki rož, pritrjenih na marmornatem stebričku. Sobo so prevejali omotični vonji čudovitih cvetlic v japonskih vazah, ki so bile razpostavljene v umetnem neredu po mahagonijevih mizicah. Zä pisalnikom, zastrtem pri oknu s široko modro zaveso, je sedel gospod srednjih let z gostimi črnimi lasmi in prav tako brado. Iz oči mu je sijal prodiren, pa nenavadno miren pogled. Vsa njegova postava je izražala odličnost in dostojanstvo. Molj se mu je približal s komaj slišnimi koraki po mehkih modrih preprogah ter se rnu predstavil. Rubin mu je velel sesti in izvlekel iz predala sveženj listov, po katerih jo začel naglo iskati. Molj se možu ni upal pogledati v oči: Ko ga je tako videl med najrazličnejšimi električnimi pripravami, odkoder so vodila gosta žarkovja žic v drugo sobo in v tern prostoru s obilico razkošnih predmetov in slik, ki bi vsekakor bolj pristojale damskemu salonu, se ni mogel ubraniti tesnobe, ki je vela od skrivnostnega predsednika. Obenem pa se je neprestano izpraševal: «Ali že nisem nekoč videl tega obraza? Prav teh oči?...» Toda zaman se je iskušal spominjati. Nestrpno je čakal, kdaj in kako ga tujec nagovori. Tedaj pa je Rubin vprl svoj pogled v Molja in ga vprašal spet po imenu ter mu čilal iz lista razna vprašanja in odgovore — nekak obris Moljsvega življenja, kot ga je moral vsak član • sestaviti. «Torej,» je Rubin začel s nenaravno temnim glasom, «kot vidim, ste vi svojo srečo še poizkusili na vseučilišču kot medu cmec, nadaljevali potem svoje tozadevne vežbe na bojišču in v ujetništvu in se nato dve leti ukvarjali s poučevanjem dece. Potem ste se zatekli k nam. Zanimivo! Povod? Kakor mi je sicer , vaše osebno življenje neznano, stavim, da se nisem zmotil, če trdim, da ste gotovo mnogo razmišljali o zmiclu življenja, čigar nesmiselne udarce ste prebridko čutili na lastni koži, tem bolj, čim vneteje ste izkušalbdoseči ravnovesje med sabo in današnjo človeško družbo. Tudi vas je moral osupniti vedno bolj padajoči ugled kulturnih vrednot in nevzdržno, da ne rečem obupno stanje duševnih borcev za človeštvo. Včlanili ste se pri nas kot stotine drugih in požrtvovalno ste pisali in prepisovali kopice listin v tuji pisavi. Toda skrbne oči preglednikov so videle v vas nadar? jenega človeka s posebnimi zmožnostmi, ki jim dolgujetc zahvalo, da smo vas zdaj odlikovali — z onimi tovariši vred, ki ste jih pravkar videli v čakalnici — s povabilom k udeležbi današnjega odločilnega sestanka v glavni dvorani. V vas zaupam in tudi vi se zavežite, da ostanete še nadalje v vsakem oziru neomajno in zvesto naš pristaš!» Molj je vstal in svečano obljubil, da bo vztrajal do konca. Segla sta si v roke. «Da, vztrajati treba do konca... v tem duhovnem boju,» je posebno poudaril Rubin, «kajti s takimi sredstvi, kot oni na ulici, mi ne delujemo!» Molj je osupnil: torej vendarle niso današnji dogodki v zvezi z Rubinovim nastopom? Rubin pa je nadaljeval: «Morda me še ne razumete docela, toda pri seji, ki se začne vsak čas, boste zvedeli podrobnosti. Za zdaj sva končala. Počakajte spet v čakalnici, dokler vas ne pokličejo v dvorano. Tačas pa si oglejte tole knjižico.» Zagonetni predsednik je Molju ponovno segel v roko ter mu izročil v dar v srnje usnje vezano knjigo «Pajčolan boginje Maje». Molj se je vrnil v čakalnico, sedel k mizici in začel ogledovati razpravo, ki mu je budila silno zanimanje. Opisane so bile različne vaje, ki pospešujejo razvoj domišljije. Tako n. pr. se jc bilo treba uriti v predstavljanju kovinskega novca v vsej podrobnosti in si predočevati njegovo rast do plošče z večkilometrskim premerom. Sledili so slični poizkusi s pred? očevanjem cvetlic, dreves, ki so ti morala v domišljiji zrasti v nadnaravno višino. Nad vse presenetljivi so bili vzgledi z bar? vami. Tako so