VRTCI -ZAKLJUČEK Z MAMICAMI IN BABICAMI str. 3
PORABSKI DAN-ZA VSAKŠO GENERACIJO NIKA str. 6-7
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 16. junija 2005 Leto XV, št. 12
Konsenz med strankami - dobro za manjšine?
»Večina v manjšinskem vprašanju - konsenz med vladnimi in opozicijskimi strankami 6 manjšinskem zakonu. « To je bil naslov tiskovne konference pred dobrima tednoma, na kateri sta Attila Mesterhdzi, politični državni sekretar Ministrstva za mladino, družino, socialo in enake možnosti, ter Zsolt Nemeth, predsednik parlamentarne komisije za zunanje zadeve, seznanila javnost z rezultati pogajanj med pozicijo in opozicijo v zvezi s spremembo manjšinske zakonodaje: '
Poudarila sta, da je prvotni namen spremembe manjšinskega volilnega zakona, da bi se na naslednjih volitvah izognili t. i. etno-biznisu, torej pojavu, da v manjšinske sa, -s mouprave kandidirajo tudi ljudje, ki niso pripadniki določenih manjšin. Ce bo madžarski parlament sprejel sedanji osnutek manjšinskega volilnega zakona, bi lahko na naslednjih manjšinskih volitvah volili le volivci ter na njih bili izvoljeni le kandidati, ki so zapisani v manjšinskem volilnem registru. Po predhodnih pogajanjih in usklajevanjih s predstavniki manjšinskih siamouprav bi manjšinske volilne registre sestavila komisija, katere člane bi imenovale državne manjšinske samouprave. Lahko domnevamo, da bi to bili priznani člani določene manjšine, ki dobro poznajo lastno manjšino, govorijo jezik manjšine itd. Nekatere manjšine (predvsem maloštevilne) se kljub temu niso strinjale z manjšinskimi volilnimi registri.
Najnovejša inačica bi s pravico sestavljanja manjšinskih volilnih registrov pooblastila notarje na občinah, ki so na volitvah tudi predsedniki občinskih volilnih komisij. Volivci, pripadniki manjšin, bi torej pred notarji na občini morah dati izjavo, da se priznavajo kot pripadniki manjšine in prosijo, da jih registrirajo v manjšinskem volilnem registru.
Ob taki praksi se seveda postavlja veliko vprašanj. Če se ozremo po porabskih občinah, lahko ugotovimo, da so vsi notarji madžarske narodnosti, ki ne govorijo ne porabščine, ne knjižne slovenščine. V kakšnem jeziku bodo to-
rej spraševalni Porabske Slovence? Na podlagi česa bodo ugotavljali, ali je volivec, ki se želi registrirati, res Slovenec? Še večji problem bo to zunaj Porabja«.
Drugi faktor takega registriranja je psihološkega značaja. Pripadniki manjšin so imeli v zgodovini zelo slabe izkušnje s popisovanji, registri itd. Na podlagi teh so jih neštetokrat izseljevali z območja ob meji, jih preselili v Nemčijo, na Slovaško... Strah pred oblastjo, ki bi jo v tem primeru poosebljal notar, je še zmeraj živa predvsem v starejši generaciji. To potrjuje tudi izjava manjšinskega ombudsmana, Jenoja Kal-
tenbacha. Po njegovem bo veliko manjšincev odvrnilo od izjave, da bi morali svojo pripadnost priznati pred uradnikom. Skrbi ga tudi to, da bo zakon priznal ljudi za pripadnike manjšine le na podlagi lastne izjave, brez vsakršne kontrole in jim bo dal na podlagi tega tudi določene pravice. Po njegovem bi tako lahko prišlo do državno (zakonsko) priznanih goljufij. Svoje zadržke v zvezi s takimi manjšinskimi volilnimi registri je izrazil tudi varuh osebnih podatkov, kajti osnutek zakona ne ureja vprašanja, kaj se bo zgodilo z registri po volitvah.
Z nekaterimi ugotovitvami
varuhov se je strinjal tudi predsednik manjšinskega urada Antal Heizer, toda po njegovem je konsenz med strankami potreben predpogoj za naslednje manjšinske volitve. Če parlament namreč ne sprejme spremembe tega dvotretjinskega zakona, leta 2006 ne bo manjšinskih volitev.
Kandidate v manjšinske samouprave pa čaka še ena izjava pred notarjem, in sicer o znanju maternega jezika ter poznavanju lastne kulture. S tem bi se seveda lahko strinjali, ampak kako bodo notarji ugotovili, ali kandidat govori oz. kako govori jezik manjšine?
