GLAS
LETO XXI. ŠT. 35 (999) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 8. SEPTEMBRA 2016
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Kogojevi dnevi
V Kanalu ob Soči se
je s slovestnostjo na
slikovitem trgu
Kontrada začel 37.
Mednarodni festival
sodobne glasbe 9
Opčine / 51. študijski dnevi Draga 2016
O migrantih, družini, družbi,
pravoslavju, Evropi in še čem
  a moto Drage 2016, ki je uvedla drugo 50-
letje openskih študijskih dnevov, so prire-
ditelji izbrali misel Franca Jeze: “Resnica ne
more škoditi nikomur razen tistemu, ki se je mora
bati”.
V petek, 2. septembra, je odmevno prireditev v
parku Finžgarjevega doma na Opčinah uvedla
okrogla miza na temo Človek migrant, priprava
katere je bila zaupana mladim. Vodila jo je Neža
Kravos, sodelovali pa so dr. Veronika Martelanc,
dr. Aleksij Kalc in p. Robin Schweiger. Uvodno so
prisotne pozdravili ugledni gostje, poslanka Ta-
mara Blažina, predsednik SKGZ Rudi Pavšič in re-
pentabrski župan Marko Pisani, ki so poudarili po-
men študijskih dnevov in dialoga ter pohvalili ak-
tualne teme kot iztočnice za razmišljanje. Prisotni
so bili tudi generalna konzulka Republike Slove-
nije Ingrid Sergaš, senator Stojan Spetič in pod-
predsednik tržaškega občinskega sveta Igor Švab.
O človeku migrantu je najprej spregovorila diplo-
mirana pravnica, članica področne komisije za
priznanje mednarodne zaščite prišlekom iz drugih
držav v centru v Gorici in predstavnica Agencije
Združenih narodov za begunce UNHCR, dr. Vero-
nika Martelanc. Uvodno je dejala, da so vsakemu
človeku prirojene temeljne človekove pravice in
svoboščine, ki jih določa Deklaracija o človekovih
pravicah, a se teh ne zavedamo. Organizacijo
UNHCR so ustanovili, ker je po drugi svetovni voj-
ni bilo ogromno razseljenih ljudi.
Ženevska konvencija iz leta 1951 določa, da je be-
gunec človek, ki je zapustil svojo državo zaradi
preganjanja, verskih, vojnih in drugih razlogov.
Eno izmed obveznosti držav je tudi načelo ne-
vračanja, kar pomeni, da osebe ne smejo vrniti na
področje, kjer bi bilo njeno življenje v nevarnosti.
Dr. Martelanc je orisala tudi delo področne komi-
sije v Gorici, mimo katere je v desetih letih šlo več
Z kot dvanajst tisoč ljudi iz osemdesetih držav. V do-sjejih so opisane njihove življenjske zgodbe, naj-več je Afganistancev in Pakistancev. Edini pripo-
moček, ki ga ima komisija pri preverjanju posa-
meznikove pravice do statusa begunca ali subsi-
diarni zaščiti, je razgovor z osebo s pomočjo tol-
mača. Ključni vprašanji sta, zakaj je nekdo zapustil
svojo domovino in kaj tvega, če se vrne vanjo. Po-
datki kažejo, da je 65 milijonov ljudi ob koncu
leta 2015 bilo prisiljenih zapustiti svoj dom. Dve
tretjini le-teh sta ostali v svoji državi, le tretjina jo
je zapustila.
Strokovnjak migracijske politike, zgodovinar in
predavatelj dr. Aleksij Kalc je v svojem posegu opo-
zoril na dve prelomnici, ki sta korenito vplivali na
upravljanje in nadzor migracij: francosko revolu-
cijo in prvo svetovno vojno. S francosko revolucijo
je lahko vsakdo uveljavil pravico do premikanja
kot svoboščino. T. i. svoboda preseljevanja je vel-
jala od sredine 19. stoletja do prve svetovne vojne.
V tem obdobju so države ukinile potne liste in si-
stematične kontrole, tako je imel človek občutek,
da se svobodno premika.
/ str. 3
www.noviglas.eu
Za čimprejšnjo zaposlitev iščemo:
TEHNIKA(CO) ZA VISOKE GRADNJE
z znanjem slovenskega in italijanskega jezika
Področja dela:
- Vodenje in nadziranje dela na gradbišču, razpisi, obračuni v Sloveniji
in Italiji (Furlanija, Benečija)
Mesečna bruto plača oziroma pogodbeno delo po dogovoru
Veselimo se vaše prijave z dokazili
OBERRESSL & KANTZ ZT-GmbH
Schleppe Platz 8, 9020 Klagenfurt
bewerbungen@okzt.at
Papež Frančišek je 4. septembra razglasil za svetnico Mater Terezijo iz Kalkute, sestro najrevnejših med rev-
nimi, “majhen svinčnik v Božji roki”, redovnico zavrženih. Ustanoviteljica Kongregacije misijonark ljubezni
in Nobelova nagrajenka za mir je vse življenje velikodušno delila Božje usmiljenje, branila je človeško
življenje, tudi nerojeno in zapuščeno. Pri kanonizaciji je bilo prisotnih tudi približno 1500 “zadnjih”, za
katere v petih večjih italijanskih mestih skrbijo sestre Matere Terezije. Po slovesnosti jih je papež povabil na
kosilo v atrij dvorane Pavla VI. Približno 250 misijonark in 50 misijonarjev ljubezni je gostom skupaj z dru-
gimi prostovoljci postreglo s pizzo.
Svet okrog nas8. septembra 20162
Povejmo na glas
Nova jesen, nov začetek
Srečanje med vodstvi SSO in Furlanskega filološkega društva
Jezikovne skupnosti so
temelj avtonomije FJK
  urlansko filološko društvo
in Svet slovenskih organiza-
cij imata marsikatero skup-
no vrednoto, ki osmišlja in vodi
njuno delovanje na deželnem ob-
močju. Med temi prav gotovo iz-
stopajo ohranjanje in razvijanje
kulturne, jezikovne in narodne
dediščine, pozornost do krajev-
nih stvarnosti, ki ustvarjajo po-
sebnost naše dežele, in krščansko
izročilo. Tudi na teh temeljih je
potrebno nastaviti skupna priza-
devanja za ohranitev deželne av-
tonomije in za prihodnje razvoj-
ne smernice v okviru srednje-
vropskega in evropskega kontek-
sta, del katerega sta od nekdaj tu-
di furlanska in slovenska narodna
skupnost. To je bila vsebinska po-
dlaga, na kateri je v petek, 2. sep-
tembra 2016, v Vidmu potekalo
srečanje med vodstvoma Furlan-
F skega filološkega društva in Svetaslovenskih organizacij. Furlanskofilološko društvo so zastopali
predsednik Federico Vicario, pod-
predsednik za vzhodno Furlanijo
Renzo Medeossi ter ravnatelj Fe-
liciano Medeot, Svet slovenskih
organizacij pa predsednik Walter
Bandelj in člani izvršnega odbora
Ivo Corva, Filip Hlede in Anna
Wedan.
V pogovoru, ki sta ga uvedla oba
predsednika, je bila glavna točka
ovrednotenje jezikovnih in na-
rodnih pravic obeh skupnosti na
različnih področjih, od vidne
dvojezičnosti do šolskih progra-
mov. Pri tem so ugotovili, da bi
morale deželne in javne uprave
imeti več občutljivosti pri dosled-
nem izvajanju že uveljavljenih
državnih in deželnih zakonskih
besedil. Ugotovili so tudi, da bi
bila pri tem zelo dobrodošla
skupna prizadevanja v odnosu do
Dežele FJK kot tudi do Rima, saj
se v zadnjih časih manj upošteva-
jo krajevne stvarnosti v razmerju
z večjimi državnimi ter medna-
rodnimi dogodki in prireditvami.
Z upravnega vidika pa vzbujajo
skrb nove reforme, ki ne upošte-
vajo stvarnosti območja, kar se
pozna tako pri reformi
zadružnega bančništva
kot tudi pri tisti, ki zadeva
občine in pokrajine.
Predstavniki Furlanskega
filološkega društva in
SSO so tudi ocenili teme,
ki jih odpirajo novosti v
zvezi s proračunom jav-
nih uprav. Nove obveze
glede porabe in
obračunavanja dodelje-
nih sredstev so precej to-
ge, termini pa kratki, ta-
ko da obstaja resna nevar-
nost, da bi izgubili sred-
stva, ki jih je v tem pri-
meru treba vrniti državi.
Furlansko filološko
društvo in SSO imata tu-
di skupne krščanske vrednote, ki
se udejanjajo v krajevni Cerkvi. V
tem smislu je nadvse pomem-
bno, da se tudi v cerkvenem
občestvu vrednotijo jezikovne in
narodne posebnosti, tako v litur-
giji kot v pastorali.
Srečanje se je končalo s sklepom
o oblikovanju skupnega doku-
menta, na podlagi katerega se bo
razvilo in okrepilo prihodnje so-
delovanje med obema organiza-
cijama.
Žabnice / Poslednja pot enega od zadnjih čedermacev 
Slovo od priljubljenega
msgr. Mateuciga
  iti posrednik božje ljubez-
ni do človeka in domače
zemlje prav gotovo ni lah-
ko. Kdor pa to dela velikodušno
in zastonjsko, mu zahvala ni
odvzeta. Tako se je zgodilo
prejšnji četrtek, 1. septembra,
v župnijski cerkvi v Žabnicah,
kjer se je številna množica ver-
nikov hvaležno poslovila od
msgr. Dionisia Mateuciga,
žabniškega župnika in rektor-
ja Marijinega svetišča na Sve-
tih Višarjah.
Zadnja zemeljska pot msgr.
Mateuciga se je začela že do-
poldne, ko so njegovo krsto
pripeljali v župnijsko cerkev
sv. Egidija, v kateri so obhajali
god vaškega zavetnika. Njego-
ve posmrtne ostanke so
spremljali nečak Giuseppe
Mateucig, sicer duhovnik in
misijonar v Združenih
državah Amerike, sestri Anna
in Marija ter drugi ožji sorod-
niki. Pogrebno mašo je ob 15.
uri daroval videmski nadškof
Andrea Bruno Mazzocato ob so-
maševanju upokojenega lju-
bljanskega nadškofa Alojzija Ura-
na, gradeškega nadškofa Diega
Causera in velikega števila sobra-
tov duhovnikov, ki so prišli iz
Furlanije, goriške in tržaške po-
krajine ter Slovenije. Javne obla-
sti so predstavljali župani s
Trbiža, iz Špetra in Podutane, Re-
nato Carlantoni, Marino Zufferli
in Antonio Comugnaro, ter po-
krajinski svetnik Fabrizio Dorbo-
lo'. Verniki, ki jih žabniška cer-
kev ni mogla vseh sprejeti, pa so
prišli tudi iz Sappade, kraja Forni
di sopra, Cussigniacca in Špetra.
Z lastnim praporom je bila pri-
sotna planinska družina iz Be-
nečije. Častno stražo so zagoto-
vili prostovoljci gasilskega
društva iz Ovčje vasi.
Pogrebno mašo, ki je potekala v
zelo zbranem vzdušju, je oboga-
tilo petje v treh jezikih žabniške-
B ga cerkvenega pevskega zbora inzbora “Tantum ergo”. Na koncuje v pozdrav priljubljenemu du-
hovniku zaigrala tudi Pihalna
godba iz Kanalske doline.
O liku msgr. Dionisia Mateuciga
je med pridigo spregovoril vi-
demski nadškof Mazzocato. Nje-
govo razdajanje za Boga in sočlo-
veka je primerjal s semenom, ki
umrje in obrodi sad. V tem ga je
spremljala globoka predanost
Višarski Božji Materi Mariji. Z
občutenimi besedami se je od
pokojnika poslovil upokojeni
nadškof Uran, poudaril je njegov
duhovniški lik in skrb za Sloven-
ce ter mu zapel priljubljeno Ma-
rijino pesem. Zelo pričevalne so
bile tudi besede nečaka duhov-
nika Mateuciga, ki je spregovoril
tudi v imenu vseh družinskih
članov. Zahvalne besede so nato
izrekli še trbiški župan Renato
Carlantoni, direktorja dekanij-
skih pastoralnih svetov iz Špetra
in s Trbiža, Simone Bordon in
Paolo Marano, poveljnik Prosto-
voljnega gasilskega društva Žab-
nice Claudio Sorato in predsed-
nica društva “Pihalna Godba iz
Kanalske doline” Aina Sandrini.
Domačin in član izvršnega od-
bora SSO Luciano Lister je pre-
bral sožalja, ki so jih posredovali
minister Republike Slovenije za
Slovence v zamejstvu in po svetu
Gorazd Žmavc, Svet slovenskih
organizacij in slovensko
združenje Don Mario Cernet iz
Kanalske doline. Še najbolj je od-
meval stavek ministra Žmavca,
ki je zapisal: “Težko je, ko umira
človek, še težje je, ko umira Slo-
venec. Najtežje je, ko umre eden
poslednjih čedermacev. Naj po-
kojni Dionisio Matevčič počiva
v miru in naj mu bo poplačano
vse njegovo delo, tako za versko
oskrbo kot za ohranjanje sloven-
ske zavesti med ljudmi”.
Odhod msgr. Dionisia Mateuci-
ga, ki je zgledno skrbel za versko
življenje v Žabnicah in na Sv.
Višarjah, kjer ni spregledal po-
mena narodnega izročila, ki v ti-
stih krajih priča o slovenski pri-
sotnosti, odpira pomembno
vprašanje o njegovem nasled-
stvu. Prav zaradi tega upamo, da
ne bodo preslišana prizadevanja
pokojnika za njegovo nasledstvo
v Kanalski dolini.
JČ
  as počitnic je mimo, pred nami je nova
jesen in z njo začetek novega delovnega
leta. Upati je, da se je vsak med nami
počitnic naužil, obnovil in okrepil energije in
je na ta način pripravljen na nove izzive ali pa
se bo uspešneje spopadal s tistimi, ki jih že poz-
na: s šolo, s takšnim in drugačnim delom ter
skušal oziroma skušala vse stvari opraviti bolje,
s tehtnejšim premislekom, z več prepričanja in
po možnosti z več zadovoljstva. Seveda prehod
v jesen ni vedno lahek, doživetja poletja se v
nas kar naprej obujajo in žal nam je, da je toliko
lepih dogodkov minilo. Bili smo na zanimivem
potovanju, uživali smo morje v vseh njegovih
krasotah, ponovno so nas očarale gore s svojo
zgovorno tišino, spoznali smo nove prijatelje -
vse to v nas kar naprej odzvanja in kot da nas
vleče v spomine nazaj in nam slika prihodnje
delovne naloge in obveznosti kot nekaj težkega
in prav nič vedrega. Toda z vstopom v jesen se
vse uredi, kot je prav, lepi počitniški spomini
se nekako oddaljijo, vendar ne izginejo, tako da
nam še v zimi vlivajo moči in nam pomagajo
premagovati te in one težave, to ali ono trenut-
no utrujenost, to in ono preizkušnjo, ki jo pred
nas postavlja vse hitrejše potekanje časa. Lahko,
da je prav hitro in sunkovito utripanje časa, nje-
govo udarjanje z urami in minutami, ki kot da
nas hočejo iztiriti in izčrpati, lahko, da je prav
čas s svojim preganjanjem tisti, na katerega mo-
ramo biti najbolj pozorni. Da nas ne potegne v
svoje udarjajoče vrtince, da nas ne iztrga iz nas
samih in nas s tem potisne v stres, v dobro zna-
no mučno brezčutnost. V tisto brezčutnost, ko
postanemo preutrujeni in pričenjamo omaho-
vati in ne zmoremo več in smo zato obupani
nad sabo ali pa se v razdraženi nejevoljnosti
znašamo nad drugimi. Da se vse to ne bi zgodi-
lo, je koristno, da se iz vrtinca časa kdaj pa kdaj
umaknemo, da gremo kdaj v naravo, da nas
umiri, da vzamemo v roke knjigo, ki blažilno
vpliva na nas, da poslušamo pomirjujočo gla-
sbo, da se pogovarjamo z osebami, ki so nam
prijetne. Res, da se daleč od hrupa vsakdana
srečamo s prijetnimi osebami, se zapletemo z
njimi v pogovor, ki nam spet povrne mir in
umirjenost, da naša duša spet zadiha, kot pra-
vimo. Saj bi bilo škodljivo, ko bi se slepili, da
bo že kar samo po sebi gotovo vse v redu in prav
in da ne bo več nobenih problemov, tako bi bili
povsem nepripravljeni na preizkušnje, za katere
vemo, da so in nas čakajo. In ravno zaradi njih
si moramo izboriti v sebi močno in svetlo pre-
pričanje, da bomo zmogli in da bomo
uspešnejši kot prejšnje leto, da je novo, ki pri-
haja, nova jesen, ki se bliža, v vsakem primeru
nekaj lepega, v vsakem primeru priložnost, da
nam bo še lepše, kot nam je bilo. In če bomo to
prepričanje delili še z drugimi, nas bo več in
več, in več ko nas bo, močnejši bo vsakdo izmed
nas. Ker največ, kar obstaja, je velika prijetna
skupnost z drugimi. Je kot omrežje, ki ga vsak
sestavlja za vse, in obratno, da se od nas odmak-
ne vsaka negotovost, se odmakne vsak strah
pred prihodnostjo.
Janez Povše
Č
Nadškof S. Zore in predsednik RS B. Pahor
O ureditvi pokopa
žrtev iz grobišč
  ponedeljek, 5. septembra
2016, sta se v prostorih lju-
bljanske nadškofije sestala
ljubljanski nadškof metropolit
msgr. Stanislav Zore in predsed-
nik Republike Slovenije Borut Pa-
hor.
Sogovornika sta v pogovoru
ocenila, kar je bilo v zadnjih le-
tih storjenega na področju od-
pravljanja ran narodove zgodo-
vinske razklanosti. Soglašala
sta, da je bilo pri urejanju teh
zelo občutljivih vprašanj stor-
jenih veliko stvarnih in sim-
bolnih dejanj in potrebnih ve-
liko usklajevanj in sodelovanja
institucij in strokovnjakov ra-
zličnih področij. Predsednik in
nadškof sta izrazila zahvalo
vsem, ki so s svojimi prizade-
vanji omogočili začetek do-
končnega urejanja vojnega gro-
bišča Barbara rov v Hudi jami.
Ljubljanski nadškof je predsedni-
ka seznanil s stališčem slovenskih
škofov ordinarijev, ki pozdravljajo
prizadevanja državnih oblasti, da
se končno uredi več kot 600
množičnih grobišč ter zagotovi
pokop izvensodno umorjenih.
Škofje pričakujejo, da bodo držav-
ne oblasti na željo svojcev izvedle
identifikacijo žrtev medvojnega
in povojnega nasilja ter omo-
gočile njihov pokop v družinske
V grobove. Prav tako so mnenja, najbodo žrtve iz Hude jame pokopa-ne v spominski park Teharje, saj
je to od svojcev žrtev sprejeti kraj
spomina na trpljenje in žrtve. Na
lokaciji Hude jame pa naj državne
oblasti, v dogovoru z zainteresira-
no javnostjo, oblikujejo državni
spominski park z obeležjem in
primernim napisom.
Predsednik Pahor je nadškofa sez-
nanil s potekom izkopa in iznosa
posmrtnih ostankov iz jaška I. na
območju vojnega grobišča Barba-
ra rov v Hudi jami, ki se je začel
pred tedni. Zaradi številnih teh-
ničnih in prostorskih ovir je Ko-
misija RS za reševanje vprašanj
prikritih grobišč odločila, da bo-
do žrtve pokopane v Spomin-
skem parku Dobrava. Nadškof je
sprejel v vednost razloge, na po-
dlagi katerih pokop žrtev na Te-
harjih ni mogoč, in kot rešitev
dejstvo, da bodo posmrtni ostan-
ki iz kostnice pri Hudi jami, pred-
vidoma konec letošnjega oktobra,
pokopani v Spominskem parku
Dobrava pri Mariboru. Predvide-
ne pogrebne slovesnosti se bodo
udeležili predsednik republike in
predstavniki Cerkve.
Predsednik republike Borut Pahor
in ljubljanski nadškof metropolit
msgr. Stanislav Zore spoštujeta
pričakovanja svojcev do iden-
tifikacije DNK izvensodno
umorjenih sorodnikov in nji-
hovega pokopa v družinske
grobove. Zato sta podprla
odločitev, da z namenom ka-
snejše DNK analize pristojni
državni organi uredijo odvzem
in hrambo vzorcev ter poskrbi-
jo za njihovo sledljivost. Ob
tem sta predsednik republike
in nadškof podprla predlog Ko-
misije, da v dialogu z zaintere-
sirano javnostjo pripravi pre-
dlog za celostno ureditev enot-
nega muzejskega kompleksa,
ki bo simbolno povezoval Teharje
in Hudo jamo ter ob tem pripravi
seznam imen slovenskih žrtev, ki
bodo zapisane v Spominskem
parku Teharje.
Predsednik republike in nadškof
sta spregovorila tudi o sko-
rajšnjem obisku predsednika re-
publike pri papežu Frančišku v Ri-
mu. Nadškof je ob tem izrazil za-
dovoljstvo, da bo predsednik Pa-
hor papeža Frančiška povabil, d
a prihodnje leto obišče Slovenijo.
Walter Bandelj in Federico Vicario
Foto JČ
Aktualno 8. septembra 2016 3
  51. študijski dnevni Draga 2016
O migrantih, družini...
S 1. STRANI 
  prvo svetovno vojno pa se
prijazen odnos do migracij
nenadoma prekine, ker prev-
zamejo nadzor nad le-temi države
v povezavi z novim gospodarskim
sistemom – protekcionizmom. Po
prvi svetovni vojni je bilo začrtanih
11 tisoč kilometrov novih meja na-
cionalnih držav, ki so večkrat pusti-
le evropske državljane brez domo-
vine. Če je prej veljalo prosto
kroženje blaga, je zdaj država ščitila
svoje trge in sisteme in strogo kon-
trolirala migracije. Amerika je zaprla
svoja “zlata vrata”. Prej je potrebo-
vala delovno silo za industrializaci-
jo in sprejela dva milijona migran-
tov, nato je diskriminirala delavce
na podlagi kvot. Ta poseg se je
razširil kot domino čez celotni
evropski prostor. Ključni elementi
migracij so torej od sedemdesetih
let dalje krepitev delavskega gibanja
z nekvalificiranimi priseljenci, raz-
voj in utrditev socialne države, de-
mokratizacija in politizacija družbe
ter identifikacija z državo – jasno ra-
zlikovanje med državljani in
nedržavljani.
Jezuitski pater Robin Schweiger, di-
rektor Jezuitskega združenja za be-
gunce Slovenije, je predstavil prav
delovanje le-tega. V Sloveniji se je
dejavnost te nevladne organizacije
začela leta 1999, ko sta jezuitska bo-
goslovca Peter Rožič in Primož Ja-
kob v azilnem domu v Ljubljani za-
snovala prostovoljni projekt s ciljem
pomagati otrokom, ki so tam pre-
bivali. A delo se je nadaljevalo in
obogatilo z novimi prostovoljci in
novimi vsebinami. Jezuitsko
združenje za begunce Slovenije de-
luje na osnovi gesla služiti, sprem-
ljati in zagovarjati pravice za zaščito.
Ta nevladna organizacija, ki deluje
že štirinajst let v Sloveniji, daje po-
membno podporo beguncem. V
azilnem domu na Viču, ki je odprte-
ga tipa, nudijo prostovoljci učno,
psihosocialno in pastoralno po-
moč, kreativne dejavnosti za žen-
ske, sodelujejo pri Dnevu begunca
itd. Poleg tega imajo radijsko oddajo
Gradimo odprto družbo na radiu
Ognjišče in osveščajo javnost glede
težav, s katerimi se spopadajo be-
gunci, take so npr. zdravniška
oskrba, iskanje stanovanja, dovol-
jenje za bivanje itd. Na razrešitev po-
stopkov čakajo tudi po več mesecev,
kar je zanje zelo stresno. P. Schwei-
ger je svoj poseg končal s trditvijo,
da lahko na tujce in migrante gle-
damo kot problem ali pa priložnost.
Pod šotorom letošnje Drage so po-
leg založb s knjižnimi novostmi
imeli v gosteh tudi del širše razstave
Nadškofijskega arhiva Ljubljana o
Alojziju Šuštarju, ljubljanskem
nadškofu in metropolitu. Genezo
in pomen razstave je predstavil
mag. Blaž Otrin. Alojzij Šuštar je bil
predsednik Slovenske škofovske
konference, mednarodno priznan
predavatelj, odločen, strpen in zvest
dialogu. Preko fotografskega gradi-
va in zapisov je razvidno njegovo
prizadevanje pri demokratizaciji in
osamosvajanju Slovenije.
Metka Šinigoj
Sobota, 3. septembra
Skrb za jezik, ne samo v javnem, a
S tudi v družinskem okolju, je temeljnašega obstoja. O tem je tekla bese-da na sobotni okrogli mizi 51. štu-
dijskih dnevov Drage, ki jo je pove-
zoval Marijan Kravos, sooblikovali
pa mag. Martina Piko Rustja, Živa
Gruden, Suzana Pertot in Martin
Maver. Na začetku sta zbrane poz-
dravila predsednik Svetovnega slo-
venskega kongresa dr. Boris Plesko-
vič in občinski svetnik Igor Švab v
imenu SSO-ja, prisotni pa so bili slo-
venski kulturni minister Tone
Peršak, svetovalec predsednika RS
Boruta Pahorja Boštjan Žekš in Ro-
bert Kojc.
Prva je spregovorila slovenistka in
etnologinja, mag. Martina Piko Ru-
stja iz Celovca, ki je doštudirala na
Dunaju in v Ljubljani ter je znan-
stveni vodja Slovenskega narodopi-
snega inštituta Urbana Jarnika.
Predstavila je jezikovna projekta
Dvo in večjezičnost v družini iz leta
2008 in Slovenščina v družini iz leta
2010, ki so si ju zamislili za spodbu-
janje slovenskega jezika. Nastala sta
na Koroškem, in sicer v času, ko šte-
vilo prijav k slovenskemu pouku
narašča in ko deželni glavar sprego-
vori v slovenščini, kar nakazuje na
pozitiven družbeni razvoj, ki pa ni
dosegel družinskega jedra. Dr. Piko
Rustja se je tako sprehodila po zgo-
dovinskih jezikovnih mejnikih na
Koroškem, kot je bila jezikovna asi-
milacija v 20. stoletju, nasilno od-
stranjevanje dvojezičnih tabel, osip
glede navedbe slovenskega občeval-
nega jezika in postopno zamrtje slo-
venske besede v družinskem krogu.
V letu medkulturnega dialoga se je
župnija sv. Cirila in Metoda v Ce-
lovcu, kjer naraščajo dvo in večje-
zične družine, odločila, da izpelje
jezikovni projekt s ciljem oza-
veščanja in izmenjavi izkušenj, da
bi živeli enakovredno dva jezika. Iz-
vedli so tematske diskusijske večere
in rezultate strnili v brošuro po te-
matskih poglavjih, ki naj spodbu-
dijo mlade zakonce k pogovoru. Če
namreč hočemo, da je otrok dvoje-
zičen, moramo začeti že od rojstva
dalje. Skrb za jezik v družini je na-
loga vseh članov.
Kulturna delavka Živa Gruden je bi-
la zaposlena na Dvojezični šoli v
Špetru od leta 1984 do 2014 in je
podala svoje pričevanje glede jezi-
kovnega razvoja v Benečiji. Do tri-
desetih let 20. stoletja je bila slo-
venščina skoraj 100% sporazume-
valni jezik, ko je prišlo do prvega
padca zaradi fašizma in prepovedi
rabe slovenščine v javnosti. Nekaj
časa je ta položaj stagniral, nato je
prišlo do krepkega padca v petdese-
tih letih. Z odpiranjem vrtcev in šol
je slovenščina izginila v družinah
najprej v centrih, nato še v vaških
jedrih, v osemdesetih letih pa se
začne opuščanje slovenščine pov-
sod. Da bi namreč otroci ne imeli
težav pri vključevanju v vrtec, so se
starši z njimi pogovarjali v itali-
janščini, med sabo pa v slovenščini.
Čeprav danes vemo, da je večje-
zičnost bogastvo, je nekoč veljalo
prepričanje, da znanje enega jezika
ogroža znanje drugega. Slovenščina
brez šole pa je ostala na ravni na-
rečja. Tako so v sedemdesetih letih
začeli z letovanji Mlada breza, da bi
otroci spoznali domače okolje, in z
natečajem Moja vas. Dvojezična
šola se je rodila kot popoln odgovor
na to problematiko.
