študentski list
Ljubljana, 6. novembra 1967 Letnik XVIII             Številka 4
OOKTO
Dogodek, ki je sprožil prelomnico v zgodovini človeške družbe, je navdihnil revolucionarje in pesnike, da so izgovorili močne in iskrene besede o prvi zmagoviti proletarski revoluciji. Leninov Okto-ber je slej ko prej eden največjih virov navdiha, tako pesnikom kakor teoretikom znanstvene misli.
O oktobrski revoluciji je napisanih na stotisoče strani — člankov, študij, spominov in nešteto drugih knjig. To je samo majhen, mimogrede opravljen iz-bor iz bogate zakladnice izjav uglednih osebnosti na-šega in mednarodnega delavskega gibanja.
Filip FILIPOVIČ: žal nimamo obširnih podat-kov o dejavnosti socialistične vlade v Rusiji. Toda tisto, kar nam je znano samo iz časnikov, nas lahko prepriča, kako veliko zgodovinsko poslanstvo oprav-Ija režim delavskih in vojaških sovjetov v Rusiji... Ruska revolucija zabija globok klin med leve in desne stranke, postavlja jih pred dilemo, da se opre-dele: za socializem ali proti njemu. (1918.)
Zivko JOVANOVIč: Tri stvari so značilne za boljševizem, spričo katerih je največje gibanje, kar jih je kdaj bilo na svetu. Te tri stvari prinašajo s se-boj revolucijo odnosov, revolucijo zavesti in revolu-cijo akcije. Te tri stvari urejajo družbeno vprašanje s preobrazbo družbe iz temeljev. Pri tej preobrazbi kažejo zavest iz temeljev zrevolucionirano in torej očiščeno vseh utvar buržoazne družbe. (1918.)
J. M. SVERDLOV: Oktobrska revolucija je zane-tila požar socialistične revolucije ne samo v Rusiji, marveč tudi v vseh deželah. Mi ne dvomimo o tem, da se bodo iskre našega požara razletele po vse?n svetu, in ni daleč dan, ko se bodo delovni razredi vseh dežel dvignili proti svojim izkoriščevalcem tako, kakor se je v Oktobru dvignil ruski delavski razred in za njim tudi ruski kmetje. (1918.)
Dimlter BLAGOJEV: Prav ta velika revolucija, znana  z  imenom  BOLJŠEVIŠKA  REVOLUCIJA,  je
pomenila začetek novega' sveta, ki se temeljito raz-likuje od buržoaznega kapitalističnega in imperiali-stičnega sveta, ki je do včeraj gospodaril povsod. To je tista revolucija, ki sproža po vsem svetu glo-bok preobrat v psihologiji in zavesti širokih Ijud-skih množic... Ta revolucija drami zdaj zavest in neti revolucionarni plamen med podjarmljenimi, iz-koriščenimi in zatiranimi... (1919.)
August CESAREC: Oktobrska revolucija, ki fb je začel %n navdihnil boljševizem, je logično nadalje-vanje renesanse, reformacije, angleške in francoske revolucije, pariške komune... (1919.)
Klara ZETKIN: V Rusiji je izbruhnila revolu-cija. Z mogočnim glasom je kriknila čez dežele: »Bila sem, sem in bom.« In glej! Po svetu je zavel rnočan djh duha, ki je dramil. Vera v nesmrtno živ-Ijenje prepričanih, z vzvišeno nalogo revolucije je dobila orjaške sile. Rnska revolucija je med svetov-nim proletariatom razplamenila iskro težnje po osvo-boditvi prek komunizma, vero van% voljo po njenem uresničenju z bojem, ki ju je pokrival nacionalistični pepel, do razplamenelega plamena. Izmozgani in po-tepiani vseh dežel so se spet naučili, da se v možati veri zanašajo na svojo lastno moč. (1921.)
Romain ROLLAND: Ne poznam močnejše oseb-nosti v Evropi našega stoletja. On (Lenin) je tako globoko potopil ladijski kljun svoje volje v kaotični ocean mlahavega človeštva. da se brazda še dolgo ne bo izravnala med valovi in ladja je zdaj krenila kljub viharjem z vso brzino proti novemu svetu.
Miroslav KRLEZA: Leninovo ime je sedemnaj-stega leta pomenilo signal svetilnika nad brodolomom mednarodne civilizacije in odtlej do dandanašnjega ni minil niti en dan, da Morzejevi stroji na brzojav-nih progah sveta ne bi natipkali imena tega svetil-nika, in minil ni niti en dan, da ti brzojavi ne bi spo-ročili o njem kake laži, podlosti in izmišljotine. (1924.)
Bela KUN: Gesli oktobrske revolucije sta: trojno geslo »Miru, kruha, svobodef« in geslo, ki pomeni začetek največje preobrazbe zgodovine, ki je začrtala smer bitke najmanj enega stoletja — »VSO OBLAST SOVJETOM!«
Ti gesli so izgovarjali milijoni, ki so prvikrat zmagali v Ijudski revoludji pod vodstvom proleta-riata, »Miru, kruha, svobode!« je grmel oktobrski vihar, ki je na najvišji jambor, viden vsemu svetu, vzdignil zmagovito rdečo zastavo, s katere je drugo geslo pozivalo v nadalnji boj: »VSO OBLAST SOVJE-TOM!« (1927.)
Božidar ADZIJA: Po zaslugi ruske revolucije bodo Ijudske množice nosilec vsega družbenega in državnega življenja, in čim bolj se bo sedanja Rusija razvijala kot gospodarski in politični faktor, tem bolj bo vplivala tudi na druge dežele. Te pridobitve in tega rezultata ruske revolucije ne bo mogel nihče več izbrisati; on je tu in on ostane; mogoče ga je samo še izpopolniti. (1928.)
Moša PIJADE: Od svojega prvega trenutka je Oktober svetovni dohodek, prelomnica — toda ne samo prelomnica v zgodovini enega naroda ali celo tudi enega kontinenta, marveč vsega sveta, in ne samo prelomnica iz ene zgodovinske dobe v drugo, marveč prelomnica iz predzgodovine človeštva v njegovo pravo zgodovino.                                     <
Georgij DIMITROV: V zgodovini človeštva ni dogodka, ki ima tako ogromen vpliv na celotni po-tek družbenega razvoja, na usodo vseh narodov sveta, kakor je bila zmaga velike oktobrske socialistične revolucije. (1937.)
Josip Broz TITO: Oktobrska revolucija, idejno in organizatorsko dejanje genialnega Lenina, je postala zdaj že lastnina nad milijarde Ijjidi na zemeljski obli. če je bil Marxov in Engelsov nauk luč, ki je osvetlila protislovja kapitalističnega drušbenega si-stema in razsvetljevala pota k nastajanju novih, bolj-ših družbenih odnosov, je bila velika oktolrska re-volucija plamen, ki je v srcih stotih milijonov izko-riščenih in zatiranih po vsem svetu prižgal revolucio-narnega duha. (1957.)
Izbor opravila Ž. D. P. in B. P. (Komunist  št.  43, dne 27. ofet.   1967)
2. STKAN TRIBUNA
Zalosten demanti
Po Ruplovem članku »O nekem načinu političnega detovanja« v prvi številki Tri-bune sem pričakoval, da bo predsednik OK ZMS Janez Kocijančič bodisi molče pri-znal zapisane oditke bodisi da bo na kak-šen način skušal apravičiti dejanja iin stali-šča predsedstva CK ZMS, čeprav mi ni bilo jiasno, na kaikšen način bi se to dalo sto-riti. Nisem pa pričafcoval, da se bo v &vo-jem adgovoru. zavestno zatekel k dezinfor-maciji oziroma neresnici.
J. Kocijančič je namreč v svojem od-govoru prikazal situacijo tako, kakor da so obstajali samo nekakšni »sklepi, vse-bovani v delovnem inaterialu, ki ga je predsedsbvo sprejelo v prvem delu seje«, povsem pa je zamolčal, da je predsedsstvo OK ZMS te sklepe formuliralo v obliki Izjave, ki naj bi bila objavljena v Delu. in v Mladini. O izjavi govori šele kasmeje, ko pravi, da je predsedstvo »popolnoma sa-mostojno ugotovilo, da ni potrebe, da o Brvarjevih pesmih abjavlja posebno izja-vo«, vendar tudi tu skuša prikazati siltu-acijo tako, kakor da ni bila razprava o teh pesmih že v prvem delu seje končana, ln to z izjavo, namenjeno za tisk, ki je bi-la potem umaknjema (s tem bi seveda pri-znal Ruplove trditve), ampaik kakor da se je šele v drugem delu seje (čez dva dni) razpravljalo o tem, ali naj se sprejme kakšna izjava ali ne. Zato seveda na Ru-plovo tanditev, da je prisotnim na seji po-jasnM (J. Kocijančič namreč), »da je ma lastno imiciativo iimaikniil izjavo, sprejeto na pregšmji seji«, neposredno sptoh ne odgovarja. To pa seveda ne pomeni, da Ruptovo trditev molče potrjuje. Nasp^rot-no, kategoričino zatrdi, da »v nadaljevanju seje predsedstvo ni v ničemer spremsni-lo svojih stališč«! Tega seveda ni mogoče imenovati drugače kot zavestao izrečena neresrdca in dezinformacija. Na uredni-štvu Dela so mi namreč potrdili, da je iz-java, katere obstoj in zlasti še umik sku-ša J. Kocijančič prikriti oz. zamolčatd, bi-la po prvem delu seje že poslana uredni-štvu Dela v objavo in da je bila naknad-no umaknjena, torej tako, kot navaja Rupel! Da je bilo res tako, bodo lahko potrdili tudi dlani predsedsitva in pred-stavniki uredništiva Problemov, ki so bili tudi na seji.
Prqj navedana kategorična trditev, da niso v ničeraer sjpremenili stališč, pa Ko-cijančiču (ki se na drugih mestih rad skli-cuje na formalno logiko — glej njegovo povsem resno podemiziranje o »izničemju predsedsbva CK ZMS«) ni ovira, da ne bi v naslednjem od&tavku zapisaJ »predsed-stvo je spremenilo le eno stališče«, nam-reč prvotno podporb uredništvu Pnable-mov v predlog uredništvu, »da situaoijo prouči in razmisli tudi o svojem evemtu-alnem odstopu«. V tej tački torej deman-ti tudi za Kocijančiča ni več mogoč Ln na-vedeno prizna, toda ni videti, da bi to zamj predstavflcjalo kakšen moratai pro-blem.
Prozorni razlogi
Farmulaoija o odgovomosti uredmi-štva nasproti javnosti je sicer lepa, pre-pričlpva pa, vsaj zame, ni in samo potrju-
TRIBUNO UREJAJO:
NADEŽDA CACINOVIC, IZTOK GEISTER, MATJAŽ JUGOVIC, BOŽIDAR LAKOTA, TONE PAC-
NIK (ODGOVORNI UREDNIK), RUDl RIZMAN (ZASNOVE), DIMITRIJ RUPEL, PETER VO-DOPIVEC,       DUŠAN       TRŠAR
(TEH. UREDNIK)
TRIBUNA   —   IZDAJA   OO   ZSJ
-    UREDNISTVO   IN   UPRAVA TRG     REVOLUCIJE     l/II      — TELEFON   21-280    -    TEKOCI RACUN     501-8-78/1    -    LETNA NAROCNINA    ZA    STUDENTE DESET NDIN, ZA OSTALE PET-NAJST   NDIN   —   POSAMEZEN IZVOD 50 PAR — ROKOPISOV IN POTOGRAFIJ NE VRACAMO
—   TISK   CP   DELO,   LJUBLJA-NA, TOMŠICEVA   1,  TELEFON 23-522 —  POSTNINA  PLACANA
VGOTOVINI
je vprašanje o politični morali takega po-četjja. Predsedstvo CK ZMS seveda lahko opozori urednike Problamov, naj bo nji-hova odgovornost usmerjena predvsem na-aproti jaivnosti, toda s tetn še ni apravi-čdlo umika svoje javne podpoire uredni-štvu, kajti diružbenopolitične organizacije in njihova vodstva vsekaikor so in morajo biti faktor tudi v ustvarjanju javnega mnenja in se te možnositi navadno tudi ne odirekajo. Tu pa je seveda posital teren za naše mladdmslko vodstvo prevroč in se je raje uimalknilo, svoj umik pa skrilo za ze-lo prozorme raaloge, češ, saj naša izjava >xne bi ¦mesOa v javno razpravo nobenih novih argumentav«. Prozornost teh razlo gov bo še bolj jasna, če povem, da je J. Kodjamčiič tačmo vedel, da je bila v ti-stem trenutku (razen urednišfevu Proble-mov) javna razprava o tem vprašanju, zlasti še obramiba pesnika, krivično obdol-ženega politidne sslonamemotsiti in napada na naše ideale, povsem ooiemogočena (De-lo mojega prispevka o tem vprašanju npr. ni hotelo objaviti) in da je bilo predsed-sbvo CK ZMS edino, ki bi v tistem tre-nutku lahko s svajim javnim nastopom iz-brisalo pred javnositjo pdlitičmi žig, ki je bil pesniku, pa tudi uredništvu Proble-mov, taiko neutemeljeno udarjein.
Jaivni nasfcop posamezaiika bi .Tiorda res lahiko saono še »podžgal nestrpnost neikateriih«, medtein ko pa bi javni in umerjemi nastop vodstva mladinske orga-nizacije, v katerega lojallnost do naših ide-alov in do naše poilitične stva/rnosti naj-brž niihče ne more d-vomitd, gotovo po-vzročdl, da bi se tudi med »nesitrpneži« maTsikdo vendarle zamislii nad utemelje-nostjo iarečenih obtožb. In tej svoji mož-nosti, in vsekakor tudi dolžnosti, se je tnladinsko vodstvo po Kocijančičevih be-sedah odreklo popolnoma samostojno in brez vsakega prdltisika.
Umik pred pritiskom
TolLko slabše, če je predsedstvo /se to, zlasti pa še stališče o eventualnem odsifco-pu uredniiištva Problemov, sprejelo res brez vsakega pritiska, saj bi to pomenilo, da je predsedniku, ki je potem za to pri-dobil tudi ostale, zadoščalo že stališče »posameznih funkcionarjev drugila politič-nih organizacij« in da pritisk niti ni bil potreban. Ni šlo namreč za akceptiranje teh stališč kot argumentov, ki bi prepri-čali predsedstvo v drugačno oceno osnov-nega, to je Brvarjevih pesmi, kajti, kot je navedel že Rupel, prizadefci svojih stališč o osinovinem, to je o Brvarjevih pesmih, niso spremenili, spremenili so le svoje zunanje reagiranje nanje (iz podpore ured-raištvu v prodlog, naj uredniištvo morda tudi odstopi!). Da so bili že razlogi za umik javne iajave zelo prozomi, sem že prikaaal, da so bili razlogi za namig na eventualni odstop uredništva (kot še huj-ši preobrat) še proaornejši, bom prikazal v nadail(jryem, obstaja pa še neka infor-macija, ki verjetno kaže na prave raaloge: Kocijančič sam, ko je pojasnjevail razloge za vse to, je namreč na seji dejal, da »pri-tiska s te frtoote ne bomo vzdržali«. Gre to rej za umik pred pritiskom, pa najsi je šlo za re&ničen pritisk ali pa samo za strah pred morebitniim bodočdim ali celo uraišljeoiim pritiskom. Edino, kar je pri vsem tem raaveseljivo, je to, da je pri staldšču o   eventualnein   odstopu   uredni-
štwa pet članov predsedstva vendarle gia-sovalo probi in da sta se pri glasovanju o umiku iajave dva vzdržala.
Čemu odstop?
Uredništvo Problemov namiga o odsto-pu seveda ni upoštevalo, saj očitno ni bilo tako kapitulantsko razpoloženo, da bi ob nastalih. težavah kar odstopalo, namesto da bi se borilo za resnico. Prav tako očit-no pa bi bilo dno prvo (torej odstop) pred-sedstvu CK ZMS v drugem delu iijegave seje bolj pri srcu, saj drugače te mož-nosti ne bi posebej omeojalo. Toda za-kaj? čemu naj bi služil ta namig na od-stop? Realizaciji javne odgovornosti ured-nišbva, kot nam skuša prikazati Kocijan-oič? Odgovornosfti komu? Piscema tistih dveh napadov v Delu in tistim, ki so stali za njiraa? Ali ni to nekoliko premalo za od-stop, zlasti še v situaciji, ko so bila dru-gim zamašena usta? Ne, smisel tega nami-ga je prav v tem, kar je Rupel imenoval žalostna politična morala. Vsaj za Kod-jančiča laliko namreč z gotovostjo ta"dim, da se je v oeloti zavedal, da bi odstop uredništva ne pomenil drugega kot mož-nost in prednost (in' to zelo lahko pridob-Ijeni) za tiste, ki bd (ne samo zaradi teh dveh pesmi) rage s političnimi ali celo z administratiivnimi ukrepi »raačistili« situ-acijo v uredništvu, kakor pa da bi se z idejnimi sredstvi, z močjo argumenjtov bo-rili zoper stališča, s katerimi se ne stri-njajo in s katerimi se včasih tudi še drugi ne strinjamo. Na ta način je Koci-jančič sam pokazal pripravljenost pripo-moči k uveljavatvi tistih tendenc, 3ope!r katere se je nekaj dni prej v pogovoru z mano še zelo odločno opredeljeval. S tem svojim prispevkom bi odločikio pripomo-gel k padcu istega uredništva, glede katsre-ga je bil v prvean delu seje sam iniciator stališča, »da mu predsedsfcvo popolnoma zauspa skrb za nadaljnje urejanje revije«. Torej kar čedni preobrati, pa naj so bili storjeni pod pritiskom ali iz lastnih (te-daj kakšnih?) pobud. Misliti pa, da bi tril tak odstop, vsaj po zamisli predsedstva CK ZMS, lahko le nekakšen demonstrati-ven odstop, po katerem bi bilo znava ime-novano isto uredništvo, bi bila velika na-ivnost, zlasiti še potem, ko smo na prime-ru umaknjene izjave videli, s kolikšno mero samostojnosti in odpornosti zoper pritiske (ali morda celo saino stališča) od zunaj se je naše mladiinsko vodstvo pri-pravljeno boriti za svoja upravičena sta-lišča.
»Gpozicionalizem«
Glede pritiska, katerega obstaj Kocijam-čič tako odloono zanika, pa bi dodal Še naslednje: Iz neposrednega kontakta s Kocijajnčičem tik pred prvim delom seje vem, da ga je zlasti skrbel očitek (ki ga je pač moral slišati na omeinjenth konzulta-cijah, razen če si ga je hipotetiono zasta-vil celo sam), da mladinsko vodstvo s fcem svojirn stališčem gre v opozicijo. žalostna slika naših političnifa razmer oz. naše pri-pravljemosti spoštovati sprejete principe, kadar nam to trenutno ne ustreza, ie se-veda, če naša vodsbva res mislijo, da je drugačno stališče, ki ga vodstvo ZMS v .nekem konkretnem vprašanju zavzame v primerjavi s stališči drugih vodstev, že ideološki in politični greh in odklon. 2i-vimo namreč v političnem sistemu, v ka-terem so dnižbenopolitičine organizacije v okviru skupnih načel oz. skupnega dmž-benega projekta samostojne pri presoja-nju posameznih problemav in v katerem imamo lalnko tttdi komunisti o teh proble-mih različna mnenja, dokler jdh skupno ne
spoznamo za tako pomembne, da zahteva-jo našo enotno politično akcijo.
Taka mentaliteta, 5e res obstaja, se mi ne zdi posebno spodbudna za razvoj na-ših demokrationih adnosov, še manj pa dejstvo, da tudi mladdmski voditelj tako misli in take kriterije akceptira. V taM situaciji je potem seveda tudi očitek »cpo-zioianalizma« prikladno sredstvo za pri-tisk. Ali je bilo v resnici uporabljeno, te-ga, kot rečeino, ne vem, vem le, da je Ko-cijančiča ta »argiraient« vznemirjal. Takrat sem mu seveda močno ugovarjal zopar tak način razmišljanja in zoper vunik z last-nih stadišč in morda je tudi zato takrat (v prvem delu seje) potem vendarle vztra-jal pri svojiii stališčih, čeprav je od njih tik pred sejo — neposredno po eni od konzultacij »z nekaterimi vodilnima tova-rišut — že nameraval odstopiti. Tako se je v prvem delu seje še zavzel za javno izija-vo predsedstva, ki jo je šele potem, ko je bila že aprejeta in poslana na Delo, po dodatnih komuLtacijah z >mekaterlmi vo-dilmimi tovariši« iHnaknil.
Višji interesi?
Morda se aktecrji teh dogodikov sami pri sebi opravičujejo, češ, to smo storili v interesu organieaoije in v interesu re-ševanja drugih, resneijših probleinov, saj bi nas sieer ob teih dveh pesmih povoziU in od tega ne bi bilo posebnega haska. Zato bi rad taste, ki niso karieristi, pre-psričal, da tako reaoniranije in tako rav-nanje ni v redu ne samo z moralnega, ampak ttidi s poditičinega vidika ^tudi zato, ker mora le-ta moralnega vključe-vati). Eden od temeljnih problemov naših družbenapolitičnah oi^anizacij, mladinske pa še posebej, je danes namreč ustvariti pristen kontakt vodstev s člartstvom in ponovno pridobiti zaupanje čJanstva, saj se na to veže tudi pripravljeinost do sodelo-vanja v družbeinopolitičnem delovanju Sjploh. S takiimi postapki pa se te mož-nosti podirajo in je ta politična škoda ne-primemo veoja od morebitnih prednosti, ki bi jih za cemo taMb. nenačelnih odsto-pov morda pridobili za reševanje irugih, pa čeprav samih po sebi zelo važnih pro-blemov.
Da je in da bo žal najbrž še dolgo nio rala biti tudi taktika do neke mere nujno sredstvo poditičnega delovaaija in boja, ne zanikam, vendar so vsaj skrajne meje do-pustnosti taktiziranja zame jasne: za prin-oipe ter za oanovnd moratoi lik tako po sameznika kot tudi vodstva se je bolje upreti in biti poražen kot pa te vrednote v sebi in navzven poteptati. DolgorDčno gledano je to namreč veoja usluga naši skupni stvari kot pa trenutne zmage, pri-dobljene za ceno nenačelnih odstopov. Da o tem, kako tak način politionega rezoni-ranja in delovanja vpliva na kadre, zlasti še v mladinski organizaciji, kjer je večina še v stadiju oblikovanja svojega moraine-ga in političoega profila, niti ne izgublja-mo besed.
Zato mislim, da je za  predsedst7o,  6e
noče zaupanja člansfcva popolnoma zaigra-
ta, še v&dno najbolje in seveda tudi edino
pošteno, da svojo napako  odkrito prizna.
MATEV2 KRIVIC
Pripis uredništva:
Na našo zahtevo po zapisniku z obeh sej predsedstva CK ZMS, so nam od tam sporočili takole: ne delamo stenografske-ga zapisnika, seje snemamo na magneto-fon, trakove pa uničimo, razen če gre za pomembne seje. Zapisnika o sejah torej nismo dobili, trakovi pa so uničeni, saj iii, da bi o pomenu obeh sej predsedstva Se dalje razpravljali.
POJASNILO \tt ODGOVOR
Kar nepoučenega bralca lahko moti, je pravzaprav predmet nesporazuma. Gre za tehnično napako, ko sta naslova obeh član-kov Slavoja Žižka natisnjena z neenotni-mi črkami. To utegne zavesti v zmoto gle-de avtorstva omenjenih člankov. V po-jasnilo naj povem, da so bile tehnične raz-mere takrat pri Tribuni še neurejene.
Zakaj se v naslovu lahko pojavi ime ne-kega avtorja, ki je različno od imena av-torja članka, pa je najbrž vsakomur razum-Ijivo. V obravnavanem primeru izhaja tak-šen naslov iz konstitucije in namena sa-mega članka. Z mastnimi črkami in temelj-no numeracijo so označene Kermaunerje-ve teze. Te teze so v knjigi z naslovom Aleš Kermauner naslovljene takole: Zveza JAZ — VLOGA in Zveza artikel — IME. Aleš Kermauner je ime avtorja teh tez in hkrati ime posthumne knjige, ki ome-ajene teze prinaša. Torej je naslov, kot ga je zapisal Slavoj Žižek, citat, ki je dva-krat utemeljen.
V zvezi s člankom z naslovom 2ivi in mrtvi miti se velja ustaviti le še pri vpra-šanju mita. Ce je bU članek s tem naslo-Tom miMjen tako, kot ga razumem, potem
TRIBUNA STRAN 3
nas nBfSf/ov&r - naš razgovor -   ttas ra&govor - ttuš ra&govor - naš rasg
TRIBUNA. Dveletno uveljavljanje re-Jormnih prizadevanj v našem gospodar-stvu je navrglo vrsto vprašanj in dilem o nadaljnji usodi reforme. Zaostritev likvid-nosti v gospodarstvu, povečana brezposel-nost, naraščajoče zaloge in podobno sd problemi, ki jih bo treba nujno na nek način razreševati. Napovedane so tudi di-skusije o teh problemih v skupščinsKih or-ganih. Ali nam lahko opredelite vaše mne-nje glede vprašanja, ki je v nekaterih kro-gih močno zastopano, namreč, da bi bilo potrebno nekatere od prej navedenih pro-blemov reševati z dodatno emisijo de-narja?
MEHLE: Mnenje, da bi z emisijo de-narja reševali trenutno brezposelnost, se-veda ne pelje do rešitve. V perspektivi bi se ponovno vračali na stanje, kakršno je danes, in menimo, da je treba brezposel-nost povezati neposredno z gospodarje-njem, z angažiranjem modernih proiz-vajalnih sredstev, s proučevanjem in od-piranjem tržišča, z izkoriščanjem ne sa-mo proizvajalnih kapacitet, pač pa vseh strokovnih kadrov, ki jih v Jugoslaviji imamo — oziroma, če hočete v manjšem krogu, na področju našega zavoda.
Danes lahko podjetje še tako idealno planira, pa nima sredstev, da bi svoje na-črte reaiiziralo. Vemo celo, da so še pred-pisi, ki niso v skladu z reformo v gospo-dairstvu. Vle bo siceir zahteva svaj čas, vendar imam občutek, da smo premalo ekspeditivni Morda mislim tako zato, ker smo sami nestrpnejši od drugih, ker ima-mo pred seboj maso brezposelnih ljudi, ne pa številk. Vsekakor pa nismo za prvo, pač pa za drugo varianto (tj. za rigorozno izpeljavo gospodarske reforme — op. ur.). Emisija bi povzročila nadalnje propada-nje dinarja, sami pa bi se varali še naprej. Saj je bilo pričakovati, da bo brezposel-nost nastala. Ko smo šli v reformo, smo se zavedali, da bodo nekatera podjetja, ki ne bodo zmožna delati s tempom reforme, propadla ali pa se bodo morala združiti z drugimi. Obenem pa bodo povsod tam, kjer bodo začeli uvajati mehanizacijo, de-lavci odhajali, stroji pa bodo poveoevali produktivnost.
Običajno smo imeli na področju Ljub-ljane samo 250 brezposelnih, danes pa jih imamo desetkrat več in je struktura moč-no nezadovoljiva. Največ je brezposelnih nekvalificiranih delavcev. Zanimivo pa je, da smo ugotovili zelo slabe kadrovske strukture na ljubljanskem področju in tudi v okolici. Ugotovili smo, da je od srednje - šole navzgor 50 odstotkov delov-nlh mest neustrezno zasedenih, pri vsem tem pa se med brezposelnimi zbirajo ka-dri s srednjo, višjo in visoko šolo v raz-meroma velikem številu.
TRIBUNA. Kakšno je razmerje med nišje kvalificiranimi in visokokvalificirani-mi kadri?
