GEOGRAFSKI OBZORNIK NEKATERE D R U Ž B E N O G E O G R A F S K E P O S E B N O S T I HAIT IJA Jur i j Senegačnik UDK: 911.3(729.4) COBISS: 1.04 IZVLEČEK Nekatere družbenogeografske posebnosti Ha it ¡¡a Članek prikazuje nekatere družbenogeografske posebnosti Haitija. Poseben poudarek je na revščini ter rasni, jezikovni in verski sestavi prebivalstva. V uvo- du na kratko prikazuje tudi haitijsko zgodovino. KUUČNE BESEDE regionalna geografija, Latinska Amerika, Srednja Amerika, Haiti ABSTRACT Some human geographical peculiarities of Haiti Some of human geographical features of Haiti are presented. A special emphasis is laid on poverty, racial, linguistic and religious structure of the popu- lation. Also a short history of Haiti is briefly presented. KEY WORDS regional geography, Latin America, Central America, Haiti AVTOR Jurij Senegačnik Naziv: prof. geografije in univ. dipl. etnolog Naslov: Karlovška 15, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: +386 (0j 1 426 40 09 E-pošta: jure@ modrijan.si U v o d . Haiti ¡e otoška država. Zavzema zahodno tretjino karibskega otoka Hispaniola, ki si ga deli s sosednjo Dominikansko republi- ko. V primerjavi s svojo neprimerno razvitejšo sosedo je Haiti povsem »drug svet«. Čeprav gre za dela istega otoka, je v družbenem pogle- du razlika med državama vsaj takšna, kot če bi primerjali Mehiko in ZDA. Odnosi med nji- ma so bili pogosto sovražni, državna meja pa je bila še pred nekaj leti zaprta. Haiti je naj- revnejša država na zahodni polobli in ena naj- revnejših na svetu, zato jo vzhodni sosedje gledajo zviška. Kratek zgodovinski pregled. Leta 1492 se je na Hispanioli izkrcal Krištof Kolumb in na severni obali zdajšnjega Haitija ustanovil špansko naselbino La Navidad. Pozneje so se Spanci naseljevali na vzhodni polovici otoka. Okoli 3 0 0 . 0 0 0 prvotnih indijanskih naseljen- cev Aravakov (Ta i no) ¡e zaradi iztrebljanja in epi- demij kmalu izumrlo, večina že okrog leta 1520. Na zahodnem delu otoka so sprva zavladali francoski pirati, leta 1697 pa je Španija nje- govo zahodno tretjino tudi uradno prepustila Franciji. Francozi so uvedli cvetoč plantažni sistem, ki je temeljil na uvoženi suženjski delov- ni si l i i z zahodne Afrike. Ob koncu 1 8. stolet- ja je bil Saint-Domingue (kolonialno ime za zdajšnji Haiti) najbogatejša francoska kolonija. V njem je živelo 4 5 0 . 0 0 0 sužnjev, 2 5 . 0 0 0 svo- bodnih mulatov in 3 0 . 0 0 0 Francozov. Pod vpli- vom francoske revolucije je leta 1791 prišlo do vstaje haitijskih sužnjev, ki so kmalu prevzeli oblast. Uspešna izvedba revolucije je osupni- la celo francoske jakobince. Haitijske neodvi- snosti tudi vojaška intervencija i z Evrope ni mogla več preprečiti. Leta 1 8 0 4 je bivši suženj Jean-Jacques Dessalines na Haitiju razglasil prvo črnsko republiko na svetu. Nadaljnji razvoj nazorno kaže, kako odpra- va suženjstva in osvoboditev izpod kolonialnih gospodarjev sami po sebi še ne prineseta lep- še prihodnosti. Večino plantažne infrastrukture in strokovnega kadra so med revolucijo uničili. Obdobje političnih kr iz z izbruhi nasilja se od takrat dalje nadaljuje vse do današnjih dni. Des- salinesa so ubili že po dveh letih. Notranja tre- nja in državljanska vojna so Haiti razdelila na 3 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 1: Haiti je država tropskega pasu. O tem pričajo tudi mangrovske obale na severovzhodu države (foto: Jurij Senegačnik). dva dela. Jean-Pierre Boyer ju je uspel ponovno združiti in leta 1 822 je državi za 22 let priklju- čil še vzhodni del Hispaniole. Ta je po uspe- šnem uporu proti haitijski nadvladi leta 1 844 razglasil neodvisnost kot republika Santo Domingo (zdajšnja Dominikanska republika). Po Boyerjevi smrti se je zvrstila