Dec. 19. 1002
^'ippieMtxent to Amerikanski {-Slovene«
List za slovenski narod v Ameriki in- glasilo K. S. K. Jednote
Joliet, Illinois*, li>. decembra leta 1902.
Imetnik XII
mMM'
W4pw

Božični Zvonovi
Zabučal glas je vojne sile In vtihnil glas je pesni mile, Gromeli grozni so topovi, Med saboj klali se rodovi, Miru na zemlji pa ni bilo.
Zamislil sem se v dni minule, Ko prvič pesni so se čule Iz ust krilatcev i/, višave Na revne zemeljske nižave : Ljudem na zemlji mii nebeški !
A prišli so nemirni časi, In vendar culi so se glasi, Kot petje angeljev nebeških Do dobrovoljnih src človeških : Ljudem na zemlji mir nebeški!
Zvonove čul sem zopet peti V božični mirni, noči sveti, Čez dol in goro srčno milo, Kot nekdaj se se je glasilo O miru vsem ljudem na zemlj
Glasnejši klic sem cul zaaj z n "Naj vse izgine, Bog ne mine Krivica mora so podati, Pravica mora kraljevati In mir liudem na zemlji !"
Potres razmajal je ognjišče, Za saboj pustil je grobišče, Ljudje, ki srčno se ljubili, Pod smrtno koso so vinolknili O 'miru vsem liudem na zemlji
fit* a


AMFRIKANSKI SLOVENEC. 19. DEC 1902.
Udeleženci 1. shoda slovenskih ameriških duhovnikov v St. Paul-u, Minn, dne 29. oktobra 1902.
REV. MAT. 8 A VS. REV. P. X. BAJEC. REV. ION. BURGAR.
REV. MAT. STITKEL.	REV. PR. RANT.	REV. MAT. BILBAN.	REV. A. MIKŠ.	REV. A. KOTOUČ.
REV. PR. JAGER.	REV. SIM. LAMPE-	K EV. A. VILMAN.	REV. P. S. KOŠMERL.	REV. A. REŽEK
REV. .1. M. SOLNcfe.	HT. REV. JOHN STA KI HA.	RT. REV. .JAK. TROBEC.	V. REV. J. P. BUH.	REV A OGULIN.
REV. DR. J. 8ELIŠKAH.	REV. JoHN KRANJ P/'-	REV. F. S. ŠUSTERŠIČ.	REV. A. P. PODGORŠEK.	REV. JOHN PLEVNIK
Pismo Jezuščku.
Božična povest.
PRED BOŽIČEM je mnogo opraviti in misliti, zato ni nič kaj povšeči gospej Pro-thero, da jo baš v jutro pred praznikom prosi njena stre-žajka štiriindvajset urjdopusta;toda prijatelji iste s kmetov so prišli, zato je težko odbiti prošnjo. Mrs. Protliero torej da služkinji dopust in sama prevzame nadzorovanje svojih otrok. Dvoje dečkov namreč ima, prvi je star Bedem let, drugi še-le štiri leta. Ko ctroka poobedu-jeta z materjo vred, postavi ta peč-no okrilje pred ogenj, dade deci nekaj igrač, jima priporoči, da naj bodeta pridna, ter ide po svojem domačem poslu. Tupatam pa pogleda s paznim očesom v sobo, da se prepriča, je li vse v redu.
"Midva sva prav pridna, mamica", jej nasproti zakliče Artur, "Charlie zida hiše", dostavi fantek, medtem ko pokaže na bratra, držeč se liki čuvaj resno.
Mrs. Protliero se nasmehne in preudarno pogleda malčika, kot bi hotela natanko poizvedeti, kaj pravzaprav on dela.—No, Arthur ima mirno vest. Ob oknu sedi in pred njim pa leži košček papirja i ti svinčnik. Mrs. Protliero zadovoljno zapre duri in izgine.
Mali štiriletni Charlie sedaj pre-vrže svoje hiše in urno preleti sobo, da dojde do brata.
"Truden sem; kaj pa ti počneš, Artur?" zakliče.
"O, jaz pišem pismo. Ne moti me! Beži nazaj in sezidaj cerkvico, takoj pridem sam in postavim zvonik."
Malčik poslušno štorkla na svoje mesto.—In traja ne dolgo, da Artur pismo završi. Tedaj izpolni svojo obljubo in sezida bratcu zvonik.
