leceh. , GLASILO BENEŠKIH SLOVENCEV Sped. in abb. poet. II gruppo Poštnina plačana v gotovini List izhaja z vsemi potrebnimi dovoljenji videmskih oblasti. 11 giornale si stampa col permesso delle Autorità della provincia di Udine. UREDNIŠTVO in UPRAVA v. Mazzini, 10, Videm-Udine Naro&iina: letna 350.— lir, 6 mesečna 180.— lir Lit. 15.— VIDEM, 3. APRILA 1951. Leto K. — Štev. 14 ZAPRTI Slovenski in italijanski duhovniki v Benečiji Neka vas v Beneški Sloveniji je napravila prošnjo na Šolsko skrbništvo, da bi odprli pri njih tudi peti razred osnovne šole. Uradnega odgovora še ni bilo. Poluradno pa so odgovorili, da ni mogoče ustreči tej ljudski želji, ker ni na razpolago šolske sobe za tak nov razred. To je eden tistih praznih izgovorov, ki se jih po navadi poslužujejo oblasti kadar bi bilo treba ugoditi želji prebivalstva. Pred nekaj leti namreč je neka učiteljica, ki ji rti bilo vzgojno delo breme, ampak veselje, odprla na lastno pobudo četrti in peti razred osnovne šole, čeprav je imela na razpolago samo tiste prostore, ki obstojajo tudi danes. Ko je prišla nova učiteljica, so zopet poučevali samo v treh razredih in dovolili še pouk četrtega razreda, medtem ko so peti razred ukinili. Zato je takšen odgovor šolskih oblasti čisto navadna laž in prav bi bilo, če bi šolsko skrbništvo še enkrat premislilo in spremenilo svoje mnenje. Ta dogodek nam nudi priliko, da proučimo šolski problem glede na šolske prostore. Tu se nahajamo v zaprtem krogu: ne zidajo šolskih poslopij, ker so obstoječi razredi več ali manj za silo urejeni; nočejo odpreti novih razredov, ker zanje ni. prostora; učitelji niso obvezni prebivati v kraju službovanja, ker oblasti smatrajo službena mesta v teh krajih kot slabše vrste zaradi pomanjkanja stanovanj, medtem ko nočejo graditi stanovanj poleg šol, ker so ugotovili, da učitelji vseeno lahko poučujejo. Na ta način se oblasti zadovoljujejo s stanjem kot je, ter se ne pobrigajo za izboljšanje položaja, niti za odpravo nedostat-kov. Ne smeli bi n. pr. dovoliti, da so razmeščeni šolski razredi po gostilniških sobah. Pri gradnji šolskih poslopij bi bilo treba poskrbeti, da dobimo v njih primerne učilnice in obenem spodobna učiteljska stanovanja. Toda za gradnjo takih poslopij niso dovolj besede in ne zakonski osnutki, ampak je potrebna zanje opeka in drugi gradbeni material. To moramo poudariti, ker če bi bilo dovolj samo podpisati razne zakonske odločbe, bi bili v Italiji že davno rešeni vsi podobni problemi. Naši ljudje to dobro vedo in tako n. pr. v neki občini Beneške Slovenije niso hoteli izdelati niti načrtov za gradnjo šol, čeprav je bila ta gradnja s posebnim odlokom obljubljena na račun države. Občinska oblast pa je vedela, da je izdelava načrtov povezana z znatnimi stroški, ki. bi bili koncem koncev brezuspešni, ker so bili prepričani, da bi vlada teh šol vseeno ne sezidala, čeprav jih zakon predvideva. Ta primer nam jasno kaže, kako občinske oblasti v Beneški Sloveniji nimajo več nikakšnega zaupanja v obljube višjih oblasti. Zato bi bilo nujno potrebno, da se preide od besed k dejanjem in dokler ne bodo zgrajena nova poslopja, bi bilo treba zasilno in na najprimernejši način rešiti današnjo situacijo. .Z malo dobre volje, z večjim spo štovanjem zakona in z odpravo raznih prekrškov, bi se lahko znatno izboljšalo delovanje na šolskem področju. Če šolski nadzorniki ne obiščejo