KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 32 1984 223 1 BARON SCHWEGEL V SVOJIH SPOMINIH FRANC ROZMAN Med redkimi Slovenci, ki so v času Avstro- Ogrske stopili na diplomatsko življenjsko pot, zavzema Josef Schwegel eno najuglednejših mest. Ko so mu blejski občinski odborniki le- ta 1901 izroči diplomo častnega občana, so v njej poudarili, da je bila to »-najsrčnejša že- lja vseh Blejcev«, čeprav je takrat že kroži- la legenda o čudnem večernem svetlikanju na zamočvirjenih travnikih vzhodno od Grimšč, od dvorca tega imenitnega gospoda, velepo- sestnika, voditelja nemške stranke velepose- sti na Kranjskem in enega njenih najvplivnej- ših predstavnikov v monarhiji. Svetlikanje naj bi bile blodeče duše tistih kmetov, ki so ob gradnji bohinjske železnice izgubili svoje posesti. Ta legenda je bila živa še nedavna in j v mojih otroških letih zvečer v tisto okolico otroci nismo radi zahajali. Pomembno mesto, ki ga je Schwegel za- vzemal v političnem življenju monarhije v njenih zadnjih štiridesetih letih, pa opravičuje j našo zvedavost, saj je bil Schwegel naše gore ; list, kljub temu, da je svoje poreklo vsaj v \ političnem smislu zatajil. j Ostal pa je vešč slovenskega pisanja nema- i ra nič manj kot marsikateri tedanji sloven- i ski politik. Na večer svojega življenja je ok- i tobra 1911 (nekaj manj kot tri leta pred smrt- i jo) v svoji vili v Voloski dokončal svoje na i pamet napisane spomine, po njegovih bese-1 dah napisane na željo njegove žene. Te spomi- i ne je naslovil z Rückblicke auf mein Leben in i 224: KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 32 1984 obsegajo 128 strani gosto tipkanega rokopisa. Njegova pranečakinja gospa Gertrude Schwe- gel mi je njegovo avtobiografijo ljubeznivo dala na vpogled in v soglasju z ostalimi so- rodniki tudi dovolila, da jo uporabim, za kar se ji najlepše zahvaljujem. Tu naj omenim, da je vsa njegova zelo obsežna koresponden- ca in ostala literarna zapuščina, ki jo v teh spominih Schwegel večkrat apostrofira, žal uničena, ker jo je njegov nečak Ivan Krizo- stom Svegel sežgal, češ da ne more nikomur več koristiti, kot je zapisala v svojem pismu Sveglova življenjska sopotnica Marija Sancin v pismu dr. Ernstu Rutkowskemu 1. junija 1965, že po smrti Ivana Svegla. Na ta način smo žal izgubili izredno bogat privatni arhiv, ki bi bil pomemben ne le za slovensko, am- pak širšo avstrijsko zgodovino. Politična bio- grafija Josefa Schwegla doslej še ni bila na- pisana, čeprav bi jo vsekakor kazalo narediti glede na njegov pomen v političnem življenju monarhije. Pričujoči prikaz ima zgolj ta na- men, da prikaže Schweglovo življenjsko pot kot nam jo je zapustil sam Schwegel in lahko služi le kot iztočnica za nadaljnje raziskova- nje njegovega življenja in dela. V ocenjeva- nje in komentiranje se nisem spuščal, ker bi to zahtevalo ne le temeljit študij, ampak tu- di mnogo več prostora. Baron Josef Schwegel se je rodil 29. febru- arja 1836 v Zgornjih Gorjah pri Bledu v hiši pri Dorniku, kjer je njegov oče imel kramari- jo in gostilno. Oče Johan je izviral iz Krnice, mati pa je bila Trpinčeva z Bohinjske Bele. Očetov bratranec Zemva s Pokljuke je bil oče dveh znanih avstrijskih visokih oficirjev, in sicer generala infanterije Johanna Schemue in feldmaršallajtnanta Blasiusa Schemue, ki sta v naši vojni historiografiji tudi še zelo neopažena.i Nekaj let po Josefovem rojstvu so si Schweglovi zgradili