5. štev.
Maj — 1893.
Letnik XVI.
liti GIlSBlI.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred "2 gold., za. ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr.
Vredništvo in npravništvo je v hiši ..Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov",
Poljske ulice št. 10.
O cecilijanstvu.
(Dalje.)
Taka je torej stvar v tem oziru! Kje torej, vprašam Vas, kje je onoj latinizovanje, kje ono preziranje, izpodrivanje, da sovraštvo do materinega nam jezika, katero se je toli- in tolikrat predbacivalo cec. društvu? More li društvo sploh drugače delovati ? More li, vprašam Vas, sploh kak duhovnik, ako so mu znana le-ta določila — in znana morajo biti vsakemu! — drugače ravnati, ravnati v tem oziru nasproti društvu ?!
»Pa kaj bo vender ljudstvo reklo, ako bodete silili z latinščino?" Naj-poprej nam je tu vedeti, da cerkev nikdar, in naj je še tolik praznik, ne zapoveduje pete rnaše. Koliko pa je takih marsikje po deželi, koliko preveč! Ali pa ne postanejo s tem take maše nekako vsakdanje, navadne, tako da pri tem slavnost večjih praznikov nekako izgine? Zmanjša naj se torej število petih maš, kjer razmere to zahtevajo! Bolje manj, pa tisto lepo in dostojno!
„In kaj bo imelo ljudstvo tudi potem od tega, ker vender latinščine ne ume?" V mučeniških legendah prvih časov krščanskih beremo naslednjo do-godbo: Blagomisleč mladenič, ki je bil še pagan, pride nekdaj v rimski okolici blizu neke katakombe, t. j. blizu enega onih častitljivih krajev, kjer so v prvih krščanskih časih naši soverniki svoje drage mrtve pokopavali, ter v nevarnostih preganjanja službo božjo opravljali. In tu čuje oni mladenič iz daljave milo petje, katero se mu je dozdevalo kakor glasovi z nebes. Skrivnostnega pomena besedi j sicer ni razumel, toda srce njegovo je bilo toliko prevzeto onih melodij, da je le to petje provzročilo, daje pagan-ski mladenič postal kristijan! Gospodje! Ta legenda se mi zdi primeren lep odgovor za stavljeni ugovor! Kolikokrat se je že meni jednako godilo: be-sedij nisem umel do cela nič, ali pa le malo, pa sem bil vender tako prevzet, tako presunjen! Mari pri ljudstvu ni tudi kaj jednacega mogoče ? Sploh pa v tem oziru društvo prosi in nagovarja duhovnike po deželi, da bi imeli vender včasih tudi kak liturgičen govor, v kojem bi ljudstvu razložili, kaj se poje sedaj, kaj sedaj. To bi gotovo ne ostalo brez uspeha!
Sploh pa niari li društvo kaj novega zahteva, li inari ono vpeljuje latinščino v cerkev? V Wittovem listu „Fliegende Blatter tur katli. Kirchenm." se bere to-le: „Ein Concil liat im Jalrre 1528 (also schon vor 300 Jahren) den Irrthum der Bohmen, es korarue unschicklich oder lacherlich vor, wenn Nichtunterrichtete und Frauen nach Papageienart Ihre Psalmen und Gebete lateinisch dahersagen oder singen, aus dem Grunde, vveil sie ja nicht ver-stehen, was sie vorbringen, — venvorfen. Und das Concilium Argentinense gibt datur den Grund an. indem es sagt: Gott erhort nicht die Stimmen, sondern das Herz!" Kje je bilo pač tedaj še cecilijanstvo; pelo pa seje uže vender latinsko. In pri nas? Čemu so se vender tudi pri nas poprej, ko o ceciljanstvu še ni bilo ni sluha ni duha, tako zelo prepevale one okrogle in poskočne, na čudno smešne načine krajša ne latinske maše Schiedermeier-jeve, Buchler-jeve, Bauer-jeve i. dr.? Bil je torej spomin na neke postave tukaj, bil, le da je bil ta spomin oslabljen ravno vsled jožefinizma, ki je v dosego svojih političnih, cerkvi nasprotnih namenov s tolikim vspehom posluževal se baš narodnega, ljudskega jezika! Kako pa se je pelo, kako izgovarjalo, krajšalo, prenarejalo tekst, to pa gospodom ni neznano. Kaj si ni torej ravno cecilijino društvo postavilo lepe naloge, ko je postavilo orglarsko šolo v Ljubljani, kjer se učenci — bodoči organisti s toliko skrbjo podučujejo v litur-giji, podučujejo v latinščini? Da, cecilijino društvo bo v tem oziru doseglo, da se bodo pele pri slovesnih mašah liturgične maše, ki so pravega cerkvenega duha, ki imajo cel neokrajšan, nepokvarjen tekst! Tisti gospodje torej, ki kot nekak argument proti ceciljanstvu navajajo baš ona čudna pačenja in izgovarjanja teksta: kir je lajštan, tist je lajštan i. t. d., tisti gospodje ne vedo, da ravno s tem nevede in nehote napravijo kaj laskav poklon ceciljanstvu ; kajti ravno temu gre čast in zasluga, da so uže ali pa bodo kmalu take in jednake spake do cela izginile iz svetih prostorov!
