NJIV KULTURNI VESTNIK Štev. 13 □ □ VSEBINA □ □ r STANO KOSOVEL: KAJN (Pesem) — Stran 193. J. PAHOR : VISEČE STENE. (Nadaljevanje) -Stran 195. ALOJZIJ GRADNIK: IZ KNJIGE „GITANDŽALI“ RABINDRANATA TAGORE (Iz angleščine) — Stran 198. Dr. H. TUMA: IZZA FRONTE — Stran 199. MARIJA KMETOVA : GOLOBOVI » 2 ♦ f del Belvedere 34 »* 17 ,, Skedenj, na trgu »♦ 9 Pulj *» 3 »* Settefontane 6 *» 18 Vrdela, delavska stano- M 11 Izola »* 4 dell’Acquedotto 67 | vanja »» -V 15 Koper *» 6 »» Donadoni 2 A »♦ .26 Via P. P. Vergerio 871 >» 19 Pulj »♦ 8 ♦ ♦ Girolamo Muzio 6 >* 31 Rojan, fra i Rivi 25 Chiampore »♦ 10 ♦ ♦ S. Marco 13 »f 34 Pončana, delavska sta- »* 27 Rovinj »* 12 t* del Pozzo Bianco 5 novanja 196 28 Bertoki *♦ 13 »» del Lloyd 10 >* 35 Sv. M. M. zgornja ♦ » 29 Vižinada MESNICE Via dell’Istria 10 (1), Via Via S. Marco 22 (30). Settefontane (IH), Milje (V), 32 Volcrvsko-Opatija 36 Buje Kruh se razprodaja v vsakem skladižču. SKLADIŠČE OBLEK Št. 20 : Via Raffineria št. 3, I. in II nadstr. Skladišča v popravi: Furlanija : Gorica (7) I Farra d’Isonzo i23) Tržič (14) , Moža (21) Panzane (klet) (24) j Kormin (22) Gradiška (33) | Nova skladišča TRST : Via Giulia Via Malcanton Piazza deli' Ospedale Via Barriera (skorajšnja, otvoritev) : ISTRA: Piran Škofije FURLANIJA: Žagrad ; Priprava novih skladišč. TRST: Novo mesto, Barriera nuova in Škorklja, Sv. Jakob, Čarbola, Sv. Vid, Gr.eta, Barkovlje, S. Sabba.' ISTRA: Vodnjan, Villa di Rovigno, Valle dl Rovigno, Momian, Sicciole, Strugnan, Sv. Lucija, Umago, Sv. Rok, Krevatini, Ika, Ičiči, Lovrana. FURLANIJA : Oglej, Aielo, Červinjart, Fiumicello, Fogliano, Romanš, Ronki, Medea, Visco. KRAS: Nabrežina, Sežana.. V PROJEKTU: Zadružna mlekarna. S ■ TRST, aprila 1919. VODSTVO » : ŠTEV. 13. : 1 M II\ /A LETNIK I. • IN J 1 V A - STANO KOSOVEL: I. Prevo spoznanja davno je obrano in zemlja ne rodi več tisočero, kar prvim starišem je bilo dano, doklér poznali so življenja mero; v obraza potu Kajn za kruh se trudi in delu brata svojega se čudi. Kajn. Ta Abel nič ne orje in ne seje in znoj nikoli mu ne curi z lica ; a vendar solnce tudi njega greje, in zanj kot zame se klasi pšenica ! Je-li to prav, da on ves dan počiva in len med čredami življenje vživa? Razjasni, oče, kdo je dal postavo krivično to na svet, da vlači brano starejši, in da le tedaj je pravo če mlajšemu brezskrbno je postlano ; razjasni, oče! To bi hotel znati: zakaj vse meni je obdelovati ? Adam. Pomiri se, pomiri, sine hudi ! Ti rojen prej si bil, zato dolžnosti so tvoje večje, in pravice tudi — a onemu je čreda več ko dosti. Kajn. Dolžnosti, prej dejal si, le dolžnosti, samo dolžnosti naj mi bodo dosti? Adam. Ne, ne ! Saj sem dejal ti : i pravice se morajo dolžnosti teh držati ! Kajn. No, zdaj pa rad bi znal, kje so pravice!? Adam. Pravice? Saj so hrami ti bogati, saj zemlja na prebitek daje vsega — čemu tedaj zahtevaš več od tega ? In dalje : ti močan si kakor gora, zato pri plugu je ostala roka močnejšega, ker tako biti mora, a k čredam šibkega sem dal otroka KAJN in mislim, da to prav bilo storjeno je kot očitanje tvojé nobeno! Kajn. Tako, tako!... Očitanje?! Prelepa ti bodi hvala i za to besedo ! Ker je ljubezen tvoja tako slepa, si meni zemljo dal, a njemu čredo — a kmalu naj se tudi to izkaže, kdo izmed naju prav imà, kdo laže! Še danes vsečem kamen za ognjišče in tja na sredo polja ga postavim; a tudi Abel kamena naj išče, ker za daritev izpod strehe spravim najlepši plod, ki ga je zemlja dala, odkar je moja sraga zaorala. II. Še solnce zlate brazde néba orje in še njegovi žarki peketajo po trdi zemlji ; predno za obzorje utrne, na oltarjih vzplapolajo plameni vroči in njih dim se vleče, doklèr pod njim ne vžgo se rože rdeče. Takràt pa Kajn pobere s tal sadove in skrbno jih na tleče oglje stavi, da si izžene iz srca mrakove in dvom, ki dušo mu opasno davi, ker zdaj je blizu čas, ko se odloči, čegav hrbèt pravici se usloči. In blizu njega Abel pri oltarji pripravlja za daritev jagnje mlado. Njegova lica — dve nebeški zarji, njegovo srce — čisto je in rado se obrniti kamor Bog ukaže, v očeh nedolžnih nič ni hude straže. Daritev se prične... In čuj besede, ki pred ognjiščem Kajn jih izgovarja: Kajn. Povej, da niso ti po volji črede, da ti povšeči roka je ratarja, in da ni prav, če se starejši muči za mlajšega, ki se nikdar ne sključi ! Abel. Zahvaljen bodi, o nebeški Oče, za zdravje, ki ga daješ, in trpljenje ! Ozri se, kamor tvoja milost hoče... Božji glas. Moj sin, moj sin!... Kajn. Kdo govori? Abel. 7 Življenje... Kajn. Ni res ! To si dejal ti sam od sebe — priznaj ! — da kazen srca ne razgrebe ! , Abel. To bil je On... Kajn. Ni res! Zdaj vse ti plačam — umri !... Abel. Brat Kajn !... Kajn. Nič več! Kajn. Joj mi !... Božji glas. . Ubil si — ! 1 , Kajn. Ah — Božji glas. Kam hočeš iti — ? Kajn. Božji glas. Stoj ! S tega mesta se ti ni geniti ! Tačas pa spet zasveti solnce jasno, in Kajn se zdrzne in v zemljo pogleda — obstanka ni mu več pred senco lastno... A — čuj... čigava to je spet beseda ?... Ne, ne!... To je vihar, ki ne miruje — — To ni vihar?... To nekdo bliske suje: Božji glas. Kje si, o Kajn ? Kri tvojega je brata zavpila od zemljé sèm gor do mene — Kaj si storil ?... Abel. Ah !... Kajn. Naj v svarilo potomcem bo, kako jaz dolg poplačam ! In kakor da je kamenje zavpilo stemni se 4an, obzorje noč zasuje, in iz oblakov strašen glas se čuje : Božji glas. Kje je tvoj brat? Kajn. Kaj to ? Božji glas. Kam del si brata? Kajn. Mar jaz ga ščitim ? Meni je — neznano. Božji glas. Kajn, razodeni, kam poslal si brata? Kajn. Nikamor! Božji glas. Srce vidim razkosano — In kot da so se vrata odprla v svet, se Kajn naprej požene, obraz pred solncem si z dlanmi pokrije, da glas vesti mu srca ne razbije. Beži... A znanje ceste ni mu dano... Pred njim se nekaj kakor črv pretvarja, nekje pojavi se obličje znano, in Kajn začuti, da ga ogovarja nekdo. Iz prsi se mu krik izvije — jau ! — to je tisto, kar za njim se vije ! Božji glas. Proklet ! Nestalen ! Z znamenjem na čelu potikaj se poslej po zemlji črni ! In kar je dobrega v življenja vrelu — v prekletstvo tvoje se izpreobrni ! Muči se, trpi ! In trdo trpljenje naj bo plačilo ti za to življenje ! In Kajn beži... Ni več pogledom meje — zdaj vidi vse — nič več ni prazna pena... Rad bi umrl — preveč ga solnce greje! — a trda, trda je življenja cena : zaznamovan ne more več umreti, navek se mu je mučiti po sveti. P ODA med tem časom, ko je Drenik m. urejal še zadnje podrobnosti, se je odigralo nekaj, kar je tehtno poseglo v tok dogodkov. Bilo je nekega večera, ko so se delavci pr e? mogovnika menjavali. V baraki pri vhodu v preduh je bila gruča mož. Nekateri so sedeli na klopeh ob steni, drugi so se stoje razgo* var j ali. Nizek in čokat je hkrati vstopil Betlem, vidno ozlovoljen. Vitek, bel hrt mu je sledil. Ob stroju v bližini je stala delavka, noseča žena, zamišljena v drveče kolesje. Inženir je bil namenjen k njej in je nekaj zaklical. V šumenju koles pa so se besede izgubile prav tako kakor inženirjevi koraki. Izgledalo je, kakor bi se delavka ni najmanj ne zmenila za Betlema. Ta je svoj poziv ponovil, pa se v ropotu stroja nič ni slišalo. Takoj za tem je stopil k ženi, siknil skozi zobe, da se je prestrašena obrnila ter jo sunil s pestjo naravnost v prsi. Delavka se je opotekla k oknu in zdelo se je, da se bo zgrudila. Naglo se je izvil iz gruče močan mož ter hotel delavki na pomoč. »Pes!« je bruhnil proti Betlemu, ki se je nekoliko v zadregi smehljal ‘ob strani. Bil je Gaber. Inženir pa je menda razumel, stopil dvoje korakov naprej ter ustavil moža za roko. »Kaj ste rekli?« je hotel vedeti srdit. »Pes!