116. številka.
(t Trstu, ▼ soboto zjutraj dne 26 septembra 1896.)
Tečaj XXI.
„BDINOBT"
Uhaja po trikrat na teden ▼ fantih is-danjih ob torkih, četrtkih in tobotah> Zjutranje izdaaje izhaja ob 6. uri zjutraj. večerno pa ob 7. ari večer. — Obojno izdanje h tane : t*. Men mesec . f. 1.—, iaven Avstrije f. 1.50 ta trt meseu. . , 3 — , , .4,50 za pol lata . . . 6 — . » , «.— u »i« leto . . . 12.— . . .18.— Naročnino J« plačevati aapre] aa oaročbe Iroz priložene naročnine se uprava nt ozira. *
Posarnićne številke se dobivajo t pm-dajalnioah tobaka v 1 rutu po S nvft. izven Trsta po % nvč.
EDINOST
OfiflaBi ne račune po tarifa t petita-, za naslov« a debelini črkami se plačuje proHtor. kolikor obsede navadnih 7r»tU. Poslana, osmrtnico in javne zahvale, domači otflp.si itd.se računajo po pojrodbi.
Vsi dopisi naj bo poAUjajo uredništvu alioa Caserma' ftt. 13. Vsalto ptomo mirt biti frankovauo, ker nefrs,nkovnna se n<! aprejamajo. Rokopisi ne vračajo.
Naročnino, reklamacijo in oglas« apie« joraa nprnvtUUvO ulica Mo!in$ pi< ■ eolo hšt. 3, al. nadut. Naročnino in oglast je plačevati loco Trst. Odprte reki««* cije «o proate poštnine.
81
ko.
„t edino B ti Ja mor".
Oficijozni nazori in resnični odnošaji.
Se enkrat se nam je povrniti danes k izvajanjem oflcijoznega .Fremdenblatta*, o katerih smo govorili že v zadnjem izdanju. Res čudno se suče svet v glavi tacega oflcijoznega čudaka. O vsem vam govori, o vsem razpravlja, gostobeseden je in včasih tudi duhovit, izboren strateg je, ki ume postavljati svoje baterije na najugodnejša mesta, a vendar, vrag ga vedi, kako je to: nikdar n e p r e p r i č a n i k o g a r. Vsi oficijozi imajo namreč to fiksno idejo, da se svet mora vrteti po zakonih, kakor so si jih ustvarili — oni v svoji glavi, ne pa tako, kakor zahtevajo vsakdanje, praktične potrebe. Tudi država bi se morala sukati in vrteti nekako nad svojimi potrebami, nad svojimi resničnimi odnošaji, etnografiškimi in politiškimi. Tako je tudi člankar v „Fremdenblattu" narisal nekak idejalen načrt — lep sicer in vabljiv, ki pa ima na sebi nesrečno hibo, da praktično ni izvedljiv. Za praktično izvršenje „Fremdenblattovega" načita trebalo bi neizogibno, da ljudje vržejo od sebe vse svoje nazore, svoja prepričanja, svoje misli in — svoje koristi. Le tedaj, ako bi se hoteli državljani — ali smemo tako reči ? — razmožiti in znebiti svojo lastnega politiškega, socijalnega in narodnega „jaz4, bilo bi mogoče tako idilično ukupno življenje do sedaj dijamentralno nasprotnih si življev.
Oglejmo si le še nekoliko ona izvajanja dunajskega oficijoza.
Mož brani grofa Badenija pred sumom, kakor da bi isti hotel osnovati poljsko-kleri-kalno-češko večino. To da je le prazno strašilo. Taka večina da ni mogoča že z ozirom na obnovljenje pogodbe z Ogerskc. Pogodbo da more obnoviti le jednotna večina!
Tu bi morali uprašati modrega oficijoza, kako si misli on to jednotno večino ? Ali jednotno v narodnem ali jednotno v politiškem pogledu ? Ob sedanjem volilnem redu ni mogoča taka jednotna večina. V narodnem pogledu bi bila mogoča le na slovanski strani, ako ne bi bil pokojni Schmerling tako zasnoval volilnih redov, kakor jih je! Od kje
PODLISTEK. Gospa Bogomila.
Spisa! Bogorod.
(Zvršetek.)
Velikim trudom posrečilo se je še le zdravniku in redarstveniku, pomiriti jo, potem je pa na zopetno vprašanje redarstvenikovo povedala to-le:
Zvečer je prišel gospod Henrik ves potrt in obupan k meni. Zahajal je večkrat sem-le. Živel je v razponi .z družino in hotel si je iskati tolažbe pri meni. A jaz sem stala na trnih, ker je tudi njegov sin Vinko bil ves zaljubljen v mene, — in on naeni tudi ni bil nevšeč. Tako sem trpela očeta in ljubila sina, toda zmirom sein se bala, da bi ne zvedel drug o razmerah druzega. V zadnjem času ni bilo dolgo gospoda Henrika pri meni, slišala sem, da je postal strasten igralec ter da se ne briga za nič druzega. Tolažilo me je to, češ, da sem se izognila nevarnosti, da bi se oče in sin srečala pi i meni. Vstrašila sem se torej, ko je prišel zvečer nenadoma k meni, tim več, ltoje moral vsako toliko priti tudi Vinko njegov sin.
Povedal mi jo, da je zgubil svoje premoženje
pa hoče dobiti modri oficijoz večino, jednotno po svojih politiških in verskih nazorih ? Kje za božjo voljo ? Iz kojih skupin hoče sestaviti tako večino ko je ni niti jedne skupine, ki bi bila vsaj med seboj jednotna po svojih politiških nazorih. Saj to je prav tisti stari znani nedostatek našega parlamentarnega življenja, vsled katerega ni možno — kakor je to po druzih konstitucijonalnih državah — da bi se stranke razvrščale po političnih nazorih. Ovira takemu razvrščanju je raznoličnost Avstrije v narodnem pogledu. Ta različnost pro-vzroča, da sede skupno po parlamentarnih skupinah ljudje najrazličniših politiških nazorov, a jedne in iste narodnosti. To kaže, da je v nas moč narodne ideje sitneja, nego pa vsi politiški oziri. Razumen politik računa vsikdar z reelnimi odnošaji in pri nas mora računati torej z narodno idejo. Drugače naši oficijozi; oni so nekako ponosni na svojo modrost, koja si zida — preži raje resnične odnošaje — svoje posebne svetove. Tako je tudi „Fremdeiiblattov* člankar našel formulo za bodočo jednotno večino: sestavni deli bodoče večine se ne a m e j o udeleževati narodnega pijanstva in morajo pahniti od sebe vse ekstremne želje.
Konservativni aristokrat mora pozabiti na svoje konservativne tradicije, liberalni aristokrat mora pozabiti, da se je kedaj boril za novodobno Šolo, liberalec naj pozabi na svojo minolost; nemški konservativec naj uduši v sebi uverjenje, da je liberalna doktrina donesla neizmernega zla nad človeštvo; slovenski konservativec naj pozabi, da ga je rodila slovenska mati in da ima do te matere svetih dolžnostij; slovenski narodnjak naj pozabi, da je kedaj prisegel zvestobo narodnim idejalom — vsi naj pozabijo na to, kar je bilo — in izvršen bode lepi načrt navihanega člankarja v „Fremdeublattu1'. Tako dobimo „jednotno večino«, koja naj potem vsprejme obnovljeno pogodbo z Ogersko in naj opravlja službo redarja zoper one, ki zahtevajo — splošno volilno pravo.