šol vsako leto zato, ker čakajo, da bodo do njih zgrajene ceste, bodo lahko čakali še več stoletij. Kar pa se tiče bivanja učiteljev na njihovem službenem mestu, naj omenimo, da če so lahko ostali tam v slabem vremenu, kot smo imeli to zimo več primerov, bi lahko ostali tudi od sedaj naprej, ko prihaja pomlad s svojim cvetjem in je bivanje v teh gorskih sedežih še mnogo prijetnejše. če pogledamo v antologijo furlanskega slovstva, ki jo je priredil Bindo Chiurlo, najdemo v njej tudj dve »prauci«, ki govorita o življenju duhovnikov. Posebna pripomba obvešča čitatelja, da je namen teh dveh »prauc« ožigosati slovenske duhovnike, njihovo skopuštvo, neotesanost, itd. Tudi če jei vse to imelo le dobrohoten namen, ima vendar za nas veliko važnost, ker nam pokaže, da je slovenski duhovnik, ki mora pasti duše beneških Slovencev, na splošno predmet nerazumevanja v svojem lastnem duhovniškem okohšu od strani furlanskih duhovnikov, ki Vidijo v njem poklcnega tekmeca in človeka drugega rodu1, tradicije in jezika, mnogo prej, kot pa brata v Kristusu. Položaj duhovnikov v Beneški Sloveniji Čeprav se zdi neverjetno, vendar moramo ugotoviti, da je med beneškimi Slovenci še mnogo takih, ki so slepi in gluhi za to, kar se dogaja okrog njih. Če stopiš malo med ljudi po naših lepih dolinah, te lakj primeri cesto neprijetno zadenejo-posebno kadar naletiš na intelektualce, kj nikakor nočejo odpreti oči in ušesa, ier gledati stvari take, kakršne v resnici so. Med njimi so taki, ki se trdovratno drže starih načel, katere že davno niso več aktualna in ki se celo zahvaljujejo tistemu, ki jih je pretepel. Človek se vpraša, če je sploh kaj takšnega mogoče v sredi dvajsetega stoletja. Kako je mogoče, da nekateri še sedaj verjamejo besedičenju tistih pustolovcev, ki še nikoli niso storili drugega kakor to, ds so pili kri našega ubogega ljudstva? Še oelo tisti narodi, ki jih smatrajo za manj razvite, so dali brco svojim krivičnim gospodarjem in sp se otresli njihove-ga stoletnega janma. Pri nas pa je še vedno vse preveč ljudi, ki so s takim jarmom zadovoljni in ne kažejo posebne volje, da bi se ga otresli. In vendar je naš rodi zdrav in krepak; Zakaj naj bi se tcrej odpovedali naši zemlji, naši svobodi in tisti avtonomiji; ki smo jo v prejšnjih časih stalno už valj? Če prideš n. pr. v Sv. Peter Slovenov, boš lahko srečal tam več -naših intelektualcev, ki so tako navezani na tiste ljudi, linieri jim stalno odjedajo delo in kruh, da se boš čudil. Sicer godrnjajo m se jezijo; kadar jim manjka kruha, nad tistimi, ki so temu krivi, če pa jih povabimo naj se združijo v svoji lastni organizaciji, ki bj branda njihove koristi, pa se ti pritlikavci branijo, ker se nočejo »kompromitirati« rn iajši še nadalje prenašajo krivice. Če jih povabiš, naj delajo za svoje ljudstvo, pa ti odgovorijo, da ni niti problema avtonomije, nitj kakšnega drugega problema, jn nadaljujejo s svojim životarenjem. Ti gospodje zelo radi pozabljajo, da je to, kar j imi svetujemo, v njihovem lastnem interesu in v interesu našega ljudstva, do katerega imajo, kot njegcvi intelektunlci, še posebne dolžnosti. Zdi se, kot da bi smatrali svojo diplomo a-li doktorat za neko navadno izkazilo, kakršnega koli urada in ki nima drugega namena, kot da jim preskrbi boren košček kruha. Ti ljudje se pip v ai£ ne zavedajo svojega moralnega, duhovnega in socialnega poslanstva. Iz prakse