119
Jubileji
PROF. DR. SCI. ZORA KONJAJEV,
DR. MED. – OSEMDESETLETNICA
Borut Bratanič
Prof. dr. Zora Konjajev, dr. med., pediatrinja, neonatologinja,
je bila rojena na Ptuju decembra leta 1921. Po maturi na klasič-
ni gimnaziji je študirala medicino v Ljubljani. Med drugo sve-
tovno vojno je kot študentka medicine sodelovala v OF, bila
zaradi tega zaprta in kasneje kot mlada mati odšla v partizane.
Tam je sodelovala pri delu v partizanski bolnišnici v Kanižari-
ci. Po osvoboditvi je nadaljevala študij medicine in v Beogra-
du diplomirala leta 1948. Čeprav je bila njena prva strokovna
želja delo v ginekologiji in porodništvu, je leta 1954 v Zagrebu
opravila specialistični izpit iz pediatrije.
Istega leta je v Ljubljani organizirala in od tedaj tudi vodila
prvi regionalni Center za nedonošenčke v Jugoslaviji. Center
je opremil UNICEF. V njem je uvajala za tedanji čas napredna
načela oskrbe nedonošenčkov, kot je aseptična tehnika nege,
ki je do tedaj pri nas še niso izvajali. Poleg neonatologije se je
pionirsko posvetila hospitalni higieni, ki jo je posredovala
porodnišnicam in oddelkom za nego novorojencev. V Cen-
tru so za boljše kasnejše sožitje načrtno gojili vzdrževanje
stikov staršev z nedonošenčki, kar so kasneje uvedli tudi v
porodnišnice.
Spoznavanje različnih oblik zdravstvenega varstva matere in
otroka ter perinatologije v zahodnih in vzhodnih državah ji je
odprlo poglede na številne probleme perinatologije. Kot vod-
ja perinatalne službe je doktrinarno in organizacijsko prispe-
vala k poenotenju preprečevanja hude zlatenice novorojen-
cev v Sloveniji in dosegla izkoreninjenje poškodb možganov
s posledično hudo invalidnostjo zaradi zlatenice.
Raziskovala je različne bolezni novorojencev in spremljala
njihov kasnejši razvoj. V 60. letih so bile izziv za raziskovalno
delo hude okužbe novorojencev. Postnatalne okužbe je raz-
iskovala v delu »Nefiziološke kontaminacije novorojencev,
predvsem s stafilokokom«. To delo je še dodatno utrdilo
prepričanje o nujnosti dosledne hospitalne higiene v naših
bolnišnicah.
Kasneje je 12-letno raziskovalno delo posvetila intrauterinim
okužbam, ki lahko povzročijo smrt ali hudo poškodujejo plod,
pri preživelih otrocih pa so posledice invalidnost, hude te-
lesne napake in duševna zaostalost.
Pri raziskovanju etioloških dejavnikov hude zlatenice je s
preprosto laboratorijsko preiskovalno metodo, ki jo je modi-
ficirala, ugotovila, da je pri zlateničnih novorojencih pogosta
okužba s citomegalovirusom že pred rojstvom. Med raziska-
vo je odkrila mnoga tedaj nova dejstva. Delo je bilo odmevno
tako doma kot v tujini. Vodja mikrobiološkega inštituta v
St.Gallenu v Švici dr. U. Krech jo je povabil k sodelovanju pri
eni od najobsežnejših svetovnih raziskav o različnih po-
vzročiteljih intrauterinih okužb. Virološki, serološki in imu-
nološki rezultati raziskav so potrdili njena obsežna klinična
opazovanja in ugotovitev, da je v Sloveniji najpogostejša okuž-
ba plodov s citomegalovirusom. Potrdili so tudi, da je modifi-
cirana eksfoliativna citologija dovolj zanesljiva preiskovalna
metoda. Doktorsko tezo o izsledkih iz večletnih raziskav je
leta 1974 na Medicinski fakulteti v Ljubljani uspešno zagovar-
jala v disertaciji z naslovom »Izvirni izsledki o intrauterini
okužbi s citomegalovirusom«.
