TO V A


Izhaja 1. in IS. dan vsakega mesca, in velja za celo leto 8 gold. SO kr., za pol leta pa 1 gold. 3U kr.
Tečaj IV.
V LJubljani 1. junija 1864. List 11.
V e
K"
Fr. Sr. Adamič.
	-^	B.---g"|	h J	......j......r—P, -jv-	
	" 1* j P Spre - ha -fr--r-i---		ja - la tam po	sfz p ver - tu Se —h--1"	je--*—
			hr~«E «i ^	—J—;—i	«
n >N —i---a •					B----			
#=	f=r=	t	:	—>■!	/V		• ;	fV
sen je de - kli - ca,


Ža - lo - va - la, ko vsah-
33
-ir
m ¡'¿¡M

sfz	p
ni - la Le -

nje je ro - ži - ca.
> t

»Kje si ljuba rož'ca moja, Ki cvetela si lepo, Al me bodeš zapustila?« Praša dekle žalostno.

»Skerbno vselej sem ti stregla, In ljubila serčno te, S čim, povej, sem te žalila, Da zapuščaš vela me?«
Pravi mila rožica, »Ti prijatlica edina Bila si mi, deklica.
»Nisi ti me razžalila,«
Zdaj še mlada kot cvetica Razcvetena tu stojiš, Sladko kakor jaz spomladi Svoje mlade dni živiš.
Moji dnevi so minuli, Nastopila že jesen,
Cvetje bo mi zamorila, Položila v grob leden.
Prehitela pa minljivost Tebe bo kot mene zdaj, Cvetje ti bo umorila, Odpeljala zlati raj.
Deklica, lej, tudi tebi Čas mladosti naglo gre; Mlade leta, lepo lice Bo minulo kmali te.
Eno cvetje je, ki vzeti Časa tir ne more ga: — Le nedolžnost, čednost sveta Večno zlati raj ima!«
Tak je rož'ca govorila, In učila deklico, Svojo glavco je nagnila, Položila v gredico.
(Glej Praprotnikove : „Pesmi cerkv. in druge" st. 74!)
Vera naj zvestejša prijateljica učiteljeva.
Lepa, prelepa je naloga učiteljeva, ki mu jo je dal Bog, neskončno modri naš stvaritelj, ki za vse svoje stvari očetovsko skerbi, ter jih vodi do največe odločene doveršenosti; kajti postavil je učitelja v svoj naj milejši vert, kjer poganjajo nežne mladike, mladenči in deklice, ter mu ukazal, da naj jih nev-trudljivo varuje pred morivno slauo greha, vravnava jim rast življenja, vterjuje korenine značaja, da se varno razvije sam mladeneč, da terdna stoji devica v sredi zapeljivega sveta. Sej pride prej ali pozneje vsakemu žalostna ura, da se mora ločiti od svojih dragih, da mu ugasnejo vodivne zvezdice, ki so mu ljubeznjivo kazale življenja pot. Človek mora prijeti sam za veslo, ter voziti svoj čoln zemeljskega življenja po nezmernem morji, kjer ga večkrat derve divji viharji strasti, kjer mu žugajo skrivne skale človeške prekanjenosti. Le težko se jim ogiba, imeti mora neko nadzemeljsko moč, sveto vero; svetiti mu ima svltla zvezdica zlate nade, — ogrevati, buditi, krepiti ga goreča ljubezen.
Vse to pa se najprej pridobi v mladosti, ko še ne tarejo preveč serca posvetne skerbi, ko se začenjajo močno buditi duševne sile ali moči. Ali stariši navadno ne utegnejo, ne znajo, in tudi ne morejo v serca vsaditi svojim otrokom zlatega semena
Spisal Fr. Neboslav.
prave omike; pripomore tedaj cerkev in deržava. Cerkev mika in blaži le bolj serce z zveličavnimi resnicami sv. vere, deržava pa ima še druge učitelje, da bistre mladini um, da jo pripravljajo za različne stanove. Učiteljem tedaj zaupno izročujejo stariši svoje ljube otročiče, deržava svojo nado, cerkev svoje naj lepše cvetje. Kako važna, kako imenitna je naloga učiteljeva! O da bi jo vsakteri, ki je poklican, da dela na šolskem polji, prav razumel, poprijel se je z dušo in s telesom, in tako zares veliko pripomogel k osrečenju človeštva ! Da bi vendar čisto zginila ona mlačnost, ona temna megla, ki nam še večidel pokriva polje duševnega delovanja, da se le tu in tam prikaže kaka nežna cvetica, ki se ji paie prevečkrat godi, kakor cvetici mesca svečana! Da bi vendar enkrat ^zjasnile se nam vremena, nani milše zvezde, kakor zdaj, sijale", da bi si ne mogli očitati, da smo tudi sami krivi, da smo zaostali za drugimi sosednimi narodi !
Vi, vi, predragi učitelji, zbudite se na novo, nadomestite ono, kar nam sedaj še manjka, z gorečo ljubeznijo do mladine, do naroda! Delajte neutrudoma; naj vas ne straši preveč mlačnost , ki jo je gotovo povsod dosti ! Živo prepričanje, da delate narodu v korist, Bogu na čast in slavo, prešine naj vas, naj vas krepi pri vsakem početji in — vzdignil se bo narod naš iz nesrečnega spanja, želel si omike, kakor žejni bistre vode, podpiral vsako početje, ki mu je koristno. Podpiral bo tudi vas vedno bolj in bolj, ker hvaležnost velevala mu bo to. Narod se ne bo več sramoval svojih omikancev, okusil bo tudi sam blagi sad omike, k kteri ga bo pripeljala vaša skerb, ktero mu bo naklonil vaš trud.