Kmalu nato ideta dečka večerjat. Ko baš hlastno "papcata", dojde oče domov. Doktor Protliero jo pred davnim zaslul po vsem Londonu kot imeniten zdravnik in imel vedno čez glavo posla. A kljub temu je občuval toplo srce za svoie otroke. Kadar je le utegnil, si je dal ž njimi opraviti.
Mrs. Protliero je bila katoličanka in je vzgajala svojo decc v taistej veri. Dr. Protliero, po rojstvu anglikanec, ni bil ni prvo ni drugo, temveč mlačen za vsakatero vero. Dokler so njegova dečka še mlada,se mu ni zdela stvar tako važna. Pozneje ju je hotel dati v javno šolo, kjer bi imel njijin duh opraviti s toliko stvarmi in predmeti, da bi morala kmalu pozabili nedolžne verske vaje, katerih ju je mati učila.
"Očka," zakliče Artur, "sveti večer je, ali sineva biti dlje po koncu?"
Oče se nasmeje. "Ali misliš, da
je to dobro za tako malo deco?"
"Prosim, očka, sedaj je šest , reče malčik, Uo je proučil kazalnik krasne stenske ure,, "ali ne sineva bdeti do desete?"
"Do desete? To je pa že preveč! Zakaj pa hočeta ianes tako kasno v posteljo?"
"Ker pride to noč Jezušček-'
"Jezušček pa nikdar ne dojde, dokler še otroci bde; in tako bi se | utegnilo dogoditi, da bi tu mimo letel."
"O!" zakliceta dečka, kot iz enih ust, in prestrašeno pogledata očeta. Artur hlastno pogoltne z maslom namazani kruh, izpije svojo kupico in steče k materi. "Zaspan sem in hočem v posteljo," jo zaprosi.
Mati se nasmeje. "No, no," mu pravi, položi vši ga v svoje naročje, "Charlie ni še dovolj jedel."
Nocoj je bilo vendar malo pozneje kot običajno, da sta šla spat; morala sta še nastaviti nogavice, katere naj bi Jezušček napolnil. Komaj sta pa kodroglavčka zlezla na mehko blazinico, ko sta že tudi trdno zaspala. Ari,ur je še napol v sanjah mrmral: "To je pač prav, da sem pismo napisal, ker ne morem videti Jezuščka samega."
Uro pozneje se prikradejo tihi koraki v sobo in ljubeče roke pripravljajo božič.la darila.
I)r. Protliero se baš trudi, da bi spravil knjigo s podobami v Artur-jevo nogavico, ko zdajci zapazi, da je tičalo v nogavici pismo, s tem-le naslovom: "Ljubemu Jezuščku!" In na oglu je prilepljena že rabljena poštna znamka.
"Glej no, glej! To je pa pisemce Jezužčku! Ej, potemtakem pa moram pomagati, da res prejme pismo
naslovijenec", pravi sam sebi Dr. Protliero, pisanje razvijajoč.
"Ljubi Jezušček!" začne čitati, a nehote se zdravnik zasmeje in potem nadaljuje. Več besed je prečrtanili ali popravljenih; vendar ni čitanje pretežavno.
Ljubi Jezušček!
Imel bi rad škatlico za barve s porcelanastimi pločicami in par pisanih svinčnikov; o koliko rajši bi pa imel, če bi očka postal katolik. Saj mati vsak dan z nama vred moli zanj; napravi vendar, da pojde jutri z materjo, z mano in Charliejem v cerkev. Bom tudi vedno prav priden.	Tvoj Artur.
"Kaj pa imaš v roki?" vpraša Mrs.Protliero.Toda imela je preveč opravila, da bi mogla paziti na možev odgovor, in čez nekaj hipov je izginilo pismo v zdravnikov žep.
"Z doma moram iti še enkrat po poslu", pravi soprog. "V dobri pol uri se zopet vrnem."
Ko dojde Dr. Protliero na ulico, si najame voz, in ko se povrne, so mu žepi napolnjeni z zavitki in škatlicami.
Nikomur ne razodene, niti svoji soprogi ne, kako daleč se je moral peljati, da izpolni želje svojega malčika.
