GLEDALIŠKI LIST »g
OPERA
GEORGES BIZET: CARMEN
llllllllllIllIllllllllllllllllllllllllllllillllllllllM
GEORGES BIZET:
Cavmen
Opera v štirih dejanjih. — Po istoimenski noveli Prosperja Merimeeja’ napisala Meilhac in Halevy, prevedla Oton Župančič in Niko Štritof
Dirigent: dr. D. ŠVARA	Režiser:	C.	DEBEVEC
Koreograf: ing. P. GOLOVIN
Osebe
Don Jose, narednik ......
Escamillo, torero ......
Dancairo 1	......	(
Remendado j voditelja tihotapcev {
Morales, narednik.................
Zuniga, oficir ......
Carmen.........................•	•
Micaela, kmečko dekle :	.	•
Frasquita ........................
Mercedes .........................
J. Franci V. Janko B. Sancin M. Sancin M. Dolničar F. Lupša M. Kogejeva I. Ribičeva E. Kržetova Št. Poličeva
Vojaki, tihotapci, dekleta, otroci, bikoborci, meščani, cigani in
1 judstvo.
Godi se v Sevil)'i in okolici v Španiji.
Soloplese plešejo:	G. Bravničar jeva, S. Japljeva in D. Pogačar.
Novi kostumi: J. Staničeva in F. Remškar, dekoracije: V. Skružny. Zborovodja: S. HUBAD	Scenograf:	ing.	E.	FRANZ
||llll%l!UII||||!M!IIIUII!«lll||||!llttlllll||lllilll!l!||l|UIII||lllllll!l!l!ll!l)M[|||l!lllilll!||ll!lllll!l!||l!!llllll||l!l!l!ll!ll|^^
Cena »Gledališkega lista« Lit. 3.—
GLEDALIŠKI LISf
DRŽAVNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1943/44	OPERA
GEORGES BIZET:
CARMEN
Kdo razume, kakšna je smrt v 37. letu življenja? Bizetu je bila odmerjena. Pred tem pa je kot v slovo zapel pesem o vročem in lahkomišljenem dekletu, ki sledi brnenju lastnega telesa in se slepo pokori njegovim ukazom, pa naj jo vodijo kamor koli, četudi v smrt. Pa morda Bizet niti ni toliko mislil na to dekle in njeno neplodno življenje, morda niti ni uvaževal vsega vročega španskega življenja, v katero je to dekle postavljeno, in ki ga je opisoval v svojih tonskih podobah. Edino, kar je hotel in moral, je bilo to, da je odprl svojo prevročo in prepolno dušo, da je razlil vse prekipevajoče bogastvo svojega srca in da je z vsem prenasičenim lastnim utripom zapel pesem o življenju in njega prečudovitem opoju, o življenju, ki ga je ljubil toliko bolj, kolikor bližja mu je bila ločitev od njega. Kot bi poslednjič objel to svoje ubogo' življenje in ga privil z vso silo k sebi, da mu ne uide, kot bi ga hotel preživeti s podvojeno silo ter se v njem izžeti in razdati do dna, tako je izzvenela ta njegova zadnja pesem, ki je zato prepolna ognjenega zanosa in nepoznanega izraznega bogastva, da je oni, ki jo enkrat dojame, ne pozabi nikdar več.
(Odlomek iz članka V. Ukmarja
v opernem G'led. listu st. 14, l. 1941 42.)
153
Dva speva Čarmen
HABANERA
(Prevel O. Zupančič)
Vem za tihco svojeglavo že marsikdo jo je preklel, če ne ve) za metodo pravo ne bos je fantič ti ujel.
Kaj groziš mi in kličeš vraga in vse svetnike na pomoč, vse skup čisto nič ne pomaga, ljubezen pride kar čez noč.
Ljubav doma je med cigani nje nobena sila ne -zavre, če me ne ljubiš, kaj mi brani, da jaz te ljubim, — pazi se!
Tičko z zankami zalezuješ, pa zgane krila in že je ni in ko več je ne pričakuješ, nenadno k tebi prileti.
Krog in krog ti lahno trepeče izgine, pa se vrne spet.
Ne vloviš je, če ona neče — če da se vjeti, sam si vjet.
* * *
»SAJ V KARTAH NI LA2I«
Nikar ne mešaj kart, če so enkrat nezgodne, nič več rešitve ni,
ne menja se nikdar izrek moči usodne, saj v kartah ni laži.