vrsta državljan- skih vojn in spopadov za oblast med črnskimi in mulatskimi voditelji. Leta 1915 so Haiti zara- di zaščite svojih interesov in vzpostavitve reda okupirale Združene države Amerike. Obdobje okupacije je trajalo do leta 1934. Haiti je ostal politično nestabilen tudi v naslednjih desetletjih. Leta 1957 je prišel na oblast črnski zdrav- nik François Duvalier (poznan pod vzdevkom »Papa Doc«), ki je kmalu uvedel skorumpira- no in brutalno diktaturo. Za teroriziranje nas- protnikov je organiziral zloglasne paravojaške enote tontons macoutes, ki so mimo zakona delovale pod njegovim osebnim nadzorom. Vanje je vključil tudi številne vudujske svečeni- ke. Pobiti je dal številne politične nasprotnike, še več pa jih je pobegnilo v tujino. Po njegovi smrti leta 1971 ga je nasledil takrat 19-letni sin Jean Claude Duvalier (»Baby Doc«), ki je nada- ljeval očetovo diktaturo, a je moral leta 1986 zaradi splošnega upora zapustiti državo. Sledilo je obdobje vojaških udarov in hunt, dokler ni na predsedniških volitvah leta 1990 zmagal karizmatični črnski duhovnik, glasnik teologije osvoboditve in »odvetnik ubogih« Jean-Bertrand Aristide. Njegova zmaga je državo navdala z upanjem na boljše čase, ven- dar ga je že po manj kot letu dni odstranila vojaška hunta. Aristide se je umaknil v ZDA. Zaradi nasilja nad njegovimi privrženci je O Z N uvedla popolno gospodarsko blokado države. ZDA so hunti zagrozile z vojaško invazijo, zato je hunta pristala na vrnitev Ari- stida na oblast. Septembra 1994 so v državo začasno prišle mednarodne sile (20.000 v glav- nem ameriških vojakov), ki naj bi nadzirale pre- hod iz diktature v demokracijo. Po volitvah leta 1995 je Aristida nasledil René Préval, člo- 4 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 2: Prodaja živil sredi kupov odpadkov je eden od najbolj šokantnih pokazateljev pomanjkanja najosnovnejše higiene in odraz velike zaostalosti (foto: Jurij Senegačnik]. vek iz njegove stranke, ki je bil leto pozneje zaradi novega vala političnega nasilja in umo- rov prisiljen zaprositi za podaljšanje bivanja mirovnih sil. Spomladi leta 2 0 0 0 je Aristidova stranka Lavalas ponovno zmagala na voli- tvah, Aristide pa je bil jeseni znova izvoljen za predsednika. Zaradi prepočasnega uvajanja demokratičnih standardov je demokratični svet Haitiju ponovno zagrozil s sankcijami (4, 5, 6). Na haitijsko dogajanje vplivajo tudi oblast- niki iz sosednje Dominikanske republike. Zara- di varovanja lastnih interesov na Haitiju rajši vidijo na oblasti bolj »predvidljive« diktatorje in vojaške hunte, ki po njihovem »zagotavlja- jo red«. Dominikanski mediji tako Haiti pogosto slikajo kot državo, ki je nezrela za demokra- cijo in zato potrebna »trde roke«, brez nje pa se lahko haitijski problemi skupaj z morebitni- mi begunci selijo tudi v njihovo državo. Oce- njuje se, da vsak šesti Haitijec živi v tujini. Zaosta los t in revščina* Haiti ima že več kot 7 milijonov prebivalcev. Oglejmo si nekaj najpomembnejših kazalcev njegove zaostalo- sti in revščine (podatki veljajo za leto 1996). BDP na prebivalca je le 389 USD, kar ga uvršča v krog najrevnejših držav sveta. Rodnost (33,5 %o) in smrtnost (15,5 %o) sta visoki, zato je narav- ni prirastek zmeren (18,0%o), smrtnost dojenč- kov pa med največjimi na svetu (105,1 %o). Povprečna življenjska doba je po nekaterih podatkih krajša od 50 let. Haiti je v Latinski Ameriki žalostni rekorder po deležu okuženih z virusom HIV oziroma obolelih za AIDS-om. Samo dobra tretjina prebivalstva ima dostop do zdrave pitne vode. Po uradnih podatkih je bilo leta 1995 kar 51,2 % nepismenih, po neka- terih drugih ocenah pa še bistveno več. Čeprav je šolanje po zakonu obvezno in brezplačno, obiskuje osnovno šolo le polovica