Novost osnutka je tudi v tem, da bi na manjšinskih volitvah lahko volili oziroma izvoljeni le madžarski državljani. Pri nekaterih manjšinah na Madžarskem je namreč po zadnjem popisu prebivalstva precej velik odstotek tistih, ki nimajo madžarskega državljanstva. Recimo pri Bolgarih 38 odstotkov, pri Poljakih 48 odstotkov, pri Romunih 33 odstotkov, pri Srbih 26 odstotkov. Ta pojav nam Slovencem ne bo delal težav, kajti odstotek Slovencev na madžarskem brez madžarskega državljanstva je 2, 28. Po predsedniku manjšinskega urada je v osnutku pomembna tudi sprememba finansiranja, po kateri naj bi bile državne manjšinske samouprave finansirane neposredno iz proračuna, s tem bi se lahko izognili polletnim zamudam pri dosedanji praksi.
Marijana Sukič
Attila Mesterhazi (desno), politični državni sekretar ministrstva za enake možnosti, in Zsolt Nemeth, predsednik komisije za zunanje zadeve pri skupščini
2
Sombotel: druga mednarodna konferenca o prometu
RENESANSA CESTNIH POVEZAV OB NEKDANJI JANTARNI POTI
»Temeljni interes gospodarstva Zahodne prekodo-
navske regije je njena organska povezanost z domačim in mednarodnim prometnim omrežjem... Z izgradnjo gospodarske osi in prometnega koridorja sever-jug soglašajo politiki in prometni strokovnjaki vseh treh držav, « je župan Sornbotela dr. Gyorgy Ipkovits napisal v pismu sloven-
skemu veleposlaniku na Madžarskem Andreju Gerenčerju lani novembra, pred prvo mednarodno konferenco Jantarna cesta tretjega tisočletja brez carinskih meja. Pred kratkim je bila v Sombotelu druga mednarodna konferenca o prometnih povezavah med Slovaško, Madžarsko in Slovenijo, ki se je od prve razlikovala zlasti po predstavitvi konkretnih načrtov, ki jih ima Madžarska v tem delu države, pa tudi o predvidevanjih na Slovaškem in v Sloveniji.
Skupna vsem razpravam je bila ugotovitev, da je od prometnih povezav, cestnih, železniških in letalskih, v veliki meri odvisno, kakšen bo gospodarski razvoj v tem delu Evrope. Minister Peter Kiss je poudaril, da pri prometnih povezavah gre za zelo pomembno vprašanje madžarskega razvoja. Zato je vlada sprejela sklep o sedemindvajsetih velikih razvojnih programih. Del
denarja je zagotovljen iz evropskih strukturnih skladov, ker so načrti usklajeni z evropsko prometno strategijo. Letos se začenjajo priprave na prvo etapo hitre ceste M 86-M9. Najprej bo na vrsti obvoznica okoli Csorne. Ta del sodi trenutno med najbolj obremenjene zaradi povečanja prometa, kar naj bi bila posledica večjega gospodarskega sodelo-
vanja in povezovanja. Rečeno je bilo, da bo Madžarska v urejanje prometnih povezav vložila 200 milijard forintov. Jeno Racskay, namestnik vodje glavnega oddelka ministrstva za gospodarstvo in promet, je poudaril, da na ta način želi Madžarska zagotoviti »renesanso cestnih povezav v tem delu države. « Zlasti zaradi gospodarskega razvoja, kjer ima najvidnejše mesto avtomobilska in z njo povezana industrija. Denimo gradnja tovarne avtomobilskih gum v Tatabanyi -150 milijonov evrov - pa nova avtomobilska tovarna (KIA) na Slovaškem. Zanemariti pa ne kaže tudi, da je od sodobnih prometnih povezav v veliki meri odvisen razvoj turizma, zato naj bi kar največ tovora prepeljali po železnici, ceste pa namenili za varno in hitro potovanje z osebnimi vozili. Kje so časi brezskrbne vožnje med Kormendom in Sombotelom, nič manj prometa pa ni tudi proti Gyoru.