S strokovnimi in znanstvenoraziskovalnimi prispevki je sode-
lovala na številnih seminarjih in kongresih doma in v tujini.
Pogosto je predavala in moderirala neonatalne teme.
Leta 1980 je bila izvoljena za redno profesorico pri Katedri za
pediatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Več let je bila
članica fakultetnega sveta Medicinske fakultete v Ljubljani, čla-
nica komisij za doktorske disertacije in komisij za specialistič-
ne izpite. Bila je mentorica doktorantom in študentom pri raz-
iskovalnih nalogah. Predavala je na dodiplomskem študiju me-
dicine, na podiplomskih tečajih, stalnem strokovnem izpo-
polnjevanju – »Derčevih dnevih« in na Plečnikovih memorial-
nih sestankih. Sodelovala je v komisiji za medicinske in bio-
tehnične vede sklada B.Kidriča v Republiški komisiji za ugo-
tavljanje smrtnosti novorojencev. Bila je prva predsednica Ko-
misije za hospitalno higieno Kliničnega centra v Ljubljani ter
članica številnih drugih strokovnih komisij.
Predsedovala je Pediatrični sekciji Slovenskega zdravniškega
društva (SZD), bila je podpredsednica Raziskovalnega društ-
va za zgodovino zdravstvene kulture, aktivna članica Združe-
nja jugoslovanskih pediatrov in Združenja jugoslovanskih pe-
rinatologov ter več strokovnih sekcij SZD.
Njena publicistična dejavnost obsega več kot 120 enot in dva
TV filma. Za zdravstvenoprosvetne namene mladih staršev je
napisala tri knjižice. Leta 1999 je napisala knjigo spominov na
akademika dr. Franca Novaka-Luko »Zvestoba Hipokratu«, ki
je izšla v zbirki »Znameniti slovenski zdravniki«.
Prof. dr. Zora Konjajev je častna članica SZD, nosilka več di-
plom in priznanj strokovnih združenj in porodnišnic ter Zdru-
ženja za pediatrijo SZD. Za svoje bogato strokovno delo je bila
odlikovana z redom zaslug za narod III. stopnje, redom dela z
zlatim vencem ter v letu 2001 s srebrnim častnim znakom svo-
bode Republike Slovenije.
Kot vodja neonatalne službe in univerzitetna učiteljica je s
strokovnim znanjem, organizacijskimi sposobnostmi, peda-
Bila je velika zagovornica naravne prehrane in dojenja otrok.
Borila se je za uveljavitev enoletnega porodniškega dopusta,
da bi matere lahko uspešno in dolgo dojile svoje otroke.
Leta 1956 je dr. Mary Cross, strokovnjakinja Svetovne zdrav-
stvene organizacije (SZO) za nego in zdravljenje nedonošenč-
kov, po obisku pri nas predlagala, da bi Center za nedono-
šenčke v Ljubljani prevzel zadolžitve jugoslovanskega demon-
stracijskega centra. Od tedaj je Center in kasneje Oddelek za
intenzivno nego nedonošenčkov in bolnih novorojencev na
Pediatrični kliniki v Ljubljani opravljal zahtevno pedagoško
dejavnost – izobraževanje različnega medicinskega osebja iz
tedanje celotne države. V mnogih letih je prof. Konjajeva po-
sredovala strokovno znanje zdravnikom in medicinskim se-
stram iz Slovenije, drugih jugoslovanskih republik ter iz tuji-
ne. Tako je vzgojila številne neonatologe in medicinske sestre
za specialno nego in zdravstveno oskrbo nedonošenčkov in
bolnih novorojencev.
Poglobljeno znanje iz neonatologije si je pridobila kot štipen-
distka SZO v letih 1953 in 1954 v Šoli za puerikulturo Medna-
rodnega centra za otroke v Parizu, ki je bil tedaj osrednji fran-
coski center za oskrbo nedonošenčkov. Sodelovala je s pri-
znanimi neonatologi A.Minkowskim, A. Rossierjem in neona-
talnim nevrologom A.Tomasom. Izpopolnjevanje je dopolni-
la na Pediatrični kliniki v Zürichu in leta 1965 na Pediatričnih
inštitutih v Pragi in Moskvi.