Ali velike in mnogotere so težave, ki jih mora premagati učitelj, preden si vstanovi časno srečo , ali vsaj pridobi zado-voljnost, notranji mir, veselje za svoj težavni stan, in pa potrebno učenost. Prêté mu v začetku mnoge nevarnosti žugajoče podreti mu vse lepe, navdušene sklepe, ki si jih dela. Ako tu ostane stanoviten, ne reši samo sebe, temuč ohrani si tudi v sercu nevsahljivi zaklad, kteri ga vedno priganja, da pripravlja tudi drugim ono srečo, ki jo sam vživa. Kako pa si more pridobiti stanovitnost, kako ono gorečnost v spolnovanji svojih dolžnosti, ki ga okrepčuje, da preterpi tudi inarsiktero grenko ?
Živa vera je ona krasna cvetica, ki jo ima vsaditi si
11*
pravi učitelj na dno serca. Ako ta začne cvesti, odganja njena divna vonjava vse zapeljive sovražnike, vabi in vzbuduje vse lepe čednosti in kreposti. Ona mu je pravi vir vsakega veselja, ktero zlajša, čisti in združuje s terdnim zaupanjem na večno radovanje v svetili nebesih. Ona mu kaže, da je vse minljivo, in da človeka spremijo le dobre ali slabe dela tje v dolgo večnost. Razodeva mu pravo ceno življenja in vsega, kar si želi njegovo serce. Uči ga, da je le oni prav srečen že na zemlji, ki ima mirno vest in pobožno serce. Njena luč razsvetljuje ga, da zmiraj bolj in bolj spoznava svet, da se ve ogibati nevarnosti. Če mu pa kterikrat spodleti na poti kreposti, drami ga njeni svareči glas, pripelje ga njena ljubeznjiva roka na pravo pot. Ona mu daje veselje pri uku, navdihuje mu ljubezen in gorečo skerb za mladino.
Vera uči učitelja, da nikakor ne sme pustiti rujaveti svojega daru (talenta), ali ga pa še cclo zakopati; veleva mu tim-več, da naj si množi duševne sile, da naj hrepeni po zmir veči popolnosti v vedah in v življenji. Sej je delovanje učiteljevo le takrat vspešno in stanovitno, kadar se mu ne more očitati, de sam ne živi tako, kakor uči, ako tudi njega ogreva ona gorečnost, ki je pričakuje od svojih učencev, ako se sme tudi sam ponašati s ponižnostjo, pohlevnostjo in pridnostjo, s krepostmi, ki so vsakemu zelo potrebne, posebno pa mladini in njenim voditeljem. Skušnja uči, da še tako lepe besede, še celo velika učenost le malo opravi, ako manjka ktere glavne kreposti.	______[K„„ec priM
lz zgodovine keršanske ljudske šole.
(Konec.)
Ljudska šola v Avstrii pod Marijo Terezijo.
Blaga cesarica skerbela je kolikor mogoče za izobraženje podložnega ljudstva. Marsiktere nove naprave se začnejo v ta namen. — Kako je bilo z ljudskim podučevanjem v raznih deželah. Vlada tirja sporočila in nasvete iz vseh dežel. Jabacin in Kumerdaj na Kranjskem. Mesca maja I. 1769. poda Leopold Ernest Firmiam, škof in knez pasavski, cesarici pismeno svoje misli o ljudskem izobraženji. To reč sproži od druge strani Mesmer, učitelj na Dunaji, in baron Gebler, dvorni svetovavec, to ume v tek spraviti. — Na Dunaji postane vse vneto za šolstvo, nasvet podaja nasvetu roko. Normalna šola pri sv. Ani
se začne. Vse pričakuje nove veselejše dobe, ktera pride po sboljšanem šolstvu. Normalna šola pri sv. Ani ne napreduje tako, kakor so se nadjali. L. 1773. je odpravljen red Jezuitov. Nasledki tega zelo važni so ljudske šole. — V šolskem organizmu se nič stalnega ne določi; misel misel pobija. Cesarica pokliče opata Felbigerja iz Šlezije spomladi 1. 1774. Leta povravna razpor na dunajski normalni šoli; 6. decembra). 1774. je bil razglašen splošni šolski red, in odsihmal se razširjuje šolski red po vseh deželah; šolstvo se posebno lepo razcvita na Češkem, kjer ga vsi stanovi podpirajo. Dekan Kindermann, pozneje imenovan prošt Schulstein-ski, si pridobi posebno velike zasluge za šolstvo na Češkem. Na Ogerskem šolstvo ne napreduje tako veselo. — Grof Torres v Gorici. Kumerdaj, pervi ravnatelj normalke v Ljubljani. — Ljudska šola se razširjuje po vojaški granici; poslednjič tudi po novo pridobljeni Galicii. — Novo šolstvo se imenuje nemško, ker se je začelo pri Nemcih, kojih materin jezik je šolstvu ime dal; ali ime in bistvo se vzame pod en in tisti zaumek; novo šolstvo zatiruje ljudske jezike po nenemških deželah, in šolstvo nenemškim narodom ne koristi toliko , kolikor bi moglo. Začenja se ponemčevanje ne-nemškega ljudstva. — Smert cesarice Marije Terezije.
Praktična slovensko - nemška gramatika.
(Dalje.)
Opombe govore a) od veznikov, zakaj da se imenujejo tako, in jih je tudi nekaj navedenih, A) od ozirnih zaimkov k t er i, ki (welcher, der); k d o r (wer), kar (was), k j e r (wo.)