Na prvi in drugi konferenci so namenili tudi posebno pozornost železniškim povezavam. Tako želijo iz industrijskih obratov na Slovaškem povečati prevoz po železnici v Luko Koper. S posodobitvijo železniške proge Dunaj - Sopron - Sombotel - Gradec bo večji promet tudi iz Avstrije. Zato naj bi čimprej začeli z elektrifikacijo večjega dela železniških prog, tudi proti Sloveniji oziroma Hodošu, na slovenski strani pa do Pragerskega. Tomaž Martin Jamnik, predstavnik Luke Koper, je govoril o prevozu še večjega števila osebnih avtomobilov po železnici, na kar so v koprskem pristanišču pripravljeni, saj imajo prostor kar za 40 tisoč avtomobilov.
Konferenco zelo ugodno ocenjuje tudi slovenski veleposlanik na Madžarskem Andrej Gerenčer, ki poudarja tako pomen cestnih kot železniških povezav. »Če bo Slovenija do leta 2008 izpeljala avtocestniprogram do meje, potem bo nastala povezava z madžarskim cestnim omrežjem oziroma bo povezan peti koridor. « O pobudi za konferenco pa, »da je župan Sombotela pravi čas zaznal, kako pomembne so dobre povezave v tem delu Evrope. «
V skupni Izjavi so v deseto točko napisali: »Udeleženci
konference prosijo delovno skupino za promet, kije bila ustanovljena za razvojprometne osi sever-jug, naj o rezultatih posvetovanja informira nacionalne
vlade. Evropski parlament in Svet regij, da bi se investicija v prometno povezavo, ki predstavlja hrbtenico Jantarske ceste tretjega tisočletja, v letih 2007 --2 015 realizirala iz Kohezijskega sklada, cestni in Železniški dopolnilni odseki regionalnega pomena pa v letih 2007-2015 iz Strukturnega sklada. «
eR
Živeti skupaj - po evropsko
S tem naslovom so 31. maja organizirali v Budimpešti na Uradu za narodne in etnične manjšine znanstveno in manjšinskopolitočno konferenco ob 70. rojstnem dnevu dr. Ferenca Hajosa, prvega slovenskega veleposlanika na Madžarskem. Ferenc Hajos je pripravil pravno podlago za dvojezično poslovanje na narodnostno mešanih območjih v Sloveniji, sodeloval je pri sestavljanju madžarsko-slovenskega manjšinskega sporazuma. Sedaj zastopa svojo državo v eni od delovnih skupin Sveta Evrope.
Na znanstveni konferenci, ki jo je organiziralo Društvo madžarsko-slovenskega prijateljstva, je predsednik manjšinskega urada Antal Heizer navzoče seznanil s konsenzom med pozicijo in opozicijo v zvezi s spremembo manjšinskega in volilnega zakona. ZsoltNemeth, predsednik komisije za zunanje zadeve pri madžarskem parlamentu, je govoril o povezanosti manjšinske zaščite in nacionalne politike, univerzitetni profesor Imre Pozsgay pa predaval o odnosu manjšin in večinskih narodov v srednji Evropi. Sedanji slovenski veleposlanik v Budimpešti je pregledal razvoj stikov manjšin s svojimi maticami ob slovensko-madžarski meji. Erika Koleš-Kiss, podpredsednica Državne slovenske samouprave, je predstavila pravni položaj Slovencev na Madžarskem ter uveljavljanje manjšinskih pravic v vsakodnevnem življenju, za enako temo v primeru prekmurskih Madžarov se je odločil dr. Ldszlo Goncz, direktor Zavoda za kulturo madžarske narodnosti. Univerzitetni docent dr. Gdspdr Biro je govoril o manjšinski zaščiti s splošnega vidika.
Soorganizatorji in donatorji konference so bili Državna slovenska samouprava, Urad za narodne in etnične manjšine in Urad za zamejske Madžare.
Dr. Andras Bertalan Szekely podpredsednik Društva madžarsko-slovenskega
prijateljstva
Slavljenec dr. Ferenc Hajos in tajnica Društva madžarsko-slovenskega prijateljstva Eva Terplan
RADIO MONOŠTER UKV (FM) 106, 6 MHz Od pondejlka do sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo
od 12. do 14. vöre.