In sedaj le še nekaj? Kakošno petje, kakošno glasbo pa hoče cecilijino društvo splošno vpeljati! Cerkve dostojno, torej sveto, kakor sem to v začetku povdarjal! Tridentinski koncil pravi: ,Episcopi ab ecclesiis musicas eas> ubi sive organo, sive cantu lascivurn aut impurum aliquid miscetur . . . arceant, ut domus Dei vere domus orationis esse videatur ac dici possit!" Tovariši, kaj pa je „ lascivurn", kaj „impurum", kedo naj to določuje, kedo sodi? Mari posamezniki, mari ljudstvo? Predragi! Le-to je splošno, tudi naše ljudstvo ne izvzemši — naj zanikuje kedo, kolikor hoče, factum je! — tako daleč zašlo v tem stoletji glede prave cerkvene glasbe ravno vsled jožefinizma, da sedaj v tem položaji je nezmožno, da bi bilo ono merodajen sodnik glede prave cerkvene glasbe. Skušnja menda dovolj uči! Kje, prosim pa je ljudstvo samo še kedaj pretresovalo, kje ugovarjalo, ako je organist, ako so pevci v cerkvi še s tako necerkveno nedostojno glasbo hoteli Boga častiti? Nikjer! Pač pa je redno ravno v tem slučaji bila in je hvala ljudstva velikokrat le najbolj laskava: „Ta pa zna, ti pa znajo!" Ljudstvo torej ne pozna prave cerkvene glasbe. „Ignoti nulla cupido!" Česar človek ne pozna, tega si tudi ne poželi. Ako torej ljudstvo ne pozna prave cerkvene glasbe, kako naj potem ono sodi, kakošna mora le-ta biti! Kedo pa torej? Vsako društvo ima odbor, ki presojuje duševne proizvode društvene. Tudi cecilijino
društvo ima tak odbor, cenzuro, ki presojuje skladbe, so li cerkvenega duha, cerkve dostojne! Nemško društvo ima velik katalog, kamor vsprejema cerkvene sklabe vsakovrstnih narodov, ako jih kritika odobri. Tudi pri nas je v tem oziru preskrbljeno. Geciljansko društvo torej odločuj o vrednosti pesmi, te pesmi done naj po deželi, na podlagi teh boljšaj se okus ljudstvu! Na koliko krajih se je doseglo s tem že najlepših uspehov. Seveda previdnosti je treba tu in časa! Ljudstvo je, oprostite, kakor otrok! S kakoršno hrano je pitaš, take se privadi; ako se je pa privadi, težko se je zopet odvadi! Privadilo pa se bode gotovo tem pesmam; porok temu so mi one pristne slovenske pesmi, ki so se nam ohranile iz prejšnih stoletij, iz dobe, ko operni duh še ni bil zašel vanje! O kako različne so pač te pesni od druzih, kako pristen, pobožen, cerkven, ceciljansk duh veje iz njih. A narod jih ne pozna več, ne prijajo mu. In tako je zmiraj. Naj pa mari radi tega, ako ljudstvo ni takoj prvi trenutek navdušeno za stvar, ako se mu zdi tuja, naj mari radi tega prenehamo ž njo, jo opustimo? Ne! „Fiir uns Priester muss der Gehorsam gegen die Kirche, nicht die Volksgunst entscheidend sein! Dieser Gehorsam ist nicht selten muhsam und inacht Arbeit: dieses mussen wir uns gefailen Iassen; denn des\vegen sind wir Priester! Dieser Gehorsam mag euch manchen Wiederspruch hervorrufen; diesen diirfen wir nicht scheuen; denn wir sind keine Volksgunstdiener, sondern Diener Gottes und der Kirche! (Linzer Quartalschrift!)"	(Konec prih.)