Nemščina je tukaj zadosti obdelana, ali na slovensčino se te opombe kaj malo ozirajo; naj govorim od tega nekoliko bolj obširno za učitelja, kteri ravno boljše knjige nima pri rokah.
Kdo in kaj, ravno tako tudi kteri, ktera, ktero, (ki), kak, čegav-a-o so vprašavni zaimki, ker ž njimi pra-šamo po osebah ali rečeh; te besede so pa tudi oziravni ali nanašavni zaimki, ker se ozirajo ali nanašajo na osebo ali reč, o kteri je govorjenje, in potem se glase: 1. kdor in kar, 2. kogar (čegar, česar}, čegar, 3. komur, čemur, 4. kogar, kar i. dr.
Večkrat se pa zamolči kazavno zaime v glavnem stavku in se rabi v odvisnem stavku le kdor ali kar, p.: kdor vpraša, ta zve. Kar iščeš, ne boš najdel. Tisto, kar iščeš... Kjer
bukve leže, najdel boš tudi pero. = Tam, kjer bukve leže, najdel boš tudi pero.
Slovenski jezik se tukaj loči od nemškega. Nemcu so namreč vprašavno ime ravno taki glasi, kakor oziravno; Slovenec pa tudi oziravno zaime po obliki loči od prašavnega zaimena.
Od rabe besed: kar, kjer, ker, kir in kateri, kteri, ki, ko j -a-e je pisal „Tovarš" 1.1. pod XXIV. in XXV. st. 169. in 170., tedaj nam tega ni treba ponavljati.
XXIX.
Prosti in zloženi stavki.
Učenik naj tako le ravna:
Kaj je stavek?..... Ktere dela ima vsak stavek?....
Kaj pove podsebek, kaj povedek?.... Stavek pa, vkteremje le en podsebek in povedek, se imenuje prost stavek.
Starši zapovedujejo, otroci vbogajo. Od koga je tukaj povedano ? .... Od koga še ? .. .. Kaj je od staršev povedano ? .... Kaj od otrok ? ....
V tem stavku sta dva podsebka in dva povedka, oboje to pa je le en stavek.
To tedaj ni več prost stavek, ampak zložen.
Kaj je tedaj zložen stavek? Iz česa je?
Zložite ravno tako te le proste stavke: Življenje je kratko. Umetnost je težka. Oče gospodarijo. Mati gospodinjijo. Čebele nabirajo med. Tudi voska nanesejo.
Ali je kakšen notranji pomen, kakšna miselna vez med temi stavki: Življenje je kratko. Umetnost je težka. Mislim si tedaj: ako hočeš kaj znati, prizadevaj si zvesto.
Povejte mi ravno tako, kako uni trije spredaj povedani stavki po svojem zapopadku skupaj gredo, kaj pove vsak za se, kaj pa dva zložena skupaj?
Zakaj se tedaj stavki skupaj zlagajo?
Žložite mi te stavke skupaj: Poldan zvoni. Noč se dela. Cel dan dežuje. Suša polje tare. Mesec vzhaja. Dan se dela. Zakaj se ti stavki ne dajo zložiti?. ...
Zloženi stavki so *)
I. Priredno zloženi stavki ali priredje, kteri obstoje iz dveh ali več prostih stavkov, ki se vežejo med seboj po samem pomenu, ali po prislovih (narečjih, Nebenwörter als Umstandswörter), ali po prirednih veznikih.
Glej Janežieevo „Slov. slovnico 1"
Priredni stavki ali priredniki so po svojem pomenu a) vezavni, 6) protivni ali ločivni in c) terdivni ali sklepavni.
II. Podredno — zloženi stavki ali podredja, kteri se izobrazijo, če se kak člen prostega stavka s posebnim stavkom izreče; tako n. p. se more iz prostega stavka: „zadovoljen ima kmali zadosti", napraviti podredno-zloženi: „kdor je zadovoljen, ta ima kmali zadosti".
Odvisniki so po členih prostega stavka, ki se razraščajo v posebne stavke d) osebkovi, 6) dopovedkovi, c) dopolnkovi, (T) prilastkovi, e) prislovni.
Glavni stavki se od odvisnih tudi po besednem redu ločijo. V glavnih stoji časovnik ali v zloženih časih pomagavni časovnik precej po posebku, v odvisnih pa na koncu stavku.
Die Feder ist zu weich, ich kann nicht damit schreiben. — Weil die Feder zu weich ist, kann ich nicht damit schreiben. Ich weiss es nicht, ich kann dir nicht sagen. ~ Weil ich es nicht weiss, kann ich es dir nicht sagen. Der Baum hat nicht geblüht, er wird keine Früchte tragen. — Weil der Baum nicht geblüht hat, so wird er keine Früchte tragen. Gott ist höchst gerecht, das wissen wir aus der Geschichte des Menschengeschlechtes. ~ Dass Gott höchst gerecht ist, wissen wir aus der Geschichte des Menschengeschlechtes. Die Leute schliefen auf dem Acker, und der Feind säete Unkraut unter den Weizen. — Während die Leute auf dem Acker schliefen, säete der Feind Unkraut unter den Weizen.
Slovenci ne delajo tukaj razločka, zato Slovenec tako rad nepravilno besede postavlja, kedar v odvisnih stavkih govori, n. p.:
Warum hast du die Aufgabe nicht gebracht?.. Weil ich sie habe vergessen, — Ich kann das Haus nicht kaufen, da ich nicht habe genug Geld. — Weil ist das Getreide schlecht gerathen, wird es sehr hoch im Preise sein. — Tukaj
se Slovenec precej prodä, se ve da na svojo škodo!