Porabje, 16. junija 2005
3
Vrtci - zaključek z mamicami in babicami
V organizaciji Vrtca v Murski Soboti (do lanjskoga šaulskoga leta v so organizaciji Zavoda za šolstvo R Slovenije OE Murska Sobota) vrtci v Porabji že ausmo leto Jeko dobijo strokovno pomauč. Vzgojiteljica Frida Cor od začetka odi včit male mlajše v Števanovce pa v Monošter, Jadranka Časar že peto leto v Sakalauvce pa v Slovensko ves, Helena Drk pa tretjo leto na Go-
rejnji Senik. V šaulskoj leti 2004/2005 so vzgojiteljice svoje delo začnile 26. oktobra pa so zgotovile 7. juniuša. Mlajši Vsakšo drugo srejdo majo priliko se srečati z vzgojiteljicami, stere se na Seniki pet vor, v Sakaluvci pa v Monoštri skur dvej vore, v Slovenski vesi pa v Števanovci prejk dvej vore leko spravlajo z mlajšimi v slovenskoj rejči. Slejdjen den majo zaklüček, gda vzgojiteljice posaba pozovejo vse stariše, stare stariše, naj sami tu vidijo, deca kak dela, kak se drži do slovenskoga djezika, ali z radostjo odgovardja ali se trucati da. Tau je najbola veseli den, mlajši kuman čakajo stariše, stariške pa stiska-vajo svoje prdjiške, kak de pabaug delalo „mojo dejte”. Na konci so pa vsi srečni, najbola pa same vzgojiteljice, ka deca z dobrim delom svedoči, ka tau, nej leko, poslanstvo dobro opravlajo. Eden smo goraziskali več
vrtcov, med njimi seničkoga, gde smo se pogučavali z vzgojiteljico Heleno Drk, stera je prišla delat na Senik na prošnjo ravnatela pa zatok, ka go delo z deco preveč veseli.
• Kak se dajo aktivizirati mlajši? Ali majo volo delati z vami v slovenskoj rejči? »No, otroci pridejo zraven predvsem zaradi tega, ker se prinese dosta različnoga materiala. Material je tista
podlaga, ki otroke pritegne in preko tega materiala oziroma same igre, ka prinesemo, njim posredujemo besede za posamezna igrala ali pa tudi spoznavamo otrokovo telo, okolico. Otroci preko igre spoznavajo slovenski jezik, kolikor se da. So pa pripravljeni sodelovati vsekakor. «
• Vam pomaga pri deli, ka
vejte prekmursko narečje, ka gončite po domanjom? »Ja, vsekakor je baugše včasik povedati v prekmurščini, ker so otroku istočasno bližje, te bolj razmi, kak če uporabljaš čisto slovenščino. V primeru, ko želimo jezik poučevati, pa vsekakor moramo pravilno, pravi slovenski izraz uporabljati pri svojem delu. Za pogovore med igro pa vsekakor v domačem jeziku lahko, ker tudi pri svojem delu v vrtcu v Murski Soboti si otroku bližje, če se pogovarjaš v njegovem pogovornem jeziku. «
•	Ali vam je lezej delati z
mlajši kakpred trejmi lejti, gda ste čisto na nauvo začnili pri nas?
»To sploh ni primerljivo, normalno. Prvo leto, ko si prišel, si prišel z enimi idejami, kak je lepo poučevati slovenščino. Danes mi je to veliko lažje početi, zato ker tudi razumem otroke, starši so me sprejeli, treba si je napraviti eno mesto, kamor prihajaš, pako te sprejmejo, te lažje delaš svoje delo. Tudi domače vzgojiteljice so me sprejele, tak ka se počutim zelo lepo v vašem vrtcu na Gornjem Seniku. «
•	Od koj ste se včiti, kakšne
teme ste meli z mlajši v šaulskom leti 2004/2005? Kak včite, delate z mlajši? »Letos smo v glavnom spoznavali naravo, okolico. Na primer, jeseni smo meli drevo z barvami, poimenovali smo drevesa pa vse barve, ki smo jih jeseni opazovali. V zimskem času smo drevo opazovali, ko je bilo golo pa tudi z vsemi čari, kar jih zima prinese, sneg, sneženi mož, vse to smo obravnavah. Zdaj v spomladanskem času smo pa pretežno prišli na spomladanske rožice, barve, poimenovanje delov rožic, imena rožic, na koncu, zdaj gda smo zaključili, so pa bile travniške rožice. Tudi sam zaključek našega srečanja je bil posvečen temu, da so otroci pripravili za mamice eno travniško rožico kot eno broško za spomin na našo celoletno delo. «
•	Z veseldjom ste se hvalili, ka so mamice, babice vel-
kom števili prišle na zakluček.
»No, te tri lejta, ko prihajam na Gornji Senik, je število skaus takšno. Prihajajo vedno in tau mi da vedeti, ka so tudi starši zadovoljni z našim delom, ker sicer se ne bi odzvali našemu vabilu. Vedno pridejo skoraj od vseh otrok, če ne starši pa stari starši. «
•	Stariške vašo delo dobro leko poznajo, leko ma pomagajo, vej pa mlajši do-
mau nosijo v irkaj, od koj se včijo.