154
Če zori tam tvoj dan zapisan je rdeče, kar mešaj brez skrbi, vsikdar ti karta bo znanilka svetle sreče, saj v kartah ni laži.
Če v knjigi pa stoji — ta dan življenje plačaj, ti grob je že odprt
in karte še tako premetaj in obračaj, ponavljajo le smrt.
Da če je tak ukaz, prašuješ jih zaman, odgovor neizprosen ponavljajo le smrt.
In spet in spet le smrt.
Takole sem razmišljal . . .
Opera je res čudna stvar. Vse njeno bogato in pisano življenje, vsa njena življenjska sila — sploh ves njen obstoj je neusmiljeno odvisen samo in edinole od občinstva. — 2e prav! Toda to občinstvo! Ko je pa tako zelo zavisno od lastnega razpoloženja in predvsem od vzdušja, ki ga ustvari večina prisotnih. Ali verjamete, da izvajalec na odru kar slepo ugane: »Danes je abonma „četrtek”, ali danes je pa ,,izven”«. In nikdar se ne zmoti. Saj predobro čuti kam izžareva svoje sile in kaj se mu od tam povrača. Pri tem pa je gledališkemu oblikovalcu naklonjeno vzdušje občinstva potrebno, kot roži voda. Od tega živi — in se razživi.
Včasih je v gledališču pravi pravcati mraz; ne tak, ki prihaja od zime, temveč drugačen, ki prihaja iz duš. Res pravi mraz. Ozreš se naokrog in vprašujoče pogledaš po občinstvu. Sami togi obrazi. Dostojanstveno sede, kot porotniki. Ta sedi globoko pogreznjen v naslanjač in motri s kritičnim očesom, oni se sklanja naprej in mrko strmi na oder, tretji rahlo prišepetava sosedu in maje z glavo. Pevci na odru pa se pote, pote. Dvakratne sile zastavijo, vse sposobnosti preizkušajo, a nič. Po dejanju pade zastor in v auditoriju se oglasi kratek, dostojanstven aplavz. Za odrom pa:
155
»Za vraga, kaj pa je danes v dvorani?«
»Stavim, da je abonma...« Ni se zmotil.
»Če na to arijo nisem dobil aplavza, potem sploh ne grem več na oder. Ni vredno!«
Nekdo pa s povešeno glavo prav tiho oddrsi v svojo garderobo. In če bi človek videl vse, bi opazil solzo v njegovem očesu.
Toda ni vedno tako. Včasih je prav nasprotno. Res, včasih je v gledališču tako toplo, tako mehko, da bi kar vsakega posebej objel. Vse občinstvo se strne v en sam duhovni utrip, v katerem valovi, se zasanja in se vzpenja visoko, visoko do višav čiste umetniške ubranosti. Kot da se je prebudilo jasno pomladno jutro, kot da so zapeli zvonovi in vzdramili duše v praznično razpoloženje.
In, da vidite v takih hipih za zastor! Joj, to vam je živo! In vse duše vriskajo. A te oči . . . oči!! To vam bleste! Prepričan sem, da bi marsikakšna dama iz občinstva zastrmela in morda celo povprašala za recept. Pa je zelo enostaven: Umetnikovi duši prilij toplo priznanje občinstva, pa bodo žarele oči! Moj Bog! Še noč bi pregnal z njimi!
Na vse to sem se spomnil, ko sem razmišljal o prvi pariški pre-mijeri »Carmen«. Ubogi Bizet! Vso svojo prekipevajočo dušo je izlil v to svojo opero. Vse svoje mlado življenje je priklical in ga presadil v te svoje tonske podobe. Svoje slovo od življenja je zapel in je pri tem zavriskal kot neugnani planšar, ko mu je proti Somraku zažarelo nebo in z neko čudno, daljno svetlobo ožarilo vse nepregledne doline pod njim — zavriskal je in je pognal svojo napaseno čredo v samotno stajo. A njegov vrisk ,je ostal brez odmeva. Žalostno je zaplahutal, pa onemel in otrpnil ob hladu vzdušja, ki ga je ustvarilo ob tej uprizoritvi pariško operno občinstvo. Opera se je končala brez priznanja. In mladi skladatelj je tisto noč dušil solze v družbi redkih zvestih prijateljev. Onemel je ob bridkosti težkega razočaranja.
