socialno delo POSEBNA ŠTEVILKA INVALIDI V ORGANIZACIJAH ZDRUŽENEGA DELA št 3 Socialno delo - časopis za teorijo in prai D. Namesto o subjektu kartezijanskega dualizma govorimo raje o zaprečenem subjektu, o subjektu to- rej, ki mu je odtegnjen užitek, da bi lahko govoril. Na drugi strani imamo ve- liki D, ki predstavlja eine andere Schauplatz, kot o njej spregovori Freud v svojem prvem velikem delu "Traumdeutung". Ko govorimo o želji, naj dodamo, da je želja subjekta v osnovi želja Drugega, s čimer pa tudi radikalno prekine- mo s tezo o identiteti subjekta (istovetnost), saj je pravo mesto subjekta Dru- ga scena. Naj poudarimo, da Drugi ni moj bližnjik, drugi človek glede na me- ne, pač pa je natanko instanca, ki je ni mogoče tematizirati/izreči. Polni go-. vor zato razumemo kot iluzijo tistih, ki niso spoznali te razsrediščenosti/eks- istiranosti subjekta glede na samega sebe. S tem pa lahko tudi kritiziramo poj- movanje funkcije govora v psihoanalizi, ki se mu zdi, da je nezavedno nekaj, kar je povezano s spominom, in da s spominjanjem/ponovnim pripoznanjem člo- vek/nevrotik ozdravi. V mislih imamo seveda znameniti Freudov "Wo Es war, soli Ich VVerden" (Kjer je ono bilo, tam bom jaz postal). Zgornji stavek mora- mo zato obrniti, kar stori tudi Lačen, ko pravi, da se človek spominja zato, ker je vedno bolj zdrav. In ironično dodaja: "Odkar je odkrita ta formula, ni več problem reprodukcija simptomov, temveč reprodukcija analitikov, vprašanje reprodukcije pacientov je rešeno!" (Lacan J., Spisi, str. 231). Z velikim Drugim je tesno povezana še ena formula, ki jo Lacan prikaže na naslednji način - S<>a. Ta majhen obrazec predstavlja fantazmo, ki je način konstruiranja subjektove želje. Objekt želje je namreč objekt petit a, ki real- no ni mogoč, saj je čisti dozdevek, kar pa igra še kako pomembno vlogo v ti- stem, kar smo imenovali prostovoljno suženjstvo. Gre za paradoksno vztrajanje v razmerah, ki človeku ne nudijo nobenih možnosti za "avtentično, spontano..." življenje. Ce je simptom način strukturiranja subjektovega užitka, nam bo vsa stvar postala povsem razumljiva, še posebno, ko k prvi formuli dodamo še dru- go. Zato bo vsak človek sicer trpel zaradi svojih simptomov, bo pa toliko bolj čutil ugodje v svoji fantazmi. Objekt a je torej predmet, ki ga ni, saj realno ni mogoč, pa vendar je in strukturno deluje. S tem se odrekamo sholastičnemu - 212 - konceptu, ki sta ga sicer uvedla Platon In Aristotel,^ a adaeguatio. Gre namreč za naslednje: omenjeni koncept predstavlja pojmovanje, da obstaja empirična re- alnost zunaj nas, mi pa jo s svojo aktivnostjo spoznavamo, pri čemer vsaki iz- javi ustreza nekaj v tej realnosti. Ta koncept je problematičen, saj v svojem bi- stvu zanika aktivrost človeka, ki zgolj pasivno odraža obstoječo realnost. Naš premislek je ravno nasproten: subjekt sam ustvarja realnost, ali drugače reče- no, sam pogled subjekta strukturira realnost na določen način. S. 2ižek je na enem svojih predavanj to osvetlil s primerom modernega obsesivca, ki vidi pov- sod katastrofo. Prava katastrofa pa je nasprotno natanko pogled, ki organizira univerzum na način katastrofe. Pasivnost ljudi je mogoče razlagati na naslednji način - vse dam (katastrofa), le tole (fantazmo) mi pustite. Analitični pristop, ki edini omogoča razbijanje zadušljivostl ideološke koherence o enotnosti, ena- kosti vseh, enotnem nastopu itd., pa pravi takole - tisto, kar daš, me ne zani- ma, hočem prav tole (fantazmo). Omenili smo mehanizem zanikanja, zdaj pa bi radi dodali še mehanizem pro- jekcije. Sovražnik je torej vedno zunaj nas. Tisto, kar je pri takšnem vedenju problematično, je spregled dejstva, da je odnos do tega sovražnika prav odnos do lastne nezmožnosti. Prenesena na področje profesionalne rehabilitacije in prilagajanja delavcev na delo, se naša teza glasi: nikakor ni mogoče govoriti o prilagajanju, pač pa prav nasprotno, delavci so še preveč prilagojeni, saj ves čas aktivno sodelujejo pri vzpostavljanju/fabrikaciji realnosti, ki jih pohablja. Raziskave s področja delovanja skupin nam kažejo, da tako imenovana "pozitiv- na stališča" ne povečajo nit! dosežkov posameznikov, kaj šele dosežkov skupine. Stereotip, ki ga hočemo razbijati, nas skuša prepričati, da je mogoče sklepati na dosežke posameznika na osnovi njegove pozicije v skupini. Po tej logiki sle- dijo marginalni poziciji tudi marginalnl dosežki. Bolj pomembno se nam zdi omeniti, da šele diferenciacija v skupini, različne naloge in različne pozicije lahko doprinesejo k skupnemu dosežku. Centralna pozicija nikakor ni nujno po- vezana z visokim statusom, močjo ipd., saj so veliko bolj pomembni pogoji in možnosti za prakso, učenje in pridobivanje izkušenj. Pogoste so trditve, da je potrebno sprejeti nekakšne vladajoče vrednote, dominantno kulturo ipd. Stvar se zaplete, ko nI mogoče ugotoviti, katera je vladajoča kultura, saj se lahko celo zgodi, da sploh ne obstaja In da namesto nje obstaja več parcialnih, ne- homogenih kultur, ki so odprte za dialog in s tem za lastno usodo. Vsako za- - 213 - piranje socialnega prostora zato vidimo kot grožnjo razvoju človeka. Drugače . rečeno, vesel In dobro prilagojen delavec nI nujno tudi dober delavec, v raz- merah, v katerih živimo danes, pa ni niti dober niti odtujen delavec, pač pa je ideološko popolnoma zaslepljen norec. Vprašljiva postane vsaka podjetniška etika v stilu "Empire bullding". Raziskave kažejo, da visoka kohezivnost nikakor ne pomeni vedno tudi pozitivnega odnosa do uspešnosti. Več komunikacije in vrednejša percepcija dosežkov je povezana z atraktivnostjo in na tem mestu je edina sprejemljiva atraktivnost odpiranje možnosti za vsaj nekakšno obliko komuniciranja. Poleg Drugega je torej pogled, ki ga želimo, kajti tako se želimo videti sami. Do tega pogleda moramo zavzeti distanco, saj nas Drugi ne more izreči. Eman- cipatorlčna praksa je zato po našem mnenju zavezana prazni in ne polni bese- di, kajti v skladu s Freudovo zgornjo formulo šele nesmisel omogoči smisel in ne obratno. Emancipacija je mogoča na način dešifriranja simptomov, ki izreka tisto, kar ideologi skušajo utajiti - namreč travmo. III. Naše mesto je tako mesto etike javne besede in zato skušamo prevrednotiti našo predrazsvetljensko etiko taylorizma, ki zasleduje despotizem kronometra. Ne gre za to, da bi iskali resnico, ki je skrita nekje zadaj, za fasado, masko ipd., kajti samo dešifriranje (= podvrženje etiki javne besede) je resnica, je izrekanje resnice. Kriterij resnice je zato natanko resnica sama ali kot je ne- koč pripomnil Plcasso: Jaz ne iščem, jaz najdem. Delavci ne potrebujejo nika- kršne emocionalne reedukacije na način oblastne drže -"sedaj so težki časi, zato se z željo oglasite kdaj drugič". Izven igre ni mogoče biti, saj smo v njej že od samega začetka, in govorjenje o avtonomnem egu je skrojeno po meri totalitarne družbe. "Non-confllctual sphere", ki služi kot podlaga za razmišljan- je o avtonomnem egu, učinkuje kot zaščitni znak tistih, ki niso prebili Imagi- narne zapovedi Nad-jaza: "Uživaj!" "Happiness", ki ga skandira "American way of llfe", utrjuje ideološke posledice subjektovega občutka o lastni samo-stoj- nosti. - 214 - Ce je sreča govorčeva Imeti sogovorca, potem si moramo približrvD ogledati koncept Ideološke Interpelacije, saj nam pomaga razložiti pasivnost ljudi, hkra- ti pa se tudi približamo pojmovanju pragmatizma, ki nam je vsem toliko do njega. Za začetek naj le omenimo, da beseda pragmatizem v svojem izvornem pomenu besede ne pomeni praktičnosti ali neposredne, konkretne koristi, pač pa nekaj, kar je primerno subjektu. Oddaljili smo se od naivnega pojmovanja, da je človek Identičen sam s seboj, zato bomo tudi primernost razumeli kot prebitje dualizma jaz-realnost, jaz-drugi In vpeljali tretji element, referenco, kl ga implicira vsaka izjava, celo vsako ime. Tisto, kar stoji na mestu "realnosti", je že posledica izjave, vendar ne o "tej realnosti", pač pa vsaka Izjava realnost šele vzpostavi, tako za tistega, ki iz- javo izjavlja kot za sogovorca/poslušalca. Svet nI pred Izjavo, kajti o svetu je mogoče govoriti le v izjavi, zato stvar po sebi ne obstaja, kar pa zopet ne po- meni, da ni bilo univerzuma pred človekom. Ker je vsaka izjava le izjava za nas (govoreče subjekte) in iz Simbolnega univerzuma ne moremo izstopiti, da bi zajeli stvar samo, se lahko gibljemo le znotraj simbolno posredovanega sve- ta. Edino v tem primeru je mogoče upravičiti tezo, da je govorno dejanje pra- ksa in da že samo govorjenje spreminja realnost. Realnost ni samo posredo- vana s Simbolnim, pač pa je tudi določena s pravili, ki omogočajo red. Zani- kanje tega reda je pot v psihozo oziroma v patološki narcizem. Kriterij teori- je torej ni praksa, ki teorijo ovrže ali potrdi, pač pa je kriterij teorije sama teoretična praksa. Ce svet torej ne obstaja neodvisno od izjav o tem svetu, po- tem ga je z izjavami tudi mogoče spreminjati. V tem vidimo razsvetljenstvo par excellence. Na začetku je vedno (bila) beseda. Pravila omogočajo red, to pa pomeni, da se moramo najprej dati poučiti o teh pravilih, da bi lahko igralL V trenutku, ko stopim v igro (= ko interpretiram). Interpretiram tudi svoje mesto in svojo Igro, drugače rečeno, s svojo vključitvi- jo se konstituiram kot subjekt, kar zopet pomeni, da se igra lahko obrne v mo- jo korist. Dokler ne vstopim v igro, tudi dobiti ne morem. Ne moremo torej reči, da se Individuum ujame na Ideološko vabo In s tem subjektlvlra, saj sam participira na svoji subjektivaciji. Realna družbena struktura je mreža konden- zacijskih točk Pj ... P^, kl so točke subjektivacije. Povezuje jih razredni boj, kar pomeni, da v osnovi niso uskladljive/združjjive, kar nadalje pomeni, da so - 215 - realni eksistenčni pogoji ljudi torej simbolna dejstva, razpad družbe pa varuje totalizacija, ki jo omogoči vladajoča ideologija. Totalizacija je imaginarni uči- nek pripadnosti (celote) koherence. "Civilna družba pomeni razbitje imaginar^ ne totalnosti in priznavanje individualne simbolne mreže" (R. Močnik). Freud je v svojem delu "Massenpsychologie und Ich-analyse" ločil primarno skupino/hordo in umetne skupine (vojska, cerkev). Mehanizem, ki drži skupino skupaj, je identifikacija na nivoju jaza med več posamezniki, ko vsak po- stavi na mesto Ideala-jaza isti subjekt (Sj). V tem mehanizmu je prisoten ve- rovanjski element, kajti a priori moram verjeti v neko potezo Sj, kar mi omo- goči, da ga postavim na mesto Ideala-jaza. Ko se posameznik postavi na toč- ko subjektivacije, ne vidi identifikacijske poteze in zato je videti, kot da se vsak posameznik svobodne postavi na to točko. S tem pa se lahko približamo razlagi, zakaj ljudje vztrajajo tudi v nemogočih razmerah - zdi se jim namreč, da je točka subjektivacije njihova. S konstituiranjem jaza pa se zgodi še pro- ces subjektivacije, kjer se posameznik/individuum vpiše na mesto primanjkljaja ideologije, s