Kaj je bilo v zadnjih desetih letih
ponujenega staršem glede izo-
braževanja, je predstavila psiholo-
ginja, psihoterapevtka, šolnica, av-
torica znanstvenih člankov in razi-
skovalka Suzana Pertot. Starši po-
membno vplivajo na usvajanje je-
zika otrok. Že v vrtcu namreč pri-
dobijo jezikovno znanje, ki
predstavlja osnovo za opismenje-
vanje. Tako so v šolskem letu
2003/04 priredili delavnice za starše
otrok, ki so obiskovali vrtec. Slednje
so potekale v italijanskem jeziku,
ker so bile namenjene negovorcem.
Na podlagi vprašanj in tem je izšel
priročnik, ki so ga brezplačno raz-
delili in je dočakal že dva ponatisa
zaradi velikega povpraševanja. V na-
slednjih štirih letih se je zvrstilo še
40 srečanj. Na šoli pri sv. Jakobu so
ponudili devet srečanj v slovenščini
s prevodom, leta 2011 pa se je zvrsti-
lo nadaljnjih 18 delavnic v podporo
starševstva v okviru projekta Jezik –
Lingua. Suzana Pertot je mnenja, da
se je v 13 letih delovanja na tem po-
dročju delo s starši spremenilo, ker
imajo več tehničnih podatkov, do-
segljivih na spletu, in so bolj oza-
veščeni. Tovrstnih srečanj bi se mo-
rali udeleževati tudi starši govorci,
čeprav mislijo, da se jih to ne tiče in
da je medgeneracijski prenos jezika
nekaj samoumevnega.
O raziskavi Šola, družina in zu-
najšolske dejavnosti je na okrogli
mizi spregovoril tajnik ZSŠDI-ja
Martin Maver. S SLORI-jem so an-
ketirali učence in dijake vseh šol, od
tretjega razreda osnovne šole do pe-
tega leta višje šole, kar pomeni pri-
bližno 2.100 anketirancev. Prva
ugotovitev je ta, da je šolska popu-
lacija na slovenskih šolah različna
kot tista izpred desetih let, saj so
našteli okrog 70 različnih
jeziko0vnih kombinacij, s tem da
so slovensko-italijanski zakoni v
večini. Na osnovnih šolah je četrti-
na neslovenskih otrok, na višjih pa
8%. Splošno gledano so učenci in
dijaki zelo aktivni izven šole, le 9%
se jih ne ukvarja z izvenšolskimi de-
javnostmi. Maver je mnenja, da
moramo stremeti k uporabi sloven-
skega jezika tudi na športnih
igriščih. Po večini vodijo trenerji tre-
ninge v slovenščini, 84% anketiran-
cev se pogovarja s trenerji v slo-
venščini, kar je pomembno predv-
sem pri mladinskih ekipah. Močen
upad slovenskega pogovornega je-
zika pa so zabeležili med soigralci,
saj se prilagodijo jeziku, ki je vsem
razumljiv. Ostaja dejstvo, da sta skrb
in nega našega jezika nuja in se
tičeta celotne naše družbe.
MŠ
Podelitev pete Peterlinove
nagrade
V parku Finžgarjevega doma na
Opčinah so v soboto popoldne, ob
koncu predavateljskega dela, slove-
sno izročili 5. Peterlinovo nagrado,
ki sta jo letos prejela beneški kultur-
ni delavec Giorgio Banchig in pev-
ski zbor Fantje izpod Grmade iz De-
vina. Peterlinovo nagrado podelju-
jejo Društvo slovenskih izobražen-
cev, Društvo Finžgarjev dom, Radij-
ski oder, založba Mladika, SKK-
MOSP, Slovenska prosveta in
družina Peterlin v spomin na kul-
turnega in prosvetnega delavca
Jožeta Peterlina, čigar štiridesetlet-
nica smrti poteka prav letos, posa-
meznikom ali društvom, ki zasle-
dujejo etična načela katoliške vere
ter utrjevanja slovenstva v demo-
kratičnem duhu.
Javni in kulturni delavec Giorgio
Banchig, so v motivaciji za nagrado,
ki jo je prebral Tomaž Susič, zapisali
organizatorji, je na vseh področjih
angažiran član slovenske narodne
skupnosti v Benečiji. Bil je dolgo let
duša štirinajstdnevnega glasila
Dom, občinski svetovalec v občini
Podbonesec in več let član Sveta slo-
venskih organizacij, zdaj pa je pred-
sednik Inštitua za slovensko kulturo
v Špetru. Giorgio Banchig je tudi
plodovit pisec publicističnih del,
člankov in knjig: uredil je dnev-
niške zapise Antonia Cuffola, leta
2013 pa je sestavil znamenito knji-
go z naslovom Benečija. Ko se mala
in velika zgodovina srečata. S svo-
jim delom nadaljuje delo sloven-
skih čedermacev na najzahod-
nejšem delu slovenske domovine.
Nagrado, ki jo sestavljata grafika
Edija Žerjala in bronasta plaketa s
Peterlinovim profilom, mu je
izročil minister za kulturo RS Tone
Peršak.
Nagrajenec je v zahvalnem govoru
ob prejemu nagrade poudaril, da je
vse, kar je naredil, naredil iz dolžno-
sti in z zadoščenjem, hkrati pa je vse
to tudi zato, da bi tudi sebi odgovo-
ril na vprašanja, ki si jih je sam po-
stavil, o svoji kulturi in zemlji. Po-
vedal je tudi, da zdaj raziskuje in
piše o 150-letnici plebiscita, po ka-
terem je Beneška Slovenija bila pri-
ključena Italiji.
Kot je v motivaciji prebrala Urška
Petaros, so Fantje izpod Grmade
prejeli Peterlinovo nagrado za
počastitev 50-letnice neprekinjene-
ga delovanja zbora, ki združuje pev-
ce iz Devina, Štivana, Jamelj in še
drugih kraških vasi. Zbor, ki ga je
45 let vodil Ivo Kralj, zdaj pa mu di-
rigira Herman Antonič, nastopa na
prireditvah in koncertih, kot
društvo pa je poživil delovanje slo-
venske narodne skupnosti v Devi-
nu, v katero stalno vključuje in vabi
mlade. Nagrado je predsedniku
Igorju Antoniču izročil akademik,
svetovalec predsednika Republike
Slovenije za visoko šolstvo, znanost
in tehnologijo dr. Boštjan Žekš.
Nadia Roncelli
Počastitev 25-letnice slovenske
samostojnosti
Tri so bile osnove, na katerih se je
zgodila slovenska samostojna
država: pravočasnost, pogum in ra-
zumna odločitev. Tako je slavnostni
govornik, minister za kulturo Repu-
blike Slovenije Anton Peršak ute-
meljil samostojnost, h kateri so Slo-
venci stremeli vso svojo zgodovino.
Peršak se je udeležil pomembnega
foruma Drage in tudi slovesnosti, s
katero so prireditelji počastili 25 let
državnosti. Uvod v ta pomembni
trenutek je bila Zdravljica v izvedbi
Fantov izpod Grmade, nato je mi-
nister Peršak v svojem razčlenjenem
in zgodovinsko široko zasnovanem
govoru potegnil iztočnice in vse-
binske vzmeti, ki so privedle do
epohalnega dogodka za slovenski
narod. Osamosvojitev je bila nujna,
tudi opredelitev za tržno gospodar-
stvo in demokracijo, vendar pa je
govornik opozoril tudi na osamo-
svojitvene težave, ki trajajo še danes,
in pri tem navedel Franceta Bučarja,
ki je opozoril, da Slovenci niso še
“ponotranjili osamosvojitve”. Slo-
venski minister za kulturo je nadalje
poudaril, da se mora vsak narod
soočiti tudi s svojo zgodovino in jo
preboleti, šele tedaj lahko v polnem
zaživi. S posebno pozornostjo se je
zaustavil tudi ob pojmu enotnega
slovenskega kulturnega prostora, ki
je šel zdaj na stranski tir, ampak je
tudi danes aktualen, saj povezuje
vse veje narodovega telesa. Sodob-
na Slovenija mora biti resnično sa-
mostojna, to pa pomeni, da se mora
zavedati svojih odgovornosti, v prvi
vrsti pa vzeti lastno usodo v svoje
roke in ne čakati, da bi njena zaple-
tena in vsakršna vprašanja reševali
drugi forumi, v prvi vrsti Bruselj.
Skratka, država mora sama poskrbe-
ti zase, če hoče, da jo bodo spošto-
vali v svetu. Prav tako pa mora po-
skrbeti tudi za tiste dele naroda, ki
živijo zunaj njenega državnega ob-
močja.
Podpredsednik deželnega sveta Fur-
lanije Julijske krajine in deželni svet-
nik stranke Slovenska skupnost Igor
Gabrovec je izpostavil pomen slo-
venske osamosvojitve predvsem v
luči pomena, ki ga je ta imela za slo-
vensko narodno skupnost v Italiji.
Z novo državo na italijanski meji so
tudi Italijani v marsičem spremenili
odnos do Slovencev, ki so postali
politični, gospodarski in kulturni
osebek, s katerim je vredno sodelo-
vati. Tudi Slovenci v Italiji smo ime-
li zaradi nastanka slovenske države
veliko, saj smo se skoraj preko noči
spremenili iz ruralnega in malo izo-
braženega ljudstva v upoštevanja
vredne ljudi. Gabrovec je v svojem
nagovoru omenil tudi vprašanje
slovenskega šolstva v Italiji in izo-
braževanja, ki se danes dogaja v
močno spremenjenih razmerah, saj
slovenske šole obiskujejo otroci
mešanih zakonov ali celo izključno
italijanskih družin. Šola pa je temelj
narodovega obstoja, zato bo treba v
najkrajšem času najti rešitve temu
žgočemu problemu. Na koncu je
govornik čestital tudi Dragi, ki že
petdeset let opravlja neprecenljivo
kulturno intelektualno delo, in tudi
Sloveniji ob 25. rojstnem dnevu.
Voščil ji je svetlo prihodnost.
NR
/ dalje na str. 11
Giorgio Banchig in Sergij PahorPeterlinovo nagrado je letos prejel tudi pevski zbor Fantje izpod Grmade iz Devina
Veronika Martelanc Aleksij Kalc Robin Schweiger
Martina Piko Rustja Živa Gruden
Suzana Pertot Martin Maver
Kristjani in družba8. septembra 20164
Komentar
Šiba novo mašo poje …
  letošnjem poletju je Mini-
strstvo za delo, družino in so-
cialne zadeve pripravilo za-
kon, ki vsebuje prepoved telesnega
kaznovanja otrok. Pripravljali so ga
približno eno leto, konec julija ga je
potrdila tudi Vlada. Jeseni bo zakon
pred poslanci DZ. Na neprimerno
dosedanjo zakonodajo, ki izrecno ne
prepoveduje telesnega kaznovanja
otrok v domačem in tujem okolju,
nas je opozoril tudi Evropski odbor
za socialne pravice pri Svetu Evrope.
Seveda Vladi ni preostalo drugega,
kot da zagrize tudi v to kislo jabolko.
Strinjam se, da je telesno kaznovanje
nesprejemljivo in izraža premoč nad
otrokom in resnično krši njegovo do-
stojanstvo. Je pa določba preventivne narave in na-
potek staršem, kako naj pri vzgoji ravnajo. Pa kljub
temu, vsak otrok je drugačen, drugačni so tudi starši.
Sama verjamem, da marsikatero neprimerno ob-
našanje otroka je klic po sprejetosti, kakor tudi, da je
nepremišljena reakcija staršev posledica preutrujeno-
sti in lastne nemoči. V vsakem primeru tu ne sme
biti posredi hudobija.
In kar naenkrat je, tako kot pri predlogih katerekoli
zakonodaje, nastal problem. Ne toliko problem v vse-
bini, kot v zmoti ali pravičnosti političnih akterjev.
Morda je bilo v teh poletnih mesecih na to temo naj-
večkrat slišati: “Tudi jaz sem jih kdaj dobil/a okrog
ušes, pa sem zaradi tega povsem normalen/na”. Če
se spustiš v avanturo biti oče ali mati že s tem pre-
pričanjem, potem ne pomaga noben zakon. Je pa res,
da ni pomembno samo dostojanstvo otroka, temveč
tudi dostojanstvo staršev.
Verjetno se je tudi vam že zgodilo, da je v trgovini
otrok do onemoglosti
izsiljeval starše, da mu
kupijo kakšno igračo.
Si predstavljate, kako se
počutita mati ali oče,
utrujena od dela v
službi in doma, ko ju
mali paglavec pred vse-
mi brca in kriči, kaj bi
rad. Za opazovalce je to
zanimiv šport, vseh za-
nima, ali bosta popu-
stila ali bosta ostala
trdna, zanju pa... odgo-
vorite si sami.
Vrnila se bom k stare-
mu ljudskemu reku
“šiba novo mašo poje”,
ki je bil že leta 1848 v zvezi z vzgojo otrok objavljen
v Drobtinicah. Seveda, če poznamo samo ta stavek,
smo upravičeni, da ne rečem celo nagovorjeni k stro-
gi vzgoji, ki vsebuje tudi tepež otrok, vendar tudi tu
govori o potrpljenju in spoštovanju. Z vsem spošto-
vanjem do zapisanega, vendar naši predniki so znali
povedati, da je bila doma in v šoli vedno na 'častnem'
mestu šiba. S kakšno grenkobo so o takih kaznih go-
vorili, pa da misliti. Za tako 'novo mašo' hvala lepa.
Verjamem, da bo zakon o prepovedi telesnega kaz-
novanja otrok sprejet. O tem bo še veliko govora. Naj
gre naše razmišljanje v smer “lepa beseda, lepo mesto
najde”, pa naj bo to v odnosu z otroki ali med odra-
slimi.
Če pa se bo v Miklavževem košu še vedno našla
kakšna šiba, ne mislite, da je Miklavž kršil zakon, tem-
več, da je s tem spomnil na neke drugačne vzgojne
prijeme.
Jožica Ličen
V   stotretjem letu starostije 28. avgusta 2016 prigoriških notredamkah
umrla sestra Adelgundis (roj.
Mihaela Černic), po rodu iz
Mirna. Pogrebno mašo v kapeli
samostana v ul. sv. Klare v Go-
rici je 31. avgusta v navzočnosti
lepega števila ljudi uvedla mila
pesem V nebesih sem doma:
slovensko petje je na orgle
spremljal rojak Andrej Budin.
Pokojna redovnica se je po dol-
gem življenju vrnila v Očetovo
naročje, je dejal g. Vittorio To-
nidandel, škofov vikar za re-
dovnike. Tak pogreb je “pravo
velikonočno slavje”: s. Adel-
gundis je na dolgi poti spozna-
la veliko ljudi in pustila sled. Preko nje so ljudje spoz-
navali Jezusovo ime. O Bogu je govorila tudi prek
ustvarjalnosti, saj je bila cenjena umetnica. Imela je
močan značaj, in vendar je Gospod zapisal njeno
ime v knjigo pravičnih. Božjo slavo je zrla z očmi
umetnice in njeno pričevanje ostaja polno “isker
večnosti”. Škofov vikar za slovenske vernike g. Karel
Bolčina je dejal, da je Mihaela Černic postala redov-
nica na god sv. Avguština pred 81 leti; na isti dan le-
tos je rekla svoj “tukaj sem” za večno čistost, lepoto
in veselje. Krščanstvo je v tem, da ljubiš Boga v na-
ravi in človeku. “To je ona živela”! Naravo je s svo-
jimi očmi “predelala na platno”, iskala je tam, ka-
mor je Bog postavljal podobe. S svojim življenjem
nas uči gledati Boga v naravi in človeku. Slikarski
talent ji je dal Bog, ki je tudi hotel, da je živela dolgo,
je v imenu sorodnikov ob koncu žalne daritve po-
vedala nečakinja. S slikami je izražala veselje do
življenja. Ob 100. rojstnem dnevu
so jo mirenski rojaki počastili s
pregledno razstavo likovnih del
na Gradu, “bila je presrečna”, ko
se je udeležila odprtja v spremstvu
sosester in sorodnikov. “Teta Mi-
hela, ponosni smo, da smo del
rodbine Černic”.
S. Adelgundis se je rodila v Mirnu
29. septembra 1913 kot peti otrok
Avguštinu Černicu in Jožefi Bati-
stič. Po osnovni šoli v rojstni vasi
je 14 let stara stopila v samostan
notredamk v Gorici; tri leta je obi-
skovala mestno šolo, nato še tri le-
ta šolo za uvajanje v redovniški
poklic, deloma v Gorici deloma v
Ilirski Bistrici. 27. avgusta 1934 je
prvič oblekla redovno obleko in
je z imenom s. Adelgundis začela redovni noviciat.
Kot piše v knjigi Župnija Miren skozi stoletja, je na-
redila prve zaobljube avgusta 1935, večne pa
15.8.1941. Medtem se je vpisala na likovno akade-
mijo v Benetkah, kjer je diplomirala leta 1943. Sli-
kala je v različnih tehnikah, rada je izdelovala tudi
reliefe. Njene najljubše teme pa so bile krajine, cve-
tlice, tihožitja, Marija, angeli in svetniki. Njena dela
krasijo različne ustanove, cerkve in domove na Go-
riškem, Tržaškem, v Rimu in drugod. “Vsaka slika
ima svojo zgodbo”, je lepo povedala v intervjuju za
Družino pred tremi leti. Leta 1955 je opravila profe-
sorski izpit in dolgo let poučevala slikarstvo na go-
riških srednjih šolah, pa tudi zasebno.
Svojcem izrekamo iskreno sožalje, pokojno sestro pa
bomo radi prosili, naj moli, da bi naši mladi - tudi
po njenem zgledu - stopali na pot duhovnih in re-
dovnih poklicev. / DD
V
In memoriam / Goriška notredamka, po rodu iz Mirna
S. Adelgundis Černic
foto Ksenja Hočevar
Kristjani in družba 8. septembra 2016 5
  Nedeljsko mašo je daroval msgr. Ivan Jurkovič
“Kategoričnost evangelija
je vedno presenetljiva”
DRAGA 2016 
  tudijski dnevi Draga na
Opčinah so se v nedeljo,
4. septembra, začeli z ju-
tranjo mašo. Somaševanje je
vodil gost jutranjega predavan-
ja, nadškof Ivan Jurkovič, stalni
opazovalec Svetega sedeža pri
Uradu Združenih narodov in
ostalih mednarodnih organiza-
cijah v Ženevi ter stalni opazo-
valec pri Svetovni trgovinski or-
ganizaciji; ob njem so stali še g.
Jože Ličen ter “stara znanca”
študijskih dni, p. Edvard Kovač
in g. Ivan Štuhec.
Msgr. Jurkovič je v homiliji raz-
vil in poglobil misli iz nedel-
jskega evangelija. Še zlasti se je
ustavil pri besedah “Če kdo pri-
de k meni in ne sovraži svojega
očeta in matere in žene in otrok
in bratov in sester, vrh tega tudi
svojega življenja, ne more biti
moj učenec”, ki nas postavljajo
pred vprašanje, kaj pomeni biti
Jezusovi učenci. Zahteve iz
evangelija so kategorične, ni
mogoče jih “omehčati”, prila-
goditi, da bi bile bolj “popular-
ne”, je dejal. “Kategoričnost
evangelija je vedno presenetlji-
va”. Jezus je uporabljal tudi trde
besede, sami učenci so mu po-
vedali, da so take in jih je težko
poslušati. Jezus nas uči, da je
treba delati preračunljivo, če
smo nekaj začeli; treba je pogle-
dati, ali smo se resnično podali
na to pot ali ne. Preveriti je tre-
ba, ali je naša moralna drža za-
dosti dobra, zadosti radikalna.
“Če ni radikalnosti, korenitosti,
poglobljenosti, dokončnosti,
skoraj ni evangelija”. Zadnje in
edino merilo resnosti tega, kar
delamo in kar smo in kar smo
pripravljeni tudi resnično zago-
varjati, je “dati življenje”, kot
Š pravi Jezus, “sovražiti življen-je”. Mogoče se nam to zdi ab-solutno pretirana kategorija, in
vendar dobro vemo, da ni no-
benega drugega pričevanja za
resnico, če ne tisto, ki je v želji,
v odločnosti dati življenje, je
poudaril msgr. Jurkovič. Starši
dajejo življenje za družino.
Življenje je mogoče dati za re-
snico: “Vsi poznamo ljudi, ki so
dali življenje za resnico. In ti
ljudje ne bodo izbrisani iz spo-
mina, ne bodo izbrisani iz člo-
veške zgodovine”. Dati življen-
je iz ljubezni do bližnjega: “Ko-
liko je takih pričevalcev v Cer-
kvi! V to kategorijo spada ves
zbor svetnikov v nebesih”. Dati
življenje za domovino: “Neda-
leč od tukaj je bilo toliko spo-
padov, bojev, trpljenja, smrti,
junaštva”. Dati življenje za po-
litično bolj pravičen sistem.
Vse, “kar ni na tem nivoju, vse,
kar je manj kot to, je nevredno,
neetično, nekulturno, izraz de-
kadence”. Tudi to dobro pozna-
mo, in sicer najprej v sebi, ko
vidimo, da dostikrat govorimo
o stvareh, o katerih nismo nik-
dar niti razmišljali, da bi jih re-
snično storili. Brez radikalnosti,
brez “dati življenje” ne more-
mo postati Jezusovi učenci niti
resnični pričevalci v svetu. Pri-
digar je omenil sveto Mater Te-
rezijo iz Kalkute, ki je bila prav
ob isti uri istega dne kanonizi-
rana v Vatikanu. “Skoraj vse
njeno življenje, vse, kar se je
zgodilo v njenem življenju, je
ravno pričevanje, odgovor na
današnji evangelij”. Vse je na-
redila v tisti “dokončni radikal-
nosti, ki je bila taka, da je pri-
vlačila pozornost tudi tistih, ki
do vere niso imeli in mogoče še
danes nimajo odnosa”. Radi-
kalnost spremeni tudi tistega,
ki je drugega prepričanja, re-
snično spremeni človeško
življenje, verjetno tudi zedini
narode, verjetno tudi pobere
ostrino, ki jo prinašajo razlike
v kulturi in drugih izročilih.
Mašnik je zato pozval navzoče,
naj z veseljem izberejo to radi-
kalno pot, naj se obrnejo k sv.
Materi Tereziji, “da bi nam po-
magala, da bi tudi mi kot Slo-
venci znali radikalno izbrati
pot evangelija in postati Jezu-
sovi učenci”, je svoje misli skle-
nil nadškof Jurkovič.
Mašo, ki se je je letos udeležilo
nadpovprečno veliko ljudi, je s
petjem spremljal pevski zbor sv.
Jerneja z Opčin pod vodstvom
Janka Bana. Pevcem, prisotnim
in seveda uglednemu gostu, ki
je s svojimi temeljitimi mislimi
o Jezusovih “trdih besedah” dal
dnevu poseben ton, se je ob
koncu zahvalil predsednik
Društva slovenskih izobražen-
cev Sergij Pahor. / DD
Koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak bo v soboto, 10. septembra, po 11.
uri maševal v spominski cerkvi Sv. Duha v Javorci v sklopu
spominske prireditve ob stoletnici izgradnje tega spominskega
obeležja.
V letošnjem letu mineva 100 let od postavitve cerkvice Sv. Duha v
Javorci, verjetno najlepšega spomenika prve svetovne vojne v
Zgornjem Posočju. Jubilej bodo letos obeležili številni dogodki,
osrednjo prireditev pa bo Občina Tolmin v Javorci pripravila v
mesecu septembru.
Slavnostni govornik na prireditvi bo predsednik Republike Slovenije
Borut Pahor. Po maši bo kulturni program, v katerem bodo lokalni
kulturni izvajalci prisotne v besedi, pesmi in plesu popeljali skozi
zgodovino cerkve.
V primeru dežja bo prireditev, ki se bo predvidoma končala ob 13.
uri, v župnijski cerkvi v Tolminu.
100-letnica cerkve Sv. Duha v Javorci
V pomislek
Krize in krizice v
današnji družbi
  ivimo v času, ko je po-
stalo moderno, da se na
veliko uporablja beseda
kriza. Svojčas smo jo poznali
samo na ekonomskem in go-
spodarskem področju, danes
pa je postala vsakdanjik tudi
v poklicnem in prav tako v
osebnem življenju. Radi govo-
rimo o krizi v zakonskem
življenju, pa zopet o krizi sam-
skih in seveda ne moremo mi-
mo krize duhovništva. Ob
vsem tem pa pozabljamo, da
Ž je najprej v krizi človek, šelepotem pridejo na vrsto vseostale krize, ker izhajajo iz
človeka samega.
Če v zakonu pride do nekega
kriznega obdobja, moramo
vedeti, da ima ta svoj začetek
v zakonskih odnosih, ki so ta-
ko ali drugače razrahljani. Iz
tega sledi kriza ne le med za-
koncema, ampak tudi v
družini.
Nekaj podobnega se dogaja
tudi z duhovnikom. Ko govo-
rimo o krizi pri osebi, ki je du-
hovnik, moramo najprej
upoštevati osebo, ki je kot du-
hovnik ujeta v neki osebni
problem, zato ne moremo kar
takoj govoriti o krizi poklica -
duhovništva. Velikokrat poza-
bljamo, da tudi odnos ljudi do
duhovnika veliko pripomore
k njegovim težavam, ki se na-
to kažejo kot krize. Preprosto:
če v gozdu ne vidimo najprej
drevesa (pri ljudeh človeka),
zelo težko govorimo o gozdu
(tokrat o duhovniku), kamor
drevo spada. Vsa umetnost v
življenju pa je v tem, da je
vedno problem videti sočlo-
veka, pa naj bo to duhovnik
ali kdo drug, ki je v potrebi,
mu priskočiti na pomoč in s
tem razsvetliti temo, v katero
ga peha kaka institucija. Veli-
kokrat se naši laiki sploh ne
poglobijo v bistvo stvari. Sa-
mo da gre meni dobro, pa je v
redu. Drugi pa naj enako
skrbijo zase in jim bo dobro
brez mene in moje pomoči...
Ob tem se upravičeno lahko
sprašujemo: “Kje pa je tukaj
krščansko zrno, to pa maloko-
ga briga, ker mu pogled ne
seže čez lasten plot... ”
Pri vsakem človeku, ne glede
na to, kateri poklic ali poslan-
stvo opravlja, moramo najprej
upoštevati njegovo svobodo.
To svobodo danes zelo ceni-
mo vsi in se zanjo tudi zelo
potegujemo, pozabljamo pa,
da se prav za to osebno svobo-
do velikokrat zavzemamo v
napačnem smislu, kot da bi
šlo za dovoljenost delati kar-
koli, da je le nam pogodu. Ta-
ko mimogrede prezremo, da
človekovo dostojanstvo zahte-
va, da se pri svojih dejanjih
ravnamo zavestno, osebno-
stno, iz notranjega nagiba, ne
pa zaradi vpliva okolja. No-
tranji nagib za katero koli
življenjsko odločitev, pa člo-
veku ni bil dan sam od sebe,
ampak ga je vanj položil Bog.
Zlasti verni se zato moramo še
posebej zavedati, da bo vsak-
do od nas moral pred božjim
sodnim stolom dati račun o
svojem življenju, in to račun
za vse, kar je storil dobrega pa
tudi hudega.
Že po naravi vsak človek hre-
peni po srečnem življenju, ki
naj bi ga v celoti uresničil. Do
tega ima pravico ne glede na
svoj poklic, saj je hrepenenje
del našega življenja. Ali pa je
nekdo srečen, pa ni odvisno
od njegove izbire, ampak od
spoznanja, da brez kreposti
sreče ni. To, k čemur človek
teži in kar si želi - osebno
srečo -, pa je dopolnitev osebe
in družbe v povezavi z Bo-
gom.
Če tako gledamo na krizo v
katerem koli poklicu ali sta-
nu, potem zagotovo spozna-
mo, da krize ni, če ni najprej
v krizi človek. Kot oseba, ki s
problemi, ki jih ne rešuje ali
pa jih rešuje napačno, tako
daje vtis, da se pri njem
življenje usmerja v napačno
smer.
Ambrož Kodelja
Papež Frančišek razglasil novo svetnico
Sveta Mati Terezija!