pa je razvidno, da jim vsa ta njihova izkazila ne morejo dati niti tega koščka kruha, ker so sikoro vsi brezposelni. Kar naj nadaljujejo ti razumniki s svojim životarenjem, saj so jim v dolgem brezdelju možgani že vej zarjaveli, čas pa medtem teče dalje in tako bo končno prišla smrt, ki bo edina rešila nj’hove probleme Toda na njihovih grobovih bo postavile ljudstvo samo boren kamen, mi katerem bo v najboljšem primeru zapisano le njihovo ime in priimek, ali pa bodlo tam po. staviij skromen lesen križ, ki bo kmalu segnili kakor njihovi možgani. V nobenem primeru pa jim ne bodo postavili spomenika in zelo žalostno je dejstvo, da noben beneško-slovenski intelektualec nima' spomenika. Potomci pa bodo o nj h govorili takole: rodili so se, životarili zelo neumno in kot so životardi, tako so tudi umrl;! je zaradi tega zelo zapleten in nič kaj mikaven. Kot smo videli; slovenski duhovnik ne najde razumevanja pri svojih furlanskih in italijanskih tovariših. Zato ni nič čudnega, če ga laiki italijanske narodnosti, ki so prišli v Furlanijo, ne gledajo nič kaj prijazno in vidijo v njem samo zastopnika nekega naroda, ki ga smatrajo za narod nižje vrste. Šovinizem tudi v cerkvenih krogih Slovenski duhovnik bi po njihovem mnenju ne smel javno pokazati svoje narodne pripadnosti in tudi ne vztrajati na stališču, da ima poleg svoje duhovniške odgovornosti in italijanskega državljanstva tudi dolžnosti do svojega naroda, ki se mu ne sme izneveriti. Če je bil tak položaj že v preteklosti, je še bolj viden dlandanes, ko se od raznih strani razpihuje narodnostna mržnja. Kdor ni danes italijanske narodnosti, ga gledajo z istim nezaupanjem, krt so gledali pod fašizmom ljudi, ki niso mogli 'dokazati svojega čistokrvnega ariam-skega izvora. Žalibog moramo ugotoviti, da je, čeprav v manjši meri, tudi v preteklosti prevladoval šovinističen duh v duhovniških krogih, čeprav bi tam v nobenem primeru ne smel imeti prostora. Dandanes smo v tem ozjru še mnogo na slabšem in tako so večkrat naši duhovniki po krivici nahajajo v zelo kritičnem položaju. Če ne razumeš ljudskega jezika V Beneški Sloveniji delujejo tudj italijanski duhovniki. Prav gotovo pa se tudi Problemi Tajpanske občine Naši davki so previsoki Prav in logično bi bilo, da bi naše vasi po Beneški Sloveniji, kjer je svet zelo gorat in malo rodoviten, plačevale manjše davke kot viasj, ki leže v bližnji rodovitni Furlanski ravnini. Vendar pa temu ni tako in naši ljudje so popolnoma upravičeni, ko se pritožujejo nad previsokimi davki. Naj navedemo za primer Tajpansko občino, ki leži v višini od 400 do 1-100 m nad morjem. Svet je tukaj skalnat in peščen, ter ga pokriva le za ped rodovitne zemlje, ki jo zaradi strme lege dež in plazovi stalno odnašajo v dolino. Tako nastajajo sredi njiv jn senožeti večje ali manjše goličave. Ni še nitj sto let od tega, ko so kmetje mjslili, da kamen na njivah raste, čeprav je v resnici pokukal na dan zato, ker so vremenske nepril.ke odplavile zemljo, ki ga je pokrivala. Obdelovanje zemlje je zelo težavno, ker je treba zaradi pomanjkanja voznih poti prenesti vse tovore na hrbtu. Tudi se vrši to obdelovanje še na zelo primitiven način. V teh goratih predelih je zima bolj zgodnja in zato so vsi pridelki zelo pičli. Razen na redkih njivicah, ki ležijo na boljših tleh in v zatišju, pšenica sploh ne uspeva. Kmetje sejejo nekoliko koruze, ki pa