voljstva. V takih trenutkih postanem romantik, 2ato mi družba neboglasnice ustvarja občutek popolnosti tega trenutka. Pogledi naokoli so prelepi. Streljaj od tod potekajo procesije k Simbolu, jaz pa sem v nekem drugem svetu In času. Ura na zapestju me neprijetno gnjavi In me molče spodbuja na pot. Po krajšem premisleku in opazovanju južnega grebena se odločim za sestop v tej smeri. Uganka končnega Izstopa se bo razkrila na koncu, ker se celotna gora, gledana s tlorisa, zvija kot kifeljc. Preskakovanje mizastega južnega grebena je nepričakovano lahka zabava, le končna zanka se rni kar naprej skriva za vogalom. Res se mi ne ljubi vračati nazaj na vrh, če seveda ne bo zares potrebno. Škrbtna v grebenu postavi pot spet rahlo pokonci, nekaj metrov navzgor, potem pa je razočaranje, ko pogled brez slehernega odpora pade na spodnja melišča. Desna stran pa je sploh 'nagravžna'.
LAHKA GORENJSKA KOMARČA
Obrnem se v smer častnega umika, ko me ustavi pogled na neverjetno lahko rešitev; kakor da bi Titan s svojim velikanskim nožem potegnil zarezo od vrha grebena do sipkih melišč na dnu. Videti je kakor tobogan z ravnimi robovi, globok dober meter in narejen po meri človeka, ki ga najde. Kar z obrazom naprej se spuščam, neverjetno lahka je ta gorenjska komarča (lestev), niti druge stopnje ne presega, ki pelje preko sicer precej divje stene. Če se mi zahoče razgleda ali počitka, se enostavno posedem. Ta gvišna noga, kakor jo je nekoč imenoval Joža, se elegantno zagozdi v dno. Ko stojim na drobirju, se s hvaležnim pogledom ozrem navzgor. Ker je vtis današnjega dne popoln, se odločim zavrnitev na Laz, da ga prej ne pokvarim s kakšnim nepotrebnim tavanjem okoli neštetih vrtač v okolici. Elegantna soteska, prepredena s pajčevino gamsjih stezic, me mimogrede pahne na pot s Hribaric proti Lazu. S prevala do planine se spustim kar v teku, zaželim si spet svoje družbe, ki poseda pri novem napajalniku nad stanovi. Skupaj s hladnim potokom odžuborim veselo kitico pove-ličanju današnjega dne. Na obrazih nasmehi, niti malo mi ne zavidajo, ker jim je že sam Debeli vrh nudil tisti lepi občutek zavedanja in obstoja. Medtem je minilo že več kot leto dni. Sedeli srno pred sijočim platnom in se vračali v fužinske hribe. Milina me je prevzela, ko je sobo preplavila modrina, ki jo je z vrha Škednjovca ukradel barvni film. Majhna triglavska nebo-glasnica, Eritrichlum nanum — pa tako velik retrovizorspominovl
ŽIVLJENJSKI POTI, ZA KRATEK CAS ZDRUŽENI IN SPET LOČENI _
NA OTOČKU MED DVEMA SVETOVOMA
HELENA GIACOMELLI
Bliže ko prihajata dolini, počasneje brodijo noge po mehkem listju jeseni. Zastaja korak, steza neustavljivo beži navzdol, presiha studenec žuborečih besed. Za hip zazeva boleča praznina v potešenem hrepenenju, v zadnjem drgetu dneva se gora, komaj še resnična, odmika v večerni mrak. Gozd postaja vse redkejši. Skozenj se zableščljo beli zidovi hiš, rdeče strehe. Vas, kjer sta z jutrom začela skupno pot na goro. Ko je zdaj dež, zdaj droben sneg škrebljal po napetem dežniku In je spodrsavalo na razmočenih koreninah v gozdu, na spolzkih skalah, na katerih so tisočeri podplati pustili umazano rjave sledi. Ko vaju je povezovala ista norost volje po hoji tja gor, da se v istem pojočem vetru, v enaki rdečici mraza na licih razpusti večni nemir doline. Da se v dotiku samosvojih besed zrahljajo vozli tesnobe. Ko neenakih korakov stopata v iste stopinje, drug za drugim, po stezi grebena, med lesketajočimi se kot solzice drobnimi ledenimi kristali na rumenih bilkah nepokošene trave in pobeljenimi borovci v strmali. Ko vztrepeta pogled, se spusti misel ob razdrapanih prepadnih stenah, ki jim plazeča se megla spodjeda globino Ko ista vznemirljiva pesem samotnega ptiča zaniha napete strune vajinega razpoloženja, da umolknejo besede in zadrhti tišina — se zapira krog enega popotovanja. In začenja se drugo.
V	razhajanje.
V	molku večera. Ko se ustavita na parkirišču. Vsak pred svojim avtom. Odložita nahrbtnika, si preobujeta težke, razmočene gojzarje, se preoblečeta, zapreta prtljažnika. Obstojlta na ozkem pasu asfalta Na otočku med dvema svetovoma. Še skupaj, v krogu stožčastega sija, ki je odsev čarobnosti dneva z gore. Sežeta si v roke, se zazreta v oči, » Pa spet kdaj na svidenje v gorah!" se oddaljujeta. Školjka svetlobe se zapira.
Izstopita iz čarnega kroga, ki je zdaj razpotje, otok obveznih smeri. Sedeta vsak v svoj avto. Vrata se zaloputnejo, odpeljeta se.