bile opisane vaje v zamikanju v rdečo, žolto, zeleno ali modro solnčno svetlobo, ki naj bi izzvala celo temu odgovarjajoč telesni občutek. Na poslednjih straneh je našel Molj celo slučaje, ko je mogel «učenec» samo ob pogledu na fiziognomijo kakega Napoleona, Bismarcka, Rockefellerja ... sam občutiti v sebi sile, ki so jih izražali ti redki zemljani. Strme je odložil Molj knjigo, ki mu je izzvala najdrznejše zamisli ter mu razkrila veličasten pogled v življenje. Zazdelo se mu je, da je našel ključ, ki mu odpre sleherna vrata na poti v blestečo bodočnost. Medtem pa so se v čakalnici že zopet vsi zbrali in električni zvonec jc rezko zabrnel. Vstopili so v blestečo dvorano. Ko so posedli po klopeh v polkrogu, je vstopil na oder — Rubin. Nekaj trenutkov jih je pozorno motril, kot da hoče vsakega posebej prepojiti z omotič? nimi žarki svojih pogledov, nato pa je začel s posebno mirnim, nizkim glasom, ki ga je stopnjema ojačeval in dvigal, dokler niso njegove besede odmevale po dvorani ukazovalno kot ognjeni meči in se neizprosno sekale v dušo slehernega poslušalca. «... Gospodje, ali ste sploh vedeli, kako je vaše opravilo in kako važnega pomena so spisi, nad katerimi ste se morda že nejevoljni sklanjali ure in ure, dan za dnem? Morda ste nekateri čelo ugibali, da služi skrivnostna pisava za dopisovanje med zarotniškimi krožki in družbami, ki delujejo po vseh mestih naše države. Niste sc motili. Res je: pisava je imela namen prekriti vsebino, kajti glavna naša naloga je bila, ohraniti vsak naš ukrep tajen. Domišljija vam je morda celo odgonetala prikrito vsebino in menili ste razbrati ukaze za napade na predstavnike današnjega trinoškega vladnega sistema. Toda, dragi, bili ste v usodni zmoti! Kajti vnovič si zapomnite, da mi ne delujemo z bombami, bodali, puškami in topovi! To slabotno orožje radi prepuščamo vsem onim, ki sc še niso dvignili nad stopnjo živalskega življenja, ki šc niso v sebi razkrili in doživeli duha, njega brezmejno vsevlast in vsemoč. Mi ne trepečemo pred nasiljem vojaštva in se ga tudi sami ne poslužujemo, kajti z nami so v zvezi vse druge velesile, o katerih se niti najdrznejšemu današnjemu anarhistu ne sanja. Zavrgli smo vse strupene pline, smodnik, dinamit in ekrazit so le otročja igrača v primeri z našim strašnim razstrelilnim sred? stvom, ki ne uničuje samo teles, temveč — duha! In to sredstvo, moji zvesti, je — misel. To je misel, ki jo je rodila nadčloveška volja in ima moč, da se uresniči v vsej vseobsežnosti, da bi pred posledicami vztrepetal celo najrazvratnejši fantast.Toda, začudeni mi boste zdaj očitali: v kakem nesoglasju pa so moje besede z današnjimi dogodki, ki so bili izraz nasilja in razpaljenih strasti, da ste se nehote vprašali, ali so morda novi «rešitelji» kaj boljši od odstavljenih gospodarjev? Nič niso boljši, kajti vse njihovo divjanje izvira iz slabosti in strahu. Človek moči ravna povsem drugače: miren je, celo smehlja se, pri tem pa nasprotnika ne? * usmiljeno zgrabi in vrže v ječo, ne njegovega telesa, temveč njegovega duha. Ali ste si že pozorno ogledali v zrcalu svoj duhovni obraz, da bost£. mogli razumeti moje besede? Ste že izpili čašo trpljenja do dna in kljub temu ohranili še nasmeh in ubranost? Vedite, da so današnji dogodki v prav rahli zvezi z delovanjem tako zvanih Allanovcev. Kolikor vem, so te povzročili docela drugi zarotniki, ki spadajo po načinu svojega delovanja še v srednji vek. Da pa smo zadnje dni včlanili toliko morda nezanes* ljivih koristolovskih oseb, ter se zdi, da je ta, do zdaj uspešna vstaja delo naših, vam moram pojasniti dejstva, ki vas bodo neobičajno presenetila. Spomnite se, kako ste prepisovali one ' zagonetne listine. Za to opravilo je vsakdo prejemal visoko pla* čilo. Vidite, naša prva dolžnost