   čast Svete in nedel-
jive Trojice, v po-
višanje katoliške ve-
re, in v rast krščanskega življenja
z oblastjo našega Gospoda Jezusa
Kristusa, blaženih apostolov Pe-
tra in Pavla in z našo oblastjo,
potem ko smo zrelo preudarili in
pogosto prosili za Božjo pomoč,
in po nasvetu mnogih naših bra-
tov odločamo in določamo, da
je blažena Terezija iz Kalkute sve-
ta, in jo vpisujemo v seznam
svetnikov. Določamo, da jo je
treba med svetimi v vesoljni Cer-
kvi častiti s pravo pobožnostjo.
V imenu Očeta in Sina in Svetega
Duha. Amen”.
S temi besedami je
papež Frančišek v ne-
deljo, 4. t. m., na Trgu
sv. Petra v Rimu raz-
glasil Mater Terezijo
iz Kalkute za sveto.
Pred tem je kardinal
Amato, prefekt Kon-
gregacije za zadeve
svetnikov prosil svete-
ga Očeta: “Preblaženi
Oče, sveta mati Cer-
kev zahteva, da vaša
svetost v seznam svet-
nikov vpiše in da za
sveto vsi kristjani
priznajo blaženo Te-
rezijo iz Kalkute”.
“Ponižna sestra, na
katero se nepreštevne
množice ljudi
obračajo in jo ljubeče
kličejo “mati Tereza”,
je blažena, ki jo danes predsta-
vljamo vaši svetosti, da se lahko
z zaželeno kanonizacijo ves svet
zazre vanjo, prosi za njeno pri-
prošnjo in jo posnema v dobro-
delni dejavnosti.
V svojem življenju se je po zgle-
du Kristusa, dobrega Samarijana,
znala približati vsakemu člove-
ku, ki ga je srečala v potrebi, de-
lila trpljenje s tistimi, ki so živeli
na skrajnem robu družbe, in
pričevala za brezmejno ljubezen
Boga do njegovega ljudstva”.
“V “Zgoščeno predstavljam nekajnajbolj vidnih potez njenegaživljenja: Blažena Terezija iz Kal-
kute (v svetu Agnes Gonxha Bo-
jaxhiu) se je rodila 26. avgusta
1910 v Skopju v albanski družini.
V mladosti se je vedno bolj po-
svečala dejavnostim v župniji in
tako je v njej zorelo hrepenenje,
da bi se popolnoma darovala Go-
spodu. Zapustila je očetno hišo
in bila sprejeta kot postulantka
pri loretskih sestrah v samostanu
blažene Device Marije v Rathfar-
namu (pri Dublinu).
Poslali so jo v Indijo v Darjee-
ling. Ko je končala noviciat, je
izrekla redovne zaobljube in
privzela ime Tereza. Namenili so
jo za poučevanje; sedemnajst let
je preživela v Saint Mary’s Ben-
gali Medium School blizu Kalku-
te.
Ko je blažena potovala z vlakom
v Darjeeling, je prejela tako ime-
novani “klic znotraj klica”, z uvi-
dom, naj ustanovi redovno usta-
novo, da bi “potešila neskončno
žejo, ki jo ima Jezus na križu po
ljubezni in po dušah, tako da de-
la za odrešenje in posvečenje naj-
bolj revnih med revnimi”.
Tako je ustanovila Kongregacijo
misijonark ljubezni in tej kasneje
pridružila Kongregacijo bratov
misijonarjev ljubezni, laiške or-
ganizacije in gibanje, ki je odprto
za škofijske duhovnike.
Mati Terezija se ni izognila no-
benemu trudu, povsem se je po-
svetila oznanilu evangelija prek
vsakovrstnih dobrodelnih dejav-
nosti in prek pomoči zadnjim,
brez razlikovanja glede okolja,
vere, naroda. Za temelj vseh svo-
jih pobud je vsak dan postavila
obhajanje svete maše, evhari-
stično adoracijo, molitev in veli-
kega duha vseobsegajoče ljubez-
ni, ki jo je priganjala, da je videla
Jezusa v ubogih in mu služila.
Njeno junaško evangeljsko
pričevanje je prebudilo občudo-
vanje najvišjih oblasti v Cerkvi
in laiškem svetu. Leta 1979 so ji
podelili celo Nobelovo nagrado
za mir. Telesno izčrpana, a še
vedno močna v duhu, je izdih-
nila v Kalkuti 5. septembra 1997,
obdana s širokim, trdnim in so-
glasnim sluhom svetosti”.
“Dragi bratje in sestre, ko se pri-
bližujemo h koncu tega obhajan-
ja, želim pozdraviti in se zahva-
liti vsem vam, ki ste se ga ude-
ležili. Predvsem Misijonarkam in
Misijonarjem ljubezni, ki so du-
hovna družina Matere Terezije.
Naj vaša sveta ustanoviteljica
vedno bedi na vaši poti in vam
izprosi, da boste zvesti Bogu, Cer-
kvi in revežem”.
S temi besedami se je papež
Frančišek ob koncu nedeljske
slovesnosti ter pred molitvijo
Angelovega češčenja zahvalil
vsem navzočim na Trgu sv. Pe-
tra.
Med drugim je tudi dejal: “V tem
trenutku se želim spomniti vseh,
ki se použivajo v službi bratom
in sestram tam, kjer je težko in
tvegano. Še posebej mislim na
številne redovnice, ki veliko-
dušno darujejo svoje življenje.
Molimo še posebej za špansko
sestro misijonarko, sestro Isabel,
ki je bila pred dvema dnevoma
ubita v glavnem mestu Haitija.
Ta dežela je tako zelo preiz-
kušena in zato zanjo želim, da
prenehajo nasilna dejanja in bo
v njej več varnosti za vse. Spom-
nimo se tudi drugih sester, ki so
pred kratkim utrpele nasilje v
drugih državah.
To storimo tako, da se bomo v
molitvi obrnili na Devico Mari-
jo, Mater in Kraljico vseh svetni-
kov”.
P. Kovač, msgr. Jurkovič, g. Štuhec in g. Ličen
Goriška8. septembra 20166
Poletni izlet Skupnosti družin Sončnica 
Očarljivi biseri sončne
dežele Kampanije
  a letošnji poletni izlet je
skupnost družin Sončnica
izbrala južno-italijansko
pokrajino Kampanijo. 52 izlet-
nikov se je od 21. do 25. avgusta
z avtobusom odpeljalo proti ju-
gu, da bi odkrili vse njegove le-
pote.
Startali smo že pred sončnim
vzhodom, saj je pot do Kampa-
nije dolga, naš program pa na-
trpan. Ob 4. uri zjutraj smo od-
potovali iz Gorice. Prvi postanek
je bil za kosilo na avtocesti: iz
prtljažnika smo povlekli mize in
najrazličnejše dobrote, ki smo
jih pripravili že doma, in v krat-
kem času je pavza na parkirišču
Z postala prava gostija!Popoldne smo končno prispeliv Kampanijo. Prvi ogled: kralje-
va palača v Caserti. Vodič nas je
popeljal po kraljevih sobanah in
po častnih stopnicah, iznajdbi
scenografske umetnosti 18. sto-
letja, ki jih je zgradil slaven ar-
hitekt Luigi Vanvitelli s svojimi
umetniki. Po ogledu čudovite
palače smo se odpeljali proti Ca-
stellamare di Stabia in se nasta-
nili v hotelu nasproti morja.
Drugi dan nas je čakal Neapelj.
Cel dan smo odkrivali lepote
partenopejskega mesta: začeli
smo s sprehodom mimo najz-
namenitejših krajev, kot so Gal-
leria Umberto, trg Plebiscito, S.
Carlo, Posillipo, Santa Lucia, na-
daljevali smo po starem mestu,
ki ga je Unesco uvrstil v svetov-
no dediščino, in občudovali
stolnico, ulico S. Gregorio Ar-
meno, si ogledali mojstrovino
Cristo Velato v kapeli Sansevero,
in mimo ulice Spaccanapoli
obiskali znan samostan S. Chia-
ra, v katerem smo občudovali
prelep križni hodnik.
Naslednje jutro smo se odpeljali
proti jugu: pred sabo smo imeli
dan na amalfitanski obali. Naj-
prej smo se naužili lepote na raz-
gledni točki v Positanu. Tam se
je večina odločila, da bo v Amal-
fi priplula z barko. Ob pogledu
na mesto z morja nam je od le-
pote zastal dih. Amalfi je mesto,
ki je bilo ustanovljeno že v rim-
skih časih. V 9. stoletju je posta-
lo prva od pomorskih republik,
ki je tekmovala s Piso, z Benet-
kami in Genovo za nadzor nad
Sredozemskim morjem. Svoj
največji blišč je Amalfi dosegel
v 11. stoletju, nato pa je začel
bliskovito propadati: leta 1131
so ga osvojili Normani, med le-
toma 1135-1137 so ga izropali
Pisanci. Leta 1343 sta najprej
huda nevihta in nato morski
potres uničila velik del mesta.
Popoldne smo po nevarni ovin-
kasti cesti - spretnemu šoferju se
moramo pri tem zahvaliti, da
nas je srečno pripeljal na cilj -,
prispeli v Ravello, mesto na pre-
lepi razgledni točki, ki je s svo-
jim čarom in s svojimi čudoviti-
mi vilami, vedno privabljalo šte-
vilne umetnike.
Četrti dan smo se povzpeli na
Vezuv. Na vrhu vulkana sta nas
pričakala hud veter in mraz. Po-
gled na neapeljski zaliv in spre-
hod po temnih vulkanskih tleh
pa sta odtehtala vse neprijetno-
sti. Po Vezuvu smo se spustili
vse do Sorrenta, mesta limon,
kjer smo povečerjali ob nočnem
pogledu na zaliv.
Zadnji dan smo pred odhodom
domov imeli na programu še
nepozaben ogled Pompejev. S
sprehodom mimo glavnih jav-
nih zgradb, kot so Capitolium,
Basilica, kopališča, forumi in
gledališča, in z zgodbami, ki so
jih spremljale, smo se vrnili v
preteklost, v leta pred izbruhom
Vezuva, ko je to veljalo za leto-
višče bogatih Rimljanov. Leta 79
po Kr. je ognjenik prekril Pom-
peje in bližnja mesta z lavo in
pepelom in tako izbrisal njihov
obstoj vse do leta 1748, ko je ne-
ki kmet s plugom zadel ob bro-
nast predmet in naključno od-
kril mesto, o katerem je pisal Pli-
nij starejši.
Očarani nad vso lepoto teh dni
smo še v obratno smer prevozili
skoraj cel polotok in se pozno
zvečer vrnili domov, polni lepih
občutkov. Potovanja so prav za-
to, da nas obogatijo in izbrišejo
predsodke. V Kampaniji nismo
niti zdaleč naleteli na nevarno-
sti in na ulice polne smeti, kot
bi kdo lahko pričakoval, pač pa
le prijazne ljudi, ki so se trudili,
da bi nam bilo čim lepše. Kraji,
njihova toplina, gostoljubnost,
slastne kulinarične specialitete
in neizmerno kulturno in umet-
niško bogastvo so nas napolnili
z navdušenjem in željo po na-
daljnjem odkrivanju sveta in
njegovih biserov.
TZ
Goriška 8. septembra 2016 7
  udi letos je župnija sv. An-
dreja ap. v Štandrežu,
točneje Pastoralna enota
Soča-Vipava ob pomoči Fundaci-
je Goriške hranilnice, pripravila
Poletno središče Štandrež 2016 za
otroke od 6. do 13. leta. Letos so
sprostitveni dnevi potekali dva
tedna, od 22. avgusta do 2. sep-
tembra. Otroci so prihajali ob 8.
in odhajali ob 13. uri. Čeprav so
se zaradi organizacijskih težav
morali odpovedati načrtovanim
izletom v Lignano na ogled žival-
skega vrta in v Gradež igrat mini-
golf in so se zato zadrževali predv-
sem v domači vasi, je bilo malim
in večjim “leto-
viščarjem” v
Štandrežu prav
lepo. V hladu
spodnjih prosto-
rov štandreške
župnijske dvora-
ne Anton Gre-
gorčič so v
prvem tednu,
kot po navadi do
malice, osvežili
znanje, ki so ga
pridobili v lan-
skem šolskem
letu, in napisali
naloge, ki so jim jih “naložili”
učitelji in učiteljice za poletne
dni. Malčki, ki bodo letos presto-
pili šolski prag, so se s primerni-
mi vajami pripravljali na ta veliki
korak na poti “učenosti”. Razdel-
jeni po starostnih skupinah –
imeli so tudi različne barve maji-
T ce, ki so jih lahko nabavili v sre-dišču - so pod pazljivim nadzo-rom mladih višješolcev marljivo
opravljali svoje delo, seveda z mi-
slijo, da čim prej stečejo na lepo
urejeno igrišče pri dvorani ali v
župnijski park med lipami. Tu jim
je gotovo bilo najlepše. Na
ploščadi je bil postavljen ba-
zen, v katerem so po skupinah
lahko po mili volji čofotali in
se šli vodnih iger pod vod-
stvom iznajdljivih animator-
jev, starih od 14 do 18 let; med
temi so bili Erik Berlot, Mirko
Liut, Viktor Faggiani, Gabriel
Braini, Kaja Paulin, Erika Ko-
sič, Virginia Braini in Ester Sclau-
zero pa še drugi. Ti mladi se vse
leto srečujejo na sestankih v štan-
dreškem župnišču. Nekateri med
njimi so sodelovali v predstavi
Butalci, ki jo je uprizoril na novo
oživljeni Mladinski odsek Pro-
svetnega društva Štandrež pod
mentorstvom Daniele Puje in
Božidarja Tabaja in režijskim
vodstvom Emila Aberška. Res so
vsi vredni pohvale, da so se tako
zavzeto in skrbno lotili te odgo-
vorne naloge se ukvarjati z ani-
matorskim delom v štan-
dreškem poletnem središču in
jo tudi uspešno izpeljali. Obi-
skovalci teh živahnih uric, otro-
ci iz Štandreža, Gorice in Sovo-
denj in morda še od kod, so se
prav dobro počutili v tej domači
“prijateljski oazi”, kjer se je zme-
raj dogajalo kaj zanimivega. Že
prvi teden so imeli, poleg “učnih
ur”, razne ustvarjalne delavnice.
Razpored le-teh je vsak dan
igrivo določala “kocka”. Le-
tošnje središče je namreč pote-
kalo pod geslom Naša goska
išče pot. Znana družabna igra
jim je bila vodilo. Kamor je pa-
dla kocka, tistega so se pač lo-
tili. Tako so se zvrstile delavni-
ce ročnega dela, v katerih so
ustvarjali marsikaj, tudi iz re-
cikliranega materiala; iz plastenk
je npr. nastala posodica za pisala,
iz embalaže za jajca pa kroko-
dilčki. Izdelali so tudi prikupne
“pletene” zapestnice. Delavnico
sta vodili Kaja in Erika. Tudi risarji
so prišli na svoj račun in peki, saj
so v družbi mladih Gabriela, Eri-
ka in Viktorja spekli pizzo in
piškote. Tako pridni so postali, da
še spretnih rok gospe, ki sta jim
pomagali pri peki, ne potrebujejo
več. Kot vselej je pripravljanje ku-
linaričnih poslastic našlo prime-
ren prostor v kuhinji v župnij-
skem parku, tik ob dvorani, ki jo
uporablja Prosvetno društvo
Štandrež ob Prazniku špargljev,
za pripravo jedi ob prireditvi
Okusi ob meji in še ob marsika-
teri drugi priložnosti. Animatorji
so si za otroke na igrišču ob dvo-
rani izmislili tudi pravo mini
olimpijado; pomerili so se v vleki
vrvi, v teku z vrečami itd. Igrali
so tudi odbojko, košar-
ko, nogomet … V
četrtek, 1. septembra,
so se z mestnim avto-
busom odpeljali v Go-
rico in se zadržali v
Ljudskem vrtu, kjer so
se razigrali na igralih
in se posladkali s sla-
doledom. Kar prehitro
je nastopil zadnji dan,
ko so na programu
imeli tudi lov na za-
klad. Prav tisti dan
smo jih obiskali, da bi
poizvedeli, kaj vsega so
počeli v središču. Da je bil bazen
v vročih avgustovskih dneh pravi
magnet za otroke, smo se lahko
sami prepričali, saj so tudi v pe-
tek, 2. septembra, po skupinah
veselo čofotali v njem. Komaj
čakali so, kdaj bodo na vrsti za ta-
ko pričakovano osvežitev v vodi.
Lansko leto so poskusno imeli šti-
ri take zabavne dni tudi v žup-
nišču v Sovodnjah. Ker so dobro
uspeli, jih je Pastoralna enota
Soča-Vipava organizirala tudi le-
tos, takoj po koncu šolskega leta,
od 13. do 17. junija. Tudi tu so se
udeleženci, otroci iz Sovodenj in
okolice, imeli prav dobro.
IK
Obvestila
SPDG prireja v sklopu KEKČEVE POTI
(lažji pohodi namenjeni otrokom in
družinam) v nedeljo 11. septembra
izlet v Dolino reke Glinščice na
jugovzhodu Trsta z ogledom naravnih
in kuturnih znamenitosti kraja. Odhod
s parkirišča pri Rdeči hiši (pri
nekdanjem mejnem prehodu) ob
09.00, prevoz z lastnimi sredstvi. Za
vse podrobnejše informacije ali za
prijavo na izlet lahko pokličete na tel.
št. 347 6220522 (Fanika) ali pišete
na e-naslov fanika@spdg. eu.
Predstavitev nadškofovega
pastoralnega pisma za člane
župnijskih svetov in pastoralnih
sodelavcev štandreške dekanije bo v
torek, 20. septembra, ob 20. uri v
župnijski dvorani v Štandrežu.
Kulturni center Lojze Bratuž in
Krožek Anton Gregorčič vabita v
četrtek, 22. septembra 2016, ob 20.
uri na Srečanje pod lipami, na
katerem bo gostja evropska poslanka
Patricija Šulin, ki bo spregovorila na
temo Slovenija v Evropi. Večer je
vključen v letošnji Socialni teden, ki
bo potekal od 22. septembra do 1.
oktobra 2016 na temo Slovenija, moja
država?
Pogovor bo vodil časnikar Julijan
Čavdek. Večer bo potekal v Kulturnem
centru Lojze Bratuž v Gorici, drev. XX
septembra 85
Društvo Jadro prireja 2 tečaja
slovenščine za odrasle na lastnem
sedežu, za začetnike ali za tiste, ki že
imajo nekaj znanja. Tečaja se začneta
v oktobru in končata v maju. Skupno
štejeta 50 ur po dve uri tedensko.
Letos se bosta tečaja začela drugi
teden oktobra. Organizacijsko
srečanje bo ob 20. uri v petek, 30.
septembra 2016, na sedežu društva
v ul. Monte 6 Busi 2. Informacije o
tečaju zainteresirani lahko dobijo v
ronški knjižnici in v mladinskem
informativnem središču v Tržiču
(Informagiovani) na drevoredu sv.
Marka 70 (0481-494656).
SCGV Emil Komel sprejema vpise
za šolsko leto 2016/17 od ponedeljka
do petka od 9. do 13. ure. Informacije
na tajništvu, tel. 0481 532163, e-
mail: info@emilkomel. eu.
MLADINSKI DOM obvešča, da
poteka vpisovanje k POŠOLSKEMU
POUKU 2016/17 za osnovno in
srednjo šolo. Informacije in vpisi: tel.
366-6861441 ali 331-6936603, e-
pošta mladinskidom@libero. it, www.
mladinskidom. it
Občina Sovodnje ob Soči sporoča,
da bo občinska knjižnica zaprta zaradi
selitve v nov sedež na Prvomajski ulici
št. 42 (Butkovičeva hiša) do petka, 16.
9. 2016 (ukrep župana št. 3 z dne 31.
5. 2016).
V središču mesta dajamo v najem
prenovljeno stanovanje, primerno tudi
za pisarno. Info tel. 340 9248297.
Prispevke za Slovenski center za glasbe-
no vzgojo Emil Komel v spomin na rav-
natelja prof. Silvana Kerševana lahko na-
kažete na bančni tekoči račun: Banca di
Cividale (Via Kugy, 2, Gorica) IBAN IT 30
C 05484 12402 003 570 036 225;
SWIFT CIVIIT2C s pripisom: za SKLAD SIL-
VANA KERŠEVANA. Informacije na taj-
ništvu SCGV Emil Komel, tel. št. 0481
532163 ali 0481 547569.
Potrebujem delo in bi z veseljem
pomagala v gospodinjstvu ali pri
skrbi za ostarelega ali bolnega
človeka. Čakam vaš klic na 00386
41 936 652 – Darja.
40-letna mati nudi dnevno nego
starejšim na domu. Ne 24 ur. Lahko
tudi kuha in pospravlja stanovanje.
3-letne izkušnje. Tel. 00386 41 390
244.
Gospa s triindvajsetletno izkušnjo
nudi dnevno varstvo otrok ali oskrbo
starejših oseb, potrebnih pomoči.
Tel. 00386 41 548537.
Profesorica slovenščine išče delo
(tudi inštrukcije, učna pomoč in
varstvo otrok). Tel. št. 00386 41
256240.
Zanesljiva in izkušena gospa
pomaga pri likanju in čiščenju
stanovanja. Tel. št. 00386
40153213.
20-letna študentka z izkušnjami
nudi lekcije slovenščine, angleščine,
nemščine ter varstvo otrok. Tel.:
00386 31 478807.
Urejena gospa išče delo za čiščenje
in likanje na območju Gorice. Tel. št.
00386 31 449311.
Resna gospa s petnajstletno
izkušnjo nudi nego in pomoč
starejšim osebam tudi 24 ur na dan.
Tel. štev. 00386 40 484339.
40-letna mati z večletnimi
izkušnjami in znanjem italijanščine
nudi dnevno nego starejšim na
domu (ne 24 ur dnevno) ali pomoč
pri gospodinjskih delih in kuhanju.
Tel. 00386 41 729548.
Resna in odgovorna medicinska
sestra nudi nego in pomoč starejšim
osebam. Tel. štev. 00386 30 325
558.
Varujem starejše, pomoči potrebne
osebe, in sicer 24 ur ali pa samo čez
dan ali varstvo ponoči. Sem človek
dobrega srca in imam nekajletne
izkušnje! Sem upokojenka, vse
ostalo (vrednotnice) in vprašanja na
štev. 040 621 424 (v poštev pride
celotno primorsko in goriško
območje).
Gospa z večletno izkušnjo nudi
nego in pomoč starejšim osebam za
24 ur na dan. Tel. št. 00386 40
432304.
Čestitke
Nonotu Remigiju ob 80. rojstnem
dnevu želita vnuka, da bi ga Bog
ohranil med nami v zdravju še
mnogo let! Petra in Janez Pavel
Draga Nataša! Še na mnogo zdrava,
srečna leta! Ostani taka, kot si, in
ohrani vedno svoje mladostne
sanje! Vse najboljše. Vsi, ki te imamo
radi
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 9.9.2016 do 15.9.2016)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na
ultrakratkem valu s frekvencami za
Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo
103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko
dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo
dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo
97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu
www. radiospazio103. it. Slovenske
oddaje so na sporedu vsak dan
razen ob sobotah od 20.00 do
21.00. Spored:
Petek, 9. septembra (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z
naših kulturnih prireditev - Glasba iz
studia 2.
Nedelja, 11. septembra, ob 21. uri (vodi
Ilaria Banchig): Okno v Benečijo:
oddaja v benečanskem,
rezijanskem in ziljskem narečju.
Ponedeljek, 12. septembra (v studiu
Andrej Baucon): Narodno-zabavna
in zabavna glasba - Zborovski
kotiček - Novice iz naših krajev -
Obvestila in večerni vic.
Torek, 13. septembra (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru -
Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 14. septembra (v studiu Danilo
Čotar): Pogled v dušo in svet: Kako
živijo puščavske rastline - Izbor
melodij.
Četrtek, 15. septembra (v studiu Andrej
Baucon): Lahka glasba - Zanimivosti
iz sveta - Obvestila in večerni vic.
Poletno središče Štandrež 2016
Veselo, razigrano,
ustvarjalno
Kulturni dom in Associazione Abruzzesi e
Molisani skupaj za pomoč potresencem
Pri Kulturnem domu že vrsto let gojijo odnose s kulturnimi
združenji in ustanovami iz srednje Italije. V zadnjih dneh so se
ojačili stiki med združenjem Ass. Abruzzesi e Molisani iz FJK in
goriškim Kulturnim domom. Ob potresu z dne 24. avgusta v
srednji Italiji bosta namreč goriški Kulturni dom in zadruga
Maja v sodelovanju z omenjenim italijanskim združenjem
izpeljala nabiralno akcijo v pomoč potresencem v srednji Italiji.
Prispevke zbira urad Kulturnega doma v Gorici ali pa jih je
mogoče nakazati na tekoči račun: banka Unicredit – Filiale di
Udine/Videm Associazione Abruzzesi in Friuli – IBAN:
IT83S0200812310000001369384. Podrobnejše informacije
nudijo v uradu Kulturnega doma (ul. Brass 20 – Gorica - tel.
+39 0481 33288) ali pa na sedežu italijanskega združrenja v
Gradišču (tel. 0481 99140).
Pomoč potresencem
  Dva dogodka
Praznovanje zavetnika
in izlet v Idrijo
PD VRH SV. MIHAELA 
  lani Prosvetnega društva
Vrh Sv. Mihaela smo av-
gusta strnili moči in so-
delovali pri dveh dogodkih, ki
sta značilna za vrhovsko versko
in družabno življenje.
Z župnijsko skupnostjo smo se
pripravili na praznovanje vaške-
ga zavetnika sv. Lovrenca, ki je
bilo v nedeljo, 7. avgusta, ob 10.
uri. Pred sv. mašo, ki jo je daro-
val msgr. Renato Podbersič, je bil
blagoslov obnovljenega Mariji-
nega kipa (na mali sliki) . V pet-
desetih letih so pevci cerkvenega
zbora Vrh Sv. Mihaela ta kip po-
darili Mariji Adi Gabrovec Čer-
nic, ki je bila učiteljica in za-
služna kulturna delavka na
Vrhu. Gospa Ada je Marijin kip,
ki so ga vaščani pred kratkim ob-
novili, podarila vrhovski cerkvi.
Po tradicionalni procesiji je bilo
na vrsti druženje pred cerkvijo
ob dobrotah, ki so jih pripravile
vrhovske žene in dekleta. Pri
maši so pele pevke domačega
Č cerkvenega pevskega zbora, kijih je na orgle spremljala SaraDevetak. 
V torek, 23. avgusta, smo orga-
nizirali 21. izlet po slovenskih
poteh. Starost ni bila pomem-
bna, saj so se nam pridružili tako
otroci kot starejši vaščani. Letos
smo si ogledali Idrijo, najstarejše
slovensko rudarsko mesto. Star-
tali smo ob 7.30. Na pol poti smo
se okrepčali s sladicami in oku-
snimi sendviči. Vreme nam je bi-
lo naklonjeno in je prijetno pi-
hljalo. Ob 10. uri smo rezervirali
voden ogled po Antonijevem ro-
vu. To je (bil) 2. največji rudnik
živega srebra na svetu, saj so tu-
kaj pridobili kar 13% živega sre-
bra na svetu. Vodič nam je poja-
snil, da je bilo delo v rudnikih
zelo naporno in nevarno, a je bi-
lo vseeno veliko rudarjev. Ti so
bili zaradi neprekinjenega dela z
živim srebrom in pomanjkanja
varnostne opreme žrtve mnogih
obolenj in zgodnje smrti. Vodič
nam je razkazal tu-
di eno izmed ru-
darskih hiš, ki so
jih zgradili na po-
bočju mesta. Kosili
smo v gostilni Kos,
kjer so nam postre-
gli z mesno in go-
bovo juho,
praženim krompir-
jem, pečenko in ti-
pičnimi idrijskimi
žlikrofi. Po kosilu
smo se sprehodili
do gradu Gewerke-
negg. Grad, ki kral-
juje nad starim de-
lom mesta, je zdaj
mestni muzej, kjer
smo si lahko ogle-
dali stalno razstavo
Pet stoletij rudnika živega srebra.
V muzeju smo videli tudi tipične
jeklenke oz. železne posode v
obliki steklenic, kjer so hranili
živo srebro. Ženske je posebno
pritegnila razstava Idrijska čipka
in sodobnost. Po ogledu muzeja
smo se spustili do cerkve sv.
