Francka Zupančič:
Noč.
)oč nastopa po ulicah. Temna, dolga in nema. Nad strehami blesti bleda mesečina.  Strehe se svetijo srebrno, kakor bi bile kra-ljeve   palače.   Svit polni tudi  ceste.   In  visoko  gori  leskeče 5J mnogo tisoč zvezdic. Nad hišami  se vzdiga gozd ob hribu.  In tudi gozd molči. Veš Ii, kaj  je to,  če gre nemi molk po gozdu? Če seva mesečina skozi ve-jevje, in je gozdna tal temna? In se nič ne zgane?  Če spava vetrič,
pa odmeva le tvoj korak, in je čuti le utrip tvojega srca?------
Gozd zre v stare ulice in diha svoj molk kakor čudež vanje. In mesto postane pravljica. Ljudje spe. Plovejo na bisernih ladjicah v da-
Stran 78____________________VRTEC           ______________Leto 51
ljino sanj- Daleč, daleč kam, in niti ne mislijo ne, da hodi zunaj mnogo čudesa skozi noč. Ti pa pridi! In glej in slušaj,  ako jih vidiš, čudesaf
Mogočna lipa se razprostira pred cerkvijo. Lipa sniva o pomladi, ki ji je nadela lepih lističev in mamljivo dehtečih cvetov. O kako je bila lepa v pomladnem nakitu ta lipa! Vsa zimska žalost in gorje je bilo pozabljeno.
Nasloniš se na sniVajoče drevo. Sen prihaja in te livede v skriv-nostno kraljestvo. Igraš se z otroki pod, cvetečo lipo. Pevašznjimi; — otroci pa nosijo cvetje v laseh in v rokah. Radujejo se. In ti z njimi, Tudi ti!
Noč je sen.------Razprostri roke in zajemi čudesa! In slušaj! Le
tančica je, ki te loči od večnosti. In je vendar neznana globočina. Če ide jasna, svetla noč skozi ulice in jo navdaja grobna gozdna tišina — je tančica lahka, ki te loči. Tvoje srce trepeče pri najmanjši misli, kako je za tančico.
Stari vodnjak šumi v ulici. Iz bakrene cevi teče curek, naprej, ve-nomer,  venomer. Teče nizdol v zidano korito, kjer se zibljejo blesteči         jm
valčki. Sedeš na zidni ogel. Roka ti seže v svetlo vodico. In misliš, H da je to voda spominov, in treba ti je le poseči po nji, pa ti vzide fl mladost. Brezskrbna mladost, smehljajočih, jasnih oči in nedolžne duše,         ™
In misliš, da prideio vsi, vsi, ki so se ločili od tebe, in ki včasih nedo-povedno hrepeniš po njih.
Toneš svojo roko v srebrnosvetlo vodico. Toda — tvoja mladost se ne dvigne iz nje. Biva nekje v drugem kraju. Misli le na lahko tančico in na luč, ki nikdar več ne ugasne. In tam čakajo tudi drugi —
Iz vodnjaka vstajajo stari spevi, prihaja globoka, pobožna legenda, Potuje čez ceste, obstane pred znamenjem. Vzame zlatih rok nebeško kraljico in jo nosi skozi spavajoče ulice.
Smehlja se dete v snu. Nihče ne ve, kaj zre mlada dušica. Zunaj pa gre kraljica v zlatih čreveljčkih skozi srebrnosvitlo noč.
Brez spanja leži mati na postelji. Skrb za edinca, ki je v tujini in mu zre morebiti pogibel v oči, ji ne da pokoja, Rožnivenec prebi-rajo njeni prsti: »0 Kraljica, ti naše upanje, ti naše varstvo, ti naša tolažba, varuj ga!« — Nebeška kraljica pa dviga roko. Tedaj priplove zlat sen in poljubi materino srce. Vidi nebeško Gospo, ki usmiljeno razprostira plašč nad svetom — — tolažnica žalostnih, pomočnica v stiski.'
Čudodelno potuje Kraljica v noč. In stari spevi done sladko m nežno v nebo. Njih odmev prihaja v sen spavajočega človeštva. Njih odmev mu  ostane v srcih, ko pride dan. Ta odmev se ne porazgubi,             i
ampak vzbuja domotožje po zlatem svitu večnostnem.  — In ker so            }
vzplule stare pesmi iz srebrnosvetle vodice vodnjaka, je tudi on izmed tistih, ki ga drami in navdaja domotožje. Ne počiva ne v dnevu, ne v noči. Opominja ljudi, da so le potniki na svetu in jim ne pristoja počitek.
Leto 51_______________           VRTEC____^^^^       Stran 79
Kako šumlja, žubori o tem vodnjak v tihih nočeh! In njegovo žuborenje gre skozi spavajoče ulice, gre še naprej, še naprej in dalje in dalje — — —
Morda, oh, morda leži v tej uri daleko kje eden izmed onih, ki je tudi njemu žuborel vodnjak? Morda leži in vzdiha kje v smrtnem boju in se poslavlja njegova duša? A kaj je to? V ušesih mu doni žubo-renje vodnjaka. In prihaja mu v spomin domovje, njemu, domačinu, sedaj osamelemu v tujini. Domovje, ki zanj mrje! Mehke roke ga neso skozi ulice. Materine oči ga zro. In iz znamenja prihaja nebeška Kra-Ijica, da ga ogrne s svojim plaščem. Domači zvonovi mu buče. In gozd šumlja. Gozd, iz njega pesem mladostnih dni. Kos drobi v vrhu bukve ... zaspi... In ko se zdrami, stoji v blestečem jutru večnosti. O domovje, prelepo domovje!
Vetrič vstaja. Pihlja čez blesteče strehe, veje šepetaje skozi gozd. Stara lipa se ne zgane v snu. Polnoči! In legenda zasniva v srebrno-svetli vodici. Le vodnjak žubori in šumlja. Vedno isto, isto. Tvoja duša pa sluti bližino nadzemskega sveta. Čudezne slutnje jo omamljajo in veliko hrepenenje jo oživlja.
In še enkrat vstane stara pesem iz vode spominov, pesem, ki kroži vedno v svetu ...