Kritične opazke spisu „Glasbena doba 16. stoletja in Jakob Gallus".
(Spisal J. Mantuani). (Dalje.)
Kar se tiče Gallusovega bivanja v Italiji, bodisi v Benetkah, bodisi dru-godi, povedal sem še rezultat svojih preiskavanj v svojili predavanjih o Gallusu na Dunaji in v Ljubljani in v svojih spisih („Cerk. Glasbenik", „Har-monia Sacra", „St. Leopolds-Blatt") in ne bom tukaj ponavljal, dasi g. X. smatra razmišljavanje Naumann-ovo še vedno zanimivim. Temeljite študije bodo pri g. X-u še marsikaj popravile, zgodovinar mora najpred vedeti, kaj je kritično in kaj ne. Na slepo srečo okleniti se enega mnenja in je proglasiti edino pravim, ker ravno prija nekaterim nazorom — to se dandanes obsoja. — A tudi to ni vse res, kar in kakor nam pripoveduje g. X. na str. 495. o nizozemskih in nemških mojstrih. Res je kar trdi g. X., da je bil Sweelinek v Italiji; a ne I. 1557, ker je bil rojen šele 1. 1562. in ne kot se je pred mislilo, 1. 1540., umrl je 1612, ne 1622 kot se je pred trdilo. Res je tudi, da je bil Hassler 1. 1584. prišel v Benetke učit se k Gabrieliju; isto-tako je resnično, da je bil Aichinger ondi (1. 1595.). Drugo vprašanje pa je, odkodi g. X. tako izvestno ve, da so bili v Italiji tudi Meiland, Eccard in Erbach ? Seve — iz Rosnizeve knjige. S temi tremi je tako, kot z Gallusom. Trdi se lahko vse, druga pa je, kedar je treba dokazovati. Pri Eccardn osla-nja se to mnenje vsaj na eno hipotezo in to Winterfeldovo. Eccard zložil je Quodlibet: „Zanni et Magnifico" ; ta je dodan zbirki njegovi „Newe Lieder mit 5 und 4 Stimmen" (1589). Winterfeld smatra ta „QuodIibet" prizorom
na trgu sv. Marka v Benetkah. Iz tega se je sklepalo in se še, da je moral biti Eccard v Benetkah. Mogoče. Da sta pa bila Meiland in Erbach v Italiji za to nimamo niti dokazov niti hipotez te vrednosti, kot pri Eccardu. Trditev brez realne podlage Prosnizeva — ergo tudi X-ova ne more se vspreje-mati kot kritična resnica.
Poglejmo še enkrat Naumauna. On dela hipoteze, prepisuje, sanjari — a da bi proučil dela — to mu ne pride na misel. Seve, da mu g. X. v svoji nekritični nedolžnosti vse verjame. Priliko sem imel že večkrat poudarjati, da Gallusu — dasi rad uporablja deljene zbore, — to nikakor ni pravilo. Isto tako cesto če ne še češče kot z deljenimi zbori sklada on tudi v jednotno-zbornem, polifonnem zlogu. In to ne le štiri- in petglasne skladbe, pri kterih je to pravilo, temveč celo osmeroglasne. — Da se dajo njegove skladbe primerjati z „ beneškim" mojstrom Leone Leonijem, to ni res. Naumann posnel je to po opazki Ambrosovi (Musikgesch. III. p. 557). Tu bereš: „Man konnte ihn aber ebenso gut und noch weit besser als den deutschen Leone Leoni bezeichnen. Die 8 stim. Motetten im Florilegium por-tense (Cantate Domino, Dominus Jesus, Hodie completi) u. a. m. mit iliren venezianiscli getrennten, einander in kurzen Absatzen antvvortenden Choren mit ihrer mehr homophonen accordmassigen Haltung" i. t. d. Iz tega se vidi da niti Ambros Gallusa ni proučil v originalu, temveč da je primerjal le nekaj izmed onih motet, ki jih je Bodenschatz vsprejel v „Florilegium". Ta zbirka ima tudi skladbe Leonijeve. Iz tako malih drobcev se ne more in ne sme sklepati na vse — niti pri Gallusu, niti pri Leoniju. Kaj je 19 motet proti 445! In v Bodenschatzovi zbirki so res same bolj homofonne skladbe Gallusove izbrane — razven pet polifonnih izjem. Na kakšnem stališči da je bil Leoni kaže nam eno delo njegovo 1. 1615.: „Prima parte deli' aurea corona, ingemmata d'armoriici concerti a 10 con 4 voci e6 istromenti". Kako se morata dva skladatelja na tako različnih stališčih primerjati. Leoni je bil, da mimogrede opazim, kapelnik v Vicenci, ne v Benetkah. Da je pa Naumann če ne besed, vsaj gotovo misel prepisal od Ambrosa, kot sem z gori navedenim citatom dokazal, nas uči, kako krepko da v nemški literaturi cvete — plagiat. Mi Slovenci imamo še dovolj opraviti z resno literaturo; kedar bomo to obdelali, — potem začnemo po teh uzorih pisati svoje po-dučne spise.
