Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 . 1991 • 1 113 PROBLEMI ZGODOVINE V ŠOLAH 25. zborovanje slovenskih zgodovinarjev v Murski Soboti je 2. oktobra 1990 razpravljalo o pouku zgodovine. Tu objavljamo uvodne besede Darje Mihelič, glavni referat Petra Vodopivca, ki ga je zborovanje sprejelo kot vodilo za nadaljnje delo, in koreferat Prvenke Turk. D a r j a M i h e l i č UVODNA BESEDA V RAZGOVOR O NOVIH VSEBINAH POUKA ZGODOVINE Potreba, da bi se v najširšem krogu zgodovinarjev pogovarjali o novih smotrih in vsebinah pouka zgodovine v šolah, ni povsem nova; v sedanjem tre­ nutku pa jo procesi družbenih in političnih sprememb tako v svetovnem kot v ožjem domačem okviru potiskajo še izraziteje v ospredje. Manjše število stro­ kovnjakov — med njimi sta bila posebej prizadevna profesorja Bogo Grafen- auer in Peter Vodopivec — se je tem vprašanjem posvečalo zlasti v sedem­ desetih letih ob tedanji reformi šolskega sistema. Ze tedaj so se izoblikovala nekatera povsem nova izhodišča šolske zgodovine. Na simpoziju o pouku zgo­ dovine v Banja Luki je 1978 prof. Bogo Grafenauer v uvodnem referatu pred­ stavil spremembe, ki jih je reforma srednje šole terjala od predmeta zgodovina. Predočil je nov značaj, cilje in bistvene novosti v učni snovi, ki so kljub spre­ menjenemu obsegu predmeta v srednji šoli obetali korenito kakovostno izbolj­ šanje zgodovinskega pouka. Njegova izhodišča do danes tudi teoretično niso bila presežena. Nekatere misli iz referata nameravam tu ponoviti, ker so šle mimo nas preveč neopaženo (povzemam jih po članku: B. Grafenauer, Zgodo­ vina v usmerjenem izobraževanju, Naši razgledi 13. 10. 1978, str. 545—546): Srednješolski pouk zgodovine naj bi dijaka usposobil za razumevanje so­ dobnega sveta in za samostojno, kritično presojo dogodkov, procesov in struk­ tur našega časa; K temu dodajmo še znano dejstvo, da je zgodovina bistvena za vzgojo in za splošno izobrazbo, da nas realistično seznanja z našo narodno identiteto in s tem omogoča, da znamo razumeti in ceniti same sebe brez lažnih mitov o naši preteklosti. Kljub tem nalogam, ki dajejo zgodovini v šoli nepo­ grešljiv pomen, pa smo venomer priča pojavu, da ta predmet predstavljamo sramežljivo skromno in se zanj ne znamo prav potegniti. Dejstvo je, da je zgo­ dovina pogosto tarča napadov prav humanistov (npr. slavistov), da o nerazu­ mevanju večine drugih strok zanjo sploh ne govorim. To je rezultat dolgo­ letnega načrtnega krnjenja družbenega ugleda pedagogov na vseh stopnjah, dolgoletne negativne selekcije učiteljskega kadra, a tudi — roko na srce — ne- zanimivosti in zastarelih konceptov šolske zgodovine, ki se je nove misli ne primejo. Omenjeni referat je predočil tudi novo ponudbo zgodovinarjev za organi- гасцо in vsebinsko prenovo pouka zgodovine. Osnovni misli sta bili: težišče zgodovine naj preide na zgodovino sveta; analiza dogodkov in naše zgodovine bi se naj obravnavala predvsem tedaj, kadar ti pomenijo bistveni del obče zgo­ dovine, oziroma kadar predstavljajo vzorec za tipične zgodovinske procese. Zgodovinski pouk naj ne temelji več na posredovanju politične zgodovine, ampak celotne zgodovine človekovega bivanja v prostoru. Referat je okvirno predstavil tudi vrsto tem, ki bi se jim naj predmet posebej posvečal, in sicer od predstavitve