« je ponovil rudar ogorčen. Trenutek je bil molk, takoj nato pa je inženir vzdignil pasji bič in udaril Gabra po obrazu. Ta je nagnil glavo nazaj, se umaknil za korak in bolestno segel z roko na oči, vse v istem času. Toda Betlem je kipel jeze in dvignil bič, da bo udaril še drugič. Tedaj pa so planili možje, ki so doslej z napetostjo zasledovali, kar sc je godilo, ogorčeni in s stisnjenimi pestmi, čisto blizu. V njih divjem kriku je inženirju omahnila roka. Videl in razumel je, da bi drago plačal, če bi udaril šc enkrat. S strašnim srdom se je ozrl okrog, kakor bi si hotel zapomniti rudarje, toda med njimi se ni upal ostati; bili so preveč razburi jeni. Bilo jih je pa tudi vedno več. Pritisnili so bliže vsi, ki so sc nahajali v baraki. Inženir se je obrnil, poklical psa, ga udaril čez hrbet, ker mu ni dovolj poslušno sledil, da se je ječč zvil do tal, nato pa je izginil skozi vrata. (Nadaljevanje) Delavka je krčevito jokala. Vsak čas se je zopet onesveščala. Dela ni bila več zmožna, zato so jo morali spraviti na dom. Gaber pa je vendar šel v rudnik, dasi strašno razburjen in z otekajočo, skelečo vijoličnosivo črto od senca tik očesa in čez usta. Tudi očesna beločs niča je bila vsa pqdpluta s krvjo, ki se je kazala v neštetih drobnih žilicah. Inženirjev udarec je bil silovit in le sreča je hotela, da ni izbil očesa in oslepel moža. Vest o dogodku se je s prihodom rudarjev naglo razširila po premogovniku ter zbudila ogorčenje med vsemi. Prenesli so že marsb katero sirovo dejanje inženirja ter bili priče marsikateri njegovi podlosti, toda razburjenje duhov tik pred pripravljeno stavko je bilo preveliko, da ne bi napravil dogodek silnega vtisa. Povsod so govorili o njem in razprav* Ijali o posledicah. Nekateri so menili, da bi Betlem takoj odslovil Gabra in vse one, ki so planili, da bi ga branili, drugi so hoteli pre* prečiti inženirjeve namene s takojšnjim skupnim nastopom rudarjev. Zdelo se jim je, da je to edini izhod, zato je med možmi bolj in bolj prodiralo prepričanje, da ne smejo izgubljati časa. Za odslovljenimi bi najbrže prišli kmalu še drugi na vrsto in enkrat razkosani bi nikdar več ne imeli prave moči in bi tudi ničesar več ne dosegli. Soli* darnost je zahtevala, da se možato zavzamejo za one, ki so bili v nevarnosti, da pa obenem rešijo tudi sebe ter uveljavijo svoje zahteve, ker bi pozneje bilo vse izgubljeno. Toda vse te žive razgovore je hkrati usta* vila navzočnost inženirja v rovih. Prišel je proti pričakovanju med delavce ter jih izne* nadih 'Navidezno- se je zanimal le za delo, vendar se mu je iz obraza čital zadrževan srd. Tupatam je pbgovoril, izpraševal, pa tudi z neprikrito jezo nastopal proti rudarjem. Temu in onemu je grozil z odslovljenjem, a možje so ostali mirni, čeprav jih je z grožnjami in strahovanjem le še bolj razburil. Razumeli so, da je Betlem z onim dogodkom pri dvigalu nekaj zaslutil, da se hoče o tem s svojimi pogostimi, nenadnimi obiski v premogovniku sedaj prepričati na lastne oči in potem udariti tiste, ki naj bi bili voditelji, duša vsega sovražnega gibanja med delavci. Toliko nuj* nejc se jim je zdelo'sedaj, da sami odgrnejo zagrinjalo, presečejo inženirju pot ter nasto* pijo s svojimi zahtevami. Toda Drenik je bil, ki se je sedaj upiral, upiral proti vsakemu pričakovanju. Nihče njegovih naj bližjih prijateljev in zaupnikov ni mogel prav razumeti, zakaj se Drenik protivi takojšnjemu nastopu. Celo k injemu sta prišla nekega večera dva zaupnika ter mu očitala, da je boječ in omahljiv. »Saj morajo spodleteti inženirju vsi načrti,« jih je zavračal, »da bi našel voditelje. Še nekaj dni ima na razpolago, pa to je premalo. Če le ni izdajice med delavci! Da je v rudniku drugače, kot je bilo, ve dobro, ne ve pa, v kolikem obsegu se je to izvršilo in zdaj išče. Naj le, saj je prepozno.« Drenik je bil povsem miren in je trdno verjel v pravilnost svojega preračunani a. Toda možje se niso dali pomiriti. »Inženir bo preiskal in potem odslovil,« so ugovarjali, »Gaber in tovariši pa bodo na cesti brez kruha in zaslužka. Takoj je treba nastopiti, sicer je vse izgubljeno.« »Nikogar ne bo odslovil, niti ne Gabra in sicer zato ne, ker ne ve, s kakšnimi silami med delavci ima posla. Razen tega rabi pod* j et j e prav zdaj podvojenih, potrojenih de* lavskih moči, ker so naročila za bližnjo zimo že vsa došla. Kolikor se mi je posrečilo zve* deti, večina pogodb radi nabave še ni sklenje* nih in čaka prihodnjih dni. Zdaj najlažje resno zadenemo vodstvo premogovnika. Rok je že itak do skrajnosti zapoznel. Če ostane premogovnik ves tih in brez vsakega zna* menja, potem se pogodbe sklenejo, vse pogodbe in tudi brez stavkovne klavzule. Na stavko namreč inženir še od daleč ne misli. Ko pa je uprava enkrat vezana, potem na* stopimo mi in popoln uspeh nam je žago* tovljen.« Moža sta poslušala, toda prepričala se nista. Kakor' so bili drugi rudarji razburjeni, tako sta imela tudi ona dva le eno pred očmi, da se bo namreč inženir najprej maščeval. »Nobenega prenagljenega koraka,« je po* vzel zopet Drenik in skušal dajati nasvetov, kako naj se vedejo rudarji. »Samo tihi naj bodo rovi, še ta kratek čas, sicer vse zaigramo! Če pa vstanemo zdaj, morda kaj dosežemo, morda, a po dolgem boju in s prevelikimi žrtvami.« Mrko sta gledala moža, Drenikove besede so bile zaman. »In Gaber?« je vprašal eden, s stisnjenimi ustmi in z zadrževano nevoljo. »Ali bomo pustili, da ga spodi?« Drenik je spoznal, da nimajo nikakega smisla več za njegov govor. Čutil je, kako izgublja vajeti iz rok. Nevihta se je priprav* Ijala in on je razumel, da bo vse dolgotrajno delo uničeno, če ne obvlada duhov v tem najnevarnejšem trenutku. Zopet je pričel tovariša rotiti, naj se počaka, toda v premo* govniku je vrelo kakor v divjem jezeru. »Ali rešiš Gabra, ali si izdajica!« je siknil drugi. Drenika je zadelo, toda upogniti se ni dal; ostal je trdovraten pri svojem. »Varuj se!« sta mu še zagrozila in odšla nato brez slovesa. Takoj se je odpravil Drenik k Gabru, ki se je zadnje dni umaknil v ozadje, negotov in nezaupljiv. Toda zaman se je trudil, da bi ga prepričal, kako je v tem trenutku le ena pot mogoča. Užaljeni mož je slutil prevaro in ni več mogel podpirati Drenikovih silnih prizadevanj, da bi zadržal katastrofo. Zraven vseh nenadnih, pogostih obiskov v premogovniku je ža?el inženir klicati še k sebi delavce. Izpraševal jih je o gibanju v rovih ter jim grozil na vse mogoče načine, da bi razkril namene. To je rudarje le še bolj razburjalo in dvigalo njih mržnjo in gnjev do viškov. Ves premogovnik je bil v požarju, dasi se je boril Drenik ž njim že do oneipo* glosti, tu in tam izpostavljen sovraštvu, ki se je začelo zdaj obračati tudi proti njemu. Toda še ni izgubil zadnje iskrice upanja, ko je ves rudnik bliskoma preletela novica, da so našli Betlema mrtvega v rovih. Žrjav je bil prvi, ki je z zadovoljstvom v sicer trdih črtah obraza, prinesel Dreniku vest: »Podsulo ga je. Zdaj ima, kar je iskal!« »Podsulo?« je obstal Drenik. »Kdaj vendar? Saj ni bilo ničesar čuti!« Opazoval je z negotovostjo Žrjavove siv* kaste oči. »Zvedel sem ravnokar. Ves premogovnik sé je oddahnil!« Drenik je bil kakor nem, in misel za mislijo se mu je užigala v glavi, ki je mrzlično delo* delovala. Zasekal je zopet pogled v Žrjavove oči, toda ta ni trenil ž njimi. Nasmejal se je in vprašal: »In ti žaluješ za inženirjem? Pa sem mislil, da te bom z novico razveselil! Kaj je bilo treba stikati po rovih kakor pes za divjačino? Zdaj je našel!« Žrjav se je obrnil, ne da bi čakal odgovora. Tolikokrat je slišal, kako je Drenik napadal inženirja, zdaj pa hkrati to omahovanje, ko so se morda vsi v premogovniku veselili ob inženirjevi smrti. Zoprn mu je bil že Drenikov pogled, s katerim je hotel najti njegove skrite misli. Ko pa je videl vso Drenikovo osuplost, je imel le še prezir in pomilovanje za šibkega, nestalnega moža. Odšel je in pustil Drenika samega v naj večjem nemiru. Ta pa se je naslonil, ves onemogel na težko rovnico ter uprl oči v temno skalovje. Misli so se zgrinjale in ga močile, čutil je, da ni več zmožen dela. Kar se je zgodilo v premogovniku, je imelo zanj toliko pomena, da je moral najti gotovost, zvedeti najmanjše podrobnosti. Vrgel je rov* nico v stran in šel k delavcem, da bi kaj več izvedel, čeprav je razumel, da je ta njegov korak nevaren. Nekateri rudarji so sami videli inženirja, ker je bilo sesutega grušča le malo, drugi se pa za okoliščine niti niso mnogo zanimali. A vsem se je bralo neko zadovolji stvo že z obrazov. Žerjav je imel prav: morda niti eden téli mož ni obžaloval, da je bilo tako žalostno uničeno eno življenje. V razgovoru je prešlo prvo iznenadenje. Rudarji so se z nekim vidnim olajšanjem spet odpravili na delo, le Drenik ni mogel na svoje mesto. Nemir se ga je polaščal, zdelo se mu je, da ne bi več obstal do določene ure, kjer je imel delo. Poizvedel je natančneje o mestu nesreče, nato pa šel k dvigalu ter se spustil niže doli v predilli. Po dolgem iskanju je našel naznačeni rov, toda ko je hotel vanj, je bil že zastražen. Nikogar več niso pustili noter. Nekaj ga je priganjalo, da bi se prepričal, kako je v rovu, zato je skušal pregovoriti 'stražo. Odpravil pa ni ničesar, ker je imela v najkrajšem času priti komisija. Vrnil