Koliko se pa zamorejo otroci nauka od zloženih stavkov djansko naučiti? Javalne toliko, da bi zamogli samostalflo stavke narejati. Prav dobra bi mogla biti takšna šola, da bi to dosegla. Otroci niso toliko izurjeni v mišljenji in besedi, da bi jim to gladko teklo. Toliko se pa morda zamorejo naučiti, da pri branji stavke razločijo, so li priredniki ali poredniki, kteri stavki so bili skupaj zloženi. Za pismene vaje naj pa narekva učenik učencem proste stavke, potem pa veznike in naj jim naj prej pokaže ustmeno, kako se dajo ti stavki pravilno zlagati, 11. p.: Der Kranke muss sich nach der Vorschrift des Arztes richten, (sonst"). Die Arznei kann nicht wirken. Pilatus erklärte Jesum für unschuldig, (dennoch). Er gab ihn seinen Feinden preis. Ali pa naj jim na-
rekva več stavkov, ktere naj potem sami skupaj zlagajo in s primernimi vezniki vežejo.
Ta nauk res prizadeva učeniku veliko truda, zategadel naj pa vsikdar pri berilnih vajah učence napeljuje, da opozujejo, kako se govorjenje v stavkih zveršuje. — Se ve da učenik, ki hoče ta nauk s pridom predavati, ne sme v književnosti popolnoma tujec biti.
Stavki, ki imajo enaki del (člen stavkov), se dajo skrajšati v en stavek, kteremu pravimo skrajšan ali skerčen stavek, ki se pa da zopet v stavke razvezati, iz kterih je postal. (Glej „Gramatiko"!)	__{D.ij« Pr,h.)
Pomenki
o
slovenskem p i s a nj i.
XXIII.
U. Kdo bi mislil, da imajo tiste besede časi tolikanj različno pomembo, p. poreden pa vreden (cf. niuth willig po nemški, samo na sebi muth-willig, in po sedanjem pomenu).
T. Z unima besedama se vjemate v rad ni in vradnik.
U. Prav, ker se tolikrat rabi in tako mnogotero piše. Eni pišejo »radnik, drugi «radnik, tretji ttrednik, četerti »rednik, in ravno tako vrad, urad, ured, vred, in vradovati, vrädnija itd.
T. Cigale piše v Volkovem nem.-slov. slovarji: Amt, ured (nicht urad, cfr. poln. urzad, urzedu, kroat. ured); Beamte, urednik, richtiger als uradnik, welches übrigens schon Gutsmann in dem ungetreue Beamtete betreffenden Sprichworte: uradnik okradnik anführt, cfr. das poln ur-zednik; ured, uredama, uredovati, uredsk, urednišk, uredništvo.
17. Pa se vendar ne razlaga iz vred ali uvred (noxa), ali vreden (corruptus), kar bi bilo po Gutsmanovo : uradnik okradnik?!
T. Lepše bi se dalo izpeljevati iz vreden (aptus, dig-nus) po staro- in novoslovenski. Pisati bi se moglo potlej vrednik, in strinjalo bi se z lat. dignitas, nemšk. Digni-taet, Ehrenamt, Würde, ämtliche Würde, Würdenträger, s slov. častnik (honorabilis, honoratus) itd.
U. Bog hotel, da bi vsi služabniki, bodisi mestni, de-
želni, deržavni ali cesarski, bodisi kterikoli, bili res vredniki, t. j. sami svoje službe, in po tem tudi časti in hvale vredni!
T. Ali, da se ima likati iz red (ordo), to nam spričuje ne le poljska, ampak tudi ruska, češka, serbska pisava. In opomniti se sme, da se naša beseda red skorej v vsih pomenih vjema z latinsko ordo (cf. stsl. čin' ordo, činiti ordinare, tudi hrov. činovnik).
17. Ako se zobrazuje iz red, se mora pa spet pisati »rednik, t. j. v red deti ali djati — devati, in po tem ni razločka med vrednik (Redacteur) in vrednik (Beamte).
T. In vrednik (Ruhnvurz, Gutsm., Murko, gnaphalium. Linn.). Ime vrednik ima torej lahko več pomenov, kakor tudi glagol vrediti, vredovati sploh pomeni ordino, rego, di-rigo, praeparo, administro itd.
£7. Po tem takem bi se pa v slovenskem ne smelo pisati urednik z u, kakor sva se lani menila (Pom. XLI in XLIL), sicer bi bil spet ¿uradnik — okradnik" na versti.
T. Dasiravno drugi Slovani pišejo u (u ali au-), je vendar vterjena v slovenskem pisava z v, kakor dokazujejo iz-verstni knjižniki naši (Metelko, Podgorski i. dr.).
U. Kaj pa misliš o pisavi t-radnik ali uradnik?
T. V tej obliki se da razlagati a) iz stsl. rad i ti (roditi), t.j. delati, curam gerere, opere, munere fungi, ter pisati »radovati, uradnik, ne pa uraditi (perficio, Vuk); ali pa, kar je že gotovo, b) iz red (ordo) z nosnikom, kteri se po narečjih različno piše in izgovarja (rad, rjad, rzad, ržad, re(n)d, red), torej vrad, vradnik, vrjadnik, vrzadnik itd.