Nekako tako kot sorodnosti Gallus-ovi z Leonijem godi se tudi „harmoničnim trdostim". Ne da se tajiti, da ima Gallus sem in tje harmonične trdosti; a pri vsem tem moramo pa tudi odkritosrčno pripoznati, da je ravno pri tem mnogo subjektivnosti. Zadošča, da je le jeden opazil enkrat katero harmonično trdost — za njim drvi cela druhal prepisovalcev in vsi love — samo harmonične trdosti. Med temi mora biti tudi Naumann — to se razume. Pri slavnem „Ecce quomodo" dandanes nihče ne misli in ne sliši trdosti, dasi lahko rečemo, da imamo dobre, po originalu zveste izdaje tega speva (n. pr. pri Wiillnerju). A pred nekaj leti slišali so ljudje vse drugače; predno so to skladbo peli, odstranil je Hiller „harmonične trdosti" iz nje („nachdem er die harmonischen Harten beseitigt hatte") - tako nam pove kritika. In kako sodi v istej „AUgem. Musikzeitung" nek referent po koncertu
1. 1816. 24. aprila? „ . .. . Ecce quomodo moritur justus — nach der jetzt aufgefundenen Originalpartitur (sic!!) — komite i ni Concert wol nur als sel-tene Reliquie und um seiner ganz wunderbaren, obsoleten Wendungen und Forlschreitungen willen, interessieren". — Voila tout! Ambros očita Gallusu kot neprijetno trdost fa-fictum (hromatičen trizvok iz diatonične lestvice). Vendar tudi sam pripoznava, da se ta fa-fictum na pravem kraji porabljen lehko krasno sliši. Obžalovati je le, da učeni Ambros ni poznaj več skladeb Gallus-ovih. Princip, po klerem se je Gallus ravnal pri uporabi hromatičnih sozvokov, da se določiti. V vsem spevu sliši se tak zvok včasih res nenadno, osobito tedaj, kedar neposredno sledi čista diatonika; takih mest, da nastopi neposredoma hromatični sozvok, ima Gallus precej — ne more so mu pa vedno očitati, da na škodo skladbinega učinka. Pri poučevanji njegovih del treba je biti tudi previdnim, treba je poznati natanko navade in tehnične pomočke tedanjega časa. Če preiskovalec temu ne navladuje, interpretuje lehko marsikdo nenameravano trdosl v skladbo. Glasbeni vodja velikega vojvode Meklenburškega, Otto Kade, izdal je zanimivo knjigo: „Die &ltere Pas-sionscomposition bis zum .Jahre 1631". (Gutersloh, 1891). V Gallns-ovi 6glasni „Passio Domini Nostri Jesu Ghristi secundum Matthaeurn" je v zadnjem 4glasnem oddelku („orabat autem Jesus pro crucifigentibus se..") nastopni sozvok (v moderne ključe prestavljen)
i					k^r	-(gj fO-\ --
r*					it.	
«	r Je h:--	- sus	pro cru	- ci	- fi-	gen-ti-bus
7	-T	—i--1-			—Ti—f~	1-1-1—
r*?		—-J-^		-jU-	-h-	—t&-&--
		1	r * r			r V r

Kade je v grozni zadregi, kaj je začenjati s temi štirimi križi; osobito kaj je to, da stoji tukaj # e! Polno stran ugibljejev in kontemplacij napisa! je o tem edinem akordu in dospel do sklepne hipoteze, da je hotel Gallus gotovo s temi štirimi križi podobo križanega Jezusa predočiti! Tako — zdaj vemo vse, kateri tehnični uzrok ima ta fenomen. Da je pa Kade vedel, da so stari postavljali križe tudi tje, kjer so hoteli zaprečiti da poje pevec zvišane glasove, bilo bi mu jasno bilo, da ima pred seboj najjednostavnejši C moll-ov (ali tudi C dur-ov) trizvok. Vselej namreč ni neobhodno potrebno postavljati \> e, če je predpisan |? h.