To so vara okosteneli nazori, da gorje! Nikjer je ni besede o gmotnih in intelektuelnih potrebah
v igri, vedel se je obupno in brezumno. Komaj sem se mogla obraniti njegovemu nasilstvu.
Vinko, vstopivši v sobo, ne da bi ga opazil in videvši, da sem v družbi drugega moža, je ustrelil v svoji ljubosumnosti in ubil — lastnega očeta.
Gospod Henrik se je zvrnil z divana, toda z nadčloveškimi močmi je še vstal. V tem spoznala sta se še-le oče in sin.
„Oče!"
„Vinko !tt
Začula sta se krika.
Videla sem se, kako je Vinko zbežal in gospod Henrik rujovel za njim. Kar se je potem zgodilo, ne vem, ker sem omedlela vsled strahu. Tako je pravila plesavka.
Iskali so ves dan Vinka, zvečer so zapazili, da je šel v hišo, iu tu so ga ujeli. Brez upora dal si je zvezati roke.
Ko je gospa Bogomila, vsa potrta po prejšnjih dogodkih, slišala, da so zaprli Vinka, njenega preljubljenega siua, ker je on ubil očeta, znaumila je, saj njena duša ni mogla prenašati toliko pre-tresujočih dogodkov.
Začetkom je divjala in zahtevala od vsakega človeka svojega sina, koncem koncu se je pomirila. —
posamičnih narodnosti. Oficijozni modrijan govori pač o »narodnih strastih4, katere treba dušiti, ali o narodnih potrebah, kojim treba zadovoljiti — o tem molči kakor riba.
Sploh je mož tega menenja, da strankam ni druge dolžnosti, nego da doprinašajo žrtve na svojem prepričanju v ta namen, da vlada dobi svojo „jednotno večino*. To svojo zahtevo je označil precej jasno v stavku, kjer pravi, da strankam je na svobodo dano, da se takomodirajo* temu cilju: absolutni državi !
Torej vlada, oziroma država naj ne bi kon-cedirala strankam niti za jeden las, ampak stranke se morajo jednostavno .akomodirati* teiuu, kar hoče vlada. Stranke in narodi naj jednostavno polože orožje in vrhu na kup zmetanega orožja naj prične svoje idilično življenje — jednotna večina!
Možu se menda niti ne sanja, da žive narodi svoje duševno življenje, da se narodom pretaka kri po žilah. Drugače bi res ne mogel prihajati med ljudi s takimi — najivuimi načrti.
Ali hoče grof Badeni res iskati bodoče večine — v zraku? Le bujna domišljija mora si misliti v Avstriji večino, ki ne bi poznala druge dolžnosti, nego — služiti vladi.
Ako je grof Badeni res patrijot, ako Uoče postati dobrotuik te države, sezove naj okolo sebe vse one življe, ki so prešinjeni prepričanjem, d a vAvstriji ne bode miru, dokler ne bode zadoščeno opravičenim zahtevam vseh državljanov, oziroma vseh narodnosti. Potem Še le, ko pade stena narodne nezadovoljnosti, stoječa med pojedinimi plemeni, potem se-le bodo možne pri nas večine, j e d n o t n e po p o I i t i č n i h nazorih.
Dotlej pa ostanejo vsi slični načrti, kakor-šnega nam je predstavil fFreindenblattov" Člankar, prazna domišljija brez najmanje vrednosti za praktično politično življenje.
Ta članek nam je le v potrdilo: kako različni so oficijozni nazori od — resničnih odnošajev!
Grof Badeni pa zahteva menda, da ga smatramo realnim politikom.
Sedaj živi pod streho, v majhni izbici, o tem, kar se je utegnilo še rešiti iz zaigranega premoženja njenega moža in v vsakej viharnej noči hodi na stopnice čakat moža in sina. Žalibog zaman. Ker je gospod Henrik obležal, kakor sem vam povedal, za rano, provzročeno mu sinom, ostane leta v ječi. —
Tako je dovršil Filip pripovedovati nemilo osodo, ki je zadela uesrečuo gospo Bogomilo.
Mati zna dobro vplivati na otroka in s tem dovesti otroka in družino k sreči, toda preobilna in slepa materina ljubezen utegne ne samo storiti otroka nesrečnega, temuč je lahko vzrok najvećim razporom v družini iu v človeški družbi.
Iz takih mislij vzbudila me je vstopivša debela vratarica. Ker sem videl, da mi nima Filip povedati nič več, stisnil sem mu krono v roko in odšel. —
Še marsikrat sem videl gospo Bogomilo v viharnej noči sedeti na stopnicah, toda tudi nje usmilila se je prijazna smrt, ki jo je osvobodila pretežkega duševnega trpenja, pa jo zazibala v večno živenje, na drugem svetu, kjer moli za oproščenje svojega Vinka.
DOPISI.
Iz Trsta. piv. dop.] (Ženska žen-s k e m u spolu.) Dovolite mi, da «e oglasim tudi jaz. Veseli me, da ste jeli obračati pozornost svojo tudi našemu žen^tvu ter motriti isto paznejšim očesom. Tako je prav !
Povod pa, da se oglašam danes, dal mi je članek, priobeen nedavno temu v vrli .Soči* in t .Edinosti* pod naslovom „Kukavice1*. V tem spisu je znana in opravičena tožba, kako kmaln se lei'ii slovenska dekleta jamejo sramovati svojega lepega jezika. To je resnica in — žalostna resnica. Le povdarila bi jaz rada, da to, kar štejemo v greh hribovskemu dekletu, je naravnost zločinstvo pri izobraženi gospodičini ali gospej. In Bogu bodi potoženo, da izobražene dauie naše niso mnogokrat nič boljše nego naša priprosta dekleta. P»i-prosto dekle, dojio iz priproste hiše, porodivše se i z revnih in nevednih starišev. ne more imeti pojma o tem, kaj je narodna zavest, narodni ponos, na-lodna borba. Kevici se niti ne sanja o takih stvareh.
Priprostemu dekletu, došlemu v tujino, ni nikdo ra/.lagal o krasoti našega jezika, nihče ga ni navduševal, nikjer mu ni bila prilika, da bi prišlo v dotiko % izobraženim in zavednim moškim svetom. Nikjer mu ni bila prilika za vzbujenje narodne zavesti. In tako dekle je prišlo potem med čisto tuje ljudi, kjer ne čnje sladke besede domovinske, pač pa le prepogosto zaničevanja njenega rodu. Ali je čuda, da se rako dekle odtuja svojemu rodu ? Ali je čudo, da se jame polagoma sramovati svojega jezika P
Ni čudno. Pač pa je čudno, ako se sramujejo svojega jezika gospe in gospice, ki občujejo dan na dan z rodoljubnim in zavednim moškim svetom in jim je torej dovolj prilike za spoznanje lepote našega jezika ; ki dan na dan zahajajo v družbe, kjer se nepretrgoma oznanja evangelje rodoljubja in narodnega ponosa. In kako impozantna prikazen je vendar ženska, kadar se kaže v ognju navdušenja, v plamenu ljubezni do svojega rodu in do domovine, v žaru ponosa na vse ono, kar je naše, kar znači našo slovensko stvar. Mož-rodoljub nas sili do spoštovanja, ali patrijotiško navdušenje v ženskem srcu, to iinponuje, to ogreva, to navdušuje. Poljske žene so na evropskem glasu. Lepe so res, glas o lepoti poljske žene je razširjen po vsej Evropi. Toda slava poljskega ženstva je v prvi vrsti posledica plamtečega patrijotizma — onih činov ženske požrtvovalnosti, ki je zlatimi črkami zabeležena v zgodovini naroda poljskega.