otrok. Povprečna gostota poseljenosti je 252 ljudi na km2, kar Haiti uvršča med najgosteje nase- ljene latinskoameriške države. Pri tem moramo upoštevati, da je na območjih, primernih za kmetijstvo, gostota tudi do petkrat večja od pov- 5 GEOGRAFSKI OBZORNIK prečja, ali drugače povedano, za Haiti je značil- na velika prenaseljenost, saj je država s 75% hribovitega površja med najbolj hribovitimi karibskimi državami. To lastnost poudarja tudi njeno ime, saj beseda ayiti v jeziku prvotnih indijanskih prebivalcev pomeni »hribovita deže- la« (2, 5, 6). Najhitrejša rast prebivalstva je na metropo- litanskem območju prestolnice Port-au-Prince, ki ima več kot milijon in pol prebivalcev. Tu živita skoraj dve tretjini celotnega urbanega prebivals- tva. V samem glavnem mestu živi okoli milijon prebivalcev, ostali pa v satelitskih suburbanih naseljih Carrefour (okoli 300.000) in Delmas (okoli 250.000). Drugo največje mesto v državi Cap-Haïtien ima le nekaj čez 100.000 prebi- valcev. Haiti je torej izrazito podeželska drža- va, s čimer se precej razlikuje od večine drugih latinskoameriških držav. Kar 7 0 % prebivalstva živi od kmetijstva. Med 75 in 9 0 % ljudi živi v revščini, samo 15 % delovne sile pa ima red- no zaposlitev. 4 4 % narodnega dohodka ustva- rijo kmetijske dejavnosti, le 12 % industrijske in 4 4 % storitvene. Kar tri četrtine proračunskih sredstev predstavlja tuja pomoč, saj je velik del dejavnosti v sferi sive ali črne ekonomije. Raz- like med premožno elito ter ostalim prebivals- tvom so zelo velike; vsega šest rodbin obvladuje skoraj polovico BDP v državi (3, 6). Na revščino vplivajo tudi naravne katastrofe in okoljski problemi. Prebivalci so gozdove že skoraj povsem izsekali, zato je eden od veli- kih problemov erozija prsti. Država je tudi na poti karibskih hurikanov, ki so jo močneje pri- zadeli v letih 1963, 1980, 1988, 1994 in 1998. Rasna sestava in socialna razsloje- nost prebivalstva. Prebivalstvo Haitija se deli predvsem na osnovi rasne pripadnosti. Kar 9 5 % je črncev, preostalih 5 % so mulati in drugi. Bel- cev naj bi bilo manj kot odstotek. Kot edina narodna manjšina se omenjajo Arabci - potom- ci sirskih, libanonskih in palestinskih trgovcev. Haiti je torej najbolj »afriška« država ameriške celine. Velika večina prebivalstva francoščine Slika 3: Sanitarije, vodovod in kanalizacija so na haitijskem podeželju povsem neznani pojmi, zato vaščanke perilo perejo v bližnji rečici ffoto: Jurij Senegačnik]. 6 GEOGRAFSKI OBZORNIK ne obvlada in je vezana predvsem na afriško kulturno izročilo. Rasna sestava se tesno odraža tudi v socialni sestavi, saj mulati predstavljajo več kot polovico državne elite. Znamenja pripad- nosti haitijski eliti so svetlejša polt, bolj ravni lasje, tekoče obvladovanje francoščine ter nego- vanje frankofonskih navad in kulture. Srednji sloj se je na Haitiju pojavil šele v času ameriš- ke okupacije. Za njegove pripadnike so značilni pismenost, obvladovanje francoščine in pokli- ci, pri katerih ni potrebno ročno delo. Možno- sti za vzpon v višji sloj vidijo predvsem prek bivanja v urbanem okolju in izobraževanja. Prav znotraj srednjega sloja so kulturna trenja med francosko in afriško kulturno tradicijo največja. Glavnina prebivalstva Haitija pripada niž- jemu sloju. Skoraj tri četrtine haitijskega prebi- valstva so revni podeželani oziroma kmetje, če jih lahko tako sploh imenujemo. V nasprotju z drugimi latinskoameriškimi državami sicer niso brez zemlje, vendar to glede kmetijske pride- lave in življenjskega standarda očitno ne pomeni prav dosti. Zemljo so dobili v last že po revoluciji, vendar se je posest zaradi ena- kopravne delitve med moške in ženske potom- ce močno razdrobila. Razpoložljiva zemljišča so slabo obdelana