Navsezgodaj božičnega dne se dečka prebudita in skočita iz svojih oosteljic, vesela kot ptičici. Ko se z materino pomočjo oblečeta, priie-ceta v stanico. Kako veselje, kako navdušenje! Artur kar pDŽira z očmi svojo nastavljeno nogavico, preišče jo in preobrne, a pisma ni več najti. — "O, gotovo je je prejel Jezušček", zašepeče deček, in pregledava potem ostale igrače.
"Ti se pa kaj resno držiš, mladi
>ž", pravi smehljaje se njegov oče, "ali ni Jezušček izpolnil tvojih želj?"
"O pač, preljubi očka; saj sem dobil toliko lepega," odgovori Artur živahno.
"Povej mi, malčik moj, ali me hočeš seboj vzeti v cerkev?"
Deček lahno zakriči.
"No, ali hočeš?"
"Ali res, očka?" vpraša Artur. "Ali ne boš danes obiskal nobenih bolnikov?"
Kajti to je bil navadni izgovor gospoda doktorja, kadar sta ga dečka vpraševala, zakaj noče iti v cerkev.
"Ne, ljubček moj, danes so vsi ljudje, veliki in mali, stari in mladi čili ter zdravi. Saj morajo jesti torto in ne utegnejo biti bolni."
Dečka se zasmejeta — rada sta imela, da se je včasih oče ž njima pošalil.
Kmalu se pripravijo, da pojdejo k sv. maši,— Med smehom in brbljanjem tečeta dečka naprej, Artur skače kot vesel konjiček. Ko se pa cerkvi približajo, se Artur zdajci ves spremeni; v svetišču je pa tako miren in pobožen, da se oče kar čudi svojemu malemu, ljubemu raz-posajenčku.
No, Dr. Protliero pa skoro jame pazljivo poslušati prelepo propoved ki ga čimdalje bolj mika.
"Prosim", pravi č. propovednik med drugim, "da si k srcu vzamete besede mojega pred reka: "Našli so Marijo in Jožefa, in v jaslih ležeče dete." Kako je prišlo sveto dete v tako trde jasli? Ah, v prenočevali-šču ni bilo prostora za Marijo in Jožefa, in potemtakem tudi ne za božje dete Jezuščka."

itor»
"Tudi v protestantizmu glikanski cerkvi — ni pro Marijo in Jožefa, in takisto-izg'1"'^ j tudi Jezusa. Marsikdo bi tu f,
,iiO
G0'
zaklical: "Vzeli so mi mojeg9 ~ . | spoda, in sedaj ne vem, ka® s° ^ j položili." _ V veliki katolišk1 ^ | kvi je vedno prostora za božje 8 nike, tu sta Marija in Jožtf' -e| kjer sta Marija in Jožef, tal^8t j tudi Jezus. O, da bi božja m'v ^ vse prosvetila, ki so še dal®0 j' naše katoliške cerve! O da b1^ ' zapirali svojih oči in src velik1 ^ vekoljubnosti Boga, ki se je prikazala vsem ljudem.	»
Nekaj minut pozneje je	;
poved končana in sv. opravil0 nadaljevalo — Mrs. Prothei'0^ strahu ozira na svojega sop ^ boji se namreč, da ga je p1'0!*. $ J žalila. Obenem pa iskreno lllolljeii ! bi milost božja tudi njemu nap0 # ? odprla oči. Dr. Prothero sedi makljivo na svojem mestu, t o P' pogledi- v molitvenik, ki m11 ® j. ; ponudila njegova soproga« 9<3 ^ i
V
I
a \
krat se pa ozre po Arturju, njega klečečem. Ko vidi, k» ^ i lepa, kodralasa glavica	jitt
sinčka priklanja tako spoštljivo, kako se njegovi i'0" tf- ft ko iskreno sklepa v moli'6*' 0v daj komaj verojatne, da je to »J g nemirni, razposajeni deček- j)i | čika ima pač maša svet poill°"',C) & vsakikrat, kadar se oče na o) ^t j mu nehote pridejo na misa' ji) , sv. pisma: "Iz ust nedor*® otrok si sebi pripravil hvalo- j
*	I
* * d-2v<
Minulo je nekaj mesecev-čki sc ocveli, trobentic ni b'
Konec na 13. strani-

BSTANEK Avstrije je potreben za vzdržauje miru v Evropi. Ako bi avstrijsko cesarstvo že davno ne obstajalo, bi si morali na vso moč prizadevati, da je ustvarimo."