Kako čudne so usode! In kako težka je pot do tam, kjer se razodene človeku svetost pravice,
V. U.
156
Bežna misel
Zadnjič je bil pri meni eden izmed glavnih opernih solistov. Prižel je, da se pogovori z menoj o svoji novi vlogi. Med drugim me je poprosil, da mu pomagam spremeniti besedilo nekje pod melodično frazo. Ne veste, kaj vse je potrebno, preden je taka vloga izdelana! Treba je postaviti glas na pravo mesto, da se najbolje prilagodi pevskim zahtevam vloge, treba je študirati fraze in iskati vzporedje med melodično in besedno enoto, treba je iskati izraz in pravi učinek in ni vseeno, ali imaš pod tem ali onim tonom tak ali drugačen vokal. To so vse važne, zelo važne stvari.
»Veste, ni lahko z našim opernim občinstvom« — mi je dejal ob koncu razgovorov solist, ki ima za seboj že slavno preteklost, »zelo veliko zahtevajo ljudje od nas, včasih kar preveč.«
»Saj to ni najslabše« sem pripomnil »vas vsaj vzpodbujajo v umetniški rasti.«
»Že, že! Toda so stvari, ki jih skoraj ni mogoče premostiti. Nihče na primer ne pomisli, kako težko je za nas prehajati v tako hitrem zaporedju iz stila v stil. Danes poješ Mozarta, jutri pa že Puccinija. Ali se kdo zaveda, kako ogromen preskok je to, kako'se je treba ne le v igralskem značaju, temveč predvsem v pevskem izražanju presukati kar naenkrat, dejal bi, iz skrajnosti v skrajnost.«
Zadel je na vprašanje, ki je tudi mene že večkrat preganjalo in v katerem sem že ponovno občutil vso težavnost.
»Resnično — to kar ste dejali, je težka stvar. Tukaj, menim, sploh ni izhoda v naših tesnih razmerah — ko imamo tako malo pevcev in tako razsežen operni spored.«
»To je ravno. Pri velikih narodih je to vse lažje, ko pa imajo pevcev na izbero in se ti pevci lahko specializirajo. Vsak od njih si izbere nekaj stilno značilnih vlog, ki mu leže in ki jih izdela do podrobnosti in potem se v njih umetniško izživlja in izpopolnjuje vse življenje. Namesto da bi hodil predvsem kvantitativno razvojno pot, kot mi, gre lahko* vseskozi le v kvalitativno razvojno smer. To mu je v užitek in v pravo umetniško rast.«
/
157
»Da, da! Sicer je pri nas v taki zmesi tako pisanih vlog lahko za pevca nek-svojevrsten užitek; in ne samo to — tudi preizkušnja za njegovo pevsko in igralsko kvaliteto je tu podana. Saj je znano, da je že Goethe menil, da se pokaže odlika igralca prav v tem, če zmore dobro oblikovati čim bolj nasprotne in različne odrske podobe. Vendarle je pa pri opernem pevcu ta stvar nekoliko drugačna — in sicer prav zato, ker se pri njem družijo zahteve igralskega in pevskega oblikovanja hkrati. Ker pa stoje pevske zahteve v ospredju in ker je prav v petju izpremin jan je izraznega značaja tako težavno in v prevelikih nasprotjih naravnost nemogoče, zato je vaš pomislek res povsem upravičen.«
Razšla sva se. V meni pa je ostala zavest, kako obstajajo v tako tesnih razmerah, kot so! naše, kljub visokim smotrom vendarle še nepremostljive ovire — kako občinstvo res marsikdaj v svoji ostri kritičnosti preseže v svojih zahtevah dane možnosti; in še mi je ostalo v zavesti, da je vsaj delno specializiranje pevskega poustvarjanja tudi pri nas neizogibno — in da ima naša bodočnost še mnogo, mnogo novih smotrov.	w	,,
Vsebina »Carmen«
Prvo dejanje.
Trg v Sevilli. Med četo vojakov v stražnici išče Micaela svojega zaročenca Don Joseja; a ne najde ga, zato odhaja. Kmalu za tem pride z novo stražo Jose. Skoro oznani zvonec v nasproti stoječi tobačni tovarni odmor, in dekleta se vsujejo iz nje. Med njimi je tudi vroča in zapeljiva črnolasa Carmen. A to pot nič ne mara za dobrikanje mladih fantov, kajti njene oči so obstale na Don Joseju. Odmor je končan in dekleta odidejo zopet na delo. Micaela se je vrnila. Joseju je prinesla pismo skrbne matere, ki ga mladi vojak ljubeče prebira, nato pa naroča odhajajoči Micaeli vroče pozdrave za staro mater. V tovarni nastane vrišč in trušč; poveljnik straže Zuniga pošlje Joseja z nekaj vojaki, da napravijo red. Skoro nato
158
privedejo poleg deklet iz tovarne Carmen, ki je v prepiru ranila tovarišico z nožem. Zato jo da poveljnik, ki napram dekletu tudi ni ravnodušen, odvesti v zapor. Toda Carmen je znala v svoji prešerni zapeljivosti med tem Joseja že opresti in ta jo na poti v zapor izpusti. Poveljnik da zato Joseja zapreti.