podobe sveta, ki je bil znan v posameznih razdobjih, prek težišč populacije v različnih časih, razmerja med razvitim in nerazvitim svetom, go- 114 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 1 spodarsko-družbene razdelitve sveta, integracijskih dejavnikov v človeški druž­ bi, povezovanja človeške družbe, do razrednih bojev in političnih sistemov. Zahtevne teme, ki bi jim pravzaprav morali podrediti tudi fakultetni pouk! Predlog je vseboval tudi periodizacijsko shemo, po kateri naj bi se pouk ravnal. Nove misli o srednješolski zgodovini so vzbudile razmeroma skromen od­ mev pri tistih, katerih delo so zadevale — s tem menim tako na učitelje zgodo­ vine kot na uradne diktatorje reforme šolskega sistema. Seveda niso bile ni­ kdar uresničene, in niso niti slučajno prodrle v šolske učbenike. Zgodovinske vsebine v šoli so torej ostale v bistvu nespremenjene in za povprečnega dijaka, žal, tudi nezanimive in odbijajoče. Namesto da bi vzgajal v razumevanje so­ dobnega sveta, je bil zgodovinski pouk pogosto celo v nasprotju s tem, kar je šolarja učilo vsakdanje življenje. Tu imam v mislih vrsto ideologiziranj in mi­ tičnih predstavitev naše preteklosti, ki jih je sedanjost postavljala na laž, črno- belih subjektivnih resnic, pa tudi prepogosto sociološko navlako, ki ni nikogar pritegnila, še več, delovala je odbijajoče, da ne rečem nevzgojno. Pri tem ne mislim le na interpretacije polpreteklih dogodkov oziroma sodobne zgodovine, čeprav so prav pri njej ta vprašanja najbolj pereča. Dijak verjetno dandanes doživlja nekaj podobnega, kot je doživljal dijak leta 1948 ob zloglasnem in- formbiroju, ko je belo nenadoma moralo postati črno. Kaj moremo torej storiti, da bo zgodovina res posredovala objektivno re­ snico, ki je ne bo treba popravljati? Subjektivnim sodbam nekdanjih dogodkov, ki izhajajo iz sedanjega trenutka, se bo najbrž treba odpovedati. Take so npr. presoje, da je bil nek pojav v zgodovini dober in pravilen, drug pa slab in na­ pačen. Pri tem mislim na ocene družbenih sistemov, na grdi kapitalizem in na dobri socializem. Problem bo predstavljala tudi razlaga pojma revolucija, ki je s preskokom iz kvantitete v kvaliteto doslej vedno pomenila nekaj pozitivnega. Te in tovrstne pojave in dogodke bo potrebno vnaprej podajati bistveno bolj opisno, pri čemer bo treba izhajati iz življenja vseh tedanjih ljudi. Taka zgo­ dovina bi bila lahko poučna in vzgojna, saj bi posredovala večne resnice in pokazala na večne življenjske vrednote. Prav v današnjem času pa ima zgodovina možnost, da ponovno postane priljubljena. Njena objektivizacija, prenos težišča na svet v preteklosti, nova izbira tem ji bodo to lahko omogočili. Sedanji svet in trenutek postavljata pred dijaka vrsto dilem in problemov. Zdi se, da je treba zgodovino približati dijaku tudi tako, da obravnavano temo izbiramo v sedanjem trenutku. S tem seveda ne mislim, da jo interpretiramo z današnjimi očmi. Menim le, da bi znal biti prikaz razvoja vrste vprašanj in problemov, s katerimi se soočamo danes, po­ učen, vzgojen in privlačen za učitelja in za dijaka. Problemi in strahovi, ki nas tarejo danes, pa so vprašanja vojne in miru, svetovnonazorska razdelitev sveta, naše onesnaženo okolje, ki nam streže po življenju, prenaseljenost, lakota in beda in še bi lahko naštevali.