hišo v Zgornjih Gor- jah pri Balohovih. V družini se je rodilo se- dem otrok, pet sinov in dve hčeri. Josefov starejši brat Andrej je bil zdravnik,^ starej- ša sestra Mina je ostala skupaj z bratom Mar- tinom na kmetiji in je bila nekoliko literar- no nadarjena, saj je objavila v Zori pod psev- donimom Milica S. dve slovenski pesmi. Oče je vse otroke poslal v šolo na Koroško, An- dreja v Celovec, ostale pa v Beljak, da so se naučili nemščine, povabil pa je tudi koroške- ga Nemca v Gorje, da se je naučil slovensko.^ Schweglova sestra Jera se je 1862 ali 1864 poročila z nekim Vodnikom iz Šiške, ki je bil sorodnik Valentina Vodnika.* Jeseni 1843 je dal oče Josefa v osnovno šolo v Beljak. Otrok ni znal besedice nemško, vendar je po letu dni tako pozabil materinščino, da se ob začetku počitnic z materjo ni mogel sporazumevati.^ Dva razreda osnovne šole je nato nadaljeval v Ljubljani, tam je hodil tudi v gimnazijo in je bil gojenec Alojzijevišča. Med profesorji omenja v spominih Petruzzija, Metelka in Dežmana, med sošolci pa Levstika, Stritarja in Svetca.^ V času njegovega šolanja je Josip Marn ustanovil dijaški list Danica, kjer je bil sodelavec tudi Schwegel. V teh letih je sode- loval tudi v Slovenski daničici, Slaviji, Zori jugoslavenski. Novicah, Slovenskem glasniku, Slovenskem prijatelju, Slovenski bčeli in Zgodnji Danici.'' Po lastnih besedah se je na Bledu mnogo družil s Tomanom, bil na hrani pri licejskem bibliotekarju Kastelicu, stano- val pa je pri Dežmanu, s katerim je hodil na botanične izlete, v hribe in mu pomagal pri prepariranju eksponatov za Rudolfinum. Člo- veške ribice, hrošče in metulje je spoznaval skupaj s Ferdinandom Seidlom, obnašanju v meščanski družbi pa se je privajal v hišah Rudeža, Schmidta in Baumgartnerja.^ Po končani gimnaziji mu je brat Andrej omogočil, da je bil sprejet na vojaško medi- cinsko akademijo, istočasno pa s priporočili grofa Hohenwarta in Icnezoškofa Wolfa tudi na orientalni akademiji.^ V dilemi med obe- ma študijema se je odločil za slednje in ostal na orientalni akademiji kot cesarski štipen- dist v letih 1854—59. Tu je bil njegov sošolec kasnejši ambasador v Atenah Gustav Kosjek, najverjetneje tudi Slovenec.^" Julija 1859 je opravil izpit za konzularnega pripravnika v zunanjem ministrstvu in bil dodeljen avstrij- skemu generalnemu konzulatu v Aleksandri- ji. Decembra 1859 je odplul iz Trsta in na parniku spoznal svojo kasnejšo ženo, tedaj 11- letno Marijo von Batistti di San Giorgio.V Egiptu je svojo začetno diplomatsko dejavnost opravljal deset let, od konca 1859 do začetka 1870, ko je bil imenovan za konzula v Cari- gradu. Med kolegi, ki se jih spominja, bi uteg- nila biti Demšar in Sajovic tudi Slovenca. Službovanje v Egiptu ima Schwegel za svo- ja najlepša doživetja. Tu je bil ob gradnji Sueškega prekopa in je od Port Saida do Is- mailije spremljal tudi cesarja Franca Jožefa ob njegovem obisku. V letih službovanja je obiskal Grnji Egipt in Sinaj.