Pustite le one, ki smešijo narodno žensko, ki pode „Maričke* v kuhinjo, potiskaje jim z vso silo kuhanico v roko. Vsaka pametna ženska ve in to vem tudi jaz, kje je prva dolžuost ženi. Tej dolžnosti se tudi nikdar ne bode odtegovala pametna žena. Ali zahtevanje, da žena ne imej prav nobenega zmisla za stvari, vršeče se izven kuhinje in nekoliko oddaljeno od otroške zibelji, zahtevanje, da žena ne imej prav nikakega zmisla za plemenite svrhe, ki razvnemajo dušo nje lastnemu soprogu, zahtevanje, da ženska ne imej v duši plemenitega čuta ljubezni do svoje lastne krvi — tako zahtevanje je naravnost nečloveško. Ali ni to ganljiv prizor, ako ženska bodri moža na narodno delo ? ! Ali ni ganljiv prizor, ako ženska, liki vestalka, neti plemeniti ogenj domovinske ljubavi ?
Ne, rojaki dragi in tovarišice mile: rodoljubna žeuska ni smešno bitje, kakor trde ueka-terniki, ampak bitje je, ki sili do spoštovanja.
To sem hotela povdanti, da opravičim svoje začudenje, da j« še žensk, ki so imele dovolj prilike, da bi bile mogle spoznati vzvišenost naloge rodoljubuega ženstva, ki pa se vendar še sramujejo svojega jezika — mesto da bi se ponašale z istim in ga branile isto čarobno silo, kakoršna je lastna le ženskemu navdušenju.
Žalost obhaja človeka, kadar čuje, da izobražena žena zaničljivo govori o lastnem rodu; da zasmehuje, kjer bi morala braniti.
Ali da je tako, so mnogo krivi tudi možki. Iz same obzirnosti in krivo razumljene uljudnosti do žensk, si ne upajo opozarjati žensko na nje narodno dolžnost. Možki bi morali dovajati žensko z moralno silo svojega nadkriljujočega razuma — do razumevanja vzvišenosti naloge patrijotiške žene, do uverjenja, da je ni častitljivejše prikazni, nego je žena, ki ljubi rod svoj. Kdo ni n. pr.
snemal klobuka pred p »kojuo gos(>o Muraikovo ? ! Zn ana in — spoštovana in ljubljena je bila po slovenski domovini. Zakaj ? Bila je rodoljubka; toda ne le v ozkem krogu kake čitatniške veselice, ampak tudi na velikem trgu javnega življenja
Možje in mladeniči zanemarjajo svojo dolžnost glede na narodno vzgojo ženstva, ker se boje — zamere. Ko ženske ščepetajo italijanski ali nemški, si možki v krščanskem usmiljenju zatiskajo ušesa; kaj še-le, če ta ali ona dama na koji slovenski veselici sprege v ori slovensko besedo, to jo hvalijo, kakor da bi bila storila Bog ve kaj, mesto da bi jej povedali jednostavno in naravnost.: odslej mora biti tako vedno in povsod i, kerjeto tvoja — d o 1 ž n o s t!
Možki ne vrše svoje dolžnosti in vsled tega { je ne vrše tudi ženske ; in ker je ne vrše ženske, ne vrše je tudi cele družine v domačem krogu. Tako poraja jedno zlo drugo zlo. Le tako se je mogla ukoreniniti misel v mnogih izobraženih ženskih, da je slovenski jezik le za izvestne slavnostne prilike, sicer pa .... pustimo, da govorita ta jezik kmečki fant in kmečko dekle!
To je huda zmota našega ženstva; nam ni v čast, narodu pa v škodo. Tovarišice, vzdramimo se ! Ako nas nečejo možki dovajati do vršenja narodne dolžnosti, pa jim pokažimo, da se hočemo vzgajati same v ljubezni do svojega rodu in iezika, za vršenje one velike naloge, ki pripada ženstvu V vsakem narodu ! Pokažimo, da smo rodoljubne žene in da hočemo, da tudi vse naše tovarišice postanejo hraniteljice svojega rodu.
Ker pa je jezik glavni znak narodnosti, kazati moramo svoje rodoljubno mišljenje v tem, da vsikdar in povsodi, v domači rodbini in na javnem trgu, v družbi domačinov in v navzočnosti tujcev, z ljubeznijo in ponosom rabimo svoj jezik!
Dvignite se ve, ki ste že zavedne, da si vzgojimo — rod rodoljubnih žena!
Polltlike vesti.
V TESTU, dne 24. septembra 189«.
Deželnozborske volitve v Spodnji Avstriji. Volitve v kmečkih občiuah bo prinesle 5 novih poslancev, 14 bilo jih je zopet izvoljenih. Vsi pripadajo konservativni stranki. O liberalcih Beveda ni sledu.
Položaj v Turčiji. „Politische Corresp.« javlja od merodajne strani iz Peterburga, da je povsem izmišljena vest, ki jo je prinesel list .Times", da je namreč rusko brodovje iz Črnega morja, na katerem je jedeu romanski vojaški dopisnik, pripravljeno ustopiti v Bospor, ako to u-kaže ruski odposlanik v Carjemgradu. Nasprotno se zagotovlja, da uprava ruske mornarnice poslednji čas ni odredila ničesar izrednega gledć brodovja v Černem morju.
Angleška — zagovornica človekoljubja. Pod tem naslovom piše praška ,Politik" kaj u-mestno:
„Čudno je, kako topli so postali sicer hladni Augleži. Armenske grozovitosti vzbujajo gotovo v vsem civilizovanem svetu splošno sočutje z žrtvami mahotnedanske srditosti ter ogorčenje na zanemarjenih odnošajih v osmanski državi; ali nikjer ni ogorčenje doseglo tako stopinjo, nikjer se zgražanje ni polastilo toli širokih slojev ljudstva, kakor na Angleškem. V Londonu, Birminghamu, Bristolu in po drugih mestih priredili so shode. Angleška, kakor zagovoruik, in še tako odločen zagovornik človekoljubnosti, Angleška — branitelj tlačenih, to je nekaj tako frapantnoga, da bi moralo vzbujati največe nezaupanje, ako ne bi bili znani razlogi temu gibanju. Le poglejmo po vsej zemlji I Kjerkoli je menila Angleška, da jej je vršiti svojo ,ci-vilizatorično" nalogo, povsodi je kazala popolno pomanjkanje vsakega čustvovanja, povsodi je tlačila z nogami človeška prava, povsodi je „civili-zovalatt najgrozovitejimi, najbrutalnejiuii sredstvi, brezmejno krutostjo. „Vse smete verjeti, kar vam pripovedujejo groznega, obsovražljenega o delovanju in o vedenju nekaterih naših civiiizatorjev" ; tako je zatrdil uedavno neki misijonar o odnošajih ob Kongu, in te besede veljajo v polnem obsegu za civilizatorično delovanje Angleške. Da, topovi in vešala, to so civilizatorična orodja Angležev. Ako navihan lahkoživec propoveduje moralo, obračamo se od njega gnusom, ker se uam gnusi vsako licemerstvo. A kar Angleška uganja sedaj, to je potencirano licemerstvo*.