MEHLE: še vedno je dve tretjini ne-kvalificiranih in priučenih, ki nimajo no-bene šole. Predvsem je za mesto Ljub-ljano kritičen položaj mladine. če odšte-jemo od 2000 breaposelnih v slovensikeim glavnem mestu 400—500 brezposelnih iz ostalih republik, ostane 1500 Slovencev — med njimi 80 odstotkov mladine, mlajše kot 26 let. Dejstvo, da smo svoje čase ekstenzivno zaposlovali, je povzročilo, da so podjetja do vrha polna delavcev, ki jih sedaj delovne organizacije ne sprejemajo in šolana mladina ostaja na cesti.
je pokojni A. Kermauner mit, oziroma in-tegrirajoči življenjski simbol določene skupine ljudi. Poglejmo zdaj, kaj je ta sku-pina ljudi je poskrbela za objavo Kermau-napraviti takšen očitajoč zaključek. Ta sku-pina ljudi je poskrbela za objavo Kermau-nerjeve literarne zapuščine v posebni .knji-gi, katera ne nosi kakega izmišljenega na-slova, ampak zgolj najbolj preprosto sig-nalizacijo. To kar se o vsebini te knjige z gotovostjo lahko reče je edinole to, da je njen avtor Aleš Kermauner. Poskrbela pa je ta skupina tudi za objavo nekaterih za-puščin, ki so ležale v uredniških preda-lib, ali so bile najdene šele kasneje.
Temu krogu pokojnikovih prijateljev avtor obsojanih člankov, Savoj Žižek, iii pri-padal. V svojih variacijah Slavoj Žižek doce-la pojasni Kennaunerjeve teze na nivo-ju, ki nenehno vključuje svoje izhodišče. Ce pisec inkriminacije Žižkovega pisanja in Kermaunerjevega miselnega sveta, misji, da je treba z njima polemizirati naj to stori na način, ki bo vsaj pričal o razu-mevanju enih in drugih tekstov, ne pa, da se poslujuje resno delo ovirajočih dis-kvalifikacij.
Če občuti kdo v zvezi z A. Kermauner-jem kaj mitičnega, je to stvar tistega, ki to občuti. Uredniki pokojnikove literarne zapuščine, ga pač z ničemer niso mogli navesti na kaj takega; zato so v tej smeri tudi prosti vsakršne odgovornosti.
Iztok Geister
0 problemih zaposlovanja
(ODGOVARJATA:   FRANC   MEHLE, DIREKTOR KOMUNALNE-GA ZAVODA ZA ZAPOSLOVANJE IN V. GORŠIC, SODELAVEC)
TRIBUNA. V okviru same univerze se pojavlja mnenje, da je visokokvalificiranih, to se pravi najvišje usposobljenih, fakul-tetno izobraženih Ijudi v naši republiki preveč. Kako bi to komentirali?
GORŠIO: Absolutno jih še ni preveč, relativno pa vsekakor. Restrikcije v grad-beništvu so povzročile, da so se likvidi-rali nekateri biroji in imamo že dve leti več kot 40 arhitektov brez službe, to pa ne pomeni, da arhitektov v splošnem ne primanjkuje Drugo je seveda, da se še vedno šolajo, koliko je sploh pravilno, da se čezmerno šolajo poklici, ki se potem nabirajo med brezposelnimi.
MEHLE: Mislim, da niti služba za za-poslovanje niti kdo drug danes ne more-ta ugotoviti, katerih kadrov je preveč. Pri-mer je zdravstvo. Pred kratkim je potre-bovalo vse kadre od srednje izobrazbe do zdravnikov. Naenkrat pa se kaže višek zdravstvenega kadra in celo zdravnikov. Vemo, da ne smemo gledati problem sa-mo na področju mesta. Verjetno bi celo lahko teh deset zdravnikov, ki jih imamo tu prijavljenih, zaposlili izven Ljubljane, vendar nimamo nikake možnosti, da bi te strokovnjake, ki so potrebni na terenu, postavili pred dejstvo in jih poslali na po-deželje. Tipičen primer so tudi kmetijski strokovnjaki če gledamo strokovni -apa-rat v kmetijstvu, vidimo, da je kmetijskih tehnikov itd. premalo.
Trdimo lahko zopet, da imamo preveč administrativnih kadrov. Administrativna šola vsako leto absorbira toliko in toliko deklet z osnovno šolo. Ko te postanejo administratorke, prihajajo k nam med brezposelne. Zdaj niso ne delavke niti strojepiske-administratorke. Marsikje gre verjetno za komercializacijo, saj je posel administratorke bolje stimuliran kot delo delavke.
Začetek vsega tega je že v delovni or-gamizaoiiji. Ce pa v organizaciji vprašamo, kakšen je njihov razvoj, perspektiva, pa vidimo, da v glavnem tega ne vedo pove-dati. Zato jirn tudi mi ne moremo t>lani-rati potrebe kadrov za daljše obdobje. Vsako leto smo z vprašalniikom izvedli an keto, kaj bodo organizacije potrebovale. Številka, ki smo jo dobili, pa je zelo ne-gotova, saj podjetje niti ne ve, ali bo do-bilo obratna sredstva, kredite, ne ve niti, kaj bo s tržiščem.
Mansikje vidimo celo, da občina niina situacije v rokah, da niti nima dovolj sred-stev, da bi angažirala strokovnjake za proučitev gospodarskega položaja.
Postavlja se vprašanje, kaj mi predla-gamo za zaposlovanje. Situacije ne pod-cenjujemo predvsem zaradi kvalifikacijske in stanostne sfcrukture brezposelniih. Mi-slimo pa, da bo možno nekatere probleme rešiti z določenimi ukrepi — teh ukrepov se nekateri bojijo, sami pa jirn zastavlja-mo vprašanje: ali naj ukrepamo v korist brezposelnih, ki so sedaj brezpravni, ali pa se spustimo v družbeno kontrolo ti-stih,  ki  že  imajo  standard iznad nivoja.
V zadnjem času z zadovoljstvcttn ugo-tavljamo, da smo z različnimi predpisi in drugimi ukrepi dali večjo možnost za raz-voj vseh virst obrti. Opažamo, da se je po-sebno naglo razvila »obrti podobna dejav-nost«. Prav ta druga vrsta obrti omogoda nekaterim, da postanejo v sorazmerno kratkem času moderni »milijonarji«. Vpra-šujemo pa se, zakaj nekatere delovne or-ganizacije oddajajo dela tem obrtnikom, istočasno pa odpuščajo svoje delavce. Ima-mo primere, ko obrtnik kooperira s tovar-no v mesečnem prometu za preko 6 mili-jonov starih dinarjev, v stroj, na katerem proizvaja artikel, pa je vložil le cca 1,5 milijona. Kakšen ekonomski račun je to? Prav tako pa vprašujemo prizadete orga-ne družbenega upravljanja, kje je njihova kontrola in njihova delavska solidarnost.
TRIBUNA Zanimivo bi bilo vprašanje, kaj je z mladimi strokovrtjaki.
MEHLE: Zelo zaskrbljujoče gledamo na vse, ki so končali različne šole vse do fakultete, pa so pri nas že dalj časa pri-javljeni, namesto da bi se na določenem delovnem mestu izpopolnjevali in vsaj pri-dobivali potrebno prakso. Problem nasta-ja že, ko delovne organizacije odpirajo prazna, nova delovna mesta, a vedno za-htevajo prakso. Zato smo predlagali, da bi Zavod za zaposlovanje plačal zdravstveno zavarovanje teh ljudi, delovne organizacije pa bi jih vzele na stažiranje. Večina mla-dih strokovnjakov, ki so kot brezposelni prijavljend pri Zavodiu, se je odločila v ko-rist tega predloga. Seveda je denarna na-grada odvisna od strokovne izobrazbe, od vrste šole in od vprašanja, 5e delovna or-ganizacija meni, da bi stažist kaj prispe-val k njenemu delu. Mnogo si obetamo od te akcije, čeprav smo šele na njenem začetku in se tudi zavedamo, da stažira-nje ne bi bila dokončna rešitev. Saj, če nekoga pošljemo za pol leta v pripravni-štvo, se tako rekoč le strokovno dopol-njuje.
Vprašanje pa je seveda tudi, kam pre-makniti tiste, ki so sedaj že toliko let na delovnem mestu (četudi brez potrebne izobrazbe) in imajo že določeno prakso. Veliko je takih, ki nimajo več mnogo do upokojitve.
GORŠIC: Izvedli smo zanimivo anketo, ki kaže, da imaimio med breaposelniimi bu-di nekaj tistih, ki niso lahko zaposljivi. Imamo nekaj ljudi — mogoče 10 odstot-kov, ki niso popolnoma sposobni za delo, vsaj za vsako delo ne, torej ljudi s poseb-nimi napakami.
TRIBUNA: Zanima nas še vprašanje denarnega nadomestila: kdo, koliko in po kakšnem kriteriju ga dobiva?
MEHLE: Rezultat ankete med brezpo-selnimi s strokovno izobrazbo, torej med ljudmi, starejšimi od 18 let in vsemi osta-limi nekvalificiranimi, ki dobivajo pri rias nadomestilo, je bil tak: poročenih je do 45 odstotkov, od enega do več otrok jih ima 36,7 odstotka, socialni problem, kjer sta nezaposlena mož in žena, predstavlja 33,3 odstotka anketiranih. Od vseh, ki smo jih anketirali, ima težave z zdravjem 11,3 odstotka. Anketa tudi kaže, da so se mno-gi pripravljeni zaposliti kjerkoli v Slove-niji — 31,3 odstotka. V inozemstvu se jih je pripravljeno zaposliti 34,2 odstotka, na nažje mesto kot narekuje njdihava kvalifi-kacija bi bilo pripravljeno oditi 46,5 od-stotka, prekvalificirati v druge poklice pa se jih je pripravljeno 30,5 odstotka. Celo 3 odstotki so pripravljenl sofinansirati to prekvalifikacijo.
Materialno nadomestilo dobi vsak, kdor ima za to predpisane pogoje: staž, da za-poslitve ni izgubil zaradi lastne krivde in da ožji družinski člani nimajo v povprefi-ju na osebo več kot 25.000 din. Sedaj bomo verjetno ta census odpravili in bl potem tudi 60 odstotkov brezposelnih prišlo do denarnih sredstev. Višina zneska se ravna po polovlci zadnje brimesečne plače. Predlog Republiške skupščine za zaposlova-nje pa priporoča, da se upoštevajo tudi do-hodki ostalih članov družine: neskaj bi se dalo za ženo, če nima zaposlitve, ne-kaj pa na otroke, in bi se na-domestilo zvišalo tudi na 100 tisoč. Danes namreč imamo že čez 4500 brezposelnih, denarno nadomestilo pa jih dobi manj kot 5 odstotkov od teh, kar predstavlja velik izpad plačnega sklada.
Najnižje nadomestilo je 20.000 din. Vsi delavci pa prispevajo k tem dajatvam v sklad za gmotno preskrbo delavcev, kajti od bruto osebnih dohodkov plačajo delov-ne organizacije 0,2 odstotka. Vsekakor je vsota, kl jo sprejemamo, nezadostna za pokrivanje. Sami sicer že ustvarjamo svoje sklade, kl so nam nujno potrebni, če ho-čemo v akcije za prekvalificiranje. V za-htevi po dodatnih sredstvlh bomo zopet obremenili delovne organlzacije, čperav je to močno nepopularen ukrep. Drugega iz-hoda pa ni, saj mora tisti del državljanov, ki ima zaposlitev, pač skrbeti za tiste, ki je nimajo.
ŽIVI IN MRTVI MITI
Doslej so izšle tri številke Tribune in pregled nam obeta za prihodnjo sezono osvežitev in načenjanje živih vprašanj. V tako dojetem konceptu zato disonanč-no učinkuje natis meditacije na temo »Jaz — vloga« v prvi števDki Tribune. Glava prispevka prinaša avtorja — Aleša Ker-maunerja, medtem ko je spodaj podpi-san še Slavoj Žižek. Ker je že to prva šte-vilka in nekakšen vstopni spev v novr) de-lovno sezono, si objavo razložimo kot pie-teto do tistih, ki so nekoč z nami ustvar-jali in planirali kakor mi danes. Toda v tem primeru smo bili nedosledni. Zakaj se nismo tedaj spomnili vseh, ki so stopili iz naše kolone? Kmalu se tudi pokaže, da ne gre za tako gesto. Pri aktu natisa ne gre za pieteto. čemu potem podpis še enega avtorja? In čemu potem takoj v nasled-nji številki spet meditacija na temo »Zve-za artikel — ime«, spet s podpisom so-avtorja? O pieteti do avtorjevega spomi-na bi dovolj pričala že objava sama. Toda vprašati se je treba, ali je res cilj in smi-sel pietete njen objekt in ne njen sub-jekt, njen nosilec? Pomislimo na govore z žalnih svečanosti s plasiranjem tovariša govornika. Pomislimo na vence s trakovi, ki pričajo o darovalcih. Spomnimo se oglasov »namesto venca — slepim, ta in ta« ipd. Smisel pietete se preko objekta vrača k njenemu nosilcu, k živemu, ki je ediiii Iahko nosilec smisla. Prav je, da se tega enkrat zavemo in da se ne spreneveda-mo. Dovolil si bom priredbo ad usum delphini ter si bom sposodil citat iz ocene Klopčičevega filma v prvi številki Tribu-ne; »Kar storimo, storimo t skladu s svo-
jim temeljnim življenjskim konceptom. Cesar ne storimo, prepustimo storiti dru-gim ljudem, s tem pa to, česar ne stori-mo, postane projekt nekoga drugega ...« Splošna zakonitost vpadanja in nadome-ščanja na planu človekove akcije, izrečena t citiranih tezab, je ilustracija notranjega odnosa med avtorjem Kermaunerjem, ki je mrtev, in avtorjem Žižkom, ki živi. Skrb za pieteto bi bilo eksistenčno neustrezno, moralizatorsko prenaprezanje, kar pa ni namen pričujočega članka.
V odnosu med obema avtorjema, od ka-terih je Kermauner znano ime, gre za ustvarjanje nekega simbola, ki podeljuje smisel tistemu ali tistim, ki ga oživljajo in spostavljajo. Vsakdo potrebuje nek simbol kakor ga potrebujeta skupina in družba v metafizičnem svetu, ki se osmiš-lja v neki transcendirajoče prirejeni biti. Gre torej za obnavljanje in pomnoževanje mitičnega obcestva, ki si ga ustvari vsaka generacija, da s pečatom smrti potrjuje pomembnost svoje zgodovine. Njen pomen narašča s številom žrtev, mučencev itd. Simboli so vsekakor nujni, dokler člove-kova akcija še ne črpa iz spoznanja o samo-zadostnosti in ne-smiselnosti. Tu je torej važna akcija. če razčlenimo naš kon-kretni simbol, ki ga ustvarjamo z neneh-nim reproduciranjem v javnosti in privat-no, se razkrijejo neke značilnosti, ki pri-čajo o njegovi eksistencialni neustrezno-sti.
Kdor pozorno prebere intelektualne meditadje, kj jih po Kermaunerju prina-ša Žižek, mu ni treba posebne pronic-Ijivosii in posebnih   izkušenj,   da   jih   bo
spregledal v nekem specifičnem življenj-sko-izkustvenem kontekstu: Meditacije so strastno prizadevanje predtnladeniške do-be, ki po eksistenčni nuji mora definirati JAZ in SVET ter njun medsebojni odnos. Vsi smo to dobo in stisko doživljali Ne-katerim se je pri tem svet zaokrožil v jajce, drugim je razpadel na atome. (Pri-mer je Miklavčev »Zvezdnik«), S tega vi-dika so Kermaunerjeva opredeljevanja in razvijanja zanimiva Uustracija in pričeva-nje o dinamiki notranjega sveta našega intelektualca v tem razvojnem stadiju. Tež-ko torej, da pomenijo kaj več kakor de-kliški dnevnik, razen če jih gledamo kot posebno adaptacijo Jaspersove in Heideg-grove filozofske misli. S tem pa, da jih nenebno plasiram in reproduciram, ustvar-jam mit. Resno pa dvomim, da bi mit mla-deniča, ki se še ni definiral in presegel, oziroma se je morda opredelil d6 sveta s tem, da se je iz njega definitivno umak-nil, lahko postal integrirajoč življenjsM simbol. Zato se tak mit lahko zasnuje naj-brž samo na enaki ihtavosti, pomeni p» fiktivno zavezovanje nečemu še nedomtš-ljenemu. Ker mitologija ne presega, po-meni tudi zmoto.
Ce se s tem člankom izrekam proti če» mu, potem se izrekam zoper ustvarjanje v prvi vrsti življenjsko neustreznih mitov, drugič pa proti mitologizaciji subjekta sploh. Takšen mit posameznika ne vodi k tvornosti, netvornim pa omogoča lažni angažma, ki je kot reprodukcija trans-cendenčen.
V ostalem pa menim, da je uredništvo postopalo docela v skladu s konceptom lista, če je prispevka objavilo kljub po-mislekom. Tribuna naj beleži vse značil-nejše pojave svojega časa in prostora, čas in prostor pa naj izberet« med funkcio-nalnim in ekstremnim.
Jaro Novak
4. STRAN TRIBUNA
44
OB VPRAŠANJU OBJEKTIVNEGA POROČANJA
(Odgovarja glavni urodnik ,,Dela' Jože Smole)
Javnost dela in obveščenost v samoupravni druž-bi je ena izmed temeljnih zahtev demokratičnega socializma. Kako si zamišljate oziroma kako uresni-čujete delo na krmilu osrednjega slovenskega časo-pisa ob zahtevi po svobodnem in demokratičnem po-ročanju o temeljnih problemih te druzbe in ob dej-stvu, da se kot partijski funkcionar opredeljujete za partijnost v publicistiki? Ali z drugimi besedami: kako se v Vašem časopisu srečuje princip tribune občanov s pincipom drugega kriterija — s strani po-litičnih forumov, ki za »Delom« stojijo?
Princip javne tribune občanov in princip partij-nosti v tisku nista dva nasprotujoča si principa. Do-polnjujeta se, odnosno, točneje povedano, partijnost v smislu aktivnega zavzemanja za najnaprednejša stališča daje javni tribuni svojo pravo vsebino.
V nobeni družbeni ureditvi in v nobenem politič-nem sistemu niso oblike medsebojnih odnosov same sebi namen. Vsaka družba ima svoja protislovja in probleme, ki jih razrešuje na razne načine in preko raznih oblik (po totalitarni ali po demokratični poti,, če naj omenim samo ta dva pola). Jasno je, da tudi socialistična demokracija ni sama sebi namen. Ima-mo demokracijo ne zgolj zaradi demokracije, ampak za to, da bi prek najbolj demokratičnih oblik z aktiv-no udeležbo kar največjega odstotka občanov zagotav-ljali našim okoliščinam najustreznejše razreševanje protislovij in problemov ter uveljavljali družbeni napredek. Pri tem ima vodilna idejnopolitična usmer-jevalna sila, kot je Zveza komunistov, svojo izredno veliko in odgovorno nalogo. To ne velja samo za Zvezo komunistov nasploh, ampak za vse člane Zveze komunistov na vseh področjih delovanja. V nekem smislu je še prav posebno velika odgovornost komu-nistov, ki se ukvarjajo z nbvinarstvom.
Casopis mora zagotavljati svojim bralcem svo-bodno, objektivno in točno poročanje o dogajanju pri nas in v svetu, zlasti pa vsestransko seznanjanje s problemi naše družbe (tako s temeljnimi kot tudi z ostalimi). Temeljito informiranje je vsekakor ena od glavnih nalog tiska v sacnoupravni družbi Stri-njam se z uvodno mislijo v zastavljenem vprašanju, namreč, da sta javnost dela in obveščenost v samo-upravni družbi. ena od temeljnih zahtev demokra-tičnega socializma. Toda poleg informativne naloge ima tisk tudi svojo komentatorsko-interpretatorsko vlogo. Uredništvo časopisa bi več škodovalo kot ko-ristilo družbenemu napredku, če bi se omejevalo zgolj na informiranje o dogodkih in zgolj na poro-čanje o problemih. Vsebina ne more biti pasivna do dogajanja. časopis ni samo zrcalo dogajanja. Je tudi eden izmed aktivnih činiteljev v tem dogajanju. Ured-ništvo časopisa mora imeti svoje jasno stališče, vsaj do vseh važnejših družbenih problemov, ga tudi na jasen način posredovati bralcem ter se z močjo argu-mentov in prepričevanja boriti za uveljavljanje na-prednih stališč.
Aktiven odnos do dogajanja in do problemov (izražen preko jasnih stališč) ni značilen samo za uredništvo kot celoto, temveč za vsakega posamez-nega novinarja. Ne glede na izredno pomembno vlogo, ki jo novinar ima kot posredovalec točne, objektivne informacije, se vendarle ne more omejiti zgolj na informatorja. Do dogodkov in problemov, o katerih poroča, mora imeti tudi svoje stališče. In povsem je razumljivo, da bo novinar, ki se zavestno zavzema za pozitivne rešitve in za družbeni napredek, tudi v svojem pisanju z argumenti zavračal vse tisto, kar našo družbo vleče nazaj, a podpiral vse tiste težnje in prizadevanja, ki vodijo k naprednemu reševanju naših družbenih protislovij in problemov.
Načelo javnosti dela in obveščenosti ljudi v sa-moupravni družbi ter zahteva po svobodnem in de-mokratičnem poročanju o temeljnih problemih naše družbe niso v nobenem nasprotju s političnimi fo-rumi, ki stojijo za »Delom«. Socialistična zveza de-lovnega Ijudstva Slovenije, ki je ustanovitelj »Dela« ter torej politični forum, ki stoji za »Delom«, se za-vzema, kot je znano, za dosledno uresničevanje prav tistih načel, ki jih omenjate v vprašanju.
V načelnem pogledu po mojem mneju ni nobe-nih nejasnosti glede vloge časopisa »Delo«, ki mora biti objektivni in vsestranski informator, široka jav-na tribuna mnenj, torišče razprav ter hkrati činitelj, ki naj s svoje strani prispeva k uveljavljanju napred-nih stališč in k najboljšim možnim rešitvam kon-kretnih protislovij in problemov naše družbe.
Povsem drugo pa je vprašanje, ali »Delo« v praksi na zadovoljiv in res učinkovit način opravlja to svoje poslanstvo. Lahko takoj odgovorim, da imamo vsi novinarji, ki urejamo »Delo« in pišemo v njem, zelo kritičen odnos do svojega dela in se globoko zave-damo številnih pomanjkljivosti in slabosti. Te pa so v prvi vrsti naše slabosti, čeprav ne prav zametavati tudi takšnih objektivnih slabosti, kot je recimo za-ostala grafična osnova v Sloveniji, premajhen obseg časopisa, pomanjkanje sredstev za razširitev dopis-niške mreže »Dela« na vsa glavna središča v Jugošla-viji, itd. To pa je že t&na, ki zasluži posebno obrav-navo.
Morda te bo zanimalo
Sestavni del študentskega življenje so tudi tako imenovane izvenštudijske dejavnosti, ki so lahko tucU  koristna  oblika  rekreacije.  Zveza  študentskih
organizacij Ljudske tehnike (ŠOLT) organizira za študente dodatne, praktične oblike tehnične vzgoje. Začetek študijskega leta je primeren čas za pregled dela v preteklem obdobju in seznanjanje študentov z možnostmi in načrti.
Tudi preteklo leto za študentsko organizacijo Ijudske tehnike ni pomenilo uspešnega obdobja, saj je minilo v znamenju reševanja težje notranje krize in reorganizacije. Kriza, ki je pričujoča v zadnjih letih več ali manj v vsaki družbeni organizaciji, že dalj časa pretresa tudi temelje ŠOLT-a. Standardne in ustaljene oblike dela so postale skoraj preko noči neuspešne in kakor drugod smo tudi pri šOLT-u iskali vzroke neuspeha na napačnetn mestu. Nagel družbeni razvoj in dvig osebnega standarda, vse to je spremenilo želje in zahteve Ijudi. Nujna je bila preusmeritev dejavnosti, nov čas je zahteval nove, modernejše prijeme, sicer so postale organizacije in njihova dejavnost nezanimive. Tudi Zveza ŠOLT ni bila dovolj prožna, da bi se prilagodila novim pogo-jem in še naprej delala uspešno. Po visokošolski re-formi je izgubila precej članov, ki niso imeli več časa za intenzivno delo v klubu. Razen te več ali manj objektivne težave so se pojavili tudi notranji spori in skoraj popolna menjava vodilnih kadrov, ki so za vključitev v delo potrebovali določen čas. Ka-drovska politika je nasploh ena bolečih točk Zveze SOLT, saj v preteklem obdobju pri izbiri kadrov ni-smo imeli srečne roke. Vse to je hromilo delo šOLT-a in zavleklo njeno reorganizacijo.
Kljub vsem naštetim težavam smo preteklo leto pripravljali reorganizacijo dela, ki bo pokazala svoje rezultate v tem in prihodnjern študijskem letu. Iz-hajamo iz stališča, da je tehnična vzgoja potrebna, ter da mora biti kompleksna. To se pravi, da mora obsegati več stopenj — od pridobitve enostavnih roč-nih spretnosti, do teoretskih razglabljanj o znanosti in tehniki. Obvladanje tehnike v vsakdanjem življe-nju in njeno poznavanje je v današnjem času nujno potrebno. Zato si mora Zveza ŠOLT prizadevati, da zajame v svoje dejavnosti kar največ študentov. Ilu-zomo je pričakovati, da se je večji del študentov pri-pravljen stalno ukvarjati s tehnično dejavnostjo, zato je treba prirejati kratke tečaje in predavanje o stva-reh, ki so najbolj koristne, in na način, ki bo kar najbolj privlačen. Ostalemu delu študentske popula-cije, ki mu znanost in tehnika pomenita nekaj več, pa je treba nuditi možnost udejstvovanja. Stično točko med humanisti in tehniki smo poiskali v ustvarjal-nem dialogu o tehniki in znanosti, njunih zakonito-stih ter vplivu na človeško družbo.
Iz tega koncepta smo izhajali pri sestavi organi-zacijske sheme, ki bo omogočila kar najuspešnejše izpolnjevanje zadanih nalog. Tako smo sestavili tri stalne komisije pri upravnem odboru Zveze ŠOLT, ki bodo delale na treh področjih:
1.  delo v klubih,
2.  množična tehnična vzgoja,
3.  proučevanje znanosti in tehnike.
Razdelitev dela na komisije omogoča vpliv več-jega števila Ijudi na programiranje in odločanje ter zagotavlja večjo izbiro idej.
V   novem študijskem letu pričakujemo oživitev vseh Področij dejavnosti, k čemur bo bistveno pri-pomogla tudi nova lokacija prostorov Zveze ŠOLT v VII. bloku študentskega naselja. Prostori so popol-noma prenovljeni in v njih bodo imeli prostor vsi klubi in uprava. Koncentracija klubov na enem me-stu bo omogočila boljšo povezavo med klubi, razen tega pa so pogoji za delo mnogo boljši. Tudi okoli-ščina, da se je SOLT preselil v središče študentskega centra, bo vplivala na poživitev dejavnosti. Tudi avto-moto  društvo   se  je preselilo  v  nove  prostore  na Trgu revolucije št. 1.
Razen tega, da si prizadevamo prilagoditi delo potrebam in zahtevam študentov, je zelo važno vpra-šanje spostavljanja stika z njimi. Do sedaj ŠOLT propagandi ni posvečala večje pozornosti. S pomoč-jo novih propagandih omaric, ki jih bomo obesili v veže fakultet in študentskih domov, bodo študent-je v besedi in sliki spremljali naše delo ter imeli možnost, da ga ocenjujejo, krktizirajo ali svetujejo. Tefinična vzgoja ne more biti le domena ŠOLT-a, temveč stvar vseh študentov, ki bodo lahko vplivali na njeno izvedbo le, če bodo z njo seznanjeni.