čemer se ideološko polje zapre. Za svojo podreditev ideološkemu diskurzu smo torej sami odgovorni in zaman je vsako i^ikanje sovražnika zunaj nas. Mesto motivacije je tako mesto verjetja oziroma spontane podreditve ljudi, ki omogoči vedenje in učinek smisla, drugače rečeno, označevalna praksa sama producira označence. Razsvetljenstvo je posledica u-besedenja tistega, kar vsi vemo, pa nihče ne izreče. Center univerzuma je lahko kjerkoli, zato se opira- mo na star zapis iz sholastičnih knjig, ki pravi, da tistega, česar ni v knjigah, preprosto ni, ali rečeno nekoliko drugače, nekaj (demokracija, svoboda, karko- li) obstaja natanko od tistega trenutka naprej, ko o njem izrečemo prvo glasno besedo. Samo izrekanje namreč, paradoksalno, je tisto nekaj. Naš obrat k revolucionarni praksi bi lahko zato zaključili takole: v vsakem pri- meru se splača govoriti. Dušan Rutar, dipl. psiholog. Univerzitetni zavod za rehabilitacijo invalidov Ljub- ljana, TOZD Center za usposabljanje in rehabilitacijo invalidov Ljubljana, Ljub- ljana, Linhartova 51. NEKAJ MISLI O SODELOVANJU SOCIALNIH DELAVCEV IN MEDICINCEV DELA Irena Destovnik Že dostikrat obravnavana teza, da je delovanje v vsaki življenjski situaciji hkra- ti družbeno pogojeno in obenem odvisno od naše želje, sposobnosti in hotenja vplivati na to situacijo, velja še zlasti za delo socialnega delavca v OZD. Socialni delavec v OZD lahko opravlja delo na različne načine. Pristane lahko na trditev, da je njegovo delovanje odvisno le od družbene situacije, v katero je zašel, ko se je zaposlil v svojem poklicu, oziroma na trditev, da je socialno delo zgolj "poraba" ustvarjenega dohodka. Njegovo delo na ta način postane sestavni del odtujene tehnokratske strukture. Nehote lahko postane nekritični zagovornik sistema, v katerem dela, in nenehno postavlja tezo, da "je to tako in nič drugače". Rešitev problemov, na katere naleti, lahko išče v okviru "od zunaj postavljenih zidov" ter resnično ne ve in ne verjame, da s svojim lastnim delom ta "zid" lahko podira oziroma vsaj zmanjšuje njegove negativne učinke. Toda tudi če soglaša s trditvijo, da je njegovo delo v veliki meri odvisno od družbene situacije, lahko deluje tako, da s svojim delovanjem hkrati tudi vpli- va na spreminjanje te situacije. Poleg načina delovanja poglejmo še vsebino dela socialnega delavca v OZD, to je odvisno predvsem od tega, kateri strokovnjaki so poleg socialnega delavca še zaposleni v isti OZD in kako med seboj sodelujejo. Ce je socialni delavec sam, prav gotovo odpade nanj prevelik delež. Ce pa so v OZD zaposleni tudi drugi profili delavcev, imajo vsi skupaj že možnosti interdisciplinarnega (so) delovanja. Da bi to možnost realizirali, morajo poznati "pot", po kateri hodi- jo, način razmišljanja ter vsebino In individualne^ metode vseh profilov sodelu- jočih strokovnjakov. Poleg tega mora vsem biti jasen skupni cilj; vsi morajo verjeti, da s skupnim, trajnim in vztrajnim delovanjem lahko spreminjajo situ- acijo^ v kateri delujejo. Konkretno področje, o katerem želimo tukaj govoriti, je delo socialnega delav- - 217 - ca in medicinca dela. Tudi ta dva moraila drug o drugem vedeti, kakšna je vse- bina in metoda njunega dela. Poznati morata področja, na katerih sta suverena, in področja, kjer se dopolnjujeta; vedeti morata, kaj lahko eden naredi oziroma uporabi. Vedeti morata tudi, katere druge profile, ki so zaposleni v OZD, lah- ko vključujeta v svoje delo in kako. Vključena morata biti v neki skupni kon- cept dela. Situacija, ko zdravnik zdravi in "preprečuje", socialni delavec pa rešuje že na- stale probleme, je nevzdržna. Cesto ne vemo kaj so vzroki za obolenje in na- stale probleme in od kod izvirajo. O tem nimamo podatkov, čeprav so morda zapisani in spravljeni bodisi v predalu zdravnika ali socialnega delavca in tako ne služijo ničemur. Najbrž je socialni delavec tisti, ki je izmed vseh zaposlenih v OZD najbolj za- interesiran, da zdravnika, zaposlenega v isti OZD, vključi v timsko delo, saj najlažje (če seveda tako razmišlja in verjame v to, da je tudi sam akter dru- žbenega razvoja) spozna soodvisnost delovanja posameznih strok in ve, da je sprememba mogoča le s tem načinom delovanja. Mogoče pa je seveda tudi obratno, da verjame v obstoj "že zgrajenega zidu" med strokama in deluje znotraj omejenih okvirov. A v takem primeru so obi- čajno pofctavljeni "zidovi" tudi okrog zdravnika, jasihologa, pravnika, varnostne- ga inženirja, tehnologa. Iz tega izhaja, da mora socialni delavec svojo nalogo dobro poznati in odpravljati najprej lastne "zidove". Najbrž se ob naštevanju vseh profilov, s katerimi naj bi socialni delavec sode- loval, vsiljuje misel, "kaj vse mora socialni delavec vedeti, spoznati". Toda upamo si reči, da sta tu pot oziroma način razmišljanja važnejša od same te- hničnometodološke vsebine, ki jo "pokrivajo" posamezni strokovnjaki. Bodimo še malo bolj konkretni. Ce dobimo na primer od zdravnika podatek, da se je delavcem v obratu poslabšal sluh, in vemo, da je Za to kriv stroj, ki močno ropota, bomo verjetno v delo vključili varnostnega inženirja in tehnologa in vsi skupaj razmišljali o prestavitvi stroja oziroma o možnosti zmanjšanja hrupa. Prav tako okvare hrbtenice za šivalnim strojem ne bomo reševali le s tem, da bodo delavke delale manj časa ali na "lažjih" delih, saj lahko brez večjih pro- - 218 - blemov prilagodimo stol in delovno površino vsaki delavki posebej, še preden za- radi bolečin začne obiskovati zdravnika in odhajati na bolniški stalež, torej že prvi dan, ko pride na delovno mesto. Velikokrat se žal zgodi, da delavci, ki že nekaj let na ustaljen način delajo na svojem delovnem mestu in še ne občutijo težav ali bolečin, z odkritim odporom reagirajo na naše poskuse (mislim tim Centra za usposabljanje in rehabilitacijo invalidov), da prilagodimo stol, mizo, delovno površino, stroj ali spremenimo po- tek dela. Pri tem navajajo, da so t>3ko pač delali vsa leta, pa zaradi tega ni bilo nič narobe, ter da tako delajo tudi drugi. Vloga socialnega delavca je pomembna tudi pri izobraževanju oziroma pri spre- minjanju mišljenja, češ da "ni nič narobe". Delavec, ki je vsa leta delal "ta- ko" in do sedaj zanj ni še nihče nič storil, ima najbrž "pravico" razmišljati ta- ko, če pa na tak način razmišlja socialni delavec, ki je vsestranski rehabilita- cijski akter in je del njegovega dela tudi aktiviranje samodelovanja (samopriza- devanja) delavcev, s tem že avtomatično zapira poti razvoja - tako razvoja svo- jega dela kot razvoja dejavnosti oziroma OZD kot celote. Timskega dela si ne smemo predstavljati preprosto tako, da zdravnik odda pi- smeno mnenje, socialni delavec pa poskuša skupaj s tehologom nadalje ureja- ti stvari sam. Smisel timskega dela je po mojem v tem, da se vsi skupaj so- očijo s problemom, dc povedo svoje mnenje in predloge, da razmišljajo skupaj, da upoštevajo mnenje vseh in se vzajemno prilagajajo, da se razvijajo kot sku- pina, da opredelijo skupni koncept, doktrino in program dela. Podpore vodstva DO kot ključnega nosilca moči si tim strokovnjakov ne more pridobiti tako, da na direktorjevo mizo odda le analizo nekega problema ali stanja. Izdelan mora imeti tudi dolgoročni plan dela in opredeljeni nosilci te aktivnosti. Poleg tega pa je včasih potrebna tudi, precejšnja vztrajnost pri pre- pričevanju vodstva o pomembnosti reševanja invalidske problematike. Velikokrat uspešno delovanje ovirajo tudi pravni predpisi. Sprašujem se, zakaj v takih primerih skupaj ne postavimo utemeljene zahteve po spremembi zako- nodaje?! Ali nam pri tem manjka znanja, volje (motivacije, hotenja) ali pa - 219 - moči?! Namen delovanja našega centra je ponovna vključitev medicinsko rehabilitiranega delavca v njegovo prejšnje delovno okolje. Ce se moramo pri tem dogovarjati z vsakim strokovnim delavcem OZD posamezno ali če se lahko pogovarjamo celo samo z enim samim, ki ne sproži nadaljnje povezave z ostalimi, je naše delo la- hko zelo težko in obsojeno na neuspeh. Irena Destovnik, socialna delavka. Univerzitetni zavod za rehabilitacijo invalidov Ljubljana, TOZD Center za usposabljanje in rehabilitacijo Invalidov Ljubljana, Ljubljana, Linhartova 51. MEDICINA DELA KOT SESTAVNI DEL INVALIDSKEGA VARSTVA V OZD Sonja Lužaič I. DOKTRINARNO OPREDELJENA VLOGA MEDICINE DELA Medicina dela je Integralni del organizirane zdravstvene dejavnosti, namenjene predvsem izboljšanju in zaščiti zdravja delavcev, pri čemer naj bi bila usmerje- na predvsem v aktualne probleme obstoječe in možne patologije z ozirom na njihovo zvezo z delovnim procesom. Predmet dela medicine dela predstavlja zdravje ljudi v zvezi s procesom dela. Zaščite in izboljšanja zdravja pa se medicina dela loteva predvsem izhajajoč iz naslednjih področij: - fiziologije dela, - poklicnih in drugih bolezni in poškodb v zvezi z delom, - zdravstvenega aspekta varstva pri delu. Metoda dela, ki jo deklarira medicina dela (izvaja pa le deloma, kot k)om po- jasnila v nadaljevanju) je aktivno zdravstveno varstvo. Aktivno zdravstveno varstvo temelji na definiciji Svetovne zdravstvene organiza- cije: Zdravje je stanje telesnega, duševnega in socialnega blagostanja in ne le odsotnost bolezni ali nezmožnost za delo; kaže se v zmožnosti (procesu) nepre- kinjenega aktivnega prilagajanja okolju. Tako naj bi se aktivno zdravstveno varstvo izvajalo preko dispanzerske metode dela, ki pomeni enotnost preventive, kurative, socialne medicine in rehabilita- cije. To, z drugimi besedami povedano, pomeni, da za varovanje zdravja delavcev v zvezi z delom ni dovolj klasična metoda dela v medicini (kurativa), ko zdrav- nik v svoji ordinaciji čaka, da bo delavec nastalo okvaro zdravja občutil kot bolezen ter prišel k njemu po pomoč. - 221 - Okvare zdravja, še posebej pa tiste, ki jih povzroča delovanje zunanjih dejav- nikov (na primer škodljivosti pri delu), ne nastanejo nenadoma, temveč po- stopoma. Najprej se kažejo s simptomi, ki jih večkrat ne razumemo kot bo- lezen (nezadovoljstvo, utrujenost), v določeni stopnji se lahko dokaže motnja biokemičnih procesov v organizmu (kar ugotovimo z laboratorijskimi testi), še- le kasneje, ko bolezen napreduje in so vidne navadno že spremembe na orga- nih, se zgane klasična, "pasivna zdravstvena služba", usmerjena v iskanje ob- jektivnih znakov bolezni. Prav ^tovo je veliko dragocenega časa pri tem izgu- bljenega, ceno pa plačujejo delavci s svojim zdravjem! PRIMER: Vzemimo za primer delavko, ki dela vsak dan osem ur za šivalnim strojem na neprimerno oblikovanem delovnem mestu: po nekaj letih (odvisno od njene "re- aktivnosti") bo začutila, da je s svojim delom nezadovoljna, da jo pogosto bo- li glava in križ, otekajo ji noge, včasih jo mravljinči v orstih. Vsakodnevno pri- zadevanje za doseganje in preseganje norme ji ne bo dovolilo, da bi pri teh za- četnih simptomih začela ukrepati. Vedno bolj bo nezadovoljna, agresivna doma in v službi, začela se bo zatekati v bolniški