Jožefa, kjer smo zapeli nekaj na-
božnih pesmi ob spremljavi ki-
tare. Postanek nam je vlil novih
moči in že smo bili vsi pripra-
vljeni na druženje ob tomboli in
upali, da se nam bo sreča na-
smehnila. Ob klican-
ju številk je bilo veli-
ko sproščenega klepe-
tanja in smeha ter ve-
selih vriskov zmago-
valcev. Ko je nastopil
čas vrnitve, smo se
veseli spravili na avto-
bus, kjer smo imeli še
srečelov. Veliko je bi-
lo nagrad, velika je bi-
la tudi možnost, da si
zadel knjigo ali oku-
sne piškote. Izlet se je
sklenil ob 21. uri, ko
nas je avtobus srečno
pripeljal domov.
Na izletu je nama bilo
zelo lepo; družba je
bila prijetna, kraj je
bil čudovit in prido-
bili sva tudi veliko znanja, ki ga
bova lahko s pridom uporabili v
šoli. Pomembno se nama zdi, da
na Vrhu ohranjamo praznovanje
vaškega zavetnika in izletniško
dejavnost, ki nam nudi
možnost, da vsako leto spozna-
mo nove lepote in zanimivosti
Slovenije.
Julija Cotič in Vesna Devetak
Kultura8. septembra 20168
Drugi roman mlade pisateljice
Anjel Lavin:
Akvamarin
  onec šolskega leta
2015/2016 je bil objavljen
drugi roman mlade pisa-
teljice Anjel Lavin z naslovom Ak-
vamarin.
Pisateljica, ki je še kot osnov-
nošolka leta 2012 izdala prvenec
Poti v pesku, je s tem delom po-
novno potrdila, da je vešča pisan-
ja. Roman Akvamarin je njena
maturitetna naloga, ki je izpelja-
na več kot odlično.
Gre za roman, v katerem se kot
osrednja (tragična) zgodba piše
zgodba o Stefanu Evansu, mlade-
niču, ki odrašča med prvo svetov-
no vojno.
Njegova tragična usoda se razkri-
va v 20 pismih, ki uvajajo v 20
poglavij. Osrednji čas dogajanja
traja od nastanka prvega pisma
11. junija 1944 pa do zadnjega
napisanega pisma 23. oktobra
1945. Izražajo ljubezen, slo po
življenju, hrepenenje, pa tudi to-
K varištvo, ki preglasijo nasilje nafronti. Naslovljena so na prota-gonistovo ljubico Arabello. Piše
jih na fronti, a nikoli zares pošlje.
V sintetično pripoved pa avtorica
spretno vtke retrospektivno pri-
poved glavne književne osebe.
Skozi pisma, dialoge in pripoved
označi značaj književnih oseb,
med katerimi izstopata že omen-
jeni Stefan Evans in dekle, po ka-
terem hrepeni – Arabella. Popol-
noma različna sta, a hkrati tako
podobna. Zdi se, kot da bežita
drug pred drugim. Arabella je
namreč Stefanova mladostna lju-
bezen. Razšla sta se že pred voj-
no, a mladenič kljub temu goji
upanje, da se ponovno zbližata.
Zato se odpravi za njo v Ameriko,
kamor se je odselila. Vzpostavita
stik, ki pa se kmalu pretrga. Fant
ostane sam. Vojna vihra mu
namreč vzame družino, zatem pa
tudi vse vojne tovariše in, ne na-
zadnje, tudi ljubezen. Kljub temu
avtorica spretno pušča bralca v
negotovosti in odpira možnost
ponovnega srečanja. Pripoved
bogatijo opisi Stefanovih razpo-
loženj, ki se prepletajo z opisi na-
rave.
Osrednja zgodba je spretno
umeščena v zgodovin-
ski čas in prostor,
čeprav so nekatera
imena krajev izmišlje-
na ali vsaj podobna re-
sničnim.
Kljub temu da je avto-
rica zelo mlada, je s
svojim pisanjem opo-
zorila na grozodejstva
vojne, ki se ne bi smela
ponoviti.
In kaj ima pri tem ak-
vamarin, barva, ki se
razliva skozi roman?
Bralcu pušča upanje,
kajti Stefan se je zagle-
dal /…/ v nebo, v ne-
skončno modro pre-
vleko nad sabo. In ne-
bo ni bilo dovolj mo-
dro. Ni bilo dovolj mo-
dro. /…/.
Roman kaže tudi na
to, da mladim, kakršna
je pisateljica Anjel Lavin, ni vsee-
no za svet, v katerem živijo.
Knjiga, v mehki vezavi (270 stra-
ni; mere: 11,5 x 17,5 cm, cena:
11,99) je izšla v samozaložbi;
spremno besedo je napisala Tan-
ja Tuma.
Magdalena Svetina Terčon
Ponatis Čotarjeve knjige Domače sirarstvo
za zabavo in zares
Priročnik za izdelavo sira z naslovom Domače sirarstvo za
zabavo in zares je v teh dneh doživel svojo tretjo izdajo. Prva,
ki je takoj vzbudila veliko zanimanja, je izšla pred desetimi leti,
leta 2010 pa je bila knjiga ponovno ponatisnjena v dopolnjeni
izdaji. Avtor Danijel Čotar, agronom po poklicu in dolgoletni
strokovni svetovalec za sirarstvo v Deželi Furlaniji Julijski krajini,
poznan pa tudi kot kulturno-prosvetni delavec in publicist, se v
tej knjigi na strokoven, a tudi duhovit način loti vprašanj, ki so
povezana s sirarstvom in z mlečno predelavo nasploh. Zaradi
svoje preglednosti in jasnosti je priročnik namenjen tako
začetnikom, ki bi si želeli sami pripraviti, recimo jogurt, kefir
ali hlebček sira, kot tudi izučenim sirarjem, ki jim je predelava
mleka in mlečnih izdelkov gospodarska dejavnost. Prav ta
dejavnost domače predelave mleka in proizvodnje sirov samih
se je v zadnjih letih precej okrepila tako v zamejstvu kot v
Sloveniji, kar je tudi prispevalo k temu novemu ponatisu, saj je
povpraševanje po knjigi prihajalo z vseh koncev Slovenije.
Knjigo poleg velike strokovnosti označuje tudi lep slovenski
jezik, ki se izogiba vsakršnih tujk, saj avtorjevo načelo pisanja
izhaja prav iz dejstva, da se lahko katerikoli, še tako strokoven
izraz pove v lepi domači slovenski besedi, zato je knjiga tudi
prijetna za branje. Bogatijo jo še tehtno slikovno gradivo in
izvirne ilustracije Danile Komjanc.
Goriška Mohorjeva družba
Ostale pa bodo napisane besede …
Častni občanki
Sežane ge. Jolki Milič!
  kolikor bi želeli “jezi-
kovni štrbunk” s kakšno
manj poznano besedo,
ne glede v katerem jeziku, se
pripravite, nekako tako, kot se
pripravi lovec na preži, ko čaka
medveda.
- V kolikor menite, da lahko
kljubujete “jezikovni nevihti”,
ki se običajno sproži, ob kavi
ali teranu, po dolgoveznem li-
terarnem razpravljanju, se za-
varujete, ker bo grmelo in tre-
skalo, da bodo besede tekle v
potokih na vse strani...
- V kolikor menite, da veste vse
V o Trstu, Tržačanih, da lahko na-pišete roman, ali vsaj črtico, sekrepko motite. Kajti, izpustili
ste bistvo, mogoče tudi kaj,
česar niste želeli povedati in
vam bo gotovo pozneje pove-
dala ga. Jolka.
- V kolikor vas je to doletelo,
najprej pripravite pomirjevalo,
da ko boste ob branju njene ra-
zlage, ker bo dolga, utemeljena
in seveda tudi levo in desno za-
beljena – pomirjeni in ne boste
zaradi tega trpeli nespečnost.
(Če pa slučajno menite, da bi
bil ob tem primeru boljši
‘štamperle’ žganja, srknite na-
mesto kave brinjevec! - Ne bo
vam žal!)
Skratka: “Besede – utemeljene,
upravičene, tehtne in zabelje-
ne – bodo frčale, kdo ve še ko-
liko let. To želimo vsi - v nedo-
gled …
Na vse to sem pomislil, ko so ji
končno v njej najljubšem me-
stu, rodni Sežani, podelili na-
ziv: “Častni občan”!
Vsi, ki jo poznamo, tako ali
drugače – predvsem kot literar-
no mojstrico, se tega dogodka
veselimo, pa ne zato, ker je po-
stala častna, ob časti, ki jo upra-
vičeno uživa, ampak predvsem
zato, da bi še veliko let brali vse
tiste njene zapise v tistem njej
ljubem jeziku, kot ga v naši
deželici ne premore nihče!
Pa še to: “Ob branju njenih je-
zikovnih umotvorov si vsaj
včasih vzemimo v roke tudi
kakšen novejši slovar, preden
bi kaj napačno pokomentirali,
zapisali …, da ne bi povzročili
jezikovnega požara in s tem
osiromašili že tako osiromašen
Kras”!
Ambrož Kodelja
  o Celovcu je v ponedeljek,
29. avgusta, tudi Celje obe-
ležilo 165-letnico ustano-
vitve prve in še vedno delujoče
slovenske knjižne založbe, se pra-
vi Mohorjeve družbe. Praznovan-
je v Celovcu 13. julija je bilo bolj
“hišno”, saj so ga uokvirili v tra-
dicionalni Poletni sprejem, v Cel-
ju pa so poskrbeli za lep, vsebin-
sko bogat program. Najprej so va-
bili k sv. maši za vse mohorjane,
ki jo je v Marijini cerkvi na
Prešernovi ulici daroval celjski
P škof msgr. Stanislav Lipovšek. Obnjem so somaševali predsednikCeljske Mohorjeve družbe Jože
Planinšek, sedanji predsednik
Celovške Mohorjeve Ivan Olip,
njegov predhodnik Jože Kopei-
nig pa še Ivan Štuhec, p. Metod
Benedik in še nekateri. Predsed-
nik Goriške Mohorjeve družbe
Renato Podbersič in zastopnik
tržaških duhovnikov Franc
Vončina se slavja nista mogla
udeležiti, ker sta bila soudeležena
pri tradicionalnem zamejskem
romanju na Barbano. Škof Li-
povšek je v svojem nagovoru le-
po poudaril, da se Mohorjeva
družba uspešno vključuje v tako
imenovano novo evangelizacijo
s klasičnimi oblikami, kot je knji-
ga, a tudi s pomočjo elektronskih
medijev.
Po mašni daritvi
so v dvorani
bližnjega Narod-
nega doma prire-
dili akademijo, bo-
gato z informacija-
mi in sporočili.
Prisotne je nago-
vorila nova ravna-
teljica Mohorjeve
družbe Tanja Oz-
vatič, ki je tudi po-
vezovala dogajanje
na odru. Igralec
Pavle Ravnohrib
pa je podal misli A.
M. Slomška in še
nekaterih duhov-
nih očetov Mohorjeve družbe, ta-
ko da je bilo povsem jasno, da je
ta ustanova bistveno prispevala
k ustvarjanju slovenske nacional-
ne identitete. Predsednik Mohor-
jeve družbe Jože Planinšek pa je
spomnil, da bo prihodnje leto
minilo 90 let, odkar je Mohorje-
va, takrat begunka iz Celovca,
preko Prevalj prišla v Celje, in da
nameravajo to okroglo obletnico
primerno obeležiti. Zbrane sta
nagovorila tudi celjski župan Bo-
jan Šrot, ki se je Mohorjevi zah-
valil za vsa leta sooblikovanja
kulturnega utripa v Celju ter za
vse, kar so v 165 letih naredili za
slovensko besedo. Pomenljiv pa
je bil tudi poseg ministra za kul-
turo Antona Peršaka, ki je pouda-
ril, da se lahko prav Mohorjevi
družbi in slovenskim učiteljem
zahvalimo, da med Slovenci že v
19. stoletju skorajda ni bilo nepi-
smenih. Razne odlomke o pre-
lomnih dogodkih mohorjanske
zgodovine sta brala Tadeja Pe-
trovčič Jerina in Rok Ločniškar.
Na večeru je lepo prišla do izraza
vloga, ki jo je Mohorjeva odigrala
in jo še odigrava tako na Ko-
roškem kot v matični domovini
in seveda Italiji. To so izpostavili
s pomenljivim odlomkom iz
Zgodovine Goriške Mohorjeve
družbe, ki jo je napisal msgr. Ru-
dolf Klinec. Zdajšnji odbor GMD
so v Celju zastopali Marija
Češčut, Majda Cibic in Marko
Tavčar.
Zlatnik poezije letos Marku Kravosu
V Celju so razglasili dobitnika Veronikine nagrade, s katero Mestna
občina Celje nagrajuje najboljšo pesniško zbirko leta. Letos je nagrado
prejela pesnica in prevajalka Ana Makuc za prvenec Ljubica Rolanda
Barthesa. Zlatnik poezije pa so izročili pesniku, pisatelju in uredniku
Marku Kravosu.
Kot je nagrajenka povedala za STA,
jo je nagrada presenetila in
razveselila: “Gre za prepoznanje
mojega dela, za motivacijo za
naprej, za javno podporo in
vzpodbudo”.
Po oceni žirije, ki so jo letos
sestavljali Barbara Korun
(predsednica), Tjaša Razdevšek in
Darka Tancer Kajnih, je Ljubica
Rolanda Barthesa prelomno delo.
“Gre za kakovostno, premišljeno
poezijo brez zdrsov, za poezijo, ki
premika družbene konvencije, predsodke in stereotipe in kaže drugačen
pogled na družbeno stvarnost, za poezijo, ki subvertira stare patriarhalne
vzorce in opolnomoči družbeno šibkejše in zatirane, gre za feministično
poezijo, ki se zaveda ženskih moči, ustvarjalnih, družbenih in
seksualnih”, piše v utemeljitvi.
“Dikcija v pesmih je premišljena, lapidarna in polna citatov ali aluzij na
sodobno feministično literaturo, tako teoretično kot leposlovno. Zbirko
v enaki meri soustvarja tudi avtorica risb Nevena Aleksovski”, je še
zapisala žirija.
Veronikina nagrada je ena najpomembnejših literarnih nagrad v Sloveniji,
letos je podeljena 20. po vrsti. Lavreat prejme 4000 evrov bruto.
Tržaški pesnik Marko Kravos je zlatnik poezije prejel za pesniški opus,
prispevek k slovenski kulturi in literaturi ter za vzpostavljanje mostov
med kulturami.
Lani je Veronikino nagrado prejela Meta Kušar za zbirko Vrt, slikar in
urednik Gustav Januš pa je prejel zlatnik poezije.
Celje / Podelitev Veronikine nagradeCelje / Slovesno in praznično ob 165-letnici Mohorjeve družbe
Nezamenljiva vloga zgodovinsko
pomembnih založb
Kultura 8. septembra 2016 9
  vročem poletnem večeru, v pe-
tek, 2. septembra 2016, ko je
ozračje že blažil prijeten hlad,
ki je vel iz struge smaragdne Soče, se
je na Kontradi, verjetno najlepšem
trgu v Soški dolini, na katerega gledajo
majhna okna čudovito ohranjenih
srednjeveških hiš in line trdnega sred-
njeveškega stolpa, v katerem domuje
Galerija Rika Debenjaka, začel Medna-
rodni festival sodobne glasbe, 37. Ko-
gojevi dnevi. To odmevno prireditev,
ki je že pred leti prestopila krajevne
meje in je postala trajna vez med kraji
na Slovenskem in v zamejstvu, saj se
koncerti vrstijo tudi v Gorici, Bardu in
Trstu, z dokaj skromnimi sredstvi pri-
pravlja Prosvetno društvo “Soča” Ka-
nal, ki deluje že nad 160 let. Očitno na
ministrstvu za kulturo nimajo dovolj
posluha za take dragocene dogodke,
porojene na “obrobju”. Kanalskemu
društvu predseduje gospa Ljudmila Zi-
mic, ki ima ob sebi zelo zavzete in za-
gnane sodelavce, med temi je Peter
Blažej. Oba sta tudi v Svetu Ko-
gojevih dni, ona kot poslovna
tajnica, on kot podpredsednik,
predsednik je literat Ciril Zlo-
bec, umetniški direktor pa di-
rigent Anton Nanut. Prvič le-
tos, se žal, iz zdravstvenih ra-
zlogov, Zlobec in Nanut nista
mogla udeležiti svečanega od-
prtja, na katerem je bilo veliko
ljudi. Med uglednimi gosti je
bil tudi dr. Boštjan Žekš. V
uvodnem pozdravu je kanal-
ski župan Andrej Maffi zatrdil,
da kljub težavam, s katerimi se
soočajo, bosta občina in Pro-
svetno društvo “Soča” nadal-
jevala ta festival, zahvaljujoč se
tistim, ki so ga začeli prirejati
pred 37 leti, in gostom. Župan
Maffi je tudi prebral pismo
akademika Cirila Zlobca. Takole je za-
pisal: “Vedno mi je bilo zelo lepo priti
na odprtje Kogojevih dnevov. Žal mi
zdravstveno stanje, navzlic veliki želji,
to ne omogoča. To je visoko kvaliteten
festival, ki hkrati povezuje Slovence z
obeh strani meja. Letos mineva 25 let,
odkar sem predsednik organizacijske-
ga odbora. Leta 1991 so me obiskali
Anton Nanut, Marijan Gabrijelčič in
Peter Blažej ter mi predlagali, da sprej-
mem ta položaj, kar sem z veseljem
storil. Lep pozdrav vsem, posebej še
spoštovanima gostoma, predsedniku
Akademije znanosti in umetnosti, go-
spodu dr. Tadeju Bajdu, in gospodu dr.
Evgenu Bavčarju, častnemu članu
Evropske akademije in avtorju razsta-
ve”. Tudi Anton Nanut, ustanovitelj in
umetniški direktor Kogojevih dnevov,
od začetka do danes, je pisno opravičil
svojo odsotnost. K mikrofonu je nato
stopil častni gost dr. Tadej Bajd, pred-
sednik Slovenske akademije znanosti
in umetnosti (SAZU). Spregovoril je o
pomenu nacionalnih akademij v
našem času in namenil pri tem poseb-
no pozornost zdajšnji dejavnosti SA-
ZU. Opaža namreč, da javnost bolj ma-
lo ve o vlogi in pomenu teh akademij.
Med drugim je spomnil, “da rojstvo
akademij predstavlja ‘Hortus philoso-
phorum’, ‘posvečen oljčni vrt’,
v katerem so pred več kot 2000
leti grški filozofi s svojimi govori
postavili temelje vsem znano-
stim. Ponovno so akademije
oživele v renesansi, ko so se hu-
manisti zbirali predvsem v Ri-
mu, Firencah, Benetkah in Bolo-
gni. V 17. in 18. stoletju so se
akademije razširile po vsej Evro-
pi. Takrat smo dobili prvo aka-
demijo na slovenski zemlji. Aca-
demia operosorum je bila usta-
novljena v Ljubljani l. 1693.
Imela je le 23 članov, ki so bili
pravniki, teologi in zdravniki in
so za simbol izbrali čebelo, a njihove
dejavnosti so zamrle že okrog l. 1752.
Dr. Bajd je zatrdil, da mora biti glavna
naloga akademij sistem znanstvenega
svetovanja, ki je namenjeno predvsem
politikom.
/ str. 14
Iva Koršič
V
  poštovani ljubitelji glasbe in umet-
nosti!
Po že ustaljeni navadi se tudi letos
glasbeni festival Kogojevi dnevi začenja z
likovno razstavo. Tokrat se bomo sezna-
nili z umetniško fotografijo izrednega go-
sta, ki je s svojim delom dodobra pretresel
svetovno fotografsko srenjo, posebno ti-
sto, v kateri delujejo nevideči fotografi. V
veliko čast nam je, da lahko v naši sredi
pozdravimo primorskega rojaka, razpete-
ga med Pariz in rodni Lokavec, Evgena
Bavčarja, trikratnega doktorja, zgodovi-
narja, filozofa in esteta, fotografa, poli-
glota, glasbenika, pisatelja, esejista, pre-
davatelja na pomembnih svetovnih inšti-
tutih, ambasadorja in posredovalca slo-
venske kulture v svetu, vsestranskega kul-
turnika z izostrenim čutom za spremljan-
je družbenega in političnega življenja,
dobitnika številnih visokih odlikovanj,
med drugim Reda za zasluge Republike
Slovenije, Državljana Evrope in Viteza
francoske legije časti, ki ga je svet prej
spoznal in ovrednotil kot domovina, kar
pa je, žal, pri nas že čisto običajen pojav.
Ko se letos spominjamo padca Gorice v
prvi svetovni vojni in vseh grozo vzbuja-
jočih spremljevalnih dogodkov, je Evgen
Bavčar začutil dolžnost, da tokratno raz-
stavo posveti vsem civil-
nim invalidom, ne-
dolžnim vojnim
žrtvam, tudi takim, ki
niso bili osebno vplete-
ni v spopad, a so bili po
spletu nesrečnihh oko-
liščin usodno zaznamo-
vani; temu primerno je
tudi uglašena tematika
razstavljenih del. Zakaj
naslov razstave Ranjeni
pogled? Mislim, da za
to ni potrebna razlaga,
saj posledico ostankov
vojnega orožja nosi Bavčar že od svojega
enajstega leta dalje, s tem pa tudi usodne
življenjske in delovne spremembe. Ko se
je ob ugašanju vida boril s svojo dru-
gačnostjo, ki jo je opredelil kot izgubo
svobode, in jo končno sprejel kot sopot-
nico v nekakšnem antagonističnem od-
nosu, se ni odrekel pravici delati vse kot
ostali. Iz tega je zrasla tudi strast do foto-
grafije. Ko se je iz rodnega Lokavca po
končanem študiju zgodovine in filozofije
na Filozofski fakulteti v Ljubljani vpisal
na pariško Sorbono in sledil svojim san-
jam, si verjetno ni predstavljal, da ga bo
tudi fotografija pripeljala na mednarodno
sceno, da bodo o njem kot enem
najbolj prepoznavnih fotografov pi-
sali najodličnejši svetovni likovni
kritiki in da se bo po njegovi zaslugi
na mednarodni sceni razvil inštitut
za proučevanje odnosa med foto-
grafijo in slepoto. Bavčarjeva foto-
grafija je izraz iskalca
luči v pravem in pre-
nešenem pomenu: je
vznemirljiva, skrivno-
stna, izzivalna, nostal-
gična, tenkočutna,
hrepenenjska,
zadržana, pa tudi pri-
krito strastna, včasih
izraža pritajeno boje-
vitost in nemoč. Roje-
va se in in se uteleša v
dvojni temi, v njego-
vem prisilno zatem-
njenem svetu in fi-
zični temi, saj avtor
fotografira večinoma ponoči z umetno
osvetlitvijo izrezov, nosilcev glavne misli.
Zaradi te posebnosti se tudi idejna podla-
ga spremeni; ni več posnetek vidnega,
ampak koncept, predstava nekoč videne-
ga, ki se v brezkončni temini in tišini po-
raja v umetnikovem miselnem svetu, se
kot odsev notranjega, po avtorjevih bese-
dah tretjega očesa, zapiše na fotografski
papir in v simbolni govorici prestopi prag
umetniškega izraza. Na Bavčarjevih delih
svetloba prebada temo, iz njenih nedrij
trga spomine, predelane in preoblikova-
ne v brezmejnih prostranstvih idej, z dru-
gačno vrednostno lestvico in globoko
sporočilnostjo. Širok tematski razpon
Bavčarjevega fotografskega opusa izhaja
tudi iz njegove izredne razgledanosti in
različnih študijskih poglobitev in zani-
manj: v spominske podobe v otroštvu vi-
denega sveta se vpletajo filozofska, zgo-
dovinska, estetska, psihološka, sociološka
dognanja od antike do današnjih dni. Fo-
tografske stvaritve preveva globoka etična
misel, ki s svojo doslednostjo in vztrajno-
stjo prehaja v iskanje in odkrivanje pre-
sežnega. Zaradi omejenih prostorskih
možnosti obsega razstava v tukajšnji Ga-
leriji Rika Debenjaka ožji izbor v naslovu
napovedane tematike in se v glavnem
omejuje na odkrivanje vojnih sledov in
posledic. Zaman bi iskali naslovov ob iz-
branih fotografijah, zadostuje namreč
glavna misel o človekovi nespameti v
oboroženih spopadih, ki za seboj pustijo
opustošenje in neme pomnike umrlih.
Umetnikova osebna prisotnost je na raz-
stavljenih delih vidna le na začetku in
koncu razstave, če izzvzamemo simbo-
lični celopostavni avtoportret. Poplesava-
joča in pomnožena silhueta avtorjeve ro-
ke nemirno drsi po ortopedskem pripo-
močku, nadomestni nogi, ki jo hoče “vi-
deti” z otipom in tako dojeti drugačnost
in nas povesti v tragiko vojnih nesmislov.
Na zadnjem razstavljenem delu pa se av-
tor z belo palico dotika teleskopa, ki pre-
sunljivo spominja na v nebo vperjeno to-
povsko cev. Gledalec si to lahko različno
razlaga, morda tudi kot izredno tanko
mejo med dobrim in zlom, med pogle-
dom v brezmejno vesolje v zasledovanju
Presežnosti in ubijalsko strastjo, med
življenjem in smrtjo, med zemeljskim in
večnim. Vznemirljivo in sočutno roman-
je skozi labirint kavern, s katerimi je pre-
pletena notranjost soškega in kraškega
hribovja, strašljive silhuete zarjavelih to-
pov, spominska obeležja padlim, beli
križi, kot bi zrasli iz črnih tal mogoče na-
ravnost iz src padlih, belo prozorne sence
na temni gmajni, to je le nekaj utrinkov
razstavljenih del. Bavčar nam s fotograf-
skimi izpovedmi razgalja svojo notranjo
strukturo, svoja miselna polja, svoja
občutja, svoje videnje sveta in dogodkov
in pričakuje, da gledalec s svojimi povrat-
nimi informacijami razgrne lastna
opažanja, ki morda niso v celoti usklajena
z avtorjevo prvotno idejo; njegovo tretje
oko namreč vidi nekaj, česar naše fizično
oko ne more zaznati. Na tak način se
vzpostavlja med avtorjem in gledalcem
stalna komunikacija, ki je nujen pogoj za
vsako umetniško delo.
Ljubitelje umetniške fotografije že zdaj
obveščamo, da bo čez nekaj tednov raz-
stava v razširjeni obliki na ogled v Kultur-
nem centru Lojzeta Bratuža v Gorici, no-
vembra pa tudi v Erfurtu v Nemčiji.
Evgenu Bavčarju smo neizmerno hva-
ležni, ker nas s svojo neusahljivo umet-
niško ustvarjalnostjo, plemenito osebno-
stjo, svetovljansko odprtostjo in z neiz-
merno ljubeznijo do sočloveka in domo-
vine, ki jo je, edino, videl s fizičnim po-
gledom, spodbuja k vztrajnemu zasledo-
vanju neminljivih moralnih in etičnih
vrednot, ki jih v današnjem duhovno
obubožanem času vedno bolj po-
grešamo. Hvala!
S
  z Buenos Airesa je prišla žalostna
vest, da je 2. septembra zvečer v
87. letu umrl Aleš Kralj, sin vid-
nega predvojnega primorskega poli-
tika Janka Kralja in njegove soproge
Anice Simčič. Kot prvi od štirih otrok
se je rodil 7. januarja 1930 v Gorici,
kjer sta Janko in Anica Kralj živela,
potem ko sta se dobrih šest mesecev
prej vrnila iz konfinacije na otoku Li-
pari. V času najhujšega fašističnega
režima je Aleš osnovno šolo obisko-
val v Gorici, septembra 1943 pa je
sledil očetu v Rim, medtem ko so
drugi člani družine ostali doma in se
nato do konca vojne umaknili v
Lombardijo. V Rimu je bil sprejet v
katoliški zavod v Mondragoneju v
bližini Castelgandolfa, kjer je obisko-
val gimnazijo. Kot 14-leten fant je bil
pri očetu, ko je le-ta konec decembra
1944 podlegel usodni bolezni. Po
vojni se je vrnil v Gorico, decembra
1947 pa se je še mladoleten po spletu
čudnih okoliščin znašel v jugoslovanskem
zaporu, tako da se je družini, ki je leta
1948 emigrirala v Argentino, pridružil šele
leta 1949, potem ko je bil izpuščen iz za-
pora. V Buenos Airesu se je najprej zaposlil
kot navaden delavec v raznih tovarnah,
nato pa je pri podjetju Grafa začel
preučevati tehniko organizacije dela, to je
nadaljeval v tovarni čokolade Suchard in
se končno kot izvedenec za delovni ma-
nagement zaposlil pri mednarodni naftni
družbi Shell, kjer je delal do upokojitve le-
ta 1990. V Buenos Airesu si je ustvaril tudi
družino in imel dva otroka, Veroniko in
Ivana, po smrti prve žene se je poročil
vnovič in imel hčerko Maro. V prvih letih
emigracije je aktivno sodeloval pri kultur-
nih dejavnostih
slovenske poli-
tične emigraci-
je, kasneje je to
aktivno delo-
vanje opustil. V
osemdesetih in
na začetku de-
vetdesetih let je
bil nekajkrat v
Evropi, kjer je
obiskal Gorico
in Trst. Ob nje-
govem zadnjem obisku na Primorskem je
Slovenija ravno doživljala demokratizacijo
in osamosvajanje. Pokojni Aleš Kralj je
kljub zemljepisni oddaljenosti vse življen-
je ostal tesno povezan s svojo domovino,
s Slovenijo, s Primorsko, zlasti pa se je -
kot ekonomist in politično izjemno raz-
gledan človek - zelo živo zanimal za uspe-
he in težave samostojne države Slovenije.