ZDRAV VESTN 2002; 71: 119–32
120 ZDRAV VESTN 2002; 71
goškim delom, publicistično dejavnostjo in z obsežnim znan-
stvenoraziskovalnim delom poenotila neonatološko doktri-
no v Sloveniji. S tem je omogočila dviganje ravni medicinske
obravnave nedonošenčkov in bolnih novorojencev v Slove-
niji na evropsko raven.
Čeprav je zadnja leta v pokoju, profesorica Konjajeva redno
vzdržuje stike s pediatrično stroko in nadvse aktivno sodeluje
na naših strokovnih srečanjih ter v sekciji SZD s svojimi kolegi
upokojenimi zdravniki. Njeni učenci smo veseli, ko jo srečuje-
mo čilo in mladostno, vedno iskrivega in neuklonljivega du-
ha, ki je bil in je zanjo tako značilen vse njeno dinamično živ-
ljenje.
Zato ji iz srca želimo – še na mnoga lepa in aktivna leta!
PETER BORISOV –
OSEMDESETLETNIK
Viljem Brumec
Prof. dr. Peter Borisov, upokojeni redni profesor zgodovine
medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani, specialist gine-
kologije in porodništva, je praznoval delovno zavzet svoj vi-
soki jubilej. V desetletja trajajočem ustvarjalnem delu najde-
mo njegove zapise, znanstvene in strokovne izsledke v doma-
čih in tujih strokovnih revijah, časopisih in samostojnih publi-
kacijah, beležimo pa tudi aktivno sodelovanje na številnih do-
mačih in tujih kongresih in simpozijih.
je bil habilitiran za izrednega, l. 1985 pa za prvega rednega
profesorja zgodovine medicine. Od leta 1976 je obnavljal in
razširil dejavnosti Inštituta za zgodovino medicine Medicin-
ske fakultete v Ljubljani, bil njegov predstojnik ter v njego-
vem okviru ustanovil medicinski muzej. Na inštitutu je delo-
val do upokojitve l. 1990. Tudi po upokojitvi ne miruje.
Jubilantov bogati opus je v skopem obrisu težko predstaviti.
Je ob Ivanu Pintarju (1888–1963), prvem predavatelju zgodo-
vine medicine na Medicinski fakulteti in ustanovitelju Inštitu-
ta za zgodovino medicine, najpomembnejši zgodovinar me-
dicine, zlasti strokovnjak za razvoj porodništva in ginekologi-
je. Njegove samostojne publikacije so pomemben prispevek
k raziskavam slovenske kulturne zgodovine. V njih izrisuje
podobe mož in žena, njihova dejanja in prizadevanja ter insti-
tucije, ki so izoblikovale plemenito izročilo slovenskega zdrav-
stva in zdravništva, njihova prizadevanja za zdravje, diagnosti-
ko, prevencijo in socialno vpetost bolezni in bolnika. Doslej
je samostojno objavil: Od ranocelništva do začetkov znanstve-
ne kirurgije na Slovenskem (1977), Pregled razvoja medicin-
ske miselnosti in odkritij, 1. in 2. del (1980), Zgodovina medi-
cine (1985), Kratek pregled zgodovine stomatologije (1986),
Univerzitetni klinični center v Ljubljani, njegov nastanek in
razvoj (1986), Uvod v zgodovino stomatologije (1990), Gine-
kologija na Slovenskem od nastanka do 80. let 20. stoletja
(1995).