S tem seveda ni obdolžen ves narod angleški, pač pa je obsojeua nečloveška politika angleških državnikov. Večiua ljudstva — zlasti nižji sloji — mislijo dobro, kakorpošteuo misli tudi stari poštenjak in zagovornik Slovanov aa Balkanu, Gladstone, ki jo včeraj v Liverpoolu zagovarjal resolucijo, s kojo se pozivlje angleška vlada, da naj skrbi za varnost kristijanov v Turčiji, če ne drugače pa s pritiskom na sultana.
Angleškega poslanika v Carjemgradu morali bi odpozvaiti — tako zahteva resolucija —, turškemu v Londonu pa izročiti papirje. Po tem še-le uaj bi se pričela pogajanja.
Dobri mož misli gotovo prav, ne pa tako sedanji angleški državniki. Njim ni do varstva turških kristijanov, ampak oni hočejo nezadovoljnost kristijanov le izkoriščati za svoje namene, da bi preko trnp6l nedolžnih žrtev dospeli do svojega cilja — do utrjenja svojega upliva v Carjemgradu in do podaljšanja svojega gospodarstvu v Egiptu.
Različne veati.
Odbor pol. društva »Edinost" bode imel nocoj ob 8. uri svojo sejo, na kar še enkrat opozarjamo vse gg. odbornike in namestnike.
Nadvojvoda Leopold na Cetinju. S Cetinja
poročajo dne 24. t. m.: Včeraj je dospel semkaj nadvojvoda Leopold pod strogim inkognitom in pod imenom „Vives, posestnik iz Palme". Ogledal si je mesto, napravil mnogo fotografij in se opoludne odpeljal v Kotor.
Nartvojvodinja Marija Valerija povila je dn6 24. t. m. v Išlu hčerko. Nj. Vel. cesarica je takoj odpotovala z Dunaja k svoji hčeri.
Odlikovanje. Nj. Vel. cesar podelil je okrajnemu glavarju Paskvalu Rossettiju pl. Scanderju vitežki križec Fran Josipovega reda.
Romuneka odlikovanja c. kr. etralarjem v Trstu. Nj. Vel. cesar je dovolil, da smeta nadzornika tržaške javne straže Karol H u s s a k in Fran Mihelčič vsprejeti in nositi kralj, romunsko kolajno „Serviciu Credincios" I. razreda, stražaija Luis D i e t z e in Mansuet Depretis pa isto kolajno II. razreda.
imenovanje. C. kr. namestništvo v Trstu je imenovalo topničarskega narednika Vikt. Liebla namestniškim kancelistom pri c. k, okrajnem glavarstvu v Malem Lošinju.
Mestni av6t triaikl je imel sinoč svojo XXIV. letošnjo javno sejo. Poročilo o isti objavimo v večernem izdanju današnje številke.
Grof Badeni v Divači. V .Naši Slogi" čitamo: V Divači, na goriških tleb, pričakovali so ministra-predsednika okrajni glavar in okrajni sodnik x raznimi uradniki in lepim številom ljudi iz Divače iu Lokve. Iz vlaka stopivšemu ministru-predsedniku klicali so „živio*. A ko je izstopil poal. S p inči č, klicali so tudi njemu »živiou. To se je ponovilo, ko je zopet stopil v coupe. V tretje po potem, ko se je vlak že pomikal in je občinstvo že pozdravilo ministerskega predsednika z živio-klici.
Torej tudi te ovacije posl. Bpinčiču mogle so poučiti njegovo ekscelenco, je-li stoji ali ne stoji uaše ljudstvo za svojimi zastopniki.
Slava Baičanom! Občina Baška je bila zaslovela povodom zadnjih deželnozborskih volitev v Istri. Tudi tja doli se je bil privlekel znani laški agitator York. Mož je agitovai takim načinom, da se je županu Pajaliču videlo potrebno, deti tega moža v varno zavetje. Ne v zapor, kakor so lagali laški listi, ampak le v varnost — v sobo ga je priprl, kjer delajo navadno geometri. Sledilnje seveda ovadba proti županu radi zlorabe uradne oblasti in javnega nasilja, a slednjič se je završila s tem, da je vrhovno sodišče popolnoma razveljavilo obsodbo, ki jo je bilo izreklo okrožno sodišče
v Kovinju.	, „ . D ...
Blamaže, ki jo je doživel junak \ork v Baski
in vsa njegova stranka v poznejši pravdi, nikakor niso mogli preboleti naši nasprotniki in tuhtali so in tuhtali, kako bi zamašili na njih ugledu nastalo razpoki i u o. Najlepša prilika se jim je prikazala v občinskih volitvah, ki so se vršile pred par dnevi. Računali niso slabo; to bi bil res moralen udarec za uašo stranko, ako bi občinarji z glasovnico v roki dali krivo lastnemu županu in pravo glasovitomu Torku. Iz teh razlogov se je naš „Piccolo" kaj živo brigal za občinske volitve v Baški. Ali laška gospoda so delali račune brez Baščanov in „Pio colou je te dni prav čisto pozabil na volitve v
Baski. Kdo ne bi mogel razumeti njegovega molka ? 1 In če bi kdo res ne razumel pomena tega molka, mu g* pa raztolmači nastopna brzojavka, došla dne 22. iz Baške : ,Vsi trije razredi jednoglasno nali 1" Slava Baščanom, ki so glasovitemu Yorku jednoglasno pokazali — vrata 1
Čakajte 1 gorenjo izjavo o molka „Piccolo-ven* moramo popraviti nekoliko. V sredo zvečer je pač prinesel brzojavko, da so oni zmagali ▼ tretjem razredu in da bodo Italijani (partito nazionale, pravi „Piccolo") najbrže imeli večino v občinskem zastopu.
Vest je bila sicer zlagana, ali „Piccolo" je dosegel toliko, da se je njegovo občinstvo veselilo — za jeden večer. Ali preznačilno je za duševno dispozicijo laške stranke, da se poslužuje že takih obupnih sredstev: da laže nocoj v tolažbo svojim vernim, dasi ve, da jutri pride resnica na dan! Tako varajo svoje občinstvo, kjer in — dokler morejo. Poslej je seveda utihnil .11 Piccolo" in niti besedice ni žugnil več o — »italijanski zmagi* v Baški. Bog jim daj še mnogo takšnih zmhg !
Žaljenje — „veličanstva". Nikar se ne ustraSi, spoštovani čitatelj! Saj ne mislimo govoriti o posvečeni osebi našega milega in modrega vla-larja. Ne, neko drugo »veličanstvo" je bilo žaljeno te dni v Buzetu! Veličanstvo — laške domišljavosti.