stalež, iskati drugo delo, vendar jo bo kurativni zdravnik na kratko odpravil, češ da simulira, ker ne bo na rent- genski sliki našel "objektivnih sprememb na hrbtenici". Stanje se bo stopnjeva- lo, dokler ne bo nekega dne delavka po dvigu bremena nenadoma začutila ostre bolečine v križu, tako da ne bo mogla hoditi. Tu se bo zdaj zdravstvena služba zagnala, uporabila vse mogoče znanstvene metode in ne bo mirovala, dokler ne bo končno našla degenerativnih sprememb na- hrbtenici (za nastanek katerih so potrebna leta nefiziološke obremenitve.). Ko bodo degenerativne spremembe na hrbtenici odkrite, bodo delavki zmagoslavno pripisali čim več skrivnostno zvene- čih diagnoz, jo proglasili za bolnika, ki ne sme ne sedeti, ne stati, ne hoditi, ne čepeti, še manj pa dvigovati ali se pripogibati. V delovni organizaciji bodo seveda vse prej kot navdušeni, ko jim bo "spet ta" zdravstvena služba posegala v njihove pravice in jim dopovedovala, česa vse delavka ne sme. Svoje nezado- voljstvo bodo stresali na delavko, ki jih bo, zdaj ko končno ima v roki potrdi- lo, da je nekaj posebnega - bolnica, razumela kot napad na svoje neodtujljive pravice in ogrožanje, zato se bo branila tako, da bo nosila papirje od vedno novih specialistov. Izhod iz te situacije je prej ali slej invalidska upokojitev - - 222 - delovna organizacija se problema reši, delavka ima'črno na belem, da je inva- lid. Nihče pa pri tem ne pomisli, da je za nastanek cele situacije morda kriv neustrezen stroj in stol zraven njega. In na tem delovnem mestu, ki se je zdaj sprostilo, bodo zaposlili novo, mlado, zdravo delavko. Krog se bo ponovil! II. NALOGE AKTIVNEGA ZDRAVSTVENEGA VARSTVA DELAVCEV Zamisel o aktivnem zdravstvenem varstvu delavcev izhaja iz ideje, da bi mora- la zdravstvena služba poseči v dogajanje že takrat, ko še ni prepozno. Zato medicina dela deklarira za svojo metodo dela aktivno zdravstveno varstvo in si zadaja naslednje najpomembnejše naloge: 1. Sodelovanje pri humanizaciji dela, oblikovanju delovnih mest v širšem smi- slu. To pomeni, da b! morala medicina dela sodelovati že takrat, ko se začno dogovori o uvedbi novega delovnega procesa, ter pri tem zagotoviti, da se ne bi nanovo odpirale "tovarne invalidov". Medicinc! dela naj bi bili usposobljeni razumeti tehnološki, sociološki, fiziološki, psihološki, organiza- cijski, ekonomski in družbeni vidik oblikovanja dela in pri tem aktivno so- delovati. 2. Analiza In zdravstvena ocena delovnih mest, del in opraviL To je postopek, v katerem naj bi spoznali vse ekološke, fiziološke, psihološke in sociološke plati nekega dela, da bi lahko ocenili, kako bo delo na tem mestu vpliva- lo na zdravje delavca. Tako bi lahko preprečili, da bi delavec delal na ta- kem delovnem mestu, ki s svojimi škodljivimi vplivi prispeva k slabšanju njegovega zdravja, ter dali predloge za odpravo škodljivosti. Zal je takšna dobro opravljena analiza zelo dolgotrajna, in zaradi časovne stiske jo vse prevečkrat nadomestimo le z "opisom delovnega mesta", ki ga priskrbi de- lovna organizacija. Tak f^opis delovnega mesta" pa je delan za namen ka- drovske službe in službe varstva pri delu in ne more zajeti vseh podatkov, ki so potrebni za oceno vpliva kakega dela na zdravje. 3. preventivni zdravstveni pregledi delavcev. To je screening ("presejalna") - 223 - preiskava, pri kateri zdravnik poskuša odgovoriti na vprašanje: ali je dela- vec zdrav (ne pa, ali je bolan)? Pri takem pregledu se pokažejo pri zdra- vem delavcu tudi okvare zdravja zaradi dela, ki jih delavec sam še ni pre- poznal za bolezen; s takšnim zgodnjim odkritjem okvare se prepreči nada- ljnje poslabšanje. 4. Spremljanje in proučevanje zdravstvenega stanja SKUPIN DELAVCEV na osnovi preventivnih pregledov in na osnovi analize strukture, ravni in dina- mike kazalcev negativnega zdravja. To je tako imenovani epidemiološki monitoring. Na podlagi tako imenovanih "kazalcev negativnega zdravja de- lavcev" (fluktuacije, poškodbe na delu ali izven dela, tralniški stalež, po- klicne bolezni, invalidnost, specifična umrljivost), ki jih ugotovimo na pri- mer pri populaciji delavcev neke tovarne, lahko sklepamo, ali je ta popu- lacija bolj zdravstveno ogrožena zaradi določenih pogojev dela. Teh stvari ne moremo ugotoviti na podlagi analize posameznika, ampak samo na po- dlagi analize celotne populacije delavcev. 5. Ocenjevanje delovne zmožnosti In nezmožnosti sledi iz zbiranja podatkov: - o delavcu - o njegovem zdravstvenem stanju, - o funkcionalnih sposobnostih organizma, - o socialno-ekonomskem stanju; - o delovnem mestu: - o delih in nalogah, - o predmetih dela in delovnih sredstvih, - o osnovnih elementih organizacije dela, - o mikroklimi delovnega mesta, - o položajih in aktivnostih delavca, - o indikacijah in kontraindikacijah. Metodologija, ki se je medicina dela pri tem poslužuje, se nanaša predvsem na funkcionalne preiskave (kardiovaskularnega In respiratornega sistema, vi- da, sluha), laboratorijske preiskave, psihološka testiranja ipd. Pri teh preis- kavah poleg specialista medicine dela sodelujejo še klinični specialisti in psiholog ter eventuelno še posamezni profili delavcev iz delovnih organiza- cij - socialni delavec, tehnolog, vodja kadrovske službe, inženir varstva pri delu in organizator dela. - 224 - 6. Druge naloge: - zdravstvena prosveta in vzgoja, - organizacija, izvajanje in kontrola prve pomoči, - sodelovanje pri organizaciji programirane zdravstvene rekreacije in odmo- rov, - skrb za družbeno prehrano, zaščitno prehrano in režim pri pitju tekočin, - posebna skrb za skupine z zmanjšano delovno zmogljivostjo (nosečnice, invalidi, mladina, kronični bolniki), - druga zdravstvena preventiva (cepljenje, patronaža), - sodelovanje z organi samoupravljanja, družbenopolitičnimi organizacijami (sindikat), poslovodnimi organi in strokovnimi službami v delovni organi- zaciji (kadrovsko-socialna služba) in v družbenopolitičnih skupnostih (kra- jevna skupnost itd.). III. AKTIVNO ZDRAVSTVENO VARSTVO MED DEKLARACIJO IN RESNIČNO- STJO Ob primerjavi zgoraj navedenih deklariranih temeljnih nalog medicine dela z dejanskim stanjem, v katerem živimo in delamo, se postavlja vprašanje, zakaj ta sistem ne funkcionira. Uspešno se izvajajo v glavnem le preventivni pregledi delavcev, in to v takšnem obsegu, kot je predpisan z zakonom. Denar za to se vedno najde, čeprav gre direktno iz materialnih stroškov delovne organizacije, ki že tako odvaja prispev- ke za družbene dejavnosti. Od ostalih nalog se izvaja še ocenjevanje delovne zmožnosti in nezmožnosti, pri čemer ste pritegnjeni k delu tudi socialni delavci v delovnih organizacijah. 2al pa je dostikrat težko uskladiti interese delovne organizacije z apriorističnimi stališči zdravstvene službe. (Delovne organizacije (predvsem poslovne) se'namreč zavedajo bremena zmanj- šane storilnosti in s tem manjše finančne uspešnosti, ki jih prinaša zaposlovan- je Invalidov in kroničnih bolnikov. Zdravstvena sli^ba pa vztraja pri svojih vča- - 225 - sih absurdnih zahtevah po zaščiti delavca (npr. prepovedano dvigovanje bremen nad 5 kg), pri čemer izhaja iz nekih empirično doka;:anih omejitev, ne pa iz dejanske situacije na delovnem mestu. Pri našem medsebojnem sodelovanju se, vpeti vsak v svoje okolje, obveznosti in predsodke, pravzaprav ne znamo poslušati; rezultat tega je dostikrat medseboj- na nestrpnost in poskus prenašanja "bremen" na ramena drugega. Zdravniki negodujejo, kako je delovna organizacija netolerantna do invalidov, ker jim noče omogočiti ustreznega dela (ki ga ni ali pa ga niso sposobni po- iskati). Socialni delavci negodujejo nad zdravniki, ki jih zasipajo z neizvedljivimi ome- jitvami in jih silijo v neprijeten položaj v odnosu do predpostavljenih. Zanje bi bilo najlaže, če bi se delavca rešili z invalidsko upokojitvijo. Vsa ta medsebojna igra interesov in prelaganje bremen seveda škoduje delav- cu invalidu, ki je prisiljen znova in znova na ponižujoč in človeka nevreden na- čin dokazovati svojo invalidnost in bolezen. Pri tem je zaznamovan s stigmo delomrzneža in nebodigatreba, ki je kriv, da je finančni učinek našega dela zaradi njega še manjši. Prav tak odnos do invalidske problematike ima žal tudi skupnost pokojninsko invalidskega zavarovanja. Ta na podlagi svojih, zakonov "države v državi" ocen- juje, kdo je res tako hudo bolan, da je oproščen dela in upravičen do denar- ja, in kdo ni in bo moral še naprej skozi to kalvarijo različnih interesov in pritiskov. Pri tem so vsi akterji tega plesa v maskah trdno prepričani, da ima- jo le oni prav in da s svojim delom učinkovito pripomorejo k "reševanju inva- lidske problematike". Kako je mogoče, da vsi delamo in se trudimo, pa se vendarle zaman izčrpava- mo v tem skupnem začaranem krogu! Rezultati, našega dela so le gašenje naj- hujših požarov! Želim, da bi današnje srečanje pomagalo poiskati pot k večji uspešnosti našega dela. Sonja Lužaič, zdravnica. Univerzitetni z^avod za rehabilitacijo invalidov Ljubljana, TOZD Center za usposabljanje in rehabilitacijo invalidov Ljubljana, Ljubljana, Linhartova 51. KOMPLEKSNOST PRAVNE REGULATIVE IN PROBLEM NJENEGA URESNIČE- VANJA V VSAKODNEVNI PRAKSI NASIH OZD Cveto Uršie UVOD Površen pogled na razprave, k! se v zadnjih letih tako ali drugače dotikajo pra- vnega urejanja invalidskega varstva, kaže, "da se čedalje pogosteje uveljavlja za- hteva po oblikovanju razumnega prava, dejali bi prava, ki bo vsaj povprečno la- hko opravilo tisto funkcijo, zaradi katere se je kot poseben družbeni pojav sploh razvilo in postalo pomemben del sodobnih družb''.' Poti za oblikovanje takega (razumnega) prava se začenjajo (običajno) iskati šele tedaj, "ko pravni sistem izgublja svojo povprečno učinkovitost in ko zdrsnejo nekatere specifične pravne 2 vrednote daleč pod običajne standarde teh vrednot". Leta 19B4 je bila v Sloveniji na študijskem obisku sodelavka VVorld Rehabilita- tion Fund Carolyn L. Vash. V končnem poročilu, ki ga Je naslovila Jugoslovan- sko samoupravljanje v rehabilitaciji (Vugoslav Self-Management in Rehabilita- tion) je med drugim zapisala: "Sogovorniki so vedno znova poudarjali: Ne de- luje. Zakoni so dobri, vendar Jih Je težko izvaJatL Zadušili se bomo v preveli- kem številu predpisov in birokraciji."