17. Ali se da v slovenskem skazati, in ali ima kaj prilike?
T. Kakor se stsl. nosnik a v nsl. namestuje časi z o, časi z u, taka se godi tudi nosniku e, da ga narečje naglasuje zdaj z e, zdaj z a ali ja, n. pr. Jačmen, jazik po Dolenskem, pa tudi po druzih krajih nam. ječmen, jezik; s^agla n. segla, svat svjat nam. svet (sanctus, svent, sviet, svejt, svet mundus, po nek-terih krajih svajt, lajpa n. lejpa ali lepa, bajla n. bejla ali bela); jed in jad, jesti in jasti; pri ogerskih Slovencih prijati, začati n. prijeti, začeti (vid. Miki. Lautl. pg. 235). Po vsem tem mi je celo prijetno, da so se mnogi mnogi pisatelji tudi v slovenskem poprijeli pisave vrad, vradni, vradnik, »radovati, »radnija, t-radnišk, fradništvo. Lepo se a) določi pravi pomen in razloči od besede vrednik (Redacteur) in ver d ni k
(gnaphalium), b) vjema se nekoliko z rusovskim , poljskim in češkim, in c) opravičiti se da celo v slovenskem.
Pisma dveh slovenskih učiteljev.
Na Zelenem polji 29. velikega travna 1864.
Dragi moj Tugoslave !
Ni se tako slabo s teboj, kakor sam misliš. Dokler človek dobrega sveta išče o pravem času, mu se še lahko pomaga. „Ako modrost v vašem sercu prebiva in spoznava vašo dušo napolnuje, bo dober svet vas ohranil", rekel je pred več leti neki prav moder mož.
Pri tebi je tedaj, da se dobrega sveta poprimeš; svet pa, kterega ti podam, poterdila je skušnja popolnoma, zakaj vidiš na svetu gre vse tako, kakor se človek loti kakšne reči. To je tudi Pavliha dobro vedil, ko je teleta za rep čez breg vlekel. Z glavo noče naprej iti, tedaj naj gre pa ritensko.
Ko naš pervi očak dobrega sveta ni hotel vbogati in je rajše zapeljivi svet poslušal, je Bog drugo določil: „V potu svojega obraza boš svoj kruh jedel, umeri boš". Nikjer še nisem bral, da bi bil učitelj izvzet od te splošne osode. Tedaj raja ni na tem svetu, vekomaj je zgubljen, terpljenje in težave čakajo vsakega, tedaj tudi učitelja. Kmeta tare nerodovitna zemlja in veliki davki, obertnika majhen zaslužek, tergovca slabe kupčije, učitelj pa ima v šoli svoj križ z otroci. To je tisti križ, ki ga mora učitelj voljno nositi, ako hoče, da bo zgubljeni raj enkrat najdel. Vsak stan pa misli, da so njegove opravila naj težje, naj sitnejše. Bil je en človek, ki se je pritoževal nad stvarnikom, da je njemu tako velik križ naložil, kakoršnega sicer nobenemu. Stvarnik mu pokaže veliko križev, majhnih in velikih, in reče mu izbirati. Človek zbira in zbira, in primerja križe, ali ni ga bilo takega, da bi ga mogel nesti; poslednjič vendar najde enega, tega primeri in ga zadene. Glej, reče stvarniku, ta križ sem si zbral namesto svojega. In ravno to je tisti križ, kterega si dosihmal nosil, pravi stvarnik. Pri naši volji pa je, kako da križe nosimo, ali si hočemo križe obračati na zlo ali na dobiček.
Kakor se lotimo in poprimemo posla, tako pa gre.
Učiteljski stan je zares težaven, ali dvakrat težavniši temu, kdor se ne vede prav v njem. Praviš, da si veselje do
šole zgubil, ker tako malo opraviš. Pervič, ti jaz tega ne verjamem, da bi tvoj trud in pridnost nič ne zdala, ali pomisli, da seme, ki ga sejemo, kali še le v dvakrat ali trikrat desetih letih. Drugič pa pomisli, da imaš otroke le kake ure na dan pri sebi, in domača hiša in slabi zgledi izrujejo v enem hipu, kar si ti v letih vsadil. Šolstvo samo po sebi, res da ne bo ljudstva na enkrat popolnoma zboljšalo; vzroki tega so nam dostikrat neznani, in ni nam nemogoče, odpraviti jih. Tudi pametni ljudje ti otroških napak nikdar podmetavali ne bodo; kar pa psi lajajo in jezični ljudje govore, pa nikar ne poslušaj, ako hočeš imeti mir v svojem sercu. Še veliko boljši in modrejši ljudje, kakor si ti, moj Tugoslave, ljudem niso vstregli, koliko manj boš pa ti! pa tudi ne smeš vsem vstreči. Bog varuj tega! Po vrednega otroka moraš posvariti, in ne smeš biti iz same po-strežljivosti mutast pes, ki ne zna lajati.
Nikar nikoli ne pozabi, da si kristijan in da nisi za to na svetu, da bi se ti le dobro godilo in vse po volji šlo; pozabiti bi utegnil, da si za boljši svet odmenjen. Ljudje le hočejo vživati, po dobrotah vse hrepeni, in zato jim je pa življenje tako pusto, ako se njih želje ne izpolnujejo. Mi dva, dragi Tugoslave, hočeva pa otroške napake voljno prenašati, ker upava, da bode tudi Bog nama prizanašal, in jarem naju ne bo tako hudo žulil, dasiravno naji bo včasih težil.
Za danes naj bode dovolj, dragi moj. V kratkem pričakujem zopet pisma od tebe, v kterem mi boš povedal, kako ti kaj dopada moj svet. Z Bogom!	Tvoj resnični
Svetoslav.
M a 1 i k o s 1 o t j e.
Spisal Fr. Metelko.
