398 Poročila in ocene 1.19 Objavljena recenzija, prikaz knjige, kritika Dr. Tone Smolej. Slovenska književnost in visoka šola. Gradec, Dunaj, Praga, Krakov, Ljubljana (1839–1943). Ljubljana: Znanstvena založba Filo- zofske fakultete Univerze v Ljubljani. 2020. 232 str. V skladu z nadaljevanjem podobnih raziskav, opravljenih v zadnjem dese- tletju, se tudi pričujoča monografija Toneta Smoleja, literarnega zgodovinarja in rednega profesorja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, posveča študijski in širši intelektualni poti (kasnejših) slovenskih literatov, jezikoslovcev in drugih humanističnih izo- bražencev. Monografija zajema okvirno stoletno obdobje od sredine 19. stoletja do druge svetovne vojne, to je čas, ki so ga med drugim odločilno zaznamovala prizadevanja za uveljavljanje slovenskega jezika in kulture v akademskem življe- nju in javnem prostoru nasploh. Drugače kakor Smolejeve prejšnje objave se to delo prvenstveno posveča graškemu, krakovskemu, praškemu in ljubljanskemu univerzitetnemu okolju, ki ga je povezovala sorodna kulturna podstat (nekdanje) skupne avstrijske države, manj pozornosti pa je namenjene dunajski univerzi, s katero se je v različnih kontekstih že ukvarjalo več slovenskih avtorjev. Monogra- fija tako slovensko humanistiko bogati z bolj uravnoteženim prikazom študijskih poti slovenskih kulturnih ustvarjalcev v za narod prelomni dobi ter pojasnjuje značilnosti znanstvenega, literarnega in družbenopolitičnega delovanja izbra- nih osebnosti (npr. Fran Ilešič, Srečko Kosovel, Anton Podbevšek, Ivan Pregelj, Anton Vodnik) v nadaljnjih desetletjih, ko je bilo obdobje, ki so ga preživeli na univerzi, že preteklost. Z vidika statusnega ovrednotenja in umeščenosti v sodob- no slovensko znanost je pohvalno dejstvo, da je knjiga nastala kot glavni rezultat raziskovalnega projekta Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov v avstro-ogrski monarhiji (1872–1918), ki ga je med letoma 2016 in 2018 financirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Večji del monografije, ki ga je mogoče razumeti tudi kot dopolnitev avtor- jeve knjige o slovenskih študentih na Dunaju z naslovom Kaj večega poskusiti in postati. Slovenski pisatelji dunajski študentje (1850–1926) (2015), je posvečen slovenskim pisateljem v vlogi študentov na praški in graški univerzi. Prav na slednji so posebej vidno pripravljali doktorske disertacije s področja slovenske književnosti, in ker so bili v Gradcu med profesorji slovanskega jezikoslovja in književnosti tudi Slovenci, so bile te disertacije zelo natančne. Še več, na graški filozofski fakulteti je bil leta 1881 spisan prvi doktorat v slovenskem jeziku avtor- ja Lovra Požarja (1855–1946), katerega naslov je Razvoj pesniškega slovstva pri Slovencih. Na tej podlagi ne preseneča podatek, da je del predavanj na graški sla- 399Poročila in ocene vistiki že potekal v slovenskem jeziku, zato so v obravnavani monografiji prvič pred- stavljena literarna predavanja znamenitega filologa Rajka Nahtigala (1877–1956) v slo- venščini, ki je sicer vrhunec svoje kariere dosegel med obema svetovnima vojnama na novoustanovljeni (1919) ljubljanski univerzi. Namen monografije je po avtorjevih bese- dah dvojen: predstaviti slovenske literate in druge kulturne ustvarjalce, ki so študirali na univerzah v avstro-ogrski monarhiji in Kra- ljevini Jugoslaviji, hkrati pa ponazoriti, da se je na takratnih visokih šolah – kljub svoji vsaj navidezni obrobnosti – vendarle predavala in proučevala tudi slovenska književnost. V monografiji so v obsežni prilogi objavljeni seznami predmetov, ki so jih slovenski štu- dentje vpisovali na Dunaju, v Gradcu, Pragi in Ljubljani. V nekaterih primerih je bila rekonstrukcija njihovega študija posebej zahtevna. Ferdo Kozak (1894–1957) je denimo pričel študirati na Dunaju, se nato prepisal v Zagreb, večino študija pa je opravil v Pragi in po doktoratu vpisal še dva semestra v Ljubljani. Na podlagi Smolejeve raziskave je tako zbrano in pojasnje- no gradivo o študiju dvainosemdesetih slovenskih kulturnikov, med njimi dveh pisateljic, ki so obiskovali omenjene univerze. Monografija ne želi biti monumentalna študija, temveč je zasnovana kot vsebinsko zgoščeno, pregledno in za različne profile humanističnih strokovnja- kov koristno delo. Odlikuje ga dosledna zgodovinopisna metodologija, saj avtor zaključeno celoto oblikuje tako iz nujno potrebne faktografske podlage kakor tudi pronicljivega pojasnjevanja kulturnozgodovinskega konteksta, pri čemer uporablja arhivske vire, objavljeno znanstveno literaturo in spominske pripovedi v obravnavano dogajanje vpetih oseb. Monografiji dodatno nazornost in upo- rabnost podeljujeta seznam vpisanih študijskih obveznosti izbranih študentov pri posameznem profesorju in seznam ohranjenih doktorskih disertacij s kra- jem njihove hrambe. Omenjeno delo je posebej dragoceno z vidika kontinuitete oziroma dopolnjevanja raziskav istega avtorja, ki se je v sodobnem slovenskem akademskem okolju uveljavil kot edinstven proučevalec slovenskih literatov kot študentov na univerzah avstro-ogrske monarhije. V tem pogledu je tudi obravnavana Smolejeva monografija velik dosežek na področju srednjeevropske intelektualne zgodovine in zgodovine visokega šolstva ter tako presega običajni domet literarnih ved. Na tak način deluje kot spodbuda za več nadaljnjih pre- glednih študij o vlogi visokega šolstva pri oblikovanju kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem in v sosednjih deželah. dr. Simon Malmenvall Slovenska književnost in visoka šola (ff.uni-lj.si).