^ V raziskavi Usposabljanje in zaposlovanje invalidov v OZD (pravni del) pa so v zaključku raziskovalci zapisali, da je za pozitivno pravno ureditev varstva invali- dov (oziroma usposabljanja in zaposlovanja invalidov) "značilno-kljub enotnim ustavnim izhodiščem - parcialno urejanje pravic in obveznosti glede na krog upravičencev v zvezi z nastankom invalidnostL"^ Pravni teoretik, tujec in raziskovalec-praktik, vsi trije so vsak na svoj način povedali isto. Reševanju invalidske problematike Je bilo - in je še namenjeno veliko besed, v zakonih in drugih pomembnih družbenih dokumentih imamo za- pisanih veliko načel in opredelitev (morda celo preveč), pa vendar vedno znova ugotavljamo, da se v praksi zatika. - 227 - Vendar ni moj namen, da bi v tem tekstu s teoretično-pravnega vidika obra- vnaval (pre)kompleksnost nacionalne zakonodaje. Ob predstavitvi pozitivne ure- ditve (najosnovnejših temeljnih določil) bom poskusil odgovoriti na nekatera vprašanja, s katerimi se strokovni delavci v OZD pogosto srečujejo pri svojem delu; pri tem pa se bo hkrati razgrnila nedoslednost, nepopolnost oziroma ne- učinkovitost obstoječega sistema. Zaradi časovne omejenosti tudi ne bom posebej (v prvem delu) predstavil po- membnega dela aktivnega invalidskega varstva - prevencije invalidnosti. V za- dnjih dveh letih sta bila sicer spremenjena osnovna zakona, ki urejata to po- dročje: Zakon o varstvu pri delu (leta 1986) in Zakon o zdravstvenem varstvu (leta 1985). O nekaterih dilemah se bomo lahko pogovorili po prebranem re- feratu. POZITIVNA PRAVNA UREDITEV Kot sem že navedel v uvodu, je za pozitivno pravno ureditev varstva invalidov oziroma usposabljanja in zaposlovanja invalidov značilno parcialno urejanje pra- vic in obveznosti glede na krog upravičencev v zvezi z nastankom invalidnosti. Tako imamo štiri^ skupine invalidov, za katere veljajo različni materialni pred- pisi, različen postopek uveljavljanja pravic, različni organi in končno ločeno fi- nanciranje ter odločanje o pravicah in obveznostih. Koordinacija je sicer pred- videna, vendar še ne dovolj uresničena. Prednostno je obravnavan v naši pravni ureditvi še vedno delovni invalid - to je oseba, ki je postala invalid med delom ali iz dela. Ostalim skupinam inva- lidov pa je zagotovljena socialna varnost po posameznih področjih, in to v glav- nem le izobraževanje oziroma usposabljanje, medtem ko je samo zaposlovanje odvisno od konkretizacije napotilnih zakonskih norm v posamezni organizaciji združenega dela. Poudariti je tudi potrebno, da je v naših pravnih normah v primerjavi z med- narodnimi določbami^ sicer element usposabljanja in zaposlitve oziroma nada- ljevanja dela poudarjen, ni pa poudarjen element takšnega usposabljanja in za- poslitve, ki bi omogočil invalidu tudi napredovanje pri delu in vključitev ozi- - 228 - roma ponovno vključitev v družbeno življenje, a) Delovni invalidi Zvezni zakon določa,^ da je invalidnost priznana, če nastane pri zavarovancu za- radi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, katerih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije, zmanjšanje ali izguba delov- ne zmožnosti za dela oziroma delovne naloge, na katere je bil razporejen in jih je opravljal pred nastankom invalidnosti ter za dela v temeljni organizaciji, ki ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi oziroma z delom pridobljeni delovni zmož- nosti. g Na podlagi invalidnosti zakon določa naslednje pravice: - pravico do razporeditve na druga ustrezna dela oziroma delovne naloge, - pravico do ustrezne zaposlitve, - pravico do prekvalifikacije aH dokvalifikacije, - pravico do ustreznega denarnega nadomestila, - pravico, do dela z delovnim časom, kl ustreza preostali delovni zmožnosti. Vidimo lahko, da je v zakonu Izrazito poudarjen profesionalni vidik (to je na- daljevanje dela). V zvezi s pravicami delovnih Invalidov se v praksi pojavljajo nekateri problemi. Glede na namen In obseg tega besedila bom le na kratko opozoril na nekatere: - ocena preostale delovne zmožnosti ne bi smela biti le zdravstvena kategori- ja, ampak bi bilo potrebno upoštevati tudi socialne, psihološke, ekonomske, ergonnmske In širše družbene vidike; - ocena nadalje ne more biti le statični presek zdravstvenega stanja, temveč mora biti nadaljevanje permanentnega oziroma sprotnega spremljanja delov- nega Invalida od vstopa v delovno razmerje do ocene in še naprej; - pojem poklicne rehabilitacije je v pozitivnih pravnih normah pomanjkljivo opredeljen glede na sodobno pojmovanje tega instituta. S prekvalifikacijo oz. 9 dokvalifikacijo se, po pozitivni pravni ureditvi, Invalid predvsem strokovno, fizično in psihično ponovno usposobi za delo tako, da se lahko ustrezno raz- - 229 - poredi oziroma zaposli in ustrezno vključi v normalno življenje. Menim, da tu manjka predvsem element obdržanja zaposlitve in napredovanja v njej; - problematičen je tudi podatek, da število delovnih invalidov na prekvalifikaci- ji oziroma dokvalifikaciji iz leta v leto upada, kar kaže tudi naslednja tabe- la'«: b) Invalidne osebe Ob pojmu invalidne osebe je potrebno najprej pojasniti, da zakonodaja ne upo- rablja enotnega pojma invalidna oseba za vso invalidno populacijo, ampak je ta termin zaradi posebne zakonske ureditve pridržan le določenemu krogu oseb. Po določilih zakona'' je invalidna oseba tista oseba, ki še ni dopolnila 45 let starosti in ki se zaradi svoje invalidnosti ne more brez usposobitve ustrezno zaposliti, nima pa lastnosti invalidne osebe s pravico do usposabljanja po dru- gih predpisih. Ne glede na starost pa ima lastnost invalidne osebe tudi oseba, za katero je glede na njeno strokovno in splošno izobrazbo, preostalo zmožnost za delo, starost in zdravstveno stanje verjetno, da se bo lahko v krajšem času toliko usposobila za drugo ustrezno delo, da ga bo lahko opravljala vsaj polovl- 12 co polnega delovnega časa. Usposabljanje za delo, kot ga definira ta zakon, pomeni pridobivanje, Izpopol- njevanje ali spremembo znanja ali sposobnosti, potrebnih za uspešno zaposlitev oziroma opravljanje določenih del in nalog. Usposabljanje se izvaja: - s praktičnim delom na ustreznem delovnem mestu, - z ustreznimi oblikami usposabljanja v zavodih za usposabljanje invalidnih oseb, - s pridobitvijo strokovne Izobrazbe po načelih in merilih za izobraževanje od- raslih. - 230 - - s šolanjem na ustreznih šolahJ^ Invalidne osebe se zaposlujejo v organizacijah združenega dela, če je to mogo- če glede na njihovo zdravstveno stanje in delovno zmožnost, v nasprotnem pri- meru pa v invalidskih delavnicah ali pa v zavodih za zaposlovanje invalidnih oseb pod posebnimi pogoji. Vendar pa moramo poudariti, da so določbe o zaposlovanju invalidnih oseb v organizacijah združenega dela zgolj deklarativnega značaja in je zaposlovanje te populacije v praksi zelo težko. Zato je tudi, po podatkih iz leta 1981, kar 49 % invalidov, ki so prvič iskali zaposlitev ali pa menjali zaposlitev, pri tem zatajilo svoj status. Nihče pa ga ni uveljavljal kot prednost za zaposlitev. Ponovno moramo tudi pri tej skupini invalidne populacije poudariti, da pojem usposabljanja ne sledi moderni doktrini. Tudi po tem zakonu je usposabljanje omejeno na delo, ne pomeni pa usposabljanja za samostojno življenje. Število oseb, ki so dobile status po tem zakonu, iz leta v leto pada:'^ Vidimo pa, da je delež napotenih na usposabljanje precej visok, kljub temu da tudi ta konstantno pada. c) Otroci in mlack)stniki z motnjami v telesnem in dičevnem razvoju Poseben zakon,'^ k! ureja pravice te invalidne populacije, ureja izobraževanje in usposabljanje otrok in mladostnikov. Iz določb zakona je razvidno, da je cilj za- kona povsem v skladu z novimi tendencami usposabljanja, in sicer, da se invali- di, če je to le mogoče, izobražujejo in usposabljajo v rednih šolskih organizaci- jah in le izjemoma v posebnih specializiranih organizacijah, ki pa so v zakonu tudi točno opredeljene. - 231 - Žal zakon ne vsebuje določb o zaposlovanju teh invalidov in se zanje analogno uporablja zakon, ki ureja zaposlovanje invalidnih oseb. č) Predpisi (zakon)'^ o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev ne vsebujejo določil v zvezi z usposabljanjem za delo, zato jih v tem sestavku ne bom predstavil. POSAMEZNA VPRAŠANJA a) Sklenitev delovnega razmerja Pri sklepanju delovnega razmerja so načeloma (upoštevajoč mednarodnopravne akte in ustavi) vsi občani enakopravni, saj je prepovedano vsako razlikovanje, ki bi temeljilo na rasi, spolu, veri, političnem prepričanju in nacionalnem ali socialnem poreklu.'^ Kot izjemo pri navedenem pravilu obravnavamo invalidno populacijo, in sicer: - nezaposlena invalidna oseba lahko sklene delovno razmerje brez oglasa oziro- ma javnega razpisa (24. čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR). Zakon si- cer uporablja termin "invalidna oseba", vendar se olajšava lahko uporablja tudi za delovne invalide, ki jim v temeljni organizaciji ni moč zagotoviti dru- gega ustreznega dela in se razporedijo v drugih OZD. OZD pa mora v roku 8 dni obvestiti skupnost za zaposlovanje o taki sklenitvi delovnega razmerja; - OZD morajo v primeru, ko imajo na razpolago primerno delo, za katero se je prijavilo več oseb, kl iščejo delo, dati prednost nezaposlenim invalidnim osebam, če izpolnjujejo predpisane pogoje (144. čl. ZDR). V primeru, da in- validna oseba ni sprejeta, lahko prične pred sodiščem združenega dela posto- pek za varstvo svoje predr.ostne oravice; - invalidni osebi ni treba posebej dokazovati, da je prebila določen čas na de- lu In tako pridobila potrebne delovne izkušnje (144. čl. ZDR). Tudi tu zakon govori o "invalidni osebi", določilo ps se uporablja tudi za delovne invalide. Šteje se torej, da je invalid, ki je uspešno končal poklicno rehabilitacijo, v času rehabilitacije pridobil tudi potrebne delovne izkušnje. b) Pravice invalidov med trajanjem delovnega razmerja Omejil se bom le na pravice na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem - 232 - zavarovanju. Tu so najbolj pereči problemi v zvezi s prerazporejanjem na druga ustrezna dela, čakanjem na takšna dela in naloge, pravice delovnih invalidov, ki delajo s skrajšanim delovnim časom, zagotavljanjem sredstev za prireditev delov- nih priprav in delovnega okolja, nagrajevanjem delovnih invalidov in omejitvami za nadurno in nočno delo. 1. Pri razporejanju na druga ustrezna dela lahko nastopi več problemov. Pis- meno bom prikazal enega iznied njih: prerazporejanje invalidov izven sta- tusno povezanih OZD. Tako ZDR (47/3 člen) kot Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dopuščata možnost, da se delavcu oziroma de- lovnemu invalidu zagotovi delo v drugi OZD - na podlagi sporazuma orga- nov upravljanja - če zaradi narave dejavnosti tega ni moč storiti v mati- čni OZD. Sklep o ponudbi del oziroma nalog v drugi OZD temelji na do- končno ugotovljeni invalidnosti delavca, podrobno obrazloženi ugotovitvi, da v matični OZD ni ustreznih del oziroma nalog, ter sklenjenem sporazumu organov upravljanja obeh OZD. Kolikor delovni invalid izjavi, da sprejema ponujena dela oziroma naloge, mu delovno razmerje v matični OZD pre- neha, v drugi OZD pa ga sklene brez oglasa ali razpisa, pri čemer seveda poskusno delo ni dopustno, če pa delovni invalid ustrezno zagotovljeno ozi- roma ponujeno delo odkloni, mu delovno razmerje v matični OZD tudi pre- neha. Postopek ugotavljanja ustreznih del in nalog v matični OZD je po- trebno izpeljati temeljito, priporočljivo je dobiti tudi mnenje ustreznega 18 izvedenskega organa. 