se je na svoje mesto in vzel rovnico, da bi se v delu otresel misli. Začutil je potrebo, da bi se s kom porazgovoril in spomnil se je Gabra. Pa ni kopal dolgo, nekdo ga je glasno klical na vhodu v rov. Sel je tja in zvedel, da poziva komisija nekatere delavce- k sebi. Tudi Drenika, kar je moža skoro razveselilo. Naglo se je spustil v globino, zdelo se mu je, da bo doli našel jasnost. Pred rovom je čakalo že več delavcev, toda prejšnjih zadovoljnih obrazov ni bilo več videti. Kakor svinčena pest je ležala na njih vseh vest, da je zastražen tudi vhod v preduh in da ne sme nihče več v premogovnik, kakor ne iz njega. V presledkih so klicali može h komisiji. Ko pa jih je zaslišala, so se morali takoj odstraniti. Ni jim bilo več dovoljeno govoriti z onimi, ki jih še niso izprašali. Drenikova nestrpnost je že silno narastki, ko je naposled vendar zazvenelo tudi njegovo ime iz rova. Prvo vprašanje, ki so mu ga stavili, je zade>-vaio Gabra in tovariše. Nekaj mučnega ga je preletelo v onem trenutku. Bilo mu je, kakor bi ga kdo udaril po glavi, čutil je, kako je prebledel. Vendar ni nihče tega zapazil v medlem svitu luči. Le s težavo se je premagal, ko se je vsa njegova radovednost osredó* točila v eno: videti mrtvega inženirja z lash nimi očmi. Izpraševanje se je kmalu prekinilo, Dre= nika so peljali na mesto, kjer je ležal Betlem še nedotaknjen. Z gornjim životom je slonel ob steni rova, nogi sta mu bili zasuti z gruščem, v katerem so sc s tramiči križale močne deske. Kazalo je, da je udor s silo vrgel inženirja ob steno, na kateri si je mož prebil lobanjo. Temnordeči madeži so se v belem svitu sve* tilk risali po črnih ploskvah, širom odprte, groze polne oči in trde rokp s krčevito stis* njenimi prsti pa so pričale, da je smrt že pred časom nastopila. Kakor olajšanje je začutil Drenik. Oddahnil se je, vse je pričalo, da je nesrečni mož sam kriv svoje smrti. Rovi so se namreč le zasilno in brez pravega vodstva zavarovali z lesenimi podporami samo tam, kjer je bila najnepo= srednejša nevarnost. Zato niso bili taki udori nič nenavadnega v premogovniku. Drenik se je razveselil v srcu. Gaber je bil pred njim brez krivde; sam sebi je očital, ker ga je za trenutek obdolžil. Spet je sledil z vsem mirom in s polnozavestnim tehtanjem vprašanjem preiskovalnega sodnika. Opazil je kmalu, da se vrste vprašanja le bolj okrog Gabra in tovarišev, ki so ž njim v baraki grozili Betlemu, kakor pa o tem, jeli je inženirja podsulo ali je ubit. Uverjcn je bil, da je mož postal žrtev nesreče in je tako tudi odgovarjal. Ko so ga odslovili, je odšel olajšan in pomirjen. Toda komaj je začel spet svoje delo, že so ga spet začele mučiti misli, kaj je pravzaprav z Gabrom. Slutil je, da pada ves sum nanj, vedel pa je, da ni nikdar zmožen dvigniti roke nad kom. Poznal ga je natančno, čeprav sta se zadnje dni odtujila. Gaber je sicer odkrito priznal, kako silno ga udarec boli, toda niti v zvezi bi ne mogel biti s takim dejanjem straš* nega sovraštva. Vsa Gabrova maščevalnost je bila v tem, da se rudarji že dvignejo, vsi, kakor en mož ter dokažejo inženirju, kako so ga prerasli. Še nekoliko je Drenik počakal, dokler ni komisija odšla iz premogovnika. Takoj nato pa se je dvignil tudi sam, izhod je bil zopet prost. Kaj je z Gabrom, to vprašanje mu je viselo na ustnih. Toda nikogar se ni upal vprašati, vsi so vedeli, da sta si bila tako blizu. Svetloba ga je mučila, skrivaj, kakor zločinec se je napotil v Gabrovo stanovanje. Zvedel je, kar je bilo že itak samoobsebi umevno, Gabra so zaprli in ž njim še nekatere, ki so pred dnevi planili proti inženirju. Vzlic temu je Drenika pretreslo. Prepričan je bil, da prijatelj ni kriv. Toda kakor so se vsi poslednji dogodki v premogovniku raz; vijali nepreračunljivo, tako bi mogla tudi tu tičati prevara osode. Ali ni morda vplival na Gabra strah, da ga Betlem odslovi? Ali ni morebiti imel vsaj zvez s katerim rudarjev, ki so bili tihi, a smrtni sovražniki inženirjevi? (Konec prihodnjič) IZ KNJIGE „GITANDŽALI“ RABINDRANATA TAGORE (Iz angleškega preložil Alojzij Gradnik) IS JER je duh brez bojazni in glava I\ pokonci; Kjer je znanje svobodno; Kjer svet ni razrušen v drobce tesnih zidov domačih; Kjer besede prihajajo iz globin resnice; Kjer neutrudno stremljenje «steza svoje roke po popolnosti; Kjer jasni tok razuma ni zašel s pota na pusto, peščeno pustinjo mrtvega običaja; Kjer je duh veden od tebe dalje k širje in širje se razvijajočim mislim in dejanjem — V ta raj svobode, Oče moj, daj, da se pre; budi domovina moja! # * # Danes zarana mi je šepetalo nekaj, naj stopiva v čoln, samo ti in jaz, in da bi živa duša na svetu ne vedela za to najino romanje v nobeno deželo in do nobenega cilja. V tem brezbrežnem oceanu, ob nemo na; sluhu j očem smehu tvojem, bi pesmi moje vzkipele v melodije, svobodne ko valovi, svobodne od vseh besednih spon. Ni prišel še čas? Je še delo, ki ga je kon; čati? Glej, večer je padel na obrežje in v medlečem svitu morski ptiči preletavajo v svoja gnezda. Kdo ve, kdaj se bodo verige odvezale in bo čoln, kakor poslednji lesk zahajajočega solnca izginil v noč? ❖ * * Ničesar te nisem prosila; nisem povedala svojega imena tvojemu ušesu. Ko si odhajal, sem stala molčeča. Bila sem sama pri studencu, kjer je senca drevesa poševno padala in žene so bile že odšle domu s svojimi rjavimi glina; stimi vrči, polnimi do roba. Zvale so me in klicale: »Pojdi z nami, jutro se že nagiba k poldnevu!« Ali jaz sem onemogla se obotav; Ijala izgubljena v motne misli. Nisem čula tvojih korakov, ko si prišel. Oči tvoje so bile otožne, ko so padle name; glas tvoj je bil truden, ko si tiho rekel: »Ah, žejen potnik sem!« Zdramila sem se iz svojih bede; čih sanj in vlila vode iz vrča v tvoje spojene dlani. Listje je šelestelo nad glavo; kukavica je pela iz nevidnega mraka in vonj bablovega cvetja je prihajal od cestnega ovinka. Stala sem brez besede in sram me je bilo, ko si me vprašal po imenu. Zares, kaj sem storila zate, da bi me ohranil v svojih mislih? Ali spomin, da sem ti mogla dati vode, da pogasiš svojo žejo, se bo oklepal mojega srca in ga zastiral s sladkostjo. Jutranje ure so minule, ptiči pojejo s trudnimi glasi, listje nimovega drevesa šelesti nad glavo, jaz pa sedim in premišljam in premišljam. Vem, da si moj bog in stojim ob strani — ne vem, da si moj in stopim bliže. Vem, da si moj oče in se klanjam pred tvojimi nogami — ne prijemam za tvoje roke, kakor za roko prijatelja. . Ne stojim tam, kjer stopaš dol in se mi dajaš spoznati, da bi te tam privil na svoje srce in sprejel te za druga svojega. Ti si brat med mojimi brati, ali jaz jih puščam v nemar, ne delim ž njimi svojih zaslužkov, deleč tako vse svoje s teboj. V radosti in bolesti ne stojim ob strani ljudi in tako stojim pri tebi. Strah me je odreči se svojemu življenju in tako se ne potapljam v veliko vodo življenja. * * « Vem, da pride dan, ko se mi izgubi iz oči ta zemlja in ko se življenje poslovi molčeče, spustivši poslednji zastor čez moje oči. In vendar bodo zvezde bdele v noči in jutro bo vstajalo ko prej in ure bodo naraščale ko valovi na morju bruhajoče radosti in bolesti. Ko premišljam o tem koncu svojih hipov, se pregrada hipov zruši in v svitu smrti vidim tvoj svet z njegovimi malo važnimi zakladi. Redko je njegovo najnižje mesto, redko je najbornejše njegovih življenj. Stvari, ki sem po njih zastonj hrepenel in stvari, ki sem jih dosegel — kaj mi zanje mar! Daj, da resnično obdržim stvari, ki sem jih vselej zaničeval in preziral. * * * Dobil sem dovoljenje za odhod. Zakličite mi zbogom, bratje moji! Klanjam se vam vsem in podajam se na pot. Tu vračam ključe svojih duri — in odrekam se vsem pravicam do svojega doma. Prosim vas samo za poslednje prijazne besede. Bili smo sosedje za dolgo, ali prejel sem več nego sem mogel dati. Zdaj se svita dan in svetilka, ki je svetila v mojem temnem kotu, je ugasnila. Povelje je prišlo in pripravljen sem za pot. # * * O, ti poslednja izpolnitev življenja, Smrt, moja Smrt, pridi in šepeči mi! Dan za dnem sem čakal nate, zate sem pre* našal radosti in bolesti življenja. Vse kar sem, kar imam, kar upam in vsa moja ljubezen je plula vselej k tebi v globino samote. Samo poslednji pogled tvojih oči in moje življenje bo tvoje na veke. Rože so utrgane in venec je spleten za ženina. Po svatbi zapusti nevesta svoj dom in sreča svojega gospodarja samega v nočni samoti. # £ £ V enem samem pozdravu tebi, o moj Bog, daj, da