je, da zagotovimo svojim zvestim čisto neodvisen obstoj. Toda vse vaše dosedanje delo je bila le — krinka, ki smo jo morali rabiti za tem uspešneje delovanje, da uresničimo prej ali slej resnični duhovni preobrat, ki nam orno* goči, da se polastimo vseh panog kulture in razvijemo vsepovsod svoj prapor. Veste, kaj je vsebina onih tajnih spisov? Nič drugega kakor — nedolžna berila! Da, razumem, čudite se. Glejte, lahko bi se nam? reč zgodilo, da bi prejšnji mogotci — zdaj ni več te nevarnosti — pri nas uvedli preiskavo, ki smo jo celo želeli. V tem slučaju bi bili člani obvarovani vsakih posledic, saj so njih vpisi uničeni. Policija bi torej dobila v roke le spise, ki smo jim nalašč pri* dejali ključ. In mislite si njih razočaranje, ko bi razkrili namesto namišljenih, državi nevarnih dopisov — nedolžna berila! Toda še vseeno bi lahko sumničili, da se za tem skriva šc kaj opasnejs šega. Ali mi smo tudi v tem oziru zavarovani: raztrosimo govorice in uprizorimo celo navidezno izdajstvo, češ: to nczmiselno početje je povzročil neki pustolovski ameriški milijonar, ki jc na ta način omogočil zaslužek več sto revežem, sebi pa izvirno veselje. Skratka, vedite, da je bilo vse vaše dosedanje opravilo zgolj pretveza, ki se je bomo po potrebi morda še nadalje posluževali. Toda naša zarota obstoja vse drugod. Omenil sem že, da gre za duhovno nadvlado in če dosežemo to, nam bo vse ostalo navrženo. Prilično vem, koga imam pred sabo in tudi da je vsakdo izmed vas posegel z mislijo vsaj nekoliko globlje kot vsi oni povpreč* niki, ki hodijo samo po zemlji. Toda nam ni še dovolj, da veru* jemo v bivanje duha in v njegovo vseoblast, mi moramo sami v sebi razviti zmožnosti, s katerimi hočemo pritegniti nase vse tajne sile vsemira. Premagati moramo sebe in združiti misli v eno samo: z neizprosno logiko razuma in neodoljivo voljo moramo vsiliti nasprotniku svoje zahteve. Ta naš nasprotnik je prav za prav slaboten, ker sploh nc ve za to čarodejno sredstvo in zato nam je zmaga zagotovljena. Vsakdo mora brezpogojno...» V tem hipu pa je govornika prekinil naglo vstopivši sluga, ki je javil, da ga nujno kličejo k telefonu. Med poslušalci je nastala napetost. Ko je Rubin odšel, so se vsi pritajeno razgovar* jali; vtis njegovega govora se je čital z obrazov... Čez par minut se je Rubin vrnil. Okrog ust mu je igral lahen nasmeh. Vsi so slutili, da jim razodene nekaj nad vse važnega. On pa je mirno kot prej stopil na svoj prostor in hitro nadaljeval: «Za sedaj vam bodo zadoščale knjižice, ki sem vam jih razdal. Vsak teden se sestanemo na določenem kraju, da se pogovorimo o uspehih. Omenim le še, da imamo brate po vsej Evropi, ki so še z nami vred pripravljali na gigantski boj v bodočnosti. Zdaj naj zaključim, kajti pravkar sem pri telefonu izvedel od osred« njega odbora, da se je vladinovcem posrečila protirevolucija in v najkrajšem času zasedejo naše mesto ojačene vojaške čete!» Med poslušalci je zašumel nemir. «Gospodje, to je vendar za nas brez pomena; kajti naše delo se odigrava v skrivnostnem carstvu duš. Mirno se razidite in pripravljajte se varno in tiho po smernicah, ki sem jih vam dal. Bodite brez skrbi: nikogar izmed vas ne pozabim! Ostanite zvesti, neomajni in neizprosni!» Vsakemu posebej je podal roko. Zamišljeni so zapustili dvorano. Par minut kesnejc se je Rubin z vsemi važnimi listinami odpeljal v avtomobilu neznano kam ... Molj je še pravočasno dospel do svojega stanovanja, kajti prav tedaj je začul vojaške signale. — Po izpraznjenih ulicah so odmevali težki koraki pehote. Nad mestom je bilo proglašeno obsedno stanje. 