692
Oto Zupančič: Utrinek.
Mickiewicz je bil pesnik-genij, ki je vse boli in vse trpljenje svojega naroda pretrpel tudi sam v svoji duši, a vsa ta čuvstva je izlil v pesniške umotVore. Zato pa je vseskozi naroden pesnik, in narod, čitajoč njegove pesmi, najde v njih samega sebe, svoje boli in svoje nade. In ker vsa njegova dela prešinja pristna, iskrena ljubezen do domovine, zato ni nobeden poljski pesnik bolje nego Mic-kiewicz vedel vzdramiti svojih rojakov k spoznavanju samega sebe in jih tolažiti v žalostnih dneh, ko so najboljši poljski sinovi tavali izgnani po tujini liki sinovi prokletega naroda.
In Poljaki vedo ceniti svojega pesnika-prvaka. V Poznanju so mu postavili 1. 1859. spomenik, letos pa se je v spomin stoletnice njegovega rojstva dvignil veličasten njegov kip v Krakovu. —¦ Slavili so že torej Cehi svojega Palackega, Poljaki svojega Mickiewicza — a nas Slovence še čaka lepa naloga, da dostojno proslavimo svojega Prešerna ter pokažemo, smo ga li bili vredni!
f
olna svetlih sanj Noč sloni nad zemljo, Mesec gori nad njo, Dvoje očes zre vanj.
Utrinek.
. . . Kaj je to švignilo
Z neba na zemljo skoz noč?
V duši trpeči nenadoma
Nekaj se silnega dvignilo: Moč!
»V moji deželi ni cest, Na mojem nebu ni zvezd,
V  mojih očeh — tema,
V  moji duši — bolest . . .
„—.<»»•—.—
Glej, in ceste se križajo Vsepovsod, vsepovsod . . . Voli — svobodna je pot! Zvezde nebeške se bližajo, Čuvajo potnika zmot . . .
Oto Zupančič.
J
Jesen.
esen . . . Jesen . . .
Odpada list . . . odpada cvet,
Ta čudni ples!
V vrtincu veter list in cvet
Drevi pač do nebes. —
In solnca žar hladan
Poljublja vrt in log Zaman . . . Zaman . . . Glej, vetra dih studen Podi že prve nam kosmiče, Pobeli griče . . . Jesen . . . Jesen . . .
Maksimilijan.