^^ Januarja 1868 se je v Aleksandriji poročil in si privoščil šestmesečno poročno potovanje po Nemčiji, Angliji, Svici, Franciji in Italiji. Kmalu na to, leta 1869, je kupil dvorec Grimšče na Rečici pri Bledu.1* Zaradi svojih dobrih zvez z di- rektorjem dunajskega Creditanstalta je Schwegel ustanovil avstro-egiptovsko banko in bil zaradi vestnega konzularnega dela leta 1869 ob navzočnosti cesarja Franca Jožefa, ki je prišel na slovesnosti ob odprtju Sueškega prekopa, povzdignjen v baronski stan. V ča- su bivanja v Egiptu se je ukvarjal tudi z geo- grafskimi raziskavami v Abesiniji in v po- rečju Belega Nila, leta 1860 pa je objavil v Bleiweisovih Novicah potopis o poti iz Trsta KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 32 1984 225 V Aleksandrijo. Na njegovo iniciativo so priš- li številni staroegiptovski spomeniki na Du- naj, med njimi tudi štirje granitni monoliti, ki stoje v Kunsthistorisches Museumu.^' Vrhu- nec njegove diplomatske dejavnosti pa je bil ob obisku cesarja v Egiptu. Ob tej priložnosti je imel Schwegel velike organizacijske ob- veze. Tedaj je spoznal številne ljudi iz visoke družbe in diplomacije kot npr. Beusta, An- drassyja, Plenerja, admirala Tegetthofa, kas- nejšega kralja Friedricha Pruskega, pa tudi iz gospodarskega in bančniškega sveta, kar vse mu je kasneje zelo koristilo. Po Schweglovih besedah je bil premeščen v Carigrad, da bi uredil slabe razmere na tamkajšnjem konzulatu. To mu je v kratkem času tudi uspelo. Mnogo se je spet ukvarjal s trgovskimi posli, ustanovil trgovsko zborni- co, avstro-ogrsko diplomatsko kolonijo, mno- go storil za šolstvo te kolonije in uspešno so- deloval z dalmatinskimi mornarji, ki jih je bilo po njegovih besedah tedaj v Carigradu veliko. Zavzemanje za rumelijsko železnico pa mu je prineslo hudo nasprotovanje Kolo- mana Tisze.i' Pomemben je bil Schweglov delež pri organizaciji svetovne razstave na Dunaju leta 1873. S pripravami je začel že spomladi 1871, ko je bil na Dunaju in je do- segel, da so mu zaupali, da je povsem neod- visno in po lastnih zamislih organiziral ori- entalni oddelek, ki je obsegal magrebske de- žele, Egipt, Turčijo in vso Azijo z Japonsko in Kitajsko. Zaradi razstave je spomladi 1872 zapustil mesto generalnega konzula v Cari- gradu in se ves posvetil razstavi, za katero je osnoval velik urad na Dunaju z ekspozitura- mi v Carigradu, Smirni in Bejrutu. Tudi po razstavi je njegov pripravljalni odbor nada- ljeval z delom, da bi utrdil avstrijske komer- cialne in industrialne interese in iz njega se je kasneje razvil orientalni muzej, zanj so različne države darovale številne umetniške predmete. Na Schweglovo iniciativo so napra- vili ogromen relief Bosporja in dve veliki karti otomanskega cesarstva s poudarkom na tamkajšnjih kulturah, za kar je na pariški svetovni razstavi dobil posebno diplomo.!^ Orient je bil za Schwegla izziv tudi v njego- vih političnih razmišljanjih, saj je hotel spodbuditi avstrijske gospodarske in politič- ne interese na vzhodu in je zagovarjal kot je sam dejal penetration pacifique du Balcan jusque au de la de Mitrovica.^" Marca 1873 je za Schwegla prišlo po njego- vih besedah povsem nenapovedano imenova- nje za vodjo trgovskopolitičnega oddelka v zunanjem ministrstvu, postal pa je tudi dvor- ni svetnik.21. Grof Andrassy si je o njem očit- no ustvaril zelo ugodno mnenje in to ne le ob organiziranju svetovne razstave na Dunaju, ampak tudi ob njegovi siceršnji konzularni Baron Schwegel leta 1912 dejavnosti. Odslej je sedem let služil zunanje- mu ministru Andrassyju, na katerega je ohra- i nil kar najbolj lepe spomine. Schweglovo službovanje je bilo zelo raznovrstno in za to dejavnost ni opravljal le konzularnih zadev, vodenje orientalne akademije, ampak v veliki meri tudi politične zadeve Bližnjega in Dalj- njega vzhoda. Njegov oddelek je dobival ved- no večji politični pomen, kar pa je bil tudi rezultat zunanjepolitičnih dogodkov tistih let. i Po Schweglovih besedah mu je Andrassy če- j dalje bolj zaupal in mu je v vseh zadevah pu- ' ščal proste roke, kar je privedlo tako daleč, ! da je bil v zadnjih letih na tem mestu faktič- ; no skupni trgovinski minister, mesto, ki po dualizmu sploh ni bilo predvideno.