se vsi moji čuti razprostro in dotaknejo tega sveta pri nogah tvojih. Kakor deževni oblak v juliju visi nizko s svojim bremenom neprelitih ploh, daj, da ves moj duh se skloni k pragu tvojemu v enem samem pozdravu tebi. Daj, da vse moje pesmi zbero svoje razno* tere napeve v erto samo strujo in splujejo v morje molčanja v enem samem pozdravu tebi. Kakor trop po domu koprnečih žerjavov, letečih noč in dan nazaj v svoja gorska gnezda, daj, da vse moje življenje potuje v tvoj večni dom v enem samem pozdravu tebi. IZZA FRONTE Vojne rože. IX ONEC maja 1916. sem prišel s precej f\ težko naloženim nahrbtnikom iz Ajdov* ščine na štanjelsko postajo. Imel sem opravila pri sodišču in pri tej priložnosti tudi preskrbel brašna za svojo vedno lačno družino. Hodil sem čez zelene logove nad Ustjami in zadolje Vipave, po kršni stopnji do Vidmarjev, med *) ser rus. cnpaiii, grau, rOtlichgrau, bruno bigio. **) čad, ù, Hiilienrauch. gozdiči, senožeti in vinogradi pobočja pod Ostrim Vrhom do Vrtovč. Svetla majska priroda človeka obudi in veselo razpoloži tudi v tako hudih časih, kakor so bili po dolgem letu italijanske vojne. V daljavi je tutnjal neprestani grom topov po vrhovih okoli Gorice, nebo nad njo od Sv. Gore do Debele Griže je bilo v sereni*) čadu**) zagrnjeno. Opoldansko solnce je prežgoče, da bi se videli piamenci v zraku raztreskajočih se šrapnelov. V presledkih udarja težka granata, tja v blh žino Dornberga. Nad dolenjo Vipavsko je zabrnel zdaj pa zdaj visoko v sinjem nebu aeroplan. V zatišju pod Šmarjami, po gozd* natem »Širokem« do Branice je nastalo mir? neje in kmalu sem bil po kratici pod Štanjel? skim predorom na robu Krasa in na štanjelski postaji, pravočasno, ko je težko prisopihal vlak od Rihenberka. Ker sem bil poten, sem iskal zavetja v drugem razredu ter nekoliko izbiral do zad? njega oddelka. Bil je zaklenjen, na blazinah je ležala stegnjeno mlada dama. Trkal sem, dokler se ni sklonila in odprla. Nadela si je širok temno svilen klobuk ter me naslonjena v kot nekoliko nevoljna merila, saj sem jo bil brezobzirno motil. Utegnila je imeti kakih 19 let. Bila je okusno oblečena v črnovijoli? často svilo. Temnokostanjevi lasje so ji obrobljali nekoliko bledo, kakor utrujeno lice. Posebni lesk oči in lahki žmitci v kotičku usten so mu dajali gotov izraz. Uprla je velikte» žive oči vame, da sem nehote postal pozoren na lepo sopotnico. Na polici nad njeno glavo je ležal velik šop poldivjih, trnjevih, komaj .vzcvetelih rož. Odbrala jih je par, povonjala ter igraje izskubla in razstlala lističe okoli sebe po tleh. Vožnja jo je pač dolgočasila! Vprašal sem jo, kje je dobila lepe rože. Odgovorila je, da jih je natrgala gredoč iz Dornberga na postajo po meji in da ima naj? raje take poldivje rože; imajo neki poseben vonj! Postala je bolj zgovorna, ko sem jo pohvalil, da je treba precej poguma, hoditi po Dornbergu v ognju italijanskih granat. Pravila mi je, da se vozi vsak pondeljek v Dornbcrg ter vrača k materi v Trst, kadar le more, gotovo pa vsako soboto. Poprej jc bila modistka. Mati.je že dolgo vdova, od mladih let ji je edina opora. Skrbeti mora tudi za mlajšega brata, ki hodi še v šolo. Prvo leto po vojni se je delo opesnilo, draginja je rastla in po zimi 1916. je bilo žalostno v hiši, ko ni mogla dajati juhe bolehni materi, ne kruha zdravemu in nikdar sitemu bratu. Imela je oba srčno rada! Končno je ostala brez dela, ko je srečala nekdanjo prijateljico tam na korzu, vso v razkošju. Začudeno jo je vpra? šala po premembi in dobila šaleč odgovor, da »hodi na vojsko«. Seznanila se je s čast? niki, ki prihajajo iz fronte v Trst na kratke dopuste. Povabili so jo, da jim vrne obisk, kar je sprejela, sedaj se ji dobro godi. Ima bogato in veselo življenje; če hoče, napravi znanja tudi njej. Ni takoj sprejela. Ko je to pravila, postal ji je izraz obličja resnejši, a obenem poln energije. Oči so se ji sem in tja zablisnile, polne ljubezenskega ognja, vmes pa silne nenavisti. Konečno je šla tudi ona — »na vojsko«. Zvedela je, da je najbolj bogato in divje življenje v Dornbergu, kjer je sre? dišče štaba, polno kavalirjev in aristokratov. Bila je dobro sprejeta. Do zime upa imeti toliko, da bo prosta za vselej! Iz par potez nje pripovedi so zvenele med tresom pada? jočih granat orgije šampanjca, med strastnimi objemi mož, katerim je bil šumen, morda zadnji trenutek življenja vse. Ona je uživala nebrzdano ž njimi. »Verjemite mi,« je skle? nila; »treba je biti neizrečno močna in trda.« To ni bila propadla ženska. Bila je še polna življenjske volje, zavedala še je težke svoje uloge in jo hotela dovršiti. Postal sem zamišljen. Opazila je to. Skočila je živahno kvišku ter odšla po vagonih II. in I. razreda. Vedla se je, kakor bi bila doma. Poznali so jo sprevodniki in orožniki, povelj? niki in uradniki na postajah so ji bili prav ljubeznjivi. Do repenske postaje sem se vozil nekoliko časa sam. Tu je vstopila dama kakih 28 let, svetlo? rjavih las in sinjih oči. Na postaji se je bila ravno poslovila od topničarskega stotnika, ki jo je pri slovesu prav srčno poljubil. Sedla je k oknu meni nasproti. V naročju je držala velik šopek poljskih cvetic ter sanjavo zrla nanje. Čutil sem sicer, da bi bila rada sama s svojimi mislimi, a vendar sem previdno pričel razgovor. Bila je na kratkem obisku svojega moža na kraški fronti, vrača se nazaj v Gradec, kjer je pustila v varstvu matere dekletce in dečka. Šopek sta natrgala skupaj z. možem, kovilje*) po kraški trati, kukovičje zelenje**) po meji, vijoletno plahutico***) med siljem. Imela je vedno rada poljske cve? tiče, pogled je govoril, da so ji te posebno drage. Nalahno je držala pritisnjen šopek k *) kovilje - Federgras, stepla pennata. **) kukovičje zelenje ali kovačnik, Geisblatt, ionicera caprifolium. ***) piahutica, Venusspiegel, specularia speculimi. bujnemu nedru, kakor bi hotela ohraniti spomin na lepe, morda zadnje dneve ob strani soproga. Kakor iz radovednosti, da imam družbo, se je vrnila moja prva znanka nazaj. Koketno je sedla v svoj kot na moji strani, prekrižala svoje majhne noge in opazovala novo prišelko v kotu prek. Obe dami sta se hitro spoznali. Nemka je pod pikrim pogledom svoje sopot* niče povesila oči v swj šopek poljskih cvetic. Ona pa je tudi segla po svojih rožah, pomolila svoj nosek med popke in vence rož in slastno vlekla vase njih vonj. Potem pa jih je pomolila proti meni, kako da lepo diše, ter vprašala, katere se mi zde lepše, te rože ali one poljske. Govorila sva slovenski, zato sem brez ovinkov priznal, da so njene lepše. Na Opčinah je Nemka izstopila, moja prva znanka pa je s svojimi rožami odšla zopet v kupé prvega razreda. Jel sem res premišljati, čegave rože da so lepše. Ali one krvave iz Dornberga, ali šopek mirne ljubezni in morda zadnjega slovesa. MARIJA KMETOVA: GOLOBOVI ZVENET A so položili v krsto. Manca in otroci so ga poljubili na lice in glasno jokali. Manca je otopela. Zrla je na otroke in srce se ji je krčilo. Votlo je zadonelo po veži, ko so zabijali žeblje v krsto. Dvignili so jo in odnesli v cerkev. Glasno so zabučale orgije. Trije duhovniki so peli mizerere. Zateglo in s povdarkom: mi=i=izere*re--------. Mini* strania sta kadila s kadilnico. Zažvenketale so verižice na nji. Črno je zijala jama na pokopališču. Mrtvaške kosti so ležale krog nje. Govorila sta župnik in Jekše. Učitelji so zapeli žalo= stinko. Daleč je odmevalo po temeniški dolini. Manca bi se bila kmalu zgrudila v grob za krsto — ki so jo izpuščali počasi vanj. Prst je zabobnela na krsti. Zajokali so glasno — zateglo — pretresujoče. Posijalo je solnce in zablestel je križ v grobu. »Naj v miru počiva.« »Bodi mu zemlja lahka.« »Bog mu daj večni mir in pokoj!« »Gene! — O, Cene!« »»Oče — oče!« VIII. Čez nekaj tednov je sedela Polonca pri Manci in jo vprašala: »Kako misliš torej zdaj? Si pisala bratu?« »Pisala. Odpisal mi je že.« »Ze? Kaj pa?« »Da naj le brez skrbi pridem. Da je v Marb boru vse jako poceni in hodijo tudi otroci lahko tam v šolo. Še ta teden pojdem.« »Kako pa — ali boš stanovala pri bratu? Kaj pa je on pravzaprav?« (Nadaljevanje) »Strojevodja je. Dobro mu gre. Svojo hišo ima sredi mesta. Bo že imel kako sobo in kuhinjo za nas.« »Težko, Manca. Saj veš, vsak se nerad ogiblje drugih. In še — on morda že. Kaj pa žena, žena njegova?« »Seveda — prav imaš. Bomo že videli. Upam vse najbolje.« »In, če ne dobiš pri bratu stanovanja — imaš zadosti denarja, da boste živeli drugače?