4. Utrujen od prekipevajočih dogodkov se je vsedel Molj v star . naslanjač nasproti ogledalu. Skoro prestrašil se je svojega obraza. Po vsem telesu ga je mrazilo in oledenele roke je topo položil na kolena ter se naslonil nazaj, izkušajoč zatreti v sebi prav vsako misel, da bi se docela umiril. Toda čim bolj se je zdel telesno onemogel, tem bolj je vrel v njegovi duši tok premišljanj in ugibanj. «Ali sem zbolel?» se jc vznemiril. «Kam me zavede to življenja? Ali nisem zmirom nesrečnejši suženj nekega krutega gospodarja, ki mu sploh imena ne vem? Morda jc moja bodočnost šc sijajna in bleščeča, morda pa me neso noge v vedno hitrejšem diru v strašen prepad. Allanovci..; vstaja.. Rubin ... zagonetna posvetovalnica ... Kot mora so legale nanj te slike in zazdelo se mu je, da tava v strašni temi izgubljen, osamel in preganjan. Noč pa je vse gostejša, vse mrz« lejša in vsaka stvar izžareva grozo, ki mu ustavlja korak in mu oklepa roke z nevidnimi verigami; vse telo mu dreveni, okame* neva in le strah, strah pred vsem vesoljstvom, pred samim seboj, je še edini izraz življenja v njem, Pa se je zganil in se začuden ozrl, kot da se je prebudil iz mrzličnega polsna. Spet je ugledal v zrcalu svoj molčeči obraz, ki ga je barvala luč z mrtvaško bledoto in stopnjevala grozničav soj široko razprtih oči... «To sem jaz?...» je osupnil, «ali ni to tujec, ki me sovraži, zalezuje, straši? Ah, blaznost! Ali sem bolan, da se me polašča taka bojazljivost? To je vendar Ivan, oni dobri, zaupljivi Ivan!» Zrcalni obraz se je trudno nasmehnil, kot da sam ne veruje Ivanovim besedam. Tedaj pa se je Molj spomnil davne podobe. Svojega stalnega, a že pozabljenega pripeva neskončne uspavanke: selski dvorec v zahajajočem solncu... na verandi sedi deklica s knjigo v roki in čita ... poleg nje sc igra mačica... «Marija! Marija! Ti, nedosežna boginja pokoja in tihe sreče! V tvojem zavetju pošumevajo stoletna drevesa in od gozdov plove vsepozabljenje. Molči pokrajina v solncu in mesečini, nc bije ura, na duri ne trka nemirni, nočni potnik... le uspavajoč pogovor, le molitev dveh duš se glasi v tišino brezčasja in brez* prostorja. Vsaka ptica zloznanilka obnemore na begu do tvojega domovanja in tvoja misel se pri tem izpremeni v struno, ki po* drhteva ob dihih nezemskih pokrajin! Marija, tolažnica mojega blodcčcga duha, kam se je zagledala tvoja duša? Kdo je oni zli duh, ki je zdaljšal razdaljo med nama v število dolgih, dolgih let?» «Dolgih, dolgih let?» In Molj se je domislil, da je preteklo komaj dvanajst ur, odkar se je poslovil od nje. Tedaj pa se je tudi spomnil včerajšnjega mračnega večera, Marijine bolestnosti in — današnjega srečanja z Grozdom. Grozd! V domišljiji je nenadoma zrastel pred njim v nadnaravno postavo, v vtelešeno sovražnost življenja samega. «Kot izgubljeni sin blodim v tujini in neznani ljudje mi s svojimi razodetji kot z opijem uspavajo vest, ki me kliče: vrni se, vrni se nazaj! Na moji domačiji pa bo zakraljeval ravnatelj Grozd... na vrtove mojih davnih sanj bo stopil brezobzirno... iz sten tihe grajske sobe še niso izdehteli dihi mojih besed, a že jih bo prekril izliv vsiljivčeve volje. — Peljal se je v avtomobilu, ponosen, drzen, kakor da je zanj žc pripravljena svatba. Jaz pa, ki sem sin onih gozdov, poljan in parkov, sem odhajal samoten kakor deseti brat in ponižno sem se moral kraj ceste umakniti visokemu gospodu ... Zakaj... zakaj...? Ker je on ravnatelj, ker grabijo njegove misli in roke po zlatu, ker se jaz potikam po odljudenih cestah in se shajam z ljudmi, ki morajo nositi krinko in se pogovarjati za zaklenjenimi vrati. Kdo je oni odločevalec usode, ki je meni odmeril nestalnost, revščino in mi kot v zasmeh navrgel živo srce, trepetajoče in razpaljajoče se že ob soju pravljičnih sanj — njemu pa je nasul moči, bogastva in mu dodal še kamenito srce, ki oživi Šele v požaru najviharnejšega življenja.» Tako se je izpraševal Ivan Molj, zagonetni