V   sklopu Zveze ŠOLT dela  radijski  klub,  foto grupa razstavljalcev, 6 foto klubov in avto-moto dru. štvo. Prav te dni pa bomo ustanovili še raketni klub in finomehanični-izumiteljski klub.  Vsi klubi razpo-lagajo s solidno opremljenimi lastnimi delavnicami. Studentje lahko uporabljajo šOLT-ov inventar samo pod pogojem, da se včlanijo v izbrani klub, opravijo ustrezni izpit ali preizkušnjo znanja ter se zavežejo čuvati skupno lastnino. Za vse tiste, ki potrebnega znanja nimajo, bomo v  kratkem priredili ustrezne tečaje. Radijski in jinomehaničnl klub se bosta de-loma ukvarjala tudi s proizvodno in uslužnostno de-javnostjo, tako da bodo imeli člani tudi možnost za-služka. Novo ustanovljeni raketni klub bo tesno so-deloval s celjskim raketnim. klubom, ki je eden naj-boljših v Evropi. Naš klub bo delal na področjih te-lekomand, instrumentov in raziskave goriv. Takšna delitev   dela   bo   omogočila   večjo   specializacijo   in strokovnost. Nepotrebno  je  poudarjati,   da   vabimo vse, ki jih veseli tehnična dejavnost, naj se vklju-čijo v enega od klubov, ki nujno potrebujejo več čla-nov. Mnogo članov je v preteklem obdobju diplomi-ralo ali kako drugače zapustilo klube, ostali pa so se morda preveč zaprli  vase,  novih članov ni  bilo dovolj in to je pomenil začetek zamiranja dejavnosti. Stalno vključevanje novih Ijudi s svežimi idejami je nujno potrebno za vsako organizacijo, pa naj bo to gospodarska, družbena ah politična, če hoče, da bo napredovala. Morda se bo kdo vprašal, ali je dodeli-tev sredstev za delo klubov upravičena, saj recimo tečaji z manjšimi sredstvi zajamejo več študentov, kakor je delo v klubih. To je sicer res in truditi se moramo  razviti' oblike  resnično  množične  tehnične vzgoje, vendar obeh vodntkov ne moremo enostavno primerjati, saj predstavlja delo v klubih kvalitetno
višjo stopnjo in teši k znanstvenim metodam in obli-kam dela. Zato je tehnični organizaciji na zavodu, kakor je univerza, potreben tudi ta »vrh« in upravi-čena so večja porabljena sredstva, seveda v okviru možnosti in pod pogojem, da je delo v klubih več kakor navadno igračkanje.
Na področju množične tehnične vzgoje med štu-denti še nismo naredili mnogo, saj smo tej obliki dela dali šele preteklo leto tisto težo, ki jo zasluži in nam še precej časa ni bilo jasno, kakšne kon-kretne oblike naj zavzame. Množična tehnična vzgoja se vrši preko tečajev, seminarjev, predavanj in di-skusij, ki pa morajo imeti točno definiran namen in ternu namenu in nivoju znanja udeležencev je treba prilagoditi strokovni nivo, obsega izbire snovi in čq.s trajanja akdje.
Na prvi pogled je videti to samo po sebi razum-Ijivo, vendar se do sedaj ni delalo tako. Za primer vzemimo tečaj avdio-vizualnih sredstev, ki je trajal več kakor mesec dni in je bil zaradi tega za večino študentov nezanimiv. Po novem programu je treba najprej proučiti potrebe po tem tečaju na raznih smereh študija in določiii obseg tečaja in šele na osnovi tega izdelati program. Tečaj ne sme biti pre-dolg, temveč mora dati le najnujnejše, po potrebi pa raje priredimo še dopolnilni tečaj. Za teoretični del tečajev, ki je bolj nezanimiv, bomo izdali neke vrste skripta, kar bo olajšalo delo ter skrajšalo čas tečaja, saj je namen tečaja nuditi kar največ praktičnega zna-nja. Nujno je sodelovanje s pedagoškim kadrom na univerzi, ki nam edini lahko nudi strokovno pomoč. Stroške tečaja bo krila Zveza ŠOLT, študentje pa bodo plačevali le simbolični prispevek. Programi za večino tečajev so šele v delu, kar je vsekakor zelo neugodno, vendar so nas dela pri preureditvi prosto-rov v študentskem naselju zamudila za dva meseca. Vendar bomo že v tem koledarskem letu priredili tečaj za delo na obdelovalnih strojih, več foto teča-jev za začetnike, posebne foto tečaje, tečaj avdiovizu-alnih sredstev, tečaje za voznike motornih vozil ter seminar o industrijskem oblikovanju.
Potrebe po teoretični in znanstveni obdelavi vprašanj znanosti in tehnike, njunih zakonitosti, raz-voja, vpliva na družbo in družtene odnose, vloge univerze pri znanstvenem ustvarjanju, udejstvovanje študentov pri znanstvenem delu ... je potrdil tudi po-svet, ki ga je priredila Zveza ŠOLT v tednu tehnike. Vendar je to področje pri nas še tako neraziskano, da bomo morali največkrat orati ledino ter si poma-gati z izsledki naprednejših narodov. Teh vprašanj se bomo lahko resneje lotili takoj, ko bo stanje v orga-nizaciji urejeno. Zato vabimo vse tehnike in humani-ste, ki jih zanima tehnika in njena vloga v druzbi, da se nam pridruzijo.
Na koncu bi rad še poudaril, da Zveza ŠOLT ni sama sebi namen, temveč da je odsev okolja, v ka-terem deluje, da nikakor ni izolirana organizacija, čeprav je bilo mogoče V preteklosti včasih trditi na-sprotno. Zivimo v času tehnike, zato nam je tehnična vzgoja nujno potrebna, torej jo naredimo tako do-bro, kot je le mogoče.
Jaže  šlander
RAZGOVOR PRI REKTORJU
31. oktobra je bil pri rektorju sestanek s predsedni-kom gospodarske zbornice SRS Leopoldom Kresetom. — Tovariš Krese je v uvodnih besedah dejal, da gospodarska zbornica želi tesno sodelovanje z univerzo, predvsem z gospodarskimi fakultetami. Predsednik Krese je predla-gal, da bi gospodarska zbornica in univerza skupaj usta-novili dopolnilni izobraževalni center, kjer bi se kvali-ficiram kadri iz gospodarstva seznanjali s tujimi dosežki na področju svoje stroke. Ta center bi pomenil veliko iz-kušnjo za naše strokovnjake, obenem pa bi eliminiral pri-mitivne seminarje in sestanke, ki so brez stalnejšega kon-cepta po vsej Sloveniji. Ustanoviteljici centra bi po pred-logu tovariša Kreseta bili zbonuca in univerza, za ob-stoj te institucije pa je zainteresiran tudi izvršni svet Slo-venije. Tovariš rektor dr. inž. Roman Modic je na pred-log odgovoril, da meni, da bo univerza morala sodelovati pri takšnih institucijah, da pa je za formalno funkcioni-ranje potreben pristanek univerzitetnega sveta. — »Obve-zali smo se, da moramo takšne oblike sodelovanja čim-boij razvijati, seveda ne more biti univerza edina, tu je še vrsta samostojnih inštitutov, ki želijo takšno sodelo-vanje,« je zaključil tovariš rektor. V razgovoru je bilo poudarjeno, da pri šolanju v centru ne more iti za kakrš-nekoli formalne kvalifikacije, da pa bo interes tako med študenti kot med formiranimi strokovnjaki narasel, ko bo ustanova dobila renome. Tovariš Krese je predlagal, da je najprimernejša lokacija za takšen center poslopje bivše gospodinjske šole v Grobljah. Ta kraj je odtrgan od zu-nanjih vplivov in vendar dovolj blizu Ljubljane. Na se-minarjih, ki bi trajali po približno deset dni, bi se ude-leženci morali osvoboditi telefonov in najrazličnejših kon-taktov.
Drugi predlog, ki naj bi realiziral sodelovanje med go-- spodarsko zbornico in univerzo, je vključeval ugotovitev, da Slovenija potrebuje kmetijski znanstveni center za praktični pouk kmetijcev brez ozira na lastništvo zemlje. Predsednik Krese je ugotovil, da smo v Sloveniji vse pre-več podcenjevali razvoj kmetijstva in pričakovali, da lah-ko vse probleme reši le družbeni sektor. Tovariš rektor je predlagal, da bi se za takšen ceter morali pogovoriti posebej z biotehniško fakulteto. Tovariš Krese je menil, da bi se odnosi z univerzo še dalje razvijali v tem smislu, da bi se gospodarstvo v vseh pomembnejših vprašanjih obračalo na univerzo, prav tako pa je takšno sodelovanje pozdravil tovariš dr. Modic, saj ima po njegovem mnenju univerza bistven vpliv na razvoj posameznih tehnologij. — študentje pozdravijamo sodelovanje med gospodarsko zbornico in univerzo.
—LJ
TRIBUNA STRAN 5
EDVARD KOCeEK:   LISTIMA
ZAVEZANOST REVOLUCIJI
I.
»... 2e nekaj časa se v meni razvija tesnoba, ki ne morem o njej z nikomer spregovoriti in ki ji do-slej niti v dnevniških zapiskih nisem mogel dati ustreznega izraza... Kljub svojemu osnovnemu du-hovnemu razpoloženju dajem nehote prednost ima-nenci pred transcendenco, v sebi razvijam bolj interesnost in napadalnost kakor skromnost in Iju-bezen...«
(Listina, 31. julij)
Nedvomno gre v citatu za eno centralnih mest v Kocbekovi knjigi (Edvard Kocbek, Listina, Sloven-ska Matica 1967). Izkazuje namreč tisto temeljno avtorjevo protislovnost, y kateri se hkrati z njim nahaja vse naše premišljevanje in doživljanje revo-lucije v Jugoslaviji. V tem citatu se srečujeta tran-scendenca in imanenca kot popolni naključji. Ima-nenca kot vztrajanje v narodnoosvobodilnem boju z vsemi možnimi stranpotmi, kot pristajanje na mani-pulacijo interesov, sprotnih projektov, kot polosmiš-ljena dejavnost za obstanek, se v tem tekstu kaže kot prednostna miselna orientacija. Transcendenca kot dolgoročen projekt, kot smisel boja, kot skromnost za dosego bodočih modificiranih svetov, kot predpo-stavka žrtvovanja in kot uveljavitev dihotomije »sred-stva — cilji« — se umika.
Protislovnost Kocbekove literature, bolje vztraja-nja v usodni razpoki sveta, se kaže v tem, da se ima-nenca in transcendenca na drugih mestih v knjigi pojavljata v zamenjanih položajih. Dejstvo, da se av-tor ne odloči za dokončno zaporedje oz. da ne uve-ljavi enotnega kriterija, omogoča literaturo. Kocbe-kova odločitev je na tak način v resnici imanentna, človeška, usodna, polna čarobnega zanosa in ustvar-jalnosti. Ko se odpove vrhovnemu kriteriju za pre-sojo sveta, ko ne pristane, da bi bil svet vnaprej do-ločen po nasilni shemi, da bi ga bilo mogoče izpelje-vati do zadnjih podrobnosti iz ene same točke in da bi bil iz ambicioznosti v sebi koherenten, se avtor odloča za tisti čarobni krog umetnosti, kjer nam je mogoče porušiti proscenium in se popolnoma vklju-čiti v dejanje, to se pravi v dobo NOB. Tedaj šele po-stanemo dovzetni za tisto resnico, kakršna nam je razvidna v Kocbekovem tekstu: »Resnica pa v člove-kovem življenju in v zgodovini nikoli ne živi niti či-sta niti dokončna. Resnica je prav tako revna kakor človek sam .. Nobene resnice ne uzremo v njeni hkratnosti in celotnosti... vsaka resnica je pome-šana s prvinami zmote, in vsaka zmota je spojena z drobci resnice. Kdor torej zgodovinsko resnico postavlja kot izključno resnico in ne priznava njene kompleksnosti, nujno žene svojo ekskluzivnost tako daleč, da ne priznava nobene druge resnice več...« V takšnem pojmovanju resnice pa se pojavlja črv, ki razžira počasi, a z gotovostjo, črv, ki ga Kocbek ime-nuje »tesnoba«.
Masovno pobijanje ljudi je nekaj popolnoma no-vega v našem stoletju. Moderno ubijanje je popol-norna drugačno kot stari masaker. Kot samo ob sebi razumljivo dejstvo smo sprejeli, da je to strašna reč, a potrebna za kasnejšo kulturo. Mnogo ljudi je pri-pravljenih ubijati in prav nič neverjetno ni, da so zloglasni nacistični zločinci po ubijanju v plinskih komorah pomirjeni sedali h klavirju in igrali Schu-berta. Ta strašna oblika transcendence je prisotna že v stavku Jeana Jacquesa Rousseauja (Družbena pogo-ba), ki pravi, da bodo tisti, ki ne bodo ubogali za-konov splošne volje, prisiljeni k temu. V imenu »splošne volje« lahko določena skupina zatira ostale ljudi. Ceprav je moderno ubijanje nekaj drugačnega od »starega masakra«, je sled jasna. »Pogodba«, kjer se vsaka individualna volja zgubi v skupno »splošno voljo« kot osnovo družbe, omogoča Robespierrea. Francoska revolucija omogoča Pariško komuno in Parigka komuna omogoča Oktober. Kompleks vecne pomladi naravnega človeka, ki se predaja izključno senzacijam in živi v dovršenem ravnotežju med po-trebami in viri, ki so mu na voljo, mišljenje, da druž-ba pomeni korupcijo človekove narave, vednost o alienaciji in slutnja o povratku v srečno deželo — vse to sproža revolucijo človeškega duha.
Podobno rezonira Kocbekov »znanec« (str. 230), ki je avtorju za »drugi pol«. Ta »znanec« govori o »dialektičnem zlu. o tistem zlu, ki uporablja do-bro, da z njim doseže svoje demonične cilje. Ime-nuje ga mefistovsko. Pravi, da ni nič novega v zgodo-vini, kajti že Robespierre je pokazal, da najhujše zlo storiš v imenu pravice, najpošastnejši teror pa v ime-nu kreposti...« Kocbek mu odgovarja, da nima »ni-kake pravice, da ga s svojim larpurlartističnim in pasivnim znanjem opozarja na stvari, ki moreš da-nes proti njim nastopiti le scela, dejanski, s popol-no osebno zavezo«. Ko pravi, da je »zažgal za seboj vse mostove in se nikoli več ne more povrniti v do-sedanjo družbo in že dve leti ne pozna drugega ka-kor grozo in zanos, tesnobo in sproščenost, ujetost in svobodo«, Kocbek dodaja, da znančevo rezonira-nje »odločno odklanja, ker ga ima za hinavskega in svetohlinskega«. V tem trenutku, ko se s »popolno osebno zavezo« opredeljuje zoper osmišljanje tran-scendence, ko z lastno odgovornostjo prevzema nase breme »sredstva« do takšne mere, da ga niti ne čuti več kot breme, temveč kot zavestno odločitev in ve-ličastno usodo v enem, se avtor naliaja v navidez-nem soglasju s tisto uvodno izjavo o prednosti ima-rience in v navideznem nasprotju s tistim vpraša-njem ob koncu. ko pravi: »Ali sem res sarao orod-je? Orodje zgodovine, orodje politične sile, orodje kogar koli?« »Popolna osebna zaveza«, imanenca, se sprašuje o smrti: »Naša moč je v tem, da smo ve-dno in povsod pripravljeni na žrtvovanje samega sebe, ko gradimo človeško skupnost.« (543)
Zakaj navidezno soglasje in navidezno nasprotje? Če imanenca ne bi mislila transcendence in če tran-scendenca ne bi vključevala imanence, Kocbekov dnevnik najbrž ne bi bil mogoč. Prav gotovo pa ne
bi bila mogoča NOB. NOB ne bi bila mogoča brez »ekstatične vere v prihodnost«, prav tako ne bi bila mogoča brez pozabljenja na relacijo sredstva — cilji in brez pristajanja na nečloveško danost. če prav ra-zumem Kocbekova izraza »transcendenca« in »ima-nenca«, se tedaj v neki posebni človeški temperaturi »popolne osebne zaveze« obe miselni orientaciji po-krivata v tisto zgodovinsko pozicijo, ki ne prenese vrednostne obsodbe in katere dimenzija je ravno »tovarišija«.
S tem ko uveljavimo kriterij lastne odgovorno-sti t. j. popolne osebne zveze, se na nek način znaj-demo v usodni odprtosti, poloti se nas nemir, neka posebna tesnoba se nas oklene. Pomoči ni v brezpo-
Srečanje revolucionarjev: Che Guevara in Tito
gojni veri, kajti neprestano je prisotna nevera, izvi-rajoča iz zgodovinskih skušenj in lastne bojazni — veže nas samo še nekaj' »skupnega«, kar pa še ne pomeni zavezanosti identičnemu cilju, ampak nekaj bolj »osebnega« — tovarišija. Mimo miselnih siste-mov, mimo racionalne opredelitve nas povežejo skup-ni dogodki, čustva, ki jih v nekem trenutku skupaj doživljamo.
II.
»Smisel preteklosti torej ni nikoli za vedno do-ločen, z neprestanim obnavljanjem v sedanjosti ga je treba vedno na novo izpodbijati, mu oporekati in na novo določati...«
(Spremna beseda)
V zvezi s tem citatom §e hočem spraševati o per-manentni revoluciji. Upornost človeškega duha je ne-dvomno ena od gonil premikanja zgodovine. S tem, da nam Kocbek posreduje resnico nekega zgodovin-skega upiranja, se nam to pokaže blizu in naše. Na ta način Kocbek uveljavlja nenehno prisotnost zgo-dovine in njeno referentnost z ozirom na naša strem-ljenja po modifikaciji sveta. Blizu in naše postaja to upiranje vsebolj, ker je svet naše (moje) generacije nastal na temelju tega upiranja, posebej pa je to res, ker se obljuba o prenovi sveta ni do kraja izpol-nila in se na nek način še vedno čutimo zavezani tej obljubi. Tovarišija in celoten sklop revolucio-narnega dejanja postaja skoz to mitičen (neresni-čen) in naš odnos do obojega sakralen. Sakralen po-staja vedno bolj, kajti obljubljena dežela se vse bolj oddaljuje, aktivizeiji propada, tovarišija se megli, ljudje postajajo monade, ali povezani v ozke inte-resne grupe. Struktura sveta se z ozirom na totalen program pred oz. v revoluciji ni modif-icirala, za-torej se sprašujemo po dveh tirih:
—  ali revolucija zaradi deviantnega značaja svoje poti v moderni čas ni realizirala svojih 'deviz in je v odnosu na sodobne ekonomsko-kulturne strukture samo pol-uspešna;   potem se  seveda  obnašamo  na-sproti njej po eni strani na sakralni (slepo zavero-vani) način, po drugi strani pa na način resignacije nad revolucionarnostjo;
—  ali revolucija 1941—45 pomeni le akt ustvar-jalne volje, medtem ko revolucija ostaja odprta za nove projekte in ohranja ustvarjalno voljo za nadalj-njo izgradnjo humanih odnosov, za osvoboditev dela in očlovečenje človeka;  se torej revolucija nadalju-je, postaja čedalje možnejša, bolj fleksibilna in prak-tična (praxis).
Kakor sta oba načina spraševanja prisotna in upravičena in ju kaže ohraniti zaradi nenehnega kri-
tičnega preverjanja, se zdi, da se vendarle najbolj upravičeno opredeljujemo za ustvarjalno voljo z vse-bino humanizacije odnosov; posebej še je takšna opredelitev logična z ozirom na Kocbekovo knjigo, ki vseskoz uveljavlja kreativni kriterij z vsebino raz-krivanja preteklosti za boljso sedanjost.
še odločneje in eksplicitneje se Kocbek za takš-no pojmovanje zgodovine zavzema v Strahu in po-gumu: v vrsti omahovanj med obema (med itnanen-co in transcendenco), v premagovanju in preseganju obeh se namreč avtor opredeljuje za stalno prever-janje toka revolucionarnosti, in sicer na način mo-ralne odgovornosti, na način etične discipline, ki je predpogoj za družbeno sožitje in za ustvarjalno voljo.
Lastna samozadostnost, to, kar Kocbek duhovito popiše kot meščansko idilo svojega »znanca«: črna kava po kosilu, življenje med knjigami; v tišini, kjer ni groze ne tesnobe ne strahu ne divjaštva in ne po guma, v zvonkem potrkavanju domačnih predmetov, v pretakanju enovitega časa, v kramarjenju z vsakda-njostjo; ustvarjalna lenoba, odklanjanje misli na pri-hodnost, krušni počitek, zavračanje projekta kot ira-cionalnega izrastka življenja — vse to skrkne vase, ko je govor o Che Guevari, o Vietnamu, o temeljni svobodi ljudstva, da si modificira svet.
Ne slepa vera, temveč vera v spreminjanje. Ne sakralni odnos do revolucije, temveč revolucija. Vztrajanje v tistem temeljnem človeškem razkolu med strahom in pogumom, med imanenco in tran-scendenco. Misliti razpoko sveta. Vztrajati v njej. Odpahniti duri zgodovine, nič nas ne zapira v pretek-lost, nič nas ne določa za prihodnost. Kvečjemu zave-zanost preteklosti in prihodnosti na način tovarišije. Ali kot pravi Kocbek v Pogonu: »Lov je vesoljen in človek izdan, (groza je urna, pogum prikovan.) Streli se rušijo, trga se plaz, (krinka je padla, smrt gleda v obraz.) Duh me zapušča, telesa sem poln, (zemlja je morje, življenje je čoln.«
D. Rupel
MLADA POTA ¦fSJ KULTURA
Mlada pota, priloga Mladine, v slovenski periodi-ki zavzemajo posebno mesto v dvojnem smislu: pr-vič po obliki in po načinu izhajanja, drugič pa po specifičnosti svojega sodelavskega zaledja. Vprala-nje o Mladih potih je vprašanje o prirejenosti oziro ma neprirejenosti takšnega medija takšnemu zaled-ju ali drugače: ali je ustvarjalni potencial ustrezno izkoriščen in primerno izražen v tej obliki?
MoČ zaledja mora biti odločilna za to, kakšno mesto zavzema publikacija med ostalimi publikaci-jami, z njo je utemeljena tudi upravičenost do sred-stev, ki omogočajo ostvaritev delovnih potreb. To načelo ni nič drugega kakor posebna izpeljava na-čela o ravnotežju med potrebami in razpodelitvijo sredstev v socialistični družbi. če načelo primerjamo s položajem, v kakršnem sopejo MP že štiri leta in dlje, se nam razkrijejo dejstva, ki sugerirajo nekaj splošnejših ocen o odnosu do slovenske kulture na-sploh. .
Oprl se bom na resume, ki ga podaja uredništvo v zadnji številki MP. TJredništvo poudarja že dolgo-letno potrebo po reviji, hkrati pa pada v resignacijo spričo dejstva, da »se komaj najde denar za številko MP v sedanji obliki«. — Pomen dejstva, da list ve-getira kot priloga, pa ne more biti dokončno izčrpan zgolj z ugotovitvijo, da ni denarja — če pa po dru-gi strani vemo, da se najdejo sredstva celo za zelo razkošna, malo pretenciozne in po meri profitistične-ga snobizma urejene, a kaj lahko pogrešljive izdaje.
Da bi razumeli sedanji položaj MP, se nam je treba vrniti v rojstno leto sedanjih Mladih potov. — Kdor se spominja, nam je bila tedaj že obljubljena samostojna revija. Ker je bila stvar že dolgo aktual-na, je Tribuna dala povod za razpravo. Na kasnej-ših srečanjih z mnogimi sodelavci in predstavniki šolskih ter pokrajinskih mladinskih glasil, sta bili eksplicirani dve možni varianti nove revije: ali tra-dicionalno mentorsko urejevana ali novejša, »gene-racijsko« zamišljena. Prevladal je privid revije »mla-dili za mlade«. Zadnji razširjeni sestanek v decem-bru 1964 se je v celoti izrekel za ta koncept, (pri če-mer k celoti ne prištevam prisotnih članov CK ZMS, ki so bili zelo ambivalentno tempirani).
Pretres mentorske koncepcije je na eni strani povzročil čisto osebno užaljenost pri starejši gene-raciji, ki se je utemeljevala z zaslugami preteklega le-ta. S tem pa, ko so se stališča »mlaflih« na ta pose-ben način soočila z načelom zaslug preteklega dela, so bila po tej strani avtomatično vključena v veliko intrigo, ki se je spočela znotraj centralne slovenske revije oziroma DSK, po svojem značaju pa močno prerasla njune formalne okvire. To pa eni strani.
Drugi del variante, ki je slonela na spoznanju o neustreznosti mentorske revije spričo deklarirane sa-moiniciativnosti y družbi, je zagovarjal koncept, po katerem naj bi bili upravljavci revije njeni so-delav-ci v skladu z načelom o pripadnosti lastnine komu-nikacijskih in proizvodnih sredstev. Tudi ta del va-riante se je po drugi strani kompromitiral kot parti-cipacija na veliki intrigi, ki jo je rodila situacija, ta-krat formulirana kot »kriza nezaupanja«. Intriga je bila v tem, da je del posebnega interesa postal na osnovi posebnih prikazov in stališč splošni interes, spričo katerega so vsi ostali posebni interesi postali zgolj posebni, neasimilirani in tako problematični. Tako je mentorski koncept našel »tovariše y nesrp-či« pri užaloščenem splošnem interesu, ki je tedaj ukinjal vse problematično, s tem pa tudi plediranje na revijo »mladih za mlade«. Sedanji položaj MP kot priloge je torej treba razumeti kot zastarani in pozabljeni »kazenski status«.
Ta retrospektiva je potrebna zato, da oživimo obljube, ki so pozabljene iz časa, ko so bile glave še razbeljene, in da prikažemo, kako je brez tehtne-ga vzroka pobralo Mlada pota kot revijo v takratnem kulturnem cirkusu, iz kateregra so izšla kot spaček.
nadaljevanje na 12. strani
Odprta vrata so velika težava, predvsem zaradi najrazličnejše stopnje odprtosti. Lahko so odprta le za prst in takrat jim pravimo priprta, lahko so odprta za dva prsta, kar se imenuje priprta vrata samo v pogovoru površ-nih Ijudi, sicer jim pravimo vrata, odprta za dva prsta, potem so vrata, ki so odprta za tri prste in le redkokdo jih imenuje priprta vra-ta, marsikdo pa utegne reči, da so odpra za dva prsta, medtem ko so v resnid odprta za tri prste, nato so vrata, ki so odprta za štiri prste in ki v ustih velikopoteznih Ijudi dobi-jo naziv polodprta vrata, kar seveda ni točno, in ni nič bolj točno, kot če rečeš priprta vrata.
Toda stvar z odprtimi vrati je brez pome-na, gre predvsem za žensko. Pa ne za tisto iz Kanade, ki me je povabila v ženevo in tudi ne tisto, ki se že tri mesece zaman trudi, da bi jo sprejeli na Berkeley. Gre za popolnoma novo žensko. Za žensko brez primere. (Stvar z odprtimi vrati je stranskega pomena, čeprav je ne kaže zanemariti v začetnem delu.J šel sem torej k tej tretji ženski, pozvonil sem, se predstavil s kar se da treznim in globokim glasom ter začel o odprtosti vrat in o tem, kakšne zmote utegnejo nastati zaradi nena-tančnosti ter kakšne nezgode zaradi prepiha. Poslušala me je z zanimanjem, čeprav bi, če bi jo primerjal s tisto iz Kanade, potegnila krajši konec, o tem sem prepričan. Z ono iz Kanade sva šla celo tako daleč, da mi je sku-hala kavo in me obdarila z nežno ročico pred spanjem. Nerodnost je bila v ostalih štirih pri-sotnih ženskah v istem kupeju, namreč v oni, ki je hotela na Berkelep in ostalih treh, od katerih za eno nisem popolnoma jjotov, če je bila ženska ali moški. če to podrobnost zane-maritno, kar lahko po zgledu mojega brata sto-rimo brez sleherne škode, torej, ostali dve, po-leg že navedenih treh, od katerih se za eno ne ve, sta bili mati in hči, od tega je bila mati precej zanimivejša od hčere, čeprav starejša od te za kakšnih trideset let, in če vzamemo, da je bila hči, vljudno rečeno, v najboljših le-tih, tedaj lahko mirno rečemo, da je bila mati, ki je bila sicer zanimivejša, najmanj sedem-deset.
Ta
sedem-deset-letna gospa je skakala gor in mala
dol po spalnem vozu. Francozinja po rodu
Angležinja po petdesetih letih življenja
v zakajenem
(Londonskem predmestju) tako rekoč je plesala can-can in ko je nekdo predlagal njeni hčeri, Tiaj ga obi-šče v njegovi spalnici, se je razburila: ti svinja je
rekla jj
V resnici bi pa hotela tistega krepkega Ita-lijana zase.
Njena hči je bila dolgočasna in se je raz-burjala, kadar sem prijel Kanadčanko za roko, rekla je, namreč, da ne more spati, kaj bi, se je zmrdovala stara, mladi so, tudi jaz sem bila nekoč mlada...