« »Oh, Polonca, tako malo je, da ne vem, kako bo. Moje pokojnine je dvajset goldb narjev, od otrok pa dobim od vsakega en goldinar petdeset krajcarjev. Torej skupno takole — trideset goldinarjev.« »Bo že šlo — bo,« je rekla Polonca. »Če je vse ceno — bo že dosti. Takole — krompirja ali kaj takega, bom pa že jaz poslala časih.« »Boš?« »Bom, bom.« »Veš kaj, Polonca, mislila sem že vzeti tisti denar. Veš, ki je za otroke naložen. Zdaj potrebujem — in —« »Oh, nikari zdaj!« je branila Polonca. »Če boš že na vsak način rabila, pa piši meni. Takrat je bilo rečeno, da ga dobi Cene, torej oče otrok, ali kdor bo od njega poslan za to. Zdaj pa, ko je Lojze jerob otrok, gre kar lahko Lojze po denar.« »No — saj res. Zdaj mi pravzaprav še ni treba.tako zelo, za selitev in najpotrebnejše bo že. Kar je naloženo, je pa le naloženo. In boljše je, da ostane še nekaj časa denar tam. Da pa ne bom tako čisto od krajcarja odvisna mi posodi štirideset goldinarjev.« Polonca jo je nekaj časa gledala, potem se zazrla v tla, nekako škodoželjno nasmehnila in rekla: »Že dam. Jutri prinesem. Kdaj pa odidete pravzaprav?« »Čez dva dni. Novi učitelj pride takrat — in stanovanje mora biti prazno. Oh, koliko dela, dela je to! Sama ne vem, kje se mi drži glava. Hvala bogu, da so starejši trije doma — vsaj nekaj pomagajo.« »So kar izostali iz šol?« je vprašala Polonca. »Kar za zdaj. V Mariboru pa nadaljujejo šole.« »Mhm. Pa zbogom, no! Takrat vas že spre* mim do Litije. Saj greste na Litijo, kaj ne?« »Da. Od tam pa z železnico dalje proti Mariboru.« »Že dobro. Zbogom!« »Zbogom!« je rekla Manca in Polonca je odšla. Po poti ji oni denar ni dal miru. »Lojze ga bo dvignil — in —? Manca bo tako gotovo pisala ponj, to niti misliti ni, da bi ne. Toda —. Oh ne — ne — za božjo voljo! Da bi ga obdržala — jaz? — In bi pisala — da — da — ga še ne dajo v sodniji. Verjela bo. Ah — in jaz denar, ki ga tako rabim! — Pa — ne — ne — to bi bil očiten rop — moj Bog — kaj takega!« Stresla je z glavo in se pokrb žala. — »Kje naj dobim zdaj teh štirideset goldinarjev? Spet k Petelincu — ali k Steg= narju? — Moj bog, koliko dolga je že zdaj! Kako bom vse to plačala, s čim in kdaj? Kaj bodo ljudje rekli, če izvedo, kako je z nama! In Peteline, vknjižiti se hoče na hišo. — Oni trgovec v Ljubljani — tožil bo — grozi. In vino tudi še ni plačano---------. Kdaj, kdaj sva zašla tako v dolgove! Ko bi jaz vedela! — Saj vendar delam, delam — pa ni — nikjer teka, nikjer blagoslova božjega. In — oh — ko bo Tine dorasel — kje bo že posestvo takrat! — To bo, to bo jezikov. ŽiVeti ne bom mogla, umreti ne. In prodam res tako malo, kakor nalašč ne. Seveda — oni Toma* žin je odprl gostilno — pa vre vse tja. Pa prodaja samo ponarejeno, pobarvano vino. Lahko ga daje polovico ceneje, kot je pri nas. Ljudje so pa neumni. Jaz res ne vem, če bo šlo tako naprej — še hišo nama bodo prodali! Jezus le tega ne — in ne! — Ah — zato pa, če imam oni denar v rokah — to bi bila neumna, da bi ga odposlala. Oh — pa ne — ne.« Spet je zmajala z glavo in se pokrižala. »Ne vem, da imam take pregrešne misli. Sicer pa — ali ni bolje rešiti hišo, kakor —. Eh — pa kaj, denar ni moj — in rop bi bil to —! Ne -— ne —. In če bi izvedeli — moj bog! — Bo že kako! — Če ne bo šlo dalje — seveda, pogreznilo se bo vse skupaj. Če bi se omožila in kaj dobila k hiši? — Morda. Rešitev bi bila to.« Večer je bil. Mlinarjev Jože je pripeljal lojtrnce, na katere je sedla Manca z otroki. Ob eni je odhajal vlak iz Litije v Maribor, zato so se odpravili zvečer na pot. Veliko ljudi je stalo krog voza. Segali so v roke Manci in ji želeli srečno pot — in srečo v novem kraju. Polonca sc je tudi poslovila. Ni utegnila z njimi do Litije, preveč pivcev je rekla, da ima. »Pa ne pozabite na Št. Jurij!« so klicali. »Oglasite se kaj!« »Pišite in poročajte, kako vam bo!« je dejala Polonca. »Srečno, srečno!« so klicali z voza. »Bog in sveti križ božji!« je dejal mlinar, naredil z bičem križ pred konjema, sedel na voz, prijel vajeti v roke, počil z bičem — in voz je oddrdral----------- Nebo je bilo temno, skoro črno. Globoko k tlom so viseli oblaki in so legali počasi na hribe. Zdajpazdaj je kanilo, tiho je pričelo pršeti. Tesno, zatohlo ozračje je bilo. Človeka je tiščalo k tlom in ga davilo, da je mogel jedva dihati. Manca je polna strahu gledala v črno noč, kakor bi izpraševala daljavo, kaj ji prinese bodočnost. — Anica je tiho ihtela, drugi pa so zrli mirno pred se. Veselili so se vožnje in novih krajev. Najmlajšo je držala Manca v naročju in jo stiskala k sebi. Nič več se ni treslo Mančino srce. Bolj in bolj se je -utrjevalo in privajalo novim udarcem. Zdelo se je Manci, kakor bi nekdo vihtel nad njo kladivo in jo udaril od časa do časa po glavi. Zabobnelo, zašumelo je v glavi, a srce se je krčilo in je ostalo skrčeno. Sredi pota sta se konja plašila nekaj. Črna senca je švig* nila mimo. Potem je bilo spet vse tiho, vse mirno, le konja sta udarjala s kopiti po lužah, da je pljuskala umazana voda visoko gori po vozu. Mlinar ni govoril. Vlekel je iz pipe, zakašljal, pljunil v stran in spet kadil. Časih je zavpil: »Hi — halo« in spet je bilo vse tiho. Pršeti je prenehalo. Razmeknile so se gruče oblakov posvetilo se je nebo pa se je spet stemnilo in se prevleklo z oblaki. Pri* peljali so se do litijskega kolodvora. Jože se je poslovil in se odpeljal nazaj v Št. Jurij. Manca je kupila vozne listke, Anica pa je pazila na otroke. Prihrumel je vlak. Gost dim se je valil po tleh. Rdeče luči so zažarele, električni zvonec je zvenel. Manca je dobila vagon. Spravila je otroke vanj in odpeljali so se. Vsa solzna je pogledala Manca po za* spanih otrokih, ki so dremaje sedeli na klopeh. Tudi njo je mučil spanec, pa ni si upala zatisniti oči. — Monotono so udarjala kolesa po tračnicah, monotono je klical sprevodnik imena postaj. Proti jutru so se pripeljali v Maribor. Manca je gledala in gledala po kolodvoru — pa brata ni bilo. »In vendar si mu pisala Anica in povedala, kdaj pridemo, ne?« »Seveda sem, še dvakrat.« »No, — in tu ni nikogar zdaj — ne njega in tudi ne njegove žene.« »Morda pridejo pozneje — počakajmo malo,« je rekla Anica in res so čakali. Preteklo je pol ure — cela ura. Kolodvor se je praznil, a brata še ni bilo. Danilo se je že. Oblaki so se bili razpršili, solnce je posijalo. Mancami mogla več čakati. Otroci so bili trudni in zaspani, prijemali so jo za krilo in jo vlekli dalje. »Nič drugega ne ostane,« je rekla slednjič Manca, »kakor da gremo in poiščemo sami strica.« Odšli so. Povpraševali so tu, povpras ševali tam in so slednjič vendar prišli v za= željeno ulico. Skoraj vroče jim je bilo od hitre hoje. Manca je stopila v hišo, Anica in drugi za njo. Bratova žena je odprla vrata in začm dena pogledala Manco in otroke. Vsa v strahu je vzkliknila: »Za božjo voljo, Manca — ti si?« »Jaz. Dober dan! Kaj niste vedeli, da prh demo?« ' »Vedeli — to se pravi —« se je izgovarjala žena. »Pa — stopite no v sobo. Jezus, koliko vas pa je!« je vzkliknila videč toliko otrok. »Janez, Janez!« je klicala v drugo sobo. »Kaj pa je?« »Sem pridi — brž pridi.« Mančin brat je prišel, obstal ob vratih, se naslonil na podboj, vtaknil roke v žep in dejal: »I kaj pa noriš, Manca!« Ta je ostrmela. »Kako — norim!« »No — ker si prišla in privlekla vso drm žino s seboj!« »Saj si mi vendar pisal, naj pridemo!« »Sem mislil, da ne boš tako neumna. Kar tako sem ti pisal. Ti pa greš — in prideš — oh —« zasmejal se je s polnim basom in ogle* daval otroke. »Dobro, dobro — pa kar sedem otrok — badia.« Manca je jokala, otroci so plašno zrli čud* nega strica. »Pa mi vendar daš sobo in kuhinjo, ne? Jaz ne vem, kam bi se obrnila v tujem mestu. Saj ti plačam tudi nekaj!« je govorila Manca. »Poglej jo no! — Jaz nimam nobenih pro* štorov zate! In če bi jih imel, bi jih oddal drugim, saj nimaš, da bi plačala, kolikor zahtevam.« »Oh, Janez, Janez — tak si!« »Tak — zato pa kaj imam. Zdaj ostanite tu, za ta dan in to noč. Žena — skuhaj jim kaj — da ne boš rekla Manca, da sem te podil! V tem času pa si poišči stanovanje drugje, kje zunaj mesta. Ceneje je tam — in lahko boš dobila. Tako. Kaj pa pohištvo?