Starodavni Slovenie so molili hribe in doline, ogenj in vodo; kar nam pričajo imena njih bogov: Triglav, med velikimi bogovi, ki se vécidel na visokih gorah moli, od koder svoje dobrote deli; Bogâj, Bugaj, Bogana, Bohana (Bohinj na Gorenskem Gotteshain), bogovi in boginje, ki so doline in vode po njih posvečene. Vodni bogovi in boginje so se tudi
1) V Im. je bilo nékdaj Slovène, kakor nekteri še govore, da se pa od sedanjega Tož. loči, se sadanji čas večidel govori s konconi - i, - ije - ie: Im. in Tož. Kamničane, Im. Kamničani, Kamničanije, Kamničanie. Tako tudi Poljaki pišejo: Haliczanie itd.
imenovali: Makoš, Mokoš, Makošla, Mokošla (od moker). Krasopani (Venus, Urania) solnčni in vodni bogovi so velikrat združeni, ki jim je tudi zedinjenje njih slovesnost pridjano.
Bistric navadno Piistric je bil klečeč kip (statva), ki je iz svojega votlega trupla po soparici dim in plamen šver-kal. H. p. 290. Zvingerus („Theat." III.;) pravi: I dol um Pusteric intus cavum est et aqua repletum atque igne circumdatum cum ingenti sonitu aqua m illam in adstantes instar flamm aru m e vom i t. Po tem menijo nekteri, da ima njegovo ime svoj koren v pro - stre - ti (od tod štrikati, štrikniti); bolj verjetno pa v bister (t. j. divji, de-reč, rapidus). Od tod toliko krajnih imen: Bistra, Bistrica.
Buda, Buddha, boginja čuječnosti, tudi modrosti, v Sanskritu je Bod'hana buditi in Buddha solnce. Nje če-ščenje je bilo po zahodni Azii in Evropi silno deleč razširjeno. Od tod je veliko krajnih imen: Budajne, Budna vas, Buje, Budganja, Buda (Ofen), Budišin (Bautzen v Lužici), Budzjaki (Tatra-Gebirge) itd. Nasprotni pomen je zdaj pri nas v b u-dalo (Thor, Dummkopf).
Černibog, Černoboh je bil začetnik vsega hudega, kakor Belibog vsega dobrega. Pa vender je po njih mislili tudi Černibog nekteremu dobro storil, mu pomagal in bil njegov dobrotnik; kakor je tudi Beli bog nekteremu hudo storil. Vse bogove je bilo tedaj treba častiti in se jih bati. V poznejih, tudi še v sadanjih časih je slišati Če rn o k nj i ž n i k , Čarovnik, Čarodenik v pomenu vražnika (copernika).
Čert, Čart ima svoj koren v černi in skoraj njemu enak pomen, le samo v nižji stopnji; tako tudi Vrag, Vrah, Vrog, Zlebog, Zlod. Vraga stan t. j. stanovanje hudega duha; in v Sanskritu (H. p. 184) Uraga — sthana, t. j. podzemeljska kačja jama. Krajno ime Čretež od Čert.
Cica,Cyca, Ciza,Ziza, Cisaali Sisa, boginja lastnosti Maje ali Žive v reditvi vsih živih stvari, enaka latinski Cereri. Od nje, pravijo, da mesto Zeitz v Saksonii, kjer so jo posebno častili, ima svoje ime. Nje veliki praznik je bil v jeseni v zahvalo za zemeljske pridelke.
Čiselbog, Zislbog, bog časnih prememb; Nocena ponočna luna, D eni ca, Danica, Ju trenj i ca, Svetluša, Svetlonoša, Večernica in druge take imena so imele ma-liške pomene.
Čudi, morski zmami, Čudo morskoje, med njimi je njih Car morski, so tudi mališkega pomena.
Čur, Čurpan, bog za varstvo mej, posebno pri njivah; Čurilo, s cimur se zmaga. Od tod krajno ime Čurile.
Dagoda, D o ga d a, ki se družite s Perunom, ste eno s P o g o d o , in ravno to je tudi Jagoda — Baba.
Davor, vojskini Bog pri Slovanih, kakor Mart pri Rimljanih; davorija vojskina pesem; davoriti vojskino pesem peti.
Oažbog, (Daje bog, Dažuba, Dažba, Oahuba) je bil bog zakladov in bogastva , pa tudi vse sreče, vsega blagoslova. Tega so posebno v Kievu častili. Tacega pomena je pri druzih Pilvit, z njim je K o vera skorej eno.
Dev, Div, I) i v lik ali Diblik je bil hud bog, ki je svet terpinčil.
Devana, Devica, Dzivica Dživica, Živa (Siva), je rimska Diana. Nje češčenje je bilo imenitno. „Dianae cultus Slav is" (H. str. 281). „Berebistes re.x usus est ora-eulis Dianae, quae ex antro edi ajebat, ut ita sibi dieto audientes subito red d ere t. Strabo etiain lib. 7. montes sacros fuisse ipsis pro templis et delu-bris testatur. Inde Sagori mons a Ptolomaeo in Sarinatia nominatur i. e. Sveta gora eo, quod Dianae ill i dicatus fuerit. Safarik „Starož." (I. p. 619, 622, 625, 653).
Did, l)idi, Did a, Didko je bil pritlikovček, majhen in hudoben.
Doda, Duda, Donda, Dunda, Dodola boginja ljubezni, z Didom v nekaki razmeri.
Dogoda, Dagoda je s Pogodo eno.
Doga, Dug a, nebeška duha, t. j. mavrica ali božji stolček, je tudi mališkega pomena.