Bil je širok in svetovljanski človek, njegove
politične in geostrateške ocene so bile glo-
boke in prodorne, sploh ne konvencional-
ne. Od očeta je podedoval politični talent,
ki bi ga v drugačnih in bolj naklonjenih
okoliščinah brez dvoma lahko še kako
drugače izkoristil.
/žč
I
Aleš Kralj leta 1987 v Buenos Airesu
V 87. letu starosti je v Buenos Airesu
2. septembra 2016 umrl
ALEŠ KRALJ
(sin slovenskega politika Janka Kralja)
ŽALOSTNO VEST SPOROČAJO:
žena Liliana, otroci Veronika, Ivan in Mara, sestra Lučka,
nečaki Matjaž, Marko, Martin, Nevenka in Janika
ter bratranec Tomaž z družinami
Predstavitvene besede dr. Verene Koršič Zorn
Ranjeni pogled - razstava
fotografij dr. Evgena Bavčarja
Kanal ob Soči / Kogojevi dnevi
Slovesen uvod v mednarodni
festival sodobne glasbe
Žalostna vest iz Argentine
V Buenos Airesu je
umrl Aleš Kralj
Dr. Tadej Bajd
Dr. Verena Koršič Zorn
Tržaška8. septembra 201610
DSMO K. Ferluga / Tečaji slovenščine v Miljah
Društvo Slovencev miljske občine (DSMO) Kiljan Ferluga prireja
tudi letos začetniške in nadaljevalne tečaje slovenščine v
Miljah, na društvenem sedežu v ul. Roma 22. Pouk bo v začetku
tedna po 18. uri, od 26. septembra dalje.
Pred tem bodo za vse začetnike na sporedu tri brezplačne
uvodne ure v predvidene tečaje, in sicer dva zaporedna
ponedeljka, 12. in 19. septembra, ter v torek, 20. septembra,
ob 18. uri. Iste dni bo od 19. do 20. ure potekal tečaj pogovorne
slovenščine, ki je letošnja novost. “Klepet v in o slovenščini” je
namenjen učencem srednje in višje stopnje ter Slovencem. V
tem času se bo mogoče vpisati in dobiti informacije o tečajih,
lahko tudi po e-pošti dsmo_milje@alice. it, ali tel. 347.5853166
(Zvezda)
DSMO K. Ferluga iz Milj vabi k udeležbi še posebno starše
italijanske narodnosti tistih otrok, ki obiskujejo slovenski vrtec
in osnovno šolo, saj gre za res dragoceno in ugodno priložnost.
Profesorica Kristina Ličen, ki vodi vse tečaje, bo letos prvič
pripravila tudi tečaj na višji stopnji, na katerem bo govor o
stilističnih in jezikovnih posebnostih slovenščine. Potekal bo v
celoti v slovenščini in je namenjen tistim, ki bi se radi pogovarjali
v knjižnem jeziku, obnovili pozabljene vzorce in celo osvežili
znanje slovenske književnosti.
Vzdrževanje šol: z ministrstva dobrih
300.000 evrov za dela v Zgoniku
Osnovna šola 1. maj 1945 v Zgoniku bo prejela skoraj 305.000
evrov za financiranje nujnih vzdrževalnih del. Ministrstvo za
izobraževanje je namreč po pridobitvi dodatnih sredstev razširilo
lanski seznam prejemnikov podpore iz programa #scuolesicure
za financiranje varnostnih del v šolah.
Kot je sporočila deželna odbornica za infrastrukture in prostor
Mariagrazia Santoro, je ministrstvo z varčevalnimi ukrepi pri
razpisnih postopkih pridobilo še 47,5 milijonov evrov in jih
porazdelilo med osem dežel, vključno s Furlanijo Julijsko krajino.
Naši deželi so odmerili dobre štiri milijone dodatne podpore, ki
bo omogočila začetek vzdrževalnih del v sedemnajstih šolah v
vseh štirih pokrajinah. Zgoniška šola je na tem seznamu edina
s Tržaškega in obenem edina slovenska šola.
Ponekod bodo dela stekla že letos. Kot je razložila Santorova,
deželna uprava čaka na vesti iz Rima, koliko denarja bo na
razpolago že takoj. Znesek je namreč odvisen od dogovora
med ministrstvom za izobraževanje in Evropsko investicijsko
banko. / ARC/PV
Kratke Ob 20. obletnici smrti škofa Lovrenca Bellomija bogoslužje pri sv. Justu
Bil je človek mehkega in
širikodušnega srca
  b 20. obletnici smrti
nekdanjega tržaškega
škofa msgr. Lovrenca
Bellomija je bilo v torek, 30. av-
gusta, v stolnici sv. Justa bogo-
služje, ki ga je daroval Bellomi-
jev naslednik, častni tržaški škof
Evgen Ravignani. Somaševanje
je vodil tudi v imenu zdajšnjega
predstojnika tržaške Cerkve,
msgr. Crepaldija, kot je poudaril
v svoji homili-
ji. Msgr. Ravi-
gnani je v pri-
digi izpostavil
vrline velikega
škofa in tudi
hudo trpljen-
je, ki so mu ga
nekateri pov-
zročili. Na lik
velikega cer-
kvenega do-
stojanstvenika
je msgr. Ravi-
gnani poseb-
no navezan
tudi zato, ker
ga je ravno
msgr. Bellomi
leta 1983 posvetil v škofa. Ravi-
gnani je nato prevzel bogato du-
hovno in družbeno dediščino
svojega predhodnika in jo suve-
reno utrjeval v obdobju svojega
tržaškega episkopata.
Msgr. Lovrenc Bellomi se je ro-
O
dil leta 1929 v kra-
ju Santa Lucia Ex-
tra v okolici Vero-
ne. Po osnovni šoli
je stopil v seme-
nišče in bil leta
1951 posvečen v
duhovnika. Dve leti kasneje je
bil imenovan za posebnega taj-
nika pomožnega škofa v Veroni
Andree Pangrazia. Leta 1962 je
postal ravnatelj zavoda Don
Mazza, od l. 1964 do l. 1966 pa
je bil župnik pri Sv. Trojici v
osrčju Verone. Leta 1971 se je
preselil v Milan, kjer je postal
glavni pomočnik katoliške uni-
verze Sacro cuore. To mesto je
ohranil vse do leta 1977, ko je
bil imenovan za tržaškega škofa.
Škofovsko palico mu je vročil
veronski škof Giuseppe Carraro
ob somaševanju nadškofov Pie-
tra Cocolina in Antonia Santina.
Dušni pastir tržaške Cerkve je
postal 8. decembra istega leta.
Njegovo dušnopastirsko delo v
zalivskem mestu je temeljilo na
dobrosrčnosti in poštenosti v
odnosih do vseh tržaških duš,
tudi slovenske. “Imeli smo ga
radi, kot nas je on sam rad
imel”, nam je povedal predsed-
nik DSI Sergij Pahor. Konkreten
dokaz tega odprtega odnosa do
slovenskega verskega življa je bil
med drugim tudi njegov nastop
na Dragi leta 1980, ko
je predaval na temo
Vera in kultura za svo-
bodnega človeka. Slo-
vensko besedo je
spoštoval do take me-
re, da se je je tudi sam
priučil na tečajih v
naši matični domovi-
ni. Prisrčen odnos do
slovenskega vernika je
izkazoval tudi med
uradnimi in nefor-
malnimi obiski v
tržaških ‘slovenskih’
župnijah. Pahor se
Bellomija spominja
kot pogumno osebo,
kot človeka mehkega
in velikodušnega srca,
ki je slovenščini tudi
v stolnici sv. Justa da-
jal enakovredno do-
stojanstvo, zaradi
česar so se množili protesti ire-
dentističnih in tradicionali-
stičnih italijanskih krogov. To-
vrstne težave je škof Bellomi
doživljal tudi med pripravami
na obisk papeža Janeza Pavla II.
v Trstu meseca maja 1992. Ta-
krat je glede želje v zvezi s pri-
sotnostjo slovenske besede med
osrednjim bogoslužjem na Veli-
kem trgu doživljal hude pritiske
in zato ni mogel v polnosti
izvrševati svoje moči in oblasti.
IG
Dolina / Kulturna dediščina
Gabrovec in Torrenti 
v Pangerčevi palači
  eželni svetnik Sloven-
ske skupnosti Igor Ga-
brovec in deželni od-
bornik za kulturo Gianni Tor-
renti sta med poletnim premo-
rom obiskala palačo Pangerc –
Pongratz v Dolini. Predstavnika
deželne uprave so med drugimi
spremljali dolinski župan Sandy
Klun in podžupan Goran Čuk,
občinska odbornica Milena Ru-
stia, svetnik Davide Stolli in go-
stitelj Marko Manin, neposredni
potomec Josipa Pangerca, enega
izmed najpomembnejših pred-
stavnikov znamenite rodbine.
Marko Manin, kateremu gre za-
sluga za sedanje urejanje rod-
D binskega gradiva, je gostomaizčrpno orisal zgodovino, deloin zasluge družine, nato pa je
beseda tekla o načrtih za uredi-
tev in ovrednotenje te imovine.
Manin je deželnima predstavni-
koma izpostavil možnost po-
novnega odkupa drugega dela
poslopja, ki so ga bili Pangerci
prisiljeni prodati leta 1930. S
tem bi lahko palača zadobila
ponovno svojo izvorno raz-
sežnost, ki bi dopuščala primer-
no muzejsko ureditev vsega gra-
diva; le-ta po zanimivosti daleč
presega občinske meje. V ta na-
men deluje leta 2012 ustano-
vljeni Srednjeevropski inštitut
za zgodovino in kulturo, ki ima
med drugim zaslugo, da je arhiv
Pangerčeve rodbine dobil status
priznane zgodovinske kulturne
dediščine italijanske države.
Odbornik Torrenti je posebej
pohvalil prizadevanje za ohra-
nitev dragocene kulturnozgo-
dovinske dediščine, sam deželni
svetnik Gabrovec pa želi, da bi
ovrednotenje stavbe in zbirke
našlo prostor v okviru širšega
načrta, ki naj zaobjame turi-
stične in kulturno-etnograf-
sko zanimive točke Trsta in
podeželja, od Škedenjskega in
Ricmanjskega muzeja pa vse
do Kraške hiše, Ribiškega mu-
zeja v Križu in čez.
Palača, ki stoji na osrednjem
trgu občine Dolina, je bila
več stoletij v lasti tržaških
škofov, v 18. stoletju pa jo je
odkupila družina Pangerc.
Stavba ohranja še danes glav-
nino prvotne podobe in no-
tranje razporeditve prostorov.
Presenetljivo bogata je tudi
zbirka notranje opreme,
predvsem pa raznovrstnega
dokumentarnega gradiva, ki
se je ohranilo skozi stoletja
kljub vojnim vihram, fašistične-
mu nasilju in zobu časa. V arhi-
vu lahko najdemo načrte javnih
in zasebnih stavb in cest, nad
petsto javnih in zasebnih pi-
sem, zbirke starinskih sloven-
skih, nemških, hrvaških,
madžarskih in italijanskih časo-
pisov, knjige, pesniške zbirke,
notne rokopise, ustanovne akte
in druge dokumente Hranilnice
in posojilnice v Dolini, Občine
Dolina, okrajnega šolskega sve-
ta, dunajskega državnega zbora,
istrskega deželnega zbora, do-
linske srenje in številnih drugih
krajevnih kmetijskih, obrtnih
in gospodarskih zadrug. Ta raz-
nolikost področij zrcali izredno
plodovitost Pangerčeve rodbine
na vseh področjih, saj je bil npr.
sam Josip Pangerc politik, gla-
sbenik, zborovodja, kulturni de-
lavec, veletrgovec in oficir.
  e od 15. stoletja je avgust
mesec župnijskega zavet-
nika sv. Jerneja apostola in
mučenca. Letos je bil njegov bo-
goslužni praznik v sredo, 24. av-
gusta. Ob 19. uri je bila sv. maša
za obe skupnosti. Ob so-
maševanju duhovnikov z Opčin,
iz Trebč in Repna je verski dvo-
jezični obred daroval upokojeni
škof msgr. Evgen Ravignani. Pel
je domači cerkveni zbor Sv. Jer-
nej in zbor italijanske skupnosti
ob spremljavi kitar. G. škof je
imel pomenljivo homelijo v slo-
venščini s kratkim povzetkom v
italijanščini.
Maši je sledilo družabno srečan-
je pod lipami za cerkvijo v ritmu
Ž jazza in pesmi. Nastopila sta kla-viaturist Samuele Orlando inpevka Maddalena Murano, duo
“Mina in Jazz”, ki izvaja pre-
težno pesmi italijanske pevke
Mine. Izvajalca sta požela burne
aplavze. Večer se je končal ob do-
bro obloženi mizi.
Četrtek je bil namenjen že tradi-
cionalnemu Jernejevemu ro-
manju. Tokrat nas je pot peljala
na Koroško h Gospe Sveti, h
Knežjemu kamnu, v Tinje in na
Brezje. Vodič, ki se nam je pri-
družil v Celovcu, nam je izčrpno
govoril o zgodovini teh krajev, o
zibelki slovenstva, o ustoličevan-
ju karantanskih vojvod, o Gospe
Sveti, najstarejši božji poti med
Slovenci. Od
tod smo šli v
Tinje, kjer je
znamenita
Rupnikova ka-
pela s čudoviti-
mi mozaiki in
z Goršetovim
Križevim potom. V njej je naš
spremljevalec g. Jože Bajzek
maševal. Nato smo se peljali pre-
ko Karavank na Brezje, kjer smo
v baziliki Marije Pomagaj
končali romanje.
V petek popoldne je bil na spo-
redu pohod po Jernejevih poteh
openske župnije. Peš smo se
sprehodili po cestah, ki jih na-
vadno prehitro prevozimo z av-
tomobilom. Kasno popoldne in
vse do večera pa je za cerkvijo
otroke zabaval čarovnik France-
sco in jim delil lasasti sladkor. Po
večerni maši so se verniki napo-
tili h križu na Proseški ulici, ki je
bil pred kratkim namerno
poškodovan.
Sobotni večer je bil namenjen sv.
maši za vse tri župnijske skupno-
sti od Banov, Ferlugov in z
Opčin. Tudi ta večer se je
končal z glasbo, in sicer s kon-
certom trebenske godbe na
pihala Viktor Parma in tudi
tokrat je bilo poskrbljeno za
otroke, saj je bil za cerkvijo
postavljen napihnjen gumi-
jast tobogan, ki so ga otroci
osvojili in se na njem zabava-
li. Tudi zakuska ni manjkala.
Cerkveni, bogoslužni del Jer-
nejevega tedna je popestril
posvetni del, ki se je uresničil
po zaslugi Združenja SKUPAJ
NA OPČINAH s predsednico
Nado Bellina na čelu. S svojo
prisotnostjo in gmotno pod-
poro Združenja je podčrtala
povezavo med svetnim in po-
svetnim v vaški skupnosti.
Praznovanje Jernejevega tedna
se je končalo nadvse slavnostno
v nedeljo, 28. avgusta. Že ob 8.30
je pred cerkvijo zaigrala godba
na pihala s Proseka. Pocesija se
je vila okoli cerkve ob spremljavi
godbe in cerkvenega pevskega
zbora. Sledila je slovesna sv.
maša, ki je tako slavnostno skle-
nila praznovanje sv. Jerneja. G.
župnik Franc Pohajač in g. vikar
Jože Bajzek sta se zahvalila vsem,
ki so kakorkoli pomagali pri zah-
tevni izvedbi praznovanja žup-
nijskega zavetnika sv. Jerneja.
Pri vsaki maši so verniki molili
sv. Jerneju: naj prejmemo razsve-
tljenje in pomoč za sedanje
življenje in srečno večnost.
K. M.
Jernejev teden na Opčinah
Bogato dogajanje, ki združuje
opensko versko skupnost
Msgr. Lovrenc Bellomi
Foto d,amj@n
Darovi
Za rojanski cerkveni pevski
zbor darujeta Ana in Ivan
Buzečan 20 evrov in za rojansko
glasilo Med nami Irma in Savino
Piščanc 20 evrov.
Tržaška 8. septembra 2016 11
  51. študijski dnevni Draga 2016
O migrantih, družini...
S 3. STRANI 
  o jutranji maši pod velikim
belim šotorom v parku
Finžgarjevega doma na
Opčinah (o tej poročamo na str. 5)
je v nedeljo, 4. septembra, stopil za
predavateljsko mizo nadškof Ivan
Jurkovič, stalni opazovalec Svetega
sedeža pri Uradu Združenih naro-
dov in ostalih mednarodnih orga-
nizacijah v Ženevi ter stalni opazo-
valec pri Svetovni trgovinski orga-
nizaciji. Dopoldanskega predavan-
ja eminentnega diplomata se je
udeležilo tudi več uglednih gostov:
med njimi so bili veleposlanik Sta-
nislav Raščan,
predsednica
NSi Ljudmila
Novak, nek-
danja ministra
Janez Dular in
Peter Vencelj,
državni sekre-
tar Silvester
Gaberšček, ve-
leposlanik Karl
Bonutti, ki je
bil tokrat prvič
na Dragi, in
drugi.
Dr. Damjan
Hlede, ki je
moderiral ju-
tranje srečanje,
je o nadškofu
Jurkoviču po-
vedal, da je štu-
diral na pa-
peški diplo-
matski akade-
miji v Rimu,
doktoriral iz
cerkvenega prava in diplomiral iz
diplomacije. Diplomatsko službo
je opravljal v Južni Koreji, Kolum-
biji, Rusiji, nadalje je deloval na
državnem tajništvu v Vatikanu. Ja-
nez Pavel II. ga je julija 2001 ime-
noval za nadškofa in apostolskega
nuncija v Belorusiji, od aprila 2004
je bil še apostolski nuncij v Ukraji-
ni. Benedikt XVI. ga je februarja
2011 imenoval za nuncija v Rusiji,
julija istega leta pa še za nuncija v
Uzbekistanu. Frančišek ga je ne-
davno poslal v Ženevo. Dr. Jurko-
vič je tudi poučeval cerkveno pra-
vo in objavil več strokovnih del.
Gre torej za “večplastno osebnost,
bogato tako v znanju kot v iz-
kušnjah”, je povedal Hlede pred
predavanjem, posvečenim pravo-
slavnemu Vzhodu danes.
Msgr. Jurkovič je poudaril, da je
večino svojega profesionalnega
življenja preživel v Vzhodni Evro-
pi. “Težko pričakujem, da se mi bo
v življenju zgodilo kaj bolj po-
membnega kot to, kar sem že
preživel. Za to izkušnjo sem re-
snično Bogu hvaležen”. V Rusi-
jo je prišel marca 1992 iz Ko-
lumbije, naslednjih 24 let je bilo
povezanih z evropskim Vzho-
dom. Izkušnje in vtise iz tega
obdobja, ki se je končalo pred
nekaj meseci z imenovanjem v
Ženevo, je nadškof strnil v pre-
davanje za udeležence Drage.
Začel je s krajšo kronologijo ru-
skega institucionalnega in poli-
tičnega življenja in ruske pravo-
slavne Cerkve. V obdobju t. i.
“postsovjetskega ponižanja” je
bil v Moskvi priča popolnemu
kolapsu sovjetskega sistema,
ekonomije in valute. Psihološko
je bilo za ljudi verjetno najtežje
sprejeti razpad Sovjetske zveze,
ki je bila na neki način dedič
imperialne države. Znan je Pu-
tinov stavek: “Komur ni žal Sov-
jetske zveze, nima srca. Kdor pa
si želi novo Sovjetsko zvezo, ni-
ma glave”. Drugo obdobje je bi-
P lo obdobje vzpona: kljub pretre-som in prilagojevanju novim raz-meram se je kmalu pokazal re-
snični potencial nove tvorbe, Ru-
ske federacije. Rusija se je relativno
hitro dvignila s kolen in postala
članica kluba najpomembnejših
držav, tudi z ekonomskega vidika.
Ogromno je investirala v Evropo
in druge svetovne ekonomije: “To
je eden največjih faktorjev stabil-
nosti Evrope… Rusija ima v Evropi
ogromno interesov in, kot veste,
skupni interesi so v marsičem me-
rilo stabilnosti”. V dobrem dese-
tletju se je Rusija preobrazila v to,
kar je danes in kar je vedno bila:
zelo pomembna regionalna sila in,
“kot bi sami hoteli”, ena najpo-
membnejših držav v mednarodni
areni. Tretje obdobje je “'nova Ru-
sija', ker še ne vemo, kaj to za nas
pomeni”. Po skoraj eksplozivni ra-
sti in spremembah so se pokazali
prvi znaki gospodarske in fi-
nančne krize, ki še vedno traja. Sle-
dili so politični dogodki v Ukrajini,
nato Krim, mednarodne sankcije,
oboroženi spopad v Ukrajini itd.
Nekateri menijo, da se je Rusija
preobrazila v nov model sicer mo-
dernizirane, pa vendar ne liberalne
države. V percepciji ljudi je Evropa
sovražnik nove Rusije: spet so se
pokvarili odnosi z Nemčijo, ki so
bili vedno pokazatelj neke stabil-
nosti. Odnosi z Rusijo so pomem-
bni za vsako evropsko državo.
Kaj pa se je zgodilo z rusko pravo-
slavno Cerkvijo? Patriarh Kiril je
označil četrtino stoletja po razpadu
komunizma za obdobje, ki mu ni
najti primerjave v zgodovini člo-
veštva. “Nobena krščanska Cerkev
ali druga religiozna skupnost se ni
uspela preobraziti s tako hitrostjo
in tako radikalno kot ruska pravo-
slavna Cerkev v tem času”. Po 200
letih se je spet vrnil v Moskvo apo-
stolski nuncij! Prišlo je do veliko
sprememb, v novih okoliščinah je
vladala tudi zmeda... In tako se je
zgodilo, da se je visok državni fun-
kcionar označil za 'pravoslavnega
ateista'. Drug je dejal: “Jaz v Boga
ne verujem, vendar verujem v Cer-
kev”! Tretji je dejal: “Jaz nisem ve-
ren, nikdar pa nisem bil ateist”!
Novo obdobje je odprlo za rusko
Cerkev možnosti zelo hitrega in
korenitega razvoja, vladalo je
vzdušje optimizma, navdušenja.
Vpliv vere in Cerkve v
družbi se je popolnoma
spremenil. S patriarhom Ki-
rilom, ki je bil ustoličen leta
2009, je “ruska pravoslavna
Cerkev verjetno dobila vo-
ditelja, ki ga ni nikdar imela
v zgodovini”. Prestrukturi-
ral je rusko pravoslavno
Cerkev: pred drugo svetov-
no vojno so bili štirje škofje,
ob koncu SZ je bilo 92 ško-
fij, danes jih je 293, škofov
pa kar 384. Cerkev je spet
postala, kar je bila v zgodo-
vini. Popolnoma se je spre-
menila vloga Cerkve v
družbi, patriarh je postal
ključni simbol ruske iden-
titete. Močna je ideja “ruski
mir”, ki jo zastopa tudi pa-
triarh: gre za idejo, da je kul-
turno in religiozno po-
dročje ruske pravoslavne
Cerkve večje od samega
ozemlja Ruske federacije in
da se širi tudi na druge
države, predvsem na Belorusijo in
Ukrajino. Odnosi med pravoslav-
no in katoliško Cerkvijo so se spre-
menili s papežem Frančiškom, in
to tudi zaradi dramatičnega stanja
kristjanov na Bližnjem vzhodu in
spora v Ukrajini.
Rusko pravoslavje je izšlo iz inte-
lektualne, kulturne in družbene
izolacije. Utrdilo se je tudi na Za-
hodu: trenutno je v Nemčiji 17
pravoslavnih škofij. Novi koncept
pravoslavja imajo nekateri za nov
ruski nacionalizem, toda “zgodo-
vina se ne ponavlja, verjetno se
vrača k nekaterim vprašanjem, se
pa ne ponavlja”. Rusko pravoslavje
je prineslo konceptu globalnega
pravoslavja dostojanstvo velike
države; Rusi prinašajo svetu bolj
odprto pravoslavje, bolj sposobno
modernizacije in dialoga, pa tudi
genialno kulturno kreativnost.
“Rusija je misijonska država, sve-
tovni geografiji je dala krščanski
obraz”. Katoliška Cerkev lahko na-
redi za Rusijo
“relativno ma-
lo, posebno v
Rusiji. Naredi pa
lahko ogromno katoliško-pravo-
slavni dialog”. Srečanje v Havani
med papežem in patriarhom je bi-
lo “epohalno, je mejnik, treba pa
bo narediti, da bo tako enkratno
srečanje postalo rutina, da bo re-
snično lahko vir novih
navdihov za nove vizije
Evrope”.
Nedeljsko popoldansko
predavanje, s katerim štu-
dijski dnevi običajno do-
sežejo svoj višek, je občin-
stvu na Opčinah tokrat
podaril dr. Janko Prunk,
naslov pa mu je bil Evro-
pa, kam? Kratek profil
zgodovinarja, politika in
profesorja, avtorja temel-
jnega dela Zgodovina
Evrope v dobi racionali-
stične civilizacije 1775-
2015, je izrisal prof. To-
maž Simčič. Gost je zelo
zahtevno temo, zgodo-
vinsko-filozofsko sintezo
evropske zgodbe, začel z
ugotovitvijo, da se zadnji
dve desetletji pojavljajo
številni glasovi, ki govori-
jo, da ves zahodni svet
drvi proti zatonu in pro-
padu. “Taki pesimistični
pogledi so se v Evropi pojavljali ve-
likokrat”, že ob koncu starega veka.
Znamenita je knjiga Oswalda
Spenglerja Zaton Zahoda, ki je izšla
leta 1918, pa tudi Kosovelova Ek-
staza smrti iz približno istega ob-
dobja. Prunk je nato omenil
ključne pojme različnih književni-
kov in mislecev, ki so poglobili te-
mo o propadu naše civilizacije; po-
sebno pomembna sta Franz Bor-
kenau in Niall Ferguson. Sam
Prunk misli, da kljub očitni krizi
ni treba biti pesimisti in prisegati
na propad naše omike. “Ne more-
mo govoriti o determinizmu,...
zgodovinski determinizem je na-
vadna ideološka izmišljotina”.
Zgodovinski tok “velikokrat skoči
iz nekega pričakovanega teka, ube-
re čisto nepričakovano pot”. Ta
včasih traja krajši čas in se nato
vrne v pričakovani tok, včasih pa
takšen preobrat označuje začetek
popolnoma novega zgodovinske-
ga razvoja. “Ne moremo si poma-
gati z nobeno deterministično lo-
giko”. Zgodovinska analiza je “dia-
log med preteklostjo in sedanjo-
stjo”.
Grški in rimski imperij sta se
zrušila zaradi pritiska barbarov, no-
tranje gospodarske, politične, so-
cialne krize, ki jo je spremljalo tudi
pomanjkanje zavesti o transcen-
dentalni naravi človeka, ki je sla-
bilo človekovo življenjsko silo in
optimizem. Krščanstvo, utemelje-
no na veri v odrešenje in po-
smrtno življenje, je prineslo novo
antropologijo. Os evropske civili-
zacije so nato premaknili Germani
in Slovani. Od 14. stol. dalje se je
začel rojevati humanizem, prišlo
je do renesanse. V 17. stol. sta se ro-
dila racionalizem in empirizem, ki
sta svoja spoznanja utemeljevala v
razumu in preizkusih. Zraslo je raz-
svetljenstvo, ki je postopoma preo-
blikovalo vse mišljenje in vse sfere
življenja. “Razsvetljenski svetovni
nazor se je pokazal za nezadostne-
ga ustreči človekovim psihično-du-
hovnim potrebam v racionali-
stični civilizaciji”, je prepričan
Prunk. Je pa razsvetljenstvo ustva-
rilo temelje za razvoj znanosti in
družbe na različnih področjih. 20.
stoletje je vzbudilo največje upe,
kar jih je kdaj spočelo človeštvo, ter
uničilo vse iluzije in ideale, je dejal
violinist Yehudi Menuhin. Iz opu-
stošenja duš, ki ga je povzročila
prva svetovna vojna, sta se rodila
dva totalitarizma, fašizem in
boljševizem. Po drugi vojni je Evro-
pa znova vstala kot feniks iz pepela.