zrcalni obraz pa mu je očitajoče odgovarjal: «Kdo je bil tisti, ki so ga odslovili iz službe, ker ni poznal reda in točnosti, ker je rajši prisluškoval žvrgolenju jutranjih ptic, pogovarjanju dreves, smehljanju potočka... kdo je bil tisti, ki jc z željami in mislimi obsegel vso nebesno oblo, posmehoval pa se je onim «sužnjem», ki so vse dni in noči kopali zlato rudo dela? Kdo je bil tisti, ki se je umaknil iz vrst delavcev in pre? pustil svoje mesto drugemu? Ti, Ivan Molj — ti sam, sam si oni sovražnik, ki si odločuješ neznano usodo. Sebe obtožuj in obsojaj!» Molj pa mu je razljučen odgovarjal: «Ali nisem stal tudi jaz v vrsti delavcev in umaknil sem se šele, ko sem uvidel, da se mi življenje navzlic mojim naporom roga? Grozdu pa se je samo zahotelo lepega gradu in Marije...» Obraz mu je odvrnil: «Ali ti je tako točno znan namen ravnateljevga prihoda na grad — in če tudi, ali si gotov njegovega uspeha? Toda, kaj veš, ali je namen tvojega življenja postati Logarjev naslednik? Moj dragi, pomen življenja je prezagoneten, da bi mogel osebno srečo, ki jo najčešče zahteva naše samoljubje, istovetiti s pravim namenom, ki se posamezniku morda šele pozno razkrije. Kar si zadnje čase doživel ob Mariji, ti vendar dovolj jasno govori, da je tvoja trdovratna zahteva po uresničenju neke navidezne sreče le usodna samoprevara, ki ti slepi pogled za nove možnosti ' udejstvovanja. Dokler ostaneš suženj lastne domišljije, boš ne? zmožen za najmanjši korak, ki bi te privedel na novo pot...» «Molči, molči, izkušnjavec,» je zaklical Molj, a se skoro pre? strašil svojega lastnega glasu, ki mu ni nihče odgovoril. — V sobo se je od vseh strani plazil mraz... - 371 -24* «Kaj je to, da se razgovarjam s samim seboj?» je zavpil in naglo vstal, kot da se hoče umakniti neizprosnemu sodniku v ogledalu. Na mizi je zagledal knjigo, ki mu jo je podaril Rubin. Polastilo se ga je vedro čuvstvo in zaupanje. Začudil se je obupanosti in duševni onemoglosti, ki se ga je ravnokar lotevala, obenem pa se je domislil, da mu utegne ta «poklic» koristiti tudi pri pre* novitvi človeka v njem, ki bo z okrepljeno voljo in močjo uničeval vse protisile. Sedel je k mizi in odprl knjigo. Toda komaj je prelistal nekaj strani, je spet nestrpen vstal in začel hoditi po sobi. Ponovno se je spomnil Marije. «Morda pa sem vendar preveč črnogled,» se je tolažil. «S svo* jim vihravim obnašanjem sem dekleta odbil od sebe, toda mar mi ni mogoče vprav po sedanji poti doseči ravnovesja, ki mi bo razbistrilo bodoči položaj? In če me Marija vidi prerojenega...» Toda tem mislim se je slednjič le nasmehnil: «Kako otroške načrte zamišljam.» V duhu je videl včerajšnji prizor na gradu, ki mu je vendar dovolj jasno govoril, kako sanjsko in nezdravo je njegovo hrepenenje. «Toda čemu, čemu mi ni mogoče umoriti teh pekočih želja?! Kaj si mi ti, dekle, da vstaja tvoja podoba kot tajnostni privid na obzorju, ki ga žarko razsvetljujejo krvavi plameni vsečlove* škega trpljenja! V teh trenutkih, ko bi moral trepetati za usodo tisočih bratov in sestra, ki obupno trgajo strašne verige telesne in duševne zasužnjenosti, ko je vsakdo prenehal biti poedinec in se je misel, čuvstvo, glas slehernika prilagodil vseobčemu zboru prosečih, jokajočih, vpijočih, zdaj se prav tako kot iz družbe izobčeni izgubljenec lovim za prikaznijo, iztezajoč roke po njej, daljni, daljni, nedosežni! Ali je ona sploh zemsko bitje, ali ni morda zagonetna vtelesitev višjega miru in ubranosti, spomin na blaženost, ki sem jo doživljal kot otrok, ali pa slutnja, ki jo uresničeno skrivajo neznani vekovi prihodnosti, svet brezčasnosti in pokoja, ki za njim koprnimo Zemljani — sužnji viharnega bega skozi vsemir doživljajev ...» Ali spet se mu je porogal ravnatelj Grozd in misli so se razvile v obratnem loku nazaj. Vse njegovo premišljevanje se mu je zazdelo bolestno iskano in «izumetničeno». «Marija je ženska kot njene sovrstnice, le njena občutljivost ji vdaja neki poseben videz. Toda kakor je ljubila pogovore z menoj, tako ji bo zdaj dobrodošel ravnatelj Grozd, ki me v •3T-7--.r.:STC::—:.