D ž um a (kužna bolezen, kužnoba), Kuga, Smertni-ca, Kužna nevesta, Povetrica, se je po njih mislih v dvokolnicah po deželah vozila in kužnobo trosila.
Pline, pri južnih Slovanih bog smerti. Slov. Bč. cisl. 29, teč. III.
Gorinja, gorska boginja, kar Škritki ali Škratelj.
Gremnik, Grom o v it, Gromovnikje eno, ki grom dela, njegov vikši je Perun.	(D.ije ,i.di.)
Pašnik.
Abecednik za učitelja. Tudi učitelj naj ima abecednik, iz kterega naj se uči vodil za svoj težavni in lepi stan. On naj naj pred skerbi, da bo znal poglavitne čerke za odgo-jevanje nježne mladosti. Te velike čerke so: odgoja za Boga, za družino, za narod, za deržavo in za človeštvo. Ako se učitelj ne nauči teh poglavitnih čerk, ne more pri mladosti nikoli toliko storiti, kolikor mu naložuje njegov stan. Naj bo mladost še v posamesnih naukih tako zbrihtana in bistro izurjena, — če pa ji manjka teh poglavitnih stebrov, se ne more reči, da je prav in koristno omikana. Za to splošno omiko učitelj nikoli ne začne prezgodaj delati in tudi nikoli dovolj ne stori. Žalostno je, da se sedanji čas tu pa tam po šolah za to splošno in edino potrebno omiko kaj malo skerbi ali še celo nič ne stori. Res je, da se mora sedanja mladost veliko ukvarjati z mnogimi nauki, toda, kaj ji pomaga, če ima iz šole sto-pivši polno glavo, pa prazno serce , ki ni vneto ne za Boga in lepo spodobno obnašanje, ne za družino, ne za narod in domovino in ne za deržavo in sploh človeštvo! Učitelj je obrazar ali podobar, ki risa za človeško srečo pervi načert, kterega pozneje nihče ne more popolnoma predelati in popraviti, ako je napčno narejen.
Vaje za spisje. (Popisi.) Hiša. Hiša je poslopje; ima zunaj štiri strani in streho; znotraj je veža, klet, izba, hram, kuhinja in podstrešje. Hišo so delali in izdelovali zidarji, tesarji, streharji in krovci, ključavničarji in steklarji. Za to so potrebovali lesa, kamenja, apna, peska, ila, stekla, slame, opeke i. t. d. V hiši stanujejo starši, otroci in posli.
Starši. Oče in mati se imenujejo starši. Oni skerbe za otroke, jim dajejo živež, obleko in stanovanje. Dobre otroke imajo starši radi; hudobni otroci pa jih žalijo.
Pobožni otrok. Pobožni otrok rad večkrat misli na Boga; rad moli in hodi tudi rad v cerkev; v cerkvi sklene roke in lepo moli ne le z ustmi , ampak tudi v sercu; se ne posmehuje, se ne ozira, ne šepta; pri nauku pazno posluša; vsaki dan moli za starše, učenike in druge dobrotnike, in nikoli ne vstane, ne je in ne gre spat, da bi ne molil.
Iz Gorice. Presvitli cesar so z naj vikšim sklepom 27. aprila t. I. tukajšnjega prečastitega korarja Janeza Budan-a imenovali za stolnega školastika in škofijskega višjega šolskega ogleda.
Z Iga. Gosp. J. D. je v 6. listu letošnjega „Tovarša" spregovoril o „neprimernem cerkvenem orglanji". Pametni človek bi sicer

mislil, da se kaj takega ne sliši po naših cerkvah; toda žalostne skušnje uče, da le še preradi nekteri učitelj za pezdir prazne hvale, ali za peščico žita igra v cerkvi vsakoršne umazane in nespodobne igre. Nevedno ljudstvo se pa tega kmali privadi, ter misli potem, ako na praznik ne sliši valcerja ali polke, da ni praznik, in pravo cerkveno orglanje se potem nič ali celo malo čisla. Učitelj pravega duha kaj takega nikoli ne stori, akoravno bi si neumni ljudje nad njim zavoljo tega jezike zbrusili. Hvala Bogu, da se tako brezvestno orglanje sedanji čas pri boljših orglavcih vedno redkeje sliši; sliši se le še pri orglavcih , kteri so orglavci le po imenu. Posebno pogosto se nahaja taka berklarija pri mojstroskazih, ki šole nikdar od znotraj vidili niso, sekirce pa poznajo le po černem od belega, kaj več od godbe pa ne razumejo, ljudi pa radi vbogajo zato, da se jim priporočajo za biro. Zvesti učitelj ima za takimi možmi veliko sitnosti. Ali se to ne da nikakor odpraviti? Nič bolje se dostikrat po nekterih krajih cerkvenemu petju ne godi. Tu ti kteri pesem tako razmesari, da je joj! Drugi jih zopet sam „komponira" (ker vse druge so za nič), in na kori ti jo potem podijo, kakor pustni norci, prav spodbad-Ijivo. Zvesti učitelj pa, prišedši v taki kraj, bi bil kmali dostikrat pri tolikem številu tako krasnih Rihar-jevih napevov v zadregi. Da je bilo nekdaj po nekterih krajih tako, se ni čuditi, temveč temu se čudimo, da se še dandanes po nekterih krajih tako godi. Se ve, da učitelj z naj boljšo voljo in velikim trudom sam toliko zanemarjeno orglanje in petje zboljšati ne more, ako mu č. gg. duhovni s podučevanjem in opominjevanjem ne pomagajo. Vsaj znano je, da, kdor k takemu molči, svojo zadovoljnost s tem naznanja. — Govekar.
