Cerkev — občina — šola. Načrt novega ljudskošolskega zakona je v ministrstvu prosvete že izdelan. Izdelala ga je komisija, sestavljena iz oseb, ki pripadajo profesorskemu ¦in učiteljskemu stanu. Iz ministrstva prosvete je ta načrt bil prenešen v ministrstvo pravde, kjer pa o njem in posameznih njcgovih določbah še ni padla zadnja beseda. Minister pravde je namreč nekatere njegove določbe, zlasti one, ki se dotikajo vzgojnega prava cerkve, vzel resno v pretres in oceno. Ker je temu ministrstvu pridruženo nekdanje ministrstvo ver, spadajo v njegov delokrog tudi cerkvenopolitični zakoni, t. j. zakoni o razmerju države do cerkve, o pravicah posameznih cerkva in verskih organizacij. Pri katoliški cerkvi gre zato, da se njene razmere v naši državi uredijo potom konkordata = pogodbe med rimskim papežem in našo državo. Pri sklepanju te pogodbe bo šolsko. vprašanje igralo veliko ulogo. Gerkev __i šoia. Kakor so poročali časniki iz Beograda, določa osnutek ljudskošolskega zakona, kakor ga je izdelala komisija prosvetnega ministrstva, 14 predmetov pouka: učni jezik (srbo-hrvatski in slovenski), zgodovina, zemljepis, računstvo itd. Veronauk je izven teh učnih predmetov, vendar je obvezen, poučevali pa ga bodo duhovniki ali učitelji^ kakor to želi večina staršev. Kjer ni pripravnega učiteJja, poučuje duhovnik. Ako duhovnik poučuje veronauk, ga ne plača država, marveč mora cerkev sama skrbeti za njegovo vzdrževanje. Program in knjige za veronauk predpisuje minister prosvete po zaslišanju pristojne cerkvene oblasti. Spričo teh vesti je treba pripomniti, da smatra katoliška Cerkev vzgojo mladine kot svojo pravico in svojo dolžnost, ki ji io je izročil in naložil sam njen božji Ust&novitelj. To pravico si je Cerkev pripisovala in to svojo dolŽnost je izvrševala od svojega postanka pa do današnjih dni. Vsako kratenje te pravice je Cerkev obsojala in .vsako poseganje v izvrševanje svoje tične in vzgojne dolžnosti je odklanjala. Papež Pij IX. je 8. decembra 1864 obsodil ta-le nauk: »Vsa oblast nad javnimi šolami, v katerih se poučuje in .vzgaja mladina kakšne krščanske drlave, se more in mora izročiti državni oblasti, in sicer tako, da se nobeni drugi oblasti ne prizna pravo, mešati se v zadeve šol. Vse ljudske šole in sploh vsa javna učilišča se naj docela odvzamejo oblasti Cerkve, njenemu nadzorst vu in vplivu, ter se naj popolnoma podvržejo volji civilne in politične oblasti, da se uravnajo po načelih tistih, ki so na vlasti, in po pravcu javnega mnenja.« Pij IX. je ta na.uk obsodil kot kriv, krivičen Cerkvi in njenim pravicam in škodljiv ljudstvu. Leon XIII. je porabil vsako priliko, da je krščansko ljudstvo opozarjal na važnost šolskega vprašanja. Opominjal jt; tako: »Šola je bojišče, na katerem se mora odločiti, ali bo človeška družba ohranila svoj krščanski značaj. Šolsko vprašanje je za krščanstvo vprašanje za življenje in smrt.« Sedanji papež Pij XI. je med drugim francoskim romarjem 25. maja 1925 izjavil: »Največja moč krščanskega naroda v sedanjem času je krščanska šola in najboljše delo je kristijanizacija šole. To vpraSanje je življenskega interesa ter mora geniti vsako srce.« Odločno in izrazito je Pij XI. stališčo katoliške Cerkve poudaril pri sprejemu profesorjev in učencev gimnazije v Mondragoni 15. maja t. 1. s temi besedami: »Naloga vzgoje pripada predvsem in v prvi vrsti Orkvi, rodbini, očetom in materanft. Njim pripada ta pravica na temelju naravnega in božjega prava in zato nespremenljivo, nuj no in brezpogojno. Država se ne sme desinteresirati (kazati nezanimanje) na vzgoji, temveč jo mora podpirati v vseh stvareh, ki iih rodbina in posameznik sam iz sebe ne more storiti. -— Predvsem pa mora država spoštovati božjo pravico Cerkve. V gotovem oziru se more reči, da je država poklicana, dopolniti vzgojno delo Cerkve in rodbine, ker ima država več ko vsak drugi sredstev, ki so ji bila stavljena na razpolago za potrebe vseh, in je zato samo pravično, da jih država uporabi v dobro onih, od katerih izvirajo. V eni točki se ne bomo mogli nikdar zediniti, če bi se namreč hotelo rodbini ali Cerkvi vzeti ali zmanjšati pravico, ki jima jo je dala narava in Bog na polju vzgoje. Če kje, potem smo tu nepopustljivi!« Takšno je stališče katoliške Cerkve v šolskem vprašanju. To svoje stališče je Cerkev vedno in doslfdno branila z besedami in dejanji. To&tališCe je Cer kev uveljavila pri sklepu vsakega kon- kordata, ki ga je zadnji čas sklenila 8 kakšno državo. Tako je bila v najnovejši konkordat — sklenjen 11. februarja t. 1. med papežem in Italijo — sprejeta ta določba: »Italija priznava veronauk v javnih šolah kot krono in podlago javnega pouka, in sicer v obliki katoliškega izročila. Vlada pritrjuje, da se bo veronauk, ki se že poučuje v javnih osnovnih šolah, tudi poučeval v srednjih šolah po programu, ki ga bota skupno določila sveta Stolica in vlada. Ta pouk bodo vršili duhovniki in redovniki, ki so potrjeni od duhovne oblasti, pa tudi svetni učitelji in profesorji, ki morajo v to svrho imeti spričevalo sposobnosti, ki ga daje škofijska oblast. Ako škof to spričevalo umakne, izpubi dotični takoj pravico poučevati veronauk. Pri pouku veronauka na javnih šolah se smejo uporabiti samo takšne učne knjige, ki so po trjene od duhovne oblasti.« To stališče Cerkve jemlje v poštev ter vodi o njem račun sedanji minister pravde, ko pretresa in ocenjuje predložeiii mu naCrt novega ljudskošolskega zakona . . . Občina in šola. V številki našega lista z dne 8. majnika smo poudarili načelo, da je šola po svoji naravi in svojem pravem namenu nadomestni in dopolnilni zavod za familije. Vzgoja otrok je dolžnost in pravica staršev. Ker pa starši nimajo vedno ne časa ne sposobnosti, da bi izobraževanje otrok obdržali v svojih rokah, stopi na njih mesto šola. Vendar pa starši te svoje pravice in dolžnosti ne dado tako popolnoma iz rok, da bi pri vzgoji svojih otrok v šolah in glede na uoiteljstvo ne imeli nobene besede več. S tem je tudi podana pravica občino kot skupine v določenem okolišu stanujočih družin. Ali jemlje osnutek novega šolskega zakona to pravico občin v poštev? Med tistimi določbami novega zakonskega načrta, ki so potom časopisja prodrle v javnost, se ne nahaja določilo, ki bi zajami.evalo take pravice občin in drugih samoupravnih teles. Tudi prejšnji načrti, izdelani od komisij na prosvetnem ministrstvu, niso vsebovali določila o takih pravicah. To pa, kar po naravi gre vzporedno s pravicami, namreč bremena, se nahaja po poročilib časnikov v novem zakonskem načrtu. Politične občine imajo med drugimi dolžnostmi, da preskrbijo potrebno zemljišče za šolo, za Solsko zemljišče, šolski vrt, zgraditi morajo šolsko stavbo, nabaviti opravo in učila, skrbeti za kurjavo in razsvetljavo šolskih prostorov, za ureditev Solskega kopališča itd. Nadalje bi morale občine skrbeti za učiteljska stanovanja, za kurjavo in sploh vse, kar pač spada k stanovanju. Ako človek 5ita ta časopisna poročila, se mora nehote vprašati: Ali občine vse to zmore}o? V onih določbab zakonskega načr- ta, izdolanega od komisije na prosvetnem ministrstvu, ni po poročilih listov nobene odredbe o tem, da bi učitelji to morali plačati. Ali naj občine preskrbijo učiteljska stanovanja, kurjavo itd. brezplačno? To bi za naše slovenske ob čine, ki imajo po veliki vcčini večrazredne šole, bilo pretežko breme. Naše občine so večinoma revne, težko nosijo sedanja bremena, nove težke obremenitve pa ne bi mogle zlahka prenesti.