« (Dalje prihodnjič). JOŽKO KRAI4J : POMLADNO PISMO Igrajo se valčki, hité na obal in rože, opojno duhteče, priklanjajo lahno do mokrih se tal tako hrepeneče, ljubeče... Kako pa pri vas je zdaj, ljubica, tam ko mehko zatišje se drami? Da 'vedela bi ti, kako sem tu sam, a skoro že bodem med vami. In povem ti odkrito, — hm, kaj bi se bal, če tvoje sreč več me neče, si ljubico drugo jaz bodem izbral — in vetidar te ljubil goreče. FERDO KLEINMAYR : PRIRODA V BOGOSLUŽJU IN BAJESLOVJU PRVOTNEGA ČLOVEKA IV. Ogenj v bogočastju in bajeslovju. IXULT ognja je tesno spojen s prirodnim £\ kultom. V ognju vidi prvotni človek vse kaj drugega negoli mi. Nam je ogenj čisto navaden kemični proces, prvotni človek pa je videl v tem pojavu zopet ono spreminja* joče in pretvarjajoče se bitje. In zato je ogenj oboževal in ga še danes obožuje. Kakor namreč po njegovih nazorih ogenj lahko izhaja iz kamena, rastline in živali, tako morejo tudi kamen, rastlina in žival izhajati iz ognja. Bolj in bolj se prvotna prirodna vera člo* veštva nagiblje k kultu ognja in luči. Luč, toplota, ogenj so one ustvarjajoče in vse vzdržujoče sile; pojavljajo se v solncu, zve* zdah, zraku, v kamenu, zemlji, vodi, v rastlini in živali. Vsa priroda se pokaže tako prvot* nemu človeku kakor eno samo svetlobno bitje. Od oboževanja teh sil pa do oboževanja svet* lobnih in solnčnih bogov v človeški obliki, stvarnikov in vzdrževateljev vsega, je le še korak. Ko čujemo prve zgodovinske vesti o kul* turi Slovencev, opazimo, da je med njimi že ponehal kult živali in dvolikih bitij, ter da se močno nagibajo h kultu svetlobnih bogov. Se obstoja vera v Čateža, tega polčloveka, polkozla, še se obožujejo Škrati, še obstoja Volkodlak, bog v povsem živalski podobi, in še Povodnji mož. Ali vsa ta bitja so porinjena za stopnjo nižje, klatijo se po samotah, v gozdih, v temi. Vodilno ulogo so pa prevzeli drugačni bogovi, in vsi ti so svetlobna bitja'. Predvsem Svarog ali Perun, povzročitelj svet* lobe in dobrote, ki zopet izhaja iz svetlobe; oni Perun, ki ob nevihti »orje z ognjenim plugom« (dr. J. Gruden). In dalje njegovi svitli sinovi in hčere Daždbog, Kres, Svetovit, Zora in Danica, ki so poosebljeno solnce in zvezde. V tem času Slovenci svoje mrliče tudi zažigajo, t. j. izročajo jih ognju, iz katerega je človek izšel. Tudi umetni ogenj, t. j. od človeka proiz* vajan ogenj, postane predmet verske pobož* nosti. Nam pomenja umetni ogenj začetek človeške kulture. Ko se je človek naučil pro* izvajati ogenj, postalo je njegovo življenje manj bedno. Neodvisen je postal od teme in noči, izborno obrambno orožje je zadobil proti napadom divjih zveri, njegova prehrana se je po novem načinu priprave povsem spre* menila, kar je imelo posreden vpliv na nje* gov telesni in duševni razvoj, in kar je glavno, v družbi z ognjem si je osvojil obsežne pokra* jine, ki so mu dosedaj radi zimskega mraza bile nedostopne. Vse to je čutil in slutil primi* tivni človek. Zato je z božanstvenim sijajem obdal onega, ki je prvi iznašel ogenj (Grki — Prometeja). Zato mu je bil ogenj svet. Ognjišče postane središče najpriprostejše socijalne skupine, t. j. družine. Kdor pristopi ognjišču, postane nedotakljiv, tudi če pripada sovražnemu plemenu. Komur se dovoli pro* štor pri ognjišču, temu je zagotovljeno živ* Ijenje in varstvo. Tudi poganski Slovenci so imeli take »ognjiščanine«. Ognjišče postane toraj sveto. Ko se družina razvije v večjo soci j alno skupino, zasledimo velike ognje v svetem gaju, ali pa v tempeljih, da, celo državna »sveta ognjišča«, kakor ono v Rimu, ki so ga oskrbovale deviške Vestalke. Se danes najdemo med pokristjanjenimi narodi ostanke tega kulta. Prižiganje sveč pred podobami svetnikov, ali ob hudi uri, ali na božičnem drevescu, predvsem pa zažiganje kresov, ki danes gore o sv. Ivanu, a ki so nekdaj goreli v čast solncu in ognju, so taki ostanki prirodnega kulta. Ogenj igra svojo ulogo tudi v primitivnem zdravilstvu. Prvotni človek je pač spoznal v plamenu izborno razkuževalno sredstvo. Zato zdravi z ognjem in dimom, ki odganjata hudobne demone bolezni. In v tem slučaju prvotni človek ni niti tako napačno sodil. Vidi se, da je bil oster in skozinskoz prak* tičen opazovalec prirode. V ognju tičj namreč v istini prirodna zdravilna moč. Zopet vidimo, kako se prirodna vera in prirodna veda tesno družita. Primitivne predstave o svetosti ognja so se od Zoroastra pa do danes najčistejše ohranile med Parzi. Parzi obožujejo še danes nepoosebljen ogenj, toraj ogenj zgolj kot prirodno prikazep. Še danes gori v starem Iranu sveti ogenj, ki ga skrbno negujejo v najsvetejšem tempelju svečeniki slednjih ver* nikov Zaratustre. * * * FERDO KLEINMAYR: PRIRODA V BOGOSLUŽJU IN BAJESLOVJU PRVOTNEGA ČLOVEKA 205 V. Voda v bogočastju in bajeslovju. Moderni prirodoslovci kaj cesto zastopajo teorijo, da se je vse življenje prvotno razvilo v vodi, ter jo skušajo znanstveno dokazati. Ta ideja pa se pojavlja že v bajeslovnem sve= tovnem nazoru pračloveka. Prvotni človek trdno veruje, da je postanek življenja iskati v vodi. Ideja, da je bog, t. j. neko duševno, izven sveta stoječe bitje, ustvaril svet, nastopa mnogo kasneje. Mnogo starejša, prvotnejša in izvirnejša je predstava,* da je izvor vsega voda in neko z vodo tesno združeno kačje bitje. Med vodnimi bajkami zavzema prvo mesto bajka o neki veliki povodnji, o vesoljnem potopu. Najstarejši opis takega potopa najdemo v babilonskih klinopisih. Našel ga je geolog Edvard Suess med razvalinami Ninive, ter se mu ceni starost na krog 4000 let. Ta opis je sila podoben poznejši židovski verziji o vesoljnem potopu, le da igra v njem glavno ulogo morje.*) Vse različne potopne bajke se lahko razdele v dva, med seboj strogo ločena tipa. En tip nam kaže potop kot kazen božjo, ki uniči najs starejše človeštvo ter nato potom enega para, ali ene družine ustanovi nov človeški rod. Drugi tip pa ne govori o nikaki kazni, temveč slika le prastanje stvari, pripoveduje o stra« hovitih bojih in o postanku neba in zemlje in vseh bitij, ki nastanejo kot posledica teh bojev iz prvotnega kaosa. Babilonska literatura pozna poleg prve tudi to vrsto potopne bajke, ki jo nazivljamo kozmogonsko, ker je prav* zaprav bajka o stvarjenju sveta. Ta bajka pri* poveduje kako je Marduk (t. j. svetloba, bog svetlobe,) ubil v strahovitem boju Tijamato (t. j. vodo, prakaotično kačo,) jo prerezal ter tako ločil nebno vodovje od zemeljskega vodovja. Ta boj s prakačo (zmajem) je naj* močnejši motiv v bajeslovju najrazličnejših narodov. Vendar ne poznajo vsi narodi potopne bajke. Tako ni znana ne Kitajcem, ne Japon* cem, ne Arabcem, ne Sircem. Čudno je, da je tudi Feničani, najbližji sosedje Židov in Ba* biloncev niso poznali, pač pa stari Grki. Veliko, ulogo pa igra ta bajka pri prirodnih plemenih Amerike, medtem ko je Afrikanci skoro ne poznajo. *) Friedrich Delitzsch: „Babel nnd Bibel". O postanku te daleč razširjene bajke si veda še ni na jasnem. Mnenje je, da gre tu za prirodno katastrofo, ki se je morda res dogodila, ko so človeška plemena imela še skupen sedež (v sedanji Mongoliji), ali pa da gre za več takih med sabo neodvisnih kata* strof, tako da so potem te bajke avtohtone potopne pripovesti. Pretežna večina znanstvenikov pa se nagiba k mnenju, da te bajke nimajo ničesar opraviti z eventualnimi resničnimi povodnjimi. Po* topna bajka je samostojen stvor človeškega duha, je pristen mitus, ppis prvotnega svetov* nega naziranja, je versko*znanstveno umet* 'niška slika. Vendar primitivec ne vidi v nji samo pesnitve, temveč mu je gola in čista resnica. Ako izvzamemo oni tipus potopne bajke, ki govori o potopu kakor o kazni božji, in ki ga srečamo le pri Babiloncih, Židih, Indili in Grkih, ter preiščemo bistvo kozmogonske potopne bajke, vidimo, da je prvotni človek položil vanjo vse, kar nam je hotel povedati o življenju in smrti, o smislu in namenu člo* veškega življenja, o svojih verskih in moral* nih čuvstvih, o svoji prirodni vedi. In primitivni človek misli takole: Stvari lahko izhajajo iz ognja, iz zraka, iz zemlje, iz kamena, iz rastline in iz živali; ali v prvi vrsti so izšle stvari iz vode, ker v vodi je živ* Ijenje, ker je voda sama živo življenje, nosi* telj življenja in zato tudi nositelj smrti in smrt. Bajka o potopu je bajka o življenju in smrti. •Kozmogonija prirodnih plemen seveda ni pravi nauk o stvarjenju, temveč le nauk o pretvarjanju. Prirodna plemena ne poznajo neskončno popolnega boga, ki biva že od začetka ter ustvarja svet iz nič, temveč v začetku biva nekaj kačje nebeškega, neko povsepi nepopolno vodno, kaotično bitje, ki se med strašnimi boji pretvarja, spopol* njuje in slednjič pretvori v človeka. Pravljica o stvarjenju je pravzaprav pravljica o veli* kanskem procesu pretvorbe. Današnja veda skuša rešiti problem o pra* ploditvi. Tega vprašanja prvotni človek ni poznal. Njemu je bila vsa priroda živa, vsa priroda oduševljena, in iz te žive, oduševljene, pretvarjajoče se prirode si je zbiral svoje bogove. PREGLED Šolski. Slovenske in hrvatske šole v Istri neposredno pred začetkom vojne *) Ljudske šole: I. OKRAJ : KOPER. a) Občina Buz et. Deželne hrvatske : V Brgucu 1 razredna Z 1 učno močjo in 90 otroki » Črnici 1 » n 1 » » n 115 It Humu 1 1 »11 » 36 n Danah 1 „ „ 1 »» » » 94 11 *> Draguču 1 „ „ 1 » » » 43 „ rt Grimaldi 1 11 n 1 »n » 133 n ir Lanišču 3 „ 4 učnimi močmi „ 255 » 9 Buzetu 4 » 5 »1 » » 404 „ pri Sv. Donato 1 „ „ 1 učno močjo » 132 „ V Slumu 1 n „ 2 učnima močema „ 138 „ v Sovinjaku 1 n 1 učno močjo 49 na Trsteniku 1 n n 1 » » » 89 rt na Vrhu 1 n » 1 n » n 193 „ Deželni slovenski : v Rakitoviču 1 razredna Z 1 učno močjo in 126 otroki n Movražu 1 » n 1 » n 11 101 » 2. zasebne : (družbine) V Račicah 1 razredna Z 1 učno močjo in 148 otroki Skupno : 16 šol z 24 učnimi močmi in 2146 otroki Italijanske ljudske šole je pohajalo 397 hrvatskih in slo venskih otrok, (v kolikor se da sklepati po podatkih zadnjega ljudskega štetja). Šoloobveznih slovenskih in hrvatskih otrok bi moralo biti 2603, tako da je bilo brez vsakega (tudi italijanskega) pouka 60 otrok. V zadnjem času so se imele otvoriti šole v Pregari, Praporčah in Saležu. v Kubedu b) Občina Dekani. Deželne slovenske : 1 razredna z 1 učno močjo in 171 otroki Dekanih 2 „ s 3 učnimi močmi „ 182 » „ Predloki 2 „ z 2 učnima močema „ 294 . pri Sv. Antonu 2 * . 2 , » » 173 „ Skupno 4 šol z 8 učnimi močmi in 820 otroki Šoloobveznih slovenskih otrok bi bilo 995; 175 slovenskih otrok je bilo torej brez pouka. V zadnjem času sta se imeli otvoriti šoli v Hrastovlju in Tinjanu. c) O b č i n a Dolina. Deželne slovenske : V Boljuncu 2 razredna z 2 učnima močema in 113 otroki Borštu 2. » 2 „ „ . 103 , Dolini 4 „ s 5 učnimi močmi „ 298 „ n Ospu 2 „ z 2 učnima močema „ 89 „ » Ricmanjih 2 . 2 „ , „ 106 „ Skupno 5 šol s 13 učnimi močmi in 709 otroki Šoloobveznih otr_k bi moralo biti 833; 124 slovenskih otrok je bito torej brez pouka. č) Občina Izoia. Deželna slovenska : v Kortah 2 razredna z 2 učnima močema in 213 otroki Šoloobveznih slovenskih otrok bi moralo biti 336; 123 slovenskih otrok je bilo torej brez pouka. v Lazaretu d) Občina Koper. 1) Deželna slovenska : 2 razredna z 2 učnima močema in 285 otroki v Kopru 2) Zasebrtf slovenska (družbina) : 1 razredna z 1 učno močjo in 44 otroki Skupno 2 šoli s 3 učnimi močmi in 329 otroki Šoloobveznih slovenskih otrok bi moralo biti 389 ; torej le bilo 60 slovenskih otrok brez pouka. e) Občina Marezige Deželne slovenske: v Borštah 1 razredna z 1 učno močjo in 101 otrok. „ Marezigah 2 „ „2 učnima močema in 212 otroki „ Truškah 1 „ „2 „ ' „ in 151 Skupno 3 šole s 5 učnimi močmi in 464 otroki Šoloobveznih slovenskih otrok bi moralo biti 500; 36 slovenskih otrok je bilo torej brez pouka. V zadnjem času bi se bila morala otvoriti šola v Babičih. f) Občina Milje. 1) Deželna slovenska : v Škofijah 3 razredna s 5 učnimi močmi in 347 otroki 2) Zasebna slovenska (družbina) : pri Sv. Barbari 1 razredna z 1 učno močjo in 82 otroki Skupno 2 šoli s 6 učnimi močmi in 429 otroki Šoloobveznih otrok bi moralo biti 368; torej navidezno obiskuje več slovenskih otrok šolo, kakor bi jo morali, faktično pa 31 slovenskih otrok ni pohajalo šole. V zadnjem času bi se morala otvoriti šola v Božičih. g) Občina Očisla-Klanec. Deželne slovenske : v Črnotiču 1 razredna z 1 učno močjo in 45 otroki „ Klancu 1 „ „2 učnima močema „ 152 „ „ Kr v. Potoku 2 „ „2 „ „ „ 109 „ Skupno 3 šole s 5 učnimi močmi in 306 otroki Šoloobveznih slovenskih otrok bi moralo biti 431 ; 125 slovenskih otrok je bilo torej brez pouka. V zadnjem času bi se morali otvoriti deželni šoli v Podgorju in Prešnici. O b č i n a P o m j a n. 1) Deželne slovenske: Koštaboni 1 razredna z 1 učno močjo in 87 otroki Šmarju 2 „ s 3 učnima močema 287 . Pomjanu 1 „ z 1 učno močjo 11 93 » 2) Pomožna slovenska : Krkkvcih 1 razredna z 1 učno močjo in 44 otroki Skupno 4 šole s 6 učnimi močmi in 511 otroki Italijanske šole je pohajalo 41 slovenskih otrok. *) Po knjigi: Fran Barbulic .Pučke Ikole v Istri" Pula 1918. Šoloobveznih otrok bi moralo biti 580, brez pouka je bilo torej 28 otrok. Šoloobveznih otrok bi moralo biti 647, 52 otrok je bilo torej brez pouka. V zadnjem času se je imela ustanoviti deželna šola v Krkavcih. i) Občina Piran. Zasebni : 1) slovenska (družbina) pri Sv. Luciji 2 razredna z 2 učnima močema in 93 otroki 2) hrvatska (družbina) v Kaštelu 1 razredna z 1 učno močjo in 76 otrok* Skupno 2 šoli s 3 učnimi močmi in 169 otroki 'Šoloobveznih slov.-hrv. otrok bi moralo biti 372; 203 slov.-hrv. otroci niso torej pohajali šole. V zadnjem času sta se imeli ustanoviti deželna slovenska šola pri Sv. Luciji in deželna hrvatska šola v Kaštelu. j) Občina Roč. Deželne hrvatske : v Gorenji Vasi 2 razredna z 2 učnima močema in 220 otroki „ Ročkem polju 1 „ „1 učno močjo „ 72 „ » Roču 2 „ s 3 učnimi močmi „ 201 otrok. Skupno 3 šole s 6 učnimi močmi in 493 otroki Šoloobveznih hrvatskih otrok bi moralo biti 508; 15 hr-vatskih otrok torej ni pohajalo šole. Pregled. V koprskem okraju je bilo torej : 25 slovenskih in 19 hrvatskih, skupno 44 mešanih ljudskih šol. (Samostojnih deških ali dekliških šol ni bilo, takisto ni bilo slovenskih ali hrvatskih meščanskih šol). Od teh šol je bilo 23 enorazrednih, 16'dvorazrednih, 2 trirazredni, 2 štiri-razredni in ena pomožna šola ; deželnih šol je bilo 39, zasebnih 5. Učiteljev je bilo 80, 31 hrvatskih in 49 slovenskih; deželnih učiteljev je bilo 27 hrvatskih in 46 slovenskih, zasebnih 4 hrvatski in 2 slovenska, pomožen 1 slovenski. Slovenske šole je pohajalo 3795, hrvatske šole 2581 otrok, skupno 6376, 364 je pohajalo italijanske šole, brez pouka je bilo 1175 slovenskih in hrvatskih otrok. v Dubašnici c) Občina Dubašnica. Deželne hrvatske: 3 razredna s 3 učnimi močmi in 198 otroki „ Milohničih 1 „ z 1 učno močjo „ 78 . „ Poljicah 1 „ s 4 učnimi močmi „ 97 „ Skupno 3 šole z 8 učnimi močmi in 373 otroki Šoloobveznih hrvatskih otrok bi moralo biti 484, 111 otrok torej ni pohajalo šole. č) Občina Krk. 1) Deželna hrvatska: na Vrhu 1 razredna z 1 učno močjo in 62 otroki 2) Zasebna hrvatska : v Krku 1 razredna z 1 učno močjo in 24 otroki Skupno 2 šoli z 2 učnima močema in 86 otroki Šoloobveznih hrvatskih otrok bi moralo biti 103, 17 hrv. otrok torej ni pohajalo šole. V zadnjem času se je imela ustanoviti deželna hrvatska šola v mestu Krku. d) Občina Omišalj. Deželne hrvatske: v Omišlju 4 razredna s 5 učnimi močmi in 242 otroki pri Sv. Vidu 1 „ z 1 učno močjo n 65 , v Njivicah 1 „ (ekskurendo) - 20 „ Skupno 3 šole s 6 učnimi močmi in 327 otroki Šoloobveznih otrok bi moralo biti 358, 31 otrok torej ni pohajalo šole. e) Občina Punat. Deželne hrvatske: v' Puntu 2razr. moška z 2 učnima močema in 170 otroki , Puntu 2 „ ženska z 2 n 167 „ v Korniču 1 „ mešana z 1 učno močjo - 87 . Skupno 3 šole s 5 učnimi močmi in 424 otroki II. OKRAJ: KRK. Ljudske šole : a) Občina Baška. Deželne hrvatske: v Baški 2razr. deška s 3 učnimi močmi in 164 otroki „ Baški 2 „ dekl. s 3 „ „ „ 157 „ „ Draži 3 „ mešana „ 3 „ „ „ 151 „ Stari Baški 1 „ „ z 1 učno močjo „ 39 „ Skupno 4 šole z 10 učnimi ipočmi in 511 otroki Šoloobveznih hrvatskih otrok bi moralo biti 594 ; 83 hrv. otrok je bilo torej brez pouka. 6) Občina Dobrin j. 1) Deželne hrvatske: V Dobrinju 3 razredna s 3 učnimi močmi in 210 otroki >> Krasu 2 „ z 2 učnima močema „ 104 „ » Polju 2 „ » 2 . v 128 „ n Sužanu 1 . „ 1 učno močjo n 53 . 2) Zasebna hrvatska (družbina) V Gabonjinu 1 razredna z 1 učno močjo in 100 otroki Skupno 5 šol z 9 učnimi močmi in 595 otroki Šoloobveznih otrok bi moralo biti 494, 70 otrok torej ni pohajalo šole. /) Občina Vrbnik. Deželne hrvatske: v Carici 1 razredna z 1 učno močjo in 67 otroki „ Risici 2 „ „2 učnima močema „ 117 . Vrbniku 2 „ . 