Te besede je napisal slavni češki državnik in zgodovinar Palacky 1. 1848, ko je nastal prevrat in počila revolucija ter je ločitev Mažarske pripravljala v nevarnost obstanek avstrijskega cesarstva: a resnične so takisto dandanes, kot so bile pred štiriinpetdesetimi leti. Odkar je nastala promena v prestolonasledstvu Avstro-Ogerske, ki je pač uže določeno, a doslej še ne uradno razgla-e no, je to vprašan je od važnosti za elo Evropo, in je že bilo tudi z vnetostjo pretresovano v dvornih krogih sleherne prestolice.
Nadvojvoda Franc Ferdinand,kateri je bil po nasledstvenih zakonih določen za prestolonaslednika vsled tragične smrti cesarjeviča naslednika Rudolfa 1. 1889, je prepustil svoje pravice v prid svojemu nečaku Karolu Francu, ki je sedaj star 15 let. Vladajoči cesar, Franc Jožef I., je star nad 72 let. Rojen je bil dne 18. avgusta 1. 1830 in je nasledoval svojemu stricu, cesarju Ferdinandu, ki se je odpovedal prestolu in vladi dne 1. decembra 1. 18-18.
Presumtivni (domnevni) prestolonaslednik je sin brata Franc Ferdi nandovega, nadvojvode Otona Franca, kateri je bil rojen dne 21. aprila 1865, in nadvojvodinje Marije Jožefe, hčere kralja saksonskega. Rojen je bil dečko dne 17. avgusta I. 1887, in je dobro znan ta-
vern zakonu ne bi imel moškega potomca, najbližjim in veljavnim prestolonaslednikom. Franc Ferdinand se je združil v luorganatični že-nitvi z grofico Chot :k, in odtedaj je prešlo prestolonasledstvo na njegovega brata, Otona Franca in za slučaj, da bi ga ta ne mogel nastopiti, na njegovega sina.
Nadvojvoda Franc Ferdinand se je postavil na tako določeno stališče glede nekaterih političnih in narodnih vprašanj, da je prišel uže več nego enkrat n vskriž z odločilnimi silami v avstro-ogerski monarhiji. Iskren in odkrit pristaš je kntoli-čanstva, koje podpira po svoje, kolikor more. Njegova morgana tična žena, rojena grofica Chotek, koje pradede je mogoče zasledovati do 1. 1330, je odločna čehinja; zalo baje odvrača moža, na kojega ima kot soproga dovolj vpliva, od Nemcev, ki še vedno vladajo v državi, dasi ima ta prebivalstvo po ogromni večini slovansko. .Javnn lajnost
beraču kar na cesti in se prikazal na vratih cesarskega dvora v svoji mornarski srajci in nogavicah. Straža ga ni pustila vstopiti, in samo slu čajni prihod adjutanta njegovega očeta ga je rešil, da ga niso zaprli.
Te dečkove prešerne "mulie" so povzročile, da so dali piestolonasled-nika pod strogo nadzorstvo, ka tero ima nalog, da ga vzgaja primerno važnosti in resnosti njegovega poklica. No, lega mu ne bo treba še tako hitro nastopiti. Človek sicer ne ve, kdaj ga čaka smrt, posebno, če si star: in star je cesar Franc Jo žel' 1. Toda, malokdo je v n jegovih letih tako čil in zdrav, dasi ro čas ni ki poročali o nevarni njegovi obolelosti; vrgla ga je bila namreč v posteljo navadna liri pa ali epidemi čen nahod, p t le za par dni. Kakor znano, je avstrijski cesar strasten lovec; najrajši hodi na divje koze
ali "gamse", kot jih zoveGorenjec,
in sicer na Gorenje Štajersko, v na sprot j ii s svojima sorodnikoma, Fr.uiC F.M" lin m lo n in Otonom. |< j
Orth", ni bil tako srečen. Njegovo ime je bilo zbrisano z rodopisne deske Habsbuižanov, ker se je oženil z Marijo Studel, gledališko plesalko. To je bilo 1. 1890. Johann Orth in njegova dražestna žena sta odplula z jadrnikom iz nekega pristanišča v Chile, in »o je bila zadnja vest o avstrijskem nadvojvodi in baletni plesalki, njegovi ženi. Krožilo je sicer križem sveta mnogo tajnostnih prave o njima, toda usoda ladije St. Margaret,he je ostala do danes tajnost, kot je že bila pred 12 leti.