ali neobdelana. Videz hai- tijskega podeželja zelo spominja na revne drža- ve podsaharske Afrike. V vasicah lahko srečamo le črnsko prebivalstvo (mulati žive v mestih), namakalnih naprav in kmetijske mehanizacije ni, kmetijska pridelava je skoraj izključno samo- oskrbna, prometna infrastruktura nezadost- na, naselja in bivališča pa tudi po obliki in gradbenem materialu močno spominjajo na Afri- ko (5, 7). Jez ikovna sestava. Omenili smo že, da je socialna sestava močno povezana z jezikov- no. Dokaj razširjeno je prepričanje, da se na Haitiju govori francosko, tako kot v večini latinskoameriških držav špansko ali v Brazil i j i portugalsko. Dejansko je stanje bistveno dru- gačno. Tu se govorita dva jezika - kreolski in francoski, pri čemer je pomembno, da 9 0 % pre- bivalstva govori le kreolščino, ki velja za obče- valni jezik celotnega prebivalstva. Samo desetina ljudi govori tudi francoščino, le 5 % pa jih tekoče obvlada oba jezika. Kreolščino Slika 4: Francoske javne napise čedalje bolj izpodrivajo napisi v kreolščini (foto: Jurij Senegačnikj. sicer govorijo vsi prebivalci, vendar je dolgo veljala za nekakšen »nejezik«, jezik brez pra- vil. Zato se dolgo ni mogla uveljaviti kot jezik izobraževanja. Ob jezikovnem vprašanju na Haitiju mora- mo razjasniti nekaj osnovnih pojmov. L ingua franca je jezik, ki ga za medsebojno sporazu- mevanje uporabljajo ljudje, ki ne znajo jezika drug drugega. V svetovni diplomaciji imata tak- šno vlogo npr. angleščina in francoščina, v biv- ših kolonijah jeziki nekdanjih kolonialnih gospodarjev, v vzhodni Afriki tudi svahili. Poe- nostavljena oblika jezika ene (običajno dominant- ne) skupine, ki ga za medsebojno komuniciranje (kot linguo franco) začno uporabljati tudi pri- padniki druge (običajno podrejene) skupine (npr. sužnjev) so pidgini . Za razumevanje nastanka pidginov je potrebno poseči v prete- klost, ko so se evropski kolonialni osvajalci ali trgovci srečevali z domorodci in so se z njimi nekako morali sporazumeti. Ob takšnih prilož- nostih so nastale poenostavljene oblike jezikov (včasih so obsegale le nekaj sto besed z zelo poenostavljeno slovnico). Večina pidginov teme- lji na jezikih evropskih kolonialnih sil - angleš- čini, francoščini, portugalščini, španščini in nizozemščini. Najbolj znan med njimi je ver- jetno melanezijski angleški pidgin. Iz pidgina se sčasoma lahko razvije k reo l šana . To se zgodi tedaj, če pripadniki druge skupine nek pidgin vzamejo za svoj domač jezik. Če je pid- gin predvsem drugi oziroma pomožni jezik, je 7 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 5: Za turiste prirejeni vudujski obredi so ena najbolj znanih haitijskih atrakcij in ena redkih stvari na skromnem seznamu tamkajšnje turistične ponudbe ffoto: Jurij Senegačnik). kreolščina tisti jezik, ki se ga otroci naučijo kot svojega prvega, v Sloveniji bi rekli materni jezik. Na kreolske jezike naletimo predvsem na območjih evropskega kolonialnega osvajanja, kjer so nekoč delali sužnji ali najemniška delov- na sila: na otočjih Tihega in Indijskega oceana in seveda na Karibskih otokih. Spominjajo na sla- bo naučene evropske jezike. Točne meje med pid- gini in kreolščinami je težko potegniti. Danes govorijo na svetu več deset različnih pidginov in kreolščin, med katerimi pa ima največ govor- cev prav kreolščina na Haitiju, ki jo imenujejo tudi haitščina. Na območju Amerike so sicer tudi druge francoske kreolščine (Martinik, Trinidad in Tobago, Francoska Gvajana, Louisiana), vendar zaradi množičnosti uporabe pod pojmom kreolš- čina običajno mislimo prav na haitijsko kreolš- čino, še posebej, če ni izrecno poudarjeno, na katero geografsko območje se nanaša. Izvor haitijske kreolščine še danes ni povsem pojasnjen. Okrog 