tudii zahteva precej toplote in jo morajo čestokrat pobrati še zeleno in sušiti doma1, da jo lahko potem zmeljejo v moko. Že leta 1940-41 je pokrajinska komisija ugotovila, da je koruza iz teh krajev za ljudi neužitna in nj pr,poročljiva niti za živali, ker ji zaradi nezrelosti primanjkuje potrebnih hranilnih snovi. Važen za prehrano prebivalstva je fižol, kj pa tudi ne obrodi tako, kakor v drugih gorskih predelili. Zelo pogostoma piha namreč odi Jalovca sunkoviti severo-vzhod-ni veter, ki polomi vse prekljei, da ljudje dostikrat ne pridelajo niti za seme. Enako je tudi s krompirjem. K pridelku bi lahko prišteli še seno, ki pa se kosi poveč'hi vsako drugo leto v visokoležečih senožetih in ga preostaja le malo za prodajo, če hočejo preroditi tisto malo ž’v:ne, ki jo redijo doma. O gozdnem bogastvu sploh ni mogoče govoriti, ker so nekdanji fašistični pode-štatf, ki so vladali v Tajpanski občini, nekdanje prostrane gozdove skoro popol- noma iztrebili. Sečnja v preostalih gozdovih je omejena in [koleg tega je zelo težavno spravljati les v dol.no. Predilo so drva doma, je treba včasih hoditi tudi po ves dam. Ce pa les prodaš po današnjih cenah, t,1 pokaže račun, da ni bilo plačano niti delo, kaj šele, da bi kaj ostalo . za plaČanje davkov. Poleg težavnega obdelovanja pa Tajpan-ct izgubijo tudi mnogo časa!, da pridejo po strmih stezicah do svojih oddaljenih in raztresenih njivic in senožeti. Lahko računamo, da porabijo ljudje 3/5 svojega delovnega časa za hojo in jim le 2/5 ostaneta za delo. Tako so ljudje zaposleni od ranega jutra do trde noči, a vendar njihovo delo ne prenesa dovolj sadu. Posledica tega je, da priielkj domačega kraja zadostujejo komaj za štiri mesece prehrane 3.500 ljudem, kolikor jih šteje občina. Zato tnorajc mnogi domačini v tujino za kruhom. V zadnjih desetih letih je zapustilo domačo zemlje kar 117 družin, t. j. 505 ljudi in 15 posameznikov. Poleg tega pa odhaja vsako lete 535 delavcev na sezonska dela v inozemstvo, ali po drugih krajih države. Samo leta 1949 se je izselile kar 26 družin v tuje države. Če ljudje v teh revnih gorah žive jn vztrajajo, je samo zato, ker so žilavi pri delu ]n nimajo od življenja posebnih zahtev. Kako trdo je življenje tu gori, nam priča tudi dejstvo, da v zadnjih 90 letih ni bilo nitj enega primera, da bi kdo prišel iskat sreče v te kraja iz bližnje Furlanije. Tukaj nihče ne kupuje zemljei, niti je ne obdeluje ma polovico. Pri takih razmerah je naravno, da ljudje le z veliko težavo plačujejo davke in da njihova prevelika odmera spravlja gospodarstvo na rob propada. Brez pretiravanja lahko trdimo, da so v Tajpanski občini najmanj šestkrat previsoki v primeri s furlansko zemljo >n njeno donosnostjo. Zemlja da namreč tukaj na 1 ha komaj tretjino pridelkov, in poleg tega je, kot smo navedli, obdelovanje še mnogo težavnejše in bolj zamudno. Vsekakor pa kažejo zgornji primeri, da se v Italiji ne reže vsem državljanom kruh na enak način in v enaki meri. njihov položaj ne razlikuje mnogo od onega, v katerem živijo slovenski duhovniki. Zanje obstoja težava, da se ne morejo sporazumeti s prebivalstvom, tudi če se mu hočejo približati s pravjm krščanskim duhom1, ker ne razumejo lvjudskega jezika in tudi zato, ker ne poznajo dovolj posebnega značaju naših ljudi. Ta neugoden položaj, v katerem se nahajajo italijanski duhovniki, ki delujejo v Beneški Sloveniji, je