Na tak način dobi se seve mnogo trdosti in skokov!
Te podrobnosti sem zato navel, da sem dokazal kako nekritično se piše in kako subjektivno je mnenje o trdostih in skokih.	(Dalje prih.)
Dopisi.
Pesmi so tiskane z velikimi tipami na lep in močan papir. Dala sva natisniti tudi glasove in sicer~„sopran" in „alt" skupaj v vijolinskem, »tenor" in „bas" v basovskem ključi. S tein sva hotela pevovodjam prihraniti mučno prepisavanje iz partiture, torej tudi pričakujeva, da se bodo posluževali tiskanih glasov. Cene so jako nizke, to mora priznati vsakdo, ki bode primerjal najino izdajo s katerokoli na Slovenskem. Ocene nisva in ne bodeva naročila sama, saj naju poznate. Dobi se pa „Slava Bogu" I. del izključljivo le v frančiškanskem samostanu ljubljanskem. Adresa na jednega izmed naju. Cena partituri 20 stranij. velika oblika 80 kr.. vsak glas 14 stranij, ista oblika 15 kr., po pošti 5 krajcarjev več.
P. Angelih Hribar.	P. Hugolin Sattner.
Ajdovščina. Dne 22. aprila je umrl v Ajdovščini, na Goriški Vipavski, nadučitelj g. Jakob Se t niča r. Rojen na Setniei Polhovgraške fare je služboval najprvo v Š tu rji na Vipavskem devet let, v Šempasu 2 leti in zadnjič v Ajdovščini dolgih osemnajst let. Povsod je bil tudi organist, in sicer tako vesten in natančen v svojem službovanji, da šole v 20 letih niti ene ure ni zamudil, na cerkvenem koru niti minute ne. Ko se je osnovalo cecilijansko društvo v Ljubljani je bil že v prvem začetku goreč njen pristaš, in se trudil veliko pri šolskih otrocih in pri cerkvenem pevskem zboru za povzdigo pravega cerkvenega petja. Veselje je bilo poslušati, kako so otroci pri šolarski sv. maši natančno in navdušeno peli po cerkvi; njegov troglasni ženski zbor bil je kaj dobro izvežban. Od kraja sicer ni ugajalo ce. cilijansko petje ljudstvu, a bilo je temu največ vzrok, ker ni imel popolnega mešanega zbora
—	pripravnih možkih ni mogel dobiti, — in ker je moral težje skladbe še preložiti v nižji ali višji tonov način radi pevk, tako je tudi umotvor nekoliko zgubil na svoji veljavi. Kako so pa moža sploh cenili pričal je posebno njegov slovesni mrtvaški sprevod. Veliko duhovnikov iz obeh škofij, še več njegovih stanovskih tovaršev, mnogobrojno ljudstva iz Goriške in Kranjske je šlo pred in za krsto. Sploh se je popraševalo, kteremu že živečemu bi se tako občno skazovala zadnja čast, kakor temu skromnemu učitelju-organistu?
Njegovi nekdanji učenci, sedaj že možaki in družinski očetje — Šturski pevski zbor — so se v ganljivih žalostinkah poslovili od njega.
Prepričani smo, da Oni, za kterega čast je toliko delal na glasbenem polji, mu je že tudi podelil zasluženo plačilo.
Naj v miru počiva!	y.
Z Dunaja. Ambrozijevo društvo se letos zelo pridno giblje in reči moramo, da je vsaj med strokovnjaki vedno bolje priznavano. Odkar se je pokazalo očitno v lanski razstavi in dokazalo, da goji pravo umetnost, obrnili so tudi taki svojo pozornost na-nje. ki so mu bili pred a priori nasprotni. Razven svojih internih večerov, katere je društvo po zimi prirejalo in h kojim imajo pristop le društveniki in gostje, vpeljani od njih, priredilo je 5. marca tudi koncert z otroci (dečki in deklice od 8—14 let) v katerem smo Culi izvrstno peti koral, dvo-in troglasne speve s spremljevanjem harmonija in tudi brez njega; med temi pesmimi bila je tudi Gallus-ova krasna skladba „Resonet in laudibus"; peli so jo unisono s spremljevanjem harmonija. Sklepna točka bil je melodram „Lazarus" s spremljevanjem glasovira. Vodil je petje učitelj g. Rouland o kojem sem že lansko leto prilično spregovoril.