9 0 % besed ima izvor v fran- coščini (ostale izvirajo večinoma iz zahodne Afri- ke, nekaj je tudi španskih), vendar se slovnica močno razlikuje od francoske. Tujec, ki sicer govo- ri francosko, haitščine ne more razumeti. Ne gre za neko popačeno francoščino, ampak za dejansko povsem nov jezik, ki uporablja tudi dru- ge črke. Na Haitiju se uporablja več jezikovnih različic, ki so pogojene z regionalno ali razred- no pripadnostjo. Tista, ki jo govore v Port-au-Prin- ceu, je v osemdesetih letih postala uradni jezik. Prvi poskus kreolskega besedila se je poja- vil leta 1925, prvi kreolski časopis pa so nati- snili leta 1943. Ustava iz leta 1957 je dopustila rabo kreolščine tudi v določenih javnih službah, leta 1979 je z vladnim dekretom prodrla v šole, povsem enakopraven položaj pa je dobila šele z ustavo leta 1987. Največ nasprotovanj je bilo deležno njeno uvajanje v šole. Dvojezična druž- bena elita je namreč v tem videla nevarnost izgu- be privilegijev. Njena javna raba se je skokovito razširila predvsem v sedemdesetih in osemdese- tih letih. Celo družbena elita, ki je prej komu- nicirala le v francoščini, je začela zlasti ob elitnih 8 GEOGRAFSKI OBZORNIK priložnostih s francoščine preskakovati na kreolš- čino, celo znotraj istega stavka. Danes se jav- ni napisi v francoščini prepletajo s kreolskimi, vendar kljub povedanemu na leto v kreolščini še vedno izide več kot desetkrat manj knjižnih naslovov kot v francoščini. Zaradi poglabljanja gospodarskih vezi z ZDA, pošiljanja otrok elitnih staršev na štu- dij v ZDA in ameriških vlaganj na Haitiju je na pomenu močno pridobila angleščina. V kreolš- čino so začele prodirati angleške besede in šte- vilni enojezični Haitijci se raje odločajo za učenje angleščine kot francoščine. Učenje tega jezika namreč ni povezano s sociološkimi ali psihološ- kimi zadržki, kar velja za francoščino (1,2, 3). Verska sestava. Čeprav haitijska ustava dopušča svobodno izbiro vere, ima rimskokato- liška veroizpoved, ki ji pripada 8 0 % prebivals- tva, status nekakšnega »uradnega« verstva. Ostali prebivalci so večinoma protestanti. Ena najbolj znanih posebnosti Haitija je kult vudu, ki ga vsaj v določenih vidikih izvaja večina pre- bivalstva (različni viri navajajo deleže med 50 in 90%) . Vudu je skupna oznaka za religiozne kul- te afroameriškega prebivalstva na Karibskih oto- kih, v Brazili j i in ponekod na jugu ZDA. Haitiju je pridal zlovešč sloves čarovništva, zombijev in podobnega. Novejši viri takšne predstave označujejo za pretirane, saj naj bi bil vudu v osnovi domači kult družinskih duhov. Pripad- niki vuduja se nimajo za pripadnike določene verske ločine, ampak se običajno izrekajo za katoličane. Smatrajo, da pri vuduju le »služi- jo duhovom«, vendar tega nimajo za nekaj, kar bi bilo v izrecnem nasprotju s katolicizmom. Seveda pa krščanske cerkve v vuduju vidijo prazno vraževerje, če ne kaj hujšega. Opisi vuduja se v različnih virih razlikuje- jo, vendar se ujemajo v nekaterih stalnicah. Pri vuduju naj bi šlo za nekakšno mešanico afriš- kih verskih in čarovniških prvin, ki so jih prinesli sužnji iz zahodne Afrike, s prvinami katoliške- ga obredja, ki izvirajo iz obdobja francoske- ga kolonializma. Beseda vudu izhaja iz izraza vudun, ki v jeziku plemena Fon iz Benina pome- ni bog oziroma duh. Za vudujsko obredje so značilni pesmi, bobnanje, ples, priprava hra- (fm Slika 6: Šolske uniforme sredi dokaj kaotične okolice dajejo prijeten vtis urejenosti, vendar je obisk šole privilegij le nekaterih otrok Ifoto: Jurij Senegačnikj. ne in obredno žrtvovanje živali. Čeprav pripad- niki vuduja verjamejo v enega boga oziroma vrhovno bitje Bondye, naj bi se bistvo vuduja vrtelo okoli številnih družinskih duhov, ki se ime- nujejo loa. Posameznik