19
Glasnik SED 62|2 2022
* Bojan Baskar, dr. socioloških znanosti, redni profesor za področje socialne antropologije in mediteranistike; Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za 
etnologijo in kulturno antropologijo; bojan.baskar@ff.uni-lj.si.
Izvleček: Članek kritično analizira in oceni tri danes prevladu-
joče teoretske poglede na rasizem: 1) teorijo kulturnega rasiz-
ma, 2) t. i. kritično teorijo rase, 3) pristope, ki razkrivajo ponov-
no biologizacijo rasizma. Medtem ko teorijo kulturnega rasizma 
obravnava kot v osnovi izčrpano, posveča osrednjo kritično po-
zornost globokim razlikam med drugim in tretjim pristopom in 
favorizira tretji pristop.
Ključne besede: kulturni rasizem, kritična teorija rase, rebio-
logizacija rasizma, arheogenomika
Abstract: The article analyzes and assesses three prevailing 
perspectives on racism: 1) the theory of cultural racism; 2) the so-
called critical theory of race; 3) approaches that bring to light the 
current re-biologization of racism. Whereas the theory of cultural 
racism is demonstrated to be basically outdated, the article pays 
utmost critical attention to profound differences between the sec-
ond and the third approach, favoring the latter one.
Keywords: cultural racism, critical race theory, re-biologiza-
tion of racism, archaeogenomics
RASIZEM DANES
Pregledni znanstveni članek | 1.02
Datum prejema: 20. 1. 2022
 Razprave o rasi in rasizmu Bojan Baskar*
Uvod
V pričujočem članku obravnavam tri najizrazitejše ob-
like sodobnega rasizma in z njimi povezane teorije, ki 
jih poskušajo razložiti. Najprej je obravnavana zdaj že 
v dobri meri presežena in opuščena teza o »novem« ali 
»kulturnem« rasizmu, ki naj bi v zadnji četrtini 20. sto-
letja nadomestil »stari« ali »biološki« rasizem. Tej sledi 
pristop, ki prevladuje v angloameriškem družboslovju in 
ga označujemo z ustaljenim samopoimenovanjem »kri-
tična teorija rase«; ta pristop postavlja v ospredje socio-
loški koncept rase in vsako nasprotovanje pripoznavanju 
rase kot privilegiranega teoretskega koncepta včasih celo 
razglaša za rasizem. Nazadnje je obravnavana še specifič-
na oblika ponovne biologizacije diskurzov o rasi, ki jo je 
spodbudila t. i. genomska revolucija v biologiji.
Med drugimi pojavnimi oblikami sodobnega rasizma, ka-
terih obravnavo sem zaradi prostorskih omejitev izpustil, 
velja na prvem mestu omeniti vrnitev protiazijskega (in 
ožje protikitajskega) rasizma, ki ga nameravam posebej 
obravnavati v poznejši publikaciji. Ta rasizem je doživel 
prvi velik razmah v 19. stoletju. Epidemije rasistične pani-
ke pred »rumeno nevarnostjo« so se sporadično pojavljale 
tudi še v 20. stoletju, a najnovejši izbruh je posebej skrb 
vzbujajoč, saj se hrani iz agresivne reakcije Zahoda (pred-
vsem ZDA), soočenega z izgubljanjem svetovne hegemo-
nije. Namen članka je pokazati, da je razlikovanje med 
omenjenimi tremi oblikami smiselno in potrebno. Rasizem 
ni homogen ali monoliten pojav. A ko ga obravnavamo v 
njegovi heterogenosti in neenakosti, vendarle domneva-
mo, da se za pluralnostjo oblik skriva enotnost pojma.
Kulturni rasizem
Proti koncu prejšnjega tisočletja se je zdelo, da se je sta-
ri rasizem umaknil, nadomestil pa ga je novi rasizem. S 
pojmom »stari« ali »klasični« je bil mišljen »biološki« 
rasizem, ki je razglašal obstoj človeških ras kot ločenih 
bioloških realnosti in največkrat tudi njihovo neenakost. 
Stari rasizem naj bi se pod vtisom znanstvenega napred-
ka v biologiji in antropologiji, še posebej v populacijski 
genetiki, umaknil nekam v ozadje ali pa celo nehal obsta-
jati. Nadomestil naj bi ga novi, poimenovan kulturni ali 
diferencialistični rasizem ali kar neorasizem, ki se dekla-
rativno strinja, da »rase ne obstajajo«, vendar pa pripisuje 
pretirano velik pomen kulturnim razlikam, jih razglaša za 
neprehodne in s tem kulturo naturalizira – iz nje naredi 
nadomestek za raso.
Pojav kulturnega rasizma naj bi bil reakcija na imigrant-
ske tokove v bogatejših predelih sveta, ki je nastopila v 
točno določljivem obdobju družbene in ekonomske krize 
v Zahodni Evropi ob koncu 70. let prejšnjega stoletja. Ta 
je bila še posebej izrazita v Veliki Britaniji, kjer je občutje 
ogroženega reda povzročilo velik politični zasuk v kon-
servatizem in neoliberalizem in kjer je bil protiimigrantski 
rasizem tudi prvič prepoznan ter diagnosticiran kot »novi 
rasizem« (Barker 1981). Teza o pojavu nove oblike rasiz-
ma se je zelo prijela tudi v Franciji, od koder je pravza-
prav izvirala večina vidnejših opazovalcev in teoretikov 
tega novega pojava. Na drugi strani Atlantika, kjer je bila 
v središču razprav o rasizmu ves čas rasna diskriminacija 
Afroameričanov, ni bil deležen tolikšne pozornosti.
Argumenti »novih rasistov« so na deklarativni ravni zve-
neli dokaj benigno. »Prišlekom« niso odrekali kulture, 
pač pa so, skladno s sodobnimi antropološkimi umevanji, 
sprejemali, da imajo vse etnije kulturo in da kultur ne gre 
Glasnik SED 62|2 2022
20
 Razprave o rasi in rasizmu Bojan Baskar
deliti na nižje in višje. Težava naj bi bila le v tem, da so 
kulturne razlike oziroma meje med kulturami globoke in 
neprehodne. Prišleki se ne morejo asimilirati in postanejo 
»družbeni problem«. Zato bi bilo bolje, da ostanejo doma.
Prvi analitiki kulturnega rasizma seveda niso bili tako na-
ivni, da bi nasedli temu leporečju. Praktično vsem se je 
zdelo potrebno poudariti, da nova oblika rasizma ni prav 
nič benignejša od prejšnje. Ob tem so nekateri (zlasti fran-
coska sociologa Taguieff in Wieviorka) tudi izpostavili 
dvojno logiko, dvojni mehanizem rasizma, ki je lahko 
bodisi vključujoč (vendar hierarhičen) bodisi izključujoč 
(vendar ahierarhičen). Kulturni rasizem so uvrstili v drugo 
kategorijo. V skrbi, da ne bi izpadli premalo kritični do 
nove oblike, so tudi sicer vestno opisovali njene nasilne 
artikulacije.
Vpeljava binoma klasičnega in novega, biološkega in kul-
turnega rasizma, je lahko vsaj nekaj časa generirala vtis, 
da je z njo postalo polje rasizmov pregledno in da je bila 
s to klasifikatorično operacijo celota rasizma učinkovito 
konceptualno organizirana in obvladana. A koliko časa? 
Po štirih desetletjih teorije kulturnega rasizma, ki ima si-
cer še danes svoje zagovornike, je precej očitno, da ima 
ta teza resne napake in da predvsem ne more razložiti ve-
čine današnjega rasizma. Teorija kulturnega rasizma – pa 
čeprav je bil to nemara le njen nehoteni stranski učinek 
– je ves čas podpirala verovanje, da je »biološki« rasizem 
izginil (skupaj s kolonializmom) in da obstaja samo še kul-
turni rasizem. Ta sicer ni nič »boljši«, nič manj nasilen od 
starega rasizma, pa vendar ... Danes, štiri desetletja pozne-
je, pa je dokaj očitno, da »biološki« rasizem ni izginil, vse 
večje dvome pa imamo tudi glede izginotja kolonializma.
Rasizem ali rasa? Rasizem in rasa?
Medtem ko s časom postanejo vse teorije napačne, neka-
tere niso pravilne niti začasno. [...] Rasizem je realnejši 
objekt kot rasa in določa rasne kategorije. (Levins 1996: 
104–105)
Polje raziskav, ki ga zaznamujeta ključni besedi rasizem 
in rasa, je danes bistveno obsežnejše in nepreglednejše, 
kot je bilo leta 1981. Pred tem datumom je bilo ukvarja-
nje z rasizmom bolj obrobno, manj intenzivno in omejeno 
na manjše število ved. Razpolagalo je s precej skromnim 
številom teorij in konceptov (pa tudi psevdoteorij in psev-
dokonceptov). Po letu 1980 pa se je začela strma rast, ki 
se je nadaljevala s pravo eksplozijo zanimanja, raziskova-
nja, pisanja, pa tudi besedičenja na temo rasizmov in ras.
1
 
To polje zato ni zgolj slabo pregledno, ponekod kaotič-
no, temveč je tudi izjemno heterogeno, polno protislovij, 
konceptualnega konfuzionizma, idiolektičnega izrazja ter 
1 Z izrazom »besedičenje o rasi« nekoliko svobodno prevajam izraz ra-
ce-talk, sposojen od turško-ameriškega zgodovinarja Arifa Dirlika, ki 
je kritično ugotavljal, da izolacija pojma rasizma od njegovih biolo-
ških asociacij odpira pot konceptualni inflaciji (Dirlik 2008: 1370).
semantičnih nesporazumov. To je Babilon, nad katerim bi 
lahko obupal vsakdo, ki bi ga hotel spraviti v red in izdela-
ti njegovo pregledno sintezo.
Preden se spustimo v kakršno koli razpravljanje o »ra-
sizmu danes«, moramo opozoriti na številne pasti, ki se 
skrivajo v besedni zvezi rasizem in rasa oziroma rasa in 
rasizem. Že s tem, kaj postavimo na prvo in kaj na drugo 
mesto, sporočamo svoje podmene in teoretske preference. 
Vendar pa se razmerje med obema pojmoma ne zvede le 
na vprašanje primata ali prestiža, temveč je lahko veliko 
spornejše, celo sovražno. Nekateri so prepričani, da je po-
trebna le analiza in kritika rasizma, medtem ko je ukvar-
janje s koncepti rase neproduktivno in morda celo pomaga 
utrjevati verovanje v obstoj ras kot objektivno obstoječih 
realij in s tem objektov znanstvenega raziskovanja. Njiho-
vi nasprotniki pa v tem stališču radi vidijo pomenljiv molk 
o rasi, izogibanje perečim vprašanjem rasizma – in s tem 
prikrito podporo rasizmu ali celo kratko malo dokaz rasiz-
ma. Po njihovem mnenju mora biti v središču obravnave 
rasa; z rasizmom naj bi se spopadali tako, da promovira-
mo pravilni koncept rase, ki ga zgradimo s pomočjo njene 
kritične teorije. Polemična konfrontacija teh dveh stališč 
je verjetno glavno jedro sodobnih teoretskih in ideoloških 
polemik okoli rasizma. Zato bom najprej na kratko opisal 
in deloma razčlenil to konfrontacijo, njen kontekst in nje-
ne implikacije.
Stališče, da rasa ne more in ne sme biti poseben predmet 
znanstvene teorije rasizma, izhaja iz različnih teoretskih 
šol, iz različnih disciplin in različnih akademskih tradicij. 
To stališče je, med drugim, izrazito značilno za prej omen-
jene teoretike novega oziroma kulturnega rasizma, med 
katerimi so med najbolj znanimi Martin Barker, Étienne 
Balibar, Pierre-André Taguieff, Michel Wieviorka in Paul 
Gilroy.
2
 Zavračanje rase je po drugi strani še značilnejše 
za aktivne kritike rasizma med levičarskimi, še posebej 
marksističnimi teoretiki. To velja tudi v biologiji oziroma 
genetiki, kjer so bili najostrejši in najprodornejši kritiki ra-
sizma levičarji oziroma marksisti, na primer John Burdon 
Sanderson Haldane (1938), Richard Lewontin idr. (1984), 
Richard Levins (1996) in Stephen Jay Gould (2000). Teo-
retski razlogi za zavračanje rase pa pri enih in drugih niso 
nujno isti. Če biologi, še posebej genetiki, zavračajo dis-
kurz o rasah preprosto izhajajoč iz spoznanja, da pri člo-
veški vrsti ni mogoče smiselno govoriti o rasah (tj. pod-
vrstah), kar je bilo poenostavljeno prevedeno v formulo 
»rase ne obstajajo«, imajo marksistično inspirirani kritiki 
rasizma, tako sociologi kakor biologi, še en argument, ki 
je za njih morda še odločilnejši. Na raso namreč gledajo 
kot na proizvod rasizma. Rasizem ima za njih ontološki 
primat. V marksistični teoriji so najprej razmerja, nato čle-
ni. Rasa je rezultat človeškega dela, produkcije; raso se 
2 Gl. zlasti Barker 1981; Balibar 1991; Gilroy 1987; Taguieff 1988; 
Wieviorka 1991; gl. tudi Baskar 2004.
Glasnik SED 62|2 2022
21
 Razprave o rasi in rasizmu Bojan Baskar
naredi.
3
 Rasizem naredi raso, tako kot nacionalizem naredi 
nacijo (narod).
Z umestitvijo rasizma v kontekst kolonializma, v kontekst 
brutalnega zasužnjenja in izkoriščanja ljudi, njihove de-
humanizacije, ki je upravičevana z ideologijo rasne infe-
riornosti in nerazvitosti »divjakov«, njihove bližine opi-
cam, so marksistične in sorodne teorije pridobile zmožnost 
učinkovite razlage zasidranosti rasizma v interesih izko-
riščevalskih razredov, s tem pa tudi vztrajnosti rasizma. 
Rasizem ni stvar nevednosti, ni stvar individualnih pred-
sodkov, kot so običajno ponavljale razlage rasizma sredi 
20. stoletja. Rasizem tudi ni zgolj posledica nepoučenosti 
ljudi o osnovah človeške genetike, kot si radi zamišljajo 
biologi: če ljudem povemo, da človeške rase ne obstaja-
jo, si predstavljajo, bi morali ljudje to znanstveno resnico 
sprejeti in bi morali nehati govoriti o rasah. In sicer prav 
tako, kot so v nekdanji kemiji, potem ko se je izkazalo, da 
je »koncept« flogistona prazna marnja, prenehali besedi-
čiti o njem.
Kot že omenjeno, so v nasprotnem taboru tisti, ki meni-
jo, da je treba v središče postaviti raso in da je potrebno 
imeti pravilen koncept rase. Pravilno pojmovana rasa je tu 
»družbeni konstrukt«, ne pa fizična ali biološka danost, to-
rej podobno kot v marksistično navdihnjenih teorijah, ven-
dar s pomembno in pravzaprav odločilno razliko, da pou-
darek ni na procesih njenega proizvajanja, temveč na tem, 
da ima rasa kot reprezentacija, rasa kot fikcija, neznansko 
moč, tako rekoč primarno moč. Rasa je sicer družbeni 
konstrukt, torej človeški izdelek, a hkrati je posebne vrste 
primordialno dejstvo. Ko rasa postane zastavek oziroma 
resurs identitetne politike, se med problematiziranjem rase 
in problematiziranjem identitete vzpostavi enačaj.
Ta pozicija je najgloblje zasidrana v ameriških akadem-
skih okoljih, zlasti na oddelkih za afroameriške študije, 
kjer je vsak pomislek o realnosti rase ali glede upraviče-
nosti rabe koncepta rase dojet kot rasizem oziroma »bel-
ski supremacizem« (in kot izraz »belskega privilegija«). 
Zelo razširjena je v anglo-ameriških okoljih nasploh, pot 
pa si utira tudi v druga okolja, na primer v kontinentalni 
Evropi, kjer sicer ni prevladujoča pozicija. Razširjenost in 
moč te pozicije sta sicer variabilni tudi med znanstvenimi 
disciplinami, pri čemer je prisotna večidel le v humanistič-
nih in družboslovnih vedah. Čeprav je najmočneje zasto-
pana na oddelkih, ki gojijo »radikalne« transdisciplinar-
ne študije – poleg rase tudi (trans)spol, »razred«, starost, 
intersekcijskost ... – in tipično tudi v literarnih vedah, še 
posebej na anglističnih oddelkih, je »matična« veda te po-
zicije vendarle sociologija. Koncept družbene konstrukcije 
je pač sociološki koncept. Med sociologijo rase in antropo-
logijo rase je pomembna razlika. Čeprav danes tudi velika 
3 Kot je zapisal Banton, je delanje rase (angl. race-making) proces, ki 
poteka v sferi politike, medtem ko proces rasizacije poteka v sferi 
konceptov (Banton 2005: 51).
večina antropologov sprejema trivialno resnico, da je rasa 
družbena (oziroma kulturna) konstrukcija, jim holistične 
tradicije njihove discipline vseeno narekujejo komplek-
snejši pogled. Antropologijo praviloma zanima tudi bio-
loška oziroma zoološka dimenzija človeške vrste, kar za 
sociologijo sploh ne velja. Še bolj kritična do anglo-ame-
riške »sploščitve« koncepta rase, se pravi redukcije rase 
na identiteto, pa je pravzaprav zgodovina, in sicer zato, 
ker je v naravi zgodovine, da koncepte historizira. Poseb-
no dragoceni so prispevki kulturne zgodovine, zgodovine 
znanosti (s historično epistemologijo) in zgodovine idej. 
Anglo-ameriški zgodovinarji pri tem nič ne zaostajajo, kar 
kaže na to, da ne moremo govoriti o kakem anglo-ame-
riškem determinizmu in da pomembnejša ločnica verjetno 
poteka med historičnimi in ahistoričnimi pojmovanji rase.
Če se ozremo še na filozofijo, lahko ugotovimo, da filo -
zofi kontinentalne tradicije rasi ne posvečajo večje pozor-
nosti in da zato v njihovem primeru ni mogoče govoriti o 
kakšni filozofiji rase. Najbrž jih ni malo, ki imajo do vsake 
omembe filozofije rase prezirljiv odnos, čeprav je iz zgo-
dovine konceptov rase in rasizma znano, da je cela vrsta 
evropskih filozofov – naj omenimo samo Kanta – v pretek-
losti odigrala pri tem precej pomembno vlogo. V ameriški 
analitični in pragmatični tradiciji filozofije pa ima rasa po-
membnejši položaj. Filozofi se delijo na »konservacionis-
te«, ki se zavzemajo za ohranitev pojma rase (kljub temu, 
da koncept nima biološke realnosti), in »eliminacioniste«, 
ki želijo eliminirati koncept rase (sem je mogoče prišteti še 
»deflacioniste«, ki hočejo rabo pojma zmanjšati, omejiti). 
V filozofiji dominirajo eliminacionisti, kar je za njihove 
najradikalnejše nasprotnike le dokaz več, da je filozofija 
konservativna trdnjava »belskega supremacizma«.
Čeprav v ameriški filozofiji »konservacionisti« ne gos-
podujejo, je najmočnejši in najbojevitejši konserva-
cionizem vendarle doma v ZDA in za odtenek manj v 
anglo-ameriškem svetu nasploh. Močno razširjeno prepri-
čanje, da se je proti rasizmu mogoče boriti le s prepoznan-
jem rase kot primordialne identitetne realnosti, je seveda 
tesno povezano z dejstvom, da je ameriška družba skoz in 
skoz rasizirana in da je ameriška država, če si pomagamo z 
Goldbergovim izrazjem (Goldberg 2002: 112–115), rasna 
država z elementi rasistične države. Rasa je v javni rabi 
vseprisotna in popolnoma nevprašljiva kategorija; po njej 
sprašujejo uradni formularji (na primer ob vstopu v drža-
vo), navedena je na Interpolovih tiralicah (sicer pod evfe-
mistično sopomenko »etničnost«), je neizogibni element 
samopredstavitve. Današnji Američani se sicer pogosto 
strinjajo, da je rasa »le družbeni konstrukt« in potemtakem 
sociološki koncept, a to nima niti najmanjšega vpliva na 
njihovo prepričanje, da je rasa smiselna, pravilna, primar-
na kategorija za klasifikacijo ljudi in za opisovanje njiho-
vega rasno razcepljenega sveta. Pozicija »barvne slepote« 
(angl. color blindness), ki se pretvarja, da ne opaža razlik 
med belci in črnci, je danes značilna le še za ožji segment 
Glasnik SED 62|2 2022
22
 Razprave o rasi in rasizmu Bojan Baskar
konservativnih republikancev, večinski mainstream pa jo 
dekodira kot rasizem. Vseprežemajoča rasizacija in rasi-
zem ameriške družbe sta njena kolonialna zapuščina, za-
puščina naseljenskega kolonializma, ki je izvajal počasen 
genocid nad staroselskimi prebivalci in brutalno izkoriščal 
temnopolte sužnje ter ob tem razvil nasilniške vzorce, ki 
so tako značilni za ameriško družbo in državo še danes.
Kritična teorija rase: kon-fuzija »rase« in rasizma
Eno od prepoznavnih gesel »konservacionistične« pozicije 
je »rasa je pomembna« (angl. race matters). Njegova raba 
je lahko provokativna. Če tisti, ki jim je postavljanje rase 
pred in nad rasizem tuje, naletijo na zbornik z naslovom 
Race Matters (Cowlishaw in Morris 2000), bodo namreč 
neprijetno osupli, saj bodo najverjetneje pomislili, da se 
za tem naslovom skriva rasistično delo, ki trdi, da je vi-
šina inteligenčnega kvocienta stvar rase ali kaj podobne-
ga. Zbornik s tem naslovom, ki sta ga uredila avstralska 
antropologinja Gillian Cowlishaw in avstralski antropolog 
Barry Morris, pa ima v resnici protirasistično intenco in 
se opredeljuje kot »politični projekt«, kot delo o rasi in 
pravicah avstralskih staroselcev (ibid.: 2), katerega glavna 
tarča je »avstralski liberalni rasizem«. Urednika v uvod-
nem poglavju (naslovljenem Kulturni rasizem) opozorita 
na plitko »protirasistično« retoriko tega rasizma, ki raso 
zvede na konceptualno zgrešeno, a v osnovi nepomemb-
no ter izginjajočo kategorijo. Ker je rasa odslovljena kot 
zmotni koncept, trdita urednika, se dogaja, da družboslov-
ci ne preučujejo specifičnih zgodovin belske kolonialne 
rasne (Zakaj ne rasistične? – op. p.) misli, in se nikdar ne 
zgodi, da bi kakšna nečakinja opisala sodelovanje njenega 
strica v avstralskih poskusih genocida (ibid.: 4). Z vsem 
tem se lahko globoko strinjajo tudi »eliminacionisti«, ki 
zato morda še teže razumejo, zakaj urednikoma v njunih 
kritičnih prizadevanjih ne zadostuje koncept rasizma (in 
morda še rasizacije), in se morda sprašujejo, čemu služi to 
mešanje rase in rasizma – oziroma kdo je pravi naslovnik 
dela s takim naslovom.
Kontinentalna Evropa ima neprimerno manj posluha za 
zagovarjanje rase v teorijah rasizma. Anglo-ameriški 
konservacionisti v zavračanju koncepta rase, pa tudi sa-
me besede, radi vidijo dokaz rasizma Evropejcev. Cen-
zura besede »rasa« naj bi Evropejcem omogočila, da si 
samozadovoljno domišljajo, da so z lastnim rasizmom že 
zdavnaj opravili. Nasprotno pa Evropejci radi vidijo in-
dic anglo-ameriškega rasizma (rasializma?) v tem, da so 
Američani in podobni obsedeni z raso. Kako je možno, da 
na svojih obrazcih brez zadržka deklarirajo svojo »raso«, 
na primer kavkaško? (Ker je med pojmoma kavkaške in 
arijske rase v nekdanji fizični antropologiji znatno prekri-
vanje, bi se morda lahko deklarirali kar za arijce?)
Oba pogleda sta slepa za razlike in sta neredko zelo poe-
nostavljena. Včasih gre pri teh vzajemnih transatlantskih 
kritikah tudi za navadne semantične nesporazume. K temu 
pomembno prispeva tudi dejstvo, da je med ameriškimi 
strokovnjaki za rasizem in še bolj med protirasističnimi 
aktivisti veliko ljudi s pravniško izobrazbo in s korelativ-
nim ahistoričnim pristopom, za katerim se neredko skriva 
osupljiva nevednost o regionalni in historični variabilnosti 
oblik rasizma. To še posebej velja za kritično teorijo rase 
v najstrožjem pomenu, katere utemeljitelji so praktično 
vsi po vrsti pravniki. Pogosto ne razumejo niti tega, da je 
zavračanje pojma rase v nekaterih evropskih državah ne-
kaj, kar seže daleč čez politične delitve, saj je pogojeno 
s specifičnimi zgodovinskimi strahovi in ne z logiko po-
litičnega diferenciranja. To velja zlasti za Nemčijo, kjer 
sama beseda rasa še zmeraj povzroča anksiozne reakcije, 
a tudi za Francijo in nekatere manjše zahodnoevropske dr-
žave (na primer Belgijo), kjer sta se povojna etnologija in 
antropologija prav tako izogibali govorjenju o rasi zaradi 
nelagodnih asociacij. Še manj pa razumejo, da v nekaterih 
družboslovnih teorijah, na čelu z marksistično (ki je bi-
la v Franciji in Nemčiji seveda veliko vplivnejša kakor v 
ZDA), rasa pač ne more biti znanstveni koncept, saj je le 
ideološki privid rasizma.
Zato so v Franciji odločni nasprotniki privilegiranja kon-
cepta rase porazdeljeni po celotnem političnem spektru. 
Na levici je to pozicijo verjetno najostreje formuliral Pier-
re Bourdieu, ki je govorjenje o »rasi« nekoliko arogant-
no razglasil za »anglosaški import« oziroma za proizvod 
ameriškega kulturnega imperializma. Na desnem polu, 
najizrazitejše med tako imenovanimi »novimi reakcio-
narji« (Alain Finkielkraut, Jules Ferry, Pierre-André Ta-
guieff,
4
 Pascal Bruckner ...), pa nasprotovanje omenjan-
ju rase dejansko izvira iz zanikanja francoskega rasizma 
oziroma iz dogmatičnega verovanja, da v Franciji rasizma 
sploh ni (ker ga v taki razsvetljenski, sekularni in napredni 
družbi sploh ne more biti) oziroma da je edini obstoječi 
rasizem »uvoženi« rasizem »islamofašistov« ter »islamo-
levičarjev«. Njihovo nasprotovanje »rasi« je zelo podobno 
zanikanju rasizma pri ameriških color-blind republikancih 
(kamor sodijo tudi trumpovci), s katerimi jih povezuje tudi 
to, da so oboji častilci Izraela. Vendar pa glavna tarča njih-
ovega (kulturnega?) rasizma niso črnci, temveč getoizirani 
arabski priseljenci in njihovi v Franciji rojeni potomci, še 
posebej mladi, ki jih vidijo kot avtentično utelešenje »isla-
mofašizma«. V Franciji, drugače kot v ZDA, najpomemb-
nejša sestavina rasizma ni protičrnski rasizem, temveč je 
to islamofobni oziroma protiarabski rasizem.
V Franciji in podobnih deželah tudi pogosteje srečuje-
mo primere skrajnega nasprotovanja ne le konceptu rase, 
temveč nasploh sleherni rabi besede »rasa«. Predsedniški 
kandidat, socialist François Hollande, je v predvolilni kam-
panji leta 2012 obljubljal, da bo iz ustave umaknil besedo 
»rasa«. Na to temo je revija Mots že leta 1992 pripravila po-
4 Taguieff, eden vodilnih teoretikov kulturnega rasizma v 1980. letih, 
se je že ob koncu istega desetletja spreobrnil v zadrtega islamofoba.
Glasnik SED 62|2 2022
23
 Razprave o rasi in rasizmu Bojan Baskar
sebno številko. Večina razpravljavcev se je opredelila proti 
črtanju te besede. A polemike glede tega predloga se sploh 
niso končale; zdi se, da so zdaj pravzaprav v akutni fazi, ko 
polemika med obema taboroma kaže izrazite poteze kultur-
ne vojne. Taguieff, na primer, zdaj govori o »ponorelem an -
tirasizmu« in poziva k njegovi »dekonstrukciji«. Vendar pa 
se niti »eliminacionisti« še zdaleč niso vsi pridružili zahtevi 
po črtanju; ob tem se je pokazala pomembna ločnica znotraj 
njihovega »tabora«. Podobne pobude za črtanje besede rasa 
iz ustave oziroma temeljnega zakona (Grundbesetz) so se 
pojavile tudi v Nemčiji.
To, da Francozi tipično zavračajo rabo in uporabnost poj-
ma rase, ne pomeni, da je Francija v upravljanju »medras-
nih odnosov« (še en sporni termin!) uspešnejša od ZDA. 
Francija glede teh vprašanj prav tako postaja vse bolj 
razklana, razmerja so vse bolj zaostrena, militantna, po-
gosto odkrito sovražna (na obeh straneh), stopnjevana z 
brutalnim policijskim nasiljem v predmestjih in s teroris-
tičnimi napadi. Vse to je pospremljeno z vztrajnim kapi-
larnim tajenjem lastnega rasizma. Zdi se, da v preseganju 
lastne rasistične kolonialistične zapuščine Francija ni nič 
uspešnejša od ZDA. Kako zelo je danes ozračje zastrupl-
jeno in kako daleč je že prodrla islamofobija, zgovorno 
priča nedavni »Manifest stotih« proti »islamofašizmu« in 
»islamolevičarstvu«, objavljen v časniku Le Monde no-
vembra 2020 (po umoru srednješolskega učitelja Samuela 
Patyja, ki je šolarjem v pariškem predmestju, med uro po-
uka o svobodi izražanja, kazal žaljive karikature preroka 
Mohameda, objavljene leta 2012 v zloglasnem tabloidu 
Charlie Hebdo). Manifest je bolj kot kaj drugega manifest 
islamofobije izpod peresa dežurnih borcev proti »islamo-
fašizmu« (Taguieff, Ferry, Bruckner idr.) (Spletni vir 1). 
Kot tak ni nič novega. Med imeni akademikov, ki so pris-
tavili svoj podpis, je malo širše znanih imen. A če iščemo 
med njimi etnologe in antropologe, smo lahko šokirani, 
saj naletimo na vrsto vodilnih imen francoske antropolo-
gije – med njimi so Martine Segalen, Françoise Zonabend, 
Jeanne Favret-Saada, Wiktor Stoczkowski, Dominique 
Casajus (specialist za Tuarege in za mediteranski islam!), 
Jean-Claude Galey ...
Zato ne preseneča, da je Francija priljubljena tarča kritič-
nih teoretikov rase. V Franciji vidijo emblematični primer 
tajenja rasizma. Začetnik teze, da so Evropejci cenzurirali 
govor o rasi zato, da bi se lahko predstavljali kot napred-
na »postrasna« družba, ki je enkrat za vselej opravila s 
svojim rasizmom leta 1945, je južnoafriški teoretik David 
Theo Goldberg (npr. Goldberg 2006). Goldberg sicer ni 
posebej izpostavil Francije. S svojo radikalno kritiko ra-
sizma, a tudi z izrazito historičnim in teoretsko solidno 
podkovanim pristopom, je zgled in navdih za tiste kritične 
teoretike rase, ki štrlijo iz povprečja radikalistične in po-
gosto duhamorne kritične teorije rase, za katero sta zna-
čilna hudo pomanjkljivo poznavanje zgodovine rasizmov 
in provincialni pogled na svet, v katerem se svet zvede na 
ZDA. Zelo jasen vpliv Goldberga tako vidimo pri izrael-
ski sociologinji Alani Lentin, rojeni v eni od judovskih 
naselbin na okupiranem palestinskem ozemlju (tako se 
namreč sama predstavlja) in šolani v Veliki Britaniji. Pri 
njej je ost, uperjena proti francoskemu rasizmu, zelo izra-
zita, kar pa ne pomeni, da ni hkrati tudi ostra nasprotnica 
judovskega naselbinskega kolonializma. Kot sama pravi, 
je na njeno dojemanje rasizma močno vplival Stuart Hall 
(britanski temnopolti sociolog, ki je na stara leta deležen 
poklonov in izrazov spoštovanja z najrazličnejših strani), 
a je v njenem delu vendarle razločnejša Goldbergova sil-
hueta. Lentin je bila leta 2020 soavtorica odprtega pisma, s 
katerim so avtorji izrazili mednarodno solidarnost z antira-
sističnimi akademiki v Franciji (Spletni vir 2). Objavljeno 
je bilo kot odgovor na omenjeni »Manifest stotih«, v ka-
terem so podpisniki izrazili tudi strinjanje z ministrom za 
šolstvo Blanquerjem, ki je odgovornost za ekstremistični 
umor (obglavljenje) učitelja naprtil kar »rasialističnim« in 
»dekolonialnim« (beri: postkolonialnim) teorijam, uvože-
nim iz Severne Amerike.
Med tistimi, ki so se opredelili proti črtanju rase iz usta-
ve, je bil tudi Étienne Balibar (1992), ki sicer popolnoma 
nedvoumno zavrača koristnost in sploh možnost rabe ra-
se kot znanstvenega koncepta. Lentin in Balibar se tako 
strinjata, da s prepovedjo rabe besede »rasa« ni mogoče 
odpraviti rasizma. Vendar pa Lentin tega Balibarju ne pri-
zna. Balibarja, ki je nedvoumen »eliminacionist«, hkrati 
pa eden današnjih najvplivnejših kritikov rasizma, dobro 
poznan tako v Franciji kakor v anglo-ameriškem svetu, ne-
kako preskoči. Ob tem se najbrž pokaže, da z Balibarjem 
nima kaj početi. Tega, da je nekdo lahko borec proti rasiz-
mu, a da hkrati zavrača rabo koncepta rase, njena teoretska 
shema ne dopušča. Če se morda zdi, da je njen molk o Ba-
libarju naključen, ali če morda obstaja celo senca dvoma o 
doslednosti njegovega antirasizma, lahko navedemo dru-
gega teoretika in kritika rasizma, ki se v teh dveh točkah 
popolnoma ujema z Balibarjem, a ima – še posebej v očeh 
Lentin – akreditive idealnega kritičnega teoretika rase (in 
je povrhu še temnopolt). Gre za Paula Gilroya, britanskega 
sociologa, učenca velespoštovanega Stuarta Halla. Gilroy 
je v svojem zgodnejšem delu (Gilroy 1987) tudi sam še 
postavljal raso »pred« rasizem, a se je kakšno desetletje 
pozneje obrnil proti konceptu rase in leta 2000 izdal kn-
jigo z naslovom Proti rasi.
5
 Kot daje vedeti že naslov, je 
knjiga programski in polemični napad na race-thinking s 
pozicije, da je rasa (ki se pri Gilroyu odslej zmeraj pojavl-
ja v narekovajih) škodljiv koncept, katerega raba le utrjuje 
obstoječa rasistična razmerja. Gilroy je temu ustrezno os-
ter tudi do črnskega nacionalizma in njegove »generično 
fašistične narave« (Gilroy 2000b: 231). S takšno kritiko 
ostro zavrne apologijo rase kot identitete v afroameriških 
5 Knjiga s tem naslovom je, zanimivo, izšla v ZDA (Gilroy 2000a), v 
Veliki Britaniji pa je izšla z drugačnim naslovom (Gilroy 2000b).
Glasnik SED 62|2 2022
24
 Razprave o rasi in rasizmu Bojan Baskar
identitetnih gibanjih – apologijo, ki v zanikanju rase vidi 
zanikanje lastne identitete (»Kdor izraža pomisleke glede 
rase, zanika mojo identiteto – torej je rasist!«). Pri Gilroyu 
rasa ponovno postane »grda« beseda; z raso se ne gre po-
stavljati. Lentin je napisala oceno te knjige (Lentin 2001). 
Od sociologinje, ki tako vneto denuncira tajenje rase in 
rasizma, bi pričakovali vsaj, da bo jasno izpostavila raz-
liko med svojo in Gilroyevo pozicijo. A o tem ni v njeni 
oceni ne duha ne sluha. Gilroyeve argumente, ki nasprotu-
jejo njenim temeljnim prepričanjem o pomembnosti rase, 
povzema afirmativno, brez najmanjše kritične pripombe, 
in sklene, da je knjiga »resnično izvirni prispevek k so-
ciološki analizi ‚rase‘ in rasizma« (ibid.: 524). Protislovje 
med svojo in Gilroyevo pozicijo je pomirila tako, da je ra-
so postavila v narekovaje: pač skladno z Gilroyevo prakso, 
a v popolnem navzkrižju z njeno lastno (saj tako resničnih 
reči, kot je rasa, pač ne dajemo v narekovaje!).
6
Pri Lentin, in to bi lahko pokazali tudi za vrsto drugih po-
dobno usmerjenih sociologov, ki se jih prišteva med kritične 
teoretike rase, vidimo posebno zvarjenost rase in rasizma v 
en sam pojem, natančneje v dvokrilni pojem, katerega krili 
sta neločljivo in nepremično spojeni drugo z drugim. Kdor 
je za analizo rasizma, je nujno tudi za analizo rase. Kdor 
zanika raso, nujno zanika tudi rasizem. Kdor molči o rasi, 
nujno molči tudi o rasizmu. Ta zvarjenost se kaže tudi v go-
vorici sami: »odpor [ang. distaste] do ‚rase‘ in rasizma kot 
kritičnih analitskih konceptov« (Lentin 2008b: 319).
Še »radikalnejšo« povezanost rase in rasizma ponujata 
ameriška sociologa Sean Elias in Joe Feagin (2016), ki 
skupaj z raso in rasizmom zvarita v togo ahistorično in-
stalacijo še rasne skupine (angl. racial groups) in celo ras-
ne študije (angl. race studies) (Elias in Feagin 2016: 78). 
Zvarita, ne pa tudi izenačita, čeprav se včasih zdi, da je 
njuna rasna skupina zgolj sopomenka za raso. Tu ni nobe-
ne izbire. Kdor se poroči z raso, se neizogibno poroči tudi 
z rasnimi skupinami, rasizmom in rasnimi študiji. Rasa tu 
pridobi magično moč.
Preden se poslovimo od teh vprašanj, si poskusimo po-
magati še z analogijo med rasizmom in nacionalizmom 
(ter etnizmom). V modernih teorijah nacionalizma izrazi-
to prevladuje pojmovanje, da je nacija produkt naciona-
lizma. Najprej je nacionalizem, šele nato nacija. Proces 
nastajanja nacije imenujemo nacionalizacija. Analogno 
velja, mutatis mutandis, za etnizacijo, etnizem in etnijo. 
Ker so nacija, etnija in rasa kolektivitete, katerih sorodnost 
poznajo tako teorije nacionalizma kakor teorije rasizma, je 
analogija še bolj upravičena:
nacionalizacija – nacionalizem → nacija
etnizacija – etnizem → etnija
rasizacija – rasizem → rasa
6 Kritiko Gilroyeve pozicije in njegove razlike do Goldberga pa najde-
mo pri starejši Lentin, na primer Lentin 2008a.
Pozicija, da je nacionalizem pred nacijo, v teorijah nacio-
nalizma uživa najširši konsenz. Tistemu, ki bi trdil, da je 
nacija starejša od nacionalizma, bi se smejali. Da ni prišel 
iz Ruritanije? Analogna pozicija, da je rasizem pred raso, 
pa je, kot vidimo, zelo sporna, saj obstaja široko razširje-
no umevanje, da je rasa »pred« rasizmom (ali da je vsaj 
zvarjena skupaj z njim v sinhrono instalacijo). Ali iz tega 
izhaja, da je kritična teorija rase tako zaostala, da se še 
ni dokopala do nekaterih precej elementarnih teoretskih 
spoznanj, ki jih je za procese in konflikte dovzetno druž-
boslovje proizvedlo že v 19. stoletju? Pritrdilni odgovor 
se zdi malce tvegan, zato rajši poskusimo še s historično 
prispodobo.
Zamislimo si milijonske množice Nemcev, ki na zborovan-
jih frenetično pritrjujejo voditelju, ko vpije, da so Nemci 
nad vsemi. Ali je tu nemštvo pomembno? Za Nemce na 
zborovanjih je po vsem sodeč nadvse pomembno. Tudi 
če jim kdo poskuša pojasniti, da je nemštvo le »socialni 
konstrukt«, ki obstaja samo v njihovi percepciji, ne bo za 
njih postalo nič manj pomembno. Če se milijoni opijajo z 
nemštvom, če je nemštvo identiteta, je to mogočna druž-
bena realnost. Bi torej morali iz nemštva kot pojava z veli-
kansko družbeno močjo narediti koncept, nepogrešljiv za 
analizo nemškega nacionalizma?
Rasa ni biološki koncept
Teoriji kulturnega rasizma in kritični teoriji rase je ob 
njunih globokih razlikah skupno pomanjkanje zanimanja 
za biološko razsežnost konceptov in pojavov, s katerimi se 
ukvarjata. Skupno jima je verovanje, da sodobni rasizem 
ni več biološki oziroma da je biologija v zgodbi o rasi in 
rasizmu irelevantna, ker je rasa družbeni konstrukt. Zaradi 
tega ni ne ena ne druga teorija opazila »rebiologizacije« 
rasizma, ki je bila, kot bomo takoj videli, povsem vidna že 
na samem začetku tega stoletja.
Glede teorije kulturnega (novega, diferencialističnega ...) 
rasizma je treba najprej opozoriti na njen paradoks. S tem 
ko je trdila, da se je biološki rasizem transformiral v kul-
turni rasizem, vendar tako, da kulturo pojmuje kot usodno 
danost (ljudje so v kulturo rojeni, so njeni ujetniki, kul-
turnih meja ne morejo prestopati ...), analogno biološki 
danosti (s čimer je sploh upravičila poimenovanje tega po-
java z rasizmom – namesto z nekakšnim kulturalizmom), 
je dihotomijo biološkega in kulturnega potencialno odpra-
vila. Ker pa ni bila pozorna na to, kakšne nove pomene 
je »kultura« v tem procesu pridobivala, ni opazila težnje 
kulturnega rasizma k rebiologizaciji. Treba je tudi upoš-
tevati, da so teoretiki kulturnega rasizma zelo pazili, da 
ne bi zabredli v togo dihotomijo biologije in kulture, ki bi 
implicirala oster rez, nenaden prehod iz čisto biološkega 
v čisto kulturni rasizem. Zavedali so se namreč, da je t. i. 
biološki rasizem zmeraj vseboval močne kulturne primesi, 
medtem ko je novi kulturni rasizem vseboval biologizira-
ne podmene o kulturi (Baskar 2004).
Glasnik SED 62|2 2022
25
 Razprave o rasi in rasizmu Bojan Baskar
Pri tem pa niso opazili, da se je kulturni rasizem, katerega 
začetek so dokaj natančno datirali in povezali z reakcija-
mi na imigrantske tokove, zlahka vdajal novim podobam 
biološke pogojenosti kulture, ki jih je vse uspešnejše pro-
ducirala genetika. Prezrli so, da »novi rasisti« niso ime-
li kakšnega globljega nagnjenja do kulturalizma ter kul-
turnega relativizma, temveč so se rajši prepuščali veliko 
vznemirljivejšim argumentom genomike, ki jim je v novi 
govorici pripovedovala stare zgodbe o etničnih koreninah, 
predzgodovinskih pripetljajih in globoki identiteti izbranih 
ljudstev. Odgovor na vprašanje, zakaj tega niso opazili, je 
videti dokaj preprost: zato, ker jih »biološka« stran zgodbe 
ni zanimala in ker so rajši zaupali sociologistični dogmi, 
da v družbi in kulturi biologija ne igra nobene vloge. To 
enako velja tudi za kritične teoretike rase, ki so svoj pojem 
rase kot družbenega konstrukta iztrgali iz starejših diskur-
zivnih polj, v katerih so ga našli, in zbrisali njegove refe-
rence na biologijo.
Preden se ozremo na sodobne procese rebiologizacije ra-
sizma, je potrebno opozoriti še na to, da je pojem biološke-
ga rasizma precej nenatančen, pravzaprav zavajajoč. Če bi 
ga imenovali psevdobiološki rasizem, ne bi bili ne manj ne 
bolj natančni. Izraz »biološki rasizem« temelji na podme-
ni, da je rasa biološki pojem. To pa je, vsaj ko govorimo 
o človeških rasah, le dozdevek. Genealogija pojma nam 
pokaže, da biologija ni njegova prava domovina. Vtis, da 
je rasa biološki pojem, seveda izvira iz tega, da je rasa v 
biologiji največkrat sopomenka za podvrsto. Kot taka je 
torej takson – eden od taksonov v sosledici od najobsež-
nejših do najožjih taksonov, s pomočjo katerih je biologija, 
začenši z Linnéjem, poskušala izdelati kompletno takso-
nomijo vseh oblik življenja na zemlji. Ko so se zoologi 
odločili oziroma opogumili, da vključijo v zoologijo žival-
skega kraljestva tudi človeka, so ga opredelili kot vrsto in 
ga podvrgli splošnim načelom klasifikacije. Eni so menili, 
da obstaja več ločenih človeških vrst; drugi so menili, da 
obstaja ena sama. Zmeraj pa so bila v izhodišču opažanja 
človeške fenotipske raznolikosti, ki so z odkritjem novih 
kontinentov in novih človeških fenotipov še dodatno spod-
budila klasifikacijske ambicije. Tisti, ki so vso človeško 
raznolikost stlačili v okvir ene same vrste, so bili prisiljeni 
sistematizirati te razlike kot podvrste iste vrste. To je, zelo 
poenostavljeno povedano, izhodišče prvih rasnih klasifi-
kacij človeka s konca 18. stoletja (čeprav se najde kakšna 
tudi že v 17. stoletju), ki so ljudi klasificirale po barvi kože 
in geografski distribuciji. Treba je tudi vedeti, da je bila 
taksonomska struktura še v izdelavi in da njena terminolo-
gija (rasa, vrsta, rod ...) še zdaleč ni bila jasno definirana, 
ustaljena in poenotena.
A beseda »rasa« je precej starejša od pojava linnéjevske 
sistematike. Tiste, ki preučujejo genealogijo pojma, ča-
ka še veliko dela; lahko bi rekli, da je genealogija še v 
zgodnjem obdobju. Na to, da je še v »otroški fazi«, kaže-
jo tudi velika razhajanja med genealogi. Foucault (1997), 
na primer, je trdil, da je bil pojem rase na začetku histo-
rično-političen in da je označeval vladarsko rodbino (na 
primer merovinška rasa, karolinška rasa ...). Foucault je 
tako sicer opazil eno od pomembnih pomenskih sestavin 
pojma, vse drugo pa mu je ušlo. Pojem naj bi se po nje-
govem prvič pojavil ob koncu 16. stoletja. Ob tem je spet 
gladko prezrl še starejše, predvsem italijanske pojavitve 
besede, ki sežejo še eno stoletje nazaj. (Zdelo se mu je na-
mreč samoumevno, da se je pojem lahko pojavil samo v 
francoščini in angleščini.) Tudi tedaj je beseda že lahko 
označevala aristokratsko rodovino, a se je še pogosteje po-
javljala v zootehničnih kontekstih kot izraz iz besednjaka 
rejcev živali. Pomenila je pasmo. Ali kot je zapisal Justin 
Smith (2015: 140), »najprej so bile pasme [races, op. p.] 
psov in konjev, šele nato so prišle pasme [races, op. p.] 
ljudi«. Poznosrednjeveški rejci so pasmi v ustreznih ro-
manskih jezikih namreč rekli razza, race, itn., in tako je 
še danes. Pojem se je nanašal na domače živali: na pasme 
goveda, prašičev, ovac, konj itn. V slovenščini je rasa kaj-
pada sopomenka za pasmo; rasa je vstopila v slovenščino 
kot sposojenka nekje v 80., 90. letih 19. stoletja. Ker jo je 
slovenščina prevzela v času velikega razmaha znanstvene-
ga rasizma v zahodni Evropi, je Slovencem začela pome-
niti pojem, ki se nanaša izključno na ljudi, medtem ko so 
živalskim rasam še naprej rekli pasme.
V nadaljevanju svoje »genealogije« pa je Foucault trdil, 
da je ta izvirno historično-politični koncept v nasledn-
ji etapi, na začetku 19. stoletja, doživel svojo »biološko 
transkripcijo«. Drugače povedano, rasa je tedaj vstopila v 
diskurz biologije in rezultat tega je bil novi, »biološko-so-
cialni rasizem« (Foucault 1997: 52). Precej bolj zadovol-
jivo in kompleksnejšo genealogijo, čeprav bolj v osnutku 
kakor v razviti obliki, je ponudil Balibar, ki je opozoril, da 
pojem rase, s katerim je operirala biologija, ni izviral iz 
znanstvene teorije, temveč je od samega začetka izviral iz 
tistega, kar je epistemolog Georges Canguilhem imenoval 
»znanstvena ideologija« (Balibar 1992: 250). V nadalje-
vanju pove Balibar nekaj zelo pomembnega: znanstvena 
ideologija pomeni, da znanstveno delo ni izolirano ne od 
tehničnih praks (poudaril B. B.), ne od političnih in so-
cialnih idej, in tudi ne od fantazmatskih elaboracij identi-
tete in alteritete (ibid.: 250). Z naštetjem teh treh virov je 
Balibar razodel, kateri so po njegovem ključni viri rasne 
imaginacije, ki so od zunaj vstopili v biologijo. Da je filo-
zof Balibar opazil tudi vpliv tehničnih praks in zato s tem v 
zvezi izrecno omenil tudi živalske pasme in zootehniko, je 
vsekakor prijetno presenečenje. Filozofi so namreč zadnji, 
od katerih bi pričakovali, da bodo to opazili. Da je Balibar 
v tem pogledu izjema (sicer pa je tudi malo prej navedeni 
Justin Smith filozof!), verjetno kaže na to, da mu etnoe-
kološke tradicije francoske antropologije (Mauss, Haudri-
court, Leroi-Gourhan ...) niso povsem neznane.
Rasa je po Balibarju biološki pojem kvečjemu kot pojem 
iz arzenala »spontane ideologije biologov« (kot bi dejal 
Glasnik SED 62|2 2022
26
 Razprave o rasi in rasizmu Bojan Baskar
Althusser). V biologijo je namreč zašel od drugod in je 
starejši od teoretizacij prirodopisa in evolucije vrst, ki so 
ga vzele v sekundarno obdelavo in predelale v navidez-
no biološki koncept. Primarno je bil pomen tega pojma 
historičen in družben (ibid.: 249). Izvorno je bil to histo-
rični pojem, ki je bil pozneje deležen biološke drugotne 
obdelave oziroma je bil »biologiziran«. Predstava, da je 
rasa biološki pojem, je zato po Balibarju »historična mis-
tifikacija«. Beseda »rasa« je dobila svojo diskriminatorno 
funkcijo že pred njeno biološko obdelavo, in to funkcijo 
ohranja še danes, onstran njene biološke obdelave (ibid.: 
249), se pravi v času, ko genetiki pravijo, da rase pri člo-
veški vrsti ne obstajajo.
Balibar se poleg tega pridružuje tistim, ki biologe (pa tu-
di fizične antropologe), ki so se trudili, da bi iz fantazij o 
rasi naredili znanost, vidijo kot »žrtve in hkrati priložnost-
na orodja« rasistične ideologije v fazi njenega scientizma 
oziroma »znanstvenega rasizma« (ibid.: 250). Drugače 
povedano: od njih se je pričakovalo, da bodo fantazmam o 
rasi, ki so jih spočeli ljudje z živahnejšo domišljijo in večj-
im umetniškim čutom, a brez znanstvenih kompetenc, dali 
znanstveno utemeljitev. Balibar s tem sicer ni povedal nič 
novega, vendar pa je podal zelo pomembno opozorilo, ki 
postavi vlogo biologije (in nekdanje fizične antropologije) 
pri elaboraciji »znanstvenega« rasnega diskurza v precej 
drugačno luč. Pomislimo, na primer, na Arthurja de Gobi-
neauja, Francoza, ki je bil v Nemčiji s svojim delom Esej o 
neenakosti ras (Gobineau 1967 [1853–55]) deležen neznan-
skega uspeha in se ga je zato oprijel vzdevek »oče rasizma«. 
Kritiki rase in rasizma si ga radi predstavljajo kot biologa. V 
resnici ni imel nobene biološke ali antropološke izobrazbe. 
Bil je poklicni diplomat in uspešen pisec povesti in roma-
nov (resnici na ljubo precej dober pisatelj). Torej »literat«, 
kot bi zaničljivo dejal marsikateri v merjenje lobanj usmer-
jeni fizični antropolog. Pa vendar so se eksaktni znanstve-
niki trudili, da bi fantazijam ljudi, kot je bil Gobineau, dali 
znanstveno podlago. Bili so orodje ideologov.
Da je rasa historični in ne biološki koncept, prepričljivo do-
kazuje tudi nemški zgodovinar znanosti Staffan Müller-Wil-
le (2014). Tu si njegove izvrstne epistemološke argumenta-
cije ne moremo ogledati v celoti, saj bi nam vzela preveč 
prostora. Müller-Wille opozori na potrebo po razlikovanju 
med dvema pojmovanjema koncepta. Po enem pojmovanju 
je koncept mentalna reprezentacija, po drugem pa orodje. 
Od mentalne reprezentacije, ki je nekakšna podoba zunan-
jega objekta v naši glavi, seveda pričakujemo, da adekvatno 
zrcali zunanji objekt. Če ga ne, je s konceptom nekaj na-
robe; na primer to, da ni zares znanstven. Če na primer ra-
sa v zunanjem svetu ne obstaja, njen koncept ne more biti 
znanstven, ker temelji na zgrešeni ideji, na zablodi. Zgo-
dovina rase, pravi Müller-Wille (2014: 599), je pretežno 
pripovedovana kot zgodovina zgrešene ideje. A zgodovina 
koncepta mora biti tudi zgodovina objekta ali pojava, ki naj 
bi ga koncept zapopadel. Če ta objekt, kot v primeru rase, ne 
obstaja oziroma je prazen, kot bi rekli filozofi, se znajdemo 
v resni težavi. Kako naj pojasnimo moč tega koncepta, če 
pa ta temelji na zgrešeni ideji in sploh nima vsebine? Kako 
ima lahko navadna zabloda ali napačna percepcija skoz zgo-
dovino tako močne, pogosto destruktivne učinke? Kako to, 
da lahko »rasa« znova in znova oživlja in igra pomembno 
vlogo (ne pozabimo: race matters!), tudi po tem, ko se je 
zdelo, da jo je znanost za zmeraj pokopala? In tudi po tem, 
ko se je tvorcema t. i. nove sinteze, Theodosiusu Dobzhan-
skemu in Ernstu Mayru, zdelo, da je njun novi, populacijski 
način mišljenja dokončno pokopal staro tipološko mišljen-
je, na katerem je temeljil rasizem? In tudi po tem, ko se je 
zdelo, da je bil stari biološki rasizem zamenjan z novim, 
kulturnim rasizmom? Kako to, da smo s prihodom genomi-
ke spet soočeni s ponovnim vstajenjem »rase«, z najnovejšo 
iteracijo rase in rasizma, ki nas intenzivno spremlja zadnji 
dve desetletji?
Müller-Wille pokaže, da se do ustreznejših odgovorov lah-
ko dokopljemo, če koncept razumemo kot orodje. Če je 
koncept orodje, ga imamo zato, da nam služi, da z njim 
nekaj delamo, ne pa, da je podoben objektu, ki ga z njim 
preučujemo. Nožu ni treba v ničemer biti podoben poti-
ci, pač pa od njega pričakujemo, da bomo z njim potico 
lepo narezali. Z orodji delamo, proizvajamo. S koncepti 
kot orodji je mogoče delati tudi objekte, ki ne obstajajo, 
na primer raso. Z orodji delamo tudi stvari, ki jih nismo 
nameravali narediti, in to, s kakšnim namenom je nekdo 
orodje izdelal, ne prejudicira uporabe tega orodja. Orodja 
živijo svoje lastno življenje.
Rasa kot konceptualno orodje je v stoletjih uporabe dobila 
»empirično substanco in realnost«, ne zato, ker se ljud-
je razlikujejo po barvi kože (kar je pač trivialna resnica), 
temveč zaradi neštetokrat ponovljenih poskusov, da bi sa-
me sebe in druge locirali in orientirali s pomočjo interpre-
tativne mreže razlik v genealoškem potomstvu, političnih 
pripadnostih in družbenem ter ekonomskem statusu na 
globalni lestvici (ibid.: 603). Z drugimi besedami, pojem 
rase je s tem vendarle dobil svoj korelat v zunanji stvar-
nosti: svoj objekt, svojo realnost, svojo substanco, ki je 
historični proizvod vztrajne prezaposlenosti z raso. Impli-
kacije tega pogleda za teoretsko zgradbo kritične teorije 
rase so seveda dramatične.
Rasizem v dobi genomike
Doba genomike naj bi se po prevladujočem pojmovanju 
začela z »genomsko revolucijo« na samem pragu novega 
stoletja, natančneje leta 2003, ko je bil dokončan medna-
rodni megaprojekt, imenovan Človeški genom. Naloga 
projekta je bila dekodirati kompleten človeški genom. 
To je pomenilo, da so morali »sekvencirati« malone vse 
genetske vsebine kromosomov v človeškem organizmu; 
s tem so pridobili osnovno vednost o celoti nukleotidnih 
zaporedij, ki sestavljajo človeško DNK.
Glasnik SED 62|2 2022
27
 Razprave o rasi in rasizmu Bojan Baskar
Projekt je bil v času izvajanja deležen velikanskega me-
dijskega pompa, saj so genetiki prepričali najširšo javnost, 
da bodo z uvidom v genom dobili znanstvene odgovore 
na velika vprašanja življenja. Še v večji meri pa je pompu 
botroval interes raznih sektorjev industrije, zlasti farma-
cevtske, ki so se od aplikacije genomike nadejali velikan-
skih zaslužkov, kar se je potem tudi uresničilo. O velikih 
pričakovanjih in vznemirjenosti tedanjega časa morda še 
največ pove to, da sta leta 2000, ob dokončanju pomembne 
faze projekta, tako ameriški predsednik (Clinton) kakor 
britanski premier (Blair) nagovorila državljane in jim 
predstavila neslutene možnosti, ki se odpirajo s tem epo-
halnim dosežkom. (Ameriški predsednik se ob tem ni mo-
gel upreti omembi boga.)
Na temelju dekodiranega človeškega genoma se je hitro 
vzpostavilo novo polje genetike, imenovano genomika. 
Da bo genomika z novimi uvidi v človeško biologijo in 
še bolj z njenimi uporabami na različnih področjih globo-
ko preobrazila tudi pojmovanja in prakse rase in rasizma, 
je bilo bolj lucidnim teoretikom rasizma takoj jasno. Tako 
je Gilroy v že omenjeni knjigi Proti rasi (Gilroy 2000b) v 
uvodnem poglavju ugotavljal, da se je epoha t. i. novega ali 
kulturnega rasizma končala; to pa ne pomeni, je takoj dodal, 
da se vračamo h kakšnemu staremu biološkemu determi-
nizmu, saj »genomska predelava biologije« prinaša s sabo 
nove verzije biološkega determinizma. Preporod biologiz-
ma ne pomeni vrnitve kolonialnih in imperialnih kodov, ki 
so poudarjali hierarhijo namesto preproste razlike, temveč 
je »del širše sodobne preobrazbe načinov, kako ljudje kon-
ceptualizirajo relacije med naravo, kulturo in družbo, med 
njihovo svobodo in njihovo zmožnostjo delovanja. S tem se 
neizogibno preobrazi tudi status ‚rase‘.« (Gilroy 2000b: 34). 
Takoj zatem Gilroy še enkrat poudari razliko med starim in 
sodobnim biologizmom: »Da, zdaj smo ponovno v obdobju, 
v katerem so družbene in kulturne razlike kodirane v skladu 
s pravili biološkega diskurza, vendar pa ni mogoče dovolj 
poudariti, da se pričujoči rasiološki režim razlikuje od svo-
jih predhodnikov. [...] To je poseben pojav, ki ga je treba 
razumeti in zavrniti kot takega« (ibid.).
Gilroy je torej v letu, ki zdaj velja za rojstno leto genom-
ske dobe, z izjemno lucidnostjo razglasil konec kulturnega 
rasizma (ki zdaj postane »stari« rasizem) in prihod nove 
verzije biološkega, tj. genomskega rasizma. Gilroy je tako 
že na samem začetku stoletja zaznal in opisal prehod, ki ga 
teoretiki kulturnega rasizma, z redkimi izjemami, vse do 
danes ali niso opazili ali pa ne priznavajo pomembnosti te 
najnovejše biologizacije »rase«. Razumljivo je, da imajo 
še večje težave z opažanjem oziroma prepoznanjem no-
ve biologizacije tudi kritični teoretiki rase (spet z redkimi 
izjemami). Kritična teorija rase, ki operira izključno s »so-
ciološkim« konceptom rase in zavrača biološke reference 
pojma, preprosto ni ustrezno konceptualno opremljena, da 
bi lahko zaznala vrnitev biološkega rasizma in razumela 
pomen te vrnitve.
Tu seveda prehitevamo sami sebe, saj o pojavu rebiolo-
gizacije rasizma govorimo kot o znanem dejstvu, ne da bi 
ga predtem sploh opredelili in utemeljili. Danes je sicer na 
voljo že impresivna količina kakovostne literature o impli-
kacijah genomike za »rase« in rasizem. Prispevek etnolo-
ške in antropološke vede k tem študijam je lepo viden in je 
s svojo specifičnostjo nenadomestljiv, čeprav se večinska 
antropologija morda še ne zaveda implikacij prihoda nove 
oblike rasizma.
Tu ne bomo natančneje razpravljali, kateri dejavniki so 
spodbudili ali sprožili ponovno biologizacijo diskurzov o 
rasi. Po eni strani so to gotovo dejavniki, ki so botrovali 
uspešnemu prodoru genetike, ki je s svojim modelom de-
terminizma in spektakularno tehnologijo segla daleč čez 
meje biološke vede, postavila resen izziv družboslovju in 
preplavila popularno kulturo. Uspeh in propulzivno moč 
genetike, potencirano z njeno »genomsko revolucijo«, 
lahko v dobršni meri pojasnimo z njeno uporabnostjo na 
različnih področjih, zlasti v medicini in farmakologiji, v 
biotehnologiji, poljedelstvu, v forenziki itn. Na vseh pod-
ročjih, kjer njen prispevek, njena uporabnost temelji na 
poznavanju človeškega genoma, genomika neposredno 
ali posredno oblikuje podlago za biologizacijo človeške 
socialne in kulturne raznolikosti; kolikor zadeva človeško 
telo in njegovo biološko zgodovino, biologizacijo tudi 
spodbuja. Klasičen primer tega so rasno ali populacijsko 
diferencirana zdravila, namenjena specifičnim populaci-
jam. Izhajajoč iz parcialnih opažanj, da se belci in črnci 
različno odzivajo na zdravila, na primer na zdravila proti 
visokemu pritisku, je ameriški vladni urad za prehrano in 
zdravila leta 2005 odobril posebno prilagojeno zdravilo 
(imenovano BiDil) za zdravljenje kardiovaskularnih bo-
lezni Afroameričanov.
7
 Forenzični strokovnjaki podobno 
trdijo, da je zaradi genetske variabilnosti med ljudmi iz 
različnih »etničnih skupin« (v upravni terminologiji ZDA 
je etnična skupina sopomenka za raso) mogoče z analizo 
genoma ugotoviti »etnični« izvor trupla oziroma storilca 
(bolje povedano: geografski izvor njegovih/njenih predni-
kov). Pri tem povsem nekritično operirajo s statističnimi 
kategorijami, kot jih pozna uradna federalna klasifikacija 
»etničnih skupin« in ki se uporabljajo tudi v popisih pre-
bivalstva.
8
 To pomeni, da statistične kategorije obravna-
vajo, kot da so realne biološke skupine, torej skupine z 
relativno reprodukcijsko izolacijo. Vse skupaj temelji tudi 
na podmeni, da vsak posameznik spada v eno in samo v 
eno od teh kategorij. Prestopniki so prav tako kot krvo-
dajalci in bolnišnični pacienti rasno klasificirani; s tem 
7 Francoski spletni portal V oltairenet.org je odobritev zdravila pospre-
mila z značilnim zapisom, naslovljenim »Rasno zdravilo za rasistič-
no družbo«.
8 Te »etnične skupine« ali »rase« so: belec; črn ali afriški Američan; 
Ameriški Indijanec ali Aljaški staroselec; Azijec; Staroselski Hava-
jec ali Drugi pacifiški otočan.
Glasnik SED 62|2 2022
28
 Razprave o rasi in rasizmu Bojan Baskar
dobijo njihovi profili DNK in krvni vzorci rasno nalepko. 
»Lahko si zamislimo razširitev populacijsko zasnovanega 
raziskovanja na polje vedenjske genetike; raziskovalci, ki 
računajo, da bodo odkrili ‚zločinski gen‘, si nedvomno vi-
hajo rokave v željnem pričakovanju« (Gannett 2004: 339). 
Zmagoslavje arheogenomike in prihod 
»Jamnajcev«
Najmočnejša spodbuda za ponovno biologizacijo rasizma, 
povezano s spreminjajočimi se pojmovanji narave, kultu-
re, telesa, »rase«, determinizma itn., v najnovejšem času 
prihaja s strani arheogenetike oziroma arheogenomike. 
Arheogenomika temelji na preučevanju arhaične DNK (s 
konvencionalno oznako »a-DNK«). Potem ko so genetiki 
sekvencirali sodoben človeški genom, torej genom sedaj 
živečih ljudi, so se brez obotavljanja lotili še fosilne DNK, 
ki jo je mogoče ekstrahirati iz človeških trupel različnih 
starosti, predzgodovinskih in zgodovinskih, jo sekvencira-
ti in oblikovati podatkovne baze, ki so dragocena podla-
ga za primerjalne raziskave na področju populacijske 
genetike, človeške evolucije, predzgodovinskih migracij 
itn. (Vzporedno so se lotili še sistematičnega zbiranja in 
analiziranja arhaičnih in historičnih genomov živalskih in 
rastlinskih vrst.)
Arheogenomika je, skupaj z imenom, ki ga nosi, zelo mla-
da. Njen »revolucionarni« znanstveni potencial je bil v 
vedi široko prepoznan leta 2015, ko so genetiki in arheolo-
gi iz raziskovalnih središč v Kopenhagnu in na Harvardu 
skoraj istočasno objavili novo verzijo stepske hipoteze o 
domovini Indoevropejcev ter o poteh in načinih širjenja 
indoevropščine proti Evropi in po Aziji, kakor tudi o iden-
titeti nosilcev tega širjenja. Stopnja strinjanja med obema 
središčema, ki sta sicer obupno hiteli, katero bo prvo po-
streglo s spektakularnimi spoznanji, je bila zelo visoka, 
kar je le še okrepilo verovanje, da je genetika tako eksakt-
na in nezmotljiva, da ne dopušča večjih razhajanj.
Teorija arheogenomikov, običajno imenovana stepska 
hipoteza ali stepska teorija, pa tudi kurganska teorija, je 
nekoliko predelana in z avtoriteto genetike podprta teorija 
litovskoameriške arheologinje Marije Gimbutas. Ta je tr-
dila, da so stepski nomadi, indoevropski nosilci kurganske 
kulture (na področju Ukrajine in južne Rusije, imenovane 
po gomilnih grobiščih z jamnimi grobovi), v zaporednih 
valovih vdirali v Evropo in sčasoma iztrebili »stare Evro-
pejce« – miroljubne neolitske poljedelce z njihovim kul-
tom matere-boginje. Teorija je na začetku požela veliko 
odobravanja in Gimbutas je z njo sploh zaslovela, vendar 
so se zahodni arheologi kmalu začeli distancirati od nje. 
Prevladala je konkurenčna teorija, ki jo je, izhajajoč iz 
koncepta demske difuzije (njen model sta razvila genetik 
Cavalli-Sforza in arheolog Ammerman), uveljavil in pro-
slavil angleški arheolog Colin Renfrew. Po teoriji demske 
difuzije invazij(e) v Evropo sploh ni bilo; poljedelstvo in 
indoevropski jeziki naj bi se v Evropo širili počasi, s pos-
topnim napredovanjem populacij, in sicer iz jugovzhodne 
smeri, prek Anatolije. V času, ko je Renfrew objavil svojo 
sintezo (Renfrew 1987), je bila v zahodni arheologiji do-
kaj razširjena težnja zanikanja predzgodovinskih invazij.
Leta 2015 pa je arheogenetika izrekla svojo sodbo: Inva-
zije so bile. In to je zatrdila z malone brezprizivno avtori-
teto, o kakršni so arheologi lahko samo sanjali. Ko mu je 
genetika z »genomizirano« stepsko hipotezo v hipu zrušila 
teorijo, ki jo je negoval in utrjeval več desetletij, upokoje-
ni Renfrew ni niti poskusil ugovarjati ali izražati skepso. 
Namesto tega se je v nekem javnem predavanju ceremo-
nialno posipal s pepelom in se celo (posthumno) opravičil 
»prijateljici« Mariji Gimbutas, s katero naj bi se po krivici 
prepiral in se celo norčeval iz nje.
Vrnitev teorije o pastoralistični invaziji s stepe – in arhe-
ogenetika je obudila v življenje tudi med zahodnimi arhe-
ologi in antropologi večinoma že opuščeno teorijo o in-
vaziji »Indoarijcev« v Indijo – je bila sprejeta hlastno in z 
navdušenjem, ki je zelo hitro prestopilo meje akademske-
ga slonokoščenega stolpa in se prelilo v medijski pomp. 
Redkih kritikov in skeptikov še danes noče skoraj nihče 
poslušati. Genetika ni od včeraj, stara je že vsaj stoletje, in 
v tem času je imela veliko priložnosti, da dokaže svoj ve-
liki znanstveni potencial, pa tudi dvoumno vrednost svo-
jih spektakularnih instrumentov, na primer »molekularne 
ure«, s katero so merili časovno oddaljenost speciacijskih 
dogodkov. Moderna genetika je bila spektakularna in 
avtoritativna že pred prihodom genomike, a tolikšne pri-
pravljenosti verjeti vsemu, kar genetika izjavi, prej ni bilo. 
Zato se zdi, da te prostracije pred arheogenomiko ne mo-
remo v celoti pojasniti z golim verovanjem v superiorno 
znanstvenost genetike.
Arheogenomika ima na področju populacijske genetike in 
evolucije človeka gotovo velikanski potencial, ki izvira iz 
njene zmožnosti, da iz človeškega (in slehernega druge-
ga) dednega zapisa rekonstruira zgodovinsko dinamiko 
biološke evolucije, s tem ko je zmožna precej natančno 
določati zaporedja relevantnih dogodkov (na primer mu-
tacij) in meriti njihovo starost, predvsem pa rekonstruirati 
(pred)zgodovino migracij in stikov človeških populacij. 
Dramatičen napredek ji omogoča tudi razvoj novih teh-
nik in metod; ena od najnovejših, na primer, je zajemanje 
starodavne DNK iz slojev smeti oziroma odpadkov, ki so 
se nabirali na tleh jam in morebitnih drugih prebivališč. S 
tem ni več v celoti odvisna od najdb človeških ostankov – 
kosti, zob, itn. – saj vse, kar potrebuje, lahko najde tudi v 
smeteh.
Vse to arheogenomiki omogoča, da lahko zelo prepričljivo 
ovrže zmotne teze, jih popravi, postavi nove, in s tem glo-
boko transformira obstoječo znanstveno vednost. Vendar 
pa je vse to nikakor ne more obvarovati pred napakami in 
zablodami, ki lahko izvirajo iz napačnih premis. Poleg te-
ga se ne more izogniti določeni vrsti zgodovinske naracije, 
ki se v primerno popularizirani obliki pokaže kot pripove-
Glasnik SED 62|2 2022
29
 Razprave o rasi in rasizmu Bojan Baskar
dovanje zgodb o »naših« začetkih, »naših« prednikih, »na-
ši« identiteti, »naši« resnični pripadnosti ... Arheogenomi-
ka pripoveduje zgodbe, ki Evropejce globoko privlačijo, 
verjetno še bolj kot zgodbe o hominizaciji. In najverjetneje 
se prav v tem skriva ključni del odgovora na vprašanje, od 
kod njenemu diskurzu tolikšna moč, tolikšna privlačnost.
Ko konstruirajo nove (ki so največkrat staro-nove) zgod-
be o migracijah, invazijah, izvorih in izginotjih populacij, 
arheogenetiki tako kot vsi drugi – vendar pa v večji meri 
kot historično misleči družboslovci – izhajajo iz laičnih 
podmen o tem, kaj je ljudstvo, etnija, jezik, kultura in 
seveda rasa. To, da obvladajo eksaktno, zelo sofisticira-
no znanost razbiranja genoma, jih v ničemer ne obvaruje 
pred nekritičnim sprejemanjem neznanstvenih podmen o 
obstoju in naravi tovrstnih bitnosti. Zgodovinarji znanos-
ti oziroma raziskovalci zgodovinskih in sociokulturnih 
pojmovanj rase dobro vedo, na primer, da je zatrjevanje 
populacijskih genetikov, da rase pri človeški vrsti nimajo 
biološke realnosti, v bistvu le deklarativno, konformistič-
no, medtem ko večinoma ohranjajo prepričanje, da v te-
meljnem pomenu človeške rase vendarle obstajajo.
In zdi se, da so prav rahlo zamaskirane podmene o rasah 
in etnijah, ki se izražajo v arheogenomskih pripovedih o 
genetskih izvirih in genetski identiteti Evropejcev, tisto, 
kar jih dela tako neznansko privlačne. To so namreč hkrati 
povesti o njihovi »rasni« identiteti. Ob tem lahko tudi opa-
zimo, da je razmišljanje današnje arheogenomike občutno 
bolj »rasizirano« ali »etnizirano«, kot je bilo v časih, ko 
so genetiki s pomočjo molekularne ure merili, kdaj sta se 
razšla homo in najmlajša velika opica. Zgodbe, ki jih pri-
poveduje današnja arheogenomika, nelagodno spominja-
jo na zgodbe z začetka 20. stoletja, ko so zgodovinarji in 
antropologi brez zadrege govorili o rasni vojni, razglašali 
zgodovinsko nujnost iztrebljenja nižjih ras ter spekulirali 
o invazijah azijatskih nomadov, ki so pokorili miroljub-
ne evropske ali celo ruske poljedelce, pobili moške in se 
polastili njihovih žensk. Če si natančneje ogledamo skri-
te podmene arheogenomikov o tem, kaj je ljudstvo, rasa, 
kultura, se moramo z vso resnostjo vprašati, ali se tu ne 
razodeva teoretska regresija v primerjavi z arheologijo in 
morda celo genetiko izpred nekaj desetletij.
Zgodba o »jamnajski« stepski invaziji v Evropo, kot so jo 
pred sedmimi leti ponudili omenjeni raziskovalci z danes 
zvenečimi imeni, je gotovo te vrste. Kdo so ti »Jamnajci«, 
o katerih trdijo, da so bili nosilci pastoralistične invazije 
in hkrati, kot trdijo, nespodbitno govorci in razširjevalci 
prvotnega indoevropskega jezika in s tem Indoevropejci, 
ki so prišli s pontskokaspijske stepe? V angleščini je Yam-
naya ime arheološke kulture, ki jo pri nas poznamo pod 
imenom kultura jamnih grobov ali jamna kultura (angleš-
ki izraz kajpada pride iz ruskega naziva jamnaja kultura). 
Vsi seveda zelo dobro vedo, da ime arheološke kulture ni-
česar ne pove o ljudeh, ki se jih povezuje z njo; običajno 
se tudi domneva, da si arheološko kulturo deli več ljudstev 
(etnij), da nosilci te kulture verjetno govorijo različne je-
zike in da so povrhu posamezniki največkrat večjezični. 
Vendar pa tvorcem jamnajske stepske teorije to nikakor ne 
preprečuje, da ne bi govorili o jamnajskem ljudstvu in o 
Jamnajcih ali celo o jamnajskem plemenu (angl. Yamnaya 
people, Yamnaya tribe, the Yamnaya). Takšno regresijo v 
etniziranje bi prej pričakovali od Marije Gimbutas, ki je v 
svoji litovski mladosti nabirala po podeželju ljudske pesmi 
in gojila željo postati velika etnografinja. Vendar pa si v 
svoji ameriški akademski karieri ni privoščila govoriti o 
kurganskem ljudstvu ali o Kurgancih. Poznala je le arhe-
ološko kulturo, ki jo je poimenovala kultura kurganov – 
namreč kulturo, ki se danes imenuje »jamnajska«. Nosilce 
te kulture je opisala kot stepske nomade, ki so likvidirali 
»staro Evropo«. Zaradi tega so jo nekateri zahodni kolegi 
sumili, da se za njenimi stepskimi nomadi prikrivajo ruski 
komunisti, vendar niso imeli nobenih dokazov.
Kdo so torej »Jamnajci« današnjih arheogenetikov? Ti so 
izračunali, da je bila v zahodni Evropi jamnajska invazi-
ja tako radikalna, da je stare prebivalce (zahodnoevrop-
ske lovce-nabiralce in neolitske poljedelce) bolj ali manj 
zbrisala z obličja Evrope, še najbolj na atlantskem robu, v 
Veliki Britaniji in na Irskem, kjer je bila nadomestitev sta-
rega prebivalstva z novim več kot 90odstotna. Ta korenit 
izbris neolitskih Evropejcev je seveda klical po razlagi, in 
ni posebej težko uganiti, da se je hitro pririnila v ospredje 
teza o izjemni agresivnosti tega »jamnajskega plemena«. 
Glavno vlogo pri tem je odigral Kristian Kristiansen, eden 
vodilnih danskih arheologov in osrednjih tvorcev reformu-
lirane stepske teorije. Kristiansen se je oprl na zgodovin-
sko in etnografsko dokumentacijo o posebnem tipu deških 
iniciacijskih obredov, ki kaže na njihovo razširjenost v ar-
haičnih indoevropskih družbah. Dečki so ob prehajanju v 
starostni razred vojščakov morali dokazati svojo moškost 
v občasnih plenilskih in morilskih eskapadah (Kristiansen 
idr. 2017: 339–340).
Težko je razumeti, kaj je tako prominentnega arheologa 
z odlično teoretsko izobrazbo in precejšnjo sposobnost-
jo kulturnozgodovinske kontekstualizacije arheoloških 
preokupacij napeljalo k temu, da je, resda na stara leta, 
izjavil, da je med raziskovanjem genetske dediščine, ki 
so jo Jamnajci pustili za sabo, postajal vse bolj prepričan, 
da je moralo iti za genocid. To Kristiansenovo izjavo je 
nato navdušeno povzel britanski senzacionalistični tednik 
za znanost in tehniko New Scientist (danes v lasti tabloida 
Daily Mail) in ji dal naslov »Zgodba o najbolj morilskem 
ljudstvu vseh časov, kot jo razodeva starodavna DNK« 
(Barras 2019). Da se razumemo: agresivnost nima gen-
skega zapisa, o njej lahko genetiki samo sklepajo ali spe-
kulirajo ali fantazirajo, enako kot arheologi, zgodovinarji, 
pisatelji in laiki. Podobni senzacionalistični naslovi so se 
pojavljali tudi v drugih tabloidih in blogih (Daily Mail, 
Sun itd.): »Je jamnajsko pleme konjskih jezdecev, ki si je 
morilsko utrlo pot čez Evropo, najbolj nasilno ljudstvo v 
Glasnik SED 62|2 2022
30
 Razprave o rasi in rasizmu Bojan Baskar
zgodovini?« (Tahir 2019); »Stepske nasilnike [thugs] je 
umirila ljubezen kamenodobnih žensk« (Hall 2017); »Ka-
ko so kamenodobne kmetice ukrotile nomadske vojščake 
in s tem omogočile vzpon kulture trakaste keramike« (Li-
beratore 2017); »Smo dediči stepskih jezdecev« (Wir sind 
Erben der Steppenreiter 2015) itn.
»Jamnajci« so tako kar čez noč postali ne le ljudstvo 
ali celo pleme, temveč tudi fanatični morilci, skrajno 
agresivni adolescenti, ki so jih klanski poglavarji pošiljali 
proti zahodu, da bi tam kot »pobesneli volkovi« pobijali 
krotke moške in plenili njihove ženske ter jim delali otro-
ke, dokler niso bili vsi staroselski moški pobiti. Iniciacijski 
podvigi Indoevropejcev, v katerih so adolescenčni vojšča-
ki, na primer »črni lovci« arhaične Grčije (Vidal-Naquet 
1985), občasno koga ubili, najrajši iz zasede, podobno kot 
podvigi masajskih mladeničev, ki so postali spoštovani 
vojščaki, če so uspeli upleniti leva, postanejo po neki ha-
lucinantni logiki vzrok genocidnega iztrebljenja krotkih, 
nemočnih staroevropskih moških. Njihove haplotipske li-
nije so izginile z genomske slike Evropejcev, na kateri je 
prevladala »jamnajska« haploskupina R1b.
Jasno je, da taka predzgodovinska senzacija ni mogla ostati 
neopažena med evropskimi neonacistično navdihnjenimi 
skrajnimi desničarji, ki so v »Jamnajcih« nemudoma pre-
poznali superiorno raso (haploskupina R1b je po njihovem 
genetski znak bele rase), in sicer Arijce, prednike Germa-
nov. Raziskovalci, ki so analizirali dejavnosti na spletnem 
forumu Stormfront (na primer Hakenbeck 2019), so potr-
dili, da za člane in simpatizerje tega foruma bolj ali manj 
velja to, kar je bilo opaženo tudi pri drugih rasističnih in ne-
onacističnih grupacijah. Vsi do neke mere poskušajo slediti 
dogajanjem v populacijski genetiki in arheogenomiki in jih 
komentirajo, pri čemer iščejo v znanosti predvsem potrditev 
lastnih verovanj. So izrazito selektivni; kar jim ne ustreza, 
ignorirajo, častijo pa avtorje, za katere verjamejo (včasih ne 
brez podlage), da se strinjajo z njimi. Poznana so jim ime-
na nekaterih vodilnih genetikov, vendar njihovih stališč ne 
poznajo iz njihovih znanstvenih člankov in knjig, temveč 
predvsem iz dokumentarcev na platformi YouTube ter iz 
sorodnih blogov, poenostavljenih povzetkov in tabloidnih 
zapisov, kakršne smo pravkar omenili. Hakenbeck je prešte-
la njihove omembe relevantnih kultur, z jamno na drugem 
mestu. Najpogosteje je namreč omenjena kultura trakaste 
keramike, ki ima zelo pomembno vlogo tudi pri Kristian-
senu in Anthonyju, kjer je opisana kot rezultat procesa hib-
ridizacije stepske jamne in neolitske staroevropske kulture, 
medtem ko supremacisti vidijo v njej Pragermane. Jasno je 
tudi, da jim je všeč teza o jamnajskih vojaških zvezah, saj so 
ne nazadnje tudi nacistični ideologi oblikovali svoje Män-
nerbunde po »arijskem« modelu. 
Sklepne opombe
V pričujoči razpravi smo obravnavali tri prevladujoče te-
orije sodobnega rasizma: 1) teorijo kulturnega rasizma, 
2) kritično teorijo rase (KTR), ki opisuje rasizem kot sis-
temski rasizem, ter 3) teorijo rebiologiziranega rasizma, 
katerega pojav je povezan z razmahom genetike, posebej 
genomike.
Kolikor je kulturni rasizem, ki so ga teoretiki postavljali 
v opozicijo z biološkim rasizmom, sploh obstajal, je bil 
časovno pa tudi prostorsko precej omejen pojav. Danes 
lahko govorimo o njem le še kot o preteklem pojavu, zato 
ostajata v igri samo dve veliki teoriji, dva velika pogleda 
na rasizem in na raso. Obe teoriji sta seveda družboslov-
ni; biološka teorija rasizma pač ne obstaja. Zagovornikom 
KTR se zdi, da je KTR edina prava družboslovna teori-
ja, ker operira z izrazito sociološkim, namreč socialno-
konstruktivističnim konceptom rase, medtem ko se »oni 
drugi« po njihovem še niso izmotali iz »rasno kontami-
nirane« sociologije. Namesto da bi koncept rase radikalno 
očistili slehernega »biologizma«, ga rajši zavračajo in se 
pri tem zapletajo v diskurze biologije in genetike.
Zato bi lahko govorili celo o prepadu med tema dvema pri-
stopoma, ki je do neke mere tudi geografski prepad (KTR 
je zasidrana predvsem v anglo-ameriškem svetu). Goto-
vo so med njima globoke razlike, včasih pa tudi navadni 
nesporazumi glede pomena besed »rasa« in »rasizem«. 
Vsekakor komunikacije med njima pogosto primanjkuje; 
kadar nista kritična drug do drugega, se pristopa vzajemno 
ignorirata. Če oba pristopa postavimo v širši zgodovinski 
okvir diskurzov o rasi in rasizmu, lahko vidimo, da v KTR 
prevladuje nomotetska, v »genomski« teoriji pa idiograf-
ska težnja. Zaradi ahistoričnega pristopa KRT izpade iz re-
cepcijskega območja humanističnih ved in kritične biolo-
gije. Čeprav je v izhodišču sociološka, se v njenem ozadju 
lepo kažeta tudi bližina kulturi pravnikov in močan vpliv 
liberalnodemokratskih diskurzov o socialni pravičnosti. 
Kot taka je razumljivo tudi preferenčna teorija (ideologija) 
nevladnih organizacij.
Genomska revitalizacija rasizma ima še eno pomembno 
razsežnost, ki je ni mogoče odmisliti, ne da bi njeno ob-
ravnavo kritično osiromašili. V pričujoči razpravi smo se ji 
zaradi časovnih in prostorskih omejitev morali odpoveda-
ti. Govorimo o pojavu, ki je znan pod imeni osebna geno-
mika, rekreacijska genomika, komercialna genomika, ge-
netsko testiranje, pa tudi pod ironičnimi oznakami, kot je 
genomska astrologija. V ta okvir sodi tudi med antropologi 
rasizma priljubljen izraz »zamišljene genetske skupnosti« 
(Simpson 2000). Hitri razvoj genomike in informatike je 
namreč časovno zelo skrajšal in pocenil analizo posamez-
nikovega genoma, ki si jo lahko omisli vsak, ki je pripravl-
jen plačati okoli 100 dolarjev, spustiti vzorec svoje sline v 
ampulo in ga v kuverti poslati podjetju, ki trži te analize 
in strankam obljublja, da bodo čez kak teden dobile odgo-
vor, iz katerih prednikov je sestavljen njihov genom: ko-
liko odstotkov v njem je, denimo, vzhodnoazijske, koliko 
afriške, koliko evropske in koliko neandertalske genetske 
dediščine (ali rase).
Glasnik SED 62|2 2022
31
 Razprave o rasi in rasizmu Bojan Baskar
Za večino strank, ki si te storitve naročajo, imajo podatki, 
ki jih prejmejo, globoko identitetno vrednost, saj verjame-
jo, da jim analiza pove, kdo v resnici so in kdo so njiho-
vi predniki. Nekomu, ki občuduje Vikinge (podobno kot 
Jamnajce), mu »izvid«, ki mu pove, da ima 0,17 odstotka 
»vikinškega« genoma, zadostuje, da se prelevi v presreč-
nega Vikinga (Strand in Källén 2021). Da so Vikingi ro-
mantična invencija 19. stoletja in da ni nikdar obstajala 
skupnost ali ljudstvo, ki bi se imelo za Vikinge, oziroma da 
se srednjeveški prebivalci nordijskih obal, ki so se preži-
vljali tudi s plenjenjem, niso nikoli razumeli kot eno samo 
ljudstvo, jim je zadnja skrb. O globini želje odkriti svojo 
skrito biološko identiteto in postati nekdo drug (Viking, 
Jamnajec, Tevtonec, Afričan ...) najlepše pričajo velikan-
ski dobički podjetij, ki ponujajo tovrstne analize skupaj z 
»interpretacijami« posameznikovega genoma, ki si niso 
kar tako prislužile primerjave s horoskopom.
Znanstvena in komercialna oziroma identitetna genomika 
sta precej tesneje povezani, kot si to želijo priznati genetiki. 
Tako za arheogenomike kot za uporabnike storitev komer-
cialne genomike je, z redkimi izjemami, DNK »repozitorij 
resnice« (Palmié 2012). Distanca, ki jo prvi vzdržujejo do 
drugih – ki po njihovem ne razumejo pravega pomena po-
datkov, prejetih po genetskem testiranju – temelji na iluziji, 
da je njihovo verovanje v DNK kot repozitorij resnice po 
naravi drugačno od plebejskega verovanja.
Težava je v tem, da je vsako verovanje v DNK kot repozi-
torij resnice, pa naj bo »znanstveno« ali »laično«, neznan-
stveno vsaj s stališča družboslovne znanosti, najverjetneje 
pa tudi s stališča kritične biologije. To verovanje se seveda 
ni pojavilo šele s prihodom genomike in arheogenomike, 
temveč spremlja genetiko že desetletja. To morda še po-
sebej velja za populacijsko genetiko, katere pionir Luigi 
Cavalli-Sforza je enako kot današnji pristaši stepske teorije 
izkazoval regresivno, popolnoma neznanstveno pojmovan-
je konceptov kulture, družbe in etničnosti (Baskar 2006).
Če bi bilo drugače, bi se arheogenetiki verjetno globlje 
zamislili nad zanimanjem za njihove teorije med tako 
problematičnimi kategorijami laikov, kot so neonacistič-
ni rasisti. Kristiansen je menda izrazil zaskrbljenost nad 
rasističnimi prisvajanji njegove teorije, vendar ni videti, 
da bi se kdaj zamislil nad svojo tezo o predzgodovinskem 
genocidu, kaj šele, da bi razumel, da že njegovo »konsta-
tacijo« predzgodovinskega genocida poganja senzaciona-
listična želja.
Z drugimi besedami, tu se srečamo z vprašanjem akadem-
skega predstavljanja znanstvenih raziskav v populacijski 
genetiki in arheogenomiki. Zmeraj znova vidimo tole: ko 
genetiki ob določenih priložnostih poskušajo predstaviti 
svoja spoznanja v široko dostopnem jeziku, njihova govo-
rica naenkrat začne zveneti sumljivo. Zato ni naključje, da 
tisti redki, ki si drznejo ohranjati kritičen odnos do arhe-
ogenomike, izpostavljajo tudi problem javne prezentacije 
arheogenomskih raziskav in opozarjajo na naivno, skoraj-
da otročje prevajanje zapletene genetske terminologije v 
vsem razumljivo govorico. Namesto da na tiskovnih kon-
ferencah »pripovedujejo preprosto, vznemirljivo povest o 
etničnih skupinah in migracijah«, bi bilo veliko bolje, ko bi 
bili transparentni glede zapletenosti in težav, ki spremljajo 
raziskovalno delo, in ko bi poskušali pokazati, da zna biti 
pripoved o njih prav tako zanimiva in obvezujoča (Haken-
beck 2019: 523; gl. tudi Frieman in Hofmann 2019).
Viri in literatura
BALIBAR, Étienne: Is there a ‘neo-racism’? V: Étienne Balibar 
in Immanuel Wallerstein (ur.), Race, Nation, Class: Ambiguous 
Identities. London: Verso, 1991, 17–28.
BALIBAR, Étienne: Le mot race n‘est pas »de trop« dans la 
Constitution française. Mots 33, 1992, 241–256.
BANTON, Michael: Historical and Contemporary Modes of 
Racialization. V: Karim Murji in John Solomos (ur.), Racializa-
tion: Studies in Theory and Practice. Oxford: Oxford University 
Press, 2005, 51−68.
BARKER, Martin: The New Racism. London: Junction Books, 
1981.
BARRAS, Colin: Story of Most Murderous People of All Ti-
me Revealed in Ancient DNA. New Scientist, 27. marec 2019; 
https://www.newscientist.com/article/mg24132230-200-story-
of-most-murderous-people-of-all-time-revealed-in-ancient-dna, 
16. 8. 2021.
BASKAR, Bojan: Rasizem, neorasizem, antirasizem: Dvojni 
esej o tranzitivnosti navidezno protislovnih pojmov. Časopis za 
kritiko znanosti 217/218(32), 2004, 126–149.
BASKAR, Bojan: Romantični nacionalizem in genealoška dre-
vesa v Cavalli-Sforzovi populacijski genetiki. V: Cavalli-Sfor-
za, Luigi L., Geni, ljudstva in jeziki. Ljubljana: Krtina, 2006, 
245–261.
COWLISHAW, Gillian in Barry Morris (ur.): Race Matters: In-
digenous Australians and ‘Our’ Society. Canberra: Aboriginal 
Studies Press, 2000.
DIRLIK, Arif: Race Talk, Race, and Contemporary Racism. 
PMLA 123/5, 2008, 1363–1379.
ELIAS, Sean in Joe R. Feagin: Racial Theories in Social Scien-
ce: A Systemic Racism Critique. New York: Routledge, 2016.
FOUCAULT, Michel: »Il faut défendre la société«: Cours au 
Collège de France (1975-1976). Pariz: Gallimard in Seuil, 1997.
FRIEMAN, Catherine J. in Daniela Hofmann: Present Pasts in 
the Archaeology of Genetics, Identity, and Migration in Europe: 
a Critical Essay. World Archaeology 51/4, 2019, 528–545. 
GANNETT, Lisa: The Biological Reification of Race. The Bri-
tish Journal of the Philosophy of Science 55/2, 2004, 323–345.
GILROY , Paul: There Ain’ t No Black in the Union Jack. London: 
Hutchinson, 1987. 
GILROY , Paul: Against Race: Imagining Political Culture 
beyond the Color Line. Cambridge, MA: Belknap Press, 2000a.
GILROY , Paul: Between Camps: Nations, Culture and the Allure 
of Race. London: Allen Lane, 2000b.
Glasnik SED 62|2 2022
32
 Razprave o rasi in rasizmu Bojan Baskar
GOBINEAU, Arthur de: Essai sur l‘inégalité des races humai-
nes, 2 zv. Pariz: Pierre Belfond, 1967 [1853-55].
GOLDBERG, David Theo: The Racial State. Oxford: Blackwell 
Publishers, 2002.
GOLDBERG, David Theo: Racial Europeanization. Ethnic and 
Racial Studies 29/2, 2006, 331–364.
GOULD, Stephen Jay: Za-mera človeka. Ljubljana: Krtina, 
2000.
HAKENBECK, Susanne: Genetics, Archaeology and the Far 
Right: an Unholy Trinity. World Archaeology 51/4, 2019, 517–
527.
HALDANE, John Burdon Sanderson: Heredity and Politics. 
New York: Norton, 1938.
HALL, Kat: Steppe Thugs Pacified by the Love of Stone Age 
Women. The Register, 4. 4. 2017; https://www.theregister.
co.uk/2017/04/04/steppe_thugs_pacified_by_the_love_of_sto-
ne_age_women,17. 1. 2022.
KRISTIANSEN, Kristian, Morten Erik Allentoft, Karin Margari-
ta Frei, Rune Iversen, Niels Nørkjær Johannsen, Guus Kroonen, 
Lukasz Pospieszny, Douglas T. Price, Simon Rasmussen, Karl-
Göran Sjoegren, Martin Sikora, Eske Willerslev: Re-theorising 
mobility and the formation of culture and language among the 
Corded Ware Culture in Europe. Antiquity 91/356, 2017, 334–347. 
LENTIN, Alana: ‚Race‘ and Western Culture. European Journal 
of Social Theory 4/4, 2001, 519–525.
LENTIN, Alana: Europe and the Silence about Race. European 
Journal of Social Theory 11/487, 2008a, 487–503.
LENTIN, Alana: After anti-racism? European Journal of Cul-
tural Studies 11/3, 2008b, 311–331.
LEVINS, Richard: Ten Propositions on Science and Antiscience. 
Social Text 46/47, 1996, 101–111.
LEWONTIN, Richard, Steven Rose in Leon Kamin: Not in 
Our Genes: Biology, Ideology, and Human Nature. New York: 
Pantheon Books, 1984. 
LIBERATORE, Stacy: How Stone Age Farming Women Tamed 
Nomadic Warriors to Give Rise to the Corded Ware Culture. Ma-
il Online, 5. 4. 2019; https://www.dailymail.co.uk/sciencetech/
article-4380874/How-Stone- Age-farming-women-tamed-mig-
rant-warriors.html,7. 1. 2022.
MÜLLER-WILLE, Staffan: Race and History: Comments from 
an Epistemological Point of View. Science, Technology and Hu-
man Values 39/4, 2014, 597–606.
PALMIÉ, Stephan: Biotechnological Cults of Affliction? Race, 
Rationality and Enchantment in Personal Genomic Histories. 
V: Katharina Schramm idr. (ur.), Identity Politics and the New 
Genetics: Re/Creating Categories of Difference and Belonging. 
New York in Oxford: Berghahn Books, 2012, 193–211.
RENFREW, Colin: Archaeology and Language: The Puzzle of 
Indo-European Origins. London: Penguin, 1987.
SIMPSON, Bob: Imagined Genetic Communities: Ethnicity and 
Essentialism in the 21
st
 Century. Anthropology Today 16/3, 2000, 
3–6.
SMITH, Justin E. H.: Nature, Human Nature, and Human Diffe-
rence: Race in Early Modern Philosophy. Princeton: Princeton 
University Press, 2015.
Spletni vir 1: Le Manifeste des 100; https://manifestedes90.wix-
site.com/monsite/accueil-1, 4. 10. 2022.
Spletni vir 2: AlanaLentin.net; https://www.alanalentin.
net/2020/11/11/open-letter-the-threat-of-academic-authoritaria-
nism-international-solidarity-with-antiracist-academics-in-fran-
ce, 4. 10. 2022.
STRAND, Daniel in Anna Källén: I am a Viking! DNA, Popular 
Culture and the Construction of Geneticized Identity. New Gene-
tics and Society 40/40, 2021, 520–540.
TAGUIEFF, Pierre-André: La force du préjugé: Essai sur le ra-
cisme et ses doubles. Pariz: La Découverte, 1988.
TAHIR, Tariq: Are the Horse-Riding Yamnaya Tribe who Bru-
tally Murdered Their Way Across Europe the Most Violent Peo-
ple in History? The Sun, 30. 3. 2019; https://www.thesun.co.uk/
news/8754910/horse-riding-yamnaya-tribe-most-violent, ogle-
dano 16. 1. 2022.
VIDAL-NAQUET, Pierre: Črni lovec. Ljubljana: Studia Huma-
nitatis, 1985.
WIEVIORKA, Michel: L‘espace du racisme. Pariz: Seuil, 1991.
WIR SIND ERBEN DER STEPPENREITER: Scinexx: Das 
Wissensmagazin, 11. 6. 2015; https://www.scinexx.de/news/
geowissen/wir-sind-erben-der-steppenreiter/?utm_source=fee-
dburner&utm_medium=feed&utm_campaign=Feed%3A+sci-
nexx+%28scinexx+|+Das+Wissensmagazin%29, 17. 1. 2022.
Glasnik SED 62|2 2022
33
 Razprave o rasi in rasizmu Bojan Baskar
Racism Today
It is argued in this critical essay that there are currently three major theoretical perspectives on racism, namely 1) the theory 
of cultural (or “new”) racism; 2) the so-called critical race theory (CRT); 3) and, still lacking a common designation, those 
approaches that focus on the rebiologization of discourses about race, health, body, and identity, springing from the so-called 
genomics revolution.
Cultural racism was conceived by its theorists as such a case of separate class of racism. It was envisaged as a new kind of 
racism wherein the central notion of race was replaced by one of culture, and was seen as generated by a new kind of social 
condition, namely as a reaction to the mass immigration into Western societies.
CRT (considered here in the broad sense of the term), on the other hand, does not postulate a separate class of racism that 
would be its object of study. This theory, as its very name suggests, is primarily a theory of race, and only after that a theory 
of racism.
The third approach, by contrast, again assumes that it has to deal with a separate class, or better put, with a most recent me-
tamorphosis of racism (a “new racism”, as it were). This approach continues the venerable tradition of critical thinking about 
racism and is characterized by its position “against race” (as opposed to the “race matters” of CRT). This position, henceforth 
referred to as AR, implies the thinking that every race-talk or race-thinking, including its critical variants such as CRT, only 
perpetuates the racialist world-view and helps, if only indirectly, to maintain the racist relationships among human groups.
AR agrees that race is a “social construct”, but it does not share the view that the central tenet of human genetics (i.e. races or 
subspecies do not exist in humans) is irrelevant in studying and combating racism. Also the concept of race is never a biologi-
cal concept; it is neither biological nor cultural, but a historical concept. 
Without negating the social and cultural constitution of human beings, AR is not forgetful of their biological makeup. The 
position of AR is not biophobic. The notion of race is not seen as in need of being cleansed of perilous biologic (or biologistic) 
contaminants, but in need of a rethinking according to the state-of-art of life sciences in their intersections with social and 
cultural sciences.