Cvetno nedeljo zvečer stopilo je Ambrozijevo društvo v Bosendorferjevi dvorani, zbrano pod taktirko g. prof. Boh m a pred strokovnjaški svet. Kar se tiče interpretacije cerkvenih glasbotvorov, moramo artističnemu vodji društva, g. Bo h mu spet priznavati prvo mesto. Pelo se je v dveh oddelkih. Prvi obsezal je a) „Borate coeli", gregor. koral; h) Jos. Jul. Maier „De profundis" 4glasno a capella; c) Dimitri Bortnianski: „Sanctus" (latinski prevod njegove krasne maše grškega obreda). Osobito ta zadnja točka je obče zanimala in izzvala živahen plosk. Ce primerjamo skladbo drugih glasbenih velikanov iste dobe (Bortnianski je živel 1751 — 1825, kot cesarski kapelnik v Petrogradu) Mozarta, Haydena, Beetho-vena i. dr. moramo nehote spominjati se besed dr. Hirschfelda trdečega, da v tem času niso ločili godal od človeških glasov — vsaj nemški in laški mojstri ne. A Bortnianski se v tem častno odlikuje; človek bi ne verjel da je mogla v onem času nastati taka izvrstna skladba.
—	Sledila je Thomas-ova sonata za rog in glasovir; umetnik na rogu, g. Louis Savart (pseu-donim, za kojim se skriva trd Celi) igral je precej prazno in naivno kompozicijo izvrstno. Sklep bila je jedina številka drugega dela, Li>we-jev oratorij „Die siehen Schlafer". Uglas-
bena je znana legenda. Izvrstno so porabljeni zbori; dueti in soli so pa preveč razpredeni, arije zastarele. Lowe je bil izreden talent; dasi moramo občudovati gibčnost in ninogobrojnost muzikaličnih misli, dasi mu moramo priznavati čudovito spretnost, s katero je uglasbil po-božno-enakomerno pripovedujočo legendo, moramo vendarle tudi reči, da ni bil v svojem življi. Culi smo druge skladbe njegove — in vselej nas je presenetila do srca segajoča poezija njegova, dočim je ta oratorij bolj v glavi, nego v srci nastal.
Razven predavanj Ambrozijevega društva smo imeli priložnost čuti tudi petje po dunajskih cerkvah. 0 tem pač ni mnogo poročati: najbolj cerkvena skladatelja sta Se ho pf in Fuhrer. Uže nekaj mesecev si dovoljavam ne ravno dragi šport, in strižem iz časnikov oznanila o cerkveni glasbi, ki prihajajo vsako soboto za nastopno nedeljo. Tu vidiš pa vedno le ista imena: Haydn, Fuhrer, KIoss, Kempter, Weiss, Schubert, Seyler, Reinecke, Horak, Franz Rob., Zangl — in skoraj brezizjemno le malo cerkev se loči tu: votivna cerkev, cerkev „atn Hof". sv. Elizabete in sem in tam kapela na cesarskem dvoru.
Osobito o dvorni kapeli bi rekel besedico; kajti to je prvi zavod, in po njej ravnajo se vsi drugi. Ta zavod ima moči, da bi mogel najboljše in tudi najtežje umotvore izvajati — žal da te izvrstne moči uporablja tudi skladbe, ki niso vredne tega imena. Nadalje pa se tudi izvajajo navadno necerkvene skladbe; Mozart, Haydn, Cherubini, Eybler, Schubert, Horak, VVofišek so na dnevnem redu; redkejše — menda ker so boljši — čujerno Brosiga, Rhein-bergerja, Brucknerja in skromnejše Albrechtsbergerjeve skladbe; pravih cerkvenih skladateljev pa sploh ni na repertoarji — razven v postu. Tu se pojo izključno vokalne skladbe: Pale-lestrina, Vecchi, Cannicciari, Lasso, Heredia, J. J. Fux in Albrechtsberger. Le kako!