2. V praksi se rehabilitacijski delavci srečujemo tudi s težavo, ko invalid iz- različnih razlogov ne more delati na delovnem mestu v OZD, usp^no pa lahko opravlja delo (tu mislim dela in naloge iz delovnega razmerja) doma. Zato podajam nekaj pojasnil tudi k temu problemu: Pri delu na domu moramo upoštevati 193. člen ZDR (lahko pa tudi pred- pise, ki urejajo delo po pogodbi oziroma domačo ali umetno obrt). Tako na domu ni mogoče opravljati del, ki so nevarna za življenje in zdravje de- lavca in drugih oseb v njegovi okolici; nadalje je delo na domu omejeno na okvire glavne in stranske dejavnosti temeljne organizacije; končno je na domu moč opravljati le tista dela, ki so določena v samoupravnem sploš- nem aktu (npr. v razvidu del in nalog ali posebnem pravilniku). V samo - 233 - upravnem splošnem aktu morajo delavci predvsem določiti: - pogoje in način opravljanja dela (npr. zagotavljanje varstva pri delu, o uporabi delovnih sredstev itd.), - uveljavljanje pravic in obveznosti (razporeditev delovnega časa, počitki in dopusti, način obveščanja itd.), - osebni dohodek (določiti je potrebno osnove in merila za ugotavljanje de- lovnih rezultatov in sodelovanje pri delitvi sredstev za osebne dohodke). V zvezi z deli na domu, ki jih opravljajo invalidi, je potrebno poleg nave- denih pogojev upoštevati še stopnjo in vrsto prizadetosti. Zato je potrebno pri sprejemanju samoupravnih splošnih aktov, ki urejajo delo invalidov na domu, upoštevati tudi mnenje posebnih izvedenskih organov (npr. zavodov za usposabljanje, invalidskih komisij itd.). 3. Pri nagrajevanju delovnih invalidov je treba omeniti nekaj novosti, ki so pričele veljati v začetku letošnjega leta: - nadomestila osebnega dohodka (OD) za čas čakanja na prekvalifikacijo oziroma dokvalifikacijo in za čas prekvalifikacije oziroma dokvalifikaci- je se usklajujejo enako, kot je to določeno za usklajevanje pokojnin (50. člen Statuta SPIZ-a v SRS), in ne le enkrat letno; - nadomestila OD zaradi dela s skrajšanim delovnim časom se v času pre- jemanja nadomestila OD po predpisih o zdravstvenem ali otroškem var- stvu usklajujejo enako, kotse usklajujejo akontacije OD v OZD, kjer je invalid zaposlen (61. člen Statuta) - novost; - invalidu, ki na drugem ustreznem delu presega normalne delovne rezulta- te in zato dosega višji OD, se nadomestilo (po 47. členu rep. zakona) zviša v razmerju, za kolikor je invalid v skladu s samoupravnim splošnim aktom OZD prejel višji OD (66. člen Statuta); - s tem naj bi bili inva- lidi stimulirani za dobro delo. c) Prenehanje delovnega razmerja - Delovno razmerje preneha delavcu po samem zakonu, če se na način, pred- pisan z zakonom, ugotovi, da je za delo popolnoma nezmožen, in sicer z - 234 - dnem, ko mu je vročena pravnomočna odločba (172. člen ZDR). - Invalidu lahko preneha delovno razmerje tudi v primeru, če po končni odločbi SPIZ-a ne sprejme ponujenega ustreznega dela oziroma če se noče prekvali- ficirati za druga ustrezna dela (169. člen ZDR). - OZD je dolžna obdržati invalida II. oziroma III. kategorije na delu. Izjema velja za invalide, ki so že dopolnili določeno starost. Tako se lahko delavci, ki so dopolnili 60 let (moški) oziroma 55 let (ženske) upokojijo ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo (če je vzrok za invalidnost poklicna bolezen ali poškodba pri delu) oziroma pogoji, določenimi z zakonom (38. člen Za- kona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju). ZAKLJUČEK Vsebina invalidskega prava se bolj ali manj neposredno nanaša na delovne in življenjske razmere precejšnjega števila delavcev (po podatkih iz leta 1982 je bilo v Sloveniji zaposlenih 29.400 invalidov, to je 3.8 % vseh delavcev). Vendar pa številnost predpisov in njihova neusklajenost (samo za primer: včasih se upo- rablja termin invalidna oseba za vso invalidno populacijo, včasih pa le za po- sebno skupino) pogosto onemogoča, da bi bilo pravo "razumno" in s tem do- stopno vsem, katerim je namenjeno. To je še posebej pomembno v današnjem času (v negotovih gospodarskih razmerah), ko se OZD trudijo predvsem za pre- magovanje ekonomskih težav in se problemi zaposlovanja invalidov oziroma nji- hovega razporejanja na ustrezna dela in naloge še dodatno zaostrujejo. (Vemo namreč, da so v takih situacijah "prvi na udaru" ravno invalidi) zato sem po- skusil predstaviti najosnovnejše predpise, opozoriti na posamezne dileme in od- govoriti na nekatere konkretne probleme iz prakse - in s tem tudi povabil pri- sotne k nadaljnjemu razgovoru. - 235 - OPOMBE 1. Dr. Anton Perenič: "Razumno pravo", Pravna praksa, št. 8-9, 1978, str. 1 2. Ibid 3. Carolyn L. Vash, Jugoslav Self-Management in Rehabilitation, World Re- habilitation Fund, str. 28 4. Usposabljanje in zaposlovanje invalidov v OZD, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 221 5. - delovne invalide, invalidne osebe, otroke in mladostnike z motnjami v telesnem in duševnem razvoju in vojaške invalide 6. Prim. Konvencija št. 159 o poklicni rehabilitaciji in priporočilo, št, 168 prav tako o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidnih oseb (ILO) 7. Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega Zfvar"v=«nia Uradni list SFRJ, ŠL 23/82, 33. člen 8. Ibid, 7. člen 9. Statut skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji, Uradni list SRS, št. 40/83, 10/86, 40. člen 10. Invalidsko zavarovanje v SR Sloveniji, str. 9, 1986 11. Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb. Uradni list SRS, št. 18/76, 5. člen 12. Ibid 13. Ibid, 7. člen 14. Informacija o uresničevanju Zakona o usposabljanju in zaposlovanju inva- lidnih oseb za delo. Republiški komite za delo, Ljubljana, 1986, str. 4 15. Zakon o izobraževanju in usposabljanju otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Uradni list SRS, št. 19/76 16. Zakon o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (pre- čiščeno besedilo). Uradni list SFRJ, št. 36/86 17. Prim. Konvencija 111. o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih, 154. člen Ustave SFRJ 18. Stališče delovne skupine, oblikovane pri RK za delo, 12.7.1985. LITERATURA - Aktualne spremembe pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zdravstve- nega varstva, CGP Dalo, TOZD Gospodarski Vestnik, 1986 - 236 - - Aktualna problematika invalidksega varstva v SR Sjoveniji, Ljubljana 1986 - Informacija o uresničevanju Zakona o usposabljanju in zaposlovanju inva- lidnih oseb za delo, Republiški komite za delo, Ljubljana 1986 - Invalidsko zavarovanje v SR Sloveniji, 3PIZ v SR Sloveniji, 1986 - Vugoslav Self-Management in Rehabilitation, Carolyn L. Vash, WRF - Konvencija o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, št. 159 (MOD) - Kako usposabljati invalide, Marija Cigale, Komunist, 1986 - Pravna praksa, št. 8-9, 1987 - Pravilnik o postopku za uveljavljanje pravic Iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Uradni list SRS, št. 47/86 - Priporočilo o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, št. 168, MOD - Statut Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SRS, Uradni list SRS - Uveljavljanje pravic delovnih invalidov v Organizacijah združenega dela, TOZD Gospodarski vestnik. Gospodarska založba, referati, maj 1985 - Usposabljanje in zaposlovanje invalidov v OZD, poročilo 1982-1985, ECM-TOZD Inštitut za regionalno ekonomiko in socialni razvoj, Ljubljana - Usposabljanje in zaposlovanje invalidov v OZD - pravni del, Iržtltut za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 1985 - Usposabljanje in zaposlovanje invalidov v OZD, Knjižnica sindikati. Delavska enotnost, Ljubljana, 1985 - Podpisi o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb. Center za samouprav- no in normativno dejavnost, Ljubljana, 1981 - Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, časopisni zavod. Uradni list SRS, 1983 - Temeljne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, časopisni za- vod, Uradni list SRS, Ljubljana, 1982 - Zakon o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev. Urad- ni list SFRJ, 1986. Cveto Uršič, pravnik. Univerzitetni zavod za rehabilitacijo invalidov Ljubljana, TOZD Center za usposabljanje in rehabilitacijo invalidov Ljubljana, Ljubljana, Linhartova 51. MOJ POGLED NA POTREBO IN M02N0STI REHABILITACIJSKEGA SODELOVANJA SOCIALNIH DELAVCEV OZD Z DELAVCI S TEHNICNO-TEHNOLOSKEGA PODROČJA Rajko Prnaver UVOD V pričujočem prispevku želim pokazati na potrebo, možnosti in nekatera odprta vprašanja pri sodelovanju socialnih in tehnično-tehnološko usmerjenih delavcev iz OZD v okviru reševanja invalidske problematike. Moj pogled oziroma optika, skozi katero želim obravnavati invalidsko problema- tiko, izhaja iz mojega dosedanjega poklicnega dela. Zaposlen sem v Centru za usposabljanje in rehabilitacijo invalidov, ki ima kot poseben TOZD UZRI Ljub- ljana dve delovni enoti (eno v Ljubljani in eno v Mariboru), v okviru katerih smo pri profesionalni rehabilitacijski obravnavi vzpostavili dinamično obliko skupnega, meddisciplinarnega, timskega sodelovanja različnih profilov delavcev. 2elim torej govoriti izhajajoč iz praktičnega izkustva timskega sodelovanja. Pred vstopom v delovno razmerje v rehabilitacijski ustanovi sem kot tehnolog delal tudi v združenem delu; zato sem toliko bolj prepričan, da je za reševan- je invalidske problematike tudi znotraj naših delovnih organizacij (pri tem imam v mislih predvsem večje delovne organizacije) potrebno sodelovanje različnih profilov delavcev, kl danes delujejo vse preveč nepovezano In nekoordinirano. Ne bom se spuščal v sistematično Iskanje razlogov za obstoječi način dela. Po- skušal bom pokazati le nekatere možne načine in poti tega sodelovanja - seve- da predvsem zato, da vam, socialnim delavcem, omogočim večji vpogled v de- lokrog lastnega dela. Menim namreč, da se delo tehnlčno-tehnoloških profilov delavcev v OZD pri reševanju invalidske problematike v OZD vsaj v nekaterih osnovnih pogledih ne bi smelo bistveno razlikovati od tega, kar počenjamo v okviru zavodov za usposabljanje, katerim pripada naš Center. - 238 - L Vloga tehnlCno-tehnoloških delavcev v okviru rehabilitacijske obravnave v našem Centru V okviru našega Centra deluje tim strokovnih delavcev različnih profilov, in si- cer: socialni delavec, psiholog, delovni terapevt, delovni inštruktor in tehnolog, kot zunanji člani tirna pa sodelujejo zdravniki različnih specialnosti. Timsko de- lo pri tem ni le organizacijska oblika skupnega dela, marveč dinamičen način medsebojnega (skupinskega) komuniciranja, v okviru katerega nastopa vsakdo suvereno, izhajajoč iz metod dela svojega ožjega strokovnega področja, pri tem pa dobro pozna delokrog ostalih (so)delavcev ter koncept, vsebino in metodolo- gijo skupnega del(ovanj)a. V nadaljevanju bomo opisal delokrog tehnologa v Cen- tru. Delokrog oziroma vloga tehnologa v pos^eznih fazah obravnave je naslednji: a) Ocenjevanje Tehnolog pri svojem delu izhaja iz sodobnih principov študija dela in študi- ja gibov s področja