2 , „ 145 „ „ Vrbniku 2 . „ 2 „ , „ 105 , Skupno 4 šole s 7 učnimi močmi in 434 otroki Šoloobveznih otrok bi moralo biti 470, 36 otrok torej ni pohajalo šole. Pregled. V krškem okraju je bilo.torej: 24 hrvatskih šol, in sicer tri deške, tri dekliške, osemnajst mešanih šol. Od teh je bilo 11 enorazrednih, 9 dvorazrednih, 3 trirazredne in 1 štirirazredna. Deželnih šol je bilo 22, zasebni 2. Učnih moči je bilo 44, in sicer 22 deželnih in 2 zasebni. Hrvatske šole je pohajalo 2750 otrok, šoloobveznih bi moralo biti 3129, tako da je bilo brez pouka 379 hrvatskih otrok. (Dalje prihodnjič) Glasbeni. II. Glasbeno-dramatiCni večer mladine. Dijaška mladina je priredila dne 17. julija 1919, tokrat pod okriljem »Ljudskega odra\ svoj drugi glasbeno-dramatičui večer. Dvorana Narodnega doma je bila precej dobro obiskana. Pričakovali smo, da se pokaže v primeri s prvim takim večerom (26. aprila 1919, gl. II. štev. Njive) napredek, pa žalibog ga ne moremo konstatirati, razun glede programa kot takega, ki je mnogo krajši. Povdarjati treba pred vsem, da se hoče k vsakemu nastopu dobre priprave in potrebne resnosti. Izvzemši par točk je pa vse pričalo o površnosti. Le radi tega se je izjalovila tragična enodejanka »Nace", ki je v veliko ironijo končala s splošnim smehom v dvorani in na odru, le radi tega je izostal moški zbor, ki pa se je srečneje nadomestil z deklamacijo, le radi tega je ostal Haydnov Trio medel, čeprav so se vsi trije izvajalci (gosli F. Gulič, čelo J. Krajnc, klavir B. Slavik) vidno trudili. Deklamatorja — V. Ferluga je recitiral Gregorčičevo „Človeka nikar“, S. Škerl pa Gradnikova »Pisma" — sta dobro rešila svojo nalogo in bi pri tem v splošnem imel le ponavljati, kar sem povedal o priliki prVega nastopa v goriomenjeni številki .Njive". Tudi o vijolinistu F. Guliču bi moral zopet povdarjati to, kar sem že enkrat, in storim to prav rad, ker v njem tiči velik talent. Seyboldov ..Concertino" in Montijev „Czardas“, izborna koncertna kosa, sta dokaz za to in sta bila tudi oba sprejeta z velikim aplavzom. Toda podajanje Schubertove znane Dmol-Serenade je bilo preveč subjektivno, zato pa tudi zgrešeno. Prvič: Skladba ni bila izvajana v celoti, drugič le bila igrana v onem Chopinovem, Schubertu povsem tujem ..Tempo rubato", tretjič jo je motil —* kakor druge kose — oni neprestano uporabljeni tremolo. Tremo-liranje na gosiih je lepo in umestno tam, kjer zahtevajo značaj in razvoj skiadeb ali hipno razpoloženje. Trajno uporabljanje tega »olepševalnega" sredstva učinkuje utrudljivo in škodi ravno onemu, kar zasledujemo, namreč efektu. Skladbo je motilo tudi samovoljno spreminjanje ritma, ki se je pokazalo kot manira deloma tudi pri ostalih skladbah. To so zgrešena pota, ki jih mora mlad umetnik v svojo - korist zapustiti. Z drugo besedo : Od Guliča si smemo obetati mnogo, ako pride v strogo šolo, v kateri naj se njegov glasbeni duh disciplinira. O Guliču kot skladatelju-pesniku pa moram — sodeč po njegovem melodramatičnem poskusu. .Misli v diliriju" — reči, da je glasba v nasprotju s snovjo, bolj priprostega značaja, dočim je tudi on zapade svetožalju sedanje tržaške pisateljske mladine. Čemu le tožiti in plakati, vzdihovati in omagovati? S takimi literarnimi proizvodi se vračamo nazaj, tja h Goetheju, k njegovemu nesrečnemu Werthcrju! To vse bodi povedano iz dobrih namenov, da bo koristno vsem, ki stopajo s produkti svojega uma pred javnost. Le-ta ima da sodi in bo rada spregledala zdaj to, zdaj ono pomanjkljivost, zlasti v začetkih, ampak zahteva za to svojo dobrohotno popustljivost tudi onega v večji meri, kar sem prej omenil, t. j. pripravljanja in resnosti, zraven pa dobre volje in odločnosti. V. Mirk. Popravek. Zadnja beseda v pesmi »Melodija" (.1. Samec) v 12. štev. »Njive" naj se glasi »lila" in ne: bila. ,NJIVE" Prihodnja številka 991 izide v četrtek dne 31. julija IMiIkom .Njive"! S prihodnja- številko poteče rok naročnine za prvo četrtletje. Ker smo si v svesti, da se cenjeni naročniki odzovejo našemu vabilu za nadaijno naročnino, uljudno prosimo, da nam blagovolijo s priloženimi nakaznicami poslati to zahtevajoči znesek, da zamoremo pravočasno vknjižiti, ter, da ne bomo prisiljeni (kar bi nam bilo jako žal) prenehati s pošiljatvijo vestnika. Dolžnost vsakega Slovenca je, da je naročen na naš vestnik, ki je edini na našem ozemlju. Uprnvništvo vestnika »Njiva". ----------------------------------------1 THIl - OBRTI IM V TRSTU registrovana zadruga z omejenim jamstvom ulica Sv. Frančiška Asiškega 20, II. nad. sprejema hranilne vloge od L 1 dalje. Trgovcem otvarja tekoče čekovne račune. — Posoja hranilne pušice na dom. — Rentni davek plačuje iz svojega. Daje posojila po najugodnejših pogojih na vknjižbe, na osebno poroštvo, na zastave vrednostnih listin. Uradne ure vsak dan izvzemši nedelj in praznikov od 8 do 1 V______________________________________J irsi ° Guglielmo (delu ° mm Valdirivo 23 □□□□□□□□□□ Telefon 29-78 priporoča svojo K0L0SALN0 ZALOGO italijanskih belih in črnih vin, ter pristnih dalmatinskih in domačih prve vrste. Odjemalcem na deželi priporoča poleg rečenih vin tudi najfinejši pelinkovec in žganje po konkurenčnih cenah v obširnem shlailin na Božjempolju pii Pioseliu t ' .......— . .. . -------—i Tržaška hranilnica in posojilnica registrovana zadruga z omejenim poroštvom Trst, Piazza Oberdan št. 2, I. nadstr. (v lastni hiši) vhod po glavnih stopnicah. POSOJILA DAJE na vknjižbo, na menice ter na zastave in amortizacijo za daljšo dobo po dogovoru ESKOMPTUJE TRGOVSKE MENICE. HRANILNE VLOGE sprejema od vsakega, 0®| če tudi ni ud, in jili obrestuje po «1# |0 Večje stalne vlo^e na tekoči račun po dogovoru. Rentni davek plačuje zavod sani. Vlaga se lahko po eno krono. Ima varnostno celico (safe deposits). Uradne ure : od 9 do 13. Telefon 952 Izplačuje vsak delavnik ob uradnih urah. ČEVLJARNICA JOSIP KOLENC TRST VIA COMMERCIALE ŠT. 14, I. ' izvršuje vse v njeno spadajočo stroko najsolidneje in najceneje. ulica Madonnina 15 .j Izborna domača kuhinja. Izbrana domača in ptuja vina. Cena brez konkurence. Točna postrežba. češke močnate jedi in slaščice. Za obilen obisk se .priporoča Posebnost : smilit Viktorija Ploder gostilničarka j oaoDanaDDanDnannoDoonnnoDanaDnnnnano K-« n D D a □ □ □ □ n a □ □ □ □ a □ □ a a □ □ a a □ a TELEFON 24-95 □ c □ □ □ □ D a u TELEFON 24-95 n □ □ O □ priporoča svojim odjemalcem v mestu in na deželi □ svojo zalogo prvovrstnih istrskih, italijanskih in dal- g matinskih črnih in belih vin po najnižjih cenah. Q Ima na deželi svoji podružnici pri Marku □ Žnideršiču v Sežani in pri g. Martinu Čebokin na Kozini TRST Trg Venezia ex Giuseppina, Riva Grumuia 2 a u □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□ Hko delggsko gospodarska. zadrusa v Dobravljah na Goriškem priporoča suolim cenjenim odjemalcem suojo veliko zalogo izbornih pristnih vipavskih vin po zmernih cenah Vsi in od povsod, ki prihajate v Trst : zasebniki, trgovci, župani, uradniki i. t, d. izvolite se oglasiti v moji trgovini in nakupite česar potrebujete na drobno ali na debelo. Kam pa naj bi šli drugam? Sprejmite moje srčne in domače pozdrave! Na svidenje? J. ŠTOKA-TRST ULICA MILANO ŠT. 37 (prej Molino piccolo 19) založna knjigarna, trgovina s papirjem, zaloga vseh pisarniškiških predmetov i. t. d., cigaretnih papirčkih, vseh vrst i. t. d. UuMjnnska Kreditni! banKn Podružnica v Trstu. Centrala v Ljubljani. Podružnice: Celje, Celovec, Gorica, Sarajevo, Split. Delniška glavnica : K 15,000.000 Rezervni zaklad : K 3,600.000 Obavlja vse v brv. no stroko spadajoče posle. Sprejema vloge v lirah na,hranilne knjižice proti 3 Va0/« obrb-stovanju, na žiro-račune proti 3% obrestovanju. Za na odpoved vezane vloge plača obresti po dogovoru. Izvršuje borzne naloge in daje v najem varnostne celice. Tel. št. 5-18. Blagajna je odprta od 9-13. a ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ Veletrgovina z vinom žganimi pijačami in deželnimi pridelki u ■ ■ It ■ ■ ■ ■ ■ ■ a ■ TRST - Ul. Torre bianca 22 ( TELEFONO št. 18-07 ---- . « □ KAVARNA □ UNIONE TRST, ul. XXX ottobre štv. 9 Shajališče slovenskih sodrugov Preskrbljena Je z mnogobrojnimi ... časopisi In revijami ----- □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□C JADRANSKA BANKA Delniška Slovnica K 30,000.000. Reserve K 8,500.000 CENTRALA : TRST Vin Cassa di Risparmio 5. □ Via S. Nicolò 9 3 PODRUŽNICE: Dubrovnik, Dunaj, Kotor, Ljubljana, Metkovič, Opatija, Split, Šibenik, Zadar. -- EKSPOS1TURA: Kranj Obavljo use u bančno stroko spadajoče posle SPREJEMA VLOGE na hranilne knjižice proti S^jo letnim obrestim v bancogiro-prometu proti 3% letnim obrestim. Na odpoved navezane zneske sprejema po najugodnejših pogojih, ki se imajo pogoditi od slučaja do slučaja Daje v najem varnostne niellale (Safes Denosites) Blagajna posluje od 9 do 13 □ □ □ n □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□D □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□D