Boj proti fašizma; je boj vsakega poštenega rodoljuba; vsakega delavca in delavke — pač vsakega brez izjeme na politično, narodno ali pa versko pripadnost!
CENA NAROČNINI:
Za Kanado in USA.
Za eno leto ........................ $3.00
Za pol leta............................1.75
EDINOST 206 Adelaide St. W. Toronto 1, Ont.
"Authorized as second class mail, Post Office Department, Ottawa"

NEODVISNO GLASILO KANADSKIH SLOVENCEV
V .

Let. 4. Št. 153.
Cena 5 c.
TORO.NTO, ONTARIO WEDNESDAY, MARCH 13TH, 1946.
Price Sc.
Vol. 4. No. 153.
PISNO IZ SLOVENSKEGA PREKMURJA
(Naslednje pismo je dobil Joško Kramar, stanujoč v Montrealu od svoje hčerke).
Diragi ata'
Po dolgih letih je zopet prišel tisti trenutek, ko Vam lahko svobodno pišemo, kar dosedaj nam je kratila ta kruta vojna in brezsrčni krvoločni gospodarji — Madžari, šele sedaj Vas svobodno pozdravljajo Vaše hvaležne,, a tako žalostne hčerke, ker kar nam je bilo najdražje smo izgubili v tej grozni vojni. Skoraj Vam ne morem pisati dalje, ker solze mi silijo v oči, a morami Vam povedati tudi to žalostno novico, da — Joško — Vaš ljubljeni sin, Vas ne more.več pozdravljati, ne more se Vam zahvaliti za Vaš dosedanji trud. Njegova usta ne morejo govoriti več, njegove blage oči so se zaprle in nje-
Pogrebna procesija ob preselitvi trupla, dijaka J. Kramar
govo junaško srce ne bije več. Izkrvavelo je za našo zlato svobodo. . . On je mrtev. . .
Ko so nas zasužnjili Madžari, so takoj začeli zapirati naše dijake, misleč da bodo s tem uničili slovenski narod. Zmotili so se. Naš Joško, Skoberni iz črešnovcev in Novak iz Strgave, da so se izognili madžarskega mučenja, so odšli na hrvaško v Varaždin. Tudi tukaj niso bili nič na boljšem, ker so jih takoj po končani sedmi gimnaziji mobilizirali za nemško fronto. Tega pa niso morali. Boljše je v svobodi umreti kakor pa v sužnosti Živeti! Tedaj so se začeli zbirati po širnih gozdovih in visokih gorah Slovenije naši izgnani bratje — naši junaški borci,
Pogreb na domačem pokopališču, vasi Trnje.
ki niso marali suženjstva, ki so hoteli narodu holjšo bodočnost in svobodo — Partizani. Tem so se pridružili Joško in njegova tovariša: "V borbo za svobodo"!
Tri leta se je boril. Njihove borbe so bile strašne. Mnogo krat po več dni brez hrane v bedi in pomankanju. Njihova bivališča so bila širni gozdovi in visoke gore, kakor po leti tako po zimi. Vedno pod milim nebom. To je bilo nepopisno življenje, ali vztrajali so.
Dve leti nismo vedeli ničesar o njem, če je živ ali mrtev. Lani avgusta meseca 1944 leta pa je prišel nepričakovano domov. Prišel je po noči sicer skrivoma, ker prišel je za Organizatorja v Prekmurje s svojima dvema to-varišima. Ali kakšna usoda ga je čakala tukaj ? Komaj dva meseca je preživel na domačih tleh, že so jih zasledovali krvoločni Madžari. Bili so v Murski Soboti pri Biumenovih. On je Slovenec in pri njemu so se večkrat nahajali. Tisto usodno jutro pa so aretirali vse Slovence v Soboti, in tudi njega. Tako so prišli na sled partizanim, a oni so bili toliko hitrejši, da so skočili ven iz drugega nadstropja, da bi zbežali. Ali na žalost to se jim ni posrečilo. Tam je bil zadet moj zlati in edini bratec — tam je izkrvavelo njegovo mlado srce. To se je zgodilo 17 oktobra 1944 leta. Teden dni je ležal na Soboškem pokopališču in ga nismo videli, ker nismo ničesar vedeli <. temu kaj se je zgodilo. Dva tedna pozneje smo zvede" Pokopan je bil na Soboškem pokopališču, a sedaj 10 julija 1945 leta smo ga preselili na naše pokopališče. Sedaj pa pomislite sami, kaj smo mi trpeli vsa štiri leta. Je res čudno da smo še živi ostali, kako je bilo hudo in strašno.
Še enkrat Vas srčno pozdravljajo Vaše žalostne hčerke in mati.
Mici Kramar
Splošna stavka v Trstu in Slovenskem Primorju
ITALIJANSKI PREBIVALCI ZAHTEVAJO PRIKLJUČITEV JUGOSLAVIJI
Trst, 11 marca. — Po zaveznikih okupirani coni, Julijski Krajini, Trstu in Slovenskem Primorju, je oklicana splošna stavka v znaku protesta za umor dveh oseb v predmestju Trsta, ko je policija z vso drznostjo odstranila iz cerkvenega poslopja slovensko zastavo. Ljudstvo v splošnem dolži policijo, za nastale izgrede in nemir v zavezniški okupacijski coni.
Ljudska stavka je tembolj značilna tudi vsled dejstva, da je tam prispela Mednarodna komisija, katera naj bi na licu mesta ugotovila pravične meje med Jugoslavijo in Italijo. Gotovi časnikarski poročevalci se pritožujejo, češ zakaj jim je zabranjen pristop na to ozemlje. Nedvomno da se jim gre za histerična poročila zoper splošne zahteve ljudstva za priključitev Jugoslaviji.
Značilna pa je tudi v tem, da italijansko prebivalstvo v zavezniški okupacijski coni zahteva priključitev Trsta, Slovensko Pri-morje in Istro, Jugoslaviji. To zahtevo bazira na podlagi predloga jugoslovanske Zvezne vlade ljudskih republik, da Trst dobi popolno avtonomijo in postane
šesta avtonomna enota Zveznih ljudskih republik Federativne Ljudske republike Jugoslavije.
Pred nedavnem v izzivalnem govoru bivši premier Vel. Britanije, Mr. Churchill, se je z ozirom na to dejstvo potožil, rekoč, da "obžaluje italijansko prebivalstvo vsled njegove naklonjenosti napram svobodni demokratični Jugoslaviji. Kakor italijansko, tako tudi slovensko in hrvaško ljudstvo, seveda ne more prezreti ob-
žalovanja gotovih politikov, kateri navadno kadar so v tesnem obžalujejo početja ljudstva. Toda ljudstvo v teh pokrajinah se prav dobro zaveda takih "obžalovanj" skozi zadnjih 23 let, ki mu pa niso prinesla drugega kakor nezaslišani Musolinijev teror in nasilje. Zato tudi samo obžaluje in se hoče sedaj združiti z svojo telesno Matico — svobodo in demokratično Jugoslavijo, kjer bo vživalo popolno nacionalno in ekonomsko svobodo.
Pogled na pristanišče Trst
Anti-Sovjetsko strasilo ogroža mednarodni sporazum - vodi v priprave tretje setovne vojne
Ministrski predsednik King, je v enem svojem govoru 1944 leta vsled obupne nazifašistične propagande dejal naslednje besede: "Nemška propaganda skuša doseči uspeh, ko ga ni mogla doseči celo nemška armada, z oživljava-njem "rudečega strašila" in ustvarjanjem sumnje med zavezniki. Mi moramo čuvati Kanado pred prevaro take propagande. Danes, naše skupne naloge v tej veliki borbi so še tesneje združile skupaj Rusijo in Kanado. Jutri, ko bo ta bič fašizma popolnoma očiščen z uma svobodnega človeka vsepovsod, narodi morajo delati skupaj in pomagati vzpostaviti red v svetu temelječ se na notranji neodvisnosti — vreden človeškega bit-
ja".
«
Te besede je izrekel ministrski predsednik v dobi, ko so se zmagovite armade Sovjetske Unije z vzhoda in zavezniške z zapada približevale k končnemu spoju v o-čigled zmage nad Hitlerjevo Nemčijo. Izrekel jih je takrat ko so posamezni agenti nemškega nazi-fašizma skušali v poslednjem trenutku s prevaro pod pretvezo "rudečega strašila" doseči svoj umazani uspeh pri zapadnih zaveznikih, da bi obrnili svoje orožje proti svoji zaveznici Sovjetski U-
Govor Drew-a nas spomni na govor fašistov
Toronto, 11 marca —- Vse kar
je bilo izpuščeno iz anti-komuni-stičnega govora premiera Drew-a, je anti-semitsko cedilo. Pomislila sem, ko sem ga poslušala, na fašistične govornike pred vojno, je izjavali Miss Pearl Wedro, ravnateljica za politično akcijo treh unijskih lokalov usnjarskih delavcev in delavk na prvem zasedanju letne konvencije Ontarijske federacije delavcev CCL predstavljajoč 100.000 delavcev in delavk v provinci Ontario.
Konvencija je sprejela resolucijo z katero zahteva od vlade, resignacijo ministra za delo, za-konitev delavske zakonodaje, stavbinski pragram, plačane počitnice ter minimalno mezdno lestvico. Sprejeta je tudi resolucija, katera zahteva prekintev diplo-matičnih odnošajev z fašističnim režimov generala Franka v špa- ^ niji, ter izboljšanje odnošajev z j Sovjetsko Zvezo.
niji. Kakšne posledice bi bile ne samo za Evropo, temveč tudi za ta kontinent, je seveda težko zamisliti. Več kot gotovo je to, da bi bile tako ljudske kakor tudi materijalne žrtve daleč večje, če tudi so te že itak neprecenljive.
Te besede so tembolj pomembne sedaj, ko je podal v parlamentu izjavo o ogleduštvu, katera je poslužila kot signal za rfajbolj drzno Anti-Sovjetsko gonjo. Reakcionarno časopisje v zvezi z to izjavo seveda ni ugibalo, katera država ali pa predstavništvo je v zvezi z to afero, ne glede na to, da izjava neomenja niti ene države direktno. To časopisje je odkrito obtožilo za "ogleduštvo" Sovjetsko Ambasado v Ottawi. Ministrski predsednik seveda ni črh-nil besedice zoper histerično kampanjo reakcionarnega časopisja.
Harry L. Fistell je napisal v zvezi z Anti-Sovjetsko kampanjo, zelo obširen članek kjer našteva nepobitne dokaze, kako so zunanje impirialistične sile na čelu z Vel. Britanijo skozi zadnjih 28 let delale za poraz Sovjetskega Socija-lizma. Z to namero jim je tudi uspelo razviti zelo močno propagando poslužujoč se, če tudi najmanjšega zamazanega sredstva, samo da je naperjeno proti Sovjetski Uniji. Tako so se nepreneh-no iz zaledja impirialističnih sil spuščali črni oblaki laži in klevet na žrtev, medtem ko je bila žrtev istočasno obdolžena za zločin.
Ničesar bolj ne more izražati klasičen primer o tem, kakor sedanja zanetena kampanja o "o-gleduštvu'% v Kanadi, pravi Fistell.
NE SOVJETSKA UNIJA, TEMVEČ IMPIRIALISTI OGROŽAJO MIR
Sovjetska Unija je z svojo odločno vlogo za stvari miru in mednarodne sigurnosti prepričala svobodoljubni svet, da sedanja grožnja za svetovni mir prihaja z strani britskega in ameriškega impirializma, ne pa z strani Sovjetske Unije.
Ona se je borila za pravično rešitev svetovnih problemov v oči-gled strašenja z atomsko bombo. Podpirala je pravice grškega naroda in narodno osvoboditev Indonezije. Borila se je za sporazum v Potsdamu in Jalti in tako omogočila popolno in brezpogojno zmago nad Hitlerjevo Nemčijo, medtem ko je obsodila že davno prej fa-
šistični režim generala Franka v Španiji in fašistični režim v Argentini, kakor tudi razkrinkala pred celim svetom zlobne in pro-vokacijske akcije poljskih fašistov na čelu generala Anders-a.
To očitnost, pravi Fistel, niso in ne morejo zavreči svobodoljubni narodi. Rastoča mednarodna avtoriteta Sovjetske Unije, vsekakor jim ne gre v tek. Prav zato je organizirana provokacijska kampanja po stari impirialistični tradiciji — z "ogleduškim strašilom".
ZINOJEVA PISMO
V oktobru 1942 leta v predvečeru splošnih volitev, britsko časopisje je zanetilo divjo anti-so-vjetsko kampanjo. Namreč je šlo za "razkritje" misterioznega pisma od Zinojeva, kateri je bil takrat na čelu Kominterne, in da je tako vodil "zaroto" proti Britaniji-
Torijevsko časopisje je besnelo nekoliko tednov dokler niso Tori-jevci končno zmagali pri volitvah. Tedaj je postalo očitno, da je Zi-(Nadalje na 4 str.)
Pravda pošteno odgovarja Churchillu
Moskva, 11 marca. — "Pravda", glasilo Komunistične Partije Sovjetske Unije, posveča uvodnik kot odgovor na izzivalni govor Churchilla, ki ga je održal dne 5 marca v Fulton -u, Minn. Ob tej priliki Churchill-a je predstavil predsednik Truman, kateri vsekakor zanika, da bi Združene države sledile politiko v duhu tega govora.
Pravda opozarja svobodoljubni svet na dejstvo, da Churchillov govor ne pomeni drugega kakor razbiti organizacijo Zedinjenih Narodov in vodi v vojne konflikte proti Sovjetski Uniji. Ustvarjanje takozvanega anglo-ameriškega bloka se ne more drugače tolmačiti, kakor način za nadaljevanje impirialistične politike proti sporazumu Zedinjenih Narodov, pravi uvodni članek.