Po hladni vojni se je tudi Vzhodna
Evropa priklonila demokratične-
mu liberalnemu sistemu in kazalo
je na optimistične perspektive raz-
voja. Po zlomu komunističnega si-
stema je nastala cela vrsta samo-
stojnih nacionalnih držav od Bal-
tika do Jadrana, tudi Slovenija. Naj-
močnejša gospodarska sila je po-
stala združena Nemčija, svetilnik
socialno-tržnega gospodarstva in
demokracije. Skupaj s Francijo je
postala motor političnega povezo-
vanja v EU. Znanost je prišla do
epohalnih novih odkritij, ki vpli-
vajo na spremenjeni način življen-
ja in mišljenja evropskega človeka.
Znamenja postmodernega časa so
po besedah filozofa in umetnika
Jožeta Muhoviča konec velikih
zgodb, bio-tehniški bum, bume-
rang informacijskega buma, derea-
lizacija realnosti, denaturalizacija
človeškega, prehod od suverenega
k pogojnemu subjektu, od homo-
genega k heterogenemu jazu. Ob-
staja nevarnost mutacije človeške-
ga, kar bi lahko prignalo človeka
do meje humanega, trdi Francis
Fukuyama. S finančno krizo zad-
njih let se je pokazala “senčna plat
EU, pomanjkanje medsebojne so-
lidarnosti”. V tretjem svetu se stal-
no veča prebivalstvo in vojne ga si-
lijo v Evropo; problem migracij se
bo še nadaljeval.
Kot zgodovinar
je Prunk na kon-
cu nakazal svoje
odgovore na
omenjene pro-
bleme v sedmih
točkah: 1. Evro-
pa naj nadaljuje
svoje integracije
na gospodar-
skem, social-
nem, varno-
stnem in zunan-
jepolitičnem po-
dročju; pri tem
naj upošteva
mnoštvo narod-
nih individual-
nosti, ki mora
zagotavljati
ohranjanje nji-
hove kulturne
in nacionalne
samobitnosti in
enakopravnosti,
ki se mora kazati
v solidarnosti med članicami EU.
Tako bo EU lahko postala močan
politični dejavnik in enakopravni
partner ZDA. 2. Evropa naj se poda
v reforme socialnega gospodarstva
in v njem poudari socialno plat
zaščite delovnih ljudi. Takšna
orientacija je v samem bistvu
krščansko-socialnega nauka, pa tu-
di v doktrini moderne socialne de-
mokracije. 3. Bolj odločno naj si
Evropa prizadeva za mir v svetu
prek OZN in tudi Nata. 4. Resneje
in odločneje naj ukrepa za sona-
ravni razvoj in zaščito okolja, ki je
hudo onesnaženo in že grozi z
ekološko katastrofo. 5. Usmeri naj
se bolj v skrb za kvaliteto življenja
najširših slojev prebivalstva, ki se
ne meri samo v kupni moči, am-
pak v kvaliteti socialnih storitev,
dostopnosti zdravstvenega in so-
cialnega varstva, dobrega javnega
šolstva, dostopnega vsem sposob-
nim, zdravega okolja in prehrane,
dostopnosti do kulturnih dobrin
in do občutka družbene
vključenosti. 6. Razmisli naj o
skupni strategiji, kako sprejeti in
rešiti vprašanje imigrantov iz tret-
jega sveta z njihovo drugačno so-
cialno in kulturno identiteto, kar
bo v prihodnje postalo velik pro-
blem. 7. Evropa naj si prizadeva za
uveljavitev moralnih, etičnih načel
v javnem delovanju.
Prof. Prunk je sklenil svoj poseg z
mislijo nekdanjega nemškega kan-
clerja Helmuta Schmidta, ki je za-
pisal, da mora življenje sloneti na
dveh temeljih: teološkem (vera,
upanje, ljubezen) in na razsvetljen-
skem (pamet, pravičnost, pogum
in mera).
Danijel Devetak
Msgr. Ivan Jurkovič
Janko Prunk
Predsednik DSI Sergij Pahor
Aktualno8. septembra 201612
Razveseljiva novica z Vipavskega
Ajdovski šolarji bodo novo
šolsko leto začeli v novi šoli
  Ajdovščini so pred
kratkim odprli novo
stavbo Osnovne šole
Danila Lokarja. Nanjo so
učenci in tamkaj zaposleni
čakali dolgih sedem let, saj
sta v času njene gradnje
propadla dva gradbinca, tik
pred koncem gradnje pa so
ugotovili, da jo je treba
povečati, sicer bi bila že ob
odprtju premajhna.
Doslej so bili učenci
Osnovne šole Danila Lokarja
Ajdovščina razdeljeni v tri
stavbe, največja in najnovejša
med njimi pa
je bila za
uporabnike
celo nevarna.
Zato so se že
pred letom
2009 odločili,
da bodo
zgradili novo
šolsko stavbo
in v njej
združili vse
šolske oddelke.
Nevarno
šolsko stavbo
bodo
prihodnje leto
porušili, v
preostalih
dveh pa bodo
namestili
druge vsebine
in uporabnike.
Julija 2009 je
bil objavljen javni natečaj za
izbiro najprimernejše
arhitekturno urbanistične
rešitve za novo šolsko stavbo.
Gradnja se je začela ob koncu
leta 2010, za dobrih pet
milijonov evrov jo je bila
pripravljena zgraditi družba
Primorje. Po stečaju Primorja
leta 2012 je Občina
Ajdovščina pripravila nov
razpis in izbrala podjetje
Begrad.
Tretji gradbinec, družba
Kolektor Koling je dela začela
V v začetku lanskega leta.Pokazalo pa se je, da bo v enoizmed dveh ajdovskih
osnovnih šol hodilo več
otrok od načrtovanega, zato
so se sredi lanskega leta
odločili za dograditev štirih
učilnic. Na razpisu za izbiro
izvajalca za izvedbo prizidka
je dela pridobilo idrijsko
podjetje Zidgrad in jih
končalo do poletja.
Šola obsega 5000 kvadratnih
metrov površin in ima 27
velikih učilnic, šest manjših,
13 kabinetov, večnamenski
prostor, knjižnico in
multimedijo, kuhinjo ter tudi
zobozdravstveno ambulanto.
Z nadhodom je povezana s
športnim centrom, kjer
poteka pouk telesne vzgoje. V
novo šolsko leto bo stopilo
562 učencev v 26 oddelkih in
dveh oddelkih s prilagojenim
programom.
Občina Ajdovščina je za
investicijo namenila 3,3
milijona evrov, ministrstvo
za izobraževanje, znanost in
šport 2,84 milijona evrov.
Ministrstvo je doslej nakazalo
1,22 milijona evrov,
prihodnje leto jih bo
nakazalo še 800.000 evrov,
leto kasneje pa še 820.000
evrov.
Tudi druga ajdovska šola,
Osnovna šola Šturje, bo letos
dobila prizidek s šestimi
novimi učilnicami. Gradbena
dela počasi končujejo, vendar
še kakšen mesec novi
prostori ne bodo v uporabi.
Na ajdovski občini so se
odločili, da ne bodo hiteli in
bodo raje pustili, da se tlaki
čim bolj naravno posušijo.
Najkasneje do konca
septembra bodo zato v
šturski osnovni šoli nekoliko
improvizirali pri organizaciji
pouka.
Poleg tega so v telovadnici
šturske šole odstranili parket,
ker so sumili, da se pod njim
nabira talna voda. Najprej so
sanirali polovico dvorane,
maja pa še drugo polovico,
učenci pa bodo septembra
telovadili na zunanjih
igriščih.
  a prvi pogled bi človek ob zapisu, da
je bil 1596 krščen Gregorio Justino
del Vipaco dejal, da gre za plemiča.
Da je bil takrat v Kopru krščen sin plemiča iz
Vipave. A v resnici ne gre za nobeno aristo-
kracijo, ampak za preprostega človeka, ki ver-
jetno niti svojega priimka ni imel. In zato so
mu v Kopru kot priimek zapisali kraj rojstva.
Tako je celo v 16. in 17. stoletju, kar je razme-
roma pozno, v kozjem mestu na otoku nasta-
lo nekaj novih priimkov.
Na enak način je nastal tudi priimek Ipavec,
ki ga najdemo na Vipavskem in v njegovi
okolici. Prišlek iz Vipavske je dobil tak prii-
mek. Priimek najdemo tudi na Gori in Colu,
saj gre za ljudi, ki so se tjakaj priselili iz doli-
ne. Roko na srce, lahko so prav srečni, da so
jim domačini nadeli priimek Ipavec, saj sicer
ljudi iz doline radi kličejo kar “tropinarji”.
Priimek Ipavec pa je vendarle malce ugled-
nejši od Tropinarja, mar ne?
Zakaj potemta-
kem ni nastal
priimek Vipavec
oziroma Vipavc,
se bomo vprašali?
Zaradi narečja, saj
si Vipavci po do-
mače rečejo, da so Jepavci. Torej Ipavec.
Obstajata pa tudi priimek Vipavec in Vi-
pavc. V Sloveniji danes v vzhodnem
delu najdemo 29 prvih in 19 sled-
njih. Kar je seveda precej manj od
Ipavcev, ki jih je po vsej državi kar
464. In po svetu? Vseh skupaj je 830.
Ipavcev je v Franciji 73, v ZDA 66 in
v Italiji 56. Devet Vipavcev, ki so Vi-
pavci tudi po priimku, živi v Kanadi.
Ali je iz koprskega zapisa Del Vipaco na-
stal Ipavec ali Vipavec, ni jasno. Vseka-
kor pa je priimek dokaz, da so se Vipavci
v Istri naseljevali že davno. Resda precej
manj kot v drugi polovici prejšnjega sto-
letja. Danes je namreč Vipavcev v Istri
ogromno. Naj omenimo samo koprske-
ga škofa, vikarja, stolnega župnika in
stolnega kaplana. Nihče od njih nima
priimka Ipavec, jih pa v Slovenski Istri
najdemo 25.
Zanimivo, da najdemo v drugi najsta-
rejši matični knjigi istega leta tudi enega Vi-
pavca, in sicer Mateja Gregorja, Štefanovega
sina. Tu je priimek zapisan kot Vipace. Kot za-
nimivost naj omenimo, da je ta knjiga nekaj
posebnega, saj v njej niso zapisani krsti kro-
nološko, kot je običajno. V prvem delu knjige
so krsti fantkov, v drugem pa deklic. Krono-
loško pa so zapisani šele v okviru vsake začet-
nice posameznikovega imena. Preprosta lo-
gika, ki pa jo mora raziskovalec najprej ugo-
toviti, sicer je v gori slabo čitljivih zapisov
povsem nebogljen.
(Rubrika istrski priimki je nastala ob podpori
Luke Koper in projekta Živeti s pristaniščem.)
N
ISTRSKI PRIIMKI (7)
Tino
 M
a
m
ić
Zapis krsta v koprski stolnici iz 21. oktobra 1596: “Gregorio
Justino fil. di Matteo del Vipaco“. Najstarejšo krstno krstno
matico iz stolne župnije danes hrani koprski Škofijski arhiv.
Del Vipaco
Zapis krsta s priimkom “Vipace“ iz druge koprske najstarejše matične knjige.
  ruštvo Združeni ob Lipi sprave
glede prekopa žrtev morišča
Huda Jama zastopa stališče, da
je treba žrtve pokopati skladno z osnov-
no pravico vsake žrtve nasilja. Skladno s
tem se žrtve pokopavajo na ustrezen in
dostojen civilizacijski način ter s pravico
vsakega človeka, da ima dostojen grob,
njegovi pa imajo možnost za ustrezno
identifikacijo svojca. Potrebno je v pri-
merih več žrtev iskati rešitev, ki zagota-
vlja dostopnost do groba (ov) večine ta-
ko svojcem kot ostalemu narodu. To
predpostavlja, da se pri prekopih spoštu-
je in upošteva narodna (in morebitne
druge) identiteta žrtev. Za prekop in po-
kop žrtev drugih narodov je nujno treba
pridobiti soglasja držav, katerih narodi
se nahajajo v moriščih. Treba je torej
uradno obvestiti te države o vseh pred-
videnih postopkih. Dalje naj se skladno
s pričevanji ter arhivskimi viri (tudi dru-
god) čim bolj pristno pojasni okoliščine
morjenja ter zagotovi identifikacijo žrtev
po slovenskih moriščih. Vladna Komisi-
ja za vojna in povojna grobišča (morišča)
naj z vso odgovornostjo in mednarodno
identifikacijsko transparetnostjo odpra-
vlja prikrite ali zamolčane nejasnosti.
Pred nameravanim načrtovanim (in
drugimi) pokopom žrtev pa je treba za-
sledovati celovit interes vseh slovenskih
in žrtev drugih držav, tudi s soglasjem
pristojnih organov drugih držav. Tako je
nujno preiskati in ugotoviti, kje oz. v ka-
terih jamah v Kočevskem rogu in dru-
god so posmrtni ostanki slovenskih do-
mobrancev in kje so druge slovenske
žrtve. Tako npr. vsakoletne sv. maše za
pobite v Kočevskem rogu ob jami pod
Krenom ne potekajo pred moriščem slo-
venskih žrtev, slovenskih domobrancev,
ampak večinoma pred moriščem
žrtev drugih južnoslovanskih naro-
dov.
Predvidena odločitev, da bi pokopa-
li žrtve v kostnici v Mariboru, ne vo-
di k celoviti ureditvi narodnega
spravnega problema, ker je oddalje-
na od središča Slovenije in je le par-
cialna tehnična rešitev. Prenos v
Maribor kot začasna rešitev je lahko
celo le zavajanje in negativen si-
gnal, da se nekaj dogaja, kar pa v bi-
stvu ne bo vodilo k celoviti rešitvi
problemov dostojnega obeležja in
pokopa žrtev in ureditvi spravnih
procesov v Sloveniji. V grobnici na
Teznem v Mariboru so v veliki
večini pokopane žrtve hrvaške na-
rodnosti. S pokopom ostankov žrtev
iz Hude Jame na Teznem bi tudi slo-
venske protikomunistične žrtve po-
stavili v kontekst hrvaške problema-
tike. Čeprav so žrtve po smrti v prvi vrsti
žrtve in jih ne moremo deliti, pa predv-
sem zaradi razpoznavanja različnih zgo-
dovinskih okoliščin, v katerih so delo-
vali in umirali tisti, ki so se bojevali proti
komunizmu, zaradi iskanja resnice o
preteklosti in zaradi odprte in spravne
prihodnosti, ni primerno, da se sloven-
ske žrtve obravnavajo in obeležujejo
skupaj s hrvaškimi na Teznem (ali dru-
god). Hrvatom, Črnogorcem,
Srbom in drugim žrtvam bi Slo-
venija morala tudi dati možnost,
da svoje žrtve pokopljejo na njim
primeren način, mogoče celo, da
svoje žrtve prepeljejo v grobnico na svo-
jem ozemlju. Na vsak način pa je ob pre-
kopavanju žrtev povsod nujno na mestu
morišča postaviti ustrezno obeležje, kdo
so žrtve, koliko jih je, kaj se je z žrtvami
zgodilo, kdaj so bile izkopane in kje se
sedaj nahajajo in na čigavo voljo ali željo
so bile prekopane. Vsaj za morišče žrtev
iz Hude Jame bi bil zaradi razsežnosti in
načina poboja smiseln tudi pokop tam,
gotovo pa je tam nujen spomenik v opo-
min prihodnjim rodovom z ustreznim
in natančnim napisom, kdaj in kaj se je
umorjenim žrtvami zgodilo in kdo jih
je umoril. Tak zapis je nujen tudi v vseh
primerih več kot 600 morišč v Sloveniji,
razen, če bi svojci ali matične države
žrtev zahtevale drugače.
Sicer pa razlogi govorijo tudi za celovito
rešitev na Teharjah. Svojcem pobitih in
Slovencem je taborišče Teharje simbol
usode komunističnih žrtev ter je lahko
tako tudi simbol narodne sprave.
Teharje je bilo eno največjih komuni-
stičnih taborišč in tudi morišče nasprot-
nikov nekdanjega režima v Sloveniji.
Zdaj je že nacionalni park in pomnik
in ga je treba za pokop ustrezno do-
polniti ter urediti v kraj vseslovenske
sprave. Tu bi se lahko svojci in vsi
ostali poklonili vsem žrtvam in pro-
sili za mir.
Večina pobitih je bila iz Dolenjske in
Notranjske, deloma Primorske, torej
bi bilo treba žrtve pokopati bodisi v
Ljubljani kot v središču Slovenije in
takratnem središču Ljubljanske po-
krajine, kjer se je začela tudi revolu-
cija, bodisi na Teharjah kot sre-
diščnem kraju morij, v katerem bi se
pietetno izrazile vse bolečine in te-
gobe rajnih in njihovih svojcev ter
vseh žrtev nekdanjega režima in bi
se tako tlakovala pot narodne sprave
ter sistemsko obdelovala naša naj-
večja narodna bolečina.
Janez Juhant
D
Vhod v rov sv. Barbare (Foto Družina)
Izjava Društva Združeni ob Lipi sprave glede prekopa žrtev iz morišča Huda Jama
Vsak človek ima pravico do dostojnega groba
Slovenija 8. septembra 2016 13
Dnevi Kobilarne Lipica z
edinstveno gala predstavo
Beli lipicanci in Perpetuum Jazzile bodo prvič
združeni v edinstvenem spektaklu.
Pester program za družine z otroki se bo ob
Dnevih Kobilarne Lipica, 24. in 25. septembra,
pričel že ob 10. uri.
Beli lipicanski žrebci na vajetih jahačev Lipiške
šole klasičnega jahanja bodo v nedeljo, 25.
septembra, ob 15. uri glavne zvezde gala
predstave ob Dnevih Kobilarne Lipica. V
edinstvenem spektaklu bodo zaplesali po taktih
slovenske svetovno znane vokalne skupine
Perpetuum Jazzile.
Izjemen preplet umetnosti klasičnega dresurnega
jahanja in vrhunskih vokalov bodo predstavili v
treh edinstvenih točkah: solo nastopu vrhunsko
izšolanega lipicanskega žrebca, atraktivnih skokih
šole nad zemljo in “plesu” kočij na lipiškem
hipodromu.
Ob izbranih lipicancih Kobilarne Lipica bodo
nastopili konjeniški gostje iz Slovenije in tujine,
tudi člani Promocijske skupine PRC Krumperk
Biotehniške fakultete in konjeniki policijske
konjenice s svojimi lipicanci, posebno
presenečenje na gala predstavi pa bo namenjeno
otrokom.
Novost letošnje največje in najbolj priljubljene
prireditve v Lipici bo tudi to, da je iz enodnevne
prireditve prerasla v Dneve Kobilarne Lipica. Uvod
v Dneve Kobilarne Lipica bo Odprto državno
prvenstvo v vožnji vpreg, ki se bo v soboto, 24.
septembra, začelo z dresurno in spretnostno
vožnjo in bo v nedeljo, 25. septembra, dopoldne
doseglo vrhunec z maratonsko vožnjo.
Oba dneva bo družinam z otroki namenjena
delavnica Spoznajmo ponije, prav posebno bogat
in privlačen program za družine pa bo v nedeljo
pritegnil tudi z Deželo doživetij za otroke, tržnico
izdelkov domače in umetnostne obrti, razstavo
starodobnih vozil, prikazom podkovanja konj in
mamljivo kulinarično ponudbo.
LipicaV Sloveniji več učencev v osnovnih šolah, študentov pa manj, kot je bilo zanje razpisanih mest
V obeh ideološko-političnih blokih
priprave za uspeh na naslednjih volitvah!
  slovenski politiki nastajajo
prvine novih procesov, ki
vzbujajo zanimanje in
preučevanja analitikov. Medtem ko
vlada Mira Cerarja še naprej kaže sa-
mozavest pri vodenju države, pri
čemer spretno izrablja možnosti, ki jih
ima zaradi večine, s katero razpolaga
v parlamentu, pa so se v obeh ideo-
loško-političnih blokih začele razprave
in očitno tudi priprave na nove volit-
ve. Novost pa je najbrž v tem, da je Mi-
lan Kučan domnevno odm-
rznil svojo partijsko knjižico
in začel sodelovati v novo
oblikovanem Forumu sta-
rejših članov nekdanje vo-
dilne politične stranke na
Slovenskem. Gre za Zvezo
komunistov. Pod njegovim
vodstvom naj bi sedanja So-
cial-demokratska stranka, ki
ima v državnem zboru šest
poslancev, postala glavni de-
javnik v pripravah na na-
slednje državnozborske vo-
litve.
Milan Kučan, ki ima v Slo-
veniji še vedno znaten ugled
in veliko privržencev, omen-
jenih navedb sicer ni po-
trdil, toda domnevno naj bi že iskali
tudi nove osebnosti za zamenjavo se-
danje vlade Mira Cerarja. Ta je po do-
brih dveh letih upravljanja države,
kljub večini, ki jo ima v parlamentu,
izgubila podporo večine volivcev.
Čeprav je na preteklih volitvah dobila
več kot 34 odstotkov glasov, je njena
podpora že po enem letu zdrsnila pod
raven največje opozicijske stranke, SDS
Janeza Janše, ki je na omenjenih vo-
litvah prejela skoraj polovico manj gla-
sov. Po dveh letih vodenja države je
Cerarjevo stranko SMC prehitela tudi
koalicijska partnerica, to je SD s šesti-
mi poslanci. Volivci so razočarani, ker
je Miro Cerar pred volitvami obljubljal
bolj etično in na vseh področjih bolj
pošteno in odgovorno državo. Po vo-
litvah pa naj bi Slovenijo postopno
prepustil lobijem in finančni mafiji.
Še bolj kritično je stanje v strankah de-
sne sredine, v katerih se poglabljajo
spori in polemike, kar zelo zmanjšuje
ali celo preprečuje njihove možnosti
za uspeh oziroma zmago na morebit-
nih predčasnih ali pa na rednih novih
parlamentarnih volitvah. SDS kaže
premalo občutljivosti za potrebo
manjše in šibke Nsi, krščanski demo-
krati, da si v javnosti pridobi prepoz-
navno istovetnost in ugled samostojne
politične stranke. Na drugi strani pa se
Nsi, krščanski demokrati pogosto ob-
naša, kot da sta SDS in Janez Janša njen
glavni sovražnik. Najbrž se v tej stranki
ne zavedajo dovolj, da ji vztrajanje na
poti “zoper janšizem” ne bo prineslo
pričakovanih koristi, ker je na njej že
zdaj gneča drugih strank in gibanj, na-
sprotnikov SDS in Janeza Janše.
Sociolog in politični analitik dr. Ma-
tevž Tomšič meni, “da bi se morale
stranke desne sredine, tako obstoječe
kot tiste, ki še nastajajo, v prvem kora-
ku dogovoriti za nekakšen “pakt o ne-
napadanju”, in s tem ustvariti pogoje
za enotnost na volitvah. Samo takšna
odločitev bi prinesla uspeh, brez kate-
rega v razmerah veljavnega proporcial-
nega volilnega sistema ni mogoče
prevzeti oblasti. Čas je, da vsem stran-
kam desnega pola, ki negujejo domol-
jubje in prisegajo na evropske vredno-
te, postane jasno, da je zgrešena poli-
tika levice tisto, proti čemur se morajo
boriti. Sloveniji trenutno vlada najbolj
nesposobna in neučinkovita garnitura
v vsej zgodovini njene samostojnosti.
Pravzaprav tisti, ki zasedajo formalne
pozicije oblasti, sploh
ne vladajo, ampak zgolj
“pokrivajo” odločitve,
ki se sprejemajo v poli-
tičnem zakulisju. Le-to
s svojim delovanjem
Slovenijo vztrajno od-
daljuje od zahodnega
civilizacijskega jedra.
Omenimo naj stalno
oživljanje nostalgije za
nekdanjim komuni-
stičnim režimom in ru-
sofilstvo precejšnjega
dela slovenske politične
levice. To se je v vsej
svoji servilnosti pokaza-
lo ob nedavnem obisku
ruskega predsednika
Vladimirja Putina v Sloveniji, ko je ce-
loten naš državni vrh v maniri Titovih
pionirčkov “v pozoru” čakal na prihod
moskovskega vladarja”.
Naj povzamem nekatera od raz-
mišljanj. Slovenija je v svoji notranji
in strankarski politiki razrvana in raz-
deljena, zaradi česar zdaj najbrž ni
možnosti in pogojev za oblikovanje
bolj demokratične desnice. Na nasled-
njih volitvah bo glavna alternativa ob-
stoječi oblasti Slovenska demokratska
stranka, skupaj z Gibanjem za družine
in otroke Aleša Primca in z Novo ljud-
sko stranko Franca Kanglerja. Glede
vloge in deleža SDS pa politični anali-
tik, zgodovinar in latinist dr. Aleš Ma-
ver pravi, “da je SDS v tem trenutku še
vedno razmeroma močna stranka,
vendar se ji, če ne bo spremenila svo-
jih stališč in delovanja, ta položaj
počasi izmika”.
Sedanje razmere v Sloveniji imajo še
druge značilnosti in posledice. Vsi v
državi, začenši z vlado, z največjo ne-
lagodnostjo in s komaj prikritim stra-
hom pričakujejo prihod napovedane-
ga novega velikega vala t. i. prebežni-
kov iz raznih v vojne vpletenih afriških
in azijskih držav. Slovenija je na njihov
vpad najmanj pripravljena med vsemi
članicami EU. To pa vlada vztrajno in
ogorčeno zanika.
Glede novega šolskega leta lahko po-
ročam, da se je pouk v vseh osnovnih
in srednjih šolah redno pričel. Letos je
v osnovnih šolah vpisanih kar 5.000
več učencev kot lani, vpisi v srednje
šole pa še niso končani, kot tudi ne
vpisi v visokošolsko izobraževanje in
v višje strokovne šole. Ugotavljajo, da
se v Sloveniji zdaj več mladih odloča
za srednje poklicno in strokovno izo-
braževanje kot pa za nadaljevanje štu-
dija na univerzitetni ravni. Skladno s
tem bo uvedeno tudi izobraževanje za
vajence. Med pogoji za zaposlitev po
končanem šolanju bo tudi znanje vsaj
dveh tujih jezikov.
Toda v poročanju o začetku novega
šolskega leta je nastala politična vrzel.
V nobenem provladnem mediju, tudi
na državni TV Slovenija, niso spo-
ročili, da vlada še vedno ni izpolnila
odločbe ustavnega sodišča, sprejete la-
ni, o tem, da mora država vse javne
programe izobraževanja v zasebnih
šolah v celoti financirati. To je premier
Miro Cerar med obiskom v neki zaseb-
ni šoli tudi obljubil, a vlada te obljube
še ni izpolnila. Sicer pa je v Sloveniji
samo 11 zasebnih šol, od tega pet
osnovnih in šest srednjih. Vendar pa
v njej deluje tudi 76 zasebnih otroških
vrtcev, njihovo število pa se še po-
večuje.
Marijan Drobež
V
  ročica po Putinovem obisku je v
Sloveniji nekoliko popustila. Po
velikem diplomatskem uspehu
je politika odšla na počitinice. In se vrni-
la komaj v teh dneh. Vseeno pa je bilo v
prejšnjih tednih v Sloveniji živo. Govo-
rimo sicer (že spet) o kadrovskih zamen-
javah, ki so (žal) v javnosti imela manjši
domet, kot bi si ga zaslužile. Malo
zaradi počitniškega obdobja, malo
zaradi kompleksnosti afere. Gre
vseeno za kadrovsko rošado (za-
menjavo), ki bo na slovensko poli-
tično prizorišče prinesla precejšnje
spremembe.
Kdo je Zvonko Ivanušič?
Ime Zvonka Ivanušiča je morda ne-
katerim bralcem znano. Čeprav je
že dalj časa pod sojem gospodar-
sko-zavarovalniških žarometov,
smo njegovo ime, čeprav za zelo
kratko obdobje, zaznali tudi v po-
litičnih vodah. Vrniti se moramo v
obdobje pred 16 leti. V šestmesečni
pomladni vladi Andreja Bajuka je
Zvonko Ivanušič tedaj prevzel vlo-
go finančnega ministra. Izhajal je
iz političnega zaledja SLS in se z Ba-
jukom kmalu skregal zaradi pre-
mierove zahteve po imenovanju
Romane Logar na čelo davčne
uprave RS. To je bil šele prvi povod, ki je
pripeljal do velikega spora znotraj vlad-
ne koalicije med SDS in SLS v zvezi z vo-
lilnim sistemom. Posebej je takrat
počilo znotraj novoustanovljene stranke
SLS+SKD, ki je po šestmesečni vladni iz-
kušnji razpadla. To je, zelo na kratko, po-
litična zgodba Zvonka Ivanušiča. Po tem
dogodku se je umaknil v svet gospodar-
stva, vseskozi pa je deloval v zakulisju
SLS. V različnih obdobjih v naslednjih
15 letih se je približeval in oddaljeval od
Janševe SDS, dejansko pa je vseskozi
ohranjal funkcije v gospodarstvu. Pose-
bej nas, v sklopu zgodbe, ki jo pripove-
dujemo, zanima njegova vloga predsed-
nika pozavarovalnice Sava. To funkcijo
je opravljal od leta 2008 do pred dvema
tednoma. Nadzorni svet, ki mu predse-
duje Branko Tomažič (k njemu se vrne-
mo kasneje), je Ivanušiča odpoklical 25.
avgusta letos.
Sporno kupčkanje
Preden vzamemo v pre-
tres pomen te kadrovske
menjave, poglejmo za nje-
ne razloge. Kot gre pri
vseh teh sporih, so formalni razlogi naj-
pogosteje samo t. i. “kaplja čez rob”. V
tem primeru gre za nepremičninski po-
sel. Nedavno je namreč Pozavarovalnica
Sava odkupila od podjetja Metalka Com-
merce nekdanjo stavbo ACH za 5,1 mi-
lijona evrov. Problematično je dejstvo,
da je Metalka Commerce isto nepre-
mičnino šest mesecev pred tem odkupi-
la od prejšnjega lastnika za skupno vsoto
3,5 milijona evrov. Nadzorni svet očita
Ivanušiču, da je razlika v ceni “dobro-
hotno darilo” človeku, ki stoji za Metal-
ko Commerce. To je Marjan Pišljar, v
preteklosti eden od pomembnejših za-
sebnih delničarjev Pozavarovalnice Sa-
va. Delnice naj bi Pišljar po pisanju me-
dijev kupil v obdobju Ivanušičevega
vzpenjanja po hierarhični lestvici
družbe, vrednost delnic pa je potem
strmo padla. Skratka, ta nepremičninski
nakup naj bi bil po očitkih Ivanušičevih
nasprotnikov kompenzacija Pišljarju za
izgubljeno naložbeno vrednost. Da bi
dobili pravni vidik te zadeve, bo treba
najbrž še nekoliko počakati, točka spora
na ravni nadzorni svet – uprava pa je ze-
lo jasna.
P. S. Naj vam v pojasnilo povemo, da
je Marjan Pišljar isti podjetnik, ki je za-
slovel kot upnik Jureta Jankovića.
Županov sin je bil Pišljarju dolžan 3
milijone evrov, zaradi tega so organi
pregona med drugim Jankoviću
mlajšemu tudi zasegli del premičnin.
“Državniške” premije
O očitanem kupčkanju z milijoni se
bodo v prihodnosti izrekle najbrž tudi
pravosodne oblasti. Mimo tega pa ima
menjava na vrhu Pozavarovalnice Sa-
va tudi drugačen pomen in geostra-
teško vlogo v slovenskem gospodar-
stvu. Pozavarovalnica Sava po stra-
teškem načrtu vlade spada v tako ime-
novane pomembne naložbe. To po-
meni, da bo država znotraj nje ohra-
nila 25-odstotni delež lastništva. Ob
tem je v vladni strategiji posebej
omenjeno, da bo v Pozavarovalnici Sa-
va preostali delež prodan v razpršeni
obliki. Po domače povedano, bodo la-
stniki preostalega 75-odstotnega deleža
imeli posamično manjše deleže kot
država. Država bo torej tudi v nadalje-
vanju največji posamični lastnik.
Preden nadaljujemo s specifičnim po-
menom Pozavarovalnice Sava, samo še
kratko pojasnilo. V Sloveniji so, poeno-
stavljeno povedano, pozavarovalnice ti-
ste zavarovalnice, ki zavarujejo druge za-
varovalnice. Na tem trgu je Pozavaroval-
nica Sava v Sloveniji najpomembnejša.
In še več... zavarovalniška logika v Slo-
veniji še vedno deluje po regionalnih
ločnicah. Pozavarovalnica Sava obvla-
duje vzhodno Slovenijo, predvsem ob-
močje Bele krajine in Novega mesta. No-
vomeška Zavarovalnica Tilia je v njeni
100-odstotni lasti. Od leta 2013 je Poza-
varovalnica Sava prevzela 100-odstotni
delež Zavarovalnice Maribor in tako
ustvarila enoten močan zavarovalniški
steber v vzhodni Sloveniji. Številke pa
so na dlani. Enotni vzhodnoslovenski
zavarovalniški blok je omogočil Pozava-
rovalnici Sava močno povečanje vsote
letnih premij, ki so v zadnjih osmih le-
tih poskočile z nekaj več kot 200 milijo-
nov evrov na skoraj 500 milijonov evrov.
Če bo tudi po novem vladnem stra-
teškem načrtu za kapitalske naložbe, ki
ga je vlada Mira Cerarja sprejela lani,
država še vedno največji posamični del-
ničar v Pozavarovalnici Sava, so apetiti
za obvladovanje (skoraj) 500 milijonov
evrov obilne torte premij seveda pre-
cejšnji.
Zavarovalniška vojna
Pa smo spet pri Ivanušiču. Gre za člove-
ka, ki je v zadnjih letih tako ali drugače
obvladal vzhodnoslovensko zavaroval-
niško in pozavarovalniško področje. Ne-
premičninski posli s stavbo ACH niso bi-
li edini očitki na njegov račun. Mediji
in javnost so mu v zadnjih letih na pri-
mer očitali tudi negospodarnost pri po-
slih na Balkanu. Njegova zdajšnja odsta-
vitev pa je zanimiva tudi zaradi akterjev,
ki so pripomogli, da je do nje prišlo.
/ str. 16
kil
V
Kadrovske menjave v slovenskem zavarovalništvu
Preprosto geslo Globokega grla
Marjan Pišljar
Milan Kučan
Aktualno8. septembra 201614
NATUROPATSKI NASVETI (122)Erika Brajnik
OSTEOPOROZA V NATUROPATIJI
JE BIOLOŠKI MEHANIZEM
Osteoporoza je zelo pogosta bolezen, pri kateri
postajajo kosti vedno bolj krhke, kar pa pov-
zroča, da se le-te poškodujejo, nalomijo, počijo
itd. Najpogostejše poškodbe so na vretencih,
gležnjih, zapestjih, stegnenici, torej na tistih
kosteh, ki držijo telo sku-
paj. Pri močni osteoporo-
zi si lahko poškodujemo
kosti že samo s kihanjem.
Vsaj 200 milijonov ljudi
na svetu trpi za osteopo-
rozo in 80% teh so žen-
ske. Vsaka druga ženska
na svetu utrpi poškodbo
kosti zaradi osteoporoze.
Dobra novica pa je ta, da
lahko osteoporozo zdravi-
mo.
Kosti so sestavljene iz
živih tkiv, predvsem iz
kolagena – proteina, ki sestavlja mehko struk-
turo, in kalcijevega fosfata, ki daje kosti trdoto.
Skozi življenje se kosti nenehno obnavljajo: or-
ganizem vgrajuje novo kostno tkivo in odpra-
vlja starega čez celo življenje.
1. V otroštvu telo ustvari veliko več kostnega
tkiva kot v starosti.
2. Pri starosti tridesetih let se proizvodnja ko-
stnega tkiva spremeni.
3. V starosti se zgodi to, da telo odstrani več ko-
stnega tkiva, kot pa ga proizvede.
Pri osteoporozi imamo dve težavi:
1. Pacient ima v mladosti prešibko in slabo ka-
kovostno kostno maso, zato se v starosti kosti
takoj osiromašijo.
2. Proces osiromašenja kosti v starosti je prehi-
ter.
Kosti se nenehno spreminjajo, telo neprekinje-
no proizvaja novo
kostno tkivo, ki
zamenjuje starega.
Temu pravimo
“turnover”. V
mladosti telo
proizvaja več ko-
stnega tkiva, kot
ga izniči; vse do
30. leta ta kon-
stanta raste. V sta-
rosti se pa zgodi
ravno obratno –
telo uniči več ko-
stnega tkiva, kot
ga dejansko proizvede.
Kakovost kosti je odvisna od njihove oblike in
gostote, sama gostota pa od količine kalcija, fo-
sforja in drugih sinergičnih mineralov.
Tudi nivo hormonov je odvisen od gostote ko-
sti. V menopavzi, ko se nivo estrogena zniža, je
siromašenje kosti hitrejše. Tudi pri moških se
zmanjša nivo estrogena in progesterona.
/ dalje
www. saeka. si
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Pravni zastopnik Marko Tavčar
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 19 F 08532 12400 000000730643, SWIFT ali BIC koda: ICRAITRRES0
ali IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 6. septembra, ob 14. uri
NA BOŽJO POT PO EVROPI SEM IN TJA (30) Mariza Perat
Roženvenska pobožnost se je v stoletjih
še zlasti ohranila v poznejši škofiji Leiria,
in to tudi takrat, ko je drugje začela pešati.
Dvajseto stoletje se je v Evropi pričelo z
burnimi dogodki. Na Portugalskem je 5.
oktobra 1910 kralj bil odstavljen in pro-
glašena je bila republika. Na oblast so
prišli framasoni - prostozidarji, ki so se z
vsemi močmi borili proti Cerkvi. Njihov
glavni namen je bil izbrisati krščanstvo,
zato so preganjali in mučili škofe, duhov-
nike in redovnike.
Leta 1914 se je nato začela prva svetovna
vojna. Portugalska je pristopila leta 1916
kot zaveznica Francije in Anglije. Medtem sta
Lenin (1870-1924) in Trotskij (1879-1940) v
Rusiji pripravljala tako imenovano “oktobrsko
revolucijo”. In prav v tem času je na drugem
koncu Evrope,
na njenem skraj-
nem zahodnem
robu, Sveta Devi-
ca stopila na
zemljo, da bi v
srca trpečih in
preizkušanih
množic vlila no-
vo upanje.
Tu se je namreč v
Irijski globeli -
“Cova de Iria” v
bližini Fatime,
Božja Mati v ne-
deljo, 13. maja
1917, prvič pri-
kazala trem pa-
stirjem, ki so tu
pasli ovce, in sicer 10-letni Luciji
dos Santos ter njenima bratran-
cema, devetletnemu Frančišku
Martu in njegovi sedemletni se-
stri Hijacinti. Vsi trije so bili ro-
jeni in so živeli v zaselku Alju-
strel, v bližini Fatime, pod žup-
nijo katere je kraj spadal.
In prav pozaslugi teh treh neu-
kih pastirjev je Marija podala
človeštvu sredstvo za njegovo
osebno rešitev in za konec sve-
tovne vojne: češčenje njenega
Brezmadežnega srca in molitev
sv. rožnega venca.
Tako so ti trije preprosti otroci
postali njeni glasniki, njene
priče, ki se niso ustrašili žrtev za
rešitev človeštva in spreobrnjen-
je grešnikov. Že samo njihova
nenavadna duhovna rast, ki jih
je v kratkem času popolnoma
preobrazila, njihova naravnost
junaška pripravljenost za zataje-
vanje in nemajhne žrtve, za katere jih je ne-
beška Gospa prosila, njihova odgovornost pri
sprejemanju in izpolnjevanju njenih naročil
ter doslednost in globoka resnost pri njiho-
vem uresničevanju, vse to nima na sebi nič
otroškega, nič površnega, nič izmišlje-
nega, ampak dokazuje, s kolikšno re-
snobo in zavzetostjo so ti otroci izpol-
njevali naročila nebeške Gospe. Že sa-
mo to je zadosten dokaz za resničnost
Marijinih prikazovanj v Fatimi.
LUCIJA DOS SANTOS (1907-2005) je,
tako kot njena bratranca, bila rojena
v preprosti kmečki družini, in sicer 22.
marca kot sedmi otrok v družini An-
tona in njegove žene Marije, za katero
sta bila značilna globoka vera in trden
ter odločen značaj.
Prvo sveto obhajilo je Lucija prejela v
starosti šestih let. Sama pripoveduje,
da je pri tem občutila nadnaravno ve-
selje, ki je njeno dušo popolnoma
preobrazilo.
Po značaju je bila resna in molčeča, zelo zrela
in razsodna za svoja leta. Odlikovala sta
jo še prirojena nadarjenost in izreden
spomin. Kot njena bratranca je tudi ona
na prošnjo nebeške Gospe darovala
žrtve za spreobrnjenje grešnikov.
V nasprotju z njenima bratrancema je
Luciji bilo odločeno dolgo življenje, saj
ji je bila zaupana naloga, da se je v svetu
razširila pobožnost do Marijinega Brez-
madežnega Srca kot sredstva za rešitev
človeštva in za mir na svetu.
/ dalje
LeninTrotskij
Lucija dos Santos
Z 9. strani
Slovesen uvod ...
  lani akademij niso le znan-
stveniki in umetniki z bo-
gatim mednarodnim
ustvarjalnim opusom, ampak tudi
misleci s trdnim osebnim pre-
pričanjem. Zato je včasih težko pri-
praviti izjavo, s katero se strinjajo
vsi člani akademij, je dejal dr. Bajd.
Tudi zaradi tega akademije prireja-
jo različne konference, simpozije
ali okrogle mize … Pri tem se tru-
dijo, da bi nanje privabili čim več
mladih znanstvenikov. Ti večkrat
najdejo zaposlitev v tujini. Zato je
pomembna tema znanstvenih
srečanj tudi iskanje načina, kako
privabiti mlade znanstvenike spet
domov. Poleg drugega je omenil
posvet, ki ga je SAZU pripravil o
uporabi slovenščine in angleščine.
Na njem so člani akademije skle-
nili, da mora biti obseg angleških
predavanj na posameznem študij-
skem programu strogo omejen in
omejitev ne sme biti prepuščena
univerzi. Pomembna je vpetost SA-
ZU v mednarodne zveze akademij
in njihovo mednarodno delovan-
je, npr. izdajanje knjig, ki imajo po-
sebno vrednost za naravno in kul-
turno dediščino naroda. Svoj na-
govor je končal z mislijo Srečka Ko-
sovela, sodobnika in rojaka Marija
Kogoja, kjer primerja znanost in
umetnost. Med drugim Kosovel
pravi, da “nam umetnost odpira
vrata v pravo življenje, odstira za-
veso pred neznanim, ki se skriva
za vsakdanjim”.
Umetnostna zgodovinarka dr. Ve-
rena Koršič Zorn je s pronicljivimi
mislimi predstavila razstavo foto-
grafskih umetnin Ranjeni pogled.
Avtor dr. Evgen Bavčar jo je posve-
til vsem civilnim invalidom vojne
– pa tudi slovenskemu nacional-
nemu avtentičnemu spominu, ki
ga vedno poudarja njegov prijatelj
Boris Pahor, kot je sam povedal -.
Tudi Bavčar nosi trajno posledico
ostankov vojnega orožja – slepoto.
V celoti objavljamo predstavitvene
besede Verene Koršič Zorn o avtor-
ju in razstavi, ki bo odprta v Gale-
riji Rika Debenjaka do 24. septem-
bra 2016, v razširjeni obliki pa jo
bo imel v gosteh Kulturni center
Lojze Bratuž v Gorici od 28. sep-
tembra do 26. novembra 2016.
Svojo življenjsko pot je na kratko
Č orisal sam avtor dr. Bavčar - trikrat-ni doktor, filozof, zgodovinar invsestranski kulturnik -, ki je poz-
dravil ugledne goste in prijatelje
(med temi je omenil tudi prof. Tat-
jano Rojc) in se zahvalil županu in
slavnostnemu govorniku ter
Koršič Zornovi, rekoč, da ona zanj
“predstavlja vez evropsko koncipi-
rane slovenske zgodovine umet-
nosti, kar je redkost”. Najbolj
prisrčno se je zahvalil Petru
Blažeju, prijatelju iz mladih dni,
ker ga je prav on v dijaških letih
uvajal v eksistencializem, o kate-
rem takrat ni nihče govoril. On
mu je tudi svetoval, naj gre študirat
čisto filozofijo, kar je bilo zanj
odločilnega pomena. Kljub temu
da se je Bavčar, kot je sam rekel, v
življenju moral stalno boriti proti
predsodkom, mu je uspelo stopiti
na študijsko pot, ki ga je pripeljala
do Sorbone in še dlje. Pri tem je
omenil svojo plemenito mamo, ki
mu je pomagala uresničiti želje. Na
kratko je spregovoril še o razstavlje-
nih delih, ki jih je posvetil “ljudem
brez vojne slave, invalidom, ki so
preko svojih teles živi arhivi neke
preteklosti in tudi sedanjosti, saj
vojne niso nikoli končane za nas”.
Večkrat v Sloveniji na te ljudi po-
zabljajo, saj radi brišejo preteklost
in spomin na prvo svetovno voj-
no, v kateri so umirali tudi Sloven-
ci, npr. na Doberdobskem, je dejal
Bavčar. Prav tem ljudem je želel
posvetiti razstavo ob 100-letnici
padca Gorice. Med 33 razstavljeni-
mi fotografijami je na eni tudi sam
s puško v roki, tako, ki jo je zmeraj
hotel imeti, kajti s takšnimi puška-
mi so naši fantje branili slovensko
zemljo. Sam puško naperja proti
človeški neumnosti.
Razstavo spremlja dvojezičen kata-
log, ki so ga založili Galerija Rika
Debenjaka in Prosvetno društvo
“Soča” Kanal ob Soči in Kulturni
center Lojze Bratuž, Gorica.
Po slovesnem dogajanju na Kon-
tradi je bil v kanalski cerkvi sv. Ma-
rije Vnebovzete prvi koncertni
večer letošnjih Kogojevih dni.
Večkrat nagrajeni pianist Ivan Skrt,
ki je diplomo opravil na državnem
glasbenem kon-
servatoriju P. I.
Čajkovski v Mo-
skvi, je zelo števil-
nim poslušalcem
z interpretacijsko
močnimi poudar-
ki posredoval
skladbe Slike z
razstave Modesta
Musorskega
(1839-1881) iz l.
1874 in Piano Ma-
rija Kogoja (1892-
1956), osrednjega
predstavnika slo-
venskega ekspre-
sionizma, ter La
Valse “koreograf-
sko pesnitev”, ki
jo je Maurice Ra-
vel napisal l. 1919 po naročilu ba-
letnega impresarija Sergeja Diagi-
leva. “Skladba s svojo izvirno temo
predstavlja poklon dunajskim
valčkom Johanna Straussa”, je za-
pisala Metka Sulčičeva v program-
skem listu. O Mariju Kogoju pa
Sulčičeva med drugim piše, da mu
je “klavir predstavljal pripomoček
za izražanje temeljnih in prepoz-
navnih značilnosti njegovega slo-
ga – resnobnosti, poglobljenosti in
liričnosti. Opus Marija Kogoja, ki
ga oblikujejo samospevi, klavirska
dela, zborovska in nekaj simfo-
nične in komorne glasbe ter opera,
je ovrednoten kot pomembna po-
staja srednjeevropske umetnosti
na začetku 20. stoletja.
Naslednji koncert Kogojevih dni
bo v petek, 9. septembra 2016, ob
20.30 prav tako v Kanalu v cerkvi
sv. Marije Vnebovzete. Nastopil bo
Godalni kvartet Feguš s skladbami
Š. Maurija, S. Feguša, J. Suka in L.
Janačeka.
Lucijina družina leta 1919: v prvi vrsti Lucijina mati Maria Rosa (1869-1942)
in Lucija (1907-2005); zadaj: Lucijin brat Manuel dos Santos (1895-1977),
sestra Maria dos Anjos (1891-1986), nečakinja Gloria (1917-1934) in sestri
Carolina de Jesus (1902-1992) ter Gloria de Jesus (1898-1971). 
Hiša Lucijinih staršev
Evgen Bavčar in Verena Koršič Zorn
Aktualno 8. septembra 2016 15
  pet sem tu, sredi rušja in gledam v
strme stene Montaža. Občutki in
misli se izgubljajo v modrino. Kako
čisto je nebo tu zgoraj, kako čisto in ja-
sno je izklesan ta kamen, kako bistre so
te ledene vode, v katere sem neštetokrat
potopila obraz v iskanju osvežitve in po-
zabe. Občutek imam, da se mi vsakič, ko
grem prek skal v to samoto, zbistri tudi
duša. In modrina počasi spira težo misli
in minulega. Občutek imam, da časa
sploh ni, niti preteklosti in prihodnosti.
In sedela bi tu brez vrnitve. Montažu
bom pripovedovala o tistih minulih
dneh, ki jih nosim s seboj kot veliko bre-
me in bi jih najraje odložila med mace-
sne in dišeče ciklame. Da jih nato pozno
v jeseni počasi pokrije sneg.
Previsi, ki se dvigujejo v neskončnost. In
samota. Samota sredi večnosti. Večna sa-
mota. Toliko je je, da bi jo lahko rezal z
nožem. Počasi postajam del nje. Tiho in
vdano, ker sem je vajena. Vsi smo nam-
reč sami. Vse bolj. Z minevanjem let je
samote vse več. Otipljive, krute samote.
In vse manj prijateljstva. Iz leta v leto
manj.
Prijateljstvo. Pod Montažem razmišljam,
kaj mi sploh ta beseda pomeni. Nekoč
mi je pomenila veliko. V otroštvu in
predvsem v najstniških letih. Bila sem
srečna, ker sem imela prijateljico, kateri
sem lahko zaupala čisto vse. Moj svet je
bil njen svet in obratno. Nikoli nisva
opravljali druga druge. Saj nisva imeli
niti časa za to, kajti po cele dneve sva
tičali skupaj. In sanjali v dvoje. V tistih
letih, ko je bilo prijateljstvo edino imetje
in edino bogatsvo, je bilo samote malo.
Samo takrat, ko sva morali s starši ali so-
rodniki po družinskih opravkih, sva se
ločili, ali ko sva bili bolni. No, pravzaprav
niti tedaj ne. Spominjam se, da je prija-
teljica zaradi prometne nesreče preživela
nekaj mesecev v bolnišnici. In jaz z njo.
Po pouku sem vsak dan hitela k njej na
oddelek in ostala tam, dokler ni bila zu-
naj že tema. Pozno zvečer sem se z me-
stnim avtobusom odpeljala domov. Pa je
bilo vendar lepo. Bolnišnica je postala
najin svet, sanje in življenje sva prenesli
med železne postelje in dolge bele hod-
nike. Tedaj nama je bilo to dovoljeno.
Zdaj je drugače. Ravno včeraj sem prosila
sosedovo hčerko, ki je tu na počitnicah,
naj nese prijateljici pladenj sliv, ki sva jih
z možem nabrala na vrtu. Pa je rekla, da
bi rada, a ne sme, ker je prijateljica bolna,
njej mama pa ne dovoli, da bi bila v stiku
z bolniki. Pa smo bili mi, ki se nismo bali
bolezni in bolnikov, kljub vsemu veliko
bolj zdravi kot ti današnji otroci.
Ko moje prijateljice za dan ali dva ni bi-
lo, je bila samota težka kot kamen.
Včasih je dan preživela s katero izmed
sester, jaz, edinka, sem ostala sama s
svojimi knjigami na balkonu. Tesnoba
in samota. Nisem je bila vajena in svet
se mi je v takih trenutkih zrušil. Če sem
le mogla, sem vzela drobiž, ki mi je ostal
v denarnici, šla do telefonske govorilni-
ce, tedaj jih je bilo v mestu veliko, in po
cele ure klepetala s prijateljico.
Pozneje je bilo v življenju samote vse
več, pa čeprav je bilo tudi poznanstev
vse več. Poznanstev, ne prijateljstev, kajti
v zrelih letih je prijateljstvo vse bolj red-
ko. In sanje tudi. Ko odrastemo, če smo
srečni, si namreč kupimo avto, dom,
imetje. In denar postane veliko pomem-
bnejši kot sanje. In kot pravo prijatel-
jstvo.
Gledam Montaž in se skušam otresti
bremena, ki ga nosim s seboj že nekaj
dni. Večerja s prijatelji, ki jih imam rada,
no, vsaj mislila sem, da jih imam rada.
Zdaj je samota izbrisala čustva in v ska-
lovju iščem odgovor na grenak okus po
razočaranju. Pravzaprav spadamo vsi v
tisti krog ljudi, ki bi se morali imeti za
srečne. Drug drugemu razkazujemo do-
move, kjer prebivamo, četudi meni oseb-
no ni veliko do tega. Dom je nekaj oseb-
nega, intimnega. Gost je največja drago-
cenost, a zaradi bližine, prijateljstva, ne
zato, da ga vodim iz sobe v sobo. Kozarec
in pogovor sta dovolj. Objem je še na-
jlepši. Razkazovanja ne maram. Meni so
všeč besede.
Tisti večer s prijatelji je pustil v meni
grenkobo. Zaradi pogovorov, jeze, ner-
voze. Zaradi opravljanja tudi. Čeprav je
življenje težak boj, imamo ljudje veliko
lepega, kar bi si lahko povedali. Nekoč
so si ob večerih pripovedovali pravljice.
Tega danes ne počnemo več, a lahko bi
si pripovedovali o morju, gorah, naravi,
otrocih, ki jih nekateri imajo in jih gle-
dajo odraščati. O življenju bi si lahko pri-
povedovali, o poletju, ki mineva. Vsak
nosi v sebi dragocenosti, srečo, lepoto...
A o tem odrasli, danes, nikoli ne govori-
mo.
Ne vem, zakaj se ljudje tako radi pri-
tožujemo. Ne vsi sicer, ampak veliko nas
je takih. Kot bi se ne zavedali, da nosimo
vsak svoj križ. Vsak in vsi. In da bolečina,
ki jo doživljamo ali smo jo doživljali, ni
nič večja in nič drugačna od tiste, ki jo
doživlja ves svet. Pa smo vseeno srečni.
Že zato smo srečni, ker smo lahko sku-
paj, ker smo zdravi, ker sedimo pred pol-
no mizo in segamo po dobrotah, ki niso
dane vsakomur. Z grenkobo se spom-
nim, da se zadnjič za vse te dobrote še
zahvalili nismo nikomur. Kar segli smo
in vzeli.
Kaj pomeni odraslemu človeku prijatel-
jstvo? Otrokom pomeni vse. Otroku je
prijatelj vzrok za veselje in žalost. Otroci
so radi skupaj in pogrešajo, če koga iz-
med njih ni. Mi, odrasli, se tudi opravlja-
mo. Samo za hrbtom seveda, ker se ne
znamo več skregati kot otroci in se čez
nekaj minut spet objeti in pozabiti na
prepir. Odrasli se redkokdaj odkrito pre-
piramo. Odrasli opravljamo. Najverjet-
neje zato, da bi sami izpadli najlepše in
izgledali najboljši.
Montaž se spaja z modrino v ozadju, niz-
ko spodaj je Zajzera. In moje otroštvo.
Kolikokrat sem v to dolino prihajala z
očetom. Majhna deklica in molčeč mož
sta hodila z roko v roki med smrekami.
Ne da bi spregovorila. Morda zato, ker
nista znala govoriti drug drugemu. Moja
mladost. Ni bila lahka, a ohranila sem
njeno toplino. Zadnjič na večerji bi lah-
ko povedala o tej deklici in tistem po-
stavnem molčečem očetu. A nisem. Tudi
tokrat, ista deklica, ni znala spregovoriti
o sebi. V pogovoru o otroštvu sem čisto
izpadla. Nisem se vključila v tekmo, kdo
je živel slabše, kdo je bolj trpel, komu je
bilo huje. Ni mi bilo do tega. Ker bi kljub
vsemu dala vse, da bi lahko za en sam
trenutek stisnila tisto žuljavo roko v svo-
ji... Za en sam trenutek. Pa čeprav imam
sedaj vse, kar hočem, tedaj pa mi je bilo
težko.