»No, navodila smo njim tudi zdaj na zakjučku dali. Otroci
imajo delovne lističe pa so tam deklamacije, pesmice, vse stvari, in če si vzamejo starši čas, zdaj ob koncu leta, otroci domov prinesejo te delovne lističe, lahko se sami naučijo tiste deklamacije pa z njimi ponavljajo,
istočasno se pa tudi slovenski jezik sami učijo ob tem. «
• Vi furt z velkim veseldjom opravlate svoje delo, dobro vidim?
»Imam 3 l -letno delovno dobo. Vseh 31 let opravljam delo vzgojiteljice v različnih vrtcih v Murski Soboti, sicer sem bila tudi vzgojiteljica v bolnišnici nekaj časa. Tako da imam različne izkušnje. Delo z otroki je prijetno, opravljam ga z veseljem, pa
se mi zdi, ka me pomlajuje. Še vedno se v sebi počutim zelo mlado, kljub letom, ki jih že imam. «
• Kak ste zadovolni s svojim delom, kak se vam je posrečilo opraviti delo, ka
ste si ga zadali v letošjom šolskom leti?
»Mislim, da bi morala zadovoljna odhajati, zaključiti to šolsko leto. Je paodvisno od
vsakšnega posameznika. Tam, kjer so tudi starši pripravljeni več delati, tisti otroci odnesejo več od tega, ka njim ponudimo. Kje pa otrok doma nima podpore v slovenskem jeziku, je pa rezultat seveda manjši. V kolektivu samem pa je vzgojiteljico Ireno zamenjala mlada vzgojiteljica Kristina, ki se tudi trudi. Upam, ka bodo rezultati vidni naprej. «
Klara Fodor
Frida Car v Monoštri
Helena Drk na Gorenjom Seniki
Mamice, vzgojiteljice in malčki v Števanovcih.
Porabje, 16. junija 2005
4
Pesem ne pozna mejo
Z velkim veseljom smo pevci MePZ Avgust Pavel sprejeli vabilo od Društva vinogradnikov Goričko in MPZ Goričko na 37. revijo Pesem ne pozna mejla. Prireditev je bila 28. majuša v prekmurski prestolnici, v Murski Soboti.
Vročina je bila velka, grabo so kürili tam zgoraj, gda smo iz autobusa stopili pri Soboti šoli. Toplo nam je bilo pri srci tö, ker so nas že čakali naši prijatelji, gostiteli in so nas s toplimi prijatelskimi rečami pozdravili. Pevci smo vsigdar veseli, gdekoli se dobimo.
MePZ Avgust Pavel že vrsto lejt sodeluje na vsakoletnom pevskom srečanji zamejski in slovenski zborov Pesem ne pozna mej a. Letos je bilo 9 zborov. Na tou revijo se že cejlo leto redno pripravlamo. Vsakšo leto dobimo eno skupno pesem, štero se moramo navčiti. Letos smo mešani zbori vküper spopejvali prekmurske narodno v priredbi Matije Tomca Teče mi vodica. Združene mešane zbore ji vodila Marija Trifus, pri skupni pesmi moški zborov sta bila dirigenta Jožef Slaviček in Dominik Hüdi. Za-
ključno pesem Vstajenje Primorske je dirigiral Marij Pavlica. Gda sé zaklučna pesem zapoje, publika gori stano, zato ka se ta pesem šteje za primorsko himno. Publika s ploskanjom plače Vše naše trüde, takrat pozabimo na vaje, na duge vöre, gda sé včimo, in nam se zopet obogatita srce in düša. Našim gostitelom se iz srca zahvalimo in upamo, da mo še mnogokrat Skupaj spejvali. Hvala Slovenski zvezi tö, ka so nam potne stroške, pokrili. Dragi pevci in pevke, nasvidenje drugo leto!
Vera Gašpar
Znauvič smo se srečali
Društvo porabskih slovenski upokojencev že od 1996. leta 1 redno dela, mamo vsakšo leto več programov. Pa kak društvo - štero merkajo na biroviji - mamo svoj statut (alapszabály), v šterom med drügim pišemo, ka vsakšo leto moramo držati ednok občni zbor (közgyűlés). Občni zbor na konci leta šegau mamo držati, gde se odlaučiti za načrt dela za drugo leto, odlaučimo se, kakše programe mo meli prihodnje leto. Tau tü moramo etakšoga ipa pred očami meti, ka za programe, ka si predse postavimo, mo meli zadosta pejnaz ali nej. Do tejga mau smo solidne, depa leko povejmo bogate programe meli, pa smo k tomi zavole pejnaz sprajti tü, pa sami smo tü vcüj plačati.