tehnologije. Njegove naloge izhajajo iz zahtev različnih tehnoloških postopkov v posameznih gospodarskih panogah. Zato se ne za- dovoljuje z neko grobo metodologijo ocenjevanja, ampak natančno ugotav- lja in spoznava rehabilitandove potencialne sposobnosti na podlagi različnih metod testiranja vseh posameznih elementov dela, iz katerih so sestav- ljeni obstoječi sodobni tehnološki postopki. Poleg tega preizkuša invalidno osebo pri praktičnih delovnih nalogah (delovnih vzorcih) ter tako ugotavlja stopnjo njegove delovne učinkovitosti. Njegov prispevek k oblikovanju alter- nativnih rešitev pri zaposlitvi je nezamenljiv. b) Delovno in poklicno usmerjanje in svetovanje Tehnolog lahko na podlagi predhodno ugotovljenih rehabilitandovih delovnih sposobnosti organizira delovne preizkuse, ki zajemajo vse tiste elemente de- la, ki so s stališča rehabilitandovih sposobnosti in zmožnosti najbolje ohra- njeni. S tem ko se rehabilitand na njih preizkuša, se obenem sooča s svo- jimi realnimi sp)osobnostmi, s tem pa lažje sodeluje pri poklicni usmeritvi In usposabljanju. - 239 - c) Predpoklicno usposabljanje in uvajanje v delo Na podlagi principa "ponavljanje je mati učenja" tehnolog razvija ponavlja- joče se delovne stimulatorje, ki omogočajo izboljšanje posameznih spretno- sti in elementarnih telesnih aktivnosti rehabilitanda do takšne stopnje, ki zadovoljuje minimalne kriterije učinkovitosti v organizacijah združenega de- la. Ob izvajanju ponavljajočih se nalog tehnolog vpliva na invalidno osebo tudi vzgojno, saj gre pri tem tudi za razvijanje rehabilitandovih delovnih navad, privajanje na delovno In tehnološko disciplino, za razvijanje primer- nega odnosa do materialnih in tehničnih sredstev ter za dobre odnose s sodelavci. Predpoklicno usposabljanje, ki ga izvaja tehnolog, je predvsem po- membno za težje prizadete invalidne osebe. č) Poklicno usposabljanje Tehnolog je nezamenljiv člen v fazi usposabljanja še posebej takrat, kadar v delovni organizaciji ni mogoče izvajati poklicnega usposabljanja, zaradi česar se posamezne faze dela (realni delovni vzorci) prenesejo iz delovne organizacije v Zavod, kjer se potem ta program realizira pod vodstvom te- hnologa. Takšna oblika usposabljanja naj bi bila le izjema, ne pa pravilo. d) Spremljanje in preverjanje usposabljanja in zaposlovanja invalidnih oseb Tehnolog je vedno v stiku z rehabilitandom oziroma mentorjem, bodisi ne- posredno, bodisi preko rehabilitacijskega svetovalca. Med spremljanjem re- habilitacijskega programa sproti ugotavlja stopnjo usposobljenosti In napre- dovanje rehabilitanda v tem procesu. Ce ugotovi zaostajanje ali odstopanje od začrtanega programa, analizira vzroke neuspešnosti tako s stališča te- hnološkega procesa kakor s stališča mentorjevega dela. Prav njegova vloga je lahko nezamenljiva, saj s pravočasno korekcijo programa preprečuje na- stajanje nadaljnih težav. e) Analiza tehnoloških in organizacijskih determinant, ki pogojujejo nastanek in razvoj invalidnosti f) Analiza delovnega procesa s stališča identifikacije delovnih mest, "primer- nih" za invalidne osebe - 240 - g) Oblikovanje delovnih mest z namenom prilagoditve sposobnostim invalidne osebe h) Analiza kompleksne invalidske problematike v OZD (v sodelovanju drugih profilov) Prvih pet zgoraj naštetih delovnih področij je vezano več ali manj na delo v strokovnem timu znotraj našega Centra, pri ostalih področjih pa je potrebno konkretno sodelovanje z delovno organizacijo. Pri reševanju invalidske problematike mora tehnolog kot tehnično izobražen človek poznati posebna področja dela, kot so npr.: - izvajanje funkcionalne analize delovnih mest, - poznavanje celotnega procesa rehabilitacije, - sposobnost dela z ljudmi, - poznavanje poklicnih informacij, - poznavanje teorije ocenjevanja zmožnosti za delo, - sposobnost sistematičnega opazovanja pri praktičnem delu, - poznavanje psihosocialnih vidikov prizadetosti. Iz izkušenj pridobljenih v združenem delu, kjer sem bil zaposlen sprva kot te- hnolog in kasneje kot vodstveni delavec, pa dobro vem, da morajo tako tehno- log kot tudi vsi člani tima poleg naštetih znanj imeti tudi pomembno osebno lastnost to je "posluh" za reševanje invalidske problematike in smisel za delo z ljudmi. 2. Nekaj spoznanj in opažanj iz neposredne prakse V prvem delu bi želel predstaviti svojo vlogo v naši delovni skupini, saj se mi zdi, da je med našim timom in timom, ki rešuje invalidsko problematiko zno- traj delovne organizacije zelo velika podobnost. Govorim seveda o tistih, ki ta- kšen tim imajo. Glede na svoje izkušnje sem prepričan, da so v večjih delovnih organizacijah takšni timi potrebni in nujni, če želimo, da se invalidska proble- matika rešuje načrtno in strokovno. - 2A1 - Verjetno bo ob tem marsikdo pomislil, da se v njegovi delovni organizaciji za- dovoljivo rešuje ta problematika tudi brez takšnega tima. Kratkoročno gledano je to morda že res, toda dolgoročno ne. Razna premeščanja na vratarska in čuvajska dela, dela v kopirnicah in skladiščih, kurirska dela in druga podobna neproizvodna (ali celo neproduktivna dela) so včasih povsem ustrezne rešitve, pogosto pa izhod v sili. To vse so dela, kjer je malo izvrševalcev, fluktuacije ni in v enem ali dveh letih so takšna delovna mesta prezasedena ali pa ima- jo v delovnih organizacijah celo že listo čakajočih na ta dela. Zgodi se dosti- krat celo to, da ta dela in naloge opravljajo ljudje, ki imajo še dosti večje de- lovne potenciale, kot so potrebni za opravljanje teh del. Ker se ne čutijo po- lno izkoriščeni, ker so njihove ambicije večje, so nezadovoljni, bežijo v stalež (za kar imajo kot invalidi dosti možnosti) in dogaja se celo, da to nezadovolj- stvo pripelje do invalidske upokojitve. In to, poudarjam še enkrat, včasih zara- di neprimernega reševanja zaposlitvenega problema. Najbolj pomembna stvar pri reševanju problematike invalidov je njihovo zapo- slovanje oziroma prerazporejanje, toda ne kakršnokoli, temveč "optimalno". Tu- di tukaj je potrebno timsko delo, ker le tak način dela omogoča multidimen- zionalno spoznavanje problemov invalidne osebe z več zornih kotov (psiholog, tehnolog, socialni delavec ...). Pri tem pa bi rad opozoril na veliko pomanjklji- vost "timov" znotraj DO - namreč na njihovo strokovno ozkost. Vsi člani tima gledajo na stvar več ali manj s svojega zornega kota (na primer: vodja TOZD dosledno zagovarja le finančni vidik in če invalid opravlja svoje delo sto pro- centno^ je v redu, drugače pa ne; tehnolog vidi obstoječi tehnološki proces in opremo in nič več). Takšna ozkost dostikrat privede do neuspehov takšnih ti- mov. Neredko se zdi, kot da je le socialni delavec tisti, ki "bi rad" kaj naredil za invalida kot osebo z delovnimi problemi. Dostikrat slišim tudi "pritožbe" vodij TOZD-a ali proizvodnje, češ da jim socialni delavec zopet "ponuja nekaj ne- kurantnega, neproduktivnega". Vsi se moramo zavedati, da nas vse dosti več stane stalež ali pošiljanje osebnega dohodka Invalidu na dom kot pa da je ra- zlika med stoprocentnim delom in zmanjšanim rezultatom dela invalida. Stale- ži gredo namreč iz naših žepov in enako velja tudi za Invalidske dodatke. Običajno je torej žal tako, da socialni delavec ostaja v prizadevanju za ustrezno - 242 - rešitev osamljen - opirajoč se na lastno izkustvo, iznajdljivost in različne "zve- ze in poznanstva". Dogaja se celo to, da socialni delavec predlaga na osnovi potrebe po delavcih za določeno delo invalida, pa ga neposredni vodja obrata ali delavnice noče sprejeti, češ da je invalid in zaradi tega "manj vreden delavec". Dokler se bo dogajalo, da bo reševanje invalidske problematike predvsem dome- na socialnega delavca in dokler le-ta ne bo imel prave moči in veljave, bo re- ševanje invalidske problematike neučinkovito, parcialno in bolj ali manj stihij- sko. To pomeni, da si socialni delavci v OZD morajo pridobiti več MOCl. Ena izmed referenc te moči pa je ravno PO-MOC ostalih profilov delavcev. Pri tem mislim tudi na podporo vodstvenega kadra. Osebno menim, da lahko socialnim delavcem veliko pomaga ravno sodelovanje s tehničnim kadrom. Ta profil ima iz poznavanja načinov dela (tehnologija = te- hnika in način njene uporabe) izhajajočo moč, ki pa jo žal dosti premalo izko- rišča(mo) pri reševanju invalidske problematike. Nič koliko primerov bi lahko navedel, toda naj zadostuje naslednji: V naši in- dustriji delavci še vedno opravljajo precejšnji del opravil fizično. Eno takih opravil je tudi dvigovanje bremen. Za zdravega človeka dvigovanje bremen, te- žkih 30, 40 ali celo 50 kg ni problem. Sprašujem pa se, koliko tehnologov v DO se je kdaj vprašalo, kaj bo z delavcem na teh delih čez 5, 10 ali 15 let. Verjetno nam je vsem jasno, da bo temu človeku čez toliko in toliko let orto- ped ali pa celo invalidska komisija priporočila omejitev dvigovanja bremen do 5 ali 10 kg, skratka sposoben bo le še za fizično lažje delo. in v tem trenut- ku stopi v ospredje socialni delavec, ki naj popravlja tisto, kar je nekdo (ne- prizadeti tehnolog taylorlstično lepo prilagojen preddelavec in nemočen obrat- ni zdravnik) spregledal, zanemaril. Z majhno adaptacijo oziroma spremembo dela in tehnologije (dvigalo, dvižni prag) ali s pravočasno premestitvijo delav- ca bi delavčevo zmanjšanje fizičnih del lahko preprečili. Pogosto rešitve niti nebi zahtevale večjih finančnih sredstev (dovolj je le miza, stol ipd.). Za so- cialnega delavca pa ravno zaradi takih brezvestnosti nastopi trnova pot "gašen- ja požara". V konkretnem primeru je še ena težava: delavec je to delo oprav- - 243 - Ijai dolga leta In običajno je to težko fizično delo edino, kar zna. Zdaj pa se začne mrzlično Iskanje prostih kurirskih, vratarskih in drugih podobnih del. Vse to pa bi odpadlo, če bi že pred 5, 10 ali 15 leti kakšen tehnolog razmišljal v smeri ergonomske humanizacije dela. ZAKLJUČEK Problemi invalidov niso "socialni problemi", ki bi jih naj reševali predvsem so- cialni delavci. To so problemi, ki izhajajo Iz konkretnih delovnih organizacij in so v prvi vrsti pogojeni s konkretno tehnologijo in organizacijo dela, s konkret- no strukturo moči In konkretnimi medčloveškimi delovnimi odnosi, prav tako pa tudi s samim načinom konkretnega "preventivnega" in "rehabilitacijskega" ob- našanja oziroma delovanja naših OZD. Zato pa jih ni mogoče reševati le s spre- minjanjem zakonov ter sklicevanjem na samoupravrK) koncipirana načela huma- nosti, pravice In enakopravnosti, ampak zgolj z drugačnim, naravi problematike prilagojenim, ustreznejšim in kvalitetnejšim (skupnim) strokovnim delom. Ali, kakor sem prebral v enem izmed referatov s seminarja o uresničevanju social- ne funkcije OZD (VSSD, junij 1983): "Gasilci požarov" so vpeti v neustrezen način obravnave invalidov. Ustreznejši in kvalitetnejši način dela pa je moč ute- meljiti le na poznavanju bistvenih slabosti in pomanjkljivosti danes prevladujoče- ga koncepta in načina dela, kar