Moje otroštvo ni bilo lahko. Niti brez-
skrbno. Niti bogato. So stvari, o katerih
nočem in ne smem spregovoriti. Ne bom
jih pripovedovala samo zato, da bodo
drugi govorili, joj, to pa je bilo res hudo.
Ne bom govorila o njih, kajti kljub vse-
mu živi v meni spomin na toplino, na
roke, na sanje, na pomaranče, ki sem jih
zagledala vsako leto, za Miklavža, ob po-
stelji. In ne bom tekmovala v tem, kdo
je bil bolj reven, kajti bogastvo je že, da
imaš družino. To vem, kajti kot otrok
sem se borila za to, da sem jo ohranila,
da sem jo ubranila pred najhujšim.
Za revščino sicer vem, da ni nekaj na-
jlepšega. A vem tudi, da je ljubezen
močnejša. Močnejša od revščine,
uboštva, žalosti, mraza... Zato sem
molčala, ko so se drugi pritoževali nad
otroštvom. Zato nisem pripovedovala
spominov. Morda pa še zaradi tega,
ker sem se bala, da ne bi razumeli. In
zaradi očeta in mame, ki sta bila v
revščini veliko bogastvo.
V časih, ko sem bila otrok, nismo ime-
li čisto ničesar. Niti pravega doma,
kajti živeli smo v ljudskem stanovan-
ju, ki ni bilo naše in ni imelo niti
ogrevanja. Pa mi je bilo vseeno lepo,
ko smo čakali na Božič, ko sva z ma-
mo hodili v mesto, da sva gledali otro-
ke, izložbe in ulice. In ko sva šli peš
do morja, da sem se igrala z valovi,
ona pa je bila daleč zadaj, ker se je bala
vode in se je izogibala soncu. Celo ti-
stikrat mi je bilo lepo, ko mi je neka
dobrodelna organizacija podarila
zimski plašč, ki ga nisem imela. Z ma-
mo sva ga šli iskat z nekim bonom, h
Godini. Bila sem nestrpna in radoved-
na, pa vesela hkrati. Ko so ga potegnili
z obešalnika, sem komaj utajila solze.
Bil je svetlo zelene barve, take barve,
kot so tisti hrošči, ki tako zoprno smrdi-
jo, ko se jih dotakneš ali pohodiš. Pa še
dlakav je bil, z velikimi, ogromnimi, sve-
tlo zelenimi gumbi. Samo tega imate, je
za trenutek oklevala moja mama. Nato
mi je velela, naj si ga oblečem. Lep je, le-
po ti pristaja, mi je govorila pozneje na
avtobusu, ko sem sramežljivo zrla v tla
in razmišljala, kako me bodo zasmeho-
vale sošolke. Res so me, vsakič, ko smo
se skupaj vračale domov iz šole. A jaz
sem se vsakič spomnila na mamo, ki je
bila tako srečna, da mi bo toplo in da
imam končno zimski plašč. Moja mama.
Lani je odšla... tako uboga, tako bolna,
tako drugačna, nemočna kot otrok. In
sama. Ker smo v življenju vsi vedno sa-
mi. Tudi tedaj, ko imamo otroke, ko ima-
mo družino. Tudi tedaj in morda še naj-
bolj, ko imamo prijatelje.
Suzi Pertot
S
V življenju smo sami 
Prijatelji
  o uvodni monodrami (Moj)
Devetsto, avtorskem projektu
mlade dramske igralke Patrizie
Jurinčič, sta se na odru števerjanskega
župnijskega doma F. B. Sedej v nizu
gledaliških predstav Gledališče na oc-
vrtem, ki ga prireja Dramska družina
SKPD F. B. Sedej iz Števerjana v sode-
lovanju z ZSKP Gorica, pod pokrovi-
teljstvom JSKD, SSO in Vinoteko Briški
griči, zvrstili dve uprizoritvi, ki jima je
skupna ošiljena kritika
na račun posameznika
in družbe nasploh z
vsemi njenimi hibami,
napakami in zmotami.
V petek, 26. avgusta
2016, je prišla v goste
gledališka skupina
KUD “Zarja” Trnovlje –
Celje s predstavo Blazi-
nec, sodobnega an-
gleškega dramatika ir-
skega rodu Martina
McDonagha (1970) v
prevodu Tine Mahkota
in režiji Tomaža Kraj-
nca. Uprizoritev je na 54. Linhartovem
srečanju 2015 v Postojni bila deležna
kar štirih matičkov: za najboljšo pred-
stavo v celoti, za najboljšo režijo, za
igralski stvaritvi (Nejc Jezernik za vlo-
go Michala in Žiga Medvešek za vlogo
Ariela). Posebno priznanje pa je prejel
Živko Beškovnik za vlogo Tupolskega.
Z vseh vidikov zelo zahtevna drama
ima za prizorišče preiskovalni zapor,
kamor so pripeljali pisatelja Katuriana
z obtožbo umora otrok, ki so bili ubiti
na tak način kot tisti v njegovih zgod-
bah, in njegovega duševno motenega
brata, ki naj bi bila kot otroka žrtvi na-
silnih staršev. Drama je s svojo mračno
vsebino, v kateri se prepletajo prizori
iz preteklosti in z zaslišanj na policiji,
pa tudi tisti iz Katurianovih zgodb, pa
še zaradi poudarkov na moči literature
in na grozljivi temi zlorabe otrok, ki je
žal še kako presunljivo prisotna v so-
dobni družbi, pustila velik vtis pri gle-
dalcih, ki so napolnili dvorano. Nič
čudnega ni, če so za predstavo izvajalci
prejeli toliko priznanj na 54. srečanju
ljubiteljskih gledaliških skupin iz Slo-
venije in zamejstva.
Po ogledu take igre se je briška kapljica
še toliko bolj prilegla, da je vsaj malce
sprala iz ust grenkobo, ki jo je vlila
vanje žal zelo realistična tematika, ki
bremeni sodobno družbo.
V petek, 2. septembra 2016, se je v Se-
dejevem domu v Števerjanu predstavil
Koroški deželni teater Slovenj Gradec
s predstavo Vse zastonj!  (Sotto paga,
non si paga!) , katere avtor je Dario Fo,
italijanski igralec, tekstopisec, poli-
tični akti-
vist in še kaj
ter prejem-
nik Nobelo-
ve nagrade
za literaturo (l. 1997). Režijo je podpi-
sal Peter Militarev. Foja publika v Italiji
zelo dobro pozna zaradi njegovih
ostrih in prodornih kritik predvsem
na rovaš kapitalistične družbe na-
sploh, pa tudi zaradi njegovega bur-
kaško satiričnega nastopa, po zgledu
Commedie dell’arte. Njegov igralski
slog je nekaterim zelo priljubljen, saj
vzbuja smeh, čeprav ima le-ta zmeraj
grenak priokus, razkriva namreč tudi
globlje vsebinske poante in
žalostna dejstva. S pokojno
ženo Franco Rame sta kot zelo
ubrana gledališka dvojica
spretno in živahno izvajala
njegova dela in jih sproti po-
sodobljala. Farsa ali burkaška
komedija s pridihom črnega
humorja Vse zastonj! je na-
stala l. 1974, ko so v Italiji za-
pirali tovarne in so noseče de-
lavke odpuščali, ko je kato-
liška Cerkev nastopila proti
kontracepciji, ko so tovarnarji
bogateli na račun svojih de-
lavcev, ko so si sledile stavke
in ko delavske družine niso imele do-
volj plače za preživetje in plačevanje
najemnin, zato so večkrat morale za-
pustiti dom. Tudi predstava Vse za-
stonj! je bila uvrščena v finalni del 54.
tekmovanja ljubiteljskih gledaliških
skupin Linhartovo srečanje. V njej
obravnavane teme žal niso nič manj
aktualne, tudi na slovenskih tleh, kjer
so se po osamosvojitvi Slovenije poja-
vili kot gobe po dežju tajkuni, ki so s
svojo slo po denarju uničili podjetja
in tovarne ter pognali na socialno dno
uboge delavce. Režiser Militarev s pe-
timi igralci - eden izmed njih, Marjan
Areh, je odigral kar štiri vloge - je
skušal čim bolje prenesti Fojevo vse-
bino in razmišljanje na slovenska tla.
Koliko mu je uspelo prestaviti v slo-
vensko miselnost oz. na oder Fojev
način igralskega izražanja, pa naj pre-
sodijo gledalci sami. Prisotno petkovo
občinstvo – tokrat manj številno, ver-
jetno tudi zato, ker je bila igra v pro-
gramu Abonmaja ljubiteljskih gleda-
liških skupin Štandrež 2015 in si jo je
že marsikdo ogledal v štandreški žup-
nijski dvorani novembra lani - so jo le-
po sprejeli, saj so igralcem namenili
toplo ploskanje. Po predstavi pa so se,
kot vedno, zadržali na razgledni točki
pri dvorani v klepetu ob vabečem
cvrtju in briškem vinu, ki “poživlja
žile”.
Naslednji petek, 9. septembra 2016, bo
na sporedu zadnja predstava iz niza
Gledališče na ocvrtem. Domači igralci
Dramske družine F. B. Sedej bodo
uprizorili večkrat nagrajeno predstavo
Alularia latinskega komediografa Plav-
ta v dramaturški priredbi Franka Žer-
jala in Jasmin Kovic. Balkansko obar-
vana komedija je bila tudi finalist 54.
Linhartovega srečanja, na katerem je
prejela posebno priznanje za likovno
celovitost. Le-to so si ustvarjalci res za-
služili, saj je scenska in kostumograf-
ska podoba predstave z rekviziti vred
res izredno podrobno preštudirana in
uresničena.
Abonenti tega novega abonmajskega
niza Gledališče na ocvrtem bodo de-
ležni še nagradne predstave. Organi-
zatorji bodo postregli z “družinskim
mijauziklom” Obuti maček, ki ga je
na oder postavila mladinska gledališka
skupina O’ Klapa iz Gorice v režiji zelo
mlade gledališke navdušenke Sanje
Vogrič.
IK
P
Dramska družina SKPD F. B. Sedej Števerjan / Gledališče na ocvrtem
Dve ostri družbenokritični predstavi
Na Rombonu so našli ostanke
najvišje postavljene džamije v
Evropi
Na Rombonu na 1800 metrih nadmorske višine
so našli ostanke džamije ali večje molilnice, za
katero predvidevajo, da je najvišje postavljena v
Evropi. Ostanke na Rombonu so si minuli teden
ogledali predstavniki slovenske islamske
skupnosti, saj je bil strateško pomembna točka
soške fronte, ki so jo skrbno varovali in branili
bošnjaški vojaki v prvi svetovni vojni. Obiskali so
položaje avstro-ogrske vojske, na katerih so se v
veliki večini bojevali bošnjaški vojaki iz regimenta
BH4, ki so sloveli kot pogumni in drzni borci. Med
12. ofenzivo je prišlo do menjave in so Bošnjake
na tem položaju zamenjali Avstrijci. Ob tem pa so
se odločili, da bo muezin ostal in klical k molitvi,
tako kot je bilo vse do menjave, saj so tako Italijani
mislili, da so Bošnjaki še vedno na svojih položajih.
Ostanke objekta je prvi opazil Miloš Domevšček,
ki je ljubiteljski raziskovalec soške fronte in z njo
povezanih dogodkov, pri katerih so bili vključeni
tudi Bošnjaki. O svojem odkritju, da na Rombonu
obstaja objekt, ki bi lahko bil sakralne narave
(džamija), je seznanil islamsko skupnost v Sloveniji.
“Očarani smo bili nad dejstvom, kako dobro so še
vedno ohranjeni položaji in utrdbe po 100 letih od
postavitve in kako uspešno kljubujejo težkim
vremenskim pogojem”, so sporočili iz islamske
skupnosti v Sloveniji.
Objekt ima še vedno ohranjene vse štiri stene,
njegov položaj pa je bil dobro zaščiten pred
sovražnim ognjem in tako skrbno narejen, da je
imel celo s kamnom obzidano okno in polkrožni
mihrab (prostor v džamiji, kjer stoji imam med
opravljanjem obredne molitve), ki je še vedno
dobro viden. Na zunanji strani mihraba je tudi
izboklina v zidu, ki nakazuje smer Meke in položaj
imama. Na desni strani objekta je nekaj metrov
oddaljen začasen, a prav tako skrit minaret, s
katerega je bilo mogoče slišati muezina, ki kliče k
molitvi. V objektu se nahaja tudi kaverna, ki je
služila kot zaklonišče pred sovražnim
obstreljevanjem.
Odkritje na Rombonu
Aktualno8. septembra 201616
BRŠADIN
Srbija je skupaj z vojsko 15. maja 1991
preprečila, da bi Hrvat Mesić – kot je
predvidevala ustava – postal predsednik
zveznega predsedstva. Tudi v naslednjih
dneh Mesića niso potrdili, zato smo se
posebni dopisniki Rai-a odločili,
da se vrnemo domov, vendar
smo se razdelili. Uradni avtomo-
bil s štirimi kolegi je izbral avto-
cesto proti Zagrebu, ostali štirje,
radijski kolega Filippo Pellegrini,
snemalec Silvano Kapelj, šofer Vi-
schi in podpisani, pa smo z v Ita-
liji najetim avtomobilom krenili
proti Vojvodini, da bi preverili, ali
so beograjski prepiri odjeknili tu-
di v notranjosti avtonomne po-
krajine. V Novem Sadu je življen-
je potekalo po ustaljenih tirni-
cah, zato smo vožnjo nadaljevali
proti meji s Hrvaško. Po dobrih
30 prevoženih kilometrih smo se
ustavili v mestecu na levi strani
Donave, Bački Palanki, kjer živita
tudi precej močni manjšini Slo-
vakov in Madžarov.
Po ogledu pristanišča smo šli na
tržnico, kjer je Kapelj posnel ne-
kaj kadrov razstavljene zelenjave
in sadja. Ustavil nas je policaj, za-
vrnil, da je prepovedano sneman-
je, in zahteval, da mu sledimo na
policijsko postajo. Odvzeli so
nam potne liste in tudi akredita-
cije, med katerimi je bilo dovoljenje za
snemanje, ki ga je izdal srbski sekretariat
za informiranje. Čakanje v predsobi
načelnika policijske postaje se je zavle-
klo za kake pol ure z izgovorom, da
iščejo prevajalca. Seveda ni zaleglo, ko
sem jim po srbsko povedal, da prevajalec
ni potreben. Končno me je poveljnik le
sprejel in vprašal, kaj delamo. Ni
počakal na odgovor, na živce mu je šlo,
ker je bilo dovoljenje za snemanje napi-
sano v latinici, nato pa je sam ugotovil,
da so morali napisati v latinici, če ne mi,
“polupismeni” je dejal, ne bi znali pre-
brati. Vrnil je potne liste, akreditacije in
dovoljenje, z nasvetom, zdaj pa kar odi-
dite. Kot kakšen šerif ob koncu devetnaj-
stega stoletja na Daljnem zahodu. Šofer
Vischi se je spretno znašel v mestnem
vrvežu in že smo drveli proti mostu čez
Donavo, ki so ga na čast Titu poimeno-
vali most 25. maja. Bili smo na
Hrvaškem. Oddahnili smo si, a ne pre-
več. Vozili smo skozi prvo hrvaško, pov-
sem prazno vas Ilok. Vse zapuščeno, ni-
kogar ne na ulici ne po hišah. Le na vo-
jašnici na Principovcu je plapolala
hrvaška šahovnica. Postajalo je vedno
bolj turobno: izpraznjene vasi Mohovo,
Opatovac, Sotin. Nekaj kilometrov pred
vukovarskim pristaniščem na levem bre-
gu Donave se je povrnilo življenje. V re-
stavracijo hotela Dunav na ulici Vladi-
mira Nazorja je bilo moč le preko me-
taldetektorja, v jedilnici so bili skoraj sa-
mi hrvaški teritorialci v tipičnih mime-
tiziranih delovnih uniformah. Silvano
je posnel Filippa, kako se prebija skozi
metaldetektor. Natakarja sem vprašal, ali
imajo ribe, zelo cenjeni so dunavski
smuči, ki merijo do pol metra. Zviška
me je pogledal, češ, kaj ne veste, kaj jedo
smuči. Na Donavi je vedno več
trupel. Odločili smo se seveda za
meso.
Odpeljali smo se po državni cesti
55 proti Vinkovcem in nato po av-
tocesti bratstva in edinstva do Za-
greba. Po dobrih 7 kilometrih smo
z zemljevida razbrali, da se vozimo
po cesti Milenka Mirkovića, hero-
ja, ki je padel v boju z nacisti. Še
preden smo zagledali tablo z na-
pisom Bršadin, je Vischi zakričal:
glejte tam spredaj. Skupina
moških je s hlodi postavljala neke
vrste oviro. Zapeljali smo mimo
hlodov, medtem ko je Kapelj sne-
mal. Srbski sepa-
ratisti, takoj nam
je bilo jasno, kaj
se dogaja, so za-
kričali: “Stoj”!
Vischi pa je priti-
snil na plin, da
nas ne bi ujeli.
Pellegrini, ki je
imel za seboj
vrsto poročanj z
vojnih prizorišč,
ga je miril, češ
ob koncu vasi bomo
naleteli spet na hlode,
vozi počasi in previd-
no, ustavi, če bodo ta-
ko ukazali. Šofer je
ubogal, počasi smo vo-
zili po glavni ulici, ko se je na desni po-
kazala srbska pravoslavna cerkev Arhan-
gela Gabrijela. Še dobrih 300 metrov in
Pellegrinijeva napoved se je uresničila.
Fant s kalašnikom pod pazduho nam je
že od daleč mahal, naj se ustavimo. Vsi
štirje ven iz avta z rokami na strehi.
Skrbno nas je pretipal, nič ni pomagalo
prepričevanje, da nismo oboroženi. “Ka-
seto s posnetki”! je zahteval mladenič,
ki se je s pištolo v roki približal. Silvano
je odprl kamero in izročil kaseto, praz-
no, ker smo tisto s posnetki skrili. Sne-
mali ste in pravo kaseto boste dali, če jo
zasežejo Hrvati, bodo prepoznali
vaščane, ki so postavljali pregrade. Nič
ni pomagalo prigovarjanje, da je Silvano
počasen, da se je prepozno zavedel in ni
ničesar posnel. Vischi je postajal vedno
bolj nervozen, zahteval je vsaj še zadnjo
cigareto, preden ga bodo počili. Ustavlje-
ni smo bili poleg pokopališča in izza na-
grobnih kamnov sta se pojavili dve
puškini cevi. Nervoza se je stopnjevala,
Vischiju so dovolili kaditi, fant s pištolo
je predlagal stražarju: pihnimo jih in
vzemimo kamero, vrgla bo gotovih
1.000 mark. Ponudili smo mu cigareto,
obenem pa sem ga prosil, naj pokliče
predstojnika, da mu razložimo, če želi,
ga intervjuvamo, da bo svet zvedel za
upor srbskega ljudstva proti hrvaškemu
nasilju v Slavoniji in Kninu. “Molči”!
me je nahrulil in mi pretil s pištolo. Mor-
da sem ga le prepričal, nekaj je sprego-
voril v prenosni radijski oddajnik. Puški-
ne cevi s pokopališča so nas spremljale.
Vischi je pokadil verjetno že svojo peto,
zadnjo cigareto. Napetost se je večala.
Nič manj bolj prijetno mi ni bilo pri srcu
kot tistega 9. marca na beograjskih Te-
rezijah ob prvi protivladni manifestaciji.
Medtem ko je množici študentov govoril
Vuk Drašković, je počilo. “Dol”! mi je
zaklical Saša Ota, avtomatično sem se
sklonil. V očeh mi je ostal rdeč madež
na licu mladeniča, ki je stal nekaj me-
trov bliže govorniškemu odru. Ne vem,
ali je bil Branivoje Milinković, prva žrtev
policijskega nasilja, ali kdo drug. Stali
smo v Bršadinu z rokami na strehi avto-
mobila, nismo se pogovarjali, le čakali,
vsak s svojimi mislimi. Minila je ura, mi-
nili sta dve, ko se je na zarjavelem kolesu
po stranski Živkovićevi ulici pripeljal v
črno haljo zavit vodja četniške skupine.
Počohal se je po neurejeni bradi, nas
premeril od pete do glave, vsakega po-
sebej, “Boga zahvalite, da niste ne Nem-
ci ne ustaši, če ne bi jih plačali za div-
janje v drugi svetovni vojni. Svojim je
ukazal, naj nam vrnejo kamero, nato
nas je odslovil z zgovornim “skidnite se
mi sa... ” V hipu smo bili v avtu in že
smo drveli proti najbližji vasi pod
hrvaškim nadzorom. Dober kilometer
pred Nuštarjem nas je ustavil hrvaški po-
licijski avto z okorno narisano šahovni-
co. Na dolgo in
široko so nas
zasliševali, za-
nimala jih je
vsaka podrob-
nost, čeprav je
bilo iz vprašanj
razvidno, da so
dobro poznali
ne le vsakega
posameznika
iz četniške
enote, pač pa
tudi njihovo
oborožitev. V
Nuštarju smo
se ustavili, da
bi si z rakijo
opomogli od
prestanega strahu, nato pa nadaljevali
pot proti Vinkovcem in avtocesti brat-
stva in edinstva. Pozno zvečer smo bili
končno v Zagrebu.
/ dalje
Saša Rudolf
S 13. strani
Preprosto geslo ...
  ukaj je v prvi vrsti pred-
sednik nadzornega sveta
Branko Tomažič (bežno
smo ga omenili v začetku član-
ka). Mesto na čelu nadzornega
sveta je nastopil leta 2009, v zad-
njem obdobju pa je zaradi Iva-
nušičeve nepremičninske afere
sprožil precej ostro “interno voj-
no”, ki je na koncu odnesla
predsednika uprave. Branko To-
mažič je doma iz Nove Gorice.
Pred približno 10 leti je bil pred-
sednik uprave igralnic Hit. To-
mažič je bil tudi drugače upra-
vljalec državnega premoženja v
številnih drugih podjetjih in
skladih. Tukaj nas zanima predv-
sem povezava s še enim držav-
nim upravljalcem, ki ga najde-
mo zelo pogosto pri pomem-
bnejših državnih naložbah. Go-
T vorimo o osi med Brankom To-mažičem in Borutom Jamni-kom, nečakom nekdanje izolske
županje in zastopnice SD Brede
Pečan, ki velja za enega od upra-
vljalcev državnega premoženja z
najmočnejšim vplivom. Skupna
pot je Tomažiča in Jamnika vo-
dila skozi izkušnjo v Hitu (2005
in 2006), leta 2013 pa je bil med
Jamnikovim predsednikovan-
jem Kapitalske družbe Tomažič
predsednik nadzornega sveta.
Skratka, med njima dvema se –
vsaj navzven – kaže precejšnje
sodelovanje. In to že dalj časa.
Jamnik je danes na številnih
vplivnih položajih. Njegova pri-
marna vloga je na čelu Modre
zavarovalnice: ta zavarovalnica
je svojstven hibrid, ki je po
osnovni dejavnosti pokojninski
sklad za dodatno pokojninsko
zavarovanje. Ob tem še upravlja
lastniške deleže nekaterih pod-
jetij. No, Jamnik je ob tem še
predsednik nadzornega sveta v
Telekomu, Cinkarni Celje in
Združenju nadzornikov Sloveni-
je.
Razkritje kart
Kaj ima z Jamnikom in njegovo
Modro zavarovalnico po vsem
tem Pozavarovalnica Sava? Mo-
dra zavarovalnica je njen 4-od-
stotni lastnik. Ni največji posa-
mični, je pa med pomem-
bnejšimi. Največji posamični la-
stnik ta trenutek je Slovenski
državni holding (SDH) s 25 od-
stotki – v upravi SDH pa sedi tu-
di nekdanja Jamnikova sodelav-
ka na Kapitalski družbi Anja
Strojin Štampar. Torej, povezav
je kar veliko. Razumeti je ob
vsem tem potrebno, da je obvla-
dovanje zavarovalniškega in po-
zavarovalniškega stebra, ki ga
predstavlja Pozavarovalnica Sa-
va, ključ do finančnega in stra-
teške pozicije na tem trgu v
vzhodni Sloveniji. Zaradi vsega
tega bi bilo potrebno biti na no-
vico o kadrovski zamenjavi, ki so
jo sredi avgusta zabeležili slo-
venski mediji, posebej pozorni.
Posebno pozornost bi bilo po-
trebno nameniti dejstvu, da je za
Ivanušičevo odslovitev odgovo-
ren Branko Tomažič, tesen sode-
lavec Boruta Jamnika, ki ima na
zavarovalniškem področju navz-
križne interese. To nikogar ne
odvezuje morebitnih lastnih od-
govornosti, še najmanj Iva-
nušiča. Daje pa popolnejšo sliko
dogajanja.
Geslo Globokega grla, novinar-
skega informatorja v aferi Water-
gate, je bilo dokaj preprosto:
“Sledi denarju”!
Osebni spomini na pot osamosvajanja Slovenije (7)
Samostojni
  Ob 110-letnici Solkanskega mostu in Bohinjske proge
Tudi predsednik Borut Pahor 
na muzejskem vlaku
SOLKAN 
  soboto popoldne, 3. sep-
tembra 2016, je bila na
Trgu Jožeta Srebrniča v
Solkanu osrednja slovesnost ob
110. obletnici Solkanskega mostu
in Bohinjske železniške proge.
Udeležil se je je tudi predsednik
Republike Slovenije Borut Pa-
hor. Krajši kulturni program
se je vil pod naslovom Od
železne ceste. Povezovala sta
ga mlada dramska igralca
Urška Taufer in Žiga Udir.
Prvačka pleh banda je po-
skrbela za primerno glasbeno
kuliso, ljubiteljska gledališka
skupina TRD Globočak s
Kambreškega pa je postregla
s komično minjaturko v režiji
igralke Ane Facchini, članice
SNG Nova Gorica. K enode-
janki je igrivo pristopil še sam
predsednik Pahor (ne vem, če
bi kaj takega dočakali mi v Ita-
liji s predsednikom Mattarel-
lo!). Gospe, ki je v enodejanki
čakala vlak, je pomagal nesti
kovčke, potem ko se je javil iz
občinstva prav on, ko je “utrujena
potnica” gledalce vprašala za po-
moč. Zbrano publiko je poleg
predsednika Pahorja, ki je pouda-
ril pomen železniškega prometa za
prihodnost in urejenost države ter
opozoril na naravne in kulturne
lepote vzdolž te zgodovinsko po-
membne proge, nagovoril še no-
vogoriški župan Matej Arčon.
Predsednik Pahor se je v Solkan
pripeljal z muzejskim vlakom po
Bohinjski železnici, ki skupaj s Sol-
V kanskim mostom, največjim kam-nitim mostom na svetu (oba stavpisana na poskusni seznam sve-
tovne dediščine UNESCO), letos
praznuje 110-letnico. Vožnja se je
začela na Mostu na Soči s pozdra-
vom tolminskega župana Uroša
Brežana. Bohinjsko železniško pro-
go označujejo sami presežki, v Bači
pri Modreju je najvišji železniški
most v Sloveniji, Podbrdo in Bo-
hinjsko Bistrico povezuje najdaljši
slovenski predor, zgrajenih je pet
galerij in 65 mostov. Na znameni-
tem Sokanskem mostu je akrobat-
ska skupina Dunking Devils na
svojevrsten način z akrobatskimi
spretnostmi počastila okroglo
obletnico mostu. Na konstrukci-
jah vlaka so v živo izvedli dih odv-
zemajoč akrobatski nastop.
Ta dogodek spada v skupino pri-
reditev ob krajevnem prazniku
Solkana 2016. Naslednji praznični
dogodek bo 10. septembra ob
17.30, ko bosta lutkovna predstava
Peter Klepec in razstava lutk v dvo-
rani na solkanski karavli v organi-
zaciji KD Slavec Solkan, ob 18. uri
bo kotalkarska predstava Ostržek
na pokritem kotalkališču solkan-
ske karavle v organizaciji KK Perla,
ob 19.30 pa družabno srečanje z
ansamblom Kalamari, prav tam.
Za gostinsko ponudbo bo poskrbe-
la Gostilna Solkanska klet,
srečelov bo v organizaciji Turi-
stičnega društva Solkan. Vse sku-
paj prireja Krajevna skupnost Sol-
kan.
Prireditve ob krajevnem prazniku
se bodo nadaljevale ves september
do 2. oktobra.
IK
Borut Jamnik
Saša Ota
Vuk Drašković