Najžalostnejša tragedija v stoletju.
Medtem ko se je Johann Orth boril z vladarjem, se jedoigrala v hiši habsburški najmračnejša žaloigra, ki je imela svoj izvor v "konveni-jenčni (dogovorni) ženitvi" in je dosegla vrhunec v ljubezni, koje ni mogla potrditi ni cerkev, niti rod bina. CVsarjevič naslednik Rudolf,
znano. Cesar in sorodniki so se zbrali na Dunaju k prirejeni spravni večerji, toda cesarjeviča naslednika ni bilo. Čakali so nanj, poizveda vali so o lijem, a zaman. Nekaj ur pozneje je došla vest iz Meyerlinga. V sobi lovske hiše so našli mrtvi trupli Rudolfovo in Vetserino vku-paj. Kako stii umrla, to je tajnost Habsburžanov.
Obvdovela kronprincezinja Štefanija se je omožila meseca marca 1. 1900 z ogerskim grofom Elemerom Lonyay, atašejem pri avstrijskem poslaništvu v Londonu, najmlajšim ginom neke stare plemenite ogerske rodbine. Cesar je dovolil to možitev, ko se je Štefanija formalno odrekla svojemu kraljevskemu naslova in nadzorstvu nad svojo hčerjo.
Nadvojvoda Franc Ferdinand, ki je po Rudolfovi smrti zadobil prestolonasledstvo, je našel, kakor rečeno, nevesto, v katere žilah se ni pretakala kraljevska kri. To je bila grofica Zofija ( hotkova (Ivitkova),
Hvstrij-skl prestolonaslednik.
CfcSAR FRANC JOŽEF
rojen 18. avgusta 1831), vlada (M 1. decembra 1H J S.
Baronica Marija Vetsera,
ki je storila žalostno smrt istočasno ko cesarjevih naslednik.
kisto na Dunaju kot v Budimpešti; 0 njegovem dejanju in nehanju so večkrat poročali časniki in ljudstvo Sa je vzljubilo in rado imelo. Pred kacim dobrim letom pa so listi na-mah preuehali poročati o njem,kajti sprejet je bil kot domačin v cesarski dvor na Dunaju, kjer skrbi njegov prastric, cesar Franc Jožef I., za njegovo vzgojo, ki je seveda v najboljših rokah
letni deček - opora prestolu.
Pred štirimi leti, ko se je čutil nadvojvoda Franc Ferdinand resno bolnega, je cesar, kot glava habsburške rodovine, določil, da postane v slučaju smrti uadvojvodove brat istega, nadvojvoda Oton Franc veljavni prestolonaslednik. Kmalu
Potem je pa Oton Franc Kepustil svoje pravice v prid svojemu sinu. Potemtakem je pi-6šlo prestolonasledstvo v Avstro-Ogerski poslej na dečka, ki še nima glasu o tej zadevi.
^ vseh stvareh, ki so v dotiki z neposredno koristjo avstrijske dinastije ali vladarske rodovine, ne odločuje samo vladajoči cesar, ara-Pak tudi ostali člani cesarske hiše zelo vplivajo na konečne sklepe; in 8amo mož resnično jeklene volje in odločnega značaja more kljubovati razsodkom rodbinskega soveta.
Sedaj jo pravica do prestolona s'edstva popolnoma jasna. Smrt cesarjeviča naslednika Rudolfa, ki ni zapustil moškega potomca, je na-Povila nadvojvodo Franca Ferdinanda, najstarejšega sina Karol Ludovikovega, kateri zadnji je bil 'at cesarjev, presumtivnim presto ^naslednikom; in v slučaju, da bi e cesar več ne oženil ali da v no
držal rodbinskih pravil naše hiše v velikem in malem z ozirom na svojo ženitev z grofico Zofijo Chotek. Prisegam, da pripoznavani svojo ženitev za morganatično zvezo, in da ne bodo morebitni otroci iz te ženitve smeli zahtevati pravice do avstrijskega prestolonasledstva."
Tri dni pozneje je bil oženjen. Grofica Chotkova je bila povišana v kneginjo Hohenberg.