Zadeva z ženskami iz vlaka je povsem nepomembna, gre za tisto, ki sem ji razlag al glede odprtosti vrat in podobne neumnosti. Torej, n ajprej jo kaže opisatl Nje ne oči so svetlorjave, če g teda v travnik in išče štir iperesne deteljice. Nekolik o temnejše postanejo, če je
* Is!»?e5erv«čef
Seveda so njene oči lahko tudi modre ali zele-ne, vse je odvisno... Oči, ah ti stekleni stolpi, pridne mravlje, prodirajoče v sleherno meso, zabadajoče se v sleherni snop slame, speče na travnikih in v kozolcih, v gorah, pod snegom, ko skopni, se pokažejo kot polžje tipalke, na pecljih, vzravnane kot periskopa, kot vohun-ski trik spod morja, podmornica, kapitan Grant in njegovi otroci, oh, česa vsega se spo-minjam v njenih očeh, njene oči se spominja-jo celo vojna, tistih pravičnih, za našo stvar in onih, ki so jih za kontra-propagando vrteli po televiziji.
Spoznala sva se na nekem plesu, kjer je bil strašen prepih. Bil je tak prepih, da ji je dvi-galo krilo do sramotnih višin, videlo se je je celo tisto belo, kar je ponavadi skrito, na-mreč čipkasto naokoli-uvezeno perje, ki drži pokoncu nogavice, da ne zdrsnejo. Rekel sem, glej, to je strašen prepih in vrata se kar na-prej odpirajo in zapirajo in kar naprej so pri prta, polodprta, zaprta na stežaj odprta, glej, zapri vendar, prijatelj, sem rekel, saj to ni več
ničemur  podobno,   saj   sploh  ne   moreš   več ugotoviti, za kakšno stopnjo odprtosti gre.
Nato sva se razšla in zamišljeno si gledala predse, jaz pa sem srkal pivo (Pilsner, Hof-braau, Tuborg) alt kaj in sem si rekel: danes se ga nažrem, da bo kaj, ne mara me več, le pozabavala se je z mano.
Na vlaku sem srečal Miesa Van der Rohe, ki je šel ravno zidat neko vilo, ob nekem za-močvirjenem jezeru, da bo treba dodati mre-že za komarje, je dodal, jaz pa sem premišlje-val o tem, kako imenitno bi se midva zaba-vala, kako bi napovedala vojno komarjem in tvoje oči bi se hahljale, rezgetale bi od smeha, joj, s kufoavnicami 'in z nogavicami bi šla nad-nje, jaz pa z očetovim klobukom šešir, ki ga ne nosi več, ker so mu vsi rekli, da je sme-šen (v resnici pa je bil videti kot kak kavbojj, komarji in čevapčiči, ogenj jih prežene, bi rekla in Mies Van der Rohe bi nama gradil hišo iz belega betona na stebrih, z majhno te-raso na jezero in bele breze v ozadju bi bile za bele breze v ozadju, kako lepo, če je ne-kdo za to, kar je v resnici. Mies van der Rohe je sedel na stolu, ki ga je sam projektiral in je žvečil kuhane kostanje, jaz pa sem gledal ven in sem se nasmihal avtomobilom, ki so morali čakati pred zapornicamu
tako žalostna, sprašujem, kaj vem, pravi ona, kaj pa jaz vem, samo enosiavno ne da se mi. Nato sva imela pogovor:
Jaz: Ali si že videla tisti fUm? Ona: Ne!
Jaz: v redu, blazno v redu.
Ona: Pa ti? Si ga videl?
Jaz: Aha!
Ona: Veš kaj, nekateri f&mi so pa tako za-nič.
Jaz: Pa so res, čisto zarič. Nekateri pa še prav posebno.
Ona: škoda denarja.
Jaz: Denar škoduje!
Ona: Moj oče pravi... ah, saj ni važno, kaj pravi.
Jaz: Kaj pravi?
Ona: Veš, on hodi okrog, je bil že v Parizu in na Madžarskem, posebno na Madžarskem,..
Jaz: To pa že... če hodi... mislim...
Ona: Veš, on je tak pošte&jak.
Jaz: To pa rad verjamem,da je...
Ona: Ne more spati... ponoči mislim...
Jaz: Veš, včasih jaz tudi ne morem spati... včasih mislim nate...
Ona: On je strašen pedcnt, nič mu ni do-volj... kaj si rekel?
Jaz: Nič, nič, samo mahal sem s klobu-kom...
Ona: Se mi je zdelo, da si nekaj rekel...
Jaz: Kje pa... samo mahal sem ...
Ona: In ko je bil zadnjič v Budimpešti, je bila ravno neka revolucija...
hurjastih kroglic, da brizgne, da se posvinja cel travnik, smeh in zmeda, kje so kozarci, hu-diča? Kje so kozarci. Moet & Chandon? Pijan sem, Ijuba moja, pijan tvoje lepote...
Ona (pride iz kuhinje): Daj no, daj no, kje imaš tisti čevapčič?
Jaz: A... kaj... že... zdrknil je...
Ona: Ne no, ne tukaj...
Jaz: Veš, nekoč, sem hodil po tujih kra-jih, daleč od tukajšnjih navad, mislim, čisto drugačni Ijudje, čisto drug svet... vroče takole ob treh popoldne stojiš v vrsti pred blagajno za podzemsko železnico, mislim, čakaš in gle-daš okrog sebe in naletiš na čudne obraze in gledaš in gledaš iri gledaš in ti sploh ni dolg-čas, namreč oči vedno zdrknejo z enega ria drug obraz, neprestano drčiš in se ne utrudiš, seveda, če ti ni slabo, to je potem neprijetno,
0 ODPRTIH URATEH, 0 UROČim, 0IIBU
MATERIIII0 ZM. ZA KATBIO DflE
Toda zaustavila me je narava in posttl sem žalosten, spomnil sem se planin in neke koče ki mi je baje obljubljena v dedovi oporoki.
Moj ded ni maral sveta, sato ga je sovražil.
Ker sovražiti še ne pomeni vstajati ob petih
¦ zjutraj in kleti naglas, se je moj ded predajal
ugodju,   ki ga je nudila dota  njegove sopro-
ge,  moje mlado  umrle  babice,  ki ima danes
grob med cipresami. Ta babica je imela tovar-no čevljev in moj ded je bil vsaj topogle-dno preskrbljen do konca zivljenja. če ne bi imel rahitičnega tajnika, bi lahko kupil neko zdravilišče na češkem in jaz bi lahko delal avantgardne filme. Toda...
Toda pogum velja. Nekega večera sem se splazil po cesti do njenega letnega domovanja pri nekem kopališču in sem si mislil: oh te njene oči. Planine so kot ošiljeni svinčniki,\ če jih gledaš pod drobnogledom. Ošiljeni svinč-niki z radirko na koncu, ki jo požreš, med-tem ko si živčen. Torej planine so me vedno privlačile od zunaj. Od daleč in od zunaj. Ko sem šel do vznožja in sem jih gledal, kako so se povzpele nadme in nič nimajo od tega. To je strahotna požrtvovalnost, povzpeti se nad koga in nič imeti od tega.
Začel sem seveda z odprtostjo vrat. Ona me gleda in si nekaj brklja po očeh. Kaj ti je nekaj padlo notri, rečem in sem že zraven, či-sto zraven. Lahko voham njeno sapo, nič zada-ha, nič, oj, beri, beri štiriperesne deteljice, ni-kar ne nehaj, kajti jaz sem tako neroden. Iz-pulila sva čebule in posvaljkala meso, zakurila ogenj in jaz sem mahal z očetovim klobukom šešir, da bi se prijelo. Ona je skakala okoli in nabirala dračje.
dračje dračje dračje dračje dračje dračje dračje dračje dračjedračjedračjedračje
Nato nastopi-jo problemi. To je vedno tako, najprej vse v redu, nato problemu Zakaj si
Jaz: že vem, to je tista, ki jo ima nek moj profesor na steni....             I
Ona: O ne, ne more biti, ne more biti ti-
sta...
Jaz: Točno, Idliko je kakšna druga...
Ona: Verjetno bo kakšna druga.
Jaz: Torej... kaj...
Ona: Nič, samo pravim, da je bil ravno tam, ko je bila neka revolucija. Moj oče je zraven pri vseh revolucijah. Pri vseh...
Jaz: Zakaj?
Ona: Zakaj pa ne?
Jaz: Ali je bila v Parizu tudi kakšna revo-lucija?
Ona: Jasno.
Jaz: Francoska revolucija?
Ona: Jasno, katera pa? Jaz: Veš...            ,
Ona: A? Jaz: Torej... Ona: Kaj?
Jaz: Ah nič, samo mafiam. Ona: Se mi je zdelo, da hočeš nekaj reči. Jaz: Kje pa...  samo maham s klobukom šešir, ki je od mojega očeta, pa ga ne nosi. Ona: Zakaj pa ne? Jaz: Pravi, da je smešen v njem, Ona: Kdo je v njem? Jaz: Moj oče. Ona: Ne, mislim klobuk.
Jaz: Jaz pa mislim svojega očeta...
Ona: Kaj ti pa je danes?
Jaz: Prosim, tale košček mesa, vsak čas bo pndel skoz luknjo ...
Ona: Prosim, drži ga malo, jaz takoj pri-nesem vilice.
posebej če ne preneseš podzemske železnice, najbolje je gledati v sprednji vagon, kako se zvija po ovinkih, hočem reči, ko ne vidiš več skoz vsa okna do prvega vagona, ampak se nenadoma stvar prelomi in gledaš samo v ne-kaj preostalih obrazov, kar jih je ostalo v vi-dnem polju za oziroma pred tvojim vagonom, to še gre, to ni tako neprijetno, kot če hočeš sproti prebrati vse reklame o posebnih spod-njih hlačah, ki te ne stiskajo, temveč so mehke, oj, mehke, kot špinačni listi, skoraj kot puh...
Nato je vstala, bila je kot prva hoja, ne-kaj otročjega, spomnila me je mojih vnukov, kako tečejo, kadar me zagledajo, povedali so jim glede oporoke... šla je, rahlo zibaje se v bokih, v svetlomodrem krilu, noge so bile kot dve steklenid šampanjca..
— Jaz: Kje si, deklica, lahkonoga gazela, kje imaš svoj šampanjec, kam si ga odšla iskat, kje imaš svoj privatni izvir, spominjaš me mojih vnukov (ki čakajo, da umrem), daj, pridi na moje atletične prsi, daj da se obja-meva s šampanjcem, da vzbr&ti z dna šop me-
In o steznikih, kako se privijajo in nič ne bolijo... In o cigaretah, ki so samo za potent-ne moške... In o letalih, v katerih se pelješ udobneje, hitreje, seksualneje in še vmes te posadijo na Bahamske otoke, kjer je nežna sa-pica in mehka glasba...
Zakaj mi nisi povedala, da je tvoj oče v no-rišnici?
Ona: Saj res, zakaj?
Jaz: In da se mu je zmešalo od revolucij?
Ona: Kaj pa'je potem? Sicer pa on sploh ni moj oče.
Jaz: Kaj pa je?
Ona: Moj brat.
Jaz: In zakaj tvoja mama dela pri Kurivu?
Ona: Jaz ne vidim v tem nič slabega... Bodi dober z mano, jaz sem sirota uboga, gar-jeva ovca, preganjano dete, s strganimi noga-vicami hodim okoli, brez modrčka in v gumija-stih čevljih brez varovalne plastične površine, nikdar se mi kaj pametnega ne zgodi, vedno samo neumne stvari, skrbi, potegavščine in pe-trarkizmi...
Jaz: Nekoč sem se peljal z vlakom in z me-noj sta bili dve šenski, mati in hči, mati je bila sedemdeset in je skakala gor in dol in ko
smo prišli v Niirnberg je vila roke in se spra-ševala, čemu je to podobno, da so jo spravili v Niirnberg, nihče je ni mogel potolažiti, niti tista iz Kanade, niti tista, ki se je trudila na Berkeley.
Sedim na mizi za biljard in pod dlanmi, ki se naslanjajo na leseno površino, se nabira vlaga. Sonca ni mogoče zapreti, da bi prihajal samo hlad, vsepovsod je vse odprto, toda zrak se ne gane, lasje so se sprijeli in od časa do časa začutim pod pazduho, kako zdrsne kaplja znoja. Asfalt se topi, drevesa je vzelo, leno se pomikam po parketu, ki škriplje, po nosu pride samo zatohla sopara, na teme pritiska... Soba je v polmraku, pohištvo je porumenelo in le sem in tja zamigota kakšna bela pega. Sedem in začutim, kako se mesto, ki ga vdiram, po-časi topi pod mano, čutim, kako gori, iščem hladne blazine, toda tako naglo so spet tople, mokre, polzijo pod roko, kadar se nasloniš na
tkanino, ne obstaneš v njej, temveč se spočr makne na rob, tako da si ne upaš vztrajati v tej nedoločni poziciji dlje časa, popraviš se, toda napor ti iztisne nove količine znoja in ko se umiriš, čutiš, da se vse na tebi giblje v ena-komernem ritmu srca.
—  Prideš, sem ji rekel, — prideš danes zve-čer na stalno mesto...
— Da, pokimala je in se zagledala vame, kot bi moral dodati kaj pomembnejšega...
—  Torej... bila je in ko sem bii že nekaj deset metrov stran, sem premišljeval, ali naj se  obrnem.  To  bi  zagotovo  pomenilo  nekaj. če bi namreč tedaj obrnila tudi ona, potem bi se ne mogla zadržati, da ne bi planila nazaj. — Ne morem tako, bi rekla in jaz bi obstal. Zdrvela bi čez cesto,  ne  da bi se prepričala glede avtomobilov...
Ležim vznak in polknice so primerno za-prte, soba je prašna, delci so posebno vidni, kadar jih ujame žarek sonca, zgorzim se nad količino prahu, ki ga jem poleg stalnih obro-kov vinjarije, ki jo pripravi teta Luiza, pa ne tista, ki je doma na Siciliji, in ki si je letos zgradila novo hišo ob Tirenskem morju. Teta Luiza je pravzaprav moja stara teta, to se pra-vi teta od mojega krušnega očeta.
Glasba me razburja, poleg piva pa mi sploh povzroča nadpovprečno potenje. Posebno če se moram sklanjati po steklenico k tlom in potem se moram povrhu vsega še zravnati, ker ste-kleničinega vratu ne moreš nastaviti na usta v ležečem stanju.
Njene oči so bile rjave, zelo rjave, vedno, kadar je gledalo travo in kadar sva se kdaj spogledala ponoči. Njene oči so bile kot dva
kamenčka, ki sta se po kakšnem čudnem na-ključju izgubila iz mozaika v S. Vitale v Ra-venni. To je čudno. To je zelo zelo čudno. Ta-krat je bila še pri meni, spominjam se, da sva govorila o neki izgubljeni pesmarici, ki jo je hotel imeti njen profesor za petje nazaj v najkrajšem času, tedaj sem pogledal vanje in sem si rekel: ravno takšne so!
Timothy je pel stare galske pesmi in sod piva je počival na njegovi postelji, ko sem jo videl prvikrat. Takrat je še nisem poznal in tudi srečala se nisva. Brskal sem po svojih starih potovanjih in se spomnil tistega moza-ika: tista ženska na mozaiku je bila debela in pregrešna, v levi roki je držala goloba, za ka-terega bi rekel, da je bil mrtev, kajti stiskala ga je za vrat, imela je gole prsi in kratko krilo, kolena pa rdečkasta, kot bi prej dolgo klečala. Njene oči so bile seveda nekaj posebnega.
Stos je seveda v preteklem času. Namreč: »bila je«. Danes ni več. Zato je več razlogov:
1.   Povozil  jo je avtomobil nekega nedelj-skega popoldneva na Bledu.
2. Poročila se je (z avtomehanikom?').
Prva možnost je izčrpno podana v neki drugi prozi. Bilo je takole. Bila je sama v ne-kem hotelu, nakar je šla brez glave na cesto. In jo je zmečkal Taunus 12 m. To je bilo po-šastno, kajti v resnici mi je bilo dosti do nje. Bil je pogreb, na katerem so bili tudi tovariši s CK-ja.
Druga možnost sega v socialne sfere, ki jim nisem kos. Zato bi lahko tu tudi zaključil. Kar seveda ne bom storil. Ostane še lep kos potice iz oddaljene zgodovine, ki o njih poklicni pre-tekličarji previdno molče.
... Dirkalni avtomobil dirja, nekdo teče zra-ven, ženska si trebi nos, motor tudi, nekdo prehiteva, že spet bo nesreča (kako podobno), Kanada zmaga nad Zenevo in Berkeley ostaja nezavzeten. Domenico Vespucci je bratranec in ni odkril Amerike. Zato je ostal brez penziona. Ceprav. .-r nekateri viri pravijo, da se je prav dobro znašel z nočnimi lokali. Materi padlega partizana je odzvonilo 1945. Zato je šla spet v hosto. In rjave oči ostajajo le spomin na neke čevapčiče. Zato je že znova poletje, je že zno-va rjavost oči in znova nekaj podobneta tisti ženski, za katero pravzaprav gre.
Dimitrij Rupel
12. STRAN TRIBUNA
PREDMET, Kl SE OHRANJA
To, da se predmet ohranja ima, vsaj danes kaže tako, v svoji osnovi neko humano sporočilo, nek pri-vid usojenosti današnjega človeka, ki mu njegovo potovanje proti prihodnosti prinaša izenačevanje v niču, popolno uniformiranost življenja in mišljenja, ki bo možno ob popolni sistematizaciji in antiorga-ničnosti čutenja. če za hip opustimo profetske vizi-je in njihovo današnjo opredeljenost, potem se bomo usmerili k ožjem problemu, ki ga nakazuje odnos med predmetom in njegovo upodobitvijo in tistemu hotenju, ki se izkazuje v smeri čiste likovnosti kot izginjanje predmetnega. Vendar naj bo takoj jasno, da pri potovanju v smeri ugonabljanja predmetnega ne gre za vprašanje popolne brezpredvietnosti. Gre za zelo precizno dogajanje, ki poteka v smeri izginja-nja predmeta, ko se leta pretvarja v barvne sheme in nerazvidne kube, potem pa se izlije v čisti likovni razprostranjenosti, ki je niti mehanično rob slike ne omejuje. Dogajanje, ki nam je vidno, se izvija iz ostrine predmetov in postaja samo valovanje, preli-vanje, gibanje. če sedaj s te točke pogledamo slike Franceta Peršina, bomo takoj razločili, da se v plo-skvi organizira tenka, povsem enovita pripoved, nekaj, kar se včasih pokaže na malo bolj opredeljen »so-ciološki« način kot medalja, kot tarča, kot vse, kar vodi v umetnikovo neposredno sodelovanje v sploš-nem dogajanju. Vendar bi bilo povsem nespametnc sklepati na podlagi upodobljenih znakov na novo duhovno v umetnosti, ki bi se uresničilo v avtorjevi pripovedi. Predvsem zato ne, ker predmet ne nasto-pa na isti način kot v čisti literarno usmerjeni izja-vi. Predmet ne deklarira svojih posebnosti, ki ga usmerjajo v neko določeno miselno kategorijo, ko-maj da je diferenciran od drugega upodobljenega na način osebnih lastnosti, posebnosti, ki ločijo različ-no strukturirane predmete med seboj. Celotno ozad-je upodobljenega, ki ga konstruira gledavec, je se-kundamega značaja glede na celost upodobljenega, saj je samo po sebi prepuščeno gledavcu, njegovi iz-biri, le-ta pa je naključna, poljubna. Obenem pa se avtor sam spušča v svet upodobljenega: tu mislim na jasno oblikovano zavest o različni strukturi, ki se ustvarja v razpredanju oblikovalnega mišljenja — v tem primeru je izrazito humanistično — in tudi nosi vsa obeležja vplivanja, ki je izraženo v enostav-ni, tenkoplastni pripovedi, kar nam kaže navezanost na trdno, točno izmerjeno in izdelano pojavnost upodobljenih predmetov, ki naj ne dopušča drugega kot indiferentno ozadje, barvno uglašeno, monotono. Zaradi barve enotnosti in njene funkcije kot zajema-nja celotne razsežnosti upodobljenega, saj je vselej podlaga, ki se vanjo izgublja ostrina upodobljenega predmeta na točkah, ki jih je moč razviti v nič ozad-ja, raste nujnost, da se nam predmet pokaže v jasni luči, da postane razviden, uporabljiv, da postane tako (znova) dostopen našim namenom. Matematič-na preciznost upodobljenega je lahko dvojne narave: prvič, nastaja v smislu ponovnega konstituiranja predmeta s vsemi njegovimi osebnostnimi lastnost-mi, ki jih izvede slikar v individualnost, ali v novej-šem času v pluralistično ravnovesje grupnih elemen-tov, kar js mogoče zasledovati skozi vse opartistično ustvarjanje (tu je razvidna uniforma likovnega ele-menta, ki omogoča običajno funkcionalen sistem, ki je enoplastno pluralističen) in drugič, vztraja v na-menu, da se predmetno usmeri v grupno, se pravi, da se nakažejo vsi odnosi predmeta z okolico, kar jemlje predmetnemu možnost individualnega in ga po izvršenem postopku poriva v skupnost (tarče), ki je ali čisto barvno osnovana (Delauney: barva gra-dij ali izvedena iz trdnega, latinskega reda v kaos zvez, odnosov. Peršinova pot je zelo spretno laviranje med obema možnostima: vidimo, da se nagiba bolj v predmetno, ki je pregledno in ima kot znamenje svoj literarni nasledek, nek pomislek izven obliko-valnega^ mišljenja (v strogem pomenu), ki posega v splošno kar ustvarjavca obkroža, ki sega torej v variacije duhovnega, kakor se pač le-to vsiljuje raz-lično usmerjenem gledavcu. V tem trenutku, ko na-stopa predmet kot znak, ki vztraja v stanju nosivca pomena, je razumljiva tudi naša pozornost njegovi zunanji pojavnosti, površini, vsemu, kar ga lahko pri gledavcu zaznamuje v tej ali oni smeri. Pomen se tako prenese na razmerja: s tem pa se ustvarja med predmeti, ki nastopajo kot znamenja, poseben odnos (dominanta), ki ga podpira enotna barvna zasnova ozadja upodobljenih predmetov, od dovolj močno zastavljene temne, rdečkaste podlage, preko razsve-tlitev, sivih, monotonih, torej nikakor ne ostro učin-kujočih, takih, ki bi zajemale prostor intencije gle-dalca, ta naj bo usmerjena v vrhnjo strukturo, v zna-menja, in pa sistemska točnost in jasna grupira-nost razstavljenih variacij upodobljenega predmeta. V gledavčevem delovanju, usmerjenem v izbiranje razstavljenega le ni tolikšne svobode, kot bi si prvi trenutek mislili. Kljub zamisli o enotnosti oblikoval-nega mišljenja so nekateri predmeti izvzeti iz mno-žice zvez, ki sestavljajo pripoved in ustvarjajo, kakor že sama njihova postavitev priča, nasilno urejenost, ki prehaja inspiracijo oblikovalnega mišljenja z do-minanto, z določenim hotenjem, ki ni čisto likov-no, ampak se ozira po svojem predmetu in takšno pozneje tudi dobi pomen saj vnaša red in disciplino v poljubnost nastajanja gledavčeve predstave o tem, kar samo naslikano je. če se spomnimo zgoraj pove-danega, gre ob tej urejenosti v sekundarnem pome-nu, v drugotni akciji, za prvinsko Azbiranje. V koli-kor se kaže kot vzporedno avtorjevi pripovedi — upoštevati moramo tndi najbolj smešna naključja —• dosežemo mrtvo točko. Ker pa se upodobljeno ne kaže na način enosmernih znamenj, saj dogovor o vsem, kar predmet lahko v taki obliki zajema ni mogoč, se odpira gledavcu možnost preseganja (ro-ba slike) upodobljenega, a ne v primarnem pomenu oblikovnega poustvarjanja, marveč v literarno zasno-vanem razširjanju vidnega. Tako ohranja Peršinovo slikarstvo neprestano zvezo s predmetnim svetom, ki se nam kaže kot precizno izdelana metrično obliko-vana skupnost upodobljenega, katere humano sporo-čilo fprivzemimo si znova to možnost) govori o do-§ajanju, v katerega smo vsi vpleteni.
Razstava del Franceta Peršina v Mali galeriji je odprta vsak dan, razen nedelje, od 9. do 20. ure.
Tomaž Brejc
SODOBNA HRVAŠKA UMETNOST
Napišimo kaj o vizualnih artiklih na razstavi Sodobna hrvaška umetnost v Moderni galeriji v Ljubljani.
Plastika z imenom Aluminij — središče (1966 Vjenčeslav Richter) visi na vrvici s stropa v sobo. Sestavlja jo množica aluminijastih cevk, ki jih druži sporedna lega v dve smeri. Družina cevk je podob-na krogli. Roka aluminij zavrti, oko gleda, kar se godi. Zgodi se tudi, da svetloba v enem trenutku kroga posije skozi odprtine cevk.
Gledalec ne vidi drugega kot gibanje plastike. Gibanje plastike razloči po razmerju gibajoča plasti-ka — mirujoča vrata sobe. Gledalec ne vidi drugega kot množico aluminijastih cevk v izbranem redu, kako se spreminjajo v fazah gibanja. Spreminjanje cevk razlvči po serialnosti gibanja: svetloba y tem trenutku je taka, svetloba v dnigem trenutku je dru-gačna. Gledalec ne vidi drugega kot pojave v svetu svetlobe. Za oko je gibanje plastike z imenom Alu-minij — središče samo (ekskluzivno) pojav svetlo-be. Za oko je množica cevk v izbranem redu plasti-ke z imenom Aluminij — središče ekskluzivno pojav svetlobe. Za oko je pojav plastike z imenom Alumi-nij — središče ekskluzivno pojav svetlpbe. TO JE: očesu se plastika z imenom Aluminij — središče po-javi v obliki svetlobe.
Kadar pa roka položi dlan na plastiko z imenom Aluminij — središče, se zgodi nekaj drugega. Plasti-ka z imenom Aluminij — središče je za roko ekskln-zivno pojnv snovi.
Za človeka plastike z imenom Aluviinij — sre-dišče ni.
Gledalec iridi drugega gledalca.
Slika Vladimira Beciča z imenom Deklica z lut-ko se razstavlja skupaj z letnico 1947   in   okvirom.
V  okviru okvira je vidna barvna površina. Kar oko vjdi (barvna površinaj, ni v nobeni zvezi z Deklico z lutko.  šele ko se slika onkraj očesa   daje   člove-kovi psihi, se pojavi deklica z lutko v obliki psikič-ne predstave. Med barvno površino in predstavo de-klice z lutko ni nobene konkretne   zveze.   Z   vidika očesa   (barvna   površina)   je   deklica   s   lutko   drug (onostranski)   pojav.   Med   obema   oblikama   je akt transcendence.
Slika Dsklice z lutko je naslikana tako, da pro-vocira akt transcendence. Skupina barvnih lis, ki predstavlja oko, ni podobna očesu, je podobna sku-pini barvnih lis. Obenem so barvne lise izbrane in izbrane po spominu onkraj roke (psihični akt) in se jih človek onkraj očesa spomni (identificira na osno-vi vsečloveškosti človekove duševnostij. Koraunika-cija se torej ne dogaja v razmerju slika — oko, am-pak se dogaja v razmerju spomin — spomin. Slika Deklica z lutko je spregledana.
Slika z imenom ULTRA A (Miroslav Šutej) je kompozicija belih enot, črnih enot, ploskve in pol-krogle. Na sliki ULTRA A se srečata dve konkretni obliki plastičnosti. Polkrogla je plastično oblikovana na ploskvi. To je prva oblika plastičnosti. Na beli ploskvi so naslikane črne enote. S serialnim spremi-njanjem mer črnih enot nastane plastična oblika na optični način. To je drvga oblika plastičnosti. Na sli-ki ULTRA A se srečata plastična in optična plaslika. Obe obliki plastičnosti sta na sliki konkretni. Plastič-nost polkrogle je otipljiva. Optična plastičnost je pojav očesa, sprovociran po čisti slikarski (nepla-stični) seriji enot.