^^ Baje je bil Andrassy mnenja, da bi v dualizmu morali predvideti določbo, po kateri bi morala biti ; trgovina in promet enotno organizirana, tako kot zunanje zadeve in vojska. V tej misli mu i je Schwegel gotovo pritrjeval, saj piše, da je i Andrassy točno vedel, kako strogo zastopa Schwegel mnenje o skupnem gospodarskem prostoru monarhije in kako se je ob vsaki priložnosti boril proti separatističnim intere- som enega ali drugega dela monarhije.^^ Sim- patije do Andrassyja tako o politiku kot o človeku in delavcu je Schwegel izrazil s top- 226] KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 32 1984 limi besedami tudi v svojih spominskih za- pisih.2* V teh letih velikih uspehov v službi je Schwegel doživel zapovrstjo nekaj hudih dru- žinskih udarcev. Leta 1872 mu je umrl oče, 1874 starejši brat Andrej ki je umrl v du- najski blaznici za boleznijo, ki jo je dobil za- radi sepse v prosekturi, najhuje pa ga je pri- zadela 1875 smrt šestletne hčerke, ki je umr- la za davico, edinega otroka, katere smrti ni nikoli prav prebolel. Ob tej smrti je težko obolela njegova žena, ki se ji je zdravje vrni- lo šele čez mnogo let.^s Z nemiri v Bosni in Hercegovini 1876 se je avstrijska diplomacija začela ponovno in še bolj dejavno ukvarjati z vzhodnim vpra- šanjem. Schwegel je tedaj in ves čas živ- ljenja zastopal mnenje, da mora Avstro- Ogrska prav na Balkanu iskati svoje inte- resne sfer, ker je bilo po njegovem mnenju zaradi dualizma nemogoče računati na ko- lonije, ker ogrska polovica monarhije ni hotela dovoliti, da bi se skupne zadeve raz- širile nad določila sporazuma iz leta 1867. To je Schwegel občutil na lastni koži, ko si je prizadeval, da bi za milijon kron dobil za monarhijo kolonijo na severnem Borneu, pa zaradi nasprotovanja Madžarov ni mogel do- biti denarja. 2e v času službovanja v Egiptu je skušal za Avstrijo dobiti področje na so- malijski obali, vendar so se mu samo po- smehovali. Zato je usmeril vse svoje moči na Balkan, zato je pomagal pri ustanovitvi eksportne akademije, ki je tudi imela namen penetracijo na Balkan. Po Schweglovem mnenju je bila usoda Avstrije odvisna od Balkana, zato je že 1876 zastopal mnenje, da mora Avstrija zasesti Bosno in Hercegovino, da bi zavarovala Dalmacijo, vpliv nad Egej- skim morjem pa bi ji dala le osvojitev stru- miške kotline. Ker so bili interesi v Albaniji že pod avstrijsko kontrolo, je Schwegel mi- slil tudi na nekakšno priključitev Srbije, kar bi omogočilo odločujoč vpliv na Bal- kanu.22 V spominih tudi piše, da je Andrassyju večkrat govoril na podoben način, ta pa je večkrat sprejel rešitve v tem smislu. Schwe- gel je sam imel zemljevid, na katerem je ruski poslanik Novikov potegnil razmejitve- no črto interesnih sfer na Balkanu, ki je bila identična s Schweglovo.Schweglova na Bal- kan usmerjena politična filozofija, poznava- nje razmer na vzhodu in dobri odnosi, ki so mejili že na prijateljstvo z Andrassyjem, ki ga je tudi obiskal na Bledu, so Schweglu omogočili, da je na berlinskem kongresu igral zelo važno vlogo, po lastnih besedah je sodeloval na vseh sejah, ki so se tikale Avstro-Ogrske, teh pa je bilo največ. V ne- kem nemškem časniku so ga označili za čol- niček na tkalnem stroju. Počasi je na po- gajanjih spodrinil barona Haymerleja in uži- val vedno večje Andrassyjevo zaupanje.