Kot avtor je sodeloval od l.1978 pri sestavljanju Medicinskega
terminološkega slovarja, od 1. 1977 sodeluje pri pisanju me-
dikohistoričnih člankov za Enciklopedijo Slovenije in je od
leta 1980 član uredniškega odbora za medicino, od l. 1979 je
pisal za Enciklopedijo Jugoslavije, sodeloval je pri Slovenskem
biografskem leksikonu (12., 13., 14. zvezek). Sicer pa je objav-
ljal v številnih domačih in tujih strokovnih revijah, časopisih
in zbornikih (Zdravstveni/Zdravniški vestnik, Medicinski raz-
gledi, Farmacevtski vestnik, Liječniški vjesnik, Acta Chirurgica
Iugoslavica, Acta historica med. stom. pharm. vet., Zbornik za
zgodovino naravoslovja in tehnike, Zgodovinski časopis, ISIS,
Wiener medizinische Wochenschrift in še bi lahko našteli).
Od leta 1977 je aktivno sodeloval na vsakoletnih kongresih in
znanstvenih sestankih Zveze društev za zgodovino zdravstve-
ne kulture Jugoslavije, na kongresu Deutsche Gesellschaft für
Geschichte der Medizin, Naturwissenschaft und Technik v Co-
burgu (1978), na Kongresu zdravstvene kulture podunavskih
zemalja v Novem Sadu (1975), 1985 na Congresso nazionale
della societa Italiana di storia della medicina v Padovi, na Pin-
tarjevih dnevih in v Zborniku referatov ob 50-letnici Inštituta
za zgodovino medicine in 100-letnici bolnišnice na Zaloški
cesti v Ljubljani (1995) itn.
Leta 1982 je bil odlikovan z redom dela z zlatim vencem, 1999
pa je prejel priznanje Združenja ginekologov in porodničar-
jev Slovenije.
Jubilant je ohranil do danes svojo vitalnost, ki ga krepi ljube-
zen do vsega lepega, glasbe, literature in likovne umetnosti.
Iskreno mu čestitamo in mu želimo, da bi svoje izjemno ust-
varjalno delo prav uspešno nadaljeval tudi še v mnogih pri-
hodnjih letih.
PRIM. DR. VELIMIR VULIKIĆ,
DR. STOM. – SEDEMDESETLETNIK
Franc Štolfa
Po rodu Črnogorec se je rodil v Peći na Kosovu 9. aprila
1931. Vpisal se je v vojaško šolo v Beogradu. Ko se je šola
preselila v Šentvid pri Ljubljani, se je z njo preselil tudi Veljko.
Živi v Domžalah, kjer si je ustvaril družino. Z njemu svojsko
Rojen je bil 27. 11. 1921 v Ljubljani, kjer se je kot srednješolec
februarja 1942 vključil v narodnoosvobodilno vojno. Istega
leta je bil deportiran v koncentracijski taborišči Gonars in ka-
sneje v Monigo di Treviso. S presledki je bil v okupatorjevih
zaporih do l. 1945. Medicino je študiral v Ljubljani. Med študi-
jem ga je ponovno hudo udarila usoda: med l. 1952–54 je bil
zapornik na Golem otoku, čeprav ni bil član komunistične
partije, le sin ruskih emigrantov. Brezčutni uničevalni stroj ga
ni pogubil in uklonil, ostal je visoko moralen, pogumen in
pokončen. Leta 1954 je diplomiral in nato služboval kot zdrav-
nik splošne medicine v Ivančni Gorici. Leta 1961 se je v Ljub-
ljani specializiral iz ginekologije in porodništva. Kot gineko-
log je sprva služboval na kliniki za ženske bolezni in poro-
dništvo v Ljubljani, na ginekoloških oddelkih v Murski Soboti
in v Mariboru, l. 1962 pa je bil imenovan za vodjo dispanzerja
za ženske Zdravstvenega doma Ljubljana Vič.
Leta 1974 je dosegel naslov (prvega) doktorja znanosti iz zgo-
dovine medicine z disertacijo »Oris razvoja kirurgije na Slo-
venskem do začetka 20. stoletja in njen prispevek k razvoju
slovenske znanstvene medicine«. Naslednje leto si je pridobil
habilitacijo za naziv docenta za zgodovino medicine, l. 1980