Čujte torej, kaj se je zgodilo na kolodvoru V Buzetu o prihodu grofa Badenija, oziroma po odhodu istega. Med gromovitimi živio-klici je za-klioal nekdo tudi „živio Menelik", hot6 se menda malce pošaliti z laškimi kaporijoni, ki so bledi ort jeze motrili krepke pojave narodne zavesti našega ljudstva. Po tem vskliku se je čutilo žaljeno njeno .veličanstvo" — italijanska domišljavost!
Ali kaj storiti, ko na* kazenski zakon ni določil kazni za tako zločinstvo ?! Ti ljubi Bog, kedaj je bila še v zalregi laška domišljavost, ko jej je vendar dobro — vsako sredstvo ? ! Tudi v Buzetu so italij tnčiči pogodili sredstvo, da bi se maščevali radi žaljenja veličanstva njih — brezmejne domišljavosti.
Toda, ako hočemo nadaljevati pripovedovanje, moramo deti na stran šalo, kajti tu postaja stvar krvavo resna. Iz onega vsklika so brezvestne duše napravile resnično žaljenje našega vlada rjain so stvar tudi prijavile sodišču.
Sedaj se vrši preiskava. Le to bi radi vedeli, kako so gospdda podprli svojo ovadbo ! Ne, tolike drznosti še nismo doživeli. Stvar nas ne skrbi ni malo in bi tudi ne govorili o njej, ker veuio, da za gospodo vzraste silna blamaža. Vendar pa smo omenili tega dogodka, da pokažemo zopet s tem novim vzgledom, kakih sredstev se poslužujejo naši nasprotniki! Nobeno sredstvo jim ni preslabo, s tem je povedauo — vse I Ali hočete veče drznosti, nego je ta, da določbe zakona, naperjene proti onim, ki se drznejo dotekniti se posvečene osebe vladarja, uporabljajo tudi v varstvo svoje lastne gnusne domišljavosti ?! In s takimi ljudmi se moramo mi boriti za svoja Človeška in božja prava! Gorje nam!
Nič ni bilo! »Naši Slogi" poročajo iz Pulja o raznih nespodobnostih, ki so se dogajale povodom prihoda grofa Badenija v Pulj. Demonstrovalo se je prostaški in opetovano proti „Slovanski čitalnici", a tej demonstraciji je prednjačila godba društva »Operaia«, kojega člani so v službi c. kr. arsenala. Po noči so neodrešeuci pomazali zidove rečenega društva. Te demonstracije priznavajo vsi italijanski listi. O družili demonstracijah smo že govorili in govorimo tudi danes na drugem mestu.
Ali kakor rečeno, najbolje priče za te divjaške čine so italijanski listi, ki se še ponašajo, kakor da so pobili vsaj jednega Menelika. Vendar je javljal uradni korespondenčni biro vsemu svetu, da se je v Pulju vse mirno vršilo i u da ni bilo n i k a k i h d e m o n s t r a c i j. Škoda zares, da puljski fakiui v fraku, rokavicah iu cilindrih niso razbili nekoliko hrvatskih glav, potem bi bil morda dozual tudi korespondenčni biro, da je bilo »nekaj demonstracije«. Sreča les, daje tudi grof Badeni sam nekaj videl in čul in da je bil takoj obveščen o onih dogodkih; sicer bi bil morda tudi on verjel poročilom korespondenčnega bir6: da ni bilo nič, da so bile same otročarije!
Nadalje poročajo »Naši Slogi" tudi iz Pulja, da so oblasti zaustavile neko brzojavko, namenjeno tržaškemu »Piccolu", v kateri so puljski bratje javili tržaškim bratom, kako so hrvatski poslanci došli v Pulj izzivat iu kako da mislijo oni (Lahi) prirediti vse demonstracije. Brzojavni urad je izročil to brzojavko okrajnemu glavarju Rossettiju in le-ta namestniku Rinaldiniju. Iz teh dejstev je torej jasno, da so oblasti v Pnlji bile opozorjene, da Lahi nek ij pripravljajo. Opravičeno je torej vprašanje „Naše Sloge" : »Ali so oblasti v Pulji tako šibke nasproti občinskim uradnikom v Pulji, da niso mogle preprečiti onih demonstracij ? I" — Gospoda odgovarjajte, vrsta je na vas!
Klasični priči. Že grofa Badenija je pred njegovem potovanjem po slovenskih pokrajinah neka visoka oseba — bivajoča baje v lepi pokrajini goriški — poučila tako, da Slovenci vsako reč pretirujemo. Onemu pa, ki pretiruje, torej laže več ali manj, seveda ne gre nikaka vera. In kdor laže svojemu sosedu na škodo, je zloben človek. Tako smo prišli mi Slovenci na glas zlobnega in surovega naroda, hotečega le krivico delati svojemu sodeželanu italijanske narodnosti.
S takimi nazori je dospel grof Badeni na Primorsko; z nazori — nevernega Tomaža. Da-li so pa dejstva in dokazi, kakor jih je mogel videti in opazovati med potovanjem, spremenili Savla v Pavla, o tem pa nas pouči bodočnost.
Mi Slovenci pretirujemo torej, tako trde oni, ki nočejo govoriti resnice o nas. 8lovenci in Hrvati gledajo le, kako bi iz vsake malenkosti napravili konja; ta lepi pouk so mu dali na pot grofu Badeni ju.
Zuaoo je, kaj se je godilo povodom potovanja grofa Badenija v Kopru, v Poreču, v Višnjanu, v Vižinadi, v Pulju, v Buzetu itd. Slovenci in Hrvati so seveda toliko — pametni, da ne liotć molčati o takih stvareh. Čudne stvari so bile to: ne baš častne za one, ki so jih počenjali. Da so se dogodile take stvari kje drugje in ne v deželi Primorski, rekli bi lahko, da so močno močno kom-promitovani oni, ki so dejanski vršili take stvari, še bolj pa oni poinani nepoznanci, ki so jim bili intelektuvelni provzročitelji. Tako bi bilo kje drugje, pri nas pa, pri nas le — pretirujejo oni, ki govore o takih stvareh. Ako smemo verjeti, bili so vsi tisti dogodki v Poreču, Višnjanu, Pulju itd. le „fletni" iutermezzi; v boljšo zabavo onim, ki so čakali na avdijencijo pri grofu Badeniju. Zlasti vse ono, kar se piše o demonstracijah iu napadih na hrvatske deputacje v Pulju, je strašno — pretirano. Nič hudega ni bilo, prav čisto nič, vse se je vršilo v najlepšem redu, tako, da je mogel cel6 vsikdar nepristranski — kdor ne veruje, plača groš za „Lego" — korespoudenčni biro poročati le o tisoč lepih stvareh, združujočih se v impozanten dokaz, kako dobri, miroljubui, pravični, strpljivi in lojalni so — Italijani istrski. Kompromitovani pa smo bili seveda mi Slovenci in Hrvati, ker smo, pišoči o nekih dogodkih tam v Pulju — pretiravali, torej vsaj deloma govorili neresnico. Tako je iustrukcija goriškega prijatelja pomogla tudi istrskim prijateljem — in slavni korespondeučni biro je mogel poročati o potovanju grofa Badenija po Istri po — svoji stari navadi, kakor jo je ustanovilo nemškoliberalno načelo, „da Slovane treba pritiskati ua steno*. Vse bi bilo torej prošlo gladko iu brez nezgode, da ni tudi takih ljudi na svetu, ki nikakor nočejo verovati, kar pripoveduje slavni korespondenčni biro, in da uisti nastopili dve k 1 a-s i č n i priči za ouo, kar smo trdili in pisali mi, Slovenci in Hrvati — priči, da so se u. pr. v Pulju res godile demonstracije proti hrvatskim deputacija m.
