Razkošje pripovednega stavka
Jože Hudeček:   Moje hiše; Založba Nova revija, Ljubljana 2000
Avtor, kije v devetdesetih letih minulega stoletja presenetil, in to tako, da je presenečenje ohranjal menda z vsakim novim delom, je Jože Hudeček, znan zlasti kot kulturni komentator na TVS. Ibrej, menda ni prozaista, ki bi v domačo javnost v tem času prinesel tolikšno posebnost, in če tvegam že na začetku, toliko moderne klasike in obenem toliko novosti, ki jih sedanja prozna produkcija v glavnem ne artikulira. Seveda bi trditev bilo treba utemeljiti z obravnavo njegovih doslej izšlih (menda petero) del, toda
Sodobnost 2001 I 170
Avtorji  in  knjige
v tem zapisu naj to poskusim na podlagi zadnjega dela, Moje hiše. To je Hudečkova najbrž najobsežnejša knjiga doslej (370 strani) - sodeč tudi po spremni besedi, ki jo je prispeval Kajetan Kovic. Besedila, ki so zbrana v njej, kažejo pisca kot izredno doslednega pri svojem pisateljskem zrenju na ljudi in njihovo okolico ter pri svoji literarni pisavi, ki je skoraj vedno na visoki stopnji ustvarjalne zbranosti. Nič banalnega, nič eksperimentalnega, nič formalističnega in na videz "prelomnega", kar tako rada "opazi" po aktualizmih hlastajoča javnost, ni v njej; zato pa veliko tistega, kar zmore le občutljiv in obenem izraznoartisti-čno sposoben pisec.
Besedila v Hišah so uglašena na nenavadno temo, na zgodbe o hišah, v katerih je pripovedovalec bodisi živel ali jih videval in obiskoval kot posebno zanimive zgradbe - in to vsakokrat v povezavi z njihovimi stanovalci. Pristop do teme pa vendarle ni enovit, saj bi besedila bilo moč razdeliti na dva neenaka tipa: v prvem, obsežnejšem, napisanem v prvi osebi, so stvarni, realistični, psihološko analitični opisi glavnih oseb in prostorov z njihovimi interjerji, v drugem, manj zajetnem, pa se realizmu v tretjeoseb-ni pripovedi pridružuje nekakšna skrivnostna, usodovska dimenzija dogajanja, ki kot daje iz malo drugačne "šole" dojemanja kakor pa ona iz prvega tipa. Obe se na koncu, kot se zdi, iztekata v pripovedni tok, ki z realistične prehaja na razvidno iracionalno raven.
Tak zaključek se ne zdi nenaraven ... Izvira iz prvega tipa, na videz zgolj stvarnih slik življenja, kjer so
iracionalne sestavine v tekstih (K brvi št. 1, Hiša iz tridesetih let, Za progo, Plavčev grad) komaj zaznavne ali celo "odsotne", v prvem planu pa je razkošna meditacija o vnanjih podobah objektov, v kateri sta prišli do izraza Hudečkova likovna percepcija, obogatena z literarnim (pesniškim) doživljajem, ter razplasteno podajanje notranjega, čustvenega življenja nastopajočih likov. Vendar se v vsem jezikovnem tkivu vedno znova kot do kraja obrobne ali naključne pojavljajo pripombe, ki pripadajo nadstvarnemu redu sveta, izvirajo pa iz krščanskega izročila; pisec jih uporablja kot "mašila" ali metaforične ilustracije svoje izreke - a v resnici niso samo to, ob drugem pričajo o kulturni tradiciji, iz katere je izšel in ki ga v marsičem še navdihuje. Ko se potlej pisava skozi obe zgodbi omenjenega drugega tipa
Sodobnost 2001 1171
Avtorji  in  knjige
Avtorji  in  knjige
(Na Starem trgu, Na Svečarjevini) prelije v sklepno besedilo Jeruzalem pod hribom, je jasno, da se je to zgodilo utemeljeno; sestavni del Hiš je tudi njihova iracionalna nadstavba, ki jo živijo, bolje, nosijo v sebi njihovi ljudje.
Seveda pa ta miselni lok pričujoče knjige ni že tisto nenavadno, ki jo dela tako posebno. To je ob drugem način, s katerim gaje pisec realiziral, se pravi, modeliral svojo vizijo realnosti. Kot posebno jo dela njegova večidel zelo bogata fraza, ki čustvena stanja, razpoloženja, misli, pa tudi okolje, predmete ... osvetljuje s spoznanji in prispodobami, vpričo katerih je pred bralcem nenavadno živa in pestra - mestoma spominja na pro-ustovski postopek iskanja najvišje estetske forme pisanja. Kajti stavčne periode so pogosto izredno elegantne, stkane kot komplicirana čipka, pre-tisnjena z vedno novimi vzorci metafor in ritmičnim valovanjem besed. Stavki te vrste, četudi se to sliši malce patetično, vsak hip nagrajujejo bralca, da se mu - ne tako kot kakšnemu poklicnemu knjigoljubcu (kritiku) -ni treba mukoma prebijati skozi strani dolgih jezikovnih klišejev, upajoč, da ga bo vsaj na koncu čakalo presenečenje, pa ga največkrat ne: v Hišah so zasede presenečenj gosto posejane in posrečene.
No, je pa tu še druga odločilna posebnost, namreč vsebinska stran zgodb, ki po mojem zlasti v prvih štirih ah petih in zadnji prinaša mestoma pretresljive izkušnje in človeške usode v času, ki so ga določali predvojni, medvojni in povojni dogodki v okolju, ki ga je prvi tematiziral Hudeček, to pa je jugozahodno   predmestje   Ljubljane
(deloma tudi Pulj) s tamkajšnjimi upanj in pričakovanj oropanimi prebivalci. Sicer se med njimi ne dogajajo velike tragedije; njihovih dejanj ne ženejo velike zgodovinske ideje ali velike strasti, zato do velikih spopadov ne more priti. Zgodovina je v ozadju ... Pred nami so ljudje, ki nanjo nimajo vpliva, pisec jih prikazuje v njihovem vsakdanjiku, bolj ali manj napornem reševanju vsakršnih težav in zapletov, od erotičnih, eksistenčnih do karier-nih, še najmanj političnih. Kar pa zadeva prvoosebnega pripovedovalca, ki je "oblikoval" prej omenjeni prvi tip pripovedi in je v teh zgodbah hkrati eden glavnih likov: ni le iskalec časa, ampak še zlasti prostora, svet pa se mu prikazuje zdaj kot časopis, zdaj kot knjiga, ki ju le "bere". A vse to so že značilnosti, katerih obravnava za ta zapis ni neogibno potrebna; v njem gre le za to, da se še enkrat opozori na delo, ki je prehitro šlo mimo javnosti, čeprav v svoji klasični artikulaciji prinaša večjo novost, kot je videti na prvi pogled; pri nas pač neredke resnična prozna pisava malo zanima, posebno če vsebuje več globine kot formalnih, tehnoloških površnosti, katerih skoraj nihče javno ne premisli.
Ne trdim, da so ravno vsa besedila v Hišah na tisti zavidljivi ravni, o kateri je bil tu govor. A kot celota je to knjiga, ki se jo bere z užitkom; bralec živi že od njene fraze, ki je večinoma mojstrsko razvejena in jezikovno polna. V njej se zrcali težavna in slikovita resničnost, a tudi iskri njen nad-svet, bodisi v metaforah "nebesnih šir-jav" ali božične legende.
Jože Horvat
Sodobnost 2001 I 172