Kedar čujern glasbo v dvorni kapeli vselej se spomnim lanskega Gallus-ovega koncerta v Ljubljani in primerjam g. Hubad-ovo interpretacijo polifonnih skladeb in pa način, kot si to g. dvorni kapelnik tolmači. Isto tako se je pokazala pri zadnjem koncertu Ambrozijevega društva razlika teh tolmačenj. Dvorni kapelnik g. Helrnesberger ne loči polifonnega sloga od homofonnega pri predavanji; ne loči prehajajočih not in melizem od glavnih, fraze ne od temelja. Neverjetno je to — in vendar je tako. Osobito čudno zdeti se nam more to, ker je Helrnesberger eden prvih poznavalcev Bach-ovih umotvorov. Tudi pri dinamiki pozna le dve skrajnosti pp in ff. Edino kar se mu more šteti v zaslugo je. da tudi te umotvore v dvorni kapeli izvaja; kajti sicer bi jih na Dunaji sploh nikdar ne slišali. Glasovi so izvrstni — dečki se žalibog preveč ženejo in si glasove kvarijo — zadevajo tudi dobro, in vendar nedostaja najimenitnejše pogoje — čutstva in iz tega izvirajoče prave in dobre interpretacije.
Culi smo nadalje v koncertni dvorani dva umotvora cerkvenega sodržaja: Brucknerjevo mašo v F-tnollu in Bachovo v Hrnollu. — Izvajala sta se oba umotvora jako dobro — iz-vzemši solo-mesta. Da nobeden teh glasbenih orjaških umotvorov ne zadošča cerkvenim zahtevam, tega ni treba omenjati.
V Ljubljani, 15. maja. Procesije so se vršile v Ljubljani še vedno po starem častitljivem običaju; vernikov je bilo letos mnogo več, nego druga leta, ker dolgotrajna suša sili ljudi moliti. Toda glavna stvar, ki nas zanima je petje po cerkvah. Moram reži, da je Ljubljana v tem pogledu zelo zelo napredovala, kajti v vseh štirih cerkvah, kamor so zavile procesije, bilo je petje popolnoma liturgično in vseskozi dostojno in umetno. Pri sv. Petru so peli Palestrinovo „Missa brevis", vloge od Witta; pri sv. Jakobu Stehlejevo „Preis-messe", vloge tudi od Witta; v uršulinski cerkvi Witt.ovo „In memoriain concilii oecumenici Vaticani;*) pri frančiškanih Hallerjevo „Missa sexta", vloge od Witta. Zanimivo je bilo prošnje dni to-le: pri sv. Jakobu je pel mešan zbor, pri nunah ženski, pri frančiškanih možki zbor. Introitus in Communio vseskozi koral. Najkrasnejše petje je bilo pač pri nunah, katere se bolj in bolj pomikajo na cedlijansko stališče, dasi je ločitev od prejšnjih modernih, mehkih spevov težka. Pa če kdo, poklicani so samostani kazati nam pot tudi v cerkveno-glasbenem oziru. Toraj le naprej po tem potu, polagoma bodo zginili vsi predsodki.
Prošnji teden je pokazal, da reforma cerkvene glasbe v Ljubljani ni več pium desi" derium, marveč je že meso in kri. Veselo je, če se tu pa tam pojavi kak napor; a še bolj veselo je, če je gibanje splošno.	H.
/ Notranjskega. Mesto cerkveno-glasbenih novic z našega kora podam Vam, ako hočete sprejeti, pičel a dobrosrčen darek, kateri morda tudi komu koristi.