Prva taka klasična priča bi bil naš — »In-dipendente". Ta list je v polnem obsegu potrdil to, kar smo poročali mi. Ker pa bi se nam utegnilo reči, da temu radikalnemu glasilu ne gre nikaka vera, ker v svoji lastni brutalnosti rad reno-mira z brutalnostmi svojih pristašev in si torej — če ni drugače — tudi izmišlja razne dogodke, o-brniti se hočemo takoj do druge priče, o kateri ne more pač nikdo reči, da bi hotela pretiravati Hrvatom na ljubo. Ta priča je vojaški list „Reichswebru. Torej list, ki služi instituciji, koja, po našem menenju, pretirano skrbjo izključuje iz svoje srede sleherni dih narodnega čutstvovanja, koje glasilo je torej vzvišeno nad sumom, da bi
hotelo kopati in gladiti strugo »slovanskemu navalu" v Avstriji, in na Primorskem še posebe. Ta Ust torej, ki vidi pred seboj le vojaške in državne interese in ki je z ozirom na naše narodne težnje gotovo mrzel do dna svoje duše, ta list piše v svoji 964 številki od dne 23. septembra :
.Povodom bivanja (v Pulju) miaisterskega predsednika grofa Badenija došlo je pred njego-nimi očmi do pretepanja, provzročenega po i r r e d e n t i, koji spopad je bil v povod našim nadebudnim »mulotom" (pouličnjakom) do vsklika-nja ... (tu navaja list laške vsklike, koje pa je popačil dunajski stavec. Ured.)
Ko je namreč v nedeljo dne 13. t. m. slovanska deputacija pod vodstvom dra. Laginje hotela v municipij, da se predstavi grofu Badeniju, vsprejeli so jo irredentovci pred municipijem strašnim žvižganjem in tulenjem, ki je trajalo še potem, ko se je grof Badeni odpeljal. O odhodu razvrstili so se isti irredentovci pred kolodvorom ter zapri-čeli, ob sklikanju „Evviva Italia«, „b o m b a r d a-m e n t" na slovanske deputacije z gnjilim krompirjem, paradižniki in čebulo. Tudi vračajoči se s kolodvura so kričali pred društvom »Gabinetto di lettura" in na »forumu* — »evviva Italia" ! In to v trdnjavi in v centralnem pristanišču !! Občinska straža — tudi ko bi hotela kaj storiti — je popolnoma obnemogla, in ne manje je obnemogel poveljnik trdnjave in zajedno pristaniški admiral, kajti do občinske straže ne sega njegov vpliv. V očigled tem zadnjim demonstracijam proti Avstriji in ob drugih tukajšnjih odnošajih usiljuje se samo ob sebi vprašauje: ali ne bi bilo nujno potrebno, da bi se v Pulju zasnovala vojaška varnostna straža (kakoršna je v Kraku vem, Lvovu in v Pfemislu), ki bi bila nad strankami in na kojo bi se mogli brezpogojno zanašati ob vseh okolnostih".
Tako govori klasična priča »Reichsvvehr* Ne zahtevamo, da bi se verojelo nam, »ki pretirujemo", pač pa bi morali verjeti takim virom, kojih ne si* lijo nikaki strankarski, ali politiški, ali narodni oziri, da bi krivo pričali o odnošajih istrskih. Morda morda počne vendar svitati v glavi temu in enemu — sedaj, ko je čul klasično pričo —, da vendar ni vse pretirano, kar pišemo mi
0	naših odnošajih.
Tedenska statistika tržaška. V tednu od 13. do 19. t. m. rodilo se je v tržaški občini 81 zakonskih otrok (37 možkih, 44 ženskih) in 9 nezakonskih (2 možka, 7 ženskih). Razven teh jih je bilo 6 mi tvorojeuih. — V isti dobi je umrlo 69 oseb (42 možkih, 27 ženskih). V razmerju na število prebivalstva, računano na 161.886 ljudij, nev-števši vojaštva, pride 22*10 mrličev na vsakih 1000 duš, ako računamo povprečno umrljivost ua leto ua podlagi števila umrlih prejšnjega tedna. — Zdravniški izkaz navaja med vzroki smrti:
1	slučaj 6špic, 1 si. d&vice, 8 si. jetike, 8 si. vnetja sopnih organov, 2 si. kapi itd.
Pozabljen — jetnik. O klasičnem dogodku javljajo iz Pariza. Pred poldrugim letom po prilici je pobegnil knjigovodja neke velike tvrdke, Pankval Vigerie, poneverivši 10.000 frankov. Preiskava o tej stvari je bila poverjena sodniku Danionu. ki jo je provel ter izročil dnć 4. junuvarja 1896 stvar poroti. Dnć 15. januvarja pa so Vigerieju zaprli ter ga doveli pred preiskovalnega sodnika Danioua. Le-ta je izjavil, da Vigerieja ne more zaslisati, ker nima več aktov o njem, da pa se bode in-formoval na sodišču ter da prične novo preiskavo. Toda tu pričenja čudo : Sodnik je od tega trenotka pozabil na razpravo, na obtoženca-jetnika in o istem v obče ni govoril več. Razprava proti Vigerieju vršila se je torej pred porotnim sodiščem tak6, kakor da je Vigerie begun, o kojem se ne zna kje je. Razprava je končala s tem, da je bil Vigerie „in contumaciam" obsojen na 10 let zapora. To razsodbo je poslalo sodišče na nekdanje bivališče Vigeriejevo. Tam je vratarica na vso srečo povedala sodnijskemu slugi, da je Vigerie že od januvarja v preiskovalnem zaporu! Sodnijski sluga je prijavil svojim predpostavljenim uradnikom to, kar mu je povedala vratarica in res so našli Vigerieja v zaporu, čakajočega potrpežljivo, da ga vendar enkrat že popeljejo pred preiskovalnega sodnika. Ko pa so mu povedali, da je že obsojen »in contumaciam", protestoval je pozabljeni jetnik proti takemu postopanju »z vsemi štirimi". V ponedeljek bila je torej nova razprava v prisotnosti Vigerieja
Sodišče je vpoštelo vse olajhščujoče okolščine in obsodilo obtoženca samo na leto dnij ječe, — ne-vstevši onih šest mesecev, koje je siromak sedel v „preiskavi-4 — pozabljen.
žaga pogorela. Iz Temešvara javljajo dne 23. t. m.: Strašen požar je uničil žago v Velikem To-polovcn, last tvrdke Bojersdorf - Biach & Comp. Škode je preko 100.000 gl.