-.: V-x. w aaiue .-.vw marsičem preseza: spoštovan, odličen gospod je. — Moje hrepe* nenje se koncem koncev prav nič ne razlikuje od — želja, ki se zbude vetrnjaku ob prvi natakarici, lc da se jaz ogrinjam v razkošne halje najsamotanejšega modrovanja. Ali nisem le igračka docela nagonskih sil, ki sc pri meni, človeku, pač javljajo v vse varljivejši obliki kot pri — živali...» Tedaj pa je Molja mahoma prekinilo trkanje. Komaj se je okrenil k vratom, že jc vstopil — orožnik. Vljudno mu je izjavil, naj mu po višjem ukazu sledi. «To jc Grosdovo delo!» se je Molj zgrozil in stisnil zobe. Nekaj trenutkov kesneje je izpred stanovanja oddrdral avto z aretiranim Moljem. (Konec prihodnjič.) Li?Tai?Pe*Mirko Pretnar: Slutnje. Murva z listjem se jc že odela; kje si, zemlja, svoje cvetje vzela? «Nikdar več se moj gospod ne vrne, prej objamejo me sence črne.» Pomladanski vetrič skozi zastor diše: «Kam z boljo bi?» dekle v solzah vzdiše. Književna poročila. Jurčičevih zbranih spisov III. zvezek: Klošterski žoJnir. Deseti brat. (Konec.) V literarnem uvodu razpravlja prof. dr. Prijatelj znjemu lastno akribiio o spočetku, zasnovi in slovstveni osebnosti obeh Jurčičevih spisov. Z zani* manjem in s pritrjevanjem sledimo njegovim izvajanjem, ki že kot taka svedo« čita o pomembnosti obeh spisov. To seveda ne izključuje, da bi tu in tam ne bili drugačnega mnenja. Nc morem na primer pritrditi urednikovemu očitku (str.VIII), da jc največja psihološka hiba v «Klošterskcm žolnirju» utopitev patra Avguština, češ, doccla neverjetno je, da bi se vsled ran oslab* ljeni inženir šel vozit s čolnom (nekam pedantičen se nam zdi urednikov argu* mentum ad hominem: «Naravno bi bilo, da bi čim prej izkušal priti domov v posteljo!»), in takisto neverjetno, da hoče prior stopiti v čoln k inženirju, dasi ga pozna kot strastnega nasprotnika. — Po mojem mnenju je i prvo i drugo dovolj utemeljeno. Baš telesne rane, ki so ga le trenutno omamile, so vnele v inženirju vso strast, in vroča kri mu je tem bolj zavrela, ker je bil prepričan, da zdaj pozna pravega povzročitelja. Ta strastni in romantični junak, ki ga od te strani ostro riše urednik na str. VI., naj bi šel zdaj, ko v njem vse vre, domov v posteljo? Kako mu je pač vzkipela strast in se mu je napela vsaka mišica ter so se mu potrojile moči, ko je nepričakovano pred seboj zagledal K Miran Jarc: Črni čarodeji. K Morgane, in okolica od Landrelleca do Kcraličsa je večkrat opi* sana v njegovih drugih delih. Keralies je vas, ki jo je ovekoveeil njegov prvi roman Le Crucifie de Kcralies- {Konec prihodnjič.) Miran Jarc: Četrto poglavje. M 1. oljevo aretacijo je v resnici povzročil ravnatelj Grozd, ki je že pred £ar dnevi opozoril policijsko ravnateljstvo nanj. Toda popolnoma krivo bi bilo smatrati Grozdov w. ш J • VP \ T I i * čin za izraz njegove neomajne moči. Njegovo notranje stanje je bilo vse prej kot zdravo in uravnovešeno. Tudi on sc je začel nenavadno izpreminjati pod vplivom Marije in grajskega okolja. S strahom je vedno jasneje opažal, da je v primeri s to mladenko jako neznaten človek, ki mu ni niti njegovo premišljeno kretanje pripomoglo do veljave. Nehote se ga je češče in česčc polaščala plahost — pred kom? Resnico o Moljevi usodi je Marija sprejela docela ravnodušno. Ravnatelj jo jc o tem obvestil šele dva tedna po onem dogodku. Grozd se je skrajno začudil njeni hladnokrvnosti: «Ali jc res čisto pozabila na svojega nekdanjega prijatelja?» Tega odkritja