pomeni, da si moramo v vsakem konkretnem delovnem okolju temeljito pogledati v oči ter posamezne probleme poimenovati s pravim imenom. Vendar se konkretna kritika obstoječega načina dela ob tem ne sme spuščati na nivo obrambe tega ali onega interesa, niti ne sme predstav- ljati zgolj nekakšne antiteze obstoječi praksi, ki nima dejanskih pogojev za ure- sničitev. Nasprotno: usmerjena mora biti v kritično analizo doseženega, z name- nom, da se postavijo novi smotri. Ce hoče biti učinkovita, se mora spremeniti v nenehno odpiranje novih perspektiv. Vendar pri tem ne mislimo zgolj na ne- kakšno teoretično kritiko, ampak na konkretno kritiko v konkretnih DO. V za- dnji instanci je to konkretno spreminjanje razmer znotraj naših DO, v katerih invalidsko varstvo dejansko le deli usodo socialne politike, katere integralni del predstavlja. Le-ta je še vedno vse preveč tradicionalno zaščitniška, restriktivna, potisnjena na stranski tir, podrejena muhavostim tržišča ter kratkoročnim, po- slovnim predvsem ekonomsko (podjetniško) utemeljenim Interesom, ciljem in po- trebam". (Ciril Klajnšček: PRODUKCIJA, PREVENCIJA IN REHABILITACIJA IN- - 244 - VALIDOV V ORGANIZACIJAH ZDRUŽENEGA DELA). Rajko Prnaver, Tehnolog, Univerzitetni zavod za rehabilitacijo invalidov Ljubljana, TOZD Center za usposabljanje in rehabilitacijo invalidov Ljubljana, Ljubljana, Lin- hartova 51. OD ISKANJA OPORE V SISTEMU K OPIRANJU NA LASTNE MOCi* (Zaključki in predlogi seminarja) Ciril Klajnšček Resnica je videz in razen tega nič. Ta videz opredeljujejo naše izkušnje, znanje, volja (hotenje, interes) in moč oziroma naša pripravljenost in sposobnost (s)mi- selnega razumevanja in (pre)oblikovanja lastnega izkustva hotenj in interesov na nivoju predstav, simbolov, pojmov in pomenov. Vse to je lepo razvidno tudi iz tukaj zbranih prispevkov posameznih profilov delavcev. Naša zamisel je bila, da bi z različnimi prispevki pripravili pluralističen, hkra- ti pa vsebinsko in organizacijsko komplementaren, vzajemno se dopolnjujoč sku- pek pogledov na razreševanje invalidske problematike v OZD. Namen takšnega pristopa pa je bila pravzaprav želja, da bi udeležence seminarja spodbudili k čimbolj pestremu, vsestranskemu tematiziranju (refleksiji) dogajanja na podro- čju aktivnega invalidskega varstva in njihove vloge v tem. Pravzaprav smo razmišljali nekako takole: "Vsak človek razmišlja na določen način, ker živi in deluje na določen način, in obratno - vsakdo živi in deluje na določen način, zato ker razmišlja na do- ločen način, in če je temu tako (o čemer ne dvomim), potem se spreminjanje sveta vedno pričenja s spreminjanjem videza tega sveta. Zato je največ, kar lahko ponudimo udeležencem seminarja, da demonstriramo in pokažemo na mo- žnost drugačnega videnja problema. Te drugačnosti pa naj ne bi zagotavljala le naša drugačna družbena in delovna vloga in s tem pogojen objektivno dru- gačen zorni kot gledanja, marveč naj bi jo zagotavljal tudi sam pojmovno-te- oretski kontekst, v okviru katerega se gibljejo posamezni avtorji v svojih pri- spevkih. Na tak način naj bi udeležence ne le spodbudili k tematiziranju (re- fleksiji) lastne vloge in početja na tem področju, marveč naj bi jim hkrati tu- di ponudili nekakšno teoretsko orodje za to početje. V skladu s tem naj bi ves popoldanski del seminarja, ki je bil namenjen delu v manjših skupinah, po- tekal v obliki izmenjave različnih pogledov, vključujoč argumentirano konfron- tacijo različnih stališč. Plenarni del seminarja pa naj bi bil namenjen poroča- K Zaključke in predloge je tako naslovil urednik. - 2A6 - nju o delu posameznih diskusijskih skupin ter oblikovanju nekaterih bolj ali ma- nj skupnih (bolje - na večino se nanašajočih) ugotovitev o obstoječem stanju (dogajanju, protislovjih, procesih) ter o načinih oziroma poteh njegovega smo- trnejšega usmerjanja in spreminjanja." Zatorej si ob zaključku seminarja upravičeno zastavljamo vprašanje: Koliko smo v tovrstnih namerah uspeli?! Zavedajoč se pasti posploševanja in projekcije osebnih stališč in pogledov, bom v nadaljevanju poskušal na kratko podati posamezna stališča in predloge, ki smo jih lahko slišali oziroma jih izoblikovali v diskusijskih skupinah in plenar- nem delu zasedanja. Probleme sem razvrstil v naslednje tri tematske sklope: - problemi, ki so pretežno sistemske in organizacijske narave, - problemi, ki so pretežno doktrinamo-metodološke narave in - problemi, ki se nanašajo na status in perspektivo socialnih delavcev kot po- sebne profesije. 1. Sistemsko-organizacijskI problemi - Kot poglavitna sistemska slabost se kaže odsotnost integralne rehabili- tacijske politike, ki bi usklajevala hotenja, interese in specifičnosti po- sameznih vrst institucij. Sicer pa je odsotnost dolgoročne (razvojne) po- litike značilnost "sociale" nasploh. - Razvoj invalidskega varstva je šel v tej smeri, da so se na delovne or- ganizacije prenašale številne "družbeno delegirane" in odgovorne naloge, ne da bi v le-teh (OZD) sočasno ustvarjali strokovne, kadrovske in or- ganizacijske pogoje za njihovo uresničevanje. V zvezi s tem je še pose- bej bila omenjena nova invalidska zakonodaja. - Velikokrat je bilo poudarjeno, da smo se preveč zbirokratizirali. Toda to so bile le splošne ugotovitve; zbirokratiziranost nI bila problematizirana na nivoju lastne (so)odgovomost! za povsem določen način funkcioniranja Institucij (kot da le-te ne bi konstituiralo ravno vedenje ljudi). - Delavci za vključitev v rehabilitacijo pravzaprav sploh niso motivirani, ni- ti jih za to ne stimulirajo sistemsko-organizacijski mehanizmi, tako kot predhodno niso posebej motivirani niti v skrbi za lastno zdravje. Odloči- - 247 - tev za rehabilitacijo običajno ponneni celo prikrajšanje, saj nova delovna mesta ponavadi ne prinesejo bistvenega napredka v pogojih dela, ne mo- žnosti večjega OD, postopki preusposabljanja in rehabilitacije (če sploh obstajajo) pa so predolgi, pogosto neusklajeni in preveč zapleteni). - Cilj usposabljanja je vse prevečkrat zreduciran zgolj na umestitev na de- lovno mesto, medtem ko zakonsko sicer opredeljenega premeščanja iz TOZD-a v TOZD praktično sploh ni, saj so se le-ti spremenili v neka- kšna podjetja v podjetju. V enaki meri pa manjka tudi spremljanje us- pešnosti oziroma rezultatov dela. - Posebne strokovne službe OZD, kot so socialna, kadrovska, tehnološka, služba varstva pri delu in medicina dela, ne delujejo dovolj povezano, saj nimajo skupnega programa dela in skupne razvojne politike na tem področju, niti jih k temu ne stimulirajo obstoječi sistemsko regulator- ni mehanizmi, ne poslovodno-tehnično vodstvo delovnih organizacij. Ces- to pa se posamezne službe med seboj niti dovolj ne poznajo in jim ni jasno, kaj lahko druga drugi lahko ponudijo. - Odbori za varstvo pri delu, s katerimi smo pred leti poskušali kompen- zirati strokovno-organizacijski deficit na področju invalidskega varstva, pravzaprav sploh ne funkcionirajo. - Medicina dela je v večini OZD neučinkovita. Najprej smo se borili pro- ti temu, da bi bila integralni sestavni del OZD (to smo utemeljevali s strahom pred njenim spreminjanjem v orodje poslovnega vodstva), danes, ko pa je le-ta umeščena v siceršnji sistem zdravstvenega varstva, pa je takorekoč brez moči oziroma možnosti vplivanja na dogajanje v OZD. - Oligarhična (formalni strukturi povsem nasprotna) struktura moči se je lepo pokazala, ko smo v eni izmed skupin izvedli anketno preizkušnjo. Na vprašanje: Kdo je v DO najbolj zainteresiran za razreševanje invalid- ske problematike, so vprašani odgovarjali v naslednjem vrstnem redu: 1. socialni delavec, 2. vodja kadrovske službe, 3. zdravnik in 4. direktor/ vodstveni delavec. Na vprašanje: Kdo ima največ moči in vpliva, pa smo dobili povsem nasprotne odgovore: 1. direktor, 2. neposredni vodja/vodja oddelka, 3. vodja kadrovske službe in 4. socialni delavec. Podobno je bi- lo rečeno tudi za tehnični kader, da "je pod pritiskom in prisilo zmanj- ševanja bolniškega staleža". Na vprašanje: Od kod prihaja ta prisila ozi- roma kdo jo izvaja, pa je bil podan jasen odgovor: "Od vodij" (seveda na - 24H - neformalen način). 2. Doktrinarno-metodološki problemi - Navedeni problemi sistemsko-organizacijske narave se na doktrinarno-me- todološki ravni kažejo na način strokovnega redukcionizma oziroma par- cialnosti in enostranosti pristopa. Medtem ko poslovno-vodstveni kader problemov Invalidnosti običajno niti ne pozna in njihovo reševanje najče- šče banalizira, so medicinci dela nagnjeni k medikalizaciji, tehnologi in varstveniki k tehnologizaciji, psiholog k psihologizaciji, vodja kadrovske službe k formalizaciji problemov in rešitev, socialni delavec pa ostaja pri tem nekakšna "deklica za vse", prepuščen bolj ali manj na milost in nemilost lastni iznajdljivosti in osebnostni vzdržljivosti. - Timskega dela kot oblike programsko jasno opredeljenega in ustrezno vo- denega ter v dolgoročni razvoj invalidskega varstva usmerjenega skupnega dela, ki bi kot tako bilo podvrženo nenehni samorefleksiji, praktično še vedno nimamo. Strokovnjakom samim je v zvezi s timskim delom marsi- kaj nejasnega in nedorečenega (saj jih za to ni nihče vzgajal in usposa- bljal). Poslovno-tehnično vodstvo, ki je na vrhu hierarhične (ollgarhične) strukture moči, pa ne le da ni osveščeno o potrebi tovrstnega dela, mar- več se ob možnosti obstoja tovrstne strokovne moči čuti ogroženega. Šir- še gledano (socialno-politično) tovrstno delo pri nas tako ali tako ni sti- mulirano. Zato bo timsko sodelovanje verjetno še nekaj časa le želja ozi- roma utopično pričakovanje. - Poseben problem, ki je tesno povezan s timskim delom, je nizka raven strokovne usposobljenosti za interdisciplinarno delovanje. Določena stro- kovna ozkost različnih profilov delavcev je povezana že s samim nači- nom šolske vzgoje in izobraževanja. To se kaže v tem, da strokovni de- lavci premalo poznajo sebi komplementarne stroke, da ne razpolagajo s tistimi mejnimi znanji, kl pokrivajo skupna področja dela in da niso us- posobljeni za prevajanje rezultatov in spoznanj iz konteksta (jezika, teo- rije) svoje stroke v kontekst (jezik, teorijo) druge stroke in obratno. - Strokovni primanjkljaj se kaže tudi v velikem nerazumevanju povezav med tehnološkimi, organizacijskimi in soclalno-psihiološkimi določilnicami po- ložaja delavcev in same invalidnosti, zaradi česar se izhod kaj hitro naj- de bodisi v medikalizaciji ali pa v tehnologizaciji tako problemov kot is- - 249 - kanja rešitev, O sicer toliko "opevanem" prestrukturiranju gospodarstva, tako imenovanih tehnoloških viških ter o vprašanju novih (socialno spre- jemljivejših) tehnologij se skoraj ni govorilo, - Ob vsem tem je povsem razumljivo, da se še vedno pojavljajo hotenja po ad hoc pragmatičnem intervencionizmu v stilu (v svetu že davno pre- živelega) iskanja posebnih delovnih mest za invalide oziroma ustanavlja- nja invalidskih delavnic; le-te so zamišljene