Sodnijsko. 191etni glasbeni gojenec G. P. je dobil predvčerajšnjem zaradi goljufije osem mesecev težke ječe. P. se je dne 3. avgusta t. 1. predstavil pod izmišljenim imenom trgovcu z bi-ciklji Graciju in si vzel v najem jedno dvokolo, vredno 140 gld. proti odškodnini 2 gld. na dan ter je izročil Grassiju v jamstvo — ponarejeno menico. Minolo je nekoliko tednov, in seveda ni bilo več videti ne P.ja ne dvokolesa. — A nekega dne je Grassi po naključju srečal P-ja na ulici in ga dal zapreti. Sodišče je obsodilo zajedno P.ja, da ima plačati Grassiju 90 gld. odškodnine, gledć ostalih zahtev pa je zavrnilo Grassija na civilno pravno pot.
Kaznenec Ivan Petjč iz Trsta, ki vrši sedaj v koperski kaznilnici kazen 7 let ječe, je dobil predvčerajšnjem zaradi telesnega poškodovanja mesec dnij zapora. Spri se je bil du6 26. avgusta t. 1. v delavnici kaznilnice s kaznencem Nikolo Fur-lanijem iu vrgel sekiro t njega.
391etni delavec Ivan Merluzzi iz Italije je koncem avgusta t. 1. dospel iz Bosne v naše pokrajine, iskat si dela, Dnč 29. avgusta je „pri-vandral" v Opatijo. Možu pa se kljubu temu, da je bil brez dela, menda ni godilo preslabo, kajti po noči je nekoliko vinjen razgrajal pred hotelom ,Stefanie«. Očinskega redarja in orožnika, ki sta opomnila Merluzzija, da naj miruje, opsoval ju je Lah in se zaničljivo izrazil o osebi Nj. Vel. našega cesarja. Predvčerajšnjem je; stal pred sodiSčem, obtožen javnega nasilstva, življenja Nj. Vel. in pa žaljenja javnih organov. Obtoženec se je izgovarjal, da je bil dotičnega večera tako pijan, da ni vedel, kaj dela, toda to trditev so ovrgle priče. Sodišče ga je obsodilo na deset mesecev ječe in po prestani kazni na izgon iz tostranske državne polovice.
Koledar. Danes (26.): Justina, devica, mučenica; Ciprijan, muč, — Jutii (2?.): XVIII. pobink. nedelja. Kozma in Dauijan, muč. — V ponedeljek (28.) : Venceslav, kralj ; Marcijal, mu* čenec. — Polna luna. — Solnce izide ob 5. uri 47 min. — Toplota včeraj: ob 7. uri zjutraj 17*5 stop., ob 2 pop. 21 stop. C.
Iz dunajskega gledališkega življenja.
i.
P:..si sta nam Slovencem Praga in Z a -g r e b v umetniškem pomenu večjega pomena nego .cesarski* Dunaj, vendar nam je prestolnica še vedno tudi v tem oziru usodna iu pomembua, in zato se mi zdi primerno, da priložnostno sporočim o dogodkih, ki so morda tudi nam zanimivi.
11. februvar 1842. je za lokalno zgodovino dunajskega gledišča velepomemben. Tedaj je bila v Jožefovem predmestju prva predstava igre: .Čarobni pajčelan*. Dejanje tej igri s petjem ie bilo posneto — gotovo redek slučaj — po libretu Auberove opere: „Le lac des fčes", ki seje prvič predstavljala v Parizu 1. aprila 1839. brez trajnega vspeha. Dunajčani, ki so oboževali Baimunda in se navduševali za njegove izborne čarobne igre* sprejeli so z nepopisnim veseljem Toldovo igro, h kateri je Titi zložil glasbo. Predstavljala se je dan za dnevom, in 10. februvarja 1843. slavila že svojo 200. uprizoritev. Tej predstavi prisostvoval je cesar s cesarico in več naj vojvod; ko se je vračal v dvor, bile so ulice razsvetljene in dve vojaški godbi svirali ste na cesti. Gledališki ravnatelj Pokornv je napravil velik slavnostni ples na lastne troske, saj mu je donesla igra obilo dohodkov. Sreča mu je ostala mila tudi nadalje; igra pridržala si je svojo veliko priljubljenost, 1846. bila je v 300. in 1868 v 400. predstavljena ; a razširila se je tudi po drugih odrih in povsod izvrstno uspevala.
Ali je čudo, da se nam, .mlajši generaciji" — ko čitamo te podatke, vzbuja želja, da izpo-znatno delo, ki je imelo tolik, do tedaj še ne čuven, pozneje ne več dosežen uspeh, — ter da se nam porajajo pomisleki, je-li res imela igra sama na sebi ono vrednost, ali pa ni morda njun
učinek bil prouzročen po raznih drugih, nji ugodnih okolnostih ?
Omenil sem že, da so se Dunajčani, po tedanjih poročilih, v največji meri navduševali za Raimunda. Gotovo je to slični igri mnogo koristilo. Čas je bil ugoden fantastičnim, čarobnim igram, in igra je priSla pravi čas na oder. A vendar so Raimundove igre prouzročevale na drugi strani primere in bi bil baš tedaj slab posnetek najmanj umesten. Da so se Raimundove igre uzdržale, da še danes niso izgubile svojega učinka na odru poleg svoje literaturne veljave, v tem ko je Tol-dova igra že povsem pozabljena, to nam je dokaz za njeno manjo vrednost kljub svojedobnomu večjemu momentannemu vspehu.
Zelo razveselil sem se tedaj, ko je Jantschevo gledališče v Pratru, ki goji za časa poletja največ velike dekoracijske igre ter si tako prizadeva, Dunajčane privabiti v jedini Talijin hram, ki je kljub pasjim dnem posvečen delu, v tem ko drugi praznujejo, kot zadnjo letošnjo noviteto naznanil .Čarobni pajčelan*. Da je to storilo 10 dni pred zaključkom sezone (v Praterskem gledišči igrajo le v poletju) kazalo je na to, da si vodja od nekdaj toliko slavljene igre ne obeta pravega uspeha. Ker imam pred premijerami nekaki 'sveti strah, podal sem se drugi dan v Prater in splezal „na Olimp«. Treba je namreč po Horacijevem navodilu, družiti .ntile et dulce". Olimp (kakor zovemo najvišjo galerijo) podaja oboje* Tu za najnižjo ceno prisostvuješ igri, a ob jednem študiraš prave dunajske tipe. Seveda je včasih huda borba za boljši prostor, in .vaee victis44, kajti primeri se lahko marsikomu, .da ne vidi nič, ne sliši nič, kot bil bi mrtva stvar". No, jaz imel sem srečo, ljudi ni bilo dosti, videl in slišal sem dobro, in opazoval tudi marsikaj.