Toda njegov govor je naletel na splošno obsodbo vseh poštenih demokratov tako v Združenih državah, kakor tudi v Angliji. Oni obsojajo njegov govor z stališča potrebe sodelovanja in kooperacije med narodi, medtem ko Churchillov govor na izzivalen način skuša sprečiti tako sodelovanje in kooperacijo.
MILIJONI RUSKIH VOJAKOV IN CIVILNEGA PREBIVALSTVA JE UMRLO ZA NAS
Wurzburg, 10 marca — Kot posledica Churchill-ovega govora je našla nazi-fašistična propaganda ugodna tla tudi med ameriškimi vojaki, ki se nahajajo v po amerikancih zasedeni Nemčiji. To je dalo povod nekemu ameriškemu častniku, ki pravi, da je konservativec, poveljniku posadke mesta Wurzburg in okrožja, da je izdal sledeče povelje:
"Opozorjen sem, da se je "morala" mesta Wurzburg in okolice znatno okrepčala povodom nekega govora v Združenih državah Ameriških, ki ga je imel neki britski politik v razmerju do našega zaveznika — ruskega naroda."
"Poučen sem tudi, da je par mož tega bataljona izrazilo so-glašanje z nemškimi "fraulein." To početje se mora takoj zaustaviti in bodite zagotovljeni, da bom rabil vse v obsegu moje oblasti od strani "Counter Intelligence' in' "S-2" osobja (posebna policija), da se bo to početje ustavilo — takoj."
"Sovjetska vlada je zaveznik Združenih držav Ameriških in vi, ste posamezno in skupno zastopniki naše vlade. Jaz ne bom trpel nobenih nizkotnih opazk proti našemu zavezniku, ki bi se na ta način dajale nemškim ljudem."
"Jaz ne sovražim Nemcev. Moje stališče do plesov in družabnega zbiranja, bi vam moralo to dokazati. Toda jaz ne morem pozabiti to, da sonce nikoli ne zaide nad grobovi ameriških vojakov."
"Od Pearl Harbor-ja in Batana do reke Elbe, ležijo vaši tovariši mrtvi, vsled nazi-fašizma in hudobne mahinacije Hitlerja in njegove bande. Če s/ katoličan, se spomni, da so nacisti preganjali
na stotine nun in duhovnikov."
"Če si protestant, pomisli na pastorja Nieomler-ja, če si Žid ... ne daj se zapeljati mišljenju nemaških "fraulein." Ona je vzgojena v savraštvu in nestrpljivosti proti vsem narodnom razen "mas-ter race" (nemški nadčlovek) katerega smo ravnokar nadvla-dali."
"Milijoni ruskih vojakov in civilnega prebivalstva je umrlo za rešitev nas samih. Samo spomnite se na to. če bi proti-sovjetska propaganda povzročila da sovražite Ruse, postojte in pomislite:
Oni so umirali tudi za vas!!!"
če se hočete zopet bojevati — opogumljati nemške frajle — je dober način, da sc stvar začne. To so bili "dobri stari časi" — da pravim stari časi: Stati na pohodu po cele dneve v hudem mrazu, umazani, lačni in izmučeni. Streljanje iz zakopov in potem napad. Prekoračiti reko v curkih potenja. Je — precej zima v Rusiji! Zapomnite si tudi to."
V slučaju ako mislite da sem nekoliko rudeč in hočete napisati pismo v B-Bag (kolona v vojaškem "Starš and Stripes" časopisu) naj vas malo zadržim. V političnem prepričanju sem konservativni južni demokrat. Eden prednikov mojega imena je padel v ameriški revoluciji.
Rusi so naši zavezniki. Oni imajo pogum. Držali so tolpe "Jerries" od nas in pri Bogu. Jaz se nikoli več nočem bojevati. Premislite to.
Vsi ste opozorjeni — opozorjeni pred kaznijo, katere se bodem po-služil v slučaju kršenja tega povelja.
CHURCHILLOV GOVOR IZZVAL OBSODBO LJUBITELJEV DEMOKRACIJE IN SVOBODE
Folton, Mon. 5 marca. — Na
podlagi teksta govora bivšega angleškega premiera, Mr. Churchill, je ta podal sicer dosedaj nepričakovani govor, kateri je doživel in doživlja obsodbo vseh ljubiteljev demokracije.
Svoj govor je posvetil "nevarnosti" pred Sovjetsko Unijo in Komunističnimi Partijami v posameznih evropskih in ameriških državah. Novo vstanovljene vlade v Poljski, Rumuniji, Jugoslaviji in Bolgariji, je imenoval kot vlade neodgovorne "policijske" oblasti, ter urgiral na Ameriko, za-prav angleško govoreče narode za vzajemno akcijo in pritisk proti prodiranju Sovjetske Unije. Edino sporazum Anglije, Amerike in Kanade, pravi Churchill more sprečiti z svojo oboroženo in ekonomsko močjo ekspanzijo Sovjetske Unije in "komunističnih Partij".
V prav navadnih besedah ne more pomeniti drugega, kakor priprave za tretjo svetovno vojno, če tudi poudarja, da Sovjetska Unija ne želi vojne, da želi mir.
Churchillov govor je doživel
precej vročo debato v ameriškem Kongresu, kjer se je več Kon-gresnikov izreklo proti njegovega govora rekoč, da Amerika si ne more nadeti nalogo braniti britsko impirialistično politiko med kolonijalnimi narodi, še manj pa odstraniti od sporazuma med Ameriko in Sovjetsko Unijo za zgraditev trajnega in pravičnega miru.
Senator Pepper in Kilgore sta v skupni izjavi obsodila Churchillov govor rekoč: "Churchill skuša prerezati vrat organizaciji Združenih narodov v interesu britskega imperija." Žalostno je to, ker Churchill govori kot je govoril Chamberlin in njegovi to-rijevci, ki so podpirali nemške riazifašiste v svoji križarski vojni proti Sovjetski Uniji. Govor, ki ga je podal, seveda da ni govoril isti Churchill kakor v letu 1941. Ta govor je govoril prav tisti Churchill, kateri je načeloval intervenciji proti Sovjetski Uniji v letu 1918. Ker samo kot tak je mogel podati tako izzivalen in agresiven govor ne glede na ljudske in materijalne žrtve.
VISOKO PRIZNANJE
Po uradnem naznanilu Narodne vlade, ki je bilo priobčeno z dne 15 januarja t.l. v jugoslovanskih časopisih, je z redom "Bratstva in Edinstva" prve stopnje odlikovan Marijan Kružič, urednik "Novosti" edini demokratični časopis kanadskih Hrvatov.
Uredništvo Edinosti čestita tovarišu Marijanu Kružiču na odlikovanju, ki ga je prejel z strani narodnih oblasti za dobro delo, ki so ga kanadski Hrvati pod vodstvom "Novosti" naredili vprid zmagi nad fašizmom in z tem obenem osvoboditvi naših bratov in sester v stari domovini. Prepričani smo, kakor se glasi obenem izjava tov. Marijana Kružič-a, da bodo kanadski Hrvati sedaj pri obnovi stare domovine doprinesli svoj delež, kakor so ga doprinesli k zmagi nad fašizmom.
Med tem Poslanstvo Federativne Ljudske Republike Jugoslavije v Ottawi, je prejelo od Pred-sedništva Antifašističnega Veča Narodnega osvobojenje naslednje
poročilo:
"Predsedništvo Antifašističnega Veča Narodnega Osvobojenja, je s svojim odlokom št. 324 od 16 oktobra 1945 leta, ceneči pomoč, ki jo je podarilo izseljeništvo za osvoboditev zemlje in narodov Jugoslavije po njenem osvobojenju, podelilo Orden Zasluge za Narod II Reda, sledečim osebam živečim v Kanadi, ki so se udejstvovale pri organiziranju akcije za pomoč domovini: Maksimu Bijeliču, urednik "Srbskega Glasnika", Špiru Vasiljevu, tajnik Združenega odbora Macedoncev, Vojinu Grbiču, Gl. tajnik Zveze Kanadskih Srbov, Jovanu Djaiču, član Gl. odbora Z.K.Sr. Stjepanu Ka-čič-Miošiču, Gl. tajnik Sveta Kanadskih Južnih Slovanov, Edvar Jardasu, Gl. tajnik, Zveze Kanadskih Hrvatov, Juriju Matešiču, uredniku Edinosti, Andreju Pal-merovu, član odbora Zveze Združenih Macedoncev.
Poslanstvo FNR Jugoslavije
Ottawa
1J
EDINOST"
Published weekly at 206 Adelaide St. W., Toronto, Ontario, by Edinost Publishing proprietor in Slovenian Language
Registered in the Registry Office for \he City of Toronto on the 25th day of June, 1942, as No. 47939 C. P.
EDINOST
Izhaja vsako sredo v slovenskem jeziku. Naslov lista: 206 Adelaide St. W. Toronto, Ontario.
Dopisi brez podpisa se ne vpoštevajo. Rokopis nenaro-čenih člankov in dopisov se ne vrača.
Vprašanje Trsta, Istre in Slovenskega Primorja
Kadar govorimo o Trstu, Istri in Slovenskem Pri-morju — tedaj govorimo o delu zemlje, o delu pokrajine, ki j« bila nasilno odvzeta po prvi svetovni vojni in izročena kot nagrada Italiji, za njeno sodelovanje v vojni na strani zaveznikov.
Govorimo o narodu, ki tam živi, ki si je tam ustvaril svoj dom, razvil svojo narodno kulturo, delal in umiral v tej pokrajini skozi razvojmo povest, vedno z opravičeno nadejo, da so v svetu ne samo fašistični morilci, ne samo mednarodni avanturisti, roparji in tatovi, ampak da so v svetu svobodoljubni narodi, kateri naj bi enkrat in naposled z toliko nedolžne krvi oblito zemljo, pokrajino in dom, ki je last in lastništvo tam živečih Slovencev in Hrvatov, vključno Italijanov — priznali, da pripada svojemu narodnemu steblu.
In naposled govorimo o pravicah, katere tako čisla in ljubi vsak nairod, ki so od nekdaj v mednarodnih ozi-rih zapopadene kot nekakšno merilo za dostojnost in; spoštovanje. In končno govorimo o teh pravicah,, ki so bile v teku končane vojne tako močno podkrepljene z strani raznih državnikov, z strani velikih Treh na konferenci v Jalti in Potsdamu — podpisani pogodbi, da se smatra Italijo kot zaveznico fašističnega osišča in Jugoslavijo kot zaveznico zaveznikov na strani narodnih pravic, dostojnosti in spoštovanja, demokracije in enakopravnosti.
Da — o vsemu temu govorimo, kadar govorimo o Trstu, Istri in Slovenskem Primorju. To govorimo zato, ker smo po zgodovini, po narodnosti, po mednarodni pravici, opravičeni govoriti tako. Pač tako, kakor govori vsak narod o svoji zemlji, o svojem domu, o svoji kulturi, o svoji zgodovini. Vsak narod take stvari govori z ponosom — toda govori z polno srda kadar mu kdorkoli hoče odvzeti to, kair je njegovo. Takrat govori glasneje. Njegov glas se sliši še stokrat bolj močno, kadar našteva poleg vsega tisoče in tisoče žrtev,, ki so pomor-jene z strani onih, kateri so hoteli podjarmiti ves svet, odvzeti narodom kar jim je najdražje, to je njihovo zemljo, uničiti njihovo narodno kulturo, izropati tudi najmanjšo sled, da je kdajikoli bival tam tak in tak narod.
Skozi minulo vojno svobodoljubni svet,, je slišal, glas Primorskih Slovencev in Hrvatov. Saj so se borili na strani pravice in poštenosti. Umirali so v borbi proti smrtnega sovražnika sploh civilizacije in človeških pravic — fašizma.
Cel svobodoljubni svet jih je slišal, jim odobraval in se divil njihovi vztrajnosti. Visoki državniki, civilni in vojaški, so jm pošiljali pozdrave in so rekli: "še en, dva in tri udarca in sovražnik bo premagan."
Toda niso vsi tako govorili, niti niso mislili vsi tako. Takrat, ko so pošiljali pozdrave, so obenem mislili drugače. Mislili so na "Good old days" po skončani vojni. Mislili so na "bratsko" podelitev plena, ne glede na usodo naroda, ne glede na mednarodne pravice, ne glede na ogromen doprinos, ki so ga dali za stvar zmage Primorski Slovenci in Hrvati. Mislili so na povrnitev bliščečih kron na prestolje, katere nudijo najbolj! umetno zaslombo za tlačenje in izkoriščanje ogromnih ljudskih množic. Mislili so tudi, da bo kakor po prvi svetovni vojni, ko je narod maivno segal po čokoladi, bonbonih, ki jih je dajal tujec, ne misleči, da sta čokolada in bonboni prevara, preslepitev ljudstva pri rešavanju dejstva, zgodovinskih dejstev — usode naroda.
Današnja doba, ni doba po prvi svetovni vojni. Današnja doba je nova doba. Narod ne sega slepo po čokoladi in bonbonih,, narod hoče pravico, svobodo in demokracijo. Za vse to se je boril, je umiral, je polagal ogromne žrtve, čokolada in bonboni, so prenizka cena za milijone ljudskih žrtev. Obljube so prazne in goljfive. Prijateljstvo je le tisto, ki spoštuje kar je tvoje, ki dejansko deli dobro in zlo v danih okolščinah in razmerah. Prijateljstvo se ne more delati na škodo drugega.
Da — vsega tega se zavedajo naši bratje in sestre Primorski Slovenci in Hrvati, katerim so se pridružili tudi tam živoči italijanski prebivalci in skupno zahtevajo:
"Trst, Istra in Slovensko Primorje pripada novi svobodni Jugoslaviji, nikakor pa italijanskim in drugim impirialističnim avanturistom za podžiganje tretje svetovne vojne!"
Tej zahtevi se pridružimo tudi mi!
POMEN TRSTA ZA MIR NA BALKANU
Bolgarski list "Otečestveni front" z dne 10 febr. je objavil pod zgornjim naslovom članek Nikola Lenkova, ki piše:
"Napredna svetovna javnost se zanima za pravično rešitev tržaškega vprašanja. Nepravilna rešitev bi pomenila atentat na zgodovinsko resnico.