te duhove podeduje po očetovi ali materini strani. Loa svoje varovan- ce varujejo pred nesrečo, v zameno pa jim morajo ti pri občasnih obredih darovati hrano, pijačo in druga darila. Loa ene družine nima- jo nobenega vpliva na druge družine - ne more- jo jim niti koristiti, niti škodovati. Vudu pozna moške svečenike, ki se imenujejo houngan, in svečenice, znane kot mambo. Pripadniki vuduja verjamejo, da so duhovi loa njihovi pomočni- ki, zaščitniki in vodniki v vsakodnevnem življe- nju. Članom neke družine se pokažejo v sanjah, ali še bolj dramatično v času obredij. Tedaj se lahko loa začasno polasti telesa posameznika, ki pade v trans, skozi njegova usta pa lahko GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 7: Prometna infrastruktura je zelo slabo razvita. Železnic ni, ceste so večinoma slabe, vozila pa zastarela; velika gneča na njihovih strehah je povsem običajen pojav (foto: Jurij Senegačnik). okolici razlago vzroke bolezni ali nesreče. Pri skoraj vsakem obredju žrtvujejo živali, največ- krat piščance ali koze. Loa so namreč utrujeni in žrtvovana živalska življenja jih razveselijo in pomladijo. Številni Haitijci verjamejo v dve skupini loa. Prvo predstavljajo večinoma »prijazni« družin- ski duhovi, imenovani rada, drugo pa »jezni, Slika 8: Prebivalstvo se s pitno vodo oskrbuje iz vaš- kega vodnjaka (foto: Jurij Senegačnik). hudobni in nevarni« duhovi, imenovani petro. Sicer redka obredja, povezana z drugo skupi- no, so znana po zelo nevarnih stvareh, črni magiji in podobnem. Različne zgodbe o vudu- ju so izrabile tudi hollywoodske grozljivke o zombijih, ki jih sicer pri vuduju poznajo, a ne v hollywoodski obliki. Ena od najpomembnejših družbenih posle- dic vuduja naj bi bil fatalizem, po katerem uso- do posameznika določajo loa in ne posameznik sam. Ce hoče človek karkoli (od osebnega zdravja do družbenega sistema) spreminjati, mora za to vprašati loa. Sploh pa je stvari tež- ko spreminjati, saj so jih loa tako in tako že dolo- čili. Takšno gledanje na svet zavira individualno stimulacijo in odgovornost, tiranom omogoča mirno vladanje, lahko pa pripelje tudi do revo- lucij, saj naj bi bila to volja loa. Ob takšnem razmišljanja nam počasnost družbenih spre- memb na Haitiju postane bolj razumljiva. Zato nekateri prav v vuduju vidijo glavnega krivca za tamkajšnjo zaostalost in revščino (2, 3, 7). 10 GEOGRAFSKI OBZORNIK Sliko 9: Haitijsko podeželje tudi po gradbenem materialu in obliki hiš močno spominja na Afriko (foto: Jurij Senegačnik). Francoski lastniki sužnjev so vudu sicer prepovedovali, vendar je preživel na skrivaj. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je katoliš- ka Cerkev začela spreminjati strategijo in z vudujem vzpostavljati nekakšno sobivanje. V katoliško bogoslužje so celo vključili določe- ne ljudske prvine, na primer bobnanje, ki jih uporabljajo tudi pri vuduju. Protestanti pa so ostali trdi nasprotniki vuduja in ga vseskozi označujejo kot hudičevo delo. Nekateri med nji- mi vso haitijsko bedo razumejo kot božjo kazen za prakticiranje vuduja (2, 7). /. Atlas jezikov: Izvor in razvoj jezikov. DZS. Ljubljana, 1999. 2. Bob Corbett's Home Page. Medmrežje: http://www. webster. edu/%7Ecorbetre/haiti/ haiti.html. 14. 1.2001. 3. Encyclopaedia Britannica, Inc. 1999-2000. Medmrežje: http://www.britannica.com. 14. 1.2001. 4. lnfoplease.com 2000 Learning Network. Medmrežje: http://www.infoplease.com/ ipa/AO 107612. html. 14. 1.2001. 5. Microsoft Encarta Online Encyclopedia 2000. Medmrežje: http://encarta.msn.com. 14. 1.2001. 6. Natek, K., Natek, M. 1999: Države sve- ta 2000. Mladinska knjiga. Ljubljana. 7. The Library of Congress in Washington DC. Medmrežje: http://lcweb2.loc.gov/frd/cs/ httoc.html#ht0012. 14. 1.2001.