Drugo dejanje.
Na vrtu zakotne gostilne. V njej se zbirajo tihotapci in cigani in veselo popivajo. V njihovo petje in ples sc pomešajo vriski množice in torerov, ki gredo mimo. V vrt stopi znameniti torero Esca-milo in prisotna družba ga navdušeno pozdravlja ter napiva njegovim zmagam. Hipno preskoči vanj iskra iz prisotne Carmen in s to iskro v srcu Escamiio odide. Za tem nagovarjajo tihotapci Carmen, naj gre z njimi na pohod, toda ona odklanja, češ, da čaka svojega ljubčka. In res se kmalu nato, ko je bila krčma v noči že prazna, pojavi Don Jose. Carmen ga žareče sprejme in s petjem in plesom priklepa nase. Začuje se poziv vojaške trompete in mladega vojaka nagneta resnost in zvestoba, da hoče oditi v kasarno, nad čemer se Carmen bridko užali. V tem pa si že nasilno napravi pot v krčmo častnik Zuniga, ki se je tudi zapletel s Carmen, in ko zagleda podložnega narednika Don Joseja, ga napodi domov. Toda Jose te žalitve pred dekletom ne prenese in potegne sabljo. Tihotapci priskočijo in razorože Zunigo ter ga odvedejo. Po vsem ne preostane Joseju nič drugega, kot da se na vabilo Carmen pridruži tolpi tihotapcev.
T ret je dejanje.
Gorska soteska. Skozi njo hodi trudoma družba natovorjenih tihotapcev. Na majhni jasi se ustavijo, odlože tovor ter se razkrope naokrog, da preiščejo varnost terena. Pri tovoru ostane za stražo le Jose. Skoro zasliši bližajoče se korake, zagleda moško postavo in ustreli. Za las je manjkalo, da «i pogodil Escamilla, ki je prihajal, da se še enkrat poslovi od svoje — ljubice Carmen. Joseja popade bes in skoro se razvije med obema divja borba na nož. Escamillo' bi bil podlegel, da ni v nevarnem trenutku pritekla Carmen in ga
159
rešiia. Jos£ spozna boleči nezmisel svoje strastne ljubezni. Ko se zopet pojavi Micaela, ki je že preje stikala tod okrog za Josejem, da bi ga povedla domov k umirajoči materi, se odpravi Jose z njo na pot proti domu. S pretečim in zlo usodo obetajočim pogledom se loči od Carmen.
Četrto dejanje.
Trg ob areni v Sevilli. Ljudstvo šeta polno napetega pričakovanja, da prisostvuje bikoborbi in ponovnim zmagam slavnega torera Escamilla. Tudi Carmen je prišla, da bo priča novim triumfom ljubljenega Escamilla. Nič ji ni mar, da jo svare tovarišice, češ, da so opazile potikati se med množico propadajočega Josčja. Escamillo se pojavi slavljen in češčen. Še enkrat prihiti, da se navžije žarečih oči svoje Carmen, predno stopi v areno. Ljudstvo se je vsulo v amfiteater. Ko hoče za njimi tudi Carmen, ji zastavi pot Don Jose. Roti jo, grozi in prosi, naj ga vendar ne pusti tako propadati in naj odide z njim. Toda Carmen je v svoji novi strasti neusmiljena in ga žaljivo odkloni. Po kratki tihi borbi sivega obupa z žarečim hrepenenjem, zabode Jose lepi in v hrepenenju neugnani Carmen nož v srce.
Herausgeber: Die Intendanz des Staats-theaters in Laikach. Vorsteher: Oton Zupančič. Schriftleiter: Vilko Ukmar. Druck: Maks Hrovatin. — Alle in Laibach. Izdajatelj: Uprava Drž. gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Vilko Ukmar. Tiskarna Maks Hrovatin. — Vsi v Ljubljani.
160