Na sliki Slikar Karas (Miljenko Stančič) se spom-nimo kocke s senco na desni in osvetlitve z leve. Na sliki kocka s senco na desni in osvetlitvijo z leve ni prisotna konkrelno, prisotna je na način iluzije. Na tak način je prisotna ekskluzivno za spomin. Za oko je na istem mestu skupina barvnih lis. Sktipina barv-nih lis je urejena tako, da provocira iluzijo. Barvne lise niso urejene po logiki vsebovanih barv. Barvne lise so urejene po drugi logiki: po psihološki logiki predstavljanja plastičnosti (perspektiva) in po psiho-loški logiki predstavljanja barvne strukture vidnega (barvna perspektiva). Obe logiki nista zainteresirani za konkretno stanje barve (ki je edina prisotna). Obe logiki sta zainteresirani za dogajanja v človekovi psihični stnikturi (ki je odsotna).
KOMPOZICIJA (—)¦ (Ivan Picelj) je objekt iz ko-vine^ in lesa. Množica enakih kovinskih koščkov je urejena v vrstni red: horizontala — vertikala itd. Na objektu KOMPOZICIJA (—) je, kar oko vidi. česar oko na objektu KOMPOZICIJA (—; ne vidi, ni.
Slika GROMAČE 5 (Oton Gliha) je površina, po-slikana z množico barvnih res. Rese so urejene po ritmu slikanja. Barve so izbrane po topografskem motivu (Kras). Kras in slikarsko platno sta dva raz-lična kraja. Barva se ne izbira tu (na platnu), ampak se vleče ven iz drugega kraja (motiv). V komunika-ciji je taka slika konkretna (slikovita) in obenem spominja na od platna drug kraj (transcendentalna struktura).
Slika z imenom ŠAMPION (Krsto Hegedušič) je podoba človeške postave v okolju kegljišča in dru-gih stvari. Hlačke na človeški postavi so iz naleplje-nega blaga. Guba na hlačkah ne spominja na nobe-no drugo gubo, je guba, ker je nalepljeno blago zgu-bano. Skodela na levi strani slike ni nalepljena sko-dela, je naslikana. Naslikana je odločno po princi-pih klasičnega slikarstva, kot ga je konstituirala re-nesansa. Na istem kraju (slikarsko platno) se sreču-jeta klasična slikarska metoda in nalepljen zaščitni znak firme D. T. R. z upodobljeno postavo dimni-karja. Klasična slikarska metoda se kaže (v obliki skodelice) tako, kot se kaže zaščitni znak firme D.T.R. Klasična slikarska metoda in zaščitni znak firme D. T. R. sta dva artikla.
Napišimo kaj o razstavi z imenom Sodobna hrva-ška umetnost v Moderni galeriji v Ljubljani. V mno-gih sobah visijo na stenah slike  ena zraven  druge.
V  istih sobah so postavljeni na tleh kipi. V eni od sob visi s stropa na vrvici plastika z imenom Ahimi-nij — središče.
Marko Pogačnik
V  filmu z naslovom Luksuzna restavracija v pa-riški restavraciji Septime gost   iz   Nemčije   poprosi šefa strežbe, naj rnu zaupa recept za neko jed, men-da za krompirjevo solato. Omenjeni šef mu recept zdrdra.  V odličm pozi in s skoraj dramsko artiku-larno čistočo recept ponovi. Ko Nemcu tretjič diktira recept, pade na šefovo glavo senca lustra tako, da mu zariše na sicer golem čelu ostro rezano silhueto las, čisto ala Adolf Hitler. To pa še ni vse. Del sence pade namreč pod nos, kjer jasno silhuetizira znane Adol-fove brke. Kdo je Adolf Hitler? Adolf Hitler je nem-ški vojskovodja, ki je živel in deloval v letih od 1889 do 1945. Začel je drugo svetovno vojno in je hotel za-vladati celemu svetu, zato je tudi dal pobiti never-letno število Ijudi. Podrobnosti o njegovi smrti niso ztiane, oziroma, kolikor so znae, se zanje ne ve, ali so točne.
V  filmu z naslovom   Viva  Maria  hoče  diktator Rodriguez nasladno uživati v druzbi z dvema kaba-retnima piesalkama,   ki  pa  diktatorja  iz  določenih razlogov  sovražita.  Ker  je   obema  plesalkama  ime Maria, moramo povedati,   da  je  ena   plesalka  sicer Brigitte Bardot, druga pa Jeanne Moreau. Ko se dik-tator približuje prvoimenovani, da bi jo nemara iz-rabil, stopi ta za steber, izza stebra pa v normalnem passagerskem  časovnem  presledku  stopi  drugoime-novana. Ko se sedaj diktator približuje drugoimeno-vani, se znajde  pred  njim prvoimenovana   in   tako naprei, dokler ni diktator čisto zmešan. Dekleti sta narnreč s stalnim izmikanjem postali zanj nedoseg-Ijivi, čeprav se vse skupaj odigrava v sobi, ki mert komaj kaj več kot 7 x 7,5 m. Za konec mu dekleti za-plešeta pred očmi v vrtečem se krogu tako, da sta sami pri tem gotovo čisto mirni, kar je mogoče le v  prividu.   Vendar  mislimo,  da Rodriguez nikakrš-nega privida ni imel. Nadalje je najbrž zmotno mi-sliti, da je  diktator  Rodriguez  kakšna  zgodovinska oseba. živi samo na filmu; za razliko od prej ome-njenega A. Hitlerja, ki na filmu ne živi, ker je bilo tisto, kar je bilo v filmu mogoče   videti   in   kar  je v opisu tudi povzeto, le bežen spomin nanj.
V  obeh navedenih primerih se na filmskem traku zgodi nekaj, kar je siccr nemogoče. Namreč mogoče je kaj takega sicer skonstruirati.  toda  spontano se kaj takega zlepa   ne   bo   pripetilo.   Konslrukcija   je grda reč v življenju,  ki je, predpostavimo to, spon-tana, ne pa v umetnosti, ki je,  predpostavimo tudi to, umetna. Torej tisto, sicer zlepa nernogoče, posta-ne na filmskem platnu lepo in mogoče. To pa je ti-sto, čemur na tem mestn v mislih aplavdiramo.
I.G.
MLAOA POTA
nadaljevanje  s  5.  slrani
Kijub biokiranemu prostoru, ki je razumljivo ome-jeval tudi akcijski radij lista, so Mlada pota v svojih štirih letih dokazala svojo vitalnost. List s tolikšnim sodelavskim zaledjem in sorazmerno kvalitetnim re-pertoarjem, bi na kakem drugem planu že davno prerasel v revijo; seveda, če kaj velja naša morala o distribuciji sredstev po kriteriju delovnih potreb. Ali pa so se morda ti kriteriji menjali?
Preden podanio kako oceno, se je treba vprašati po mestu in pomenu Mladih potov v slovenskem kul-turnem prostoru. Revije seveda ne moremo uteme-ljevati z apriorno vrednostjo literature ali publiči- -stike. Lahko pa jo utemeljujemo z dejstvom, da ti proizvodi nenehno nastajajo, da so tu in da težijo po komunikaciji, ki jo je treba omogočiti, ustrezno ustvarjalnemu potencialu, Res je, da so slovenske re-vije zelo odprte tudi novim imenom, res pa je tudi to, da se malokateri mladi avtor more prvič.pojaviti z izdelanim tekstom, To pa spet ne pomeni, da po-trebujemo revijo »Koš«, ki bi poljubno razpolagala s sredstvi za ničevo kvaliteio. Fotrebna pa je revija, ki bi potrjevala kvalitetne tekste iz faze ustvarjalnih začetkov in iskanja ter jih usmerjaia k prečiščene-mu, samosvojemu izrazu in iskanju v smereh, ki še niso'izčrpane. To ne pomeni rehabilitacijo mentor-stva. Več kot to lahko doseže sama kompozicija re-vije, sobesedilo publicistike, esejistike, prikazov, kri-tike, pa tudi sama kontinuiteta, vsaj časovna, ki je MP v tej obliki ne morejo uresničiti. Ce naj MP osta-nejo medij mladih avtorjev na začetku njihove poti, je tudi njihova starostna doba s tem omejena in tedaj ne more biti bojazni, da bi revijo usmerjala ena sama grupa. (Mislim, da je bila nekoc intriga prav v tem.) Pretok sodelavcev skozi tako revijo je prenagel, da bi v njej mogel dokončno nadvladati kak poseben koncept. Potrebnosti Miadih potov kot medija za najmlajše avtorje ni treba posebej uteme-ljevati. Vprašanje pa seveda je, ali se nam zdi po-trebno skrbeti za »naraščaj« ali ne. Omalovaževanje Mladih potov vzbuja domnevo, da nam je vseeno, ali "bo mladi avtor potrjen v reviji ali v šolskem gla-silu ali pa sploh ne. Treba je vedeti po drugi strani, da se odnos mlade generacije do kulture oblikuje na osnovi tega, kakšen pomen dajemo že njihovim prvim poskusom na tem področju. 16 strani nekaj več kot petkrat na leto pri potencialu 200 avtorjev z okoli 500 prispevki — ali to ne priča o nekem po-sebnem odnosu do kulture nasploh? Ali bomo res morali naricati skupaj s slovenskim gledališčem o zapostavljanju kulture spričo »fetišizacije gospodar-stva«? In naposled, kaj odloča o razpodelitvi sred-stev — dejanske potrebe za zadostitev minima ali luksuzne potrtbe zaradi zunanjega efekta?
Spregledujemo Mlada pota — zadnji dve številki pa dokazujeta optimizem in osvežitev. Skoraj v ce-loti bi lahko podpisali zadnja MP pod gloso »Verje-ti« na 2. strani. — Vera kot realno spoznanje o ne-pomenu te vere, pa o njeni imanentni vrednosti, ki pomeni vse. To so Mlada pota. Ali jih moremo igno-rirati?
Jfaro Novak
TRIBUNA STRAN 13
LJUBISA KARLO
Sprem ijam ntttntM
Vaši ptički, mati? Moji ptički, sin? Vaša kletka, mati? Moja kletka, sin? Moji ptiči, mati! Vaši ptiči, sin! Moja  kletka,  mati! Vaša kletka, sin!

Kar vam bom zdaj povedal je cenzurirano. Kar vam zdaj pripovedujem je cenzurirano. Kar sem vam zdaj povedal je cemurirano.
Kako to, da se ne vidi, da je to cenzurirano? Verjetno vsi ne vidijo, da je cenzurirano? Kako da ne, če je pa šestkrat cenzurirano?
AVCUST ČERNJAK Je in ngef/ovo nuclu Ijevu njv
Bila pokrajina...
... ostenja  kopren  prebadajo  gladino.
Bila obala —
prehajanje steguje vratove proti otočjem.
Bil  človek...,
roke ne čutijo svoje ročnosti v podiranju globine.
Bilo vratje,
vesla kalijo v cvetnosti obupanega modrega drevesa.
Bili...
... brez rok čakajo peneče stvarnosti otočij.
Bili...
... zdaj so pribežališče obsojnosti.
bronasti  vetrovi zastirajo pogled  na  cvetna vesla.
Tuhuj
Moral sem že biti tam;
nenadna izpraznitev me je opozarjala
na ovijavke sonca.
Mora tako biti, mora, če ne tega ni; napihnjen   trebuh   močedarov  valjam  v  pečatenju, zato mi je vse znano, moje, v meni.
Prekleta lastnina, rasteš v gradove grotesk — kaj ne vidiš, da bi te rad kričal?, pesek, pesek.
In veter, kje si se nažrl peska. Kralj peska, in kot vsak kralj tudi suženj. Morala je biti molitev, da so se prilesketale vse zgrbljene poteze zraka in mi potrgale že tisoč-•                           letja sprijeta
usta.
Neskončna popolnost molka je hreščala v tišini krika,
podlegala plahutanju svojega odmikajočega zarodka, ki so ga nekje imenovali molitev.
Raztrgano mečem
in kot pepel lebdim v tem moranju.
Stopi z nevidnega v strmo!
Kmalu boš pesek začutil drseti iz scefranih ust.
3Matjuis MMan&eh
je napisal peter
in rekel:
treba bo napisati novo pesem
in je pisal:
pisati pesem
je
pisati pesem
ker se pesem piše
je
napisana pesem
napisana pesem
in če pesmi ne pišeš
je
nenapisana pesem
nenapisana pesem
iz tega sledi sledeče:
če pesem pišeš jo napišeš
če pesmi ne pišeš je ne.napišeš
napisana
ali
ne-napisana
pesem JE I
Matjas MManizek: ne
vsevedmepreganja
vednopojem pesmi brez besed
ne
vseved mi naznanja
pe Ij al se ms e
p elj a Ise m se
hodil sem prekopesmi do nas
dogodek je vazen za Slovence
zame ne ker mi je vse še usojeno
nlčesar se ne more zgoditi!
(   ) ničesar
(   )
VSE  SE JE  ŽE!
VSE SE JE ŽEH
VSE  SE JE ŽEU
VSE SE JE ŽE!!!
(trikrat tiskana pesemj
TRIBUNA STRAN 14
LAWRENCE FERLINGHETTI
TISTI, Kl POBIRA CARINO; V MAHEDRAVIH IILACAII
Scena; damska umivalnica na prekomorskem parniku. Nagovori dame na stranišču.
Carinik: Pardon, dame, oprostite mi, da vas mo-tim med vašim svetim opravilom, toda gre za resen posel, nujen problem, ki ne more čakati, namreč iz-gubljen ali ukraden je nek dokaj znan diamant, in prejeli smo brzojavko, z določeno informacijo, ki nas vodi k misli, da je mogoče ravno ta diamant med osebami ženskega spola na krovu te ladje, in tako je vse to zahtevalo preiskavo vaših intimnosti in niko-mur ne bo dovoljeno na kopno, dokler ne bomo di-amant našli in vrnili zakonitemu lastniku, in lahko vam mimogrede povem, da je lastnik krepak moški zdrave duše in telesa, zavoljo česar je izguba še bolj mučna, posebno ker tisti, ki je zgubil svoj zaklad, ni kako ničt, ampak dobro stoječ primerek poda-ben meni, ki ga je zgubil, in (med damami je slišati hihitanje) zato, moje dame, si ta čas štejem v neizo-gibno dolžnost, da vas temeljito preiščem, kot uka-zujejo predpisi, ki upravljajo eksistenco na tem rešil-nem čolnu, polnem stranišč na splakovanje, kar mi vmenujemo civilizacija, in ker mislimo, če le najde. mo pravega pilota in pravi kanal, je torej nujno, da naredim preiskavo in zaplembo takoj, če mi dovo-lite, ker moram kot Carinik nasilno pdbrati vso ca-rino za omenjeni diamant, ravno tako kot najti sam diamant in prav tako kot moram odkriti zaklad, kjer-koli že leži skrit, kolikor res leži, kar pa je vpraš-Ijivo, zakaj ta čudni in čudoviti diamant upanja se zdi zmožen, da se dvigne na lastno pobudo in se po-tem prikrije kako na splošno nedostopno mesto, in itoče, da bi ga razkrili, in tako med petelinjim pet-jem leži tam spodaj toliko časa, dokler si ne vtepe v glavo, da bi se spet dvignil, in neutolažljivi in blazni lastnik se zbudi sredi noči, in ugotovi, da se je nje-gov zaklad znova dvignil, toda tudi ponovno vdrl kdo ve kam in ga je teže najti kot izgubljeno kačo na pa-hibi, in jaz nisem gnusen starec, ampak resnično še mlad bik življenja, in vendar se včasih zgodi, da smo na samem začetku tako rekoč prikrajšani, in kjer smo imeli nekoč odličen star rušilec velike občutlji-vosti, pripravo, primerno za velike ženske in majhne Tcrave, pravega ženskega domačega prijatelja, tako je, zakaj potem lepega dne nenadoma opazimo, da smo reducirani na navaden vodni curek, pa še ta bolj len, ki ne bo več vstal, in obupani lastnik, katerega sem že prej omenil, lahko le objokuje in obžaluje izgubo te pokonci stoječe šivankine diamantne glave in ča-rovne paličice, in tako moje drage dame, če bi mi dovolile, če bi mi dale le znak ali znamenje, ki bi mi sporočilo vaše osebno privoljenje, da lahko nadalju-jem s svojo preiskavo skozi ta plavajoči svet na ka-terem smo vsi priklenjeni v iskanju te izgubljene stvari, ki jo moramo še zmerom omejevati (med da-mami se sliši smeh) s carino ne glede kje in v kakš-nem stanju zdaj stvar leži, in ne bo vstala in se po-kazala, ampak lahko leži skrita še cele dneve in vstane šele sedmega dne in gre spet na pravo roko, oh ta, dvignil se bo spet, verjemite mi dame, če boste le potrpežljive bom znova za vas izkopal ta skriti za-klad, in če sedaj slišim med vami hihitanje in sto-kanje, kot da bi mislile, da sem izgubil svoj frni-kuli potem želim, da veste, da sta frnikuli ena od stvari, ki jih nisem izgubil, in resnično jih imam prav tukaj, pri sebi, takorekoč dragulje največje vrednosti, naj vas v to prepričam, če bi slučajno začele dvomiti ali se rogati mojima frnikulima, vas lahko prepri-čam, da vam vsaka od njiju mora prinesti velike stvari, jaz ju pustim, da ročno visita pripravljeni za take primere takorekoč nekje tukajle ju imam, če z menoj potrpite trenutek, prepričan sem, da sem ju imel pri sebi, zmeraj jo nosim s seboj, kamorkoli grem v to plavajoče vesolje, v ta eksistenčni domi-slek, ki ga imenujemo življenje, ker sta resnično neločljiva ta dva dragulja, ki ne pustita, da bi kar-koli prišlo mednju, in vendar če stane veliki Kralj Diamantov, kakor sem to prej opisal, kadar ta veliki tiran vstane in prodira v noč, je res ustvarjena silo-vitost in napetost med mojima malima draguljema, toda dame ne mislim vas gostiti z zgodbicami starih mam, kakor tudi ne z zgodovino carine, storiti mi-slim le svojo dolžnost, torej preiskavo o tem izgub-tjenem zakladu in v tem pogledu določeno carinjenje, m zato vas bi prosil, dame, da mi ena za drugo dovo-lite raziskati problem (med damami je slišati stoka-nje) vse do korenin, ker moramo storiti vse, kar je v naših močeh, da znova odkrifemo to čudno izgub-jeno stvar, zakaj "brez nje bovio vsi umrli, kot zem-Ija, ki se je neobdelana zgrudila, ko je Ribiški kralj zbolel in »Krogli!« je zaklicala kraljica, »če bi imela dve, bi bila kraljevskega formata kot sem to že bila ,2 loparjem«, kar je čisto na mestu, priznam in ven-dar bom moral raziskati in prevrniti vsako ključno pot do narave naše eksistence, če naj odkrijem res-nično skrivališče te iste stvari, ki jo vsi skupaj išče-mo, in resnično je reklo, da kjer so miši, tam so tudi kače, in ve gospe niste, jasno, tukaj brez namena, in tako imam jaz polno pravico sumiti, da mi prav ve prikrivate to jako pomembno reč, oh da, spominjam se še dobro, kaj mi je nekoč dejala neka dama pri preiskavi, dejala je: »Ali imaš svetilko v žepu dragec, ali me resnično tako Ijubiš?« in jat sem rekel, rekel sem: »Gospa, če so vaša čustva taka, boste morali shajati z menoj, shajati boste morali s Carinikom, ker tudi dohodki se zbirajo ravno tako kot običajna ca-rina, in če so vaša čustva taka, gospa, potem morajo biti dokaj silna, posebno od zadaj, če dovolite, da na-dcUjujem s preiskavo, etcetera, etcetera,« toda seve-da, moje dame, to kar imamo pred sabo je rahlo drugačen primer ali vsaj pretirana razsežnost tega iz-virnega preiskovanja in zaplembe, in tako, če dame vztrajate na tem, da niti majčkeno ne sodelujete, če gojite taka čustva, potem bom prisiljen vzeti stvari v svoje roke, tako rekoč, moral bom skrbno pretehtati problem in raziskati, kako ga lahko določim, toda to moram reči, opustite svoj strah (petje in stokanje ae »liši med damami) samo bodite potrpešljive, btt-
žam se mu, prihajam k vašemu najnujnejšemu pro-blemu, prihajam, da bi ga razgrnil, zato ne bodite v zadregi zavoljo mojih obratov in poskusov in pri-zadevanj, poskušam se le polastiti problema, posku-šam ukiniti problem, poskušam pomiriti to prikazen enkrat in za vselej, če mi seveda dovolite, in če opro-stite, da imenujem tega modrasa z diamantovo glavo — prikazen, in čeprav je On v resnici popolnoma tak kot prikazen, ki noče ostati ves čas v ležečem polo-žaju, ker ta Ljubezenska Prikazen, ta totemski drog Ijubezni zmeraj znova vstane, zaboga, in »Brizga« kriči plavajoči Ahab na svojega Moby Dicka, toda zdaj se je iz istega razloga, ki sem vam ga prej povedal, nekaj zgodilo tej morski kači, da noče več zagrabiti za vabo, in tako sem zdaj prestrašen in bojim se, boleče se bojim, da mi je nekdo odgriznil tisto pri-ročno prosto nogo, ker je ne morem najti za svojo ženo nikjer več, čeprav iščem visoko in globoko, in se bojim bolj in bolj, da bi slišal to splakovanje sta-rega in priplavljanje novega, kar je usoda vsake gene-racije, ah da, in veselo je videti, kdo ali kaj bo šlo po kanalu prvo, in smrtno me je strah, da se resnič-no približujem temu velikemu eksistenčnemu rešetu, skozi katerega moramo vsi, jaz brez vesla, brez pu-ške, brez kolesa, ki se ne vrti več, ker je moja dia-mantna kača zdrsnila nekam, ali pa jo je katera od vas ukradla, to je tisto, če vse to strnem, vsekakor pa mi postaja vse bolj in bolj evidentno, ker moje pre-iskovanje dosega vrhunec, da ste ve, dame, izmaknile naše najdragocenejše kamenje, da, spodobne dame, lepotice, matere, očarljivke, sedaj vas jasno vidim vse v vaših ločenih kletkah kot mnogi blagajniki v zastavljalnicah, kjer sem se včasih ustavil, in nena-doma sem dobil občutek, da sem vas že videl nekje prej, da sem vas resnično vse osebno vopnnl ip tukaj ste zbrane vse ženske, ki sem jih kdaj Ijubil in poznal in sedaj vas vidim vse fpetje in stokanje žensk po-staja skoraj tako močno kot šum vode) razgaljene pred mano kot eno samo veliko telo, v katerega sem skril sebe, tako kot ste zdaj ve končno skrile vase ta najvrednejši kos mojega življenja, da celo neka-ko vam ga je uspelo pogoltniti in jaz sem brezdo-mec in nič brez njega, oh dajte, da bi našel znova to stvar, da bi jo ponovno fmel. naj zgrobim tisto ki jo je vzela, dajte sedaj, pustite me noter, na dan z njo, predev streljam. in r>rav nič me ne briga to stokanje in vzdihovanje in vritoževanje, in pazite, kako ravnate z njo, ker je nabita in se hitro sproži, dasvarimvas, d" imate ovravic- - -"krknjenim krimin"ir°m. ki je obupan in bo streljal trez opozorila, svarim vas, pa-zHe in merite ves čas proč od sebe, ali pa Vodstvo pp more biti odnovornn za %se. kar se lohko izcimi iz tega, in resnično, dajte mi, da vam vonudim od-rešilno roko v tej zadevi, pustite mi, da vam poma-gam dati jo v priporočen varen položaj, ker se kaj lahko sproži na pol zapeta, in sploh, in sploh če to cigansko motovilo med vami, ki mi ga je potegnila vase, če sedaj prosim, dvignem desno roko, ali kak-šen drug ud, tako da vam lahko priskočim na pomoč, da vas lahko zavarujem, da lahko zboljšam, da se lahko pridružim temu času — šivljenja, svoji krvi in kostem, svoji lastni moči in slave, in ne koga dru-gega, brez katerega sem tako dober kot mrtev, tako da ne bom nikdar zadovoljen s čigavo drugo. in bom rade volje pretrpel kakršenkoli postopek, ki vodi k ponovnemu odkritju moje nemirne sveče, torpeda, kljuna moje ladje, moje lobanje, da, ker bi resnično umrl brez nje in povem vam da se za vas ne bo do-bro končalo, če me takoj na začetku ne združite z njo, tako da bom, če pustite, da bova midva združena, zmožen, naj bom kratek. osebno nagraditi vas kar se da prijazno, torej po vaših klicih in tragičnih tarna-njih se mi zdi, da nikakor ne morete prenašati misli, da bi se ločila od mojega najbolj carinjenega Dia-manta Upanja, in da bi resnično umrle brez njega, v tem primeru vas lahko le rotim, da se usmilite teh dveh sirot, ki so jih pustih zadaj brez očeta, teh dveh družnih frnikul, s katerima sem imel prej nekaj te-žav, da sem ju našel, teh dveh majhnih stvorov, ki sem jih sedaj našel znova zapuščena v svojih visečih vrtovih, teh ubogih dvojčkov, ki si boleče želita biti ponovno združena s svojim gospodom in sploh in zato moja odlična dama, vi, ki vas slišim, da odda-jate najbolj strastne (zven mnogih sladkih zabrisanih glasov nadglaša čist Hričen glas) glasove, vi svetlih las in hrepenečega glasu, vi srčni mir in srčna želja, naj končno pridemo skupaj, v najtesnejše in popolno sklepanje, da, zdaj naj, vstopim v vas kot prvo noč, sladka moja, vi, ki imate moj dragulj, moje veselje, izgubljeno kačo zivljenja — (glasovi splakovanja na stranišču) Oh-oh-ne-ne tega! (v veliki bolečini se za-grabi za dimlje) Oh-oh-tam-tam (hlasta za sapo) Oh, oh, ne-karkoli-karkoli samo tega ne! če-če jaz-če mi-izgubimo to-potem-kaj potem-pctem, kaj bi kaj drugega bi mi — (opotekajoč) Oh-oh-čutite kot jaz-to je-to je (glas drugega splakovanja straniščne školj-ke) To je-oh jaz-ne morem-ne bom-Ne-vi ne morete-Vi-vi (divje tolče po straniščnih vratih) Nehajte, ne-hajte! Me slišite? Vi tam notri! Jaz-Rekel sem Ne-hajte! Tako ne gre več! Jaz sem-jaz absolutno no-čem (glas mnogih splakovanj se zmeša z mrmrajo-čimi in jokajočimi toni v glas morja). Me slišite! Kdorkoli-karkoli ste.notri! Vsi! Tega mi-nam-ne mo-rete storiti! Ne morete-se izmuzniti z njim! (Splako-vanje postane rjovenje. Da bi se ga slišalo, mora rjo-veti vse glasneje in glasneje.) Na pomoč! Na pomoč! Navzdol po kloaki! V ocean! Izgubljen v morju! Iz-gubljen v— (glas velike morske nevihte, ki golta la-djo. On se divje opoteka okrog, grabeč se za dimlje in kriči k straniščem) Kar naprej! Kar naprej! Nada-Ijuj in utopi nas! Vse nas utopi! Kar tako naprej! Me slišiš? Jaz-jaz ne bom-jaz-jaz ne bom UMRL. Ne bom se vdal! Jaz absolutno nočem umreti! (Nena-dna in popolna tema. Nevihta se nadaljuje.)
Ferlinghetti: Unfair Arguments loith Existence prevedla Zoja Skušek
KARL kkllLIIU
POKRAJINE ZA MFNE ji:si;.x
Bitka med vetrom in vetrom.
Enostavna groza: zadeta jerebica pade navpično na tla
Razvada besede
V presentu: ti sanjaš,
mi sanjamo.
Luč, vodljiva kakor travna bilka; trop glasov na lovu moti ravnotežje.
Bakreni novci rjavijo —
se reče dež poprej
zbrise s papirja
stavke o
poligamičnem času vegetacije.
SRECA
Rilke, sledeč Ijubezenskemu paru.
Med bliskom so črke zavezane eni besedi.
Govorica zakonskega pisma.
Nekdo zažge prepuščajoče telo.
»Sreča ima zaprte oči.«
Izgovorjeno nebo: neodločna roža cveti na moji roki.
SVH ZRAK
Kakor Stendhalova proza
suh zrak.
Hladne pustolovščine src
poleg bosih zgodb
iz čezmernega sadja
in jesenskega dima smodnika.
Zlomljene oči divjine gledajo lovčevo slavo.