^« Bil je tudi kot edini civilist član komisije za določitev meja, ki jih je začrtal berlinski kongres. Za zasluge na kongresu je bil odli- kovan in z 42 leti je postal najmlajši tajni svetnik v monarhiji. O njegovi dobri pouče- nosti govori tudi privatno pismo bratu Mar- tinu, ki ga je pisal iz Berlina 16. julija 1878 in v katerem je povsem osebne stvari ter skrb za gospodarjenje na kmetiji v Gorjah še nekoliko politično zabelil. »Urlaubarji so vsi noter poklicani, ker cesar okrog 40.000 soldatov na noge postavi, da država ne bo brez varuha, ako bi zdaj v Berlinu se mir ne sklenil. Sol&tov se bo pa vendar nekaj nucalo, ako bomo mogli marširati v Bosnijo, ktero potlej ne bomo več iz rok pustili. Tega pa nikar govoriti drugod.«2» Po kongresu je Schwegel začel delati v komisiji treh skupnih ministrstev za novo zasedeni pokrajini Bosno in Hercegovino, ki ji je načeloval minister za zunanje zadeve. Schwegel je bil imenovan za njegovega na- mestnika in jo je tako dejansko vodil. Leta 1879 se je Andrassy umaknil kot mi- nister za zunanje zadeve in njegovi demisiji je hotel slediti tudi Schwegel, vendar ga je Andrassy prepričal, da naj še nekaj časa ostane na svojem mestu. Schwegel je spo- znal, da je izgubil svojo največjo zaslombo. Andrassyjev naslednik je postal Haymerle, s katerim se nista od berlinskega kongresa več dobro razumela. Haymerle pa je imel tudi drugačen stil ministrovanja, ki Schweglu ni ustrezal. Zato se je odločil, da se bo ob prvi priliki poslovil od državne službe. An- drassyjev odhod je Schwegla zelo prizadel in sam pravi, da se je ob povratku s ko- lodvora, kamor so ob odhodu na njegovo posestvo v Tarabas pospremil Andrassyja, počutil kot bi se vrnil s pogreba.Da so nastopili drugi časi, je Schwegel lahko zelo hitro občutil. Najprej je Haymerle imenoval za šefa komisije za Bosno in Hercegovino Kallaya, sam Schwegel pa ni dobil nobenega napredovanja, tudi ambasada v Bernu, za katero so govorili, da jo bo dobil, se mu je izmaknila.31 Schweglu se je zdel primeren trenutek za odhod ob glasovanju za dispo- zicijski fond, ki ga je predložila Taafferjeva vlada in glasoval je proti. Taaffe, ki je Schweglu menda hotel ponuditi mesto mi- nistra za trgovino, je ob tem glasovanju zahteval od Haymerleja, da naj Schweglu nemudoma svetuje, naj vzame enoletni do- pust. Schwegel je namig razumel in se po- slovil od državne službe.^2 Po dvajsetletnem službovanju v državni službi se je za Schwegla začelo drugačno življenje. V službi je dosegel velike časti in uspehe, le minister ni nikoli postal. Zdaj KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 32 1984 227 se je v političnem življenju posvetil parla- mentarni dejavnosti in od 1879 do 1905 je zasedal klopi v parlamentu kot zastopnik kranjskega nemškega veleposestva, odtlej pa je bil dosmrtni član gosposke zbornice. Pri- vatno se je začel intenzivno ukvarjati s svojo posestjo, saj si je v času službovanja, pred- vsem z zastopstvi v različnih bankah in s skrbnim in varčnim upravljanjem svojih fi- nanc ustvaril lepo premoženje. Leta 1869 je za zmerno ceno kupil posestvo in dvorec Grimšče na Bledu in poleti 1880 ga je začel preurejati. Dela mu je opravljala Kranjska stavbna družba, vodil pa jih je Michelangelo Zois. Svoje posestvo je začel z nakupi za- okrožati, tako da je kmalu dokupil parcele, ki jih je baron Grimschitz odprodal. Tako je kupil parcele na Pokljuki, Dolgem brdu, Novo vas, velik gozd na Pernikih, žago in kovačijo v Grabčah in Kapneku.