I Franc Jožefov roman.
Sredotočna oseba v vseh teh romanih je pa cesar Franc Jožef, dober in plemenit starček, ko jemu so žalostne skrbi ogrenile potekajoča leta, ki so ga pa obenem napravile še milejšega in odpusti jivejšega.
Tudi on je doživel svoj roman. Pred pol stoletjem je bil prišel na dvor bavarske princezinje Matilde. Njena mlajša sestra, princezinja Elizabeta, hiteča doli po stopnicah, da se pridruži druščini, se je izpod-taknila m je pala. Cesar jo je ujel z rokama. N jerii prekrasni lasje so se razpustili preko belih ramen. Držal jo je nekoliko dlje, nego je bilo potrebi.o, in postala je avstrijska cesarica.
Ženitev pa ni bila srečna. Čez nekaj let sta se zakonska razprla in cesarica se je le redkokdaj vračala v cesarski dvor. Njena žalostna smrt vam je pač vsem še znana;pred tremi leti jo je v Švici umoril neki laški anarhist.
Človek bi skoro mislil, da je vsega tega krivo prokletstvo,katero je nad habsburško hišo izrekla stara
Nadvojvoda Franc Fe/di-nand,
ki je prepustil piestolonasledstvo v prid svojemu nečaku.
Nadvojvoda Karol Franc,
sin nadvojvode Otona Franca, roj. 17. avg. 1887.
Nadvojvoda Oton Franc,
oče domnevnega prestolonaslednika.
je, da ni imel radi tega rodbinski sovet preveč težkoč, pregovoriti najvojvodo, da je prepustil svoje pravice do prestola drugemu.
Oton Franc, oče sedanjega pre sumtivnega prestonaslednika, nekoč izboren kavalerijski častnik pri hu-zarjih Liechtensteinovih, se je oženil dne 2. oki. 1886 s hčerjo sedanjega kralja saksonskega. Ker se pa v svojih verskih nazorih razlikuje od cesarja in drugih merodajnili dvornih krogov, se je odrekel prestolonasledstvu.
Mladi prestolonaslednik je junak.
Deček,ki ima v bodočnosti zasesti cesarski prestol, je bil, kakor smo rekli, znan in domač v obeli stolicah monarhije, kjer ga je bilo cesto videti po ulicah in parkih, dokler ni pred dobrim letom povzročila rodbinska korist, da se jeskril javnosti. Nenavadno krepko je razvit za svojo starost, in je že rešil dva dečka, da nista utonila v Donavi, in že tudi našeškal "fijakerja", kot so imenujejo dunajski vozniki. Odkritosrčen je tako, da je pred nekaj leti dal svojo suknjo in čevlje raztrganemu
■ ovita najrajši fazane na Češkem ali divje peteline na Pokluki na Gorenjskem. Lepo je tudi cesarja gledati jezdečega na vojaških manevrih, katerih se vsako leto udeleži, natančen kot ura.
Cesar Franc Jožef •ie b'l star 18 let, ko je zasedel prestol. Mogoče je vse, torej tudi to, da bo sedanji domnevni prestolonaslednik dosegel baš isto starost,ko bo poklican na prestol Habsburžanov.
Povodi, ki so povzročili to prestolonasledstvo, čudovito pojasnu-jejo romane v avstrijski rodbini, ki je sicer sama najponosnejša v vsej Evropi, a le vendar pomešana s ple-bejsko ali prostaško krvjo, kot ma-lokatera druga iste veljave: toda, samo po nekaterih rodbinskih članih. Nijedne teh ženitev ni pa tudi cesar sam pripoznal oficijalno, niti dopustil, da bi radi njih trpela čistost dinastije....
V preteklem stoletju je pričel vrsto izvenrednih, hrupnih ženitev nadvojvoda "Jakam,", brat cesarja Franca I., k, je za ženo vzel Ano Plodil, hčer selškega poštarja v Aussee-ju. Ta zakon je zvezala idealna ljubezen, i„ zakol)gka je
cesar milostno sprejel, ko je poštar sko hčer povišal v grofinjo od Me-rana; m pr.poznana je tudi bila kot
ena najodl.čnejših dam v izključni
dvorski druščini.