,„Ministrantje so najporednejši", rekal je star učitelj. Kje je pač vzrok tej cesto resnični besedi? Prej ko ne v tem, da se izeimi vsled službe pri al ta rji in vednega bivanja v žagradu nekaka ,sainosvest" katera doseže svoj vrhunec v oholem zaničevanju drugih sošolcev, ki niso „vredni" opravljati toliko imeniten posel. Nekaj sličnega utegne tudi biti vzrok žalostni a ne redki skušnji, da se pri službi božji „p e ve i n a koru" in tudi g. orglavec najmanj pobožno obnašajo. Kadar svoj part odpojo, pa menijo, da so že storili svojo dolžnost; maličko blebetanja in šepetanja, zabeljenega z oščapkom „rape-ja", ki se glasno okrog ponuja, krajša daljše pavzc in — moti druge verne. O hujših stvareh nočem govoriti. Kako bi se dala ta nerodnost odpraviti? — Poskusi npjprej z dobro besedo; pozneje, ako treba, z vso strogostjo, da ne postane hiša božja jama razbojnikov. Veliko čast, da sine pevski zbor pri daritvi sv. maše sodelovati — njo razloži pevcem z gorko besedo. Naj dalje dobro premislijo, kako drugi ljudje nanje gledajo in si je v izgled jemljejo. Nepoboljšljive zapodi brezobzirno z njih mesta, katero je toliko častno. Pred vsem pa naj sveti pevcem pevovodja sam s lastnim izgledom kažoč jim, kako naj pavze z molitvijo izpolnijo. Dobrih molitvenikov nam ne manjka in prekoristno bi bilo, da bi taki ležali poleg not za vsacega pevca pripravljeni. — Naj le še povem resnično dogodbico, kako je nek vesten orglavec dve trdovratni žlobudri ozdravil. Na večkratni „pst, pst" mladega orglavca se stara pevca seveda nista hotela ozirati. Neki praznik naš vrli mladič po odpetem ofertoriji igra skladbo s polnimi orglami, stara klepatača pa se kmalu vglobita v prevažne srenjske stvari in to ne posebno tiho. Orglavec potegne pri drugem manualu najnežniše spremene, naglo naredi pavzo ter preide na drugo klavijaturo' Vsa zbrana občina je bila med to pavzo presenečena po glasnem vprašanji enega izmed onih dveli šepetalcev, ki je bil gluh: „Kaj si videl?" — kar je sicer provzročilo kratko motenje pobožnih vernikov, a za prihodnost preprečilo vse žlobudranje. Pomagaj, kar more!
Razne reči.
—	Preteklo jesen oglasilo se je za vsprejem v parižki konservatorij blizo - !KX) učencev; od 226 za klavir oglašenih je bilo sprejetih le Ki, od 137 za gosli oglašeuih samo 1*2.
—	V Genovi na Laškem umrl je dne 9. marca t. 1. advokat Peter Konstantin Kemondini, 03 let star. Bil je ranjki eden prvih in najspretnejših borilcev za povzdigo katoliške cerkvene glasbe v Italiji. Njegovi spisi so veliko vplivali, da je cerkvena glasba ondi zadnji čas krenila na boljšo pot. R. I. P.
Oglasnik.
Cerkvene pesmi /a mešane glasove. Zložil in velečastitemu gospodu Val. Aljančiču, župniku na Dobravi poklonil Ivan Zupan, organist in orglar v Kamnigorici. Gena 50 kr. Založil skladatelj, natisnil H. Milic. — Pesmi si morajo pevci iz partiture prepisati in od drugod znane besede podložiti, ker je v 4 velikonočnih, kakor v naslednjih pesmih (0 — 11) povsodi samo ena kitica natisnjena, kar pri tem ličnem zvezku jako obžalujemo. Pesmi niso samo lepo natisnjene, ampak tudi dobro zložene; posebno nam dopadejo velikonočne in „AIIeIuja" v „Regina coeli".
Poznamo nekaj pesmic, ki jih je naredil g. skladatelj pred več leti, in po teh bi komaj verjeli, da so pesmi, katere ravno presojamo, njegovo lastno delo, ako bi ne čitali njegovega imena v naslovu. Zato čestitamo g. skladatelju na tem napredku. Tudi ostale pesmice, i2 pred sv. rešnjim Telesom. 2 Marijini (ena je vže v C. 61. prejšnjih let), sv. Florijan in zakonska, so dobro zložene, se ve da je tu in tam dobra faktura večje vrednosti, kjer pomanjkuje originalitete, n. pr. v št. 10 in dr. Zadnja priložnostna skladba je ravno le priložnostna. G. Ivan Zupan je eklektik, in tukaj smo ž njim popolnoma zadovoljni, ker posnema dobre zglede in dokazuje, da se vstrajno vežba v stroki prave cerkvene glasbe. Gg. organisti! mnogo raznih zvezkov ste si že kupili, med njimi pa tudi nekaj manj dobrih, kakor je ta najnovejši zvezek, kateri priporočamo; zato si kupite še le-to najnovejše delce!	'	f. Foerster.
Današnjemu listu je pridana 5. štev. prilog.
Odgovorni vrednik lista Janez (Jnjezda. — Odgovorni vrednik glasb, priloge Anton Foerster.