^^ Njegovo posestvo je po obsegu in gospodarskem po- menu postalo eno največjih na Gorenjskem in je merilo okrog 500 hektarov. Takoj po vstopu v parlamentarno življenje je Schwegel postal član ustavoverne stranke, ker pa je glasoval proti vojnemu zakonu, je izstopil iz stranke in bil nekaj časa brez-stran- kar, torej divji, glasoval pa je za opozicijo. Nato pa je pristopil h Coroninijevemu klubu. Ob volitvah 1883 je imel na Kranjskem do- ločene težave, ki mu jih je povzročal baron Apfaltrern, vendar sta mu pomagala prija- telj Deschman in knez Carlos Auersperg, da je bil vendar izvoljen. Pristopil je k združeni nemški levici, kjer je veleposest predstavljala desnico. Postal je član gospodarskega odbora, imel pomembne trgovinskopolitične referate, sodeloval pri debatah o deželni obrambi, pro- metnih zadevah i. p.^* Omeniti je, da je Schwegla zelo cenil Kasimir Badeni, ki ga je tudi obiskal na Bledu in ga pred uvedbo jezi- kovnih uredb, ki so povzročile tudi njegov padec, poklical na zaupno konferenco na Du- naj, ki sta se je poleg Badenija in Schwegla udeležila tudi pravosodni minister grof Gleis- pach in koroški deželni predsednik grof Goes. Na tej konferenci je Schwegel svetoval Bade- niju, naj odredb ne objavi, dokler ne dobi soglasja obeh nacionalnih strank na Češkem. Tega nasveta pa Badeni ni upošteval.y spominih Schwegel tudi piše, da je o Badeni- jevi krizi v njegovi korespondenci veliko ma- teriala, ki prav fotografsko odslikava potek krize.Zares škoda, da je ta material in ostala pisna ostalina uničena. Ko je bil usta- novljen parlamentarni klub nemških velepo- sestnikov, je bil Schwegel do leta 1905 njegov predsednik. V času Thunove vlade se je Schwegel odločno boril za nemško stvar ob obnavljanju sporazuma z Ogrsko za poveča- Baron Schwegel z ženo baronico Battisti I 2281 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 32 1984 nje madžarskega prispevka, kar je po hudih bojih avstrijski strani tudi uspelo. Zelo odlo- čilno vlogo je imel Schwegel pri gradnji že- leznice Salzburg—Trst, saj je bil predsednik parlamentarnega odbora za železnice. Ta projekt pa se je ujemal tudi z njegovimi stra- teškimi pojmovanji vloge Avstrije. Po njego- vih besedah je bil najbolj ponosen v svojem političnem delovanju prav na dve stvari, ki sta podpirali avstrijski prodor na jug in vzhod, prvo je delo in prizadevanja za okupa- cijo Bosne in Hercegovine, drugo pa turška železnica.Tako kot ves parlamentarni klub ustavoverne veleposesti je bil tudi Schwegel hud nasprotnik splošne voliline pravice, za katero je smatral, da Avstrija nanjo še ni dovolj pripravljena in zrela. Menil je, da bo- do z njo ogroženi interesi nemštva, velepo- sesti pa še posebej, pač pa bo prišla v parla- ment socialna demokracija, ki jo je imel za sovražnico obstoječega reda in srednjega sta- nu, ki mu je bil temeljni opornik kulturnega napredka. Schwegel pravi, da sta klub in on osebno ta boj častno izgubila, vendar se mu zdi, da so mu nadaljnji dogodki v parlamen- tarnem življenju pokazali, da je imel prav.