Neki drug nadvojvoda Jovan, v
zgodovini znan po imenu "Johann
vladarjev edini sin, se je oženil I. 1881 s prin cesinjo Štef an i j o, hčerjo belgijskega kral	t ar je bil
takrat 23 let, ona pa 16. Kmalu sta bila poznana kot najnesreč-nejša zakonska dvojica v Evropi.
Jeseni 1. 1887 je srečal Rudolf baronico Marij o Vetsero, čudovito krasno devojko, še le 19 let staro, in se namah zaljubil na vso moč vanjo. Drznil se je in šel k cesarju ter mu rekel, da se hoče ločiti od Štefanije, ker namerava za ženo vzeti baronico; obenem je vladarju omenil, da seradovoljno odpove vsem pravicam do prestola. Cesar mu je strogo prepovedal, storiti kaj tacega. Ce-sarjevič naslednik je prosil potem sv. očeta, a prejel je v odgovor samo strog ukor. Štefanija je milo prosila svojega lastnega očeta, da jej dovoli, vrniti v Belgijo; toda v odgovor je došel samo ukaz, da naj ostane na Dunaju in prenaša svojo nadlogo, kakor pristoji soprogi cesarjeviča naslednika.
Naposled se je skrpucala nekaka sprava med to nesrečno zakonsko dvojico, in sklenilo se je, prirediti rodbinsko večerjo dne 30. januarja 1. 1889 v proslavo izida. Tistega dne sta se sestala Rudolf in Marija Vetsera v lovski hiši v Meyerlingu blizu Dunajskega Novegamesta, v poslednje slovo. Kaj se je tamkaj godilo tistega dne in večera, ni
Kneglnja Hohenberg,
n prejšnja grofinja Chotek, morganatična soproga nadvojvode Prane Ferdinanda,
Nadvojvodinju Marija Jožefa,
mati domnevnega prestolonaslednika.
ki je bila pred tremi leti v dvorni službi pri nadvojvodinji Izabeli, katera je v sorodstvu z vladajočo rodbino.
To ljubezen je razkrila sama nad-voj vodinja, ki je neposredno povedala cesarju, kako je ta reč, in Franc Ferdinand je bil poklican, da razjasni svoje načrte. In izjavil se je takoj, da ima zvezo z grofico in jo hoče vzel i za ženo. Cesar je zaman poskušal, pregovoriti ga, in nazadnje -spominjajoč se zaloiger, katerih junaka sta bila Rudolf in Johann Orth—je 1 il zadovoljen, da se stvar odloži za leto dni; obljubil je, da potem dovoli zenitov, ako ostane nadvojvoda pri svojem sklepu.
Leto je minulo,in Franc Ferdinand je šel k cesarju, da zahteva izpolnitev dane besede. Cesar je sklical na dan 28, junija 1900 vse člane vladarske rodovine, ministre in zastopnike vojništva. Nadvojvoda Franc Ferdinand je na tistem shodu prisegel tako le:
"Jaz Franc Ferdinand, prisegam pri vsemogočnem Bogu, da se bom
grofi n ja Karolyi, ko je srditi stari maršal Haynau povzročil smrt njenega sina, ker se je udeležil ogerske vstaje 1. 1848. Pozvala je nebo in pekel, da proženeta srečo od cesarja in uničita njegovo rodbino.
Sedanji položaj v Avstriji.
Kadar zatisne cesar Franc Jožef na vek oči, takrat prevzame sedanji deček Karol Franc najtežjo nalogo v vsej monarhični Evropi. Položaj v mnogojezioni državi je jako kočljiv in zamotan. Prebivalstvo je po večini slovansko, ne pa uiadni jezik. Ta je še vedno nemški, oziroma mažarski, ker so doslej mislili Habsburžani, da jih morejo edino Nemci in Mažari vzveličati; drugi vzrok pa tiči v postopanju Slovanov samih. Tekom zgodovine so jih razcepljali vladni mogočneži po gotovem načrtu ("Divide et im-pera" t. j. razdeljuj in vladaj!) in jim jemali na vsakojake načine skupno slovansko zavest, a slovanske dobre duše so radovoljno klanjale tilnik in celo podpirale tujčevo zatiranje miloglasne slovanščine. Toda, izza napoleonskih časov,— ko je naš Vodnik zapel: "Ilirija vstan'!"—in zlasti od prekucijskega .1848, ko je mračno Avstr ijo vsaj malce prešinil duh svobode, so se jeli avstrijski Slovani dramiti i/, večstoletnega spanja in zavedati, da so vsi otroci majke Slavije, katera imenuje svojo last petino cele zemlje in ima dece kot listja in trave. In odtedaj se bijejo na ljubih av-•trijskih tleh srditi jezikovni boji, v katerih prednjačijo vrli Čehi, a tudi vsled domačih bojev razprti Slovenci niso zadnji. Dal Bog zmago!
V Mix
AMERIKANSKl SLOVENEC, I!>. DEC 191)2.
j ' ......." ~ " ' ~ ........
prestolonaslednik v avstrtjsko-ogerski vladarski rodovini
AMER1KANSKI SLOVENEC, 19. DEC. 1902
Kaj želite?"
Well, gospa, kaj pa imate
Olgin oče jo bil v sosednji sobi, zato ni bilo priložnosti za ljubkovanje
Mirni: "In kaj sedaj delate, g. 'lok1«1,' ko sto so javnemu zdravljenju odrekli?' Doktor: "t), sedaj samo fas ubijam."
"Ob, Henrik, ali nisto tiikdar ljubili ?' "Pač enkrat, in takrat me je stala t šala skoro 35c."
Ampak Milan je iznašel imenitno rešilo. Navezal jo igralne k rosi je na Kazalec stenske ure in loparja ob stol, da jo bilo neprenehoma čuti lcrogline udarce.

Pastor (vtretjič k zelo gluhemu faranu):"Vprrašam Vas, čemu želite mene? Glulii faran: "Kaj pravi. Margareta? Ne morem ga razumeti." Margareta: "Pravi. <'e mu /elite mene?"
Tekavec: "Ali je vaša žena kratka v poroti lili?"
Strahotič: "Ne preveč! Če bi jo Vi le slišali, kadar poskuša povedati najkrajši dogodek!"

"Ali je pa tudi Vaš pes dober proti tatovom?"	,,
'To pa to. saj sem ga kupil od tatu.
In očka ni več prisluškaval in sumil
Ali me bodete ljubili, kadar b)m
star
Gotovo, Vas li ne ljubim
Vedeževalka: "Kvarie pravijo, imate čudovit spomin."
Trdoglavec: "Napišite mi. kar sle li, da ne bom pozabil."
Pesnik: "Pomnite da govorite z možem, ki jo glede obzorja sto let naprej." Hišni posestnik: "Jaz se brigam samo za Vašo stanarino in glede to ste jako
nazaj
Milica: "Jaz pišem Tončki. Ali jej imaš kaj sporočiti?"
Tilica: "KajlPiši jej, da je strašanska pokveka! Pa reci jej, da jo ljubim."
Greenhorn s farme: "Torej moj sin John Pox so no uči slikati v vaši šoli, ko vendar druga ni v tem mostu?" Profesor slikarske šole: "Ne."
Greenhorn s farme: "I, sajmojje naprosil denarja, češ, ker so uči ves prav pridno "farbati"."
Ona: "Strašno mora biti ženski, a jo mož zasnubi."
On: "Ej, menda še strašneje, če jo zasnubi."
Prvi postopač: "Ali misliš, da pridešfv nebesa, John?"	|_ j5
Drugi postopač: "Gotovo. Sem li kdaj kaj storil, ka-li?"
Kaj iščeta, g. proftsor?" Iščem pod "O" svojih očal
Jurček: "Rad bi Vas nekaj vprašal, očka."
Oče: "I kaj pa?"
Jurček: "Glejte, kadar bo konec sveta in bo zemlja uničena, pa bo kdo v balonu: kje pa bo stopil na tla, če bo spustil balon doli in bo hotel iz njega?'
"Mi je res žal, draga prijateljica, Vam je mož ušel."	1 "
"Nič ne de, bo treba vsaj ene manj."
Doktor: "Pozno v noč ne smete i/.ostajati."
Bolnik, mož hudo ženke: "Ali mi škodi nočni zrak, ka-li?"
Dok tor: "Ne; ampak razburjenje, kadar dojdeto domov, to vam škodi
On: "Zdi se mi, da ste bila zelo ginjena mod predstavo Ona: "Ne tako kot Vi. Po vsakem dejanju sto migali."