Tihožitje majhnih pesmi ima okus po vinskih jagodah. Z velikimi koraki se' selijo sence skozi prazno sobo.
BESEDE POZIMI
Zgodovina bele površine — papir ali sneg
Aseptični čas.
Prsti so pozabljeni v rokavici.
Metafizična radovednost: oslepi v svetlobi brez barv.
Pogovori bodo brez oseb.
Pred odrevenelostjo bežijo besede ena k drugi.
II
Snežna slepota guba belino papirja.
Počasi se premikajo
črke
preko snežnega polja.
Alfabet zmrzuje.
Vedno več vokalov ogreva besede. človek govori potrpežljivo v mrazu.
Včasih
se uresniči stavek, ki na ustnicah ne odreveni.
KARL KROLOW (1915) živi v Darmstadtu. Danes je ugleden nemški pesnik. Leta 1956 je dobil nagrado Georg — Buchner — Preis. Do sedaj je izdal šest pe-sniških zbirk.
pesmi prevedel I. G
TRIBUNA STRAM 15
JO JE MOJ/V Z/VVEZ/V V MOJ1KRVI, Kl SE ZA VAS PREUVA"
Svoboden sem, absolutno do kraja. Storim le to, kar sam hočem, če je to v moji moči. Moja volja je zavezana z mojimi zavezanimi dejanji dokončno. Ko-likor ni to, kar storim, zavestno, ne morem reči niti, da je resnično moje. To je stara, prastara zaveza med mojo voljo in mojimi dejanji, zaveza, ki ne trpi ni-kogar nad seboj, ki ne sodi in ji ne more biti soje-no. Toda samo dokler ostaja TU, pri sebi.
Toda moja dejanja so zaveza med menoj in sve-tom. Dejanja ustvarjajo podobo sveta. Toda ničesar me ne zavezuje za tako ali tako podobo sveta, kajti svoboden sem.
Med mojimi dejanji in med mojo voljo je zave-za, med mojo voljo in HUMANO podobo sveta je prepad.
»Človek je vrv, pritrjena na žival in nad-človeka, vrv nad prepadom.
Nevaren Cez, nevam Napoti, nevarno Uziranje, nevarno Obotavljanje in Ustavljanje.
Kar je veliko na človeku, je to, da je most, ne pa smoter: kar je mogoče ljubiti na človeku, je to, da je prehod in zahod (Nietzsche)«.
Toda človek je vrv nad prepadom. On ne ostaja TtJ, on se podaja CEZ, v svet. V svetu pa se njegova dejanja vrednotijo, kajti zavezana so podobi sveta, ki jo ustvarjajo. Kdor tega ne prizna, kdor misli, da se lahko ukvarja sam s seboj, samo s tem TU, ne pa s  svetom,   s   posledicami   svojih  dejanj, je  mrtev.
Mrtvi naj pokopljejo svoje mrtve.
EVANGELIJ PO FLISAKJL!
Beseda evangelij je grška (euangelion) in pome-ni dobro poročilo, veselo oznanilo. »Kristjanom« pa je evangelij vedno pomenil veselo oznanilo o odre-šenju. čeprav o »odrešenju« govori dosti knjig, pa se je ime evangelij ustalilo le za tiste knjige, ki govore o Kristusovem življenju.
Kljub temu, da »Cerkev« »evangelija po Flisar-ju« verjetno ne bo uvrstila med kanonične (kanon, grško: ravnilo, merilo, pravilo), temveč med apo-krifne (t. j. knjige temnega izvora, ki si po krivici la-stijo apostolski izvor in božjo veljavo).
Vsebina knjige Evalda Flisarja »Kristusov samo-mor« je na grobo povedano, takale:
Andreju Klementu se zagnusi to iz dneva v dan enako, prazno življenje, polno ponarejanja in nava-jenosti po navadah Ijudi. Hoče se umakniti in zaži-veti drugače, bolj avtentično, polno.
SAMOMOR »edinega sorodnika, edinega človeka, ki bi ga lahko razumel« predstavlja prelomnico med starim in novim načinom življenja. čuti, »da je se-daj sam«. Kaj to pomeni? ženi pri slovesu govori ta-kole: »Vsak od naju je LAHKO VSE, VENDAR SAM«. »Skupno življenje« moža in žene »nima drugega smi-sla kot spolnost«. »Pri vsem tem je spolnost laž«, »le plod brezimne navade«, ki jo žena »preoblači v dolž-nost«. »Gnusi se mi navajenost«. »Ta trenutek pa se navadam Ijudi odpovedujem, ker so slepote, ker so morilsko orodje za oči in duha. Jaz pa hočem videti«. »šel bom in Ijudi bom učil, naj strgajo s svojih že napol gnilih teles železne spone tradicije, zakonov, navad, naj gredo z menoj in se priklonijo grudasti zemlji, svešini, gromu, dežju, planinam, morju, tele-snosti in naravni svobodni duhovnosti. Rad bi, da bi se smrti zazrli v oči, kajti potem bi se zbudili v življenje!«
Andrej Klement gleda zviška na svet, »s terase visokega stolpa«. Ta svet pa je »otroški vrtec, v kate-rem se odvija ,igra' v določenih oblikah in zakonito-stih«. In »vsakogar, ki ni spoštoval pravil igre, so imenovali zločinca in ga v imenu človečanstva obso-dili na trpljenje.«
Andrej Klement hoče najti v sebi »moč in voljo«, da »bo svoje prebivanje na tem svetu uporabil za osveščanje Ijudi — nasilno... Zakolne se, da bo to počel in... »KRISTUS SE RODI«.
Kako poteka to osveščanje? Z govori. Kristus go-vori na Gori, govori z intelektualci, s pesniki, s svojo ženo, ki je med tem postala prostitutka in ki jo ubi-je, s komandanti vojskd, v katerih se bori, s sužnji. Sužnji pa so vsi, »ker svobodnih Ijudi ni na zemlji«.
Kako poteka to osveščanje? »Pravite, da ste v dreku. Toda ni objektivnega dreka. Drek ste vi sami. In iz njega pridete samo tako, da nehate biti drek, da se torej spremerMe... Kaj je torej v vas, da se ne morete premakniti? Kaj vam to onemogoča? Samo zavest, da tega ne morete. Ta zavest pa vam prepre-čuje, da bi bila volja nesmiselna. Biti bi torej morali v sebi zavest, da ne zmorete. A dokler ste samo me-hanizmi, ki jih poganja priučenost iz preteklosti, do tačas v vas samih ne more zrasti spodbuda.«
Pri vseh teh poskusih osveščanja, predvsem pa v razgovorih s Satanorn, se tudi sam osvešča. Ugo-tavlja, da je to rojstvo Kristusa samo RAZKOL ene-ga in istega človeka Andreja Klementa na dva polar-na dela: na Kristusa, »nadčloveški del«, na utelešeno »željo« po popolnosti in božanstvu in na »večni del«, »človeški del«, »nemoč in brezvrednost«, Satana. (Se-veda se nam pojavlja tu vprašanje, če je tako po-stavljanje upravičeno.) Tako je Kristus pravzaprav že premagan, vendar se ne pusti, vztraja do konca, ko ga množica—Satan, križa. Križanju seveda sledi vsta-jenje, ki je v videnju, »da je maihen otroček«, ki »se bo šel popoldne igrat slepe miši«, da »je bilo si-cer vse, kar se je dogajalo, res, ne pa tudi zares.«
Tako je spet spostavljena IDENTITETA Andre-ja Klementa, tako stori Kristus SAMOMOR, postane sestavni del tega sveta, ki j'e »otroški vrtec«. Odreše-nik je otrok, ki »se bo šel popoldne igrat slepe miši«.
»Silna spačenost je nastala po vsem svetu, neiz-merne nadloge so trle vsa Ijudstva. Vsi Ijudje pa, ki so še ostali pobožni, so koprneli po prihodu Odre-šenikovem in so klicali s prerokom Izaijem: ,Rosi-te, nebesa, Pravčnega, in vi oblaki ga dežujte! Odpri se, zemlja, in poženi Zveličarja!'«
PODOBA SVETA
V časopisih in knjigah lahko zasledimo vsak dan podobne vesti: »Leta 1962 je nad milijardo Ijudi v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki (kar je polovica
prebivalstva teh treh celin!) živelo brez strehe nad glavo ali brez pohištva ter v razmerah, ki so škodljive za njihovo zdravje oziroma so sramotne za človeško dostojanstvo.«
»Pakistansko sodišče je obsodilo na dolgoletno prisilno delo nekega moškega, ki je imel v mestu Sukkur v Pakistanu posebno taborišče sužnjev. Se-demsto Ijudi, ki jih je semkaj pripeljal s silo, je opravljalo tukaj prisilno delo.«
Ob tem se vprašujem o vrednosti Flisarjevega pisanja, o vrednosti pisanja vseh tistih kulturnikov, ki »Ijubijo in iščejo svet, kamor star vrtnar hodi scat v cvetlične lončke« (Chuby). Mar je Che Gueva-ra »opica brez repa«, »otrok«, ki se gre »igro« v kate-ri je sicer »vse res«, pa vendar »ničesar zares«. Mar je Che Guevara gledal na svet kot na »otroški vrteca, mar se je v njem šel odrešenika Flisarjevega kova, mar je umrl prezgodaj, da bi utegnil spoznati, da »je samo majhen otroček, ki se bo šel popoldan igrat slepe miši«?
CHE GUEVARA
»Che« je organiziral gverilski boj v Boliviji, v eni najbolj zaostalih in zatiranih latinskoameriških držav, boj proti vojaškemu režimu Reneja Barrien-tosa. Umrl je v boju za tisto, kar je jemal zares, za človeka vredno stvar, za tisto, česar mogoče pomalo-meščanjena Evropa ne pozna več. V svojem boju je bil dosleden. Moral je študirati privatno, ker kot štu-
dent ni hotel priseči večne zvestobe oblasti Juana Perona. Ko se je leta 1951 ponesrečil državni udar proti Peronu, je zapustil domovino, Argentino. Spo-znali so ga v Boliviji, Peruju, Kostariki, Ekvadorju, Guatemali. Ob padcu levičarske guatemalske vlade Jacopa Arbenza je moral spet bežati v Mehiko. Tu se je spoznal s Fidelom Castrom. Decembra 1955 se je s Fidelom in še nekaj sodelavci izkrcal na Kubi. Leto 1959 se je pričelo z zmago revolucije. Potem je nadaljeval z delom, z izgradnjo revolucionarne obla-sti. Marca 1965 je kratko malo »izginil«. Trditve, da deluje v Boliviji, so se letos izkazale kot resnične. Za njegovo delo so čudne govorice o njegovi smrti ne-pomembne.
Njegovo delo je nova zaveza v njegovi krvi, ki se je prelivala za revne, izkoriščane in tlačene mnošice Latinske Amerike. Verjel je, da se dd ta vsakdanja umazana igra bistveno spremeniti. Verjel je v huma-no ustvarjalnost človeka in ni pristajal na to, da bi se šel popoldne igrat slepe miši.
Božidar Lakota
TRIBUNA STRAN  16
1
v
Cistost
ali purizem
Veliko najrazličnejših čistosti je na svetu, ki jih je potrebno po našem mnenju obdršati oziroma go-jiti. Poleg tega moramo še paziti nanje, saj bi nam drugače kaj rade ušle. In zato so Ijudje, ki oprav-Ijajo tudi to nehvaležno delo. Eni skrbijo recimo za čistost ulic, drugi pa za jezikovno čistost kakšnega časopisa. Eni pometafo, drugi pa trebijo, posebno članke avtorjev, ki so pometali z besedami. Po daljši skušnji lahko zatrdim, da je takih člankarjev čedalje več. Kako to? »Liceniia poetica«, kot ponosno pravi-jo. Ali pa: »Moj jezikovni nazor«.
v Kajti Slovenci nismo samo narod pesnikov, smo tiidi narod jezikoslovcev. In narod puristov. Dokaz za to je naš kodeks jezikovne čistosti Slovenski pra-vopis, nato Slovenščina za Slovence... Ni videti kon-ca naše jezikovne vneme. In vendar se še vedno bo-demo, »al' prav se piše...« »Lektorskim glavam« (po spominu cit.: Jezikovni pogovori II, J. Toporišič) pa je čedalje teže nekomu z jezikovnimi pomagali do-kazati, kaj je prav in kaj ni. Namreč v SP piše tako, v slovnici drugače, učijo spet nekoliko drugače itd. Tako lahko mnogokdaj pridete do spoznanja, da je prenekatero stvar v slovenskem jeziku malodane ne-mogoče izraziti tako, da bi bilo prav po vseh pravi-lih, določilih, »PomnU«, da ne bi bilo spotakljivo za kak nazor in vse puriste.
tt M tt ii it tl )• n r« i« lt II tt II >l H II tt tl II II M || tl it rt ti H ii il II II 1» 1» II II (|
••(     Slovenska jezikovna norma  }» ¦                                                                                                                                      i« n
Mll tl II II II I« M II II II II II II II II II M II II II II II II II II II II II II II II II H II II II
Se ena nesreča visi nad sleherno številko Tri-bune: ta mnogokrat izrabljen, uporabljen in zlorab-Ijen »tiskarski škrat«. Marsikatero debelo preberete, ki se izmuzne iz stavnega stroja in kljub vsem ko-rekturam ostane. Oprostite. Toda lahko je prišla v ča-sopis zavoljo vztrajnih zahtev avtorja.
Dragi kolegi, ko boste pisali članke za Tribuno, bodite samokritičnejši in sami vsaj enkrat s svinč-nikom v roki pregledjte rokopis, preden ga nesete na uredništvo. Tako se vam morda ne bo treba raz-burjati, kako grdo da je lektor mesaril po članku in mu bojda popolnoma spremenil smisel. Samo to vas prosim, ostalo so vam že sporočili uredniki v osnut-kih svojih uredniških konceptov.
Peter Kuhar
Rojen na Novi Gvineji je bil direkten potomec kamene dobe, lastnik pretaodenega nosu in lesketave ogrlice, sestavljene iz sekalcev sovražnikov. Za pa-som je nosil kamnito sekiro in štiri pare preparira-nih ušes svojih bivših žena.
Kanibali so zasnutek civilizacije, ne uživajo ob svojih soljudeh, pač pa jih preprosto — požro. Vsi iz tega grozljivega ogledala naših razgaljenih strasti
—   plemena  Ham-Ham  že stoletja  opravljajo  svoje razburljive, ljudomile opravke: love, ubijajo, odirajo, pečejo,  cvro  in  —  žro.  Najraje  Evropejce,  ker  so polni fosforja, ki pospešuje delovanje možgan.
Gula-Gula je hotel okusiti belo meso širšega sve-ta, še preden bi ga krajevni misijonar spreobrnil k čisti Ijubezni do bližnjega. Nekega večera je ne-slišno splezal čez krov jugoslovanske prekooceanke »Kanarinac«. Po svoji navadi je očistil z noža made-že kokosovega mleka in porinil rezilo med rebra na smrt prestrašenega stražarja. Tako si je preskrbel popotnico. Ladja je pristala globoko žalujoča ob lju-bi domači obali.
Junak vdre v gledališko garderobo, privleče na dan mošnjiček iz kože morskega psa — in pred očmi prestrašenega šminkerja se je zableščalo trinajst ne-navadnih biserčkov iz azurnega zaliva Hoola-Hoola. Kupi si obleko, skrije moškost, nagoto. Miraogrede še sune garnituro šmink in brčic. Kot žrtev kozme-tike je bil podoben trgovskemu potniku s krvoločni-mi očmi ali prekupčevalcu z bananami.
Ker je tako bliskovito postal delček civilizirane črede, je takoj dobil službo raznašalca mleka. Ob tem nedolžnem  produktu nič hudega  slutečih  krav
—  je  vzljubil  belega  človeka.  Na njegovem belem obhodu mu je padel v okus sočni sinček gospe Fut-balič.  Ker Gula-Gula ni imel problemov  z ostanki, je policija povesila glave pred neokusnim primerom.
—  Po tem dogodku je brezmejno vzljubil nogomet, ta čisti, plemeniti, kričavi ventil vse širših množic. Spopadi na nogometnem polju so ga spominjali na bojne igre v njegovi hrustavi domovini. Ni pa mogel doumeti, zakaj po  zmagah   prizanašajo svojira na-
AMATER
sprotnikom, zakaj ne uporabljajo kijev, sekir in dru-gih pripomočkov. Ker še ni znal abecede zakonov, tudi ni mogel doumeti, kje se vsi ti dobri ljudje prav-zaprav žro.
čez nekaj časa je odkril formulo. Naučil se je pla-ho zlogovati in napisal je lahko že osem besed brez slovnične napake. Šel je k psihologu za poklicno usmerjanje. Ta je odkril v njem zametke genija. Ko mu je v roko stisnil svoj največji biserček, mu je suženj psihe prerokoval bodočnost predsednika kakš-ne še nerojene države v razvoju. Proučil je skrivnost besed v knjigah, slik na TV, proniknil je v govorico živali v zooloških vrtovih, spoznal je smisel križišč in semaforov. Vse zvite oblike varanja in slepomi-šenja so mu ostala večni TABU. Z dosežki abstrakt-nega slikarstva se je seznanil že doma, poezijo je no-sil v srcu že dolgo, BEAT glasba je bila njegova sta-ra znanka, ker vsebuje elemente- tolčeja. Po pripo-ročilu slovitega psihosecirologa je dobil mesto ču-vaja Muzeja človeških prakultur v Parku duhov.
Nedolgo po njegovi zaposlitvi so časopisi razkri-čali vest v izginotju treh turistov: nekega antropolo-ga, Šveda; zbiralca rudnin in redkih kamnov, Angleža in nekega profesorja, proučevalca polinezijskih na-rečij. Ker Gula-Gula ni kupoval nepotrebnega, ga ča-sopisi niso vznemirjali. živel je pač za materialne dobrine.
Pustil si je rasti brado, zbirati reprodukcije mod-nih šarlatanov, kopičiti svetovne klasike v knjižnico, naučil si je naslove del največjih mož človeštva — in vabila na slavnostne večerje so deževala. Postal je član Društva molčečih protestnikov, tajnik Kluba polciviliziranih civilizirancev.
V mestd je prispela slovita nogornetna reprezen-tanca »LOS BRCUS« — in zakraljevala. Gnla-Gulaf ugleden meščan, je dal svoj golobji biser za vstopni-co na tej tekmi profesiodolarcev. Kakšna virtuoznost, kakšen dribling! In nagrade, sestre astronomije,.... pravi užitek. Ljudje so prodajali obleke s sebe in žene na trgu, da so lahko plačali vstopnice. Potera so se tega naveličali, vrgli oblast, podrli ograjo in zdaj se je začelo: Narois, nožni pesnik, poslanec bo-gov, je bil med vsemi JOZO LOPTIč I. Za vsak do-seženi gol je zahteval: novi avto, izpisnico iz kluba, novega maserja, počitnice na Capriju in spomenik v obliki noge.
Gula-Gula je bil vzhičen, osvojen od življenjskosti tega akrobata, dojenčka sreče. V svojem morsko-pasjem mošnjičku je hranil še sedem prav čednih biserčkov. Srčkanih, belih, pristnih, da zajočeš od po-hlepa. Po zamotanih duševnih zapletih in razpletih je sklenil osvojiti Jozo Loptiča na svoj način, ki se mu ni mogel doslej še nihče.upreti.
STUDENT NA KOSILU
—  S čim smem postreči?
— Trenutek, samo da pogledara v denarnico, koliko smem biti lačen!
PREDSTAVNIKI SLOVENSKIH POKRAJIN-SKIH KLUBOV!
UO ZŠJ sklicuje v ponedeljek, 13. novembra, ob 9. uri, na Trgu revolucije l/II sestanek predstavnikov vsefh slovefnskiii pokrajinskih klubov, ki se ga naj udeležita vsaj po dva čla-na vsakega kkiba. Pog^cvarjali se bomo o po novnem formiranju medklubslke zveze ter še o drugi<h pro^bileimiih, ki zadevajo lj-ubljanskega študenta.
UO ZŠJ
—  Ali vas ni sram, ker beračite?
—  Mene ne, ker se vajen. Sem namreč kuitura!
Počakal je zvezdnika pred hotelom »METEOR« kot častni član mestne delegacije. Ob izročitvi rde-čih nageljnov in košarice steklenic »Gusara sa mora« mu je nekaj vabečega, očarljivega pošepnil na uho. Jozi Loptidu so oči zažarele: zasvetile so se bledično kot biserčki, ki jih je uzrl v mošnjičku...
Gula-Gula je ta večer pogostil celo reprezentanco pa še rezervne igralce. Izvedel je nekaj solo plesov iz svoje domovine in gledalci so bili prepričani, da slava mesta raste.
Nazadnje je Gulo izdala njegova lovska strast: pred očmi novinarja je poljubil Jozo Loptica in pri tem zadovoljno cmoknil.
Igriv, zmagoslavni nasmešek Loptica — to je bilo vse, kar so še lahko ta večer videli.
Naslednji dan je svet žaloval. Casopisi vzdihovali, TV jecljala. Dekleta so si seveda pulila lase! Promet je zastal....
Očividci so s hudim mačkom v razbolelih prsih vdrli v Muzej prakultur:
Na belem marmorju, ob kipu malikovalca z No-ve Gvineje je ležal v krčih polcivilizirani Ijudožerc Gula-Gula. Zdravnik, ki je priskočil, je ugotovil: za-strupljenje krvi, živčni zlom, okrogle modrice po vsem telesu, izliv krvi v možgane.
Z zadnjimi močmi se je žrtvovani oprl na lahte in dahnil:
»Sporočite pozdrave mojim rojakom! Pozdravlja jih njihov zvesti sin, ki je v svojem življenju požrl šest okusnih otrok, štiri nezveste žene, trinajst bo-
jevnikov, tri žilave turiste in---------JOZO LOPTIČA,
poklicnega odiralca širokih innožic. Recite rojakom, kako je končal njihov najboljši sin, ker je hotel pre-baviti  profesionalnega nogometaša!«
----------To rekši je junak onemoglo vzdihnil, ra-
njeno pogledal ljubko dekle v množici, pomlaskal z jezikom in — seveda — umrl...
Medicino je obogatil za dragoceno izkušnjo. Ljud-je so se potipali za srca, tam kjer imajo spravljen denar...
Klub polciviliziranih je poslal šopek rdečih ma-kov....                                                                     »CIK«
GULA-GULA
Dr. SLAVKO KREMENŠEK
ZA EIMOTIMOIN DEMOKRATIČNO ŠTIJDEIMTOVSKO FROIMTO
Z ZNANSTVENEGA  POSVETOVANJA OB 50. OBLETNICI OKTOBRSKE REVOLUCUE
Ne gre zavreči tez, da je slovensko študentovsko gibanje v obdobju med obema vojnama v veliki meri tedanje slovensko politično življenje v malem. Dodati je treba le, da bi bilo povsem zgrešeno videti v tej podobi v malem le odsev dogajanja zunaj uni-verze in zunaj študentovskih krogov. Nedvomno je tedanji in dotedanji položaj slovenske narodne skup-nosti povzročal, da so študentje trošili dobršen del svojih sil za reševanje lastnih eksistenčnih problemov in v nič manjši meri tudi za obstanek in razvoj uni-verze. Kolikor so bila prva vprašanja vsaj navidezno in v določeni meri prvenstveno njihova, so s svojimi akcijami za izpopolnitev slovensRe univerze in v njeno obrambo posegali daleč prek svojih in uni-verzalnih okvirov. Te akdje so bile, kot je znano, tako rekoč stalne; z njimi se srečujemo od junijskih dni leta 1920, ko so bili študentje prisiljeni zaradi počasnega reševanja vprašanja predavalnic razglasiti protestno stavko, pa do zadnjih predvojnih zavze-manj Slovenskega kluba za univerzitetno avtonomijo.
Vrsta akcij proti nameravani ukinitvi posamez-nih fakultet ali drugačnemu razvitju univerze, odlič-no organizirana akcija za univerzitetno knjižnico, ki po uspešno zaključenem boju preraste skupaj z akci-
jo za popolno medicinsko fakulteto in kliniko v Ljub-Ijani, v akcijo za izpolnitev univerze nasploh, je po svojem objektivnem pomenu in naravnavi v tedanjih razmerah pomenila konkretno manifestacijo napre-dnih družbenopolitičnih sil. Univerza je bila le eno od torišč njihovega boja. Problemi univerze so bili člen v kompleksu nalog, ki so si jih napredne druš-bene sile zastavljale.
že v dvajsetih letih je študentovska levica odpi-rala problem nepolitičnih študentovskih domov in menze, študentovske bolniške blagajne in političnega izrabljanja študentov na temelju gmotnih podpor. Med razlogi za študentovske nastope v obdobju veli-kih demonstracij v letih 1931—1933 so bile tudi šol-nine, študentom krivični deli univerzitetnega zakona in drugih univerzitetnih uredb. Ta in njim podobna vpratanja so bila na dnevnem redu študentovskih prizadevanj še vsa naslednja leta. Kakor so, kot re-čeno, videti ti problemi na prvi pogled bolj ali manj »sindikalne« narave, je vendarle res, da so pomenile študentovske zahteve po ustrezni rešitvi omenjenih vprašanj sestavni del boja širokih Ijudskih plasti za svoje pravice. Ob tedanji socialni strukturi sloven-skih študentov v primerjavi s socialno strukturo, ka-kršno smo imeli takrat pri tms, so študentovske za-hteve po strankarsko neodvisnih ustanovah za štu-dente, po znižanju oziroma odpravi visokih taks in šolnin, imele neizpodbitno širok pomen.
študentovski položaj in slovenska univerza pa sta bila le del problematike, ki je prizadevala študentov-sko mladino Ijubljanske univerze med vojnama in tudi vzbujala njen odziv. Dokaj široka panorama no-tranje in zunanjepolitičnih dogajanj bi se razgrnila pred nami, kolikor bi si skušali predočiti poseganje slovenske študentovske mladine iz obdobja med obe-ma vojnama v življenje zunaj univerze. Soudelezba študentov pri vseh poglavitnih političnih dogajanjih, ne v kabinetih, salonih, temveč na ulici, pri zboro-vanjih, je bila dovolj očitna. Z dodatkom pravilno vrednotenega družbenopolitičnega pomena dolge vrste problemov, ki so študente zaposlovali v univer-zitetnem in njihovem stanovekem okviru, je podoba
družbene dejavnosti predvojnih študentovskih gene-racij osupljivo bogata.
Velika povezanost študentovskega gibanja, žal tudi konservativnega, s tedanjim splošnim druzbe-nim razvojem in njegovimi političnimi manifestaci-jami je imela izrazito aktiven značaj. V odnosu do obstoječega družbenopolitičnega sistema z vsemi nje-govimi pojavi so imele posamezne študentovske sku-pine velikokrat jasno izoblikovana stališča, sprem-Ijana z dokaj radikalnimi akcijami, pogojenimi s študentovskimi možnostmi in močmi. Odmev ome-njenih stališč in omenjenih akcij v druzbenem živ-Ijenju je bil nedvomno precejšen in večkrat tudi učinkovit. Ne more pa biti namen tega koreferata, da bi kakorkoli načenjal vlogo naprednega študentov-skega gibanja s te strani. Omejimo se lahko le na skromno opozorilo, da pomena študentovskega so-delovanja v nekaterih fazah slovenskega družbeno-zgodovinskega razvoja med obema vojnama v resnici ne gre podcenjevati. Tako naj bi bila široka, napre-dno usmerjena študentovska fronta v boju proti šestojanuarski diktaturi spodbuda tudi bolj ali manj širokemu sodelovanju drugih demokratičnih sil.' Ve-like študentovske demonstracije so bile nadalje tako rekoč že od samega začetka v resnici. »neposredni plod množičnega delovanja partijske organizacije«2. Po prekinitvi kontinuitete v vodstvu komunistične partije pa so v letih velikih demonstracij sestavljali pokrajinski komite izključno mladi člani, »v začetku v glavnem študentje Ijubljanske univerze«.1 Nizanje nadaljnjih, morda res malce manj izrazitih, vendar številnih razpoložljivih dejstev se zdi skoraj odveč.