26. majuša 2005 - po našom letošnjom načrti - smo držali srečanje v Varaši, v Monoštri, v kulturnom domi. Na program smo pripravili zdravstveno predavanje, pa kratek skeč od Gledališke držine Nindrik-indrik.
Zdravstveno predavanje je nam držala dr. Klara Szecsei, štera je prišla iz Vojvodine, žive v Varaša, slüžbo pa ma v Mursko j Soboti, v rakičanski špitalaj. Ma pa v Slovenskom domi, v Varaši privatno zdravniško ordinacijo, gde se leko betežniki pri njej glasijo na pregled. Slovenski jezik dobra razmej, pa vse več ga guči tü. Doktorca je svojo predavanje tak vküp postavila, ka je nej od betegov gučala, liki bola od toga, kak je te, gda človek stari grata pa mora misliti na tau, ka je živlenje nej vekivečno. Upokojenci, ki so tau predavanje poslüšali, so buma zadobili nika takšoga, ka so sami v svoji misli, v svojoj čütenji znali, samo ka je padarkinja v tejm nji zdaj potrdila. Etak je pa nej bilau čüdno, ka med navzaučimi 115 upokojenci so taši tö bili, steri so sé buma skunzili. Nej je tau bio Cilj, da bi sé lüdje žalostni na srečanji, depa tau moramo prevideti, ka je našo človeško - kratko - živlenje etakšo tü.
Po predvanji smo nika bole veseloga doživeli s skečom, ka so ga nam naprej dale članke Nindrik-indrik. Etak je panaša publika nazaj spadnila v dobra volau. Po tistom smo se sprajli na dvor v varaškom kulturnom domi, gde je že nas čakala dobra slovenska muzika, štero je nam cejli dvečerek pa večer slüžo naš Djančko (Feri Šulič) z Gornjega Senika. 
Pri prireditev je nam dosta na pomauč bila Slovenska zveza, Klara Fodor pa Gyöngyi Bajzek. Brez plačila smo dobili mesto v varaškom kulturnom domi, ki ga vodi Erika Fuisz Szepesi, ki je s svojo prijaznostjo tü polepšela našo srečanje.
Irena Barber
predsednica upokojencev
Koncert pri sv. Ani v Boreči
»Spet kliče nas venčani maji« Že leta pa leta Odimo k našim sosedom v Boreče k kapejli sv. Ane na koncert, da bi majsko gospo Mater Božjo tak počastili. Letošnji koncert je biu 29. majuša, na njem je naš Senički zbor tö spejvo.
Vrejmen je lejpo bilo, celo preveč vroče. Organizatori so poskrbelo da smo nastopajoči leko v senci kapejle sv. Ane zapeli. Lepe Marijine pesmi smo leko čüli. Deca so peli tak lepo kak mali angelčki, vsakšo leto so baugši. Krasna je cerkev tö in čista njena okolica. Sredi gozda stoji, okrog je tišina pa dober zrak. Vse je urejeno, vse tö hvali tam živeče, pridne lidi. Če smo mogoči, vsako leto pridemo pa se malo okrepčimo v düši. Telesno nas tö bogate okrepčijo naši gostiteli.
Lepa hvala Cirilu Kozaru in vsem organizatorom za duševno bogate srečanje.
Gledalci in mladi pevci na koncerti pri sv. Ani
Vera Gašpar
Seniški
ljudski
pevci
na
medobčinski
reviji
28. maja so se ljudski pevci z Gornjega Senika udeležili medobčinske revije pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž v Črenšovcih. Srečanje je potekalo pod naslovom Pozdravljam te, cveto« maji Za medobčinsko srečanje so bili izbrani na ohčinski reviji, ki je bila v Šalovcih. Tudi na tokratnem srečanju jih je strokovna komisija - dr. Igor Cvetko, Rajko Stupar, Robert Gabor - pohvalila, čeprav sp pevke in pevci tisti dan imeli za sabo že en nastop z mešanim pevskim zborom. Namreč vsi člani skupine ljudskih pevcev, ki jih vodi Vera Gašpar, so hkrati tudi člani MePZ Avgust Pavel. Njihov namen je ohraniti stare porabske pesmi, kar je še posebej za pohvalni, kajti gre za mlade ljudi.