Iz okolice ljubljanske. Tudi pri nas je poletni čas bolj jasno po klopeh šolskih; otroci, ki so opravili pervo sveto obhajilo in spoved, mislijo, da so izučeni za letos, in ker jih starši zdaj tudi potrebujejo pri delu na polji in pri živini na paši, se lahko ve, koliko in kakšne učence imamo zdaj v šoli, namreč, večidel male pervince, ki še niso za domačo rabo in jih starši le zato pošiljajo v šolo, da jim jih doma ni treba varovati. Kaj in koliko more storiti v šoli učitelj v takih okoliščinah, se lahko izštevili. Pa bo rekel kdo: sej imamo postavo zavoljo tega, zakaj pa je ne rabite? — Ljubi prijatel! tudi mi smo že šiloma gonili otroke v šolo, pa skusili smo, da je to kaj težka in britka reč, ki se je ogibamo, dokler koli moremo. Po moji skušnji je naj bolje, če se te reči duhovni gospodje prav živo poprimejo, ter starše in otroke doma, v cerkvi in v šoli neprenehoma spominjajo na njih sveto dolžnost; to vselej več tekne, kakor vse groženja in kazni. „Lepo je vsakemu milo; sila Boga ne moli".	—j—
Iz I^jubljane. Tukajšnje prečast. knezoškofijstvo z razpisom 13. maja pod št. 577/98 naznanja in razjasnuje šolskim prednikom nove izpiske pod imenom „Volksschulen - Zustandstabellen" bistveno tako le: a) Te tabele naj se napolnijo na tanko po vseh verstah in naj se vsako leto prav zanesljivo pošljejo do konec mesca oktobra kon-zistoriju z naznanilom po §§. 443 in 444 šolskega zakonika. Mora se posebno zaznamovati ¿») učni jezik (slovenski, slovensko-nemški
in nemški), da ni vsako leto drugače; določiti se mora e) čas nauka in druge šole, ki so združene s pervo, kjer naj se zapomni, da so obertnijske šole za rokodelske učence (Gevverbschulen) le tiste, ki se štejejo k ljudskim (glavnim) šolam iu da naj se pri lakih šolah rokodelski učenci ločijo od navadnih nedeljskih učencev, d) Treba je tukaj tudi opomniti, da imamo v naši deželi le samostalne (selbst-standige), ne pa farne glavne šole, ker imajo vse svoje, akoravno začasne vodje in da so šole za silo (¡Vothschulen) le tiste, kjer učiteljevi dohodki še niso vstanovljeni in tudi učitelj ni poterjen in postavno postavljen; tudi se ue sme imenovati šola za silo podučevanje, kjer se otroci podučujejo le nekoliko časa pa samo v keršanskem nauku, kar velja tudi pri nedeljskih šolah. Tudi se učitelji pri šolah za silo sicer imenujejo, pa vendar ne štejejo k glavnemu številu. Ker pa se v te postavne tabele marsikaj ue more zapisati, naj se napravi za konzistorij posebni izpisek, v kterega se naj naznani vse, kar pripomore, da se stan ljudskih šol bolj na tanko razodeva. Naznanja se še e), da se morejo rabiti še dosedanje tabele (na prodaj pri Mi-licu). — Razpis ravno tega dne pod št. 500/87 pa naznanja, da je ravno kar prišel na svitlo drugi zvezek Slomšekovega slovenskega berila za nedeljske šole in da se dobiva v zalogi šolskih knjig.
—	Tudi letos so se v Ljubljani „Sinarnice" prav slovesno iu spodbudljivo obhajale; k temu je pa po navadi naj več pripomoglo lepo petje, kar se je vidilo posebno v šenklavški in ternovski cerkvi, kjer se ljudstvo ni ganilo pred iz cerkve, dokler so se glasili domači glasi ginljivih Marijinih pesem. Kar je letošnji majnik premalo razvijal vnanjega veselja, razkladal ga je toliko bogatejše pobožnemu duhu v svetih hramih.
—	Prišel je na svitlo drugi zvezek „Dušne hrane za (katoliške deržine", v kterem zopet vidimo, kako lepo in koristno za dom in šolo bo čedalje bolj to delo.
—	„Torbica" v svojem zadnjem listu hudo svari prepisovavca Praprotnikovih pesem: „Moj dom" in „Cvetice", in tudi g. J. Jereb je vredništvu „Uč. Tovarša" pisal in odkritoserčno spoznal svoj dolg, — tedaj naj bo za zdaj s tem (glej 4. list „Uč. Tovarša") ta pravda bratoljubno poravnana.
Darovi za Riliarjev spominek.
Pod naslovom: „Na veke ne bo pozabljeno tvoje ime!" 2 gold. Opomba vredništva. Naj bi se spoštovavci rajnega mojstra, ki hočejo še
kaj darovati za ta namen, kmali oglasili, da bi se potem vedilo in sklenilo, kako in kaj.
Ustnica. G. M. D.: Poslani spis iz Vašega marljivega peresa pride kmali na versto. — Prijatlu J. J. v D.: Hvala za obširno delo; nekaj bo porabil „Tov.", nekaj pa „Darek". G. J. V. . . . n. v M.: Preden moremo Vaš dopis vverstiti, prosimo, povejte nam svoje pravo ime! — Nekterim drugim dopisnikom z napevi: Hvala! Bomo vse porabili, kar bo le mogoče. Lepi napevi se ne starajo.
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik.
Nutiskar in založnik: Jož. Rudolf Milic.