Igra sama ob sebi baš ni absolutno slaba, dasi nima trajne dramatične vrednosti; skrpucana je iz raznih prizorov, ki pa niso sestavljeni po Aristotel ejski h pravilih. Ideja, da se Vila iz ljubezni do človeka odreče neumrljivosti, je že zelo obrabljena; o dejanju pa skoro ni možno govoriti. Nekatere epizode, ki so zverižene z dejanjem, in zlasti nekateri kupleti, ki so uloženi na raznih mestih, niso slabi; komik je bil pa tudi jedini predstavljavec, ki je ugodil svoji ulogi ; vsi drugi igralci bili so nezadostni; Vile pevke pa naravnost škandalozne. Tako slabega in neubranega petja še nisem slišal kmalo kje. Igri je bil upleten balet, sicer brez vsake organske zveze; v njem so jo pogodile res prav dobro baletke-solistinje in pa plesalec-zamorec. Titlova godba je zelo medla in ničeva; njen značaj je ohranjen vsakako tudi pri tako slabem in skromnem orkestru, kakor je bil tu ua itupoiagu. S kratka, i41a je povsem prora-čunjena na efekte za oko in uho ; preveva je ona osladna sentimentalnost, ki še vedno ne zgreši učinka na nerazsodnega slušalca; a v vsem je prazna in ničeva.
In ta igra je dosegla tolik uspeh! Dasi je bila brez dvoma bolje uprizorjena, nego sedaj, vendar to ni moglo izbrisati njenih nedostatkov in napak. — Ponavlja se vedno in povsod, da kaka igra doseže nezasluženi uspeh, druga izborna, povsem propade in si pribori fie-le pozneje svojo veljavo, — a da se je to dogodilo v toliki meri, da je baš ta bila proslavljana in veljala za tako odlično, nedosežuo delo, — je povsem neumevno. Ako tudi meteor provzroči večje občudovanje za trenotek, vendar izgine v hipa, v tem ko zvezde ostanejo vedno bleščeče.
Da je burka „Dunajski gigerli" pred nekaj leti dosegla tudi blizo 300 ponovitev, me v tem ne moti. Ondi je izboren lokalni kolorit, in uprav Dunajčani so lokalni patrijotje, da jim ni para na svetu. Iz tega uzroka se jim je toliko omilila. A v tem slučaju: za zlatim Raimundom talmi-Told, — ne da bi «;a bili izpoznali — je in ostane prava zagonetka.	S e v e r u s.
Ti Ac< \
Najnovejše veati.^s^^
Trat 25. Danes 10. uri 35 min. zjutraj je dospel v Trst z italijanskim vlakom podkralj egiptovski Abbas II. Potem seje ukrcal na jahto „Sasa el Bahre".
Dunaj 26. ,Wiener Zeitung" objavlja potrjene zakone o volilni reformi ter izvrševalno naredbo k državnozborskemu volilnemu redu. Potem cesarsko naredbo, izrazujočo vsej vojski in deželnima hrambama priznanje na dokazani izvežbanosti.
Praga 24. Cesar je dovolil, da se slikarska akademija praška prevzame v državno upravo ter da se ista preosnuie v akademijo umetnosti s poukom v obeh deželnih jezikih.
Hildesheim 24. Škof Wilhelm je praznoval danes dvojno slavnost: 501etni mašniški in 261etni škofovski jubilej. Cesar je doposlal škofu zvezdo k redu rudečega orla. Od papeža je došlo čestitno pismo.
Telovadci in telovadkinje!
Odbor društva „Sokol" je sklenil, da bode zadnji letošnji društveni izlet dne 4. oktobra v sv. Križ pri Trstu. Dovoljenje smo že dobili od kompetentne oblasti. Poživljate se torej, da se pridno udeležujete telovadnih vaj, da bode tudi ta naš nastop kolikor moč časten. Ta poziv velja vsem telovadcem iu telovadkam Vaje za ta izlet se bodo vršile v ponedeljek, sredo in petek od 7% do 9. ure zvečer. Na zdar!	Odbor.
Trgovlnake bvioJ«w>re ln veatl.
Bndtmpsita. Pionio* r.n jesen 7*01 7 05 t lisicu 7 a spomlad 189« 7 29 do 791 —Oves z« jeson .V31 — 5*33 Iti i« jesen 6* 14—6*16 Koruza za Hept.-okt. 3 65 -3-70 PSonioh. oora od 7« kil. f. 710-715 o t 79 kilo. 7.20—7-25., od «0 kil. f. 725—7'30 od 81. kil r. 7-35
7 40 , od H2 kil. for. --.--. i^mon 5*10—7-70
proso 5'3&*— 5'85.
Pšenica: Dobie ponudbe ali 3—5 nč. ceneje. Prodaja 50.000 mt. nt. Rž 5 novč, ceneje. Vremo: tepo.
Fraga. N«m rurum sladkor tor. 12 15, oktober* december 12*40 mirno
Havre. Kava Hnntoa good averajjo zn september 62" — m januvar 59-25.
Pruga. Centrifugi noti, poutavljne t Trst s carino vred odpošiljat.'* precej f, 34'75 —•— Coiioaaae
36---•—'—Četvorni K« 50'—• — . V kUvik. sodih 39-25—'—
Hamburg. HbiHoh ijood »veruje 7.a noptember 49-25 7,a december 49-75. an maro 1897. f. 48-75.
DunujMiinbovBA 28. aeptembpa 3S9S
Državni dolg v papirju „ , v srebra Avatrijska renta v zlatu
* „ y kronah Kreditne akcije . . . London lOLst. , , Napoleoni ......
20 mark 100 i t al i. li-
vfteraj
101.55 10145
123.'.'5 101.20 .167 75 119.90 9.54 1.74 4 4 25
danes 101.45 101 55 123.30 101.15 3«8 — 119.96 9.54'/, 11.74 44-30
Vinski sodi
prav dobro ohranjeni, v meri po 18 do 40 hekto, in do 500 hektov, ceno na prodaj. Več o tem pri Jos. Panlinu, v Ljubljani Marijin trg 1.
Rojav, pristen, naraven sladkor
RB
dobiva se edino v mojoj zalogi po jako
nizki ceni. Piponičaj'.
sem udani
Anton Oodnig,
trgovec V'a iNuovt«.
AH/TON UBOJ
brivec v Trste, ulica Stadion št. 1 (v kiši g. F. Žitka)
se priporoča najlepše slavnemu občinstvu za mnogobrojni obisk. Ima na razpolago vsakovrstne vonjave.
Dr. Rose balzam

acst ielodeo
iz lekarne
B, FRAGNERJA V PRAG.I
je žo več kakor 30 let obeno znano domaifl z d r a v i 1 o slast vzbujajočega, probavljanje po-spe&ujočega in milo odvajajočega učinka.
S^ro.T'ilo l Vsi deli anbalaže !majTzravet^toje^^>ostaviH) de-ponovano varstveno znamko.
GLAVNA ZALOGA	_
Lekarna B. FRflGHERJft pri „črnem orlu"
Praga, na Mali Strani, ogelj Spomerjeve ulice.
Velika steklenica I gl., mala 50 kr., po posti 10 kr. već.
Po poŠti razpošilja se vsak flan. Zaloga v a v s t r o-o g e r s k i h lekarnah.
lelika zaloga
sena i" slame v omotih (balah), ovaa in otrobov po najprimernejih cenah v
Via Scussa št. 3 in Via Geppa št. 4, palača Panfili.
Lastnik kensorcij lista „Edinost*. l/.davatfilj in odgovorni urednik: Fran Godnik.
Tinkama i »ol^m; v Trstu.