zlasti čividen v njihovih odnosih z otroki in starčki. Stari ljudje bi namreč zelo potrebovali koga, ki bi jim stal ob strani, zlasti v bolezni. Njihovi družinski člani so zlasti v poletnih mesecih preobloženi z delom in nimajo časa, da bi se pobrigali za njihovo postrežbo. Ti ljudje znajo zelo slabo italijansko, ker v njihovi mladosti še ni bilo šol in ker se v naših krajih nauči italijanščine samo po šolah, dočim se pri vsem gospo-daiskem in socialnem, življenju rabi izključno slovenščina. V podobnem položaju se nahajajo tudi otroc', ki ne znajo ni. ti besedice italijanski, dokler ne začnejo hoditi v šolo. Tako je nemogoč vsak razgovor italijanskega duhovnika s starejšimi ljudmi in z otroci v naših krajih. Skrb za otroke bi morala biti za duhovnika v naših krajih najvažuejSa naloga, ker naši otroci rastejo po navadi prepuščeni samim sebi. Kdor ne pozna razmer se bo čud'l zapuščenosti in zanemarjenost:, v katerih se nahajajo otroci teh krajev. Temu pa ni kriva nemarnost staršev, ampak dejstvo, da morajo ti posvetiti vso svojo pažnjo in vso svojo energijo za to, kako bi preskrbeli potrebščine za ž:vljenje zase jn za svoje otroke. Zato je popolnoma naravno, če se bolj zanimajo za kravo ali kczoi kot za svoje otroke, ker od teh živali prejemajo sredstva za življenje. Pmvi duhovnik, pa naj bo ta Furlan ali Italijan, bo razumel ta neznosen položaj in bo skušal pomagati tem zapuščenim o-trokom. Pri teni pa mu je neznanje jezika nepremostljiva ovira. Na ta način ostane duhovnik osamljen. Kc gre po cestj, vidi liudi, ki delajo in se razgovariajo, ne da bi mogel razumeti njihovo dele in njihov razgovor. Ker prihaja iz ravnine; kjer je poljsko delo lažje in bolj dbbjčkanosno, si ne morejo predstavljati knpko žrtev jn napora zahteva prenašanje bremen na hrbtu |n kako zelo spremeni tako delo značaj človeka in ga napravi mnogo bolj neeiaupljrvega nasproti tujcem. Pot do izboljšanja Če hočejo ljudje govoriti s takim duhovnikom, morajo to storiti v italijanščini, ki pa so se je naučili le zelo površno v šolskih klopeh. Tak pogovor pa je zanje težak in zato rajši molčijo. Možje poznajo malo več italijanščine, ker so se je naučili pri vojakih in bi se, kar se jezika tiče; lahko bolj pribliižuli italijanskemu dušnemu pastirju. Toda ti pa so, kakor po drugih krajih, manj pripravljeni stopiti z duhovnikom v ožje stike. Ze iz tega, kar smo zgoraj navedli, je razvidno, da je italijanski duhovnik med slovenskim prebivalstvom nekako osamljen in po prvih brezuspešnih poizkusih, da bi to osamljenost odstranil, se zapre v župnišče in se zadovolji samo s tem, da bere mašo in čaka, kdaj ga bodo preložili na kakšno primernejše službeno mesto. Čeprav iz različnih vidikov, je torej položaj slovenskih in italijanskih duhovnikov precej težaven in želeli bi, da bi prišlo v bližnji bodočno-ti v tem oziru do izboljšanja. Italijanski duhovniki in oblasti bi morali pokazati, do slovenskih duhovnikov več razumevanja in jih priznati kot enakovredne dušne past’rje in gledati v njih le prijatelje. Italijanski duhovniki. pa bi se morali potruditi, da bi se čimprej priučili jeziku ljudstva jn takc našli pot do razumevanja naš'h ljudi. Šele potam bi lahko razumeli šege, običaje in mišljenje beneških Slovencev, bi se lahko približali otrokom in starejšim ljudem, ter br res lahko izvrševali svoj poklic, ker bi teli deležni tudi ljudskega