Z omejitvijo našega pričujočega zanimanja zgolj na študentovske organizacije in skupine na idejno-politične procese, ki so se odvijali v njih, na njihove medsebojne odnose, bi nas morale v večji meri zapo-sliti nekatere značilnosti slovenske študentovske mla-dine obravnavanega obdobja. S tega vidika bi bila za nas posebej zanimiva socialna struktura študentov po posameznih političnih skupinah. Koristna bi bila podoba njihove srednješolske vzgoje. Naravnost nu-jen bi bil kolikor mogoče nadroben razvid vloge raz-nih starešinskih in drugih kongregacij obeh dveh meščanskih skupin glede gmotnih podpor, kajti nji-hovo idejno vodenje študentov univerze ostaja prej-kone manj zanimivo. Nadrobnejši razgled po ome-njenih vprašanjih nam ostaja, žal, neznan. Vemo le to, da je bila socialna struktura ob poltretjem od-stotku študentov iz delavskih in osemnajst iz kmeč-kih družin sredi tridesetih let* povsem neustrezna. Znana so prizadevanja vodstev nekaterih političnih grupacij, da so si v določenih srednješolskih zavo-dih vzgojila kadre za okupacijo nekaterih nezašeleno usmerjenih študentovskih društev. Skupaj z Rdečimi signali5 smo nadalje prepričani, da je študentovska mladina postajala plen meščanskih političnih tabo-rov, za kar bi bilo med drugim potrebno iskati raz-loge še zlasti v revščini in gmotni odvisnosti precejš-njega dela študentov. V kolikšnem obsegu so bili ti činitelji po posameznih obdobjih dejavni, bo poka-zala šele morebitna bodoča raziskava. Več luči je bilo nardvnane v tisku, ki je spremljal študentov-sko gibanje, na delež študentov, ki so se študentov-skega bolj ali manj politično obarvanega šivljenja tudi v resnici udeleževali. Pa tudi tukaj nam vzroki za abstinenco niso vedno dovolj jasni. Prav iz gmot-nih razlogov je precejšen del študentov živel daljša obdobja zunaj Ljubljane ali je bil s skrbjo za vsak-danji kruh zaposlen do te mere, da mu ob študiju ni preostajalo časa še za organizacijsko življenje. Ker pa je bil največji del slovenskih študentov iz uradniških drušin, je bilo verjetno vsaj v neki meri res, da je zunaj študentovskih društev, klubov in akcij ostajala v veliki meri skupina »za sodobno življenje nezainteresiranih izpitnih kandidatov« ozi-roma »idejno popolnoma neorientirana masa«, kakor je to jeseni 1935 trdil razčlenjevalec tedanjega idej-nega obraza Ijubljanskih študentov v Akademskem glasu.6 Res pa je tudi, da so bili številni študentje aktivni v najrazličnejših oblikah družbenega življenja zunaj univerze oziroma zunaj študentovskega giba-nja. Pomanjkanje nadrobnejše podobe tovrstnih zvez s splošnim družbenopolitičnim tokom, odprtost prej navedenih in še nekaterih dodatnih vprašanj onemo-gočata za sedaj bolj utemeljeno razlago neskladno-sti med socialnim poreklom predvojnih slovenskih študentov in njihovo politično usmeritvijo. Le-ta je bila namreč dovolj izrazita in sodi v okviru študen-tovskega gibanja med najzanimivejša dejstva.
Med prilagajanjem obstoječemu oziroma pode-dovanemu stanju, med prizadevanjem za njegov na-daljnji obstoj in bojem za nove, drugačne družbene odnose je bil razpet del študentovske mladine, ki si je oblikoval svoje klube, društva in je tudi delal v njih. Pomanjkanje analitičnih prikazov vprašanj, ki so bila načeta v prejšnjem odstavku, nam prav tako ne dopušča poglobljenejše razlage premikov, ki so bili za študentovske grupacije kljub razmeroma krat-ki dobi dobrih dveh desetletij značilni. Za sedaj smo se prisiljeni ustavljati predvsem le pri rezultatih idejnopolitičnih iskanj in pregrupadj, ki sestavljajo pisano podobo slovenskega študentovskega gibanja med ob&ma vojnama.
Idejnopolitična organizacijska strukfura, ki se je v najosnovnejših potezah kazala skozi nadaljnji raz-vojni proces, je bila med študenti izoblikovana kma~ lu po ustanovitvi univerze v Ljubljani. V svojem bi-stvu je bila nasledek dotedanjega idejnega razvoja slovenske inteligenčne plasti, ki je vse dotlej prebi-jala svoja študentovska leta na tujem. Katoliškemu društvu Danica in »jugoslovanskemu naprednemu akademskemu društvu« Jadran, ki naj bi predstavlja-li med študenti obe meščanski polttični grupaciji na Slovenskem, se je že marca 1920 pridružilo Društvo študentov komunistov. Medtem ko sta Danica in Ja-dran obetali ostati v organizacijskem in tudi vsebin-skem pogledu na starih, predvojnih tirih, je snovanje komunističnega društva pomenilo za slovenske štu dentovske vrste dejansko novost. Tako je Crvena za~ stava zapisala v poročilu o ustanovitvi društva: »Pred kratkim — morda m niti leto dni od tega — je slo-venski akademik s strahom izgovarjal besedo »komu-nizem«. Naši inteligenci je »komunizem« označeval pojav negativnosti na celi črti. Danes pa se 40 sloven-skih akademikov s ponosom naziva komuniste. — Prebili smo led!.. .«.7 To vznemirljivo novost je, da navedemo primer, po svoje izrazil dr. Ivan Tavčar z ugotovitvijo, da ve, da že trideset let ni priljubljen pri slovenski mladini in ga zato prav nič ne moti, da je brez privržencev na univerzi. Ne more pa ostati ravnodušen ob širjenju komunističnih idej med slo-venskimi študenti* kar je bilo pač v skladu z njego-vimi siceršnjimi političnimi nazori.
Stevilo komunistično usmerjenih študentov vn njih simpatizerjev je raslo iz diferenciacije v meščan-skih vrstah. Tako se je npr. v slabem letu število Ja-dranovih članov zmanjšalo za polovico. Iz sprva enot-nega Društva jugoslovenskih akademikov v Maribo-ru so za klerikalnimi študenti iz idejnopolitičnih raz-logov izstopili tudi komunisti. Za nadaljnje razvija-nje Vstajenja, kakor se je Društvo komunistov pre-imenovalo, pa sta bila usodna obznana in zakon o za-ščiti države. S 1. januarjem 1921 so iz statuta društva črtali vsa mesta, ki sq govorila o njegovi politični po-vezanosti s Komunistično partijo Jugoslavije in SKOJ. Tako je Vstajenje skušalo ustvariti videz, da gre v njem le za teoretično preučevanje marksistične lite-rature in si je na tak način hotelo ob udarcih bur-žoazije ohraniti življenje.
Zunaja intervencija je, kot kaže primer Vstaje-nja, očitno zavrla začeti diferenciacijski proces. Obe meščanski politični grupaciji sta imeli ob tem seveda
vso možnost za nadaljnji razvoj. Katoliški Danici se je pridružila (leta 1901 v Gradcu ustanovljena) Zarja. V šolskem letu 1922/23 je bila v klerikalnem taboru osnovana še Borba. »Napredni« Jadran je ostajcU po prvih temeljitih pretresih, ki so pomenili veliko iz-gubo članstva, vendarle še vedno najmočnejše Ijub-Ijansko študentovsko društvo. Ponovno Jadranovo krizo je sicer spomladi 1922 povzročilo nekaj štajer-skih študentov z ustanovitvijo podružnice Jugosloven-skega akademskega društva Triglav, kateremu se je uspelo z blizu sto člani kaj kmalu prebiti po številč-ni moči na drugo mesto med Ijubljanskimi študen-tovskimi društvi. Kljub nekaterim nesporazumom pa naj bi v tistem času veljalo tako za Triglav kot za Jadran načelo nekompromisnega jugoslovenskega na-cionalizma in pa geslo: Ločeno korakati, pa skupno udariti.
V zvezi z nekaterimi novejšimi pojavi v sloven-skem političnem življenju sta bili nato v letu 1923 ustanovljeni še društvi Njiva in Slovenskt Jug. Sprva oslonjena na Samostojno kmetijsko stranko je Nji-va takoj razvila kljub maloštevilnemu članstvu inten-zivno organizatorično dejavnost. Z radikalno stranko je bil povezan Slovenski Jug, v katerem se je zbiralo nekaj študentov iz Srbije in DcUmacije. Sicer pa so
imeli spomladi 1924 na rektoratu univerze v evidenci kar štiriintrideset različnih študentovskih organizacij s strokovnim in tako imenovanim kulturnim znača-jem. Med njimi je bil od marca 1924 tudi Aakdemski klub Orjuna. Po podatkih v liberalnem glasilu Vidov-dan' je bilo tedanje razmerje med »naprednim« in klerikalnim študentovskim taborom 361:222 v korist prvega. Ob okroglem številu 1200 na Ijubljanski uni-verzi vpisanih študentov v študijskem letu 1924/25 je to pomenilo, da je ostajalo vsaj formalno 51 odstot-
kov študentov zunaj meščanskih političnih skupin. Komu v čast in komu v sramoto je tolikšno število neorganizirancev, so se spraševali v Vidovdanu.
Vidovdanova statistika ni mogla več zajeti komu-nističnega Vstajenja. Po zakonu o zaščiti države je bilo društvo Vstajenje močno omejeno v svoji dejav-nosti, čeprav spričo v pravilih izvedenih popravkov ni bilo prepovedano. Kljub temu je veljalo Vstajenje v študentovskem organizacijskem življenju kaj kma-lu za preminulo. Ko pa $o leta 1924 tudi v dnevnem tisku zabeležili njegovo regeneracijo in je društvo že vabilo na svoja predavanja, ga je veliki župan Ijub-Ijanske oblasti avgusta 1924, z zavito logiko razpustil, »ker ne deluje in ker zaradi nezadostnega števila čla-nov nima pogojev za pravni obstoj«.
Medsebojni boji za ugled in veljavo med liberalno in klerikalno študentovsko skupino so bili velika ovi-ra v prizadevanju za ustanovitev enotne reprezentanč-ne organizacije. Uresničenje te zamisli so iz leta v le-to odlagali. Vrzel so le do neke mere mašili meddrušt-veni odbori. Za prvim velikim spopadom med Ijub-Ijanskimi študenti še v okviru Podpornega društva le-ta 1922 se je čez dve leti ponovil spopad večjega ob-sega in tudi odmeva. Decembra 1924 so se namreč dru-štva Jadran, Slovenski Jug, Triglav, Klub jugosloven-skih naprednih akademikov iz Italije in Akademska Orjuna uprla proiestu proti napadom Pribičevičevega ministrstva na univerzitetno avtonomijo v Zagrebu. Medsebojne fizične obračune ob razglašeni stavki, v katerih so se posebej »izkazali« člani Orjune, je za-ključil brutalen nastop policije. Ko so nekaj dni ka-sneje sprejemali resolucijo proti policijskim nasil-stvom nad študenti v Beogradu in Zagrebu, je bila le-ta sprejeta z 204 glasovi proti sto enemu. Na med-društveni seji vseh kulturnih in strokovnih društev pa so z 11 glasovi proti štirim sklenili, da ne bodo Aka-demskega kluba Orjuna več vabili na meddruštvene seje.
Decembrski dogodki leta 1924 so tako pokazali, da vlada med Ijubljanskimi študenti močan odpor do po-litike jugoslovanskega unitarizma. številčna premoč federalističnega bloka se je pri vseh posameznih akci-jah izkazala kot neizpodbitno dejstvo. Fašistične meto-de orjunašev so naletele na oster protest, kateremu so sevsaj pasivno pridružili tudi številni študentje libe-ralnega tabora. V konkretni politični akciji je postala enotnost liberalnih vrst hudo problematična. Ob de-cembrskem dogajanju pa se je prvič pokazala skupina zimenom Amkademski blok levih, ki se je skupaj z demokratično usmerjenimi študenti iz klerikalnega in delno tudi liberalnega tabora uprla policijskemu in or-junaškemu nasilju na jugoslovanskih univerzah.
Vse kaže, da ni z razpustom Vstajanja zamrlo tudi obnovljeno delo marksistično usmerjenih študen-tov. čeprav sodi formalno priznanje Kluba študen-tov marksistov šele pod konec leta 1925, je društvo dejansko obstajalo že leto dni prej." Organiziranje študentovske levice v okviru omenjenega bloka levih pri orisanem dogajanju in kasneje je bilo nedvom-no njegovo delo. Klub študentov marksistov je v tistih letih sestavljalo kakih trideset študentov, katere so šteli za člane SKOJ. Tako je bil kot skojevska organi-sacija klub izjemno legalen. V partijsko delo so bili zajeti trije ali štirje člani, ki so klub tudi vodili." V neposredni zvezi s številčno sorazmerno majhnim klubom pa so bile določene spremembe v življenju tudi nekaterih večjih drnštev. Med take je nedvom-no šteti notranjo diferenciacijo v Triglavu, ki je pri volitvah v Svet slušateljev Ijubljanske univerze v letih 1926 in 1927 pod vplivom svojih levičarsko usmerjenih članov in ob ogorčenosti siarešinstva nastopal s samo-stojno listo.
Svet slušateljev Ijubljanske univerze (SSLU) je zaživel po dvoletnih pripravah, med katerimi je hotela vsaka skupina sestaviti reprezentdnco v svojo korist. Novembra 1925 so si tako po daljšem obdobju spet izmerile posamezne študentovske skupine svoje moči. Za »listo delovne omladine«, ki so jo predložili Jadran, Triglav in Slovenski Jug, je bilo oddanih tega leta 463 glasov. »Listo katoliških akademikov« je volilo 250 štu-dentov. Tretja je bila »neodvisna lista« neorganizira-nih, Njive in bloka levih s 174 glasovi.
Kot rečeno, je morala liberalna grupacija nasto-piti pri naslednjih volitvah v svet brez Triglava, ki je po kasnejših jadranskih ocenah »v svoji širokogrud-nosti zadnje čase združeval i ekstremne nacionaliste i ekstremne levičarje«.12 Tako je za »listo delovne omladine«, ki so jo predložili Jadran, Slovenski Jug in Akademska Orjuna glasovalo leta 1926 362 študentov. Bivša »list katoliških akademikov« je dobila to pot ime »slovenska lista«. Danica, Zarja, Borba in Cirilsko društvo Ijubljanskih bogoslovcev so zbrali na njej 273
glasov. Levičarska skupina z agrarnim klubom Njiva je nastopila pod imenom »lista svobodnih akademi-kov«. Njenih 113 glasov in 96 glasov samostojne »tri-glavanske Hste« naj bi kazalo na moč tedanje študen-tovske levice. Ob nespremenjeni sestavi je leta 1927 glasovalo za »listo delovne omladine« 357, za »sloven-sko listo« 316, za »listo svobodnih akademikov« 96 in za »triglavansko listo« 107 študentov.
Tudi iz vloženih kandidatnih list za volitve v SSLU je razvidno, da je mimo zunanje enotne katoliške sku-pine, mimo temeljiteje načetega liberalnega bloka, ob-stajala vrsta študentov, ki si je v univerzitetnem po-litičnem življenju v teh letih z večjim ali manjšim us-pehom iskala svoja pota. Poleg kluba Njiva je šlo tu za tretjo, svobodno ali neodvisno skupino, v kateri je imel odločujoč vpliv Klub študentov marksistov. Ta vpliv je bil seveda značilen tudi za Njivo. Z neodvi-sno skupino študentov, ki si je iskala svojo organiza-cijsko obliko v Klubu neodvisnih (ali tudi svobodnih) akademikov, nikoli priznanem, vendar aktivnem in zato marca 1928 policijsko prepovedanem, kakor s Klubom študentov marksistov, je bil v tesnih zvezah tudi krog sodelavcev revije Mladina (kasneje Svobod-na mladina). Slovenska študentovska levica druge po-lovice dvajsetih let je v reviji izrazila svojo idejno podobo.
Revija Mladina je hotela biti popolnoma neodvi-sna od raznih političnih strank, hotela je biti celo v uporu proti večini njih, hotela je biti revolucionar-na.n Na straneh Mladine so se ob ugotavljanju go-spodarske krize javljale zahteve po zdravi socialni po-litiki in zaščiti gospodarskih in političnih interesov delovnih Ijudi južnoslovanskih narodov. Ob poudar-janju pomembnosti oktobrske revolucije in zavra-čanju tendendoznega pisanja o Sovjetski zvezi je bila izražena zahteva po vzpostavljanju kulturnih, po-litičnih %n gospodarskih zvez z novo Rusijo, kajti »mi iščemo pot in našli jo bomo do nove Rusije, do njene nove literature, umetnosti in znanosti«.1*.. »Ne-kje leži zemlja — šestina zemeljske oble — gore tež-kih pamfletov smo brali — pa je vse zaman; noro, otroško vero imamo vanjo...«"
V borbi proti tako imenovani »jugoslovanski na-ciji« in »plemenstvu« Slovencev se je Mladina zavze-mala za nacionalno, gospodarsko in politično svobodo slovenskega naroda, za zedinjenje Slovencev, Hrvatov, Srbov, Bolgarov in Makedoncev (!) v federativno dr-zavo južnih Slovanov. »ličimo in dramimo sužnje, ki še ne vedo, da so sužnji... Zedinjeno in enakoprav-no Slovenijo! ... Slovenijo Slovencemf To je naš pro-gram ... Živimo še nesvobodni v svobodnih državah ... Hočemo boj z italijanskim fašizmom in inozem-skim imperializmom! Bojevali pa se bomo tudi z do-mačimi ... da dosežemo zedinjeno in svobodno Slove-nijo ... Za suverenost delovnega slovenskega naro-da! Za samostojno in zedinjeno Slovenijo v bratski federativni zvezi z balkanskimi narodi.«u Takšna in njim podobna so bila gesla sodelavcev Mladine. »Svo-bodni akademiki« so za volitve v SSLU leta 1928 izda-li letak, v katerem so med drugim pisali: »Kdor je z nami, je: proti sistemu kapitalizma in imperializma, za prijateljstvo s Sovjetsko Rusijo, za samoodločbo narodov, za samostojno, združeno Slovenijo, proti si-stemu Glavnjače in zakoiiu o zaščiti države.. .«v
Ugotavljanju enotnosti katoliških vrst v omenjenih volilnih bojih v SSLU je treba dodati, da je bila Aka-demska zveza, ki je uokvirjala posamezna katoliška študentovska društva, v leh letih v križarskih rokah. O vrednotenju križarskega gibanja in odkrivanju njego-vih korenin so živahno razpravljali sredi tridesetih let; ne more biti naš namen, da bi na tem mestu te-
v precejšnji meri z delavskoprosvetnimi društvi. V šol-skem letu 1926/27 je celo spremenila svoje ime v Kr-ščansko socialistični akademski klub Borba in »pod pritiskom časovnih potreb zašla na samostojno pot«." Zaradi samosvoje poti pa je bil v tistem času razpuščen Akademski Orel. Jeseni 1928 je bila tudi Aka-demska zveza iztrgana križarjem iz rok. Skupno na-stopanje katoliških študentov pri volitvah tako ni ustrezalo dejanskemu položaju sredi njihovih vrst.
Pri poslednjih volitvah v Svet slušateljev Ijubljan-ske univerze pred uvedbo šestojanuarske diktature so Triglavani spet nastopali skupaj z drugimi »napredni-mi« študenti. »Lista enotne napredne omladine« je te-daj zbrala 389 glasov. »Slovenska lista« je dobila to pot 340, »lista svobodnih akademikov« 76 in »stanovska lista delovne omladine«, katero so volili disidenti raz-nih skupin in neorganizirani študenti, 114 glasov. Vlo-žene liste in študentovske skupine, ki so jih predlo-žile in glasovale zanje, so odsevale tedanjo dnevnopo-litično konstelacijo v državi morda bolj kot v letih dotlej. Zavoljo različnih pogledov na problem odnosov med Jadranom in Triglavom sta se v okviru Jadrana razvili dve struji; manjšinska opozicija je želela spre-membo društvenega programa in njegovo konkretiza-cijo. Za volitve v SSLU leta 1928 je nekaj Jadranovih disidentov s Slovenskim Jugom organiziralo samosto-jen nastop. Tekmovanje med nekaterimi liberalnimi klubi ni preprečilo njihove povezave v volilni blok, v katerem je bilo najti tudi Triglav in celo Njivo. Na predvečer šestojanuarske diktature je bila tako ob porastu moči katoliških vrst vendarle zagotovljena zmaga »enotne napredne omladine«.
S šestojanuarsko diktaturo so ostala študentov-ska kulturna društva, ki so bila praviloma nepolitič-na, nedotaknjena; opustiti pa so morala seveda v pravilih nezajeto dejavnost. Zaradi strogih predpisov o društvih je vse klube zajelo za nekaj časa obdobje mrtvila. Ob volitvah v SSLU konec letnega semestra 1929 levičarska skupina ni bila več udeležena. Volitev se je vzdržal tudi katoliški blok. Liberalci so kljub temu priredili manifestacijo svoje dozdevne moči in zbrali za svojo listo 527 glasov. Homogena sestava od-bora SSLU pa ni pomenila nikakršnega uspeha. Inte-resi Jadrana so bili usmerjeni zgolj v krepitev lastne-ga društva; reprezentančna organizacija je bila s tem zanemarjena. Tudi odnosi med Jadranom in Triglavom so bili vse bolj neprijazni. Zaradi obstrukcije katoli-škega tabora in neenotnosti liberalnih vrst, predvsem pa zaradi nedelavnosti, je bil SSLU pred razkrojem. Sredi takšnega stanja so opozicionalci s pomočjo stro-kovnih društev izvedli reorganizacijo reprezentančne organizacije, ki se je preimenovala v Zvezo slušate-Ijev Aleksandrove univerze (ZSAU). Zvezo so sestav-Ijala strokovna društva, tudi volitve naj bi bile po-sredne prek njih. Delo v reprezentanci je sedaj zavi-ral Jadran. Med katoliško skupino in triglavani, kate-rih je bilo v tem času nekaj prek dvesto, je bil skle-njen sporazum o sodelovanju. S tem je bila izobliko-vana osnova študentovske fronte proti integralnemu jugoslovenstvu.
Cepitev na »jugoslovenski« in »slovenoborski« ta-bor je pomenila nenehno nadaljnje upadanje rrioči in vpliva privržencev integralnega jugoslovenstva. Po pri-znaju integralistov pa je imela delitev na oba tabora tudi socialni prizvok, zakaj »slovenski tabor je zbral v svoji sredi tudi tovariše ekstremnih socialnih nazi-ranj.. .«.2I> Ob različnih pogledih na socialna vpraša-nja se je krhala tudi enotnost Jadranovega član-stva. Na občnem zboru novembra 1931 je dvajset ja-dranašev predložilo spomenico, ki je opozarjala, da je njihov čas bistveno različen od dobe starešin, da
htali posamezne teze. Dejstvo je, da je imela tudi ka-toliška mladina dovolj razlogov za nesoglasje z obsto-ječo družbeno stvarnostjo in je bila zato prisiljena iskati izhod iz svoje stiske. Načini iskanja, poti in posledice, ki so iz tega izhajale, pa so bile potencialno in tudi dejansko zelo različne. V tem je bila tudi vse-bina nadaljnjega razvoja katoliških študentovskih vrst. To prvo obdobje križarstvau je bilo tako le izra-zito prehodna faza.
Križarstvo, ki je dajalo smer Akademski zvezi, si je iz njene revije Križ na gori ustvarilo svoje glasilo. Z vrsto kultuvnih, socialnih, literarnih in podobnih krožkov, s prirejanjem počitniških tečajev in taborov je razmajalo organizacijsko togost (in s tem tudi trd-nost) katoliških študentovskih društev. Pri tem pa ni našlo in povečini tudi ni iskalo pravega stika z družbe-nimi razmerami, iz katerih je pravzaprav zrastlo. Kle-rikalna stranka in cerkvena hierarhija sta se zbali tudi za transcedentalne sfere zavzetega križarskega duha. Križ na gori je moral prenehati. Po nekaj več kot pol-letnem presledku je nato zasebno ustanovljeni kon-zorcij pričel izdajati revijo Križ.
Zaradi nasprotovanja strankinih in cerkvenih kro-gov, predvsem pa zavoljo lastne nemoči je križarstvo (v svoji prvotni obliki) razpadlo. V okviru katoli-škega tabora imamo opraviti še s krščanskosocialistič-nim gibanjem, katerega pa bi bilo v tem času težko povezovati s križarstvom. Tu gre predvsem za JKAD Borbo, ki je sčasoma pričela združevati za socia-listične ideje dovzetne katoliške študente, povezane
je nastopila doba zaostrjtve razrednih odnosov in je zato potrebna »likvidacija dosedanjega brezupnega življenja«. Tako so bili tudi v Jadranu v tem času, ka-kor pravi kasnejši nacionalističrti komentar, »tovariši, katerim je bil nocionalizem le kritje za levičarsko-provokatorske namene«.21
O dobi »krščanskih socialistov in komunistov v Akademski zvezi« jeseni 1931 govori tudi kasnejši kle-rikalni oris razvoja katoliškega študentovskega giba-nja.22 Poleg prevladovanja krščanskih socialistov v ka-toliških študentovskih društvih so se, kakor pravi na-vedeni vir, v društva včlanili tudi marksisti »in jih začeli minirati«. Jadranov kronist je podoben proces opažal v Triglavu, kjer naj bi šlo za »sistematično vti-hotapljanje elementov, ki niso imeli z njegovimi (Tri-glavovimi) idejnimi smernicami prav nič skupne-ga«.n Zaradi vse večjega oddaljevanja Triglava od svojega dotedanjega političnega zaledja je Jadran ja-nuarja 1932 prekinil s Triglavom vsako sodelovanje.
Nobenega dvoma ni, daj e bilo nadaljnje preusmer-janje Triglava pod vplivom obnovljene dejavnosti ko-munistov na univerzi. To potrjujejo nacionalistični komentarji za Triglav in klerikalna ugotavljanja za katoliška društva. Poskusi v tem smislu niso manj-kali niti v Jadranu. Prej navedeni vir ugotavlja, da so se marksisti z izredno marljivostjo povzpeli v Ja-dranu do visokih odborniških mest. Zaradi sodelova-nja pri demonstracijah so bili nato iz društva izključe-ni. Med njimi je bil tudi Tone Tomšič.
V  začetku leta 1933, v času, ko so bile študentov-ske demonstradje v polnem razmahu, imamo opra-viti z nekaj dejstvi, ki so kazala na prehod v novo fazo razvoja slovenskega študentovskega gibanja. Ta-ko je treba predvsem   omeniti,   da je univerzitetna uprava 4.februarja 1933   razpustila ZSAU  zaradi po-sredne  krivde ob  velikih demonstracijah v januar-ju. S tem je bila ukinjena organizacija, ki je bila trd-no v rokah široke študentovske fronte, nastajajoče proti diktatorskemu režimu. To je bil čas, ko so se morali triglavani vse bolj pogosto braniti pred napa-di z različnih strani, pa čeprav je bil Triglav z 250 čla-ni najmočnejše in ob svoji organizatorični in propa-gandno-idejni dejavnosti tudi zunaj univerze ugledno študentovsko društvo. Ljubljanska podružnica je s svo-jim kritičnim odnosom do sodobnega življenja pov-zročala skrbi še zlasti starešinskemu društvu. Na zbo-ru Zveze akademskih starešin marca 1933 so zato skle-nili: »Jugoslovensko napredno starešinstvo hoče zasta-viti ves svoj vpliv, da se pogubne struje obrnejo v pra-vo smer, da se pretirana samoslovenska nacionalna čustvenost podredi zakonom realnosti in nalogam bo-dočnosti.«"
V  študentovskih vrstah so hoteli napraviti red tu-di na klerikalni strani. Najprej je odbor Akademske zveze v Slovencu protestiral proti »oni skupini akade-mikov, ki izrabljajo manifestacije celokupne akadem-ske mladine za univerzo v svoje prevratne komuni-stične namene«.2* Prvemu koraku v razbijanju enotne študentovske fronte so sledili drugi. Separatna nočna akcija skupine katoliških študentov na univerzi v dru-gi polovici februarja 1933 naj bi služila kompromiti-ranju komunistov. Ker sta bili društvi Danica in še zlasti Borba trdno y rokah krščanskih socialistov, si je klerikalno starešinstvo skušalo ustvariti svoje po-zicije vsaj v Zarji. Aprila 1933 je Zarja priredila tečaj, ki je obrfivnaval predvsem dva problema: marksizem in katoliško akcijo.