le kot tehnološko-organiza- cijska koncentracija delovnih mest za invalide, ne pa kot tehnološko, or- ganizacijsko in socialno-psihološko sprejemljivejši pogoji dela, v katerih bi lahko optimalno prišle do izraza "preostale delovne zmožnosti" inva- lidov. - Zelo zgovoren je primer v zvezi z aktivnimi, preventivno-rekreacijskimi odmori v eni izmed poslovno uspešnejših DO. Tu so odmore najprej (na pol pripravljeno) uvedli, nakar so jih na osnovi ocene poslovno-tehnične- ga vodstva "češ, da se zaradi njih zmanjšuje delovna učinkovitost delav- cev" čez kakšno leto dni ukinili. Ukinitev preventivno-rekreacijskega od- mora so delavke za strojem brez večjega negodovanja tudi sprejele. (Lep dokaz, kako je taylorizem pri nas še marsikje resnično nedoseženi ideal - stvar prihodnosti!) - Nedopustno je, je bilo rečeno, da opise del in nalog, ki so Invalidskim komisijam pri SPiZ osnova za "ocenjevanje zmožnosti za delo" pogosto izpolnjujejo sami socialni delavci, ki za to niso ne poklicani ne usposob- IjenL - Kot posebno doktrinarno-metodološko nerešeno vprašanje pa ostaja us- posabljanje In zaposlovanje duševnih bolnikov, delno tudi otrok In mlado- stnikov z motnjami v telesnem In duševnem razvoju- - SIcer pa je splošen vtis s seminarja ta, da smo še zelo daleč od resne- ga strokovnega opredeljevanja problemov, saj se je večina pogovora odvi- jala na bolj ali manj "zdravorazumskem" in zatorej neskončno variabilnem predteoretskem nivoju, poslužujoč se besednjaka oziroma pojmov Iz vsa- kodnevnega mimetičnega jezika/govora, katerega predpostavka je identi- teta pojmov (besed, znakov) in stvari (po sebi). Vse to je še najbolje Iz- razil eden izmed udeležencev z besedami " da še vedno 'e vse preveč jamramo, nismo pa zmožni in pripravljeni sistematičnega in strokovno po- globljenega iskanja razlogov za obstoječe stanje ter iskanja izhoda na tej - 250 - osnovi." 3. Profesionalno-statusna vprašanja - Splošna ugotovitev v zvezi s statusom socialnega delavca je ta, da je so- cialna politika na robu politike oziroma da se sociala še vedno (tudi uradno) enači s potrošnjo, namesto da bi jo imeli za produktivni ustvar- jalni faktor dela (eden izmed udeležencev je status socialnega delavca v šoli izenačil celo s statusom hišnika). - Zastavljeno je bilo etično vprašanje, na čigavi strani naj bo socialni de- lavec: na strani podjetja ali pa na strani delavca in kolektiva. Večina udeležencev se nagiba k temu, da naj bi bil pri svojem delu čimbolj ob- jektiven. Imel naj bi čimveč znanja, jasno opredeljeno delovno vlogo ter upošteval tako interese delavcev kot vodstva podjetja. - Suverenost in moč socialnih delavcev v OZD je nizka. Nasploh ugotavlja- jo, da so družboslovni aspekti obstoječih probiepio, pcvsem zanemarjeni in da ostajajo tako oni kot vodstveni kadri le na ravni zaznave problemov brez jasne vizije, kako naprej. Njihova vloga v DO ni jasno opredeljena, znanja imajo premalo, dela preveč; socialno-političnemu, časovnemu in finančnemu pritisku se pridružuje še notranji pritisk kroničnega nezado- voljstva, ki izhaja iz nizke stopnje delovnega samopotrjevanja. - Na vprašanje: Kaj vas motivira za delo z invalidi? so prisotni socialni delavci v že omenjeni anketi odgovarjali z dvema tipoma odgovorov: pr- vi je ta, da je to pač njihova delovna naloga oziroma poklicna dolžnost, drugi pa, da jih k temu delu navaja notranji čut koristnosti. Količino r moči, s katero razpolagajo, pa so na deset stopenjski lestvici subjektiv- no ocenili med 4 in 5. - Velikokrat pa je bilo zastavljeno tudi vprašanje: Kje dobiti ali pa kako dati socialnim delavcem več moči? To vprašanje je že v temelju nesmi- selno, saj moči, ki je socialnim delavcem na tem področju primanjkuje, ni mogoče preprosto dati ali dobiti, marveč si jo je treba pridobiti, se zanjo izboriti oziroma jo nenehno znova vzpostavljati in vzdrževati. Ver- jetno pa se tudi v tem vprašanju kaže "strah pred močjo", tako znači- len za večino slovenskih intelektualcev, nenavajenih kulture pridobivanja in uporabe moči. - 251 - PREDLOGI Predteoretskemu, "zdravorazumskemu" načinu razmišljanja je lasten tudi pred- teoretski oziroma "zdravorazumski" način iskanja izhoda iz obstoječega stanja v stilu "morali bi ...". Ker pa je bilo tudi tovrstnih predlogov malo, nam za konec ostaja le tehle nekaj sugestij: 1. Sklicujoč se na širjenje etike javne besede in strokovnega dialoga, je o problemih in vzrokih zanje treba začeti govoriti na vseh ravneh. Toda, ne le po občutku; ta govor je treba dvigniti na teoretski nivo, poslužujoč se empirično ugotovljenih dejstev. 2. Začeti je treba z trajnim in vztrajnim razločevanjem različnih, med seboj se razlikujočih področij razreševanja invalidske problematike, kot so stro- ka, samouprava, uprava in poslovanje. 3. Potreben je prehod od iskanja nekakšnih odrešilnih modelov in sistemov k strategiji spreminjanja obstoječega. Predpogoj za to je obrat od iskanja opore v sistemu k opiranju na lastne moči, v smislu nenehnega vračanja k samemu sebi, k svojim predpostavkam, k svojemu početju in oceni re- zultatov le-tega. A, Potrebno se je nenehno izobraževati, vzdrževati stike s šolo za socialne de- lavce ter nenehno krepiti profesionalno in meddisciplinamo sodelovanje in na njem temelječo solidarnost. V ta namen je potrebno še posebej reakti- virati profesionalno združenje socialnih delavcev. 5. Prenehati je treba z znanim "saj vem, ampak - ne verjamem", prav tako je treba prenehati z dvojno percepcijo/interpretacijo družbe - tisto za pri- vatno rabo (ko je "družbaf' v naših glavah nekaj strašansko zapletenega, po- lna protislovij in konfliktov) in tisto za službeno oziroma delovno rabo (ko si pod "družbo" predstavljamo jasno razviden, funkcionalno-racionalen or- ganizem, katerega bolehni organi so predmet naše ortopedike, popravlja- nja in podmazovanja). - 252 - Prenehati moramo gledati na družbo, družbeno strukturo, institucije in strukturo moči kot zunaj nas obstoječo entiteto ter se zazreti vase kot na njen (njihov) vedno integralni konstitutivni del. Kajti krepko se va- ra tisti, ki misli, da se nahaja "zunaj", saj izven preprosto ni mogoče biti, tako kot na področjih, ki ne podlegajo instrumentalnemu delovanju (v prostem času, v zasebnosti, družini) ni mogoče emocionalno kompen- zirati identitetnostne izgutie pri delu, ki mu je podvržena ena tretjina (1/3!) našega produktivnega življenja! Za začetek je dovolj, če si postavimo vprašanje o vsebini naše lastne tostran- ske (posvetne) VERE?! Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani VISJA SOLA ZA SOCIALNE DELAVCE V LJUBLJANI,p.o. Saranovičeva 5, LJUBLJANA razpisuje enodnevni strokovni seminar SOCIALNO DELO IN Al D S Namen: Bolezen našega časa zahteva tudi soočanje stroke s pro- blemi, ki jih prinaša bolezen v vsakdanje življenje ljudi. Vabljeni: vsi socialni delavci in delavci drugih profilov izo- brazbe, ki delajo na delih in nalogah socialnega delavca. Kraj in čas izvedbe: 16.november 1987 ob 9,00 uri na VSSD /Višja šola za socialne delavce, Ljubljana Saranovičeva 5/ Seminar bo enodneven, kotizacijo 20.000.- din nakažite pred pričetkom seminarja na žiro račun štev.: 50100-603-40199. Prijave sprejemamo do 13. novembra 1987. Nosilec seminarja: dr. Gabi Cačinovič Vogrinčič. enodnevni strokovni seminar AKCIJSKO IN EVALVACIJSKO RAZISKO- VANJE V SOCIALNEM DELU Namen: Strokovnjaki - socialni delavci pri svojem delu pogosto ugo- tavljajo primanjkljaj v znanju s področja metod in tehnik pri raziskovanju svojega področja. Zato bomo organizirali seminar^ katerega program bo prilagojen tako, da bomo posredi vali predvsem novosti zadnjih let s področij, ki jih vsebuji redni študij. Na tak način bo moč inovirati znanje tako, ko' zahtevajo spremembe na socialnem, gospodarskem in družbenem področju. Kraj in čas izvedbe: VSSD, 2U.november 1987 - seminar je enodneven kotizacijo 19,000.- din nakažite pred pričetkom seminarja. Prijave sprejemamo do 20. novembra 1987. enodnevni strokovni seminar PSIHOLOGIJA DRUŽINSKE SKUPINE Namen: Udeležence seznaniti z najnovejšimi strokovnimi dognanji s področja družine. Kraj in čas izvedbe: 7- december 198? ob 9,00 uri v prostorih VSSD. Način izvedbe: Seminar bo potekal v dopoldanskem uvodnem delu stro- kovno predstavitveno /dr. Gabi Cačinovič Vogrinčič bo pred- stavila zaključke svoje doktorske disertacije/, popoldanski del pa bo potekal v obliki delavnice. Prijave: prijavo pošljite do 1. decembra 198?, nakar vam bomo posla- li podrobnejši dnevni red. Kotizacijo v višini 20.000.- din nakažite pred pričetkom se- minarja na žiro račun štev.: 50100-603-^0199 z oznako semi- narja . dvodnevni strokovni seminar SOCIALNO DELO V OZD Namen: Dvodnevni problemski seminar naj bi odprl aktualno pro- blematiko tako socialnega delavca kot socialnega dela v celoti v OZD in poskušal najti tudi nekatere odgovore na zastavljena vprašanja. Kraj in čas izvedbe: l^t. in 15. december 1987 v Preddvoru, koti- zacijo v višini 40.000.- din nakažite pred pričetkom semi- narja. Prijave sprejemamo do 1. decembra, nakar bomo kan- didatom poslali natančnejši program. Inf ormacije: vodja enote za izpopolnjevanje strokovne izobrazbe mag. Marija OVSENIK NAVODILO SODELAVCEM Sodelavce prosimo, naj svoje prispevke pošiljajo v dveh izvodih na naslov Ure- dništvo Socialnega dela, Višja šola za socialne delavce, Saranovičeva 5, 61000 Ljubljana. Obseg člankov, teoretičnih razprav in poročil o raziskavah naj ne presega 15 tipkanih strani. Obseg ostalih prispevkov, to je poročil, vesti, ocen, prikazov idr. naj ne presega 5 tipkanih strani, če ni drugače dogovorjeno. Člankom priložite povzetek do 15 vrstic. Vsako besedilo naj bo napisano z dvojnim razmakom, to je 30 vrstic na stran, ker sicer ni mogoče besedila popravljati. Opombe in navajanje virov: (1) V opombah podrobneje pojasnjujemo besedilo ter navajamo dodatne reference. Opombe potekajo po zaporednih številkah, ki jih v besedilu pišemo za en razmik nad besedo, na katero se nanašajo (npr. pomoč'). Vsebino opomb navedemo na koncu besedila pred seznamom litera- ture. (2) Vire navajamo tako, da med besedilom navedemo v oklepajih ime av- torja, letnico izida dela, iz katerega je vzeta navedba, in stran (npr. (Fromm, 1963, 21). Na koncu besedila dodamo seznam uporabljene literature, urejen po abecedi piimkov in imen avtorjev. Besedilu priložite na posebnem listu svoje osebne podatke isc. ime in priimek, strokovni in znanstveni naslov, ustanovo, kjer ste zaposleni in funkcijo, natan- čen domači naslov z navedbo občine, številko žiro računa oz. izjavo, da ga ni- mate. S-Doštovani naročnici! Tej številki sno priložili položnico 2 namenom, da bi poravnali naročnino sa leto 1907. Veliko naročnikov še tudi ni poravnalo naročnine za leto 19B6. Prosimo vas, da to storite čimprej. Naročnino naicažite na račun: 5OIOO-6O5-4O199 - Višja šola za socialne delavce Baranovičeva 5» Ljubljana "sa revijo Socialno delo" Uredništvo