Zgodovinsko ni Julijsko Krajino s Trstom nikoli pripadala Italiji. Te stare slovanske dežele so pripadle Italiji z rapalsko pogodbo 12 novembra 1920."
Pravična rešitev tržaškega vprašanja, je vprašanje miru na Balkanu in Evropi sploh!
USTAVA IN LOČITEV CERKVE OD DRŽAVE
Spisal: dr. METOD MIKUŽ,
duhovnik
Javno, še več pa podtalno, se danes govori o ločitvi cerkve od države. Poglejmo si stvar natančneje in preglejmo vzroke ali upravičenost teh podtalnih govoric. še kljub temu bo seveda "mnogo hrupa za nič", prav takega, kakršnega je človek vajen v zgodovini vselej, kadar so prebujene ljudske množice po vsej pravici stopile na prste tistem, ki bi jim morali biti vse prej kot izkoriščevalci, trgovci z dušami in njihovim blagrom in lažnjivi vodniki.
V svojem zadnjem govoru pravi tov. Kardelj:
"Nekateri ljudje pri nas. . . bi želeli, da ustavo odtrgajo od ljudstva, da jo spremene iz zadeve širokih ljudskih množic v zadevo pravnikov in profesorjev." Te besede pomenijo, da se naši sovražniki že trudijo samo po sebi jasne, razumljive, upravičene in zaslužene pridobitve naše narodno osvobodilne borbe s potvarjanjem resnice, z zavijanjem v nejasnost, spremeniti v nerazumljive ali pa jih prikazati celo kot škodljive in sovražne ljudstvu. Ustava namreč ni nič drugega in ne more biti nič drugega kot plod, pravna oblika in dokončna in neuničljiva pridobitev vse dolge in krvave štiriletne borbe. In ta plod, ki je zrastel iz krvi, dela in trpljenja jugoslovenskih narodov našim sovražnikom ni všeč. In jim tudi ne more biti. Kakor pred štirimi leti niso razumeli in niso hoteli razumeti neuničljive želje poštenih kmetov, delavcev in izobražencev po svobodi in sreči, tako je ne razumejo in nočejo razumeti danes. Kakor so prav ti sovražniki pred štirimi leti z vso silo svoje hudobije skušali zavirati in dejansko tudi zavirali razvoj in potek narodno osvobodilne borbe, tako poizkušajo danes "pravniško in profesorsko" v tem nadvse jasen in določenem času, odvzeti pravo ceno in vrednost uspehom naše štiriletne borbe.
Tov. Kardelj pravi: "Široke množice ljudstva morajo povedati, ali je ustava v skladu z njihovimi željami in njihovo voljo, ali je v skladu s tistim, za kar so se borile v narodno osvobodilni vojni, za kar so to tisoči naših najboljših ljudi dali svoja življenja". Da, ljudske množice, edini pošteni in iskreni borec, edini nesebični u-stvarjalec nove Jugoslavije, edini, ki je padel, umiral, stradal, bil zaprt in mučen za našo svobodo, srečo in ustavo, ima danes pravico povedati, ali je ustava resnična pisana postava tistih vzvišenih smotrov, za katere je trpel in umiral. Nihče drugi kot pošteno ljudstvo nima danes pravice in še manj dolžnosti razpravljati tudi o ločitvi cerkve od države, o vprašanju, ki ga rešuje ustava.
Tudi ta prepotrebna in težko pričakovana temeljita in brezkompromisna rešitev tega vprašanja je plod trpljenja in dela poštenih ljudskih množic, plod narodno osvobodilne borbe. Fašizem se je za zasužnjenje ljudstva po-služil tudi krščanskega nauka. Tudi zoper to je bil potreben boj, trpljenje in rane in prav zato in samo zato je danes zmaga skupna —■ duhovna svoboda, svoboda vere in vesti je zajamčena vsakemu vernemu državljanu z najmočnejšim orožjem — z ustavo.
če bi bil poleg vseh velikih uspehov narodno osvobodilne borbe tudi ta, da bi v naši svobodni zemlji ostali samo pošteni ljudje, bi bilo danes vse veliko lažje. A tako težko priborjeno svobodo in srečo moramo danes še vedno deliti s številom nepoštenih, sovražnih ljudi. In namesto da bi vsi ti nepošteni, Titovi Jugoslaviji povsem sovražni ljudje, spričo narodovega sicer nesmiselnega, a vendar širokogrudnega in slovanskega usmiljenja mirovali, še neprestano kujejo zlobne načrte in skušajo škodovati.
Ne samo v duhu, dejansko že človek vidi in sliši njihovo jezuitsko modrost, sklepanje rok in po-maziljene glasove spričo neprikli-cnega dejstva ločitve cerkve od države. In vso to svojo modrost, vse te svoje argumente o krivič-nosti, brezbožnosti ločitve, sedejo na svoj stari, preizkušeni način v preproste in iskrene duše vernih ljudi s satanskim namenom, da bi jih zbegali, da bi jih z nezaupanjem ločili od velike in skupne narodne družine.
Kaj pravi ustava in z njo pošteno, tudi verno ljudstvo?
Najprej ne dela razlike in ne daje nobenih posebnih pravic z ozi-rom na določeno versko pripadnost (čl. 22), zatem jamči svobodo vesti in vere, loči cerkev od države in daje vsaki verski družbi (katoliški, pravoslavni, musli-
manski itd.) svobodo opravljanja svojega verskega poslanstva (deliti zakramente, voditi procesije itd., čl. 25), za državno območje priznava le civilni zakon, dovoljuje pa poleg tega sklepanje verskih zakonov (čl. 387), in slednjič loči cerkev od šole (čl. 37) kar se pravi predvsem, da verouk v šolah ni obvezen, ne pravi pa ustava, da se ne bi smel poučevati kot neobvezen predmet.
Oglejmo si podrobneje vse te
ustave določbe:
1. Svoboda vesti. Napačno bi bilo misliti, da s svobodo vesti u-stava jamči samo, kot se splošno misli, takozvani svetovni nazor, svobodo privatne misli ali svobodo javnega odgovora na najobčutljivejša človeška vprašanja, kot so n. pr. vprašanje o duši, ustvarjenju in koncu sveta itd. Ustava z določbo o svobodi vesti jamči več in nekaj povsem drugega. V-sak državljan ve in čuti, da nosi v sebi strogega, pravičnega in poštenega sodnika — svojo vest, ki se oglaša pred in po storjenem dejanju. Nezmotljivo se oglaša pred dejanjem s svojim "stori to!", ker je dejanje pravilno, dobro in pošteno, ali pa s svojim "ne stori tega!", ker je dejanje zlo. S svojo svobodno voljo se potem človek za dejanje odloči in če je storil dobro, ga vest, ki se je oglašala pred dejanjem, pohvali, če pa je storil slabo, ga vest graja, čeprav pa je glas vesti po storjenem dejanju močnejši od glasu vesti pred dejanjem, vendar na moralnost in uračunljivost dejanja vest po dejanju nima nobenega vpliva. Nam je lahko seveda žal ali hudo ali nas je sram, slabo dejanje pa leži pred nami kljub temu v vsej svoji slabosti in zlobi. Važna za moralnost, do-brost ali slabost in odgovornost kateregakoli našega dejanja je torej vest, ki se oglaša pred dejanjem. In da se more ta vest v-selej in ob vsaki priliki oglašati v redu, pravilno in nemoteno, je nujno potrebno, da je svobodna. To se pravi: nobena sila, ne n. pr. fizična moč, ne n. pr. vpliv staršev ali vzgoje, ne sme državljana nikdar prisiliti k dejanju, ki ga po svoji vesti in pameti spozna za napačnega.
Pojem svobode vesti nikakor ne pomeni, "da vsak človek lahko dela kar se mu zljubi", temveč nasprotno, da ustava ščiti svobodo možnost izvrševanja dejanj, ki jih državljan spozna za dobre. Kot svojo dolžnost si torej zastavlja ustava, da bo nujno odstranila in brezpogojno kaznovala vsako oviro, ki bi kakorkoli kvarno vplivala na svobodo in samostojnost odločitve svojega državljana. Prav s tem
določilom je v novi Jugoslaviji enkrat za vselej odpravljeno vsako duhovno suženjstvo, enkrat za vselej vsi kvarni vplivi napačnih vzgojiteljev in to katerihkoli. V-zemimo n. pr. vzgled, ki je danes še možen pa tudi resničen. Kmet spozna za prav in dobro, da bi v-zel po agarni reformi samostansko njivo. Vest mu ne očita ničesar. A gre k spovedi in tam:" Kaj vendar misliš storiti, o nesrečni človek itd"! Njegova vest, ker je vpliv duhovnika-spovedni-ka še vedno močnejši kot njegova razsodnost, se zbega in ne ve kaj bi storil. Po ustavi bo tak njegov duhovni voditelj enostavno zaprt in sicer prav radi zločina vznemirjanja in kratenja svobodne vesti. Razumljivo torej, kdo in zakaj se tako zaletava v ustavo in njene neprecenljive dobrine!
2.	Svoboda vere. Kot ustava ščiti svobodno vest, ščiti tudi versko prepričanje vsakega poe-dinca. Drugič -pa se to pravi, da je državi popolnoma vseeno, kakšne ali nobene vere je državljan, če pa je že n. pr. katoličan ali musliman itd., mu je njegova vera trdno zajamčena in mu jo ne bo jemala ali prepovedala. Torej: veruj, kar hočeš ali nočeš, razumljivo pa, da bi država prepovedala že v naprej vsako vero, ki bi kakorkoli kršila državni red (n. pr. da bi propovedovala svojim vernikom služiti vojsko itd). S svobodo vere .je sama po sebi odpravljena tudi vsaka verska mržnja.
Velik napredek v zakonodaji je to, pošten in pravičen. Iz zgodovine pa tudi iz najbližje preteklosti vemo, kako kvarne posledice so bile vselej, če je država namerno ali nehote povzdigovala, priporočala ali celo usiljevala državljanom gotovo vero. Tako zaščitena vera in njeni verniki so se čutili vzvišene nad drugimi, vse pa je zašlo iz verskega na politično področje, sledilo je sovraštvo, preganjanje in kar je glavno, iz-podkopavali in izpodkopali so se temelji nekatere države. Pri nas smo po ustavi vsi državljani enaki, pa verujmo ali ne. Enim vera, drugim pa naravna poštenost morata kazati pot v življenje pravih, poštenih in resničnih državljanov. In to je za ta svet, za Titovo državo, dovolj. Zakaj pa naj bi imela n. pr. katoliška cerkev gotovo prednost, zakaj naj bi jo smatrala Titova država kot več vredno, ne jaz ne kdo drugi ne vidim razloga.
3.	Ločitev države od cerkve, že
beseda "ločitev" sama pove, da gre tu za ločitev nečesa, kar je bilo včasih združeno. To je tudi bistvo ločitve cerkve od države. Da, zakaj in kako je prišlo do zvo-
ze med državo in cerkvijo, včasih bolj, včasih manj trdne in tesne, nas uči zgodovina, že v najstarejših časih je bil državni glavar obenem tudi najvišji duhovnik, kar je skoro brez izjem prešlo v antiko in preko njenih zadnjih nosilcev, predvsem rimske države, tudi v srednji vek, ki je in ostane o-srednji temelji evropske kulture. Ker je cerkev v gotovih dobah srednjega veka s svojo disciplino, moralnim naukom, šolo in prosve-to bila naprednejša od komaj nastajajočih ali na pol že propadajočih držav, je razumljivo, da so države, zlasti pa državljani prehajali pod njen vpliv, šlo je včasih tako daleč, da je cerkev predvsem prevladala tudi zunanje državno življenje, ga kristijanizirala in postala sama vodilna in velika svetno-duhovna sila. Ne more nas n. pr. čuditi, da je bil nemški cesar ker ni hotel iti na križarsko vojno, izobčen, ali da so papeži samostojno vodili z lastno armado vojne, ali da je vladar, ki je zgradil most, bolnišnico ali daroval cerkvi zemljišče, prejel toliko in toliko sto tisoč let odpustkov. Zaradi tesne medsebojne zveze in splošnega prevladovanja krščanske miselnosti je bilo to takrat nekaj povsem jasnega. Z rastočo močjo države, s porastom izobrazbe in kulture pa je cerkvena na-doblast sprva v javnem življenju začela polagoma nazadovati, ni pa še povsem propadla, kajti obe družbi, država in cerkev, sta se dobro zavedali, da jima je takrat edino možno življenje nemogoče, če ostaneta združeni.
Šele ko je začela prodirati moč vstajajočega in razgibanejšega človeškega razuma, ko se je človek začel zavedati svoje osebnosti, ko je človeški razum začel samostojno in sam iz sebe iskati odgovore na velika življenska in prirodna vprašanja'izven sv. pisma in cerkvenih dogem v starih grških in rimskih modrijanih (doba humaninizma), pa tudi v naravi sami (doba renesanse), ko se je začel zavedati, da more in sme samostojno dajati odgovore tudi na verske rasnice in cerkvene nauke (doba reformacije), se je tesna zveza med državo in cerkvijo omajala prvič. Drugič, a dokončno šele za časa francoskih prosvetljencev in revolucije, ki je prva dbkazala, da more živeti država brez srednjeveške povezanosti s cerkvijo in obratno. Skozi celo 19. stoletje opažamo nato zanimivo in neizprosno borbo. Cerkev se krčevito drži svojih srednjeveških nazorov in takrat pridobljenih pravic in hočo obdržati svoj gospodujoči vpliv nad javnim in zasebnim življenjem, država pa se ji izmika vedno bolj, do-
Ali gre res za naš Trst
FRAN S. FINŽGAR:
Berem, berem. Čim več tega berem, tem bolj se čudim, manj verjamem, ker verjeti ne morem. Ne morem verjeti, da bi res zorela še kje nesrečna misel, sovražna Slovencem in Jugoslovanom, kakor je strupeno in pohlepno poganjala v duši našega zagrizenega sovražnika Nemca, ki si je desetletja in desetletja utiral z zvijačo, nadmočjo in krivicami pot do Trsta in gradil svoj most do sinje Adrije? Po letih, ki žehte od krvi zatiranih, katerih prhneče kosti kriče do neba po pravici, naj svet dvomi, modruje in se prereka, kaj in kam bi s Trstom? Ali ni smešno, če bi trdili, da je usoda ali sam ljubi Bog, ko je pokazal našim pradedom pot na za-pad in jim ukazal, da posedejo to takrat zapuščeno in opustošeno zemljo, ukazal: V Trst ne! Kamor koli, le dalje — samo k morju ne! Zgodovina priča dovolj, da se je Trst dvigal, ko je tesala slovenska in Slovenka roka brodove, kako je kasneje zavistni tujec umetno izpodrival slovenski živelj, ki mu je z žuljavo roko robota^ nemška Avstrija pa je namerno trošila težke milijone v izgubo, da so ji bili za pesek v mednarodne oči, češ, ona edina vzdržuje in potrebuje Trst. Vse to je stokrat pribito in stvarno dokazano. Zato se tem bolj čudimo, kako je sploh mogoče po strahotnih petletnih borbah, ki jim je bilo geslo: "Pravica za vse, vsakemu narodu, kar je njegovega" — še načenjati besedno borbo: čigav bo Trst? Trst je kost naše slovenske kosti, in to najtrše kraške kosti; Trst je naše okno v svet, skozi katerega gledajo slovenske in jugoslovanske oči preko oceana. Trst so naša vrata v svet. Ob teh s toliko našimi žulji postavljenih podob-jih, s toliko naše krvi oškroplje-nih vrat je edino poklicani vratar slovenski narod. Edino to je resnica in pravica, vse drugo je zvi-
jača in krivica. Ta slovenski vratar pa ne bo skopuški stiskač, ki bo drugim narodom pot skoznje do morja sebično zapiral. Nič drugega ne zahteva, kakor da je svoje zemlje gospodar. Zahteva, naj ne mu vrag, le sosed naj mu bo mejak — nič drugega. Če danes slovensko ime, če so danes napori našega naroda za svobodo v letih, ko mu je šlo za biti ali nebiti, znani po vsej zemlji, naj vsi narodi pomnijo, da je ta mali narodič, kar je, vse sam iz sebe. In sam iz sebe ob stoterih ovirah, žrtvah, trudih in delu svojih najboljših mož. Od nikogar podpiran, kaj šele pestovan! Preganjan, ponižan, žaljen, zaničevan od v-seh dosedanjih mogočnjaških gospodarjev! A zmagal je sam iz sebe, da ne stoji v družbi narodov nič več kot nebogljeno dete. Možak je, ki ponosno lahko pokaže na svoja kulturna prizadevanja in uspehe, na svoje zdravje in na svoj neukrotljiv pogon v novo rast. Ne more si kaj, če je številčno majhen. Pri možaku merimo velikost po njegovem delu in pridnost po njegovi žuljevi roki. Ali naj temu narodu mednarodna skrb za utrditev pravice zaveže oči, da ne bi videl s svoje zemlje v svet? Ali naj mu zaloputne vrata, da kot hromeč ne bo mogel po svojem svetu do morja in bo moral prositi milostnega dostopa — kogar koli.
Res, tudi očitke slišimo, da to ali ono ni bilo povsem v redu ob krvavih borbah za svobodo, za o-svoboditev naše zemlje vseh naših ljudi, zlasti tistih, ki so je-čali od prve svetovne vojne pod fašističnim jarmom. Za vse to nimamo drugega odgovora, kakor zelo staro ljudsko modrost: "Kdor nič ne dela, nič ne zagreši!" Lahko je na mehki pernici varno počivati, hudo težko je tvegati, delati, boriti se in umirati za svojo zemljo. Prvo je široka in ravna cesta, vse drugo ozka in
strma pot, na kateri vsak lahko spodrsne, kljub dobri in najboljši volji.
In so še drugi glasovi, ki jim z bridkostjo prisluhnemo, ker do mozga upira v nas.
Ali je res mogoče, da so še kje ljudje, po katerih žilah se pretaka slovenska kri, pa želijo, da se Trst in Gorica odtrgata od slovenske matere zemlje in s tem od Jugoslavije? Kakor se pamet in srce upirata, dejstva pa izpričujejo, da je to bridka resnica. (Italijanski časopisi so citirali izjavo dr. Mihe Kreka, glavarja slovenske klike na begu v Italiji, da jugoslovanske zahteve po Trstu niso upravičene. Op. SANS-a).
Kako more biti komu še nejasno, da je vse naše trpljenje v štiriletni vojni bilo darovano v prvi vrsti za naše Primorje? Kdor bi izmed Slovencev želel odtrgati ta dragoceni kos naše zemlje iz naših rok, od našega skupnega telesa, v takem ni pojma o tisti e-notnosti vsakega naroda tedaj, ko mu gre za biti ali ne biti. Naj ga vodi do takih dejanj sebičnost, užaljenost, maščevalnost, morda osebno mu prizadeta krivica — kar koli, tako delo in dejanje se imenuje med vsemi narodi vele-izdaja.
Zares gre za naš Trst! Prav sedaj gre, prav sedaj je zbrana družba v Londonu, ki bo pretresala vse dokaze, katere so prinesli zastopniki Slovenije in Jugoslavije na zeleno mizo. Vse noči molijo Slovenci, ki se drugače ne morejo udeleževati duhovne borbe za naš Trst, da bi zmagala pravica. Trdno upajmo v to zmago. Saj bi bila naša srca do obupna potrta in suhe kraške skale bi morale točiti solze, ko bi njih rod po tolikih letih sužnosti še ne bil priključen Sloveniji in Jugoslaviji, kamor spada in kamor je v sužnosti le od tega hrepenenja črpal moči, da je tako junaško vzdržal.
S ANS
kler na začetku našega stoletja ne pride do prvih ločitev (Francija, Belgija, Nemčija itd). A cerkev ne odneha, pa tudi države niso dosledne in sklepajo s cerkvijo konkordate, s katerimi bolj ali manj zajamčijo ali celo vrnejo cerkvi izgubljene politične pravice.
Ločitev cerkve od države torej ni nobeno zlo, nevera ali preganjanje cerkve. Je le prelom s srednjeveške preteklostjo, neizogiben napredek, vreden svojega velikega časa. Kaj cerkev s tem izgubi? Ničesar, nasprotno, veliko pridobi. Predvsem postane in ostane svobodna. Svobodna družba, z vso svobodo izvrševanja svojega poslanstva, obredov, zakramentov in jo kot svobodno in v svojem področju popolnoma neodvisno ne bo mogel nihče več zlorabiti ne v fašistične in katere koli druge svobodi in človeštvu sovražne cilje.
Ustava torej pravi: Cerkev, ločena od države, je svobodna. Naj opravlja in vrši, kar spada v njeno področje, ne država, ne kdo drug se v njene zadeve ne bo vtikal. Seveda pa le tako dolgo ne, dokler bodisi po svojih služabnikih ali vernikih te svoje svobode ne bo zlorabila. To je jasno.
4.	Civilni zakon. Kar uči cerkev, da je zakon zakrament, država pa gleda v njem vse važno socialno ustanovo, vstaja neko navidezno, zgolj srednjeveško nesoglasje. Prav zato, ker cerkev pravilno vstraja ha svojem nauku, da spada zakon radi svoje zakramental-nosti brezpogojne v njeno področje, je potrebno, da zlorabljanje tega cerkvenega zakona reši ustava sama. Zato pravi: Pred državo velja samo civilni zakon, državljani so namreč lahko tudi brez vere, verni ljudje pa morejo poleg tega skleniti še cerkveni zakon. Stvar cerkve pa je potem kako se bodo njeni verniki držali ali ne držali tako sklenjenega zakona. Enkrat za vselej je torej odpravljena zloraba zakramentalnega zakona, katerega bi, če bi bil veljaven samo cerkveni, morali sklepati tudi ljudje brez vere. Tudi ne bi bilo pravilno, da bi ustava dajala državno veljavnost samo cerkvenemu zakonu. V sporih zadevah bi potem zašli v labirinte nemogočih pravd, po drugi strani pa bi ustava prav s tem kršila edino pravilno ločitev cerkve od države.
5.	šola ločena od cerkve. Iz zgodovine vemo, da je bila zaradi tesne povezanosti cerkve z državo tudi šola izključna in neločljiva predpravica cerkve. To še tem bolj, ker so globoko v srednji vek znali brati in pisati le duhovniki, ker se je zlasti v samostanih gojila znanost in umetnost. S prebujenjem in prerodom pa je • šola vedno bolj prehajala v roke laikov in tako poznamo v zgodovini dvoje vrste šol: verske (konfesio-nalne), kjer se je tudi po laikih poučevala celokupna znanost, torej tudi prirodopis ,zgodovina itd., po učnem načrtu, ki ga je izdelala rimska kurija ali škof. V teh šolah je bila torej vsa znanost nujno v skladu z verskimi resnicami in cerkvenimi dogmami. Druga vrsta šol, ne-verska (akonfesionalna) pa je bila tista, kjer se je poučevalo po državnem načrtu, strogo po izsledkih znanosti, ne oziraje se na sv. pismo itd.
To drugo vrsto šol cerkev ne glede s prijaznim očesom in je v-prašanje, ali ima ustava prav, ko z ločitvijo šole od cerkve uvaja to šolo? To je namreč bistveno, ne to, ali se v šolah uči veronauk ali ne! Da loči šole od cerkve, to se pravi, da da šoli moderno, ne srednjeveško podlago — živimo pač v dobi svobode, kjer razum nikakor že v naprej ne more biti in ne sme biti vezan na določene verske nauke — je naravnost ustavna dolžnost. Vsaka šola v modernem času in to od ljudske do univerze ima samo dve nalogi: da vzgaja mladi rod v poštene državljane in da jim posreduje in tolmači vrednost in znanost. Znanost je plod človekovega naravnega razuma in pridnosti, neodvisna torej in nevezana na določila in zapovedi vere in prav tako je državljanska vzgoja v prvi vrsti vsota naravnih-nravnih postav, ne nadnaravnih, verskih. Prav zaradi uspešnejše vsestranske vzgoje, zaradi dopolnjevanja naravne etike pa po ustavi tudi verouk v šolah ni zabranjen, bo pa vsekakor neobvezen. Ne šola ne cerkev namreč ne moreta in ne smeta u-siljevati verouk človeku, ki mu ni do njega.
Tudi z ločitvijo šole od cerkve torej ni storjeno nobeno sovražno dejanje ne proti cerkvi ne proti veri. Svobodna je znanost, svobo-
(Nadaijevanje na 4 st.)
Pismo iz Belgrads
Margareta Slak, stanujoča v Timminsu, Ont., je dobila naslednje pismo od Dr. in narodnega poslanca, Miloš-a D. Popoviča. To pismo se glasi: Draga tovarišica!
Zelo prijetno sem bil presenečen ob prejemu Vašega pisma. Prvič, ker je moja dopisnica prišla res na Vaš naslov in drugič, da ste Vi naša Jugoslovanka, zaprav Slovenka kakor razvidim iz Vašega pisma.
Prav lepo se Vam zahvalim za čestitko. Moja čestitka Vam, če tudi nekoliko pozno, ali zato enako iskrena in naslovljena vsem našim sonarodnjakom kateri se nahajajo preko morja v daljni tujini v znaku zahvale vsemu kanadskemu narodu za izkazano pomoč za časa velike in težke vojne kateri nam tudi, sedaj po vojni pomaga.
Tako so slučajno ene tople nogavice, ki sem jih prejel, postale naša veza, a tako morda tudi mnoge druge veze katere nam bodejo prijetne in koristne. Namreč prosil bi Vas, da bi mi poslala od Vaših prijateljev nekoliko naslovov, katerim bi moji prijatelji starejši in mlajši zelo radi pisali in poslali tudi kakšne zanimive stvari, če ne drugega pa vsaj sliko za spomin. Eh-uga moja prošnja je, da bi pri Vaših prijateljih dobila kakšno interesantno knjigo, posebno knjigo katera bi nas seznanila z Vašo zemljo-Kanado, o kateri smo tako veliko lepih stvari čuli in čitali.
Z naše strani tudi mi Vam bomo poslali naše časopise in knjige, da se seznanite z našem življenjem, katero je za sedaj še precej težko zlasti po vojni, za katere časa smo veliko trpeli in katere posledice bodo še dalj časa občutne.
Jaz sem imel v Threeriversu enega znanca po imenu Vokotu Vojinovič-a. Toda je že precej časa odkar nisem ničesar slišal o njemu. Mogoče da bi Vi mogla poizvedeti o njemu kje se nahaja.
Vas in vse druge naše bodoče nepoznane prijatelje pozdravlja z mnogo dobrih želja,
Dr. Miloš Popovič. PS. Dopisujemo si lahko bodisi angleškem, francoskem, nemškem ali pa esperantskem jeziku. Moj naslov:
Dr. Miloš Popovič Vojvode Adželja 18 N.F.R. Jugoslavija, Europa. Pismu je priložila Desanka Voj-vodič, naslednje vrstice: Draga tovarišica: Jaz delam skupaj v uradu z dr. M.D. Popovič-em. Bila sem zelo radostna tudi jaz ob prejemu njegovega pisma in si želim dopisovati z Vami, ali pa katero drugo tovarišico ali tovarišem. želimo da bi nam poslala Vaše časopise in knjige, a tudi mi pošljemo Vam naše. Imamo zelo lepih knjig, katere opisujejo štiriletno osvobodilno junaško borbo.
Pozdravite vse naše sonarodnja-ke v Kanadi.
Desanka Vojvodič
Resolucija prve konference ljudske srednjošolske mladine Slovenije
Predstavniki srednješolske mladine Slovenije, zbrani na I. konferenci LSM, smo pregledali dosedanje delo, uspehe in slabosti naše organizacije LSM in smo si zadali nove naloge, ki naj utrdijo in poglobijo organizacijo ljudske srednješolske mladine.
Konferenca je sprejela sledeče sklepe:
1.	Ustava, o kateri sedaj razpravljamo, je skupno delo nas v-seh, poštenih in delovnih ljudi. Jugoslovansko delovno ljudstvo je v veliki narodno osvobodilni borbi iztrgalo oblast iz rok vladajoče gospode in jo vzelo v svoje roke. Iztrgalo je velikanski del industrije iz rok gospode, ki si je svoje prste umazala z izdajstvom, in ustvarili smo neporušljivo bratstvo jugoslovanskih narodov. Vse te pridobitve smo z zakonom potrdili v osnutku Ustave FLRJ, V-sa ljudska sredješolska mladina Slovenije se bo temeljito seznanila z osnutkom temeljnega zakona naše države. Po vseh šolah se bodo vršile velike konference, zborovanja in študijski sestanki, na katerih bomo študirali in razpravljali o osnutku ustave. Ustavna kampanja, študij in razpravljanje o našem temeljnem zakonu bo naša delovna kampanja, kampanja za poživitev in utrditev LSM, za poglobitev znanja in obzorja naše mladine, kampanja za načrtno delo.
2.	Konferenca je ugotovila, da se po naših šolah, internatih in tečajih še vedno nahajajo fašistični elementi, tako v vrstah dijaš-tva kakor v vrstah profesorjev, kateri nadaljujejo svoje protilju-dsko delovanje in skušajo razbijati našo enotnost. Ti elementi so sovražniki našega ljudstva in še posebej sovražniki naše nove šole. Hočemo novo, demokratično ljudsko šolo, ki nas bo vzgajala v novem duhu, v dobre, sposobne in kulturne člane FLRJ. Zato bomo po naših šolah, internatih in tečajih izločili iz vrst dijaštva in profesorjev vse one, ki tem našim težnjam nasprotujejo. Dolžnost vseh organizacij LSM je, da zbirajo konkretne podatke o teh elementih, te podatke predajajo našim oblastem, reakcionarje pa razkrinkujejo na masovnih konferencah.
3.	V vrstah srednješolske mladine je občutno pomanjkanje politično vzgojnega dela. Prav pomanjkanje politično vzgojnega dela je vzrok vsem napakam, ki se danes delajo s strani srednješolske mladine. Zato je potrebno po šolah, internatih in tečajih poživiti politično vzgojno delo in napovedati oster boj politični pasivnosti. Vsak posamezen srednješolka, kakor organizacija LSM bodo redno študirali naš tisk, naše brošure, literarna, politična in vzgojna dela. V ta namen bodo organizacije ljudske srednješolske mladine organizirale po šolah, internatih in tečajih vrsto predavanj, študijskih sestankov, bralnih večerov, ustanavljale knjižnice in čitalnice, se udeleževale predavanj naših ljudskih univerz.
4.	V temeljih se je spremenila naša ljudska oblast, spremenila se je naša šola, spremenil se je odnos med dijakom in prifesor-jem in spremenil se je naš odnos do učenja. Danes so v ljudski šoli, dani vsi pogoji, da premostimo prepad med dijaki in profesorji. Samo profesorji ljudskega kova so naši najboljši vzgojitelji in resnični prijatelji. Zato bodo organizacije LSM neutrudno delale, da utrdijo nerazdružljive vezi med ljudskimi dijaki in ljudskimi profesorji. Na naše konference in naše sestanke bomo klicali najboljše profesorje, ki nam bodo s svojim nasveti pomagali pri organizaciji in pri dvigu učenja in strokovnega znanja. Učiti se moramo vestno, v naše šole bomo vnašali duha čuta odgovornosti, duha discipline, marljivosti, tekmovanja; neutrudljivo bomo dvigali svoje strokovno znanje, da bomo tako kot strokovno usposobljeni največ prispevali v korist našemu delovnemu ljudstvu.
5.	Nudili bomo pomoč našim revnim dijakom, posvečali jim bomo vso skrb in pažnjo. Organizacije LSM bodo delale na tem, da se bodo po šolah ustanavljale dijaške menze in internati, v katerih bodo dobili zatočišče revni dijaki, predvsem oni, ki jim je okupator oropal ali uničil dom, pobil roditelje itd.
6.	V borbi se je ustvarila enotnost delavske, kmečke in srednješolske mladine. Da bomo to enotnost še bolj utrdili, bomo prirejali skupne izlete, skupne sestanke, zborovanja; utrjevali enotnost na kulturno-prosvetnem polju, pomagali bomo drug drugemu pri delu in učenju. LSM bo s svojimi predavanji po vajeniških domovih, tovarnah in vaseh pomagala delavski in kmečki mladini pri njeni vzgoji in izgradnji. Na ta način bomo utrjevali enotnost delavske, kmečke in srednješolske mladine, ki je organizacijsko izražena v naši enotni mladinski organizaciji kot sestavni del OF Slovenije.
7.	šole bodo med seboj tekmovale v političnem, kulturnem in organizacijskem delu. Tekmovanje bo trajalo od 1. januarja do 1. marca. LSM Slovenije napove tekmovanje federalni edinici Hrvatski.
8.	Da bomo sposobni uspešno izvrševati vse te naloge, ki jih je postavila konferenca pred organizacijo LSM Slovenije, je prvenstveno potrebno, da utrdimo organizacijo LSM. Povsod je treba postaviti razredne in šolske ple-nume ter razredne in šolske odbore. Po mestih je treba postaviti mestne srednješolske odbore. V-saka šola si mora napraviti načrt za svoje delo, kajti le z načrtnim delom bomo zmagali vse naloge, ki stojijo pred organizacijo ljudske srednješolske mladine.
Smrt fašizmu — svoboda narodu!
Ljubljana, 29. decembra 1945. Delegati ljudske srednješolske mladine Slovenije, zbrani na prvi konferenci v Ljubljani.
Pismo iz vasi Vrhpolje
Spodaj proibčujemo pismo katerega je dobil Martin Hudolin od svojega strica iz starega kraja. Pismo se glasi:
Draga družina Hudoklin!
Najprvo vas lepo pozdravlja družina Karolna Hudoklin in se ob enem zahvaljujemo za pozdrav. Tudi mi smo čitali pismo ki si ga pisal domov materi in sestri. Mi smo bili tudi veseli, da smo ga čitali. Zato tudi mi pišemo par vrstic, kako smo živeli ob času okupacije.
Zločinski nemški, italijanski in domači izdajalci, kateri so bili
Skupina mladih partizanov
hlapci nemškega in italijanskega fašizma, so nas popolnoma oropali in nam vse požgali ter pregnali iz naših domov. Vso ostrost fašistične grozovitosti smo občutili. To so nam prizadejali domači izdajalci še v večji meri kot tujci.
Od začetka leta 1942, ko smo bili še na svojih domovih so nam, kateri smo bili pristaši Osvobodilne Fronte, začeli groziti, da nam bo vse uničeno, vse požgano in, da bomo vsi pobiti. Kljub temu nismo klonili tem njihovim grožnjam. Ostali smo zavedni Slovenci. Žal temu nas je bilo malo v naši vasi. Začeli smo se seliti in voziti v gozdove. Gozdovi so postali naši domovi in zavetje pred pobesnelim domačim in tujim, fašističnim zverem.
Dne 29. VIII. 1942. je bil napad na našo vas. Nad njo je priletelo sedem aeroplanov. Začeli so sipati bombe, kot koruzo iz vreč. Tehtale so; od ena, dve, tri in v-se do petdeset kilogramov. Bombardiranje je trajalo dve uri in deset minut. Med ognjem italijanskih bomb, smo bili v zakloniščih, katere smo že prej pripravili in izkopali. Vemo, da si radoveden koliko je bilo žrtev med takim ognjem. Ubit je bil samo eden, Radešček Jernej iz Strani. Živine je bilo pa precej pobite in svinj sežganih. Novomeški prošt, je hitro poizvedoval, koliko je bilo žrtev. Ko je slišal, da je bila samo ena žrtev, se je prestrašil. Ker je namreč samo on dal šestdeset tisoč lir za uničenje podgorskih vasi. Skupno so stale bombe tri milijone lir.
Toliko samo za eno • žrtev in še tisti ni bil partizan. V materijalu so pa napravili več škode. Brez doma nas je sedemnajst in nobene hiše ni cele, da ne bi bila poškodovana. še nadalje so nabijali s topovi iz št. Jerneja na našo vas. Leta 1943. je bila zopet bombardirana naša vas. Takrat je bil partizanski napad na samostan Pleterje. Tam je bila naša domača belogardistična banda naseljena. Naša hrabra partizanska voj-
ska katera je napadala to gesta-povsko gnezdo, je štela tri tisoč mož, borcev partizanov in parti-zank, ki so se borili za našo zemljo in lepšo bodočnost Slovenske Ljudske Republike Jugoslavije. Iz samostana je bila iztirana švabo-branska banda, vkljub temu, da je bila še tako trdna trdnjava. Drugo gnezdo teh izdajalcev in morilcev, je bilo na Brezovici v Bučarjevi hiši, kjer je bil trden zid o-koli hiše. Od tukaj jih niso pregnali. Tretje gnezdo je bilo v Št, Jerneju. Ta je bil najhujši. Bila je prava trdnjava,. napravljena iz "bunkerjev in podzemskih rovov, ter tri ograje žive žice z električnim tokom. Ko se je bližala Ru-deča Armada, je začela fašistična organizacija "Todt" nas prisilja-vati na prisilno delo za gradbo bunkerjev, strelskih jarkov in proti tankovskih jarkov. Med tem časom se je tudi pričela švabobran-ska propaganda, da se bo pripeljal kralj Petercek v Ljubljano in da imajo že zmago v žepu. Kmalu so pričeli pobirati šila in kopita. Vrstili so se proti Ljubljani. Mislili so, da se pelje Peterček proti Ljubljani, pa so se premotili. Namesto njega se je bližala partizanska vojska s topovi pozdravljati belo gardo. Začeli so grmeti topovi, na Ljubljano. Beli, švabi, ustaši, in vsa golazen je začela bežati, na vse strani. Med begom jim je zmaga padla iz žepov.
Ko je solnce zasijalo na našo izmučeno, steptano in z krvjo prepojeno zemljo, krvjo od naših bratov, sester, mater in očetov, kateri so svoje življenje žrtvovali za svobodo naroda — je bilo konec belogardističnega izdajstva. Oni sami pa,so prišli pred ljudska sodišča. V Št. Jernejski fari, je bil največji izdajalec, Št. Jernejski župnik ali "odušni pastir" Cerkovnik Franc. Ta je bil sedaj pred Ljubljanskim sodiščem v Ljubljani. Priznal je vsa svoja grozodejstva. Na vesti je imel 165 umorov. Z njim je bil zloglasni morilec Rorman Jože iz Mokrega po-
V Edinosti iz dne 6. feb. v dopisu iz Nanaimo bi moralo namesto doprinosa pomoči za stari kraj v, dolarjih, biti koliko otrok so žene oblekle. Vsled tega se tukaj še enkrat priobči imena žen katere so oblekle število otrok kakor sledi:
Stana Kobe, 5 otrok. Po 3 otroke so oblekle: — Jela Bravar, Marta Badovinac, in Jela Kulaj. Po 2 otroka so oblekle: Ivfka Puž, Bara Vlasič, Neli Žitko, Ke-ty Türk, Draga Tonsetič in Marta Badovinac. Po 1 otroka so oblekle: — Kety Albanas, Slava Lu-čič, Draga Bedič, Ljuba Tonsetič, Milka Blazina, Mary Vlasič, Josipa Pujanič, Roza Samarin, Fa-nika Kobe, Laura Klobčar, Malči Kambič, Lina Skindy, Goldi Mozle, Danica Kuleš, Mary Beg, Kata Matesic, Mary Bukovec, Anka Tonsetič, Anka Malnarič, Stevo Vlasič, Luka Padovič, Tomo No-vosel in John Beg.
A Bravar
lja. On pa ni mogel našteti števila koliko je postreljal in poklal naših partizanskih ljudi, otrok in žena. Koliko je bilo še drugih enakih tema dvema morilcema, ti ne morem opisati števila.
Leta 1944., so belogardisti napadli na Javorovici partizane Cankarjeve brigade. Bilo jih je ena četa. Ta četa partizanov je bila izdana od domačih izdajalcev — švabobranom. švabobrani so jih obkolili, ker niso mogli nikamor uteči, podali so se beli gardi. Ti so ji postavili v vrsto in postreli-li. Vseh skupaj je bilo sto tride-
TONE HUDOLIN
set partizanov a samo 25 si je na nekak način rešilo življenje.
Veliko je trpela naša Slovenija, Hrvaška, Srbija, Bosna, Hercegovina. črnogora i.t.d., ko je razsajal nemški, laški in domači fašizem po teh krajih. Poleg tega, da so krivi na tisoče in tisoče žrtev nedolžnih ljudi, doma, so jih tudi mnogo tisočev odgnali v internacijo, stradati in umirati. V teh štirih letih vojne, nismo trpeli lakote v Novomeškem okraju toliko kot naprimer v Suhi krajini. Lakota tam je bilo huda. Kočevje je vse prazno. Revnotako Krški okraj in del štajerske je večinoma prazno, zato ker so selili štirinajst občin v šlezijo. Za drugo pri nas ni hudo kot za obleko in obutev.
Napišem ti še od tvojih domačih in od tvoje rojstne hiše, ki je največ trpela v naši vasi. Oče je bil ubit od nemških bomb. Pozneje še tvoj brat in še dva tovariša z njim. še tudi to ni zadostovalo lačnim švabskim zverem, so še vse izropali. Odgnali so tri vole, vozove, obleko, čevlje in vse drugo kar se je dalo odtrgati od hiše. Pisal si domov kateri so bili pobiti v vrstah partizanov. To so bili: Tvoj brat Jože, Potočar Ka-rol, Ranguš Jože, Štefančič Anton, Znidaršič Jože, Mlinarjev Jože, Okički Janez, Novogorski Francelj in njegova sestra Francka, Zagorec Martin, Vencelnov Nacek, Blatnik Karol, Kovačič Anton, Jernejčkov Jože, Ranguš Janez, ti so vsi padli za svobodo. "Belčkov" te sramote je pa ubitih petnajst in sedem pogrešanih.
Sedaj pa končam to moje pisanje, ker se ne da vse opisati to naše življenje in kar smo preter-peli pod okupatorskim jarmom.
Vas lepo pozdravi družina
Hudoklin.
Pismo iz vasi Draga pri Metliki
Prosim za malo prostora v Edinosti, da priobčite to pismo, katerega sem prejel od svojega brata iz starega kraja. Pismo je zelo zenimivo. Glasi: se
John Popovič
Dragi brat in nevesta!
Po dolgem času Vam se oglasim živ in zdrav. Sporočam, da smo prejeli vaše pismo, katerega smo težko pričakovali. Veseli smo, da ste vsi živi in zdravi. Mislili smo, da tudi vas ni živih. Od sestre Anice smo tudi prejeli pismo. Ona piše, da je zdrava in vsa njena družina, samo, da vedno mislite, kaj je z nami tukaj.
Dragi brat, sedaj ti bom opisal naše življenje, tekom vojne. Jaz sem sedaj doma, odpuščen iz vojske. Znano ti je že, da sem bil v partizanski vojski tri leta. To sem ti javil po Rudečem Križu, še maja meseca. Vem, da si že prejel.
Dragi brat, nikdar nisem mislil, da bom živ ostal. Koliko krat sem bil v smrtni nevarnosti. Koliko krat sem na fronti v boju proti krutemu sovražniku gledal smrti v oči. Ali ni mi žal za vse te muke in grozote. Vedeli smo zakaj se borimo.
Sedaj imamo našega dragega očeta; maršala Tita. On nas ni zapustil v najtežjih časih in se je prvi dvignil v borbo proti tujim okupatorjim in domačim izdajalcem. Mi njegovi borci smo dobili tako zaželjeno svobodo. Sedaj sem doma. Doma je vse uničeno. Ali smo vseeno veseli in zadovoljni, samo da smo izčistili sovražnika iz naše zemlje.
Hiša nam je vsa porušena. Sedaj se stiskamo v kašči. Za mene in mojo ženo še ni tako slabo. Drugače je pa z mamo, ker so že stari in slabotni. So že dve leti brez hiše in se stiskajo in trpijo z nami. Čudež je, da so oni v-se to preživeli. Vedno v smrtnem* strahu, sirota so se skrivali in bežali. Najprej pred italijanom, potem pa pred nemcem.
Vas Drage so vse uničene. Notri je bila angleška vojska. Našla se je ena prokleta baba, pa jih je izdala nemcem v Novo Mesto. Priletelo je sedemnajst aeroplanov nad vas Drage in so vse zrušili ter vničili. Isti dan so bile vržene 3 bombe na našo vas. Dve so padle na vrtu za hišo. Najstrašnejše je pa bilo ko je ena padla ravno na hišo. Mama so bili bolni ležali, a žena je bila na polju. Samo to je bila sreča, da sem bil jaz doma. PrišeL sem ravno na dopust za nekaj dni in tako rešil mamo. Skočil sem v hišo, vzel bolno mater in bežal proti drugi sosedovi hiši. še nisem prišel do štalokine hiše, že je bila naša hiša zrušena. V par minutah, doma ni bilo več. Naša uboga mati bi bili izdihnili pod ruševinami, da jim nisem v zadnjem trenutku rešil življenje. Drugo poslopje je vse prerovano. Za silo sem popravil hlev, ali če pride debel sneg se bo vse zrušilo. Za našo hišo je bil tudi kup slame. Ko so začele bombe padati, so dve ženske z enim otrokom beža-
le in se skrile za ta kup slame. Vse tri so bile na mestu ubite, kajti bombe so padle v bližini na naš vrt. Gotovo še veš kako lepo sadno drevje je bilo na našem vrtu, ko si bil še ti doma. Sedaj je bilo pa še lepše, hruške, jabolka in drugo. Ali verjemi mi, da je vse prevrnjeno in se še ne Ve kje je kako drevo raslo. Veš, da naša vas ni velika a je bilo ubitih deset ljudi iz naše vasi. Samo od starega Kožarja so trije sinovi padli. Stari Kožar, o-če od padlih, je doma iz Doljne-
NIKO POPOVIČ
ga Suhorja "Matlajčekov" in se je priženil v Dol. po domače h Kozarjevim. Drugi so vsi bolj mladi, vem, da jih ne poznaš. Mladih ljudi je zelo malo ostalo pri nas. Belokrajina in Žumberak so dali dobre borce za našo svobodo.
še to ti moram omeniti, da smo dobili od vlade, če se hočemo seliti v Slavonijo. V prvi vrsti so oni ki so jim domovi uničeni in kateri so se borili ter bili na strani osvobodilne borbe. Mi se še nismo odločili, ker ne moremo pustiti mame. Mama pa niso za seliti ker so jako slabi in bolni. Pa tudi so že stari namreč 82 let. Samo zaradi njih smo ostali, da se nismo odločili za selitev.
Zato vas prosim Tebe in sestro in pisal sem tudi bratu v A-meriko, da bi nam pomagali, vsi skupaj, da si zgradimo hišo. Nekaj nam bo pomagala naša vlada. Najhujše je ker nimamo hiše. Za obleko smo bili jako veseli, ko so začeli prihajati paketi iz Amerike, ker smo bili goli in bosi a zima je velika. Po leti je bila pa šuša, da je vse zgorelo. Sedaj upamo, da bo vse bolje. Želimo, da nas pridete obiskati, kadar bo dovoljeno za priti v domovino.
Imel bi ti še mnogo za pisati, kaj se je vse godilo v teh štirih letih, ali sem še ves živičen in nervozen od grozot katere smo prestali. Čudno da smo še živi o-stali.
Sedaj sprejmi srčne pozdrave od mene i moje žene, najbolje pa od mame. Ona vedno govori, da bi vas rada še videla. Najlepše pozdrave tudi tvoji ženi in hčerkam in Anici, Svaku in njihovi hčeri. Smrt fašizmu-svoboda narodu!
Tvoj brat, Niko
Na obisku pri prijateljih in znancih v Združenih Državah
Ko sem se mudil na obisku pri sorodnikih v West Allies in Milwaukee, sem izrabil priliko, da dobim kakega novega naročnika za naš list Edinost. V pričetku je bilo nekoliko težko, ker njim ni bil še ta časopis poznan. Prišel pa sem v dotiko z rojaki naprednega mišljenja, ki so razumeli stvari, ki jih ta časopis zagovarja, sem pa takoj dobil lepo število novih naročnikov. V pogovoru so še dodali, da takih časopisov bi nam bilo potrebno. Pogovor med njimi se je nanašal poleg vsega največ o današnjem političnem in gospodarskem položaju ljudstva v splošnem. Tako sem tudi zvedel, da se tam nahaja več tisoč Slovencev, da pa nimajo niti enega svojega narodnega "Doma", kar je po mojem skromnem mišljenju zelo žalostno za tako veliko slovensko naselje. Imajo pa v načrtu do prihodnjega poletja zgraditi slovensko katoliško šolo.
Čudno se mi zdi, kajti kolikor sem jaz utegnil spoznati, je tam veliko naprednih ljudi, ki so res zmožni voditi naš narod v še večje in za večje združenje kakor pa ga imajo sedaj, in to brez da bi škodovali kakemu drugemu gibanju. Moje mišljenje je, da kadar se govori o napredku v duhu časa, se nam vedno nudi prilika zboljšati naše družabno in delavsko gibanje brez da bi zatirali "dobro" vero pri takem gibanju. Ker vsi verujemo v dobro in pravično stvar od katere imamo seveda največ koristi vsi. Prav za-
to ne bi smeli pozabiti, da v združenju se vse lahko naredi.
Ker sem bil zelo uljudno sprejet kamor sem prišel in posebno na zabavi pri br. L.D. Košak-u, njunih starih in mojih novih prijateljih, se tukaj na tem mestu zahvalim za vso gostoljubnost in postrežbo, upam pa in želim, da se bodemo še videli in zopet zapeli v veseli družbi nekoliko slovenskih pesmi. Končno pa upam, da so vsi novi naročniki zadovoljni z listom Edinost, ker to je edini slovenski delavski list, ki nam kaže pravo pot v zedinjenju in sporazumu našega ter obenem drugih narodov. Samo po poti narodnega edinstva moramo iti, če hočemo doseči pravično in zadovoljno življenje mi in naši potomci.
Radi tega se priporoča vsem čitateljem tega lista, da ga redno čitajo, obenem pa tudi razširjajo med našim narodom.
Ko sem odhajal iz West Allies-a, sem se tudi ustavil u Chicago. Tudi tam sem poskusil dobiti kakega novega naročnika, kar sem tudi nekoliko uspel. Ker je Chicago preveliko mesto za tujca in časa premalo, nisem mogel opra-1 viti toliko kakor bi bil opravil.
Seveda, tam je pa slovenski narod bolj oživljen kakor pa v West Allies in Milwaukee. Zakaj pa ne bi bil, saj tam je središče in vodstvo največje slovenske podporne organizacije, poleg tega pa tudi Gl. urad Slovenskega Ameriškega Narodnega Sveta, katerega član bi moral biti vsak
ameriški Slovenec, ki se zaveda svojega imena in potrebe podpirati pri vsaki priložnosti ideje in boj, ki ga vodi ta organizacija. Zakaj časi in svetovni položaj je več kot resen, posebno pa za naš narod v domovini, ki še sedaj po tako strašnih in velikih žrtvah ni do cela zedinjen in združen, kakor so njegove opravičene težnje. Še vedno je ločen po krivdi drugih gospodarjev (tujcev), kateri gledajo samo za svoje interese ne glede na usodo naroda.
Ko sem se teh par dni nahajal v Chicago, sem imel priliko udeležiti se shoda, ki ga je sklical Zdr. odbor južnoslovanskih Ame-rikancev, na katerem je govoril poleg drugih tudi Dr. Naubaer, načelnik jugoslovanske delegacije Rudečega Križa. Shoda se je udeležilo primerno število kakih 300 oseb, kar je pa vse premalo za tako veliko naselbino Jugoslovanov v Chicago. Ako se ne motim, shod ni bil pravočasno naznanjen in radi tega ni mogel bolje uspeti, medtem ko je bil v drugih ozirih pa zelo zanimiv, ker se je govorilo samo o našem narodu in njegovem položaju ter kako je preživljal življenje v štiriletni borbi.
Vdeležil sem se tudi seje SANS-a, na povabilo nekega člana odbora, za kar sem mu zelo hvaležen, tudi tukaj se je razpravljalo o narodnih zadevah, pri katerih imamo dosti starih zadev za rešiti poleg tega pa novih črez mero.
Tudi tukaj se moram zahvaliti
rojakom za vso naklonjenost in postrežbo, posebno pa Mr. in Mrs. Bizjak, ki sta me v kratkem času naredila čisto domačega. Ko sem drugi dan zapustil Chicago, sem na potu v Detroit sklenil, da obiš-čem svoje prijatelje tudi v Cle-velandu in Pittsburghu.
V Detroitu sem bil imenitno sprejet pri rojaku in mojemu prijatelju Francu Modicu in njegovi družini, za kar se njim najlepše zahvalim. Posebno se zahvaljujem Francetu za njegov trud, da mi je pokazal oziroma vozil po mestu z svojim avtom in z tem pomagal, da sem se sestal še z drugimi rojaki kakor F. Kapel, J. Kotar, J. Dolentz in F. Padar. Vsem omenjenim družinam najlepša hvala za vso postrežbo za časa mojega obiska.
Kolikor sem opazil in zmožen soditi ima Detroit veliko naših zavednih Slovencev. Najbolj je bilo razveseljivo ko se je na sestanku (na East side) v Narodnem Domu zbralo veliko število našega naroda iz celega mesta, na katerem je bila prisotna tudi Mrs. Kreiger, članica misije Jug. R. Križa. Pri tej priliki se je lahko opazilo, da so se udeležili Slovenci brez razlike v kateri "Dom" pripadajo, kar pomeni, da j si ne nasprotujejo eden drugem. ^ Slišal sem tudi pogovor med njimi, da bi bilo dobro, da bi postavijo en "Dom" za vse Slovence v Detroitu. Iz tega se vidi, da se dobro razumejo in obenem zavedajo, da združeni bodejo največ koristili samemu sebi in drugim.
Tudi tam se je naročilo lepo število rojakov na list Edinost, akoravno je tam ta časopis že zelo razširjen. Mislim pa, da je še veliko prostora zanj, kar se pa prepušča našim zavednim rojakom v Detroitu, da ga sami razširjajo ob priliki med našim narodom.
Zapustil sem Detroit zelo zadovoljen in obenem pomišljal, kaj bom doživel v največji Slovenski Metropoli na tem kontinentu, ki je znana vsakemu Slovencu tukaj in v starem kraju — Cleveland-u. To pa bodisi časopisja, pogovora ali pa obiska.
Tudi tam sem bil sprejet zelo prijazno od prijateljev J. Smuk, A. Janša, A. Svelc in še več drugih prijateljev in znancev, za kar se jim tukaj ob tej prili iskreno zahvalim za vso postrežbo, prijaznost in pogovor. Čutil sem se v njihovi družbi, kakor bi bil doma.
Kar se pa tiče mesta Clevelan-da, posebno pa ulica St. Clair, dalje Euclid in Collingwood, je pa za rojaka iz Kanade nekaj posebnega. Tam je polno slovenskih trgovin, vsake vrste, veliko slovenskega naroda, kjer se tudi seveda govori večina slovenski jezik. Posebno je zanimivo to, ki imajo toliko slovenskih domov (Dvoran) kjer se zbirajo ob vsakem večeru in ob vsaki priliki, pogovarajajo o vsako vrstnih stvareh, kar je nam tukaj v Kanadi težko, ker so naše naselbine po številu našega naroda majhne, ker nimamo svojih dvoran in (Nadaljevanje na 4 str.)
KAMPANJA EDINOSTI USPELA STO ODSTOTNO!
WINDSOR NA PRVEM MESTU Z DENARNO VSOTO. ZATEM VANCOUVER, SUDBURY, TIMMINS, PORT ARTHUR, TORONTO ITD.
Mesto: Windsor
Kvota:
$300.00
Nove naroč. 17
Ponovne 10
Fond
$472.00
Vancouver	300.00	7	. 7	439.00
Sudbury	300.00	4	13	397.81
Timmins	300.00	14	42	387.18
Port Arthur	300.00	4	6	295.50
Toronto	300.00	4	24	300.02
St. Catharines	300.00	18	26	223.00
Kirkland Lake	300.00	5	44	174.42
Geraldton	30.00	—	—	62.50
Nanaimo	30.00	2	13	38.00
Mnt. Park	30.00	—	1	67.00
Montreal	30.00	8	8	60.00
Calgary	30.00	2	8	47.00
Noranda	20.00	—	14	28.00
Oshawa	20.00	—	6	20.00
Cleveland	--	34	14	22.00
Ely, Min.	--	6	4	4.00
Detroit	--	1	2	10.00
Pittsburg	--	1	2	--
Razno USA	--	88	16	__
Razno Kanada	50.00	3	16	14.00
Skupaj	$2,650.00	206	276	$3,061.43
Vsled nepopolnih podatkov o kampanji iz posameznih naselbin smo prisiljeni priobčiti zaključno tablico z dne 27 marca. Do tega časa pa prosimo tajnike in odbore, kateri niso poslali zaključnih podatkov o kampanji, da jih pošljejo čim prej mogoče. Upoštevajo naj, da spišejo imenik aktivistov, koliko je kateri pridobil novih in ponovnih naročnin kakor tudi zbral za tiskovni sklad tako, da bomo, lahko priobčili vse točno koliko in kdo je kaj naredil za časa kampanje.
Današnja tablica o rezultatu kampanje nam kaže, da smo določeno kvoto za tiskovni sklad izpolnili več kot sto odstotno, medtem ko smo v novih naročninah prekoračili skoraj rezultat prejšnih kampanj. O delu posameznih odsekov, ki so zelo dobro delali, kakor tudi aktivistih, tajnikih in drugimi prijatelji, ki so podpirali kampanjo bodisi z naročnino ali pa denarno za obstoj lista, bomo podali obširni pregled ob priobčitvi zaključne tablice!
Upravništvo.
POSKRBELI BOMO, DA SE BODO OSIROTELI OTROCI 2 BOSNE IN HERCEGOVINE P0-ČDTILI MED NAMI KOT DOMA
V času te vojne so bili prav vsi predeli naše države zelo prizadeti. Toda noben del naše domovine ni danes tako izčrpan kot je Bosna in Hercegovina. Ti predeli so bili že pred vojno najbednejši in ljudje so se tam težko preživljali. Okupator in ustaši so v vojni ropali in požigali cele vasi in predele. Kilometre in kilometre ne dobiš cele hiše. Ljudi so ustaši pobijali in jih odvažali v koncentracijska taborišča in ljudstvo je bilo prisiljeno zatekati se v gozdove.
Toda tukaj se je narod boril, enotno z vsemi našimi narodi. Neizmerne so bile žrtve, ki so jih naši narodi skupno dali, skupno so se borili in prelivali kri, ko so osvobajali našo domovino. Slovenci so padali tudi po Bosni in mnogo bosanskih očetov je dalo življenje tudi za našo Slovenijo, ko so se borili za Primorsko in osvobajali Trst. Njihovi otroci pa so medtem po bosanskih gozdovih zmrzovali in bili leta in leta ločeni od svojih staršev. Sedaj, ko srečni otroci zopet objemajo svoje starše, je tam na tisoče otrok, ki svojih skrbnih roditeljev ne bodo nikoli več objeli.
Iz gozdov se vračajo na svoje podrte domove. Bliža se zima, o-ni pa nimajo kraja, kamor bi položili svoje glavice.
Slovenija bo te osirotele, revne otroke še pred zimo sprejela in jih rešila pred mrazom in smrtjo. Nudili jim bomo pomoč :n se skušali oddolžiti za žrtve, ki so padle na naših tleh. Kakor smo pomagali našim sirotam, tako bomo pomagali tudi tem brezdomcem. Po vseh okrajih se bodo o-snovali odbori, ki bodo skrbeli za to, da bodo okraji preskrbeli in pomagali gotovemu številu bosanskih in hercegovskih otrok. V te odbore bo vključena tudi mladina. Mladina mora v tem pogledu čim več storiti. V tistih krajih, kjer so dečji domovi in kamor bodo prišli naši bratje, bomo skupno počistili domove in jih tako c.-skrbeli, da bodo ti otroci čutili v-so toplino, s katero jih sprejemamo in jim nudimo kar nam je mogoče. Osnovali bomo tudi skupne šivalnice, kjer bodo mladinke skupno šivale in predelovale ob-
leke za te otroke. Na zbirnih bazah pa bomo pomagali našim zdravnikom, stregli bomo bolnim otrokom in priskočili na pomoč kot vodiči v kraje, kamor bodo otroci poslani.
Nekatere otroke pa bodo vzele v oskrbo posamezne družine in zopet je tu naloga mladine, da poišče čim več teh družin, ki bodo pripravljene skrbeti za naše brate. Pa tudi mladina posameznih vasi naj se pri tem izkaže. Sami mi bomo pritrgali hrano in jo darovali za otroka, ki ga bomo skupno vzdrževali. Pokazali bomo s tem, da znamo dajati tam, k-jer je treba, in da znamo biti ravno tako požrtvovalni kot takrat, ko smo nosili hrano borcem na položaje in smo si po ves mesec pritrgovali hrano, da smo jo dali borcem, ki so nas branili pred sovražnikom. Danes ne smemo pozabiti tistih borcev, ko so njihovi otroci v potrebi.
Pa še na druge načine bomo pomagali tem otrokom. Zanje bomo zbirali obleko in obutev, pionirji pa jim bodo dajali svoje i-grače. V šolah, kjer se bodo skupno z našimi otroci učili, jim bomo pri učenju pomagali, da bodo tudi v učenju čim več pridobili in nadomestili, kar so v teh letih vojne izgubili.
Predvsem pa bomo poskrbeli, da se bodo med nami počutili kot doma. čutiti morajo vso ljubezen, s katero sprejme brat brata, čutiti morajo, da se zavedamo,' da smo se skupno borili, skupno prenašali trpljenje in da si skupno gradimo boljše življenje.
POZDRAVI IZSELJENCEV
Slovenski Poročevalec prinaša pozdrav, ki ga je poslal lokalni odbor Sveta Kanadskih Južnih Slovanov v Timminsu, Borisu Kidriču, predsedniku Narodne vlade Slovenije.
Ta pozdrav je prioibčen v izvodu omenjenega lista z dne 13 februarja t.l., katerega je podpisala tajnica lokalnega Sveta, Marjeta Slak.
Priobčen je tudi pozdrav od kanadskih Macedoncev, ki so ga poslali v znaku priznanja in hvaležnosti maršalu Titu.
Na obisku pri prijateljih in znancih v Združenih Državah
(Iz 3 strani) nam je nemogoče izkoristiti prosti čas v skupnem pogovoru razen kadar priredimo sestanke in zabave že po dnevnem redu v skupnih dvoranabi
Ko sem poslušal pogovore rojakov v Clevelandu, me je posebno zanimal pogovor, ko so se večina zgražali nad časopisom "Ameriška Domovina", ki je rojakom v Ameriki dobro znan po njegovi vsebini kot časopis, ki ima polno grdih in slabih izrazov napram našemu junaškemu narodu v sedanji osvobojeni Jugoslaviji. Ima pa polno lepih od ljudi, ki so morali bežati zaradi zaslepljenosti ali pa izdajstva v zunanje države.
Ker pa v Kanadi ne dobivamo in se tudi sploh ne zanimamo za tak časopis, se mi je v pričetku zdelo kar neverjetno, da bi mogel en naš slovenski časopis posebno pa še katoliški kaj takega pisati, sem se potrudil, da dobim nekoliko izvodov in da vidim kaj in koliko resnice je na tem, kakor sem slišal pogovor med rojaki. No, in priznati moram, da je bilo mene samega sram, ko sem čital tako grdo in lažnjivo pisanje od ljudi, ki se imenujejo Slovenci — ljudje, ki so mišljenja, da so naobraženi, ljudje, ki se imenujejo katoliki in ki priporočajo drugim: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe."
Kaj prav zaprav taki ljudje mislijo, je meni uganka. Pripomnim pa, da ako tisti ljudje, ki pišejo take članke kakor jih prinaša že omenjeni list napram našim bratom in sestram v stari domovini, katere pozna in čisla cel svobodoljubni svet, kateri so toliko prestali in žrtvovali za stvari poštenja in pravice v borbi proti največjega barbarizma v človeški zgodovini — fašizma, potem taki ljudje sploh ne zaupajo samim sebi in toliko pa še manj svojemu bližnemu. Toda napačno bi bilo misliti, da ne vedo kaj delajo ali pa da delajo gotove stvari iz zgolj ljubezni ali usmiljenja. To pa tembolj zato, ker z takim besom proti lastnega naroda, poveličujejo sicer one ube-žance, ki so zbežali ven iz domovine da jih ne zadene roka pravice za storjene zločine. Končno pa taki ljudje ne pomišljajo zakaj prav zaprav je bila borba v Jugoslaviji. Da li je bila borba celega sveta proti "komunizmu" kakor naglaša ob vsaki priliki in vsaki koloni "AD" ? ali je bila borba vseh demokratičnih in svobodoljubnih narodov za uničenje največjega zatiralca osebne in skupne svobode, vesti in prepričanja, vere in veronauka — fašizma? Kolikor se meni vidi, članki ki so priobčeni, so priobčeni v duhu enostavne mržnje vsega kar ni katoliškega, pa akoravno se
USTAVA IN LOČITEV CERKVE 00 DRŽAVE
(Iz 2 strani) dna vera, svoboden je in ostane človek.
Vidimo torej, da ni prav nobenega vzroka poslušati tudi v v-prašanju ločitve cerkve od države glasove sovražnih ljudi. Tem gotovo, da to ni všeč, ker jim sploh ni ničesar všeč, kar smo si priborili in ustvarili s tolikimi žrtvami. Tisti ljudje so to, ki bi si želeli vse drugačno ustavo, tako — kot pravi tov. Kardelj — "ki bi ne ustrezala sedanji stvarnosti v naši državi, temveč stari bivši stvarnosti, ki so jo naše ljudske množice razbile s svojo zavestno voljo in silo".
S ANS
ZA FOND EDINOSTI
Port Arthur: — Tukaj pošiljam za tiskovni skled $20.00, dve obnove in eno novo naročnino. Skupaj $29.00. Sedaj se pripravljamo za eno zabavo katero bomo priredili 3. marca. Mi se bomo potrdili, da bomo našo kvoto izpolnili.
Za tiskovni sklad so prispevali sledeči:
Tony Rugelj $5.00, F. Turšič, $3.00, Po $2.00: — Leo Oberstar, Joe Bambič, Frank Levstik, Joe Vranešič, in Frank Jagodic. Po $1.00 sta dala: J. Pavletič in T. Burich. Vsem darovalcem prav lepa hvala.
Tony Cimprich
žrtvuje tudi z življenjem, da se obvaruje dobro vero, narod in domovino.
Skoraj je preteklo že dva tisoč let odkar se je začelo katolištvo in sodeč po njegovi propagandi se nehote vprašajo tisoči, koliko smo danes na boljšem z katoliško vero ? Kdo je prav zaprav kriv tega? Ali ovce, ali pastirji? Ako pa ovce ne poslušajo nič več svojih pastirjev vsled njihove nemarnosti neizpolnjevanja božjih in cerkvenih zapovedi tako, kakor se življensko naglašajo in pridigajo, potem so gotovo prišle do zaključka, da so ovčice bolj pametne kakor pastirji, kateri nasedajo vsled svoje pohlepnosti po oblasti in razkošnem življenjem na račun bede in mizirije mnogo številnih nedolžnih ovčic.
Da nepozabim omeniti, da poleg vsega kar piše zgoraj omenjeni list z svojo grdo in nenavadno politiko, ima narod toliko več koristi. Kajti narod se zaveda, da časi so preresni, poleg tega pa tudi ni časa, ni lepo, ni dostojno najmanj pa izobraženo blatiti eden drugega, ker ima veliko več koristnih stvari za rešiti, kakor pa da bi se ukvarjal z pisanjem "A.D." To je posebno razvidno z dobro urejenimi Narodnimi Domovi, ki so kot krasen spomenik slovenski kulturi v tujini. Razvidno je tudi iz tega, ker so naročniki po večini vseh drugih časopisov kakor pa na "A.D." Ne trdim, a zdi se mi, da se jih je baš one dni, ko sem bil na obisku v Clevelandu, precej rojakov odpovedalo ostati nadalje- naročnikom takega lista. Svoboda in tlaka nista in ne bosta nikdar v prijateljstvu !
Naj se tukaj na tem mestu še enkrat zahvalim vrlim rojakom v Clevelandu in še posebej vsem novim naročnikom.
Kakor sem že omenil, da je bil moj namen poleg že omejenih naselbin obiskati tudi Pittsburg, sem se podal po nekaj dneh obiska v Clevelandu na pot v Pittsburg, kajti tudi tam imam par dobrih znanih starih prijatev. Tudi tam je veliko našega naroda, ki se je tam naselil še pred prvo svetovno vojno. S tem mislim tudi na okolico kakor Cheswick, Verona, Harwick itd.
Pittsburg je po svoji legi zelo zanimivo mesto, posebno pa hiše, katere stojijo v hribu, do katerih vodijo ■ stopnice, kar je pa za človeka iz Kanade nekaj posebnega, ker pri nas tukaj je po večini ravnina.
Ko sem se vozil z Tony Kle-
Vabilo na igro z plesom
Kakor vam je znano, da so se do sedaj odigravali pri nas v To-ronti le bolj resni komadi. Največ so' bile drame, da se nekateri joka, drugi smeje.
Zato se je odbor potrudil, da se bodemo enkrat pa prav vsi smejali. Odsek Zveze Kanadskih Slovencev v Toronto namreč priredi šaljiv komad po imenu "Usodna zamenjava", kateri prikazuje nekako takole: Dobernik, mesar, je bil prisoten na mesarski pojedini. Kakor vsaki požeruh, je on pospravil vse kar je videl, kar cele telečje glave, svinjske parklje, in tako dalje. On kot gospodar je imel tudi konja po imenu "šek" in je bil tudi požeruh kot on sam. Bomo videli kako bo dobil klistir. Ne smem preveč opisati ker boste videli vse to na predstavi katera se bo vršila dne 23. marca, zvečer v Bolgarsko-Makedonski dvorani 386 Ontario St., začetek ob 8. uri.
Vabljeni ste svi Slovenci in Slovenke, kakor tudi bratje Hrvati in Srbi, da se predstave za gotovo udeležite. Upamo, da se bomo enkrat prav veselo nasmejali, potem pa se tudi naplesali. Po predstavi se bo namreč vršil ples. Vsi dobrodošli.
Odbor.
TORONTO, ONT.
Lokalni odbor Sveta kanadskih južnih Slovanov skliče javni shod v nedeljo dne 7 aprila ob 1 uri popoldne v Victory Theatru.
Tem potom se uljudno vabi vse južnoslovanske izseljence v Toronto in okolici, da se udeleže shoda, kateri se vrši v znaku proslave 27 marca in obenem zahtevo za povrnitev Trsta, Istre in Slov. Primorja novi svobodni Jugoslaviji.
Odbor:
menčičem iz Cheswick-a, sem se kar nekako bal, da bo naju oba v . . . vzel. Rotil sem ga, da naj dobro vajeti drži, poleg tega sem pa tudi sam pomagal z tem, da sem se upiral z nogami z vso močjo v avto, misleč, da mu pomagam preprečiti nesrečo. Pa kaj pomaga. . . Tony je kar pritiskal na benzinsko dovodnico, avto je drdral naprej, jaz pa tako tiščal v pod z nogami, da je bilo kaj. Ko sva se pripeljala v dolino me je kar od strani pogledal rekoč: No, kako se kaj počutiš? Globoko sem posegel po sapi in odvrnil, da dobro. Ampak nikdar bi pa ne želel, da greva zopet nazaj odkoder sva ravnokar prišla.
Naj bo že tako ali tako, človek se le vsemu privadi, sem zelo hvaležen Tony-ju, če tudi je tak predrzneš, da zleze z svojim avtom tudi na največji hrib. Hvaležen sem mu za njegov trud, postrežbo in prijaznost. Veste Tony se zelo rad pogovarja od (jage) lova. Ima pri tem veliko uspeha in sreče. Seveda to mi je on sam povedal, kar se mi je zdelo nekoliko pretirano. Mislim da je opazil mojo neverjetnost, ker mi je takoj predstavil mladega fanta po imenu M. Pavšek, Jr. 16 let star, a ima na svoj kredit že: 36 muskrat, 3 lisice in 2 divlji mački. In s tem je bil seveda pogovor obrnjem na druge stvari tako, da mi ni utegnil povedati vsega junaštva, ki ga doživi na lovu.
Kar se pa tiče naših rojakov v Pittsburgh-u in okolici, so pa tudi prišli po večini na pravo pot. Tudi tam sem slišal veliko pogovora o lažnjivi propagandi katero skušajo nekateri že stari "pastirji" zabiti ljudem v glavo, po svoji stari navadi. Izgleda da pa nimajo in ne bodejo dosegli uspeha, ako ne obrnejo svojo "modrost" v drugo smer, ki vodi v narodno edinstvo.
Pri sklepu naj še izrečem mojo zahvalo Mr. Mrs. Tomšič, Tron-tel, Bole, Stariha, Witkovic, Sa-vorn, Leskovec, Pavšek, posebno pa Mr. Mrs. Klemenčič, za vso naklonjenost, ki so jo izkazali meni, kakor tudi napram našemu skupnemu delu za poštene in pravične stvari. Delajmo — delajmo rojaki danes več kot jutri! Naj nas pri tem plemenitem delu za stvari svobode in pravice prav nič ne moti. Bodimo ponosni, da smo sinovi in hčere junaškega slovenskega naroda, kateri je z lastno krvjo za svobodo odvrgel iz svoje povesti vse kar ga je skozi tisočletja zapostavljalo in poniževalo v javnosti, sedaj gradi na zdravih in čistih temeljih svojo srečno, svobodno in častno domovino.
V duhu vsega tega kar je tako za nas in narode v splošnem najlepšega, najbolj pošteno in pravično — delajmo naprej!
Jože Sherjak.
TORONTO, ONT
Mladinski klub južnoslovanske mladine priredi plesno zabavo v soboto dne 16 marca v Communi-tty Hali, 386 Ontario St.
Začetek ob 8 uri zvečer.
Vabljeni so vsi Slovenci, Hrvati in Srbi, kakor tudi ostali Slovani, da se udeleže plesne zabave. Za ples bo igrala zelo dobra godba in tudi postrežba bo izvrstna za dobra razvedrila.
Odbor:
Kirkland Lake, Ont.
Daje se na znanje vsemu članstvu Slov. Pevskega in dramskega zbora "Triglav" v Kirkland Lake, da se od sedaj naprej vrše vse seje ter pevske vaje in slično na naslovu: Joe Piškur, 75 McCamus Ave.
Vsi pevci in pevke kakor tudi somišljeniki ste vabljeni, da se zagotovo udeležite pevskih vaj in sej, ker v duhu časa je treba za-početi delo prosvete in kulture, kar je bilo v zadnjem času zelo zaostalo.
Bratje in Sestre! Potrudimo se, da ne bomo zadnji. Ne zatajimo Slovenstva; odkoder smo prišli. Mi smo in ostanemo Slovenci! Naj nam veljajo besede v naši pesmi: "Tako mi je Mati djala, ko me je dete postovala. Slovenec sem, Slovenka sem!
V bratskem sodelovanju z vsemi narodi Jugoslavije, Vas tem potom kliče na delo: "Slovensko Pevsko Dramsko društvo "Triglav".
Joe Francelj, taj.
Iz francoščine prevedla K. N.
"Ničesar vam ne očitam, Orana. Trdim samo, da vam je kaj malo mar,, ali je meni kaj všeč ali ne; vse delate po svoji volji. Niti enkrat samkrat niste poskusili mene sprejeti v svoje življenje. . ."
"Nikar me tako strogo ne sodite, Miguel! če bi vam bila dejala, da pojdite z menoj, bi se hitro izgovorili. . . Rekli bi, da nimate pojma o modernem blagu. . ."
"Ali mislite, da prav nihče od nas moških ne pozna blaga?" jo je vprašal.
"Menda že".
"Motite se. Moja mati in moj oče sta vedno skupaj kupovala blago in obleke, bodisi da je bila zanjo ali zanj. Oče je celo želel, da mu je mati pomagala pri nakupovanju. Da, bila sta res srečna zakonca".
"Oh, danes bi bilo to nekoliko smešno, ali se vam ne zdi"? je nič hudega sluteč vprašala Orana.
"Ali se vam tako smešno zdi če se dva človeka tako dobro razumeta?"
"Nikar ne obračajte besed,, Miguel! Pravim, da bi bilo smešno, če bi žene kupavale obleke za može, in narobe".
"Oh, to se vam najbrže zdi prestaromodno ?"
"Vsekako. Tudi kot poročena žena se nameravam oblačiti po svojem okusu, ne da bi se morala pokoriti o-kusu in muham svojega moža," je nehote nekoliko zbadljivo odgovorila Orana.
Ničesar ni odgovoril, šele pri vratih se je obrnil in dejal:
"Tudi jaz grem danes h krojaču, čaka me nekaj nalog, ki terjajo če že ne elegance, pa vsaj primerno obleko. Toda presmešno bi pač bilo, če bi vas prosil, da mi pomagate pri izbiri kroja in blaga."
Mlada žena je v zadregi molčala. Zelo rada bi šla s svojim možem nakupovat blago, toda ne zato, ker je bilo to v navadi, pač pa ker jo je skrbelo, ali si bo izbral blago in kroj po najnovejši modi. Toda zvok njegovega glasu jo je poučil, da je pač zamudila ugodno priložnost in da mora če se noč«? ugrizniti za jezik, lepo ostati doma.
Slabe volje se je vrnila v svojo sobo, obžaljujoč, da mora biti doma prav tedaj, ko si je tako od srca zaželela iti ven. . .
•
Komaj se je ta nevihta polegla, že so se na zakonskem nebu mladega Španca in njegove žene pričeli zbirati novi oblaki.
Neko deževno popoldne, ko se je mlada žena doma dolgočasila, je njen mož stopil v bližnjo knjižnjico in ji prinesel knjigo španskih pesmi, v francoskem prevodu!
"Preberite te stihe, Orana. Zelo bi me veselilo,, če bi vam bili vseč. Zrelo delo so, enega naših največjih pesnikov. V njih drhtita španska duša in španski temperament."
Nekaj dni Orana in njen mož nista več govorila o knjižici. Naposled jo je vprašal Moreno: "No, kako vam je bila všeč knjiga, ki sem jo bil zadnjič prinesel?"
"Tako nekako," je mlačno odgovorila Orana.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Anti-Sovjetsko strašilo ogroža mednarod. sporazum
(Iz prve strani)
novjevo pismo potvoreno in da je sploh bil dvom o kakšnem dokazu o zaroti.
Slična besnost je nastala v letu 1927, češ da je tajna policija zasačila neštete dokaze o "zaplot-ništvu" zoper Vel. Britanijo. Nemška in francoska policija sta izvedli racije v urad sovjetskega konzulata v Parizu, medtem ko je na sovjetskega ambasadorja Voi-kov-a v Waršavi bil izvršen atentat. Torijevska britska vlada je prekinila diplomatične odnošaje takorekoč na podlagi "razkritega" zaplotništva. Britska vlada je napram memorandumu Winstona Churchilla v letu 1919 ' potrošila 500 milijonov dolarjev za strmo-glavitev Socijalistične sovjetske vlade. Medtem ko je med leti 1918 in 1923, 14 armad vršile invazijo na Sovjetsko -državo, največ podpirane z strani angleškega in a-meriškega kapitala in celega omrežja vohunstva.
TROTSKY - TUKHACHEVSKY
Kakor v Sovjetski Uniji tudi v drugih državah pred sedanjo vojno, znano nam je delo pete kolone, katero so sestavljali v Rusiji ko-rumpirani elementi, bivše carske oblasti, katerim je uspelo postati člani Komunistične Partije in celo doseči komandni položaj Rdeče Armade. Kot črno-svetle zvezde zaplotništva dobimo v osebah Zi-nojev, Bukharin, Trotsky, gen. Tukhachevsky in več drugih. Kdo bi mogel pozabiti na splošno znani Moskovski proces v letu 1938, ko je bila razkrita pred celim svetom zaplotniška mreža, financirana z strani zunanjih impirialistič-nih sil? Kdo je dvignil več hrupa in srda zoper odločno obsodbo že omenjenih izdajalcev, če ne zunanji elementi, kateri se je tako temeljito ponesrečil zaplotniški načrt zoper Sovjetsko Unijo.
Tako bi lahko naštevali in naštevali primere iz zadnjih 28 let,
neprenehne anti-sovjetske propagande bodisi na eden ali drugi način. In v kolikor se tiče sedanje kampanje o tkzv. "ogleduštvu", sedanji angleški vnanji minister Bevin, je 1933 leta dejal tudi tole: "Imamo britske vohune ravno tako kakor ruske, nemške in francoske. Zaprav ni nacije katera bi imela čisti rekord v tem oziru. To leto proračun za tajno policijo znaša $940.000. in nihče ni opravičen vedeti v kakšno svrho se jih potroši. Parlament lahko diskusira to vprašanje, toda generalni nadzornik ne bo vprašal ničesar o tem. Ta denar bo potrošen za vohunstvo in mnogo drugega zamazanega dela, o katerem vlada nima poguma povedati odkrito."
Te besede je izrekel Ernest Bevin v letu 1933.
Sedanja kampanja o "ogleduštvu" toraj ima povsem drugi namen kakor pa da bi predstavljala neko nevarnost invazije z strani Sovjetske Unije. Tudi Churchill je v svojem govoru poudaril, da ni namera Sovjetske Unije — vojna. Mar ne nastane vprašanje, ko Churchill priznava da ne obstoja vojna nevarnost z strani Sovjetske Unije, zakaj potem histerična kampanja zoper Sovjetsko U-nijo? Odgovor more biti na vse to samo eden, da so impirialistični krogi proti Sovjetski Uniji ne samo zaradi njene mednarodne avtoritete v obrambi pravice svobodoljubnih in kolonijalnih narodov, ampak proti progresu, napredku in svobodi siarodov v Evropi, kateri so skozi štiriletno vojno izvoje-vali svobodo in neodvisnost in proti temu da bi kolonijalni narodi zaživeli enkrat svobodno in pravično življenje.
To je poglavitna ovira in rak rana za impirialiste. Zato ustvarjajo strah in trepet v javnem mnenju, da bi ga tako preslepili in speljali v tretjo svetovno vojno za njihove interese.