^^ Njegovo zadnje politično dejanje v državnem zboru je bil boj za nemški volilni okraj Ko- čevje, ki ga je dobil s pomočjo Poljakov, ki - so mu dejali, da so zanj glasovali, misleč, da je ta mandat rezerviran zanj.^^ Schwegel je bil tudi poslanec kranjskega deželnega zbora, in sicer od leta 1882. Ta man- dat, tudi tu je zastopal veleposest, je po last- nih besedah prevzel le zaradi državnozborske- ga. Sicer pa pravi, da ga ni vzel rad, ker se je hotel izogniti nacionalnim konfUktom. Ob tem je seveda moral razčistiti svoj odnos do slovenstva in slovenskih strank. To razčišče- vanje je zapisal tudi v svojih spominih. Ta- kole pravi: >>Rojen sem bil kot otrok sloven- skih staršev in svojega nacionalnega izvora nisem nikoli tajil, čeprav nisem nikoli dvomil, da so moji predniki nemšega pokolenja in da je večji del prebivalstva Gorenjske, po- sebej področje briksenške in freisinške škofije sčasoma samo zamenjalo svojo materinščino s slovenščino, ohranilo pa je do današnjega dne svoj nemški karakter v navadah in običajih. V mladih letih, med šolanjem v Ljubljani, sem sledil struji leta 1848 in močno zabredel v nacionalne vode. Toda vso svojo vzgojo, že od Ljublja- ne v večjem delu, kasneje pa izključno, dol- gujem nemškim učiteljem in vzgojiteljem. Ta vzgoja in izobraženi krogi, v katerih sem kasneje živel daleč od doma in brez duhovne- ga kontakta z njim, sta mi slovenstvo odtujili. Vendar nisem bil nikoli nasprotnik upravi- čenih nacionalnih stremljenj Slovencev, samo da nisem ne mogel ne hotel prerezati vezi, ki so me vezale na nemško kulturo, ki se ji imam zahvaliti za najboljši del moje izobraz- be ter vzgoje in vedno sem bil prepričan, da je slovenski narod neupravičeno in v svojo škodo hotel pretrgati svoje povezave z zahod- no kulturo, ki se ji ima tohko zahvaliti in ki bi mu lahko njegovo kulturo in bodočnost najbolj zavarovala in se je začel povezovati z vzhodom. Zato sem se zavedal, da mi bodo očitali renegatstvo, vendar sem skušal vedno storiti vse, da bi kar najbolj služil kulturnim in gospodarskim interesom svoje ožje domo- vine.<<*'' Tako je Schwegel vseskozi ostajal trd, uporen in dosleden borec nemške vele- posesti in sploh nemške stranke na Kranj- skem. Na njegov predlog je bil Detela imeno- van za deželnega predsednika, medtem ko sam ni hotel postati podpredsednik. Kmalu po Deschmannovi smrti se je zavzemal za re- organizacijo Rudolfinuma in mu pripravil nov statut, ki pa je ostal le na papirju. Zavzemal se je tudi za univerzo v Ljubljani, kjer naj bi bila predavanja v slovenščini in nemščini. Največ pa je storil za gradnjo železnic. Poleg načrtov in gradnje turške železnice je bil zelo dejaven tudi pri gradnji dolenjske železnice, pa tudi železnic Ljubljana—Kamnik, Kranj— Tržič, ki je imela v načrtu tudi predor pod Ljubeljem in povezavo s Koroško. Pri gradnji železnic so mu veliko pomagala osebna po- znanstva s prometnim ministrom Gutten- bergom, Wittkom in Wrbo. Zaradi teh zaslug je postal Schwegel častni meščan Novega me- sta, Ribnice, Kočevja, Tržiča, Jesenic in Bele peči, za organiziranje pomoči ob potresu 1895 pa tudi Ljubljane. Njegov boj za nemški mandat v Kočevju smo že omenili, boj, ki ga je dobil po zaupnih dogovorih v notranjem ministrstvu. Sodeloval je tudi pri formulira- nju binkoštnega programa nemških nacional- cev, v katerega je prišel le malo predelani tekst njegovega dokumenta o zaščiti nem- štva na Kranjskem. Poleg političnega delovanja se je še naprej udejstvoval tudi na gospodarskem polju. Med drugim je bil predsednik