Prizadevanje starešinstva obeh meščanskih grupa-cij so v boju proti enotnosti in razredno nasprotni usmeritvi študentovske mladine spremljali ukrepi uni-verzitetne in politične oblasti. Zasedalo je univerzitet-no sodišče, študentje so se zagovarjali pred rednim sodiščem v Ljubljani in izrednim sodiščem za zaščito države v Beogradu. Med obtoženci pred beograjskim sodiščem je bil npr. tudi Boris Kidrič. Obsodbe so se-gle do pei let strogega zapora. Usmerjanje velikih štu-dentovskih demonstracij je bilo v rokah komunistov. Zato in zavoljo svojih političnih računov je opozici-onalna buržoazija z radikalnimi posegi prekinila 7ia-daljnje enotno nastopanje slovenskih študentov.
Diferenciacija, ki se je pričela med študentovski-mi društvi spričo zunanjih posegov konec demonstra-cijskega obdobja, je prihajala kaj kmalu v končo fa-20. Tako je bila npr. ob volitvah v Društvu slušaleljev juridične fakultete razbita »enotna slovenska fronta« že jeseni 1933. Poleg nacionalistov sta katoliška in triglavska-levičarska skupina nastopali spet vsaka za-se. Iz diferenciacijskega procesa sta v študentovski publicistični dejavnosti še v lelu 1933 izšli dve publi-kaciji, ki sta jasno izraziti usmeritev dveh, kmalu nato zavoljo komunizma razpuščenih študentovskih dru-štev. Tako sa triglavani v brošuri Beseda o našem de-lu, namenjeni abiturientom, obrazložili delo Triglava, ki vključuje »glasnike nove miselnosti, ki pomeni od-klon od dosedanjega psevdonaprednjaštva z vsemi nje-govimi tipičnivii slovenskimi priznaki«. Ob temeljitih predavanjih, debatnih večerih in razgovorih so se čla-ni Triglava dodobra poučili o vsej krivičnosti obsto-ječega družbenega reda. Močna socialna usmeritev članstva, ki prehaja v razredno-marksistični svetovni nazor, je bila po njihovih besedafi praktična posledi-ca tega smotrnega dela. Intenzivnost notranjega dru-štvenega življenja je spremljalo vztrajanje triglavanov pri samostojni svetovnonazorski in politični usmerit-vi v odnosu do starešinstva. Le dober mesec pred razpustom Ijubljanskega Triglava (razpustila ga je ban ska uprava 21.marca 1934) so starešine modrovale v Triglav neuspelem sestanku z odbornikoma študen-tovskega društva takole: »Triglav je bil vedno svobo-den v širokem okviru naprednosti, sedaj se je pa opre-delil za določen nazor: marksizem. S tem ni le kršil pravil, marveč tudi najlepšo tradicijo Triglava. Menda pa le ne bomo gojili marksistične celice pod progra-mom nacionalizma.«
Ze nekaj mesecev pred razpustom Triglava je bil razpuščen tudi krščanskosocialistični klub Borba. Iz-zvani od cerkvene gosposke. so člani tega kluba iz-dali pred razpustom knjižico Borci. V njej so podali »jasno in odicrito« izjavo svojega prepričanja in se z njo pridružili enotni fronti študentovske mladine v Triglavu in Njivi. V obširnem sestavku z naslovom Quadragesimo anno je bil dan odgovor na vprašanje o njihovem odnosu do smernic, ki jih je cerkvev do-ločila glede socialnih vprašanj. Z ugotovitvijo, da papeževa okrožnica avtoritativno sankcionira kapita-lizem, da povzdiguje kapitalizem v od boga dani druž-beni red, da je v okrožnici neznastveno razložena vloga kapitala, da je delavski razred v okrožnici ize-načen s stroji in je z_ okrožnico dejansko napovedan razredni boj proletariatu, so Borci okrožnico zavrnili in se hkrati izrazili za marksistično razlago kapitali-stičnega družbenega ustroja. V vadaljnjem sestavku so na tej osnovi pretresli tudi vprašanje fašizma in prišli do sklepa: Cerkev je pred fašizmom povsem ka-pitulirala.
Poleg Borbe je bila za klerikalno starešintvo moč no problematična tudi Danica. Tudi njeno članstvo je hotelo prekiniti s tradicijo in hoditi po samostoj-nih poteh. Ob takih tešnjah se je za Danico zanimala celo policija. Vendar je imela Ijubljanska škofija ko-nec leta 1933 na voljo že Mladce Kristusa kralja, ki so se kot dijaška Katoliška akcija šolali pod vodstvovt prof. Tomca, nalašč za saniranje razmer v katoliških študentovskih društvih. Le-ti so s krogom prof. Ehrli-cha iztrgali jeseni 1933 Danico krščanskim socialistom iz rok.
Z razpusti in drugačnimi ukrepi proti uporniškim študentovskim društvom slovenskima meščanskima političnima taboroma pač ni uspelo zatreti nove ide-ološke usmeritve med študenti. V eni tedanjih analiz idepiopolitičnega življenja Ijubljanskih študentov2' je mimo konservativnih ostankov prejšnjih kulturno-političnih taborov govor o »novi, še ne oformljeni, še ne ideološko prečiščeni, vendar izrazito progresiv-ni smeri z novimi, novim gospodarskim in socialnim razmeram odgovarjajočimi težnjami«. Iz te smeri je jeseni 1933 izšla zamisel študentovske akcije za uni-
verzitetno knjižnico, ki je še v istem letu dobila svo-jo konkretno obliko. V tem časuje bila konstituirana tudi Zveza strokovnih klubov tehnične fakultete, ki je ob poTnanjkanju reprezentanče organizacije skli-cevala meddruštvene sestanke, na katerih so obravna-vali vprašanje šolnin, ustanovitve doma visokošolk, razširitve medicinske fakultete itd.
S stanovskimi in strokovnimi problemi Ijubljan-skih študentov se je kot informator namenil ukvarjati tudi jeseni 1933 izšli list Akademski glas. Rdeči signa-li so ga sprejeli neprijazno; med izdajatelji so bili
udelesenci omenjenih separatnih klerikalnih akcij. Ne glede na neizražena hotenja ustanovnikov lista je moč ugotoviti, da si je že tako rekoč od samega začetka našel v Akademskem glasu svoje mesto tudi demokra-tični, progresivni študentovski blok. Z aktivnim sode-lovanjem se je študentom marksistom sčasoma po-srečilo dati listu svoj pečat.
Zelja po akciji je zahtevala ustrezne organizacij-ske okvire. Triglavani so kmalu po razpustu kluba predložili pravila društva Mladi Triglav, ki jih je uni-verzitetni senat 2. julija 1934 tudi potrdil. S tem je bila spet vzpostavljena kontinuiteta v delu in ideolo-škem razvoju članov Triglava pred razpustom. Ponov-no je bila okrepljena fronta naprednih študentovskih društev, ki jih je po razpustu Triglava in Borbe za-stopal le še Akademski agrarni klub Njiva.
V ilegalo potisnjeno dejavnost študentov komu-nistov je bilo moč čutiti v javnosti prek omenjenih in še nekaterih drugih legalnih Uudentovskih klubov in društev fnpr. Zveze strokovnih klubov tehnične fa-kultete). V Rdečih signalih in nekaterih letakih tega obdobja je partijska organizacija na univerzi opozar-jala na nevarnost klerofašizma in klicala k organiza-ciji enotne antifašistične študentovske fronte.
Uspešno revolucionamo dejavnost študentov ko-munistov na univerzi in zunaj nje je seveda dušila policija, niso pa zaostajale niti univerzitetne oblasti. Januarja 1934 je bilo aretiranih 37 študentov, med nji-mi 8 poljskih Židov, ki so študirali v Ljubljani. Konec leta je sledila preiskava pred sodiščem za zaščito dr-žave v Beogradu proti sedmim Ijubljanskim študen-tom. Na istočasnem procesu v Mariboru sta se med več mladimi komunisti zagovarjala dva študenta iz Ljubljane. Za ravnaje univerzitetnih oblasti s študen-ti komunisti je bil značilen primer Toneta Tomšiča,
katerega je po prestani eno in polletni robiji v Srem-ski Mitrovici izročil rektor univerzitetnemu sodišču zaradi »akademika nevrednega dejanja« — komuni-stične propagande. Tomšiča je univerzitetno sodišče marca 1934 za vedno izključilo iz univerze.
Prizadevanje za ponovno vzpostavitev reprezen-tančne organizacije, Akademska akcija za univerzi-tetno knjižnico, ki se je spremenila v Akcijo za iz-popolnitev univerze, akcija za ustanovitev doma vi-sokošolk in še druga delovanja, ki so ali naj bi zaje-la vse štndente, so predstavljala novo osnovo za enot-no študentovsko fronto. S tem delovanjem sta bila slabo povezana nacionalistični pa tudi klerikalni ta-bor. Ker nista bila niti pobudnika niti nosilca teh ak~ cij, sta ostala v glavnem ob strani. Njuno delo je bi-
10 za zdaj omejeno predvsem le na lastna društva.
Medtem ko je v nacionalističnem taboru morda zmanjkovalo prave volje in predvsem moči, so se kte-rikalci temeljiteje pripravljali na nov napad na enot-no študentovsko fronto. Prvi večji dogodek v okviru teh priprav je bil izid Straže v viharju. Novembra 1934 je krog prof. Ehrlicha pričel pošiljati to kleri-kalno glasilo v javnost. Med usihanjem drugih štu-dentovskih glasil, med njihovim ukinjanjem, so stra-žarji svojemu listu povečevali obseg in ga spreminja-
11   v tednik. Njihovo osnovno politično prepričanje, po katerem so se v svojih akcijah na univerzi ravna-li, je bilo dokaj jasno.
Rekatolizacija slovenskega življenja jim je bila osnovni cilj. Boj za katoliško univerzo pa jim je na-rekoval boj proti enotni študentovski fronti, proti formiranju enotnih lokalnih študentovskih društev, kajti le »katoliški akademiki so edini, ki zastopajo in branijo vselej in dosledno interese univerze«.21
Prizorišče ostrega političnega boja na univerzi v skladu z navedenimi klerofašističnimi načeli je kaj kmalu postala Akcija za izpopolnitev univerze. Kleri-kalci so v svoji ofenzivnosti hoteli dobiti to ustano-vo v svoje roke. Medtem ko je še novembra 1935 tri-dnevna stavka študentov tehnike zaradi nove ured-be za to fakulteto stoodstotno uspela in je Akadem-ski glas ob tem celo zapisal, da take notnosti na Ijubljanski univerzi najbrž še ni bilo, je le tri tedne kasneje uspelo klerikalcem razbiti občni zbor Aka-demske akcije. Sicer pa je že ob koncu omenjene stavke, organizirane skupaj z beograjskimi in zagreb-škimi kolegi in podprte s strani študentov drugih fa-kultet, Akademska zveza y Slovencu izjavila, da bo ob podobnih bodočih akcijah prisiljena nastopiti pro-ti njim.
Ob ofenzivnih nastopih klerikalnega tabora raz~ mere v levičarskih vrstah, žal, niso bile take, da bi omogočile odločnejšo zajezitev klerikalnega napada. Od enotne partijske smeri sta se cepili tako desna kot leva frakcijska skupina, kar je vnašalo zmedo in slabost v napredne vrste. Ob tem so levičarski klubi doživljali napade z najrazličnejših strani. ž.e po sla-bem letu obstoja Društva Dom visokošolk je morala npr. predsednica na občnem zboru ugotavljati, da stražarji kažejo na društvo kot na nekakšno žensko ekspozituro marksizma in komunizma v Ljubljani. Z napadi in nezaupanjem se je moral otepati Klub prek-murskih akademikov, čeprav je že na samem začetku sprejel izredno konstruktiven program dela in ga je z veliko požrtvovalnostjo članov tudi izvajal. Sredi po-litično-ideološkega boja s klerikalizmom, posebej še s Stražo v viharju je bil Akademski glas prisiljen ce-lo umolkniti. Bil je ukinjen, ker je s svojimi članki povzročal »očitno nerazpoloženje zoper politični in socialni red v državi«. Približno v istem času, spo-mladi 1936, je bil razpuščen še Mladi Triglav, katerega je Straža v viharju označevala za »akademsko sekcijo ilegalne komunistične stranke«.
V času teh ponovnih udarcev po naprednem štu-dentovskem gibanju je prišlo do enega glavnih spo-padov s klerikalci v tem obdobju. Zavoljo uredbe za tehnične fakultete so sredi marca 1936 razglasili štu-dentje tehnike stavko za nedoločen čas. Na zborova-
nju vseh studentov je bila predlagana tudi splošna stavka. Na rektorat je večina študentovskih društev naslovila še več drugih upravičenih zahtev. Klerikal-na društva so skladno z voljo starešinstva nastopila proti stavki in odklonila svoj podpis pod študentov-ske zahteve. Med večino študentov, ki so bili za stav-kq, in klerikalci, še zlasti stražarji, ki so bili proti njej, je prišlo do ostrejšega fizičnega obračuna. Pre-davanja so bila odpovedana; stavka je uspela. Kleri-kalci torej te študentovske akcije v njenem bistvu niso mogli razbiti.
že maja 1936 se je klerikalni tabor odškodoval za marčevski poraz. Pri volitvah v Akademsko akcijo za izpopolnitev univerze so zbrali 344 glasov ali štiri
mandate, levičarji 234 glasov ali tri mandate in naci-onalisti 118 glasov ali dva mandata. Straža v viharju je 6b tej priliki bučno ponavljala, da prihajata za bo-doče javno življenje na univerzi in zunaj nje v po-štev le katoliška in marksistična fronta. K izračuna-nim odstotkom 49,6:33,4:17 odstotkov si je polaskala: »Tako krasne zmage katoliških akademikov niti naj-večji optimisti niso pričakovali«. Nacionalistična Na-ša misel pa je morala priznati, da takega poraza na-cionalisti niso pretrpeli, kar stoji univerza v Lubljani. Da ni bila zmaga klerikalcev v Akademski akciji ma-ja 1936 slučajna, so pokazale še jesenske volitve iste-ga leta. Manj spodbudni so bili za klerikalni tabor tedanji izidi volitev v strokovna društva.
Izgube, ki so jih imele napredne študentovske vr-ste s prepovedjo Akademskega glasa in razpustom Mladega Triglava sta premostila »akademsko glasilo za univerzna in javna vprašanja — 1551« in ustanovi-tev Slovenskega kluba. Program, ki si ga je novo gla-silo začrtalo, se je oslanjal na napredne študentov-ske tradicije, bil je povezan z stvarnim delom na-prednega dela študentov in je bil člen v boju s teda-njim političnim stanjem. Geslo »Ne Moskva, ne Rim — Ljubljana!« je sicer izhajalo iz tedanjih objektiv-nih razmer, vsebovalo pa je za tisto dobo problema-tične sestavine preobčutljivega samoslovenstva, ki so bile žive tudi v nekaterih drugih pojavih tedanjega naprednega študentovskega gibanja, med drugim tudi pri nastajanju Slovenskega kluba. Le-ta je imel svoj ustanovni občni zbor 6. decembra 1936.
Občasna kriza v demokratično usmerjeni študen-tovski fronti je vse bolj jenjavala. Ideološko razčišče-vanje sicer še zdaleč ni bilo končano, vendar je bila z notranjim utrjevanjem v univerzitetni partijski or-ganizaciji dana pobuda za vrsto pomembnih akcij. Z dvema il galnima številkama Slovenskega študen-ta, ki jih je ...rja in junija 1937 izdala že okrepljena partijska organizacija, je bil razvit »širok akcijski program«, v katerem je bila »mnogo jasneje in do-sledneje kot doslej postavljena široka linija borbe vseh demokratičnih sil proti fašizmu«. Slovenski štu-dent je bil poleg  tega pravzaprav prvi ilegalni  list
Lfudske fronte s smerjo, ki jo je leto dni kasneje uveljavljal Slovenski poročevalec™
Ustanovnemu kongresu KPS je sledila jeseni 1937 tudi prva partijska konferenca na univerzi, ki je kri-tično pretresla prejšnje delo in si zastavila smernice bodočega delovanja. Tedaj izvoljeni partijski biro so kasneje menjavali na vsakoletni konferenci. Z novi-mi sprejemi članov je bila univerzHetna celica tudi šievilčno okrepljena (v naslednjih letih je bila z ne-kaj nad štiridesetimi člani celo najmočnejša celica na Slovenskem). Preko ilegalnega Slovenskega študen-ta je bil dan slovenski študentovski mladini v pre-tres osnutek programa, ki je na podlagi poudarjanja pravic slovenskega naroda in njegove študentovske mladine vseboval vrsto zahtev. S tem programom je bila potrjena vsebina dotedanjega boja demokratič-ne študentovske fronte, dana pa je bila temu boju načrtnejša in enovitejša perspektiva. Prizadevanja za zboljšanje položaja slovenske univerze in slovenske-ga študenta so bila povezana s splošnim političnim bojem slovenskega naroda za njegovo vsestransko osvoboditev. V tem pa je bil njegov poseben pomen.
Demokratično usmerjene študentovske sile, ki so bile voljne sprejemati omenjeni program in so se za posamezne njegove dele dotlej še nekaj let tudi de-japsko borile, so bile v teh letih v organizacijskem pogledu zajete v Njivi, tudi v Društvu Dom visoko-šolk in v Slovenskem klubu. Ta zadnji je bil kljub notranji idejni neizčiščenosti in nekaterim nasprotu-jočim si tendencam, ki so se v začetku pojavljale v njem, &e po številu svojih članov osrednja baza na-prednega študentovskega bloka. Ob obletnici svojega obstoja je klub izdal brošuro Naši pogledi, v kateri je skušal obrazložiti svoj odnos do temeljnih študen-tovskih problemov tistega obdobja. Toda kaj kmalu je v delovanje naprednih društev zopet posegla po-Utična oblast. Banska uprava je koncec oktobra 1937 »zaradi prekoračenega delokroga« razpustila Akadem-8ki agrami klub Njiva. PoUcija pa je iskala natanč-
nejše podatke o akademskem društvu Slovenski klub, v katerega so »baje prestopili člani bivšega akadem-skega društva Mladi Triglav, ki je bilo radi komuni-stičnega delovanja razpuščeno«."
Z vidika zasledovanja razvoja enotne in demokra-tične študentovske fronte lahico pustimo trenja v okviru nacionalističnega tabora med Ijotičevsko usmerjenim Edinstvom in Jadranom v teh letih ob strani. Tudi nesporazumi med mladčevsko in stražar-sko strujo glede stanovske ureditve klerikalnih štu-dentovskih društev so na tem mestu nezanimiva. Omeniti pa je treba, da so v klerikalnem bloku po-vzročali skrbi krščanski socialisti ali križarji druge faze razvoja križarskega gibanja, ki so za krajši čas prevzeli celo vodstvo v Akademski zvezi. Ko so to spet izgubili, so si pridobivali društvene odbore. Prirejali so predavanja v beli dvorani Uniona, kjer so bile burne debate. Osnovali so blok Danica — Sa-vica — Zarja, ki je poleti 1937 organiziral v Bohinju svoj prvi počitniški tečaj. Med katoliškimi študentov-skimi društvi je tako nastopila tako imenovana »tret-ja skupina«. Le-ta je naslednje leto sicer izgubila Da-nico, kajti s pomočjo novincev je »odločni katoliški smeri«, kot že pet let prej, uspelo okupirati to dru-štvo. »Tretja skupina« je tedaj v celoti prestopila v Zarjo. Zarjani so avgusta 1939 v Bohinju priredili »akademski kulturnosocialni teden«, decembra iste-ga leta pa jo je Narodni odbor Katoliške akcije črtal iz seznama pomožnih sil slovenske Katoliške akcije. Tako so zarjani z odklanjanjem klerikalne totalitar-nosti in v odporu političnemu katolicizmu prispevali svoj delež h krepitvi demokratično usmerjenih štu-dentovskih vrst.
Boj za enotno in demokratično študentovsko fronto ni bil lahek. Rezultate volitev v Akademsko akcijo jeseni 1937 si je težko razložiti. Od 924 odda-nih glasov je dobila »slovenska lista« katoliških štu-dentov 408 glasov, enotna »nacionalna lista« 295 in »lista slovenskih demokratičnih študentov« to pot le 221 glasov. V glasilu »1551« so v začetku leta 1938 pi-sali o »mrtvi točki« študentovskega gibanja. Pa ven-dar je bila v teh letih vrsta študentovskih akcij, še zlasti takih z narodnoobrambnim in protifašistič-nim značajem. Policija, banska uprava in klerikalni tabor so se največkrat kazali kot njihovi nasprotniki. Kako širok krog študentov oziroma njihovih društev je prišel zavoljo svoje narodnoobrambne dejavnosti ob profašistični jugoslovanski zunanjepolitični usme-ritvi v dejansko nemilost, pričata zlasti razpust Kluba jugoslovanskih akademikov iz Trsta, Gorice in Istre in razpust Jadrana v začetku leta 1938.
Podoba je bila, da je v študentovsko politično življenje prinesla docela nov moment Hitlerjeva za-sedba Češkoslovaške. Z že qmenjenim razglasom so se vsa študentovska društva združila v enotni akadem-ski narodni blok. Na druge študente Jugoslavije je bil naslovljen poziv za solidarizacijo z razglasom. Kot načelni nasprotnik enotne študentovske fronte je kle-rikalna študentovska skupina, tedaj organizirana v Da-nici, Kladivu, Savici in Straži, kaj kmalu izstopila iz Narodno akademskega bloka. Sledilo ji je Ijotičev-sko Edinstvo. Delo v okrnjenem bloku je poslej osta-jalo na ramenih Slovenskega kluba, Zarje in Jugo-slavije (ustanovljene kmalu po razpustu in v nado-mestilo Jadrana) in seveda komunistov, pobudnikov bloka. Ob skupnem delu, ki je imelo neposreden na-rodnoobrambni in s tem splošno narodni pomen, je prihajalo do koristnega zbliževanja narodno zavednih študentov in s tem tudi do širjenja in krepitve enot-ne, demokratično usmerjene študentovske fronte.
Med poslednje predvojne dogodke, ob katerih se je tedanja razdeljenost slovenskih študentov jasno pokazala, je šteti dogajanje okrog Mirovnega kongre-sa jugoslovanskih študentov aprila 1940. Kongres je organizirala študentovska levica v Beogradu. V Ljub-Ijani so sledile zadrževanju delegatov in drugih udele-žencev kongresa, denuncijacijam, ki so bile s tem nuj-no povezane, protikongresne manifestacije klerikal-cev in tudi nacionalistov, ki so še enkrat pokazale, da sta se na univerzi v skladu s splošnim razvojem iz-oblikovala dva med seboj ostro ločena tabora. Bist-vena razlika med njima je bila pač v tem, da je prvi, progresivni, v svoji zgodovinski perspektivi rastel in se je drugi, reakcionarni, rezkrajal in v begu pred * razkrojem fašiziral. Medtem ko so prvega že v mese-eih pred okupacijo in seveda še zlasti po njej pred-stavljale akcije članov Slovenskega kluba, se je dru-gi pričel združevati v Protikomunistično fronto z vse-mi posledicami, ki so iz tega izhajale.
Z navedenim izidom bi bil pregled idejnopolitič-nega razvoja slovenske študentovske mladine v okvi-ru njenih društev in klubov med obema vojnama pri kraju. Zdi se, da ima tudi v tem rezultatu teza o mi-niaturnem značaju študentovskega gibanja v odnosu do splošnejšega razvoja svoje potrdilo. Ne moremo pa si kaj, da ne bi tudi ob sklepu opozorili na poseben zgodovinski pomen nekaterih posameznosti. Tako se v odnosu študentovskih društev do starešinskih insti-tucij in obratno kažejo študentje z družbenorazvoj-nega vidika še v posebej ugodni luči. Siarešine so ime-li v rokah oblast; njihove ustanove so razpuščale klu-be, sodile so in obsojale študente. Pri tem bi bilo tež-ko trditi, da bi študentje načenjali brezploden in ne-načelen generacijski boj. S svojim doslednim, načel-nim in odkritim nastopanjem so vzbujali simpatije; tudi pod njihovim vplivom so se spreminjala prepri-čanja prenekaterih, ki niso bili iz njihovih vrst.
Od Društva študentov-komunistov do Sloven-skepa kluba je bil najnaprednejši del študentov v tej ali drugi obliki, pač v skladu z okoliščinami, pove-zan z delavskimi organizacijami. Njihova vloga pri or-ganiziranju SKOJ v Sloveniji, pri obnavljanju partij-skih organizacij med diktaturo, v najrazličnejšifv obli-kah partijskega dela v sledečih letih je sicer znana, vendar se zdi, da je velika vloga študentovskega giba-nja večkrat premalo upoštevana.
Zunaj pričujočega razpravljanja ostaja udeležba študentov v narodnoosvobodilnem boju. Kot je zna-no, je bila ta zelo visoka in po vlogi udeležencev iz študentovskih vrst dovolj izrazita. Zato bi bil ob so-cialni strukturi predvojnih študentov takšen rezultat težko razumljiv, če ne bi bil vmes dolgotrajnejši pro-ces osvobajanja iz meščanskih idejnih spon. Z razkra-janjem meščanskih vrst je nastajala študentovska le-vica, ki se je kljub velikim oviram skupaj z napred-nimi študenti obeh drugih jugoslovanskih univerzitet-nih centrov pripravljala na odločilni boj. V tem pa je tudi njen največji pomen.
1.   Edvard Kardelj, Posle dvadeset i pet godlna. četrdeset godina 2. Beograd 1960, str. 28,
2.  Miha Marinko na  II. kongresu KPS. II. kon-gres Komunistične partije Slovenije. Ljubljana 1949, str. 42.
3. E. Kardelj, n. d., str. 19.
4. Akademski glas, 5. aprila 1935.
5.   Rdeči  signali,  revolucionarno glasilo študen-tov, I, št. 8.
6.   P., Idejni obraz slovenske akndemske mladi-ne. Akademski glas, 5. in 19. oktobra 1935.
7. Crvena zastava, 1. aprila 1920.
8.  Dr. Ivan Tavčar, Komunizem in naša mladina. Slovenski narod, 25. marca 1920.
9.  Vidovdan, IV, str. 119.
10.  Prim. Ivan Kreft, Opredeljevanje za levico na Ijubljanski univerzi v letih 1925—1927; rokopis. Prim. tudi Vidovdan, IV., str. 61.
11.  Ivan Kreft, Spomini Ijudskega agitatorja. Ma-ribor 1954, str. 22—23.
12.  Petnajst let JNAD Jadrana 1920—1935. Ljub-Ijana 1937, str. 32.
13.  Mladina, IV, št 1.
14.  Mladina, III, str. 108.
15.  Mladina, IV, str. 27.
16.  Mladina, III, str. 98.
17.  Arhiv Rektorata univerze v Ljubljani; prilo-ga aktu 1429/29.
18.   Metod Mikuž,   Pregled   zgodovine   narodno-osvobodilne   borbe   v   Sloveniji   I.   Ljubljana   1960, str. 127.
19. Borci. Ljubljana 1933, str. 15.
20.  Petnajst let JNAD Jadrana, str. 45.
21.  Prav tam, str. 47.
22. Revija Katoliške akcije 1940, str. 405.
23.  Petnajst let JNAD Jadrana, str. 50—51.
24.  Triglavanski listi, II, št. 2.
25.  Slovenec, 12. februarja 1933.
26.  Akademski glas, 28. oktobra 1933.
27.  Straža v viharju, I, št. 19.
28.  Vladimir Krivic v govoru na zborovanju 9. no-vembra 1959 pred univerzo. Delo, 10. novembra 1959.
29. Arhiv Rektorata, fasc. za leto 1937.
Prip. ured.: Z ZNANSTVENEGA POSVETOVA-NJA OB 50-LETNICI OKTOBRSKE REVOLUCIJE IN 30-LETNICI USTANOVNEGA KONGRESA KP SLOVENIJE OBJAVLJAMO REFERAT, KI ODPIRA TAKO Z ZGODOVINSKEGA KOT SEDANJEGA VI-DIKA MOŽNOST CELOVITEJŠE OCENE ŠTUDENT-SKEGA FENOMENA NA LJUBLJANSKI UNIVERZI.