V. G.
Porabje, 16. junija 2005
5
Izlet v Slovenijo
Slovenski Zavod za šolstvo je letos poskrbel za čudovit tridnevni izlet na Gorenjsko za učence porabskih šol, ki se učijo slovensko. Z veseljem smo se prijavili. Zjutraj, 26. maja, sta nas dva avtobusa pobrala na postajah v Sakalovcih, Monoštru, Gornjem in Dolnjem Seniku ... Skupaj nas je bilo okrog 90. Gimnazijci smo bili v
drugem avtobusu skupaj z učenci iz gornjeseniške šole. Spremljal nas je učitelj Zoltan Majcan.
Prečkali smo mejni prehod Gornji Senik-Martinje. Imeli smo dolgo vožnjo. Potovali smo skozi Mursko Soboto, Maribor, Celje in Kranj. Imeli smo kratke, petminutne postanke. Še ta dan smo se
peljali na Bled. Ogledali smo si Blejsko jezero, s čolnom smo se peljali do majhnega otoka, kjer stoji cerkvica Marijinega vnebovzetja. Zaželeli smo si nekaj in potegnili zvon. Saj se bo takrat po ljudskem verovanju želja uresničila! Z otoka je bil lep razgled na blejski grad na vrhu skale. Potem smo se napotili k slapu Sa-
vice. Slap je bil ograjen, zato smo ga zelo težko fotografirali. Drugače je bil pogled na slap imeniten. Nato smo se odpeljali proti Bohinju. V turističnem centru smo se malo odpočili, saj smo imeli pol ure prostega časa. Po počitku smo obiskali Prešernovo rojstno hišo v Vrbi. Nato smo šli v Vintgar. Veliko smo slikali. Bilo je čudovito. Še enkrat bi radi šli tja. Pogovarjali smo se tudi o tem, da bi z veseljem živeli v tej pokrajini. Tudi to bi radi omenili, da je bila povsod zelo čista voda. Zvečer smo šli v Kranjsko Goro, kjer smo imeli prvi dan prenočišče. Škoda, da nismo dobili kake slovenske narodne jedi za večerjo.
Naslednji dan smo se zbudili ob sedmih. Po zajtrku smo se odpravili na pot. Ta dan smo si ogledali veliko naravnih znamenitosti. Povzpeli smo se na Vršič. Na pohodu v Triglavskem narodnem parku smo se srečali z lepimi rožami - zoisovo zvončnico, triglavskim sviščem, kratkodlakavo pop-koreso itd. Bili smo tudi v Trentarskem muzeju, kjer smo si ogledali čudoviti film, pa vzeli nekaj turističnih prospektov o Sloveniji. Popoldne smo si ogledali Tolminska korita. Videli smo tudi Hudičev most. O tem mostu je vodič povedal zgodbo, in sicer domačini so si želeli zgraditi most nad prepadom, toda je bilo to težko narediti, zato so prosili hudiča za pomoč. Ta pa je postavil pogoj, da bo prva živa duša, ki bo šla čez most, njegova. Ljudje so dolgo premišljevali in so poslali psa. Izpolnili so hudičev pogoj in dobili most. Zato so most poimenovali Hudičev. Zvečer smo se odpeljali v Cerkno. V hotelu so imeli bazen in smo se z veseljem kopali.
Tretji dan smo obiskali partizansko bolnišnico Franja. Vodič nam je veliko povedal o tej bolnišnici. Delovala je med drugo svetovno vojno. Bila je dobro skrita med dvema gorama, pokrivali so jo s svežimi drevesnimi vejami, da je ne opazijo sovražna letala. Ranjence so pobirali z jas, zavezali so jim oči in po vodi odpeljali v bolnišnico. Bolnišnica je imela tudi svojo elektrarno. Bilo je zelo zanimivo. Nato smo imeli kosilo v Cerknem. Po kosilu nas je čakala pot domov. Med potjo smo se zelo veliko pogovarjali, igrah na telefonu. Zvečer, nekje ob pol sedmih, smo prispeli v Porabje.
Izlet je bil zelo zanimiv in poučen. Prvi dan je bil najboljši. Najlepša hvala vsem, ki so organizirali ta izlet!