nižje avstrijske eskomptne banke, predsednik Kranjske grad- bene družbe in član odbora Kranjske hranil- nice. Materialno je postal povsem neodvisen, kar si je vedno želel in imel za enega živ- ljenjskih ciljev in poleg Grimšč je kupil hiši na Dunaju in v Ljubljani, v Voloski pa mu je arhitekt Fabiani postavil vilo, kamor je za- hajal po nekaj mesecev na leto. Baron Schwegel je umrl 16. septembra 1914 v svojem dvorcu na Bledu, žena pa ga je pre- živela za celih devetnajst let in umrla v Vo- loski leta 1933, kjer je tudi pokopana. Tako je sicer doživel začetek prve svetovne vojne, ki je povsem podrla njegov svet, ki ga je po- magal graditi, v katerega je verjel in mu ne- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 32 1984 229 omajno služil. Bil je gotovo predstavnik tiste liberalne nemške smeri v avstrijskem politič- nem življenju, ki je verjela v liberalizem leta 1848 in Ui jo je po nastopu dualizma čas pre- hitel. Neomajno je verjel v Avstrijo, v nem- štvo, prepričan je bil, da je močan srednji sloj tista družbena sila, na kateri mora sloneti država. Prepričan v vlogo Avstrije na vzho- du, v veliki gospodarski prostor, se ni kaj pri- da ukvarjal z mislimi na nacionalne boje in nacionalnega preporoda narodov v monarhiji verjetno sploh ni mogel razumeti, saj niso šli v kalup njegovega načina mišljenja. j OPOMBE 1. Rückblicke auf mein Leben, str. 1—2 (od- slej citiram RaL).— 2. Slovenski biografski leksi- kon, III, str. 740. — 3. RaL, str. 5—6. — 4. RaL, str. 7. — 5. RaL, str. 9. — 6. RaL, str. 10. — 7. Slovenski biografski leksikon, III, str. 250, gl. tudi C-von Wurzbach, Biographisches Lexicon der Kaiserthums Österreichs, XXXII, str. 354 do 357. — 8. RaL, str. 11. — 9. RaL, str. 11—12. — 10. RaL, Str. 12. — 11. RaL, str. 13. — 12. RaL, Str. 14. — 13. RaL, str. 15. — 14. RaL, str. 17—18. — 15. RaL, Str. 19—20. — 16. RaL, str. 24—25. — 17. RaL, Str. 26—32. — 18. RaL, str. 32—35. — 19. RaL, Str. 38—39. — 20. RaL, str. 40. — 21. RaL, Str. 42—45. — 22. RaL, str. 47. — 23. RaL, str. 49—50. — 24. RaL, str. 50—52. — 25. RaL, str. 56. — 26. RaL, Str. 59—63. — 27. RaL, str. 62—63. — 28. RaL, Str. 63—67. — 29. Pismo je v lasti dr. Žige Voduška, ki se mu za vpogled in dovoljenje za uporabo najlepše zahvaljujem. V zadnjem času je izšlo še nekaj korespondence o Schweg- lu. Tu naj omenim Ernsta Rutkowskega Briefe und Dokumente zur Geschichte der öster- reichisch-ungarischen Monarchie, I. Der Verfas- sungstreue Grossgrundbesitz 1880—1899, Ver- öffentlichungen des Collegium Carolinum Band 51/1, Oldenbourg Verlag, München, Wien 1983, 796 str., kjer je objavljenih deset Schweglovih pisem knezu Karlu Auerspergu, Josephu Marii Baern- reitherju in grofu Karlu Stürgkhu kot tudi Schweglov Referat über nationalpolitische For- derungen der Deutschen in Krain. Eno pismo Schwegla Petru Graselliju je objavil Marjan Drnovšek v Arhivski zapuščini Petra Grassellija 1842—1933, Gradivo in razprave 6, Ljubljana 1983 na str. 270. Med novejšo literaturo pa govo- ri o Schweglu tudi Harald Bachmann, Joseph Maria Bearnreither (1845—1925). Der Werdegang eines altösterreichischen Minister und Sozialpo- litikers, Neustadt a. d. Aisch 1977. — 30. RaL, Str. 77—78. — 31. RaL, str. 80. — 32. RaL, str. 80—81. — 33. RaL, str. 86. — 34. RaL, str. 98—99. — 35. RaL, Str. 101. — 36. Prav tam. — 37. RaL, Str. 104—105. — 38. RaL, str. 106—107. — 39. RaL, Str. 107. — 40. RaL, str. 108—109.