Zmaga Kumer, Slovenska ljudska pesem. Ljubljana: Slovenska matica,
2002. 231 str., ilustr.
Zadnje delo dr. Zmage Kumer s preprostim naslovom Slovenska ljudska pesem je sintetični prikaz temeljitega poznavanja, dolgoletnih izkušenj in stalnega soočanja z drugačnimi pogledi na ljudsko pesem. Je preprost mozaik dragocenosti, ki jih vsebuje
izročilo slovenske ljudske pesmi, in hkrati zahteven pretres njegovih značilnosti, posebnosti in razločkov. V njem je strnjeno skoraj petdesetletno ne le raziskovanje ljudske pesmi, temveč tudi življenje z njo.
Knjiga v vsebinsko logično razvrščenih poglavjih sistematično niza za ljudsko pesem razločevalna vprašanja in se hkrati odziva na njihovo razumevanje v javnosti. Cilj, ki je avtorico vodil pri delu, je bil, da bi na enem mestu predstavila vsa za ljudsko pesem razločevalna oziroma pomembna vprašanja in hkrati ponovno opozorila na zmotnost nekaterih predstav.
Medtem ko se pri razreševanju teh vprašanj avtorica ne spušča v razmejevanje od etnologije, še manj v interpretacije antropologije, pa je zelo poudarjena drugačnost pogledov literarne zgodovine in nekaterih naziranj znotraj same folkloristike. Glede na to, da je tu v ospredju zanimanja ljudska pesem sama, je takšna naravnanost povsem razumljiva: specifičnost, ki izhaja iz tega, da ljudska pesem živi skupaj z melodijo in da je melodija njen neločljivi sestavni del, je namreč v javnosti, ki še vedno govori o ljudski pesmi kot o predstopnji pisne književnosti, do današnjega dne prezrta.
Avtorica se v uvodu sooči z nekaterimi stereotipi, kot so precenjevanje ali podcenjevanje anonimnosti ustvarjalcev in starosti pesmi kot značilnosti ljudske pesmi, z vprašanjem bukovnikov, ki so za nekatere edini pravi nosilci ljudske ustvarjalnosti, polemizira pa tudi z izrazi, kot so slovstvena folklora in folklorna pesem, in z mišljenjem, ki jih podpira. Prav tako na podlagi dolgoletnih izkušenj presoja petje v nekaterih pevskih skupinah in predstave, da je ljudska pesem solistična ali pa da ob sebi potrebuje glasbeno spremljavo. Ne nazadnje razlaga tudi samo zapisovanje ljudskih pesmi in vzroke zanj, ki ga sooča s pretiranim iskanjem regionalnih razločkov v ljudskih pesmih.
Tudi v osrednjih poglavjih avtorica ne izraža le svojih pogledov na ljudsko pesem oziroma naziranj etnomuzikologije nasploh, temveč se hkrati kritično sooča s prevladujočimi pogledi ali vrednotenjem strokovnjakov drugih strok, predvsem literarne zgodovine. Prav to vrednotenje, ki je v marsičem zmotno in ljudski pesmi krivično, je ustvarilo stereotipe, ki se iz literarne zgodovine in iz starih učbenikov selijo v nove učbenike in v nove učne programe.
Z nadaljnjimi poglavji avtorica dokazuje, da ljudska pesem ni nerazviti del slovstva, in da so ritmične posebnosti, ki jih šolska glasbena teorija ne pozna, njihova specifičnost, ne pomanjkljivost. Nasprotovanje stališčem literarne zgodovine je posebno vidno v poglavjih Vsebinske skupine ljudskih pesmi in Oblikovanje pesemskega besedila: iz razvrščanja ljudskih pesmi so jasno razvidne posebnosti, ki jim ne zadošča oziroma ne ustreza literarnozgodovinska razvrstitev. Ob tem je jasno opredeljen pojem balada, predstavljeno pa je tudi povezovanje slovenskih raziskovalcev v mednarodne okvire na tem področju.
Kritična naravnanost je zelo jasna tudi pri obravnavanju načina izražanja v ljudski pesmi. Tu se z nizanjem posamičnih značilnosti sloga ljudske pesmi in s primeri zanje tudi samemu pouku o ljudski pesmi ponuja izčrpen pregled. Avtorica ovrže nekatera prepričanja, ki so doslej presojala jezik oziroma način izražanja v ljudski pesmi in se brez upoštevanja novejših dognanj, tako kot nekatere druge ustaljene predstave, posredujejo otrokom pri pouku o ljudski pesmi. V tem okviru so obravnavane posebne značilnosti, kot so uvodni, sklepni in potujoči verzi, potujoče kitice in motivi, stalne besedne zveze, simbolika števil, razni obrazci, kot na primer obrazci z nikalnicami, vprašalnicami itn., primere, stopnjevanja in variante.
Za razumevanje specifičnosti ljudske pesmi so zelo pomembna poglavja Glasbena podoba ljudske pesmi, Medsebojno prilagajanje melodije in besedila in Načini petja. Ta
poglavja imajo posebno težo prav zato, ker tako zelo poudarjajo doslej s strani literarnozgodovinskih obravnav prezrte posebnosti ljudske pesmi. Glasbena podoba je predstavljena s tistimi glasbenimi sestavinami, ki so najlaže opazne in so razumljive tudi nestrokovnjaku, to so melodika, ritem, oblikovanje zvočne kitice, predvsem zaradi medsebojnega vplivanja besedila in melodije, ter način petja. Ob tem je posebej poudarjena zmotnost nekaterih dosedanjih pogledov. Te predstavitve zaokroža strnjen in z neposrednimi izjavami s terena dopolnjen pregled ljudske glasbene teorije. Avtorica ob tem opozarja na odprta in nerazrešena vprašanja, ki jim bodo morali v bodoče muzikologi še posvečati posebno pozornost.
Medtem ko je prvi del knjige namenjen predvsem oblikovnim vprašanjem, se v drugem delu pozornost usmeri k sami vsebini, k sporočilnosti ljudske pesmi. Avtorica tako v okviru poglavja Ljudska pesem v življenju zasleduje vlogo pesmi od zibelke in prvih izštevalnic prek pomembnih življenjskih mejnikov, kot sta svatba in smrt, do tistega izročila ljudskih pesmi, ki se razvršča v okviru šeg koledarskega leta oziroma v okviru pomembnih dogodkov, vključno s pesmimi, ki so bile kot nabožne marsikdaj prezrte. To poglavje je pomembno za raziskovalce šeg, poleg tega pa ima za vse, ki se tako ali drugače srečujejo s prireditvenim oživljanjem ljudskih pesmi ali šeg, veliko uporabno vrednost.
Medtem ko je povezovanje pesmi in šeg del ustaljene prakse, obravnavanje odseva življenja v ljudski pesmi odpira nov pogled na ljudsko pesem. V tem poglavju, na videz vsebinsko sorodnem prejšnjemu, avtorica s primeri dokazuje, da ljudska pesem življenje ni samo spremljala, temveč ga je tudi odsevala. Prikaz tega odseva opozarja etnologe, da bi morali pri raziskovanju in interpretaciji ljudske kulture upoštevati tudi ljudsko pesem, čeprav sledi življenjske stvarnosti v njej niso vedno vidne na pivi pogled: tudi pesem je namreč lahko dokument za razkrivanje materialne, socialne in duhovne kulture.
Poglavje Slovenska ljudska pesem skozi čas je, kot pravi naslov, prikaz slovenske zgodovine skozi ljudsko pesem od srečevanja prvih naseljencev z duhovno dediščino staroselcev do pokristjanjevanja in srednjeveške duhovnosti z upoštevanjem temeljnih gibal srednjeveškega javnega in duhovnega življenja. V tem poglavju so razložene dejanske okoliščine nekaterih najbolj znanih in najvidnejših balad, ki so hkrati v javnosti najpogosteje citirane - od Pegama in Lambergarja do Mlade Zore in Lepe Vide. Z vključevanjem nekaterih pomembnih dejavnikov življenja v srednjem veku, kot so na primer romanja, trgovanja, samostani, grajsko okolje, kmečki upori in drugi, so interpretirane tudi nekatere druge pomembne srednjeveške balade. Prav to so hkrati vprašanja, ki so v preteklosti najbolj zaposlovala literarne zgodovinarje v zvezi z ljudsko pesmijo. V ta okvir je zato tudi umeščena kritika posamičnih Grafenauerjevih razprav — "književnozgodovinskih primerjalnih študij«: literarna zgodovina je namreč izhajala le iz komparacije na podlagi motivov, ni pa upoštevala ne melodije ne dejstva, da so nekatera ravnanja in čutenja splošno človeška. Sprehod z ljudsko pesmijo skozi čas dopolnjujejo nekatere teme, kot so protestantizem, katoliška prenova, štiftarstvo, seže pa tudi do rokovnjačev in meksikajnarjev. Avtorica je v ta vsebinsko zasnovan časovni pregled uvrstila tudi pojav mlajše pesemske oblike, alpske poskočnice, hkrati pa še nekatere druge posebnosti, od litanijskih odpevov do štajerskih sloves.
Posebno mesto v delu ima dokaj razčlenjena predstavitev duhovne podobe Slovencev v ljudski pesmi, zaokrožena v posebnem poglavju, kjer je avtorica strnila spoznanja in izsledke o izročilu predkrščanskega verovanja pa vse do prevlade krščanstva in do razmerja do narave in soljudi. To poglavje v marsičem odseva tudi podobo socialne kulture.
Dr. Zmaga Kumer v pričujočem delu, ki ga zaključuje pregled zbiranja ljudskih pesmi, ni le strnila temeljnih spoznanj, doslej objavljenih v njenih številnih delih, temveč je to poznavanje tudi v marsičem dopolnila. Poleg tega je na enem mestu razgrnila razhajanje z nekaterimi ustaljenimi predstavami, ki se, prilagojene šolskim učbenikom, prenašajo v prihodnje rodove, in razhajanje z nekaterimi novejšimi pogledi, ki oblikujejo zaključke brez poznavanja specifike ljudske pesmi.
Delo Zmage Kumer je torej zelo sistematičnen in izčrpen pregled ljudske pesmi, vsebinsko in oblikovno prikazan z več zornih kotov. Je zgoščena predstavitev podobe ljudske pesmi in spoznanj o njej. V času intenzivnih sprememb, ko slovensko in ljudsko marsikomu zaznamujeta majhnost, je dragoceno pričevanje obojega. Čeprav opozarja na nekatera odprta vprašanja in na neraziskana področja, je knjiga vendarle pisana z zavestjo, da je ljudska pesem, tako kot ljudska kultura nasploh, dragocenost, ki ima ne le svoje značilnosti, temveč tudi svoje življenje.
Celoviti pretres ljudske pesemske ustvarjalnosti izraža tisto gledanje, ki ljudsko kulturo razume kot spreminjajočo se, vendar zaključeno celoto. Ta je ob presečiščih pogledov v času vsestransko intenzivnih sprememb tako dobila celostno zaključeno predstavitev. Delo prinaša sistem ugotovitev, ne izpostavlja pa dilem. Opozarja na spremembe, ki so jih v ljudsko pesem vnesli pevci, ko so jo postavili na oder, vprašanja meja ljudske pesmi, ljudskega in neljudskega, prehajanj in relacij, ki jih v odnosu do poustvarjalcev ustvarja današnji čas, pa pušča novim generacijam.
Marija Klobčar