zaupanja. Stran 2' »MATAJUR« Ste v. 14 IZ VZHODNE B E N E Č13 E FODBONESEC DOLENJI MERSIN, — Tud u naši vasi su .j udje naprauli načarte za kajšno štalu zazidat, pa obiuno ljel je pasalu an šele se na v id e obednega konWbuta od governa. Rjesr je, de judje su obiuno sudu spadal ža načarte an še duh nardil. Mi na vemo zaki kamunski možje se na mč brigar ju par Prefektu tu Uidme, de kjek pogibà na Išpetorate u Benetk,n, tuk naše pratike žej pet Pet ležjo. Tuole bi na bluo slabu an bi vajàlu vič ku usaka propaganda. Pa, kujsà, se zmjsnjo na nas samuo kar je trjeba dauk plačjat al kadar pridejo volitve. Zatuo pa naši judje, kadar boju votai, naj se na zabjó na stale an za druge naše potrebinja. Pošjaju naj na kamun ju-di, ki boju znal naprej gonit naše reči. KRAS. — Kožaki su bil punu časa u naši vasi an obedian na vje ki škode su nam nardil. Hrami su bli poškodvani an punu blaga su nam pokradli. Mi smu pe-ricje storli napraut a» še nič nam njesu dal. Tut drugot su žej plačjal punu vojne škode. Par nas nič an zaki tuole? Mi lepuo prosimo šindika, de se bo kjek brigu tu Uidme an de stor nam dat kjek malega. Zlu imamu potrebinju sudu, de se bomu o poma!. AK, kujsa, uarmó zastonj au obe-dan nas nečje čut! ČRNI VRH — Usaki dan čujemo, de se posvjétu zhodi an kup truf an druhe take podobne nepoštene reči, mi bomo pa téle-krat povjedali, de se ušafa tud poštenih človeku. Pred veliku muojč je zgubu u Čedadu naš vaščan Špekonja Emil 30 tau-žentu lir an zatuó je biu zarjes disperali, da zgubjeneha denarja ne buo vič vidu. Uprašu an hledu je povsjeróde an nazadnje je tistu zgubu dlenunojóu na kamun-ske vižilje tu Čedade. Na veljko začudenje so mu tisti izročili cjelo usctu denarja, ker je malo prej najdla an parne-da neka poštena žena. SOVODNJE L02AC. — Naša vas, ki je med Mataju-ram an Mašeram ; je bla popunama pozab-jena od konšilierju, ki na kamune na vemo ki djelaju. Na naše potrebinje su se muorli zabit popunama. Cjeste, ki vezale boju druge vasi z dlolino; su začel žej ru-nat. Za tistu, ki bi mjela u našu vas prit, njesu še progeta naprauli. Mi pa se pra-šamu, ka na nič vajàju naši sudi, ki za dauk plačjujemu? Anpà zaki plačjujemu tarkaj, kadar nikdar nič nje bluo narditu za našu vas? Ka smu mi diferent od dru-zjh judi? Odgovorite nam, gaspuot šlndik, lepuó vas prosemu, an arsvetlite nas! DUŠ. — Kadar su Matajur Njetnci bombardai, tud par nas hrami su bli pretreše ni an veliku poškodvani. Nardil smu pe-ricje an slanuó su nas koštale. Pa obedne-mu nje še paršlu tu glatvu za nam kjek plačjat. Matajurci su žej potegnil nek ma. lega an mi pa čakamu an m istemu, de bomo čakal do sodnjega dine. Našim na-mjestnikam na kamune povemó, de ten-čast na bomu vič mjel potrjebu hramu, takuo ki praveju, tam na Juožufovi dolin bo punu prestora. Pa, kujsà, nam začnjo obječjat nazaj, de nam vojno škodu popla-čjaju kadar boju nove volitve. Pa ku nl-mar bo le laga. An zatuo bo buojš, de bomu votai za tiste judi, ki kjek se boju in-teresjeral tud za našu majhnu vas, ki takuo inalu praša an ki punu dauka je do donàs plačjala. TRČMUN. — Preča boju volitve an lepuó pomislimu tikere judi, pošjamu na ka-inun. Tjsti ki su bli do sa, žej malu su se brigal za naše vašnje reči. Usi vemo, ki vojne škode smu mjel, usi vejo, kuo smu pctrjebni šuole an usi vejó, kuo bi nam služila cjesta. Pa z« tele reči obedan se nje do donàs brigu an še progetu