bi bil ravnatelj zelo vesel, če ne bi opazil, da postaja dekle tudi napram njemu hladno in molčeče, da, celo tudi napram svojemu očetu in Majdi. , . Postala jc skrajno razdražljiva in zanjo ni bilo več dogodka, ki bi jo poživel. Knjige so ležale nedotaknjene, klavir zaprt ... Neredko pa jo je napadlo neko posebno, bolestno razpoloženje. Kakor mesečna je hodila po sobi, strmela predse v daljo in premišljala, premišljala... Tudi njen oče je opazil, da jo teži neka grozna tajnost, a niti njemu se ni posrečilo, da bi jo pripravil do izpovedi. Morda šc sama ni vedela, kaj je vzrok njenemu duševnemu hiranju. Le slutila je, da se pripravlja nekaj strašnega, pa morda zanjo — mučenico — tudi odrešilnega. Ravnatelj Grozd se je v tem času nekajkrat podal v mesto, «da uredi važne zadeve». Ker je nekaj dni pred božičem obhajal stari graščak svoj god, je hotel to priliko izrabiti, da bi si še bolj pridobil naklonjenost bodočega tasta, o katerem je vedel, da se močno zanima za starožitnosti. Njegovo bogato zbirko redkih starin je sklenil ravnatelj povečati s kopico dragocenih knjig ter se je zato podal k trgovcu Bergantu. Ko sta preiskala lepo zbirko 440 S I Digitalna knjižnica Slovenije K Miran Jarc: Črni čarodeji, # pomembnih del, je starinar presenečen opozoril odličnega kupca na neki sicer brezpomemben, v usrije vezan družinski časopis z — Gr oz do vim podpisom. Ravnatelj si je delo začuden ogledal in vprašal, kdaj in od koga je trgovec prejel to knjigo. «To knjigo? O, gotovo jo imam že deset let. Neznan človek mi jo je prodal prav dober kup. Kot vidim, vas stvar zanima, gospod ravnatelj . . .» Res ga je zanimala in zato je še mnogo več navrgel, lc da jc prišel v posest dragocene knjige, saj je bil tam podpis — nje* govega očeta. Naročil je Bergantu, naj mu pošlje knjigo v hotel, kjer je začasno stanoval. Že se je hotel posloviti, ko se je domislil Molja. Napeljal je pogovor tudi na Allanovce, o katerih pa je Bergant prav malo povedal; da se namreč obravnava proti zarotnikom še sploh ni pričela, ker niso podrobnejše preiskave rodile nobenega uspeha, da bodo vso zadevo baje pokrili s plaščem pozabljenja, osumljence pa izgnali v inozemstvo. Da čaka ta usoda tudi Molja, je zvedel Grozd še pri nekem svojem zaupniku, in zdaj je bil lahko pomirjen, da se je iznebil nevarnega neprijatelja, četudi ni imel več «vernega oprode» Mirtiča, ki je bil zdaj že drugje v službi, Se pred večerom tistega dne pa je ravnatelja zadela prav ob* čutna vest. Vodja njegove pisarne, kjer so imeli posla samo še г likvidacijo bivšega izvoznega podjetja, mu je izročil dvoje na visoko vsoto se glasečih terjatev, na katere upniki niso mogli več . čakati. Grozd je prebledel, kajti znesek bi bilo mogoče pokriti le s prodajo dveh hiš in izgubo velikega dela premoženja, bilanca pa . jc itak izkazovala deficit šele zdaj je ravnatelj uvidel posledicc svojega nepremišljenega gospodarjenja, Ker mu je bilo v resnici nemogoče — kot sc je sprva namenil — postaviti v Dolu tovarno, je moral zdaj vsaj poskrbeti, da ne izve Logar prav nič o njegovem gospodarskem propadu, obenem pa, da izpregovori z njim, ozi^ roma z njegovo hčerko odločilno besedo. Ti nujni posli so Grozda še naslednje dni zadržali v mestu. Ker se je ta čas že približal Logarjev god, se je moral Grozd zadovoljiti s tem, da je darilo odposlal, priložil pa je skrbno sestavljeno pismo, kjer je graščaku ponovno izrazil svojo željo glede Marije in ga prosil, naj o zadevi z deklico izpregovori kakor iz lastnega nagiba. — 441 — ä ib. si Digitalna knjižnica Slovenije K Miran Jarc: Črni čarodeji, # Logarja je prejeti dar neobičajno vzradostil in ves vzhičen jc razkril svoje veselje Mariji, ki ga je mirno poslušala, zelo pa jo je zanimal oni družinski časopis z Grozdovim podpisom. 