ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 1 167 POLEMIKA / POLEMICA / POLEMIC, 167–168 POLEMIKA POLEMICA POLEMIC OPAZKE K ČLANKU BOŽA REPETA »VLOGA MILANA KUČANA V SLOVENSKI ZUNANJI POLITIKI«, ANNALES, SERIES HISTORIA ET SOCIOLOGIA, 2017, 27, 4, str. 743–754. Članek, ki je nastal v okviru – s strani države fi- nanciranega – raziskovalnega projekta Slovenski di- plomati in zunanjepolitični vidiki osamosvajanja Re- publike Slovenije, 1980–1992, vsebuje veliko napak in nejasnosti. To je posebej zaskrbljujoče, ker je to eden tistih projektov, ki leto za letom izrivajo iz razpi- sov in programov ARRS najmanj enakovredne, če ne bolj kvalificirane, vsekakor pa manj pristranske razi- skovalne projekte o osamosvajanju in državnosti Re- publike Slovenije. Razlika je v tem, da gre v primeru Boža Repeta in njegovega portretiranca za posvečena in nedotakljiva politična sporočila, drugi raziskovalci pa svoje delo predstavljajo v posameznih knjigah in člankih, vendar za svoj račun. Repe zbuja pozornost že z naslovom, saj med leto- ma 1980 in 1992 slovenska zunanja politika ni obsta- jala, če pa je obstajala, je obstajala v redkih prispev- kih iz opozicijskih vrst, pri čemer imam v mislih Novo revijo in tiste njene avtorje, ki so se že pred osamosvo- jitvijo zavzemali za samostojno državo, ki bi ustvarja- la svojo lastno zunanjo politiko iz Ljubljane, ne preko Beograda. Jugoslovanska zunanja politika je res vse- bovala nekaj diplomatov in partijskih funkcionarjev slovenskega rodu, vendar je šlo za znano in nepri- merno politiko neuvrščenosti, ki je Jugoslavijo pove- zovala z najmanj razvitimi, ideološko in vojaško huj- skaškimi državami zunaj Evrope. Repetova odločitev, da postavi svojo raziskavo o »slovenskih diplomatih« v obdobje pred slovensko državnostjo (1980–1992), je povezana s kariero portretiranca Milana Kučana, ki je večino svojega političnega (in diplomatskega?) življenja preživel v jugoslovanskem kontekstu. Repe omenja, da so Kučana predlagali za jugoslovanskega zunanjega ministra, kar bi lahko kazalo na splošno (beograjsko? ljubljansko?) percepcijo portretirančeve zunanje politike; pri čemer piše, da je šlo za mane- ver, s katerim naj bi Kučana izločili iz jugoslovanske politike. Takšen sklep je nerazumljiv, saj imenovanje za jugoslovanskega zunanjega ministra pač ne more pomeniti izločitve iz jugoslovanske politike. Repe ne pove, kdo je Kučana predlagal za zunanjega ministra in kdo je temu predlogu nasprotoval. Na začetku teh (polemičnih) opazk moram seveda povedati, da spoštujem in pozitivno ocenjujem pri- spevek nekdanjega predsednika Kučana pri osamo- svajanju Slovenije. Vendar je bil Milan Kučan – pač v skladu z zakonodajo in politično realnostjo – pred- vsem glasnik in razlagalec zunanje politike, ki jo je oblikovala vlada oz. njena koalicija, ki se je imeno- vala Demos. Repe nekoliko pretirava, ko postavlja Kučana za glavnega junaka Brionske deklaracije in začetnika slovenske diplomacije, ki se je zares začela na Brionih. Poleg Kučana je slovenska delegacija po sklepu vodstva osamosvojitve (oz. razširjenega pred- sedstva) vsebovala vsaj še tri glavne junake: člana predsedstva SFRJ Janeza Drnovška, predsednika par- lamenta Franceta Bučarja in predsednika vlade Lojze- ta Peterleta. Kučan je na pogajanjih zastopal splošno znano stališče Slovenije, da se ne mislimo odpoveda- ti političnim oz. vojaškim dosežkom, ampak da smo pred nadaljnjimi koraki pripravljeni čakati tri mesece. Pomembnejšo vlogo od Kučana je imel Drnovšek, ki se je v ozadju Brionov pogajal z Borisavom Jovićem o umiku JLA iz Slovenije. Kučan je bolj kot na Brio- nih blestel pred Brioni, na dveh sestankih z evropsko trojko v Zagrebu. Na Brionih navzoči pisec teh vrstic je k odločanju slovenske delegacije, ki se je v nekem trenutku že poslavljala od osamosvojitvenega podje- tja, prispeval spodbudno stališče, da se je mogoče o seznamu štirih pogojev – kljub prvotnemu izsiljeva- nju Hansa van den Broeka – vendar še pogajati. Nerodno napako je Repe zagrešil pri zgodbi o slo- venskem nasledstvu Osimskih sporazumov. O njih ni odločal – kot piše Repe – socialistični zunanji mini- ster v Andreottijevi vladi Gianni de Michelis, čigar mandat se je nehal 28. junija 1992, ampak diplomati v Farnesini v času menjave Vicenza Scottija z Emi- liom Colombom (28. julij – 1. avgust 1992). Italija je veljavnost Osimskih sporazumov potrdila 31. juli- ja 1992, vendar ne v parlamentu – kot napačno piše Slika 1: Brioni, 7. julija 1991. Pogovori predstavnikov s strani JLA napadene Slovenije z jugoslovanskimi in evropskimi kolegi. Za mizo sedijo od leve proti desni: Dimitrij Rupel, France Bučar, Lojze Peterle, Milan Ku- čan in Janez Drnovšek (Foto: Joco Žnidaršič, Fotodo- kumentacija: osebni arhiv Dimitrija Rupla). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 1 168 POLEMIKA / POLEMICA / POLEMIC, 167–168 Repe – ampak z izmenjavo diplomatskih not. Posto- pek je vodil naš veleposlanik Marko Kosin.1 Najresnejši problem Repetovega članka je njegova obravnava slovensko-hrvaških odnosov oz. pogajanj o državni meji. Repe navaja Kučanovo izjavo iz leta 2010, da je »skico tistega, kar je bilo kasneje vsebina in rešitev tako imenovanega sporazuma Drnovšek-Ra- čan« v Kučanovi navzočnosti leta 1996 »izrisal« Iztok Simoniti, nakar naj bi bila »skica« ležala v predalu pri Drnovšku štiri leta. Drži, da se je z vprašanji državne meje ukvarjal tudi Iztok Simoniti, vendar je njegovo ukvarjanje propadlo na sestanku med Drnovškom in Valentićem v Mariboru leta 1995. Tuđman – kot je to nekoč slikovito opisal Borut Šuklje - sploh ni že- lel rešitve problema. Po Tuđmanovi smrti je pobudo za sporazumevanje s Hrvaško dal Drnovšek, s katerim sva dolgo in resno razpravljala o različnih rešitvah, na- zadnje je prišel s pomočjo Janeza Kocijančiča signal iz Zagreba, v MZZ pa smo angažirali dr. Miha Pogačnika. O predlaganem načrtu z dimnikom in o meji ob Drago- nji sta se zadnjo noč po telefonu dogovarjala Drnovšek in Račan. Da bi do osnovnega dogovora, iz katerega bi nastal sporazum Drnovšek-Račan, prišlo med Kuča- nom in Tuđmanom, ni res. Res pa je, da sta se pisec 1 Kaže, da Božo Repe ne pozna moje knjige Železo in žamet (2017), kjer o zadevi pišem na straneh 100 in 200. teh vrstic in novi hrvaški predsednik Mesić leta 2000 na neki vožnji od slovensko-hrvaške meje do Planice strinjala, da Slovenija potrebuje teritorialni dostop do odprtega morja, Hrvaška pa mejo z Italijo (t.i. ekskla- va). Menda zato, da bi mejila na državo, ki je članica EU in Nata. V zvezi z Natom bi morali pojasniti tudi Kučanovo kritiko »vojaškega posega v Srbiji« oz. bombardiranja Beograda leta 1999. Naj poskusim sam: bombardiranje je sledilo eksodusu Albancev s Kosova in srbsko-ruske- mu spodkopavanju mirovnega procesa v Rambouilletu. Ta poseg, ki ga slovenska diplomacija v nasprotju s Ku- čanom ni kritizirala, je pripeljal do konca Miloševiće- vega režima in jugoslovanske krize. Piscu teh vrstic je bil do branja Repetovega članka neznan avtorjev oz. Roterjev podatek, da bi se bil Ku- čan (v času pred mednarodnim priznanjem?) »nekajkrat srečal s šefom Cie«. Če se je srečal v času, ko sem bil minister (to pa je bilo do leta 1993), bi to najbrž vedel, če pa mi tega niso povedali, bi bil to nekakšen škandal. Posebej me je začudilo Repetovo seštevanje obiskov, ki naj bi jih bili Kučanu »vrnili« šefi držav. Bill Clinton recimo ni vrnil obiska Kučanu, ampak Drnovšku, ki je bil v Beli hiši novembra 1998, pozneje pa še večkrat, običajno v družbi spodaj podpisanega. Neuslišani poziv osmih nekdanjih sarajevskih žu- panov leta 2005, naj Kučan postane novi predstavnik mednarodne skupnosti v BiH namesto Paddyja As- hdowna, za Repetovo zgodbo o slovenski diplomaciji ne pomeni veliko. Negativni odločitvi seveda niso bo- trovale domnevne mednarodne izkušnje portretiranca, s katerimi svoj članek poantira Repe, ampak nasprotno, pomanjkanje zaupanja mednarodne skupnosti v Kuča- nove diplomatske kompetence. Neuslišanih pobud je bilo pri Kučanu (pa še pri marsikomu, tudi pri piscu teh vrstic) še več. Kot je razvidno iz Repetovega članka, niso nikamor prišla srečanja srednjeevropskih predse- dnikov. Nezanimiva so postala, ko sta odšla Havel in Wałęsa, s katerim se Kučan ni mogel dobro razumeti. Pomemben prispevek Milana Kučana k slovenski di- plomaciji, pri katerem je bil navzoč pisec teh vrstic, pa je bil njegov sestanek s francoskim predsednikom Mit- terandom, ki ga je pomagal organizirati veliki slovenski slikar Zoran Mušič. Slovenski predsednik je prepričljivo branil slovensko politiko pri francoskem ljubitelju Sr- bov. Repe bi moral pri tem omeniti, da Mitterand Ku- čanu obiska ni nikoli »vrnil«, razložil pa bi lahko tudi, zakaj je bilo tako. Dimitrij Rupel Slika 2: ZDA, Ovalna soba, november 1998. Obisk slo- venskih predstavnikov v Beli hiši: stojijo od leve proti desni: Dimitrij Rupel, Boris Frlec, Janez Drnovšek, Wil- liam Jefferson Clinton, Madeleine Jana Korbel Albri- ght, Sandy Berger, svetovalec za nacionalno varnost (Fotodokumentacija: osebni arhiv Dimitrija Rupla).