njesu storli napraut. Punu dauka smu plačjdl an zaki pa tuole, ne za našu vas pa za druge vasi. Zatuo pa kadàr puojdimo votat u Sauodnjo zmisnimu se na tele potrebinja an votajmu za take judi, ki veliku se boju brigal za vas. Mislemu, de nje lepuo plačjuvat.,. an nimar za druge. Tu obedni f vas se na tuole gaja. * • » Godila se je nasrejča 25 letnemu Kudrjč Viktorju. Ku su nosil senuó na ščeter, se je ščeter ganu an je pomiišku Kudriču čemparno rokó. Kudriča su parpejàl u čedajski špitau an je muoru narest petnajst dni. GABROVICA. — U naši vas se je godi la nasrejča našemu vaščanu Petričič Jože- fu. Petričič se je napravil na djelo na cje-sto u Sauodnjah an ku je paršii pod vas Ilabrovco je nasrečno padu na tla an je zadeu z raimanam u kaman takuó, de mu je rame pókenlo. Petričič je muoru narest deset dnj spitala an mjedih mu je dal še dvanajst dni odpočitka. GRMEK KLODIČ. — Volitve se bhžaju an stari aminištratorji su začel nazaj uon venašat veliku obječjuvpnje. Mi pa jih poprašamu, kje su tiste cjeste, tisti akuedoti, tiste poti postrojene, kj žej adan krat sta bli obe-čjal? Slap bilančju moreta naprej parnest an znesek je takuo hut, de sami morta za-stopit de je cajt pustit uarénje an družim možen dat uoz od kamuna tu pest. Čl udaržal sta bli kar sta prej bli obečjal, donàs tuole vara je bluo zlu šlužilul, nar-venč propaganda je bla tala ža votat nazaj za vas. Udaržal njesta an je buojš se mernuo pobral s kamuna an pustit stolic judem, ki boju znal na Prefetur zlu se brigat za naše potrebinja- TOPOLOVO. — Praut su začel, de preča boju runàl cjestu u našu vas. Dvje reči su n.ogle provokàt tuole uarénje: bližanje od volitvi an parvi dan obrila- Usi vejo, de njesmu takuo malu modri za takole debe-lu popit. Kjkrat su nam cjestu obečjal, pa či čjemu snjest nu malu pulente, muore-mu le na harbat* pameSt moku dol od Klodiča. Pa sa smu vajeni an za tiste dol par Klodičje an dol uj Uidme, je dost de smu »italianissimi« an de bandjera treh farbih -/.ventola u našj vasi. DREKA KRAS. — U naši vasi je kamun an z oficihai se vide pousjeróde. Naie usak dan gre daš an velike magie se uzdigujeju. Usednu se videju poti, ki take jame ima-ju, de preča na boju vič podobne še mu-latieram. Troštamu, m plazà piti se spravili tu oštarije an par tači dobreà vina so zapjeli naše stare pjesme an takoviš zakjučili segro tu legriji tej usako Ije-to Za te mlade, segra na šla tekaj ljepo, ker so se lamentali z» vuj teà, ki to nje-bc plesa. REZIJA RA VENCA. — Na Ravenci pru pred ko-munom stoji monument padlih sudatu med parvo svjetouno uero. To je use prou, saj u usjeh krajah vidimo, de so ljudi na-prauli suojimi padljm sudatam monument, de takuò onoraju njihovo memorju. A naš monument ne spominja samuó naše padle, ma hrani še spomjn dekaduteha fašizma. Obe dvje strani monumenta su ornani od dvjeh »lasci littoriji«i. Mii smo več krat se skupaj sprauli an prosili naj se stran odbije tuo. ki nam spominja 25 ljet šklavitu-de; ker naši padli sudati nimajo neč ku-peha z fašizmom. A maša komunska mini-stracjon nejče se še decidit an tl«ti kbrj še stojé tam. A se bojiju dat stran tuo, zalci so še zivjesti onemu, kj za terkaj ljet nas je biču? Dajte proč s tistimi snopi, ker tuo je zarjes na velika sramota za use naš komun. Odgovorni urednik: TEDOLD1 VOJMII Tiskala: Tiskarna Lucchesi - Gori«a Z dovoljenjem videmskega sodišča št. -