2e dolgo ni listala kake knjige s tako naslado- Ali so jo tako privlačile slike tujih mest in pokrajin, s podobami opremljene solzave povesti? Neko posebno mešano občutje zasanjanosti in vdanega spo* kojstva se je prelivalo v dušo iz teh starinskih listov, s strahom predahnjene slutnje so komaj slišno trkale na najskrivnejša vrata njenega srca, za katerimi so se gnetle somračne postave... Njen oče je kajpada takoj vzradoščen uganil, da je zdaj pri* praven čas, da se pomeni s svojo hčerko. In je z njo izpregovoril. Dobil pa je tak odgovor, da je prvič _ v življenju vzrojil napram nji. «Kaj vendar misliš, Marija! Iz tvojih besed zveni golo samo* ljubje. Ali ne vidiš, da je že zadnji čas, da zagotovimo bodočnost dediščini, ki smo jo prejeli od prednikov. In Grozd je vreden naslednik Logarjev!» «Torej se mu moram vdati?! Ali pa ne pomislite, oče, da je to nizkotna kupčija? Saj prodajate svojo hčer!» «Ravnatelj Grozd me je sam prosil, naj ti sporočim njegove želje in tudi jaz ,,.» «Ravnatelj Grozd?! — Tak je zavoljo tega prihajal k nam? O, povejte mu, da je vsak njegov poizkus brezuspešen, ker jaz... jaz ne maram nikogar ...» Po tej izjavi se je Logar razljučen umaknil Od tega dne so se - odnošaji med očetom in hčerjo skalili. Molče sta živela drug poleg drugega. Neznosno razmerje je šele ublažila nenadna obolelost Marije. Dva dni pred svetim večerom jo je napadla vznemirjajoča mrzlica, njeno stanje se je tekom noči tako poslabšalo, da je bilo treba zdravniške pomoči. Zdravnik se je skupno z ravnateljem Grozdom pripeljal na grad. Osuplo je zmajal z glavo. Ko je tako poslušal brc z zvezno, blodno govorjenje bolnice in sledil njenim nestalnim pogledom, je vprašal starega graščaka, ali ni morda dekle že kdaj prej kazalo sličnih znakov bolezni. Oče je obširno popisal njeno nagnjenje do samotarstva in vse njene posebnosti. Zdravnik se je zamislil in nenadoma vprašal: «Ali je morda nanjo zelo vplival kak družinski dogodek? ...» Logar se jc spomnil zagonetne smrti svoje žene. Toda zdravnik kljub temu ni mogel priti do jasnosti in je odredil, naj čim skrb* ne je pazijo na bolnico, da sc ne bi razburjala in naj takoj, čim — 442 — ä ib. si Digitalna knjižnica Slovenije Miran Jarc: C mi carodsji. bi okrevala, odpluje na jug. «Morda jo kleši toplo podnebje m živahno dr^ilba.» Na gradta so preživeli ргашаке v prav slabem, razpoloženju, Editio Maj ia i s Žs koiikortoliko pošiljala morečo tišino. Skoro vse pauste j® presedela pri svoji nesrečni prijateljici» ki j® M s pdagema načela okrevati, Sredi jamarja se je Manjmo stanje toliko sboljčalo, da je bila is ven ш varnosti гаа so lahko dclcoiiii das odpotovali a» Takrat je oklenil ravnatelj še enkrat ispregovodfci s njo. Do potovati j a 35a zglc^: ш pnčlo, kajti medtem — bilo j s že v februarju — so ^ pripetili dogodki, ki so доздћго vplivali na rssvoj "'•-im sađeve. Ramaivlij j s пажгео vseeno porak*zsil svojo c?ešo in nekega večera, ko so sedeli vsi S&js — Ка-з, Majda, Logar in on — v zgoraj i sobi, nspeHjal pogovor na bodočnost. Vnel se je precej Sivsfee?* pogovor — Marij;a bila cisto sdrava — - ki ga je posebno osveževala Majda g svojim trdo1vrafesllm in nagajivim nasprotova^jesa. Nenadoma je Matija limolkniila m so- sresstila, da so S3 vsfi ostali osupli spogledala, Vsa bleda vstala ra stopila pred sa^adenega ravnatelja ter m"u j sla govoriti s ostrim, a gross еетМгшл! gl asom: «Gospod Gi osd, kaj bo storil človek, ki čuti o vej konec... aH pa, H se save, da je v življenju tako zavohal, da sanj ni vse rešitve?,.. Kaj bo storil tak človek?» Eä'ö.stslj jo je шт б opasovai, ko se ш je počasi bližala. Vsi go nap sto pričakoval da se scaj sdaj sgodi nekaj vaškega in riep L =ič a.Vo va£?eg a, Manj s pa je siadsljevak mirno kot prej;