Dijaki gimnazije Monošter
Bled - biser Slovenije
Pod lipo v Vrbi
Limona in česen
»Vzemite šest limon in trideset česnovih strokov (fokhagymagerezdet), in vse skupaj narežite na majhne koščke. Limone operite temeljito, ker mora biti tudi lupina zraven. Odstranite pa semena. Dolijte liter vode in vse skupaj zmešajte z mešalnikom. Nato dajte na štedilnik in prekuhajte, torej počakajte, da enkrat zavre. Samo enkrat in potem to maso prepasirajte. Tekočino nalijte v steklenico. Dva tedna spijte vsak dan pred kosilom ali pred večerjo po en likerski kozarček te tekočine, nato pa imejte teden odmora. Nadaljujte s to kuro še dva tedna enako, kot prej. «
Gospod doktor predlaga, da to kuro ponovimo vsako leto, v hujšem primeru že čez pol leta. Boljpogosto ne bi bilo smotrno. Pravi, da je to dobro naravno zdravilo za vse bolezni, ker je neoviran krvni pretok temeljni pogoj za zdravo delovanje organizma. To zdravilo dobesedno opere vse usedline na stenah ožilja. Neki pacientki so baje predlagali ta recept. Ona bi bila morala biti operirana na koronarni arteriji zaradi zamašitve Žile. Tri mesece je
morala čakati na operacijo in seje med tem časom javila pri teh zdravnikih, specialistih naravnega zdravljenja, ki so ji predlagali, naj poskusi to kuro, kajti s tem ne bo zgubila nič, ta tekočina nima nobenih stranskih učinkov. Summa summarum, gospa je ozdravela brez operacije,
kajti na ponovni preiskavi so zdravniki za notranje bolezni ugotovili kontraindikacijo za operacijo.
Suzana Guoth
Porabje, 16. junija 2005
Nemški zdravnik. Dr. H. H., ki ni želel, da bi njegovo ime omenila v časopisu, prihaja večkrat na Madžarsko. Povedal mije zelo učinkovit recept, ki pospešuje krvni pretok tako glavnega ožilja kakor tudi perifernega, kapilarnega ožilja. Spoznala sem ga v termalnem kopališču Bük, ko
me je ogovoril, mi povedal, da je zdravnik in me vprašal, zakaj ne morem stopiti na nogo. Pred leti sem imela mučne, nečloveške bolečine v nogah, nisem mogla prehoditi niti deset metrov brez tega, da bi si vsaj pet minut ne masirata noge. Pozneje je bilo še slabše. Noga meje bolela že tudi takrat, ko sem sedela in sem imela čevlje na nogah. In danes nimam več nobenih bolečin, lahko hodim peš celo po deset kilometrov. Gospod doktor je pred postavljal, da imam zoženo ožilje v nogah, ker sem mu povedala, da sem nekoč dvajset let intenzivno kadila. Predlagal mi je naslednji recept:
6
OD
SLOVENIJE...
Zasedanje parlamentarne skupščine NATO
V Ljubljani se je s pozivom k tesnejšim transatlantskim odnosom končalo petdnevno spomladansko zasedanje Parlamentarne skupščine NATO, ki se ga je udeležil tudi generalni sekretar zavezništva jaap de Hoop Scheffer. De Hoop Scheffer je bil tudi na uradnem obisku v Sloveniji ter se srečal s premieram Janšo, predsednikom Janezom Drnovškom in predsednikom DZ Cukjatijem.
Janša na forumu v Wachauu
Slovenski premier Janez Janša se je na povabilo avstrijskega kanclerja Wolfganga Schuessla udeležil tradicionalnega evropskega foruma v Wachauu, kjer je nastopil kot glavni govornik. V govoru je poudaril pomen evropske perspektive za države Jugovzhodne Evrope. Ob robu foruma sta se Janša in Schuessel sestala tudi na dvostranskem delovnem srečanju. Med drugim sta govorila o položaju slovenske manjšine v Avstriji.
Kršitve se ponavljajo
Varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek je predsedniku državnega zbora Francetu Cukjatiju predal letno poročilo za lansko leto, predstavil pa ga je tudi javnosti. V desetem, ,,jubilejnem” poročilu ugotavlja, da s stanjem na področju varovanja človekovih pravic Slovenija še vedno ne more biti zadovoljna, saj se nekateri problemi kljub opozorilom varuha kar naprej ponavljajo. Med slednje sodijo problemi z državljanstvom in denacionalizacijo. Ombudsman je znova opozoril predvsem na dolgotrajne sodne postopke in sojenje v razumnem roku, zaostanke pri reševanju upravnih sporov na prvi in drugi stopnji in neprijazen odnos do upo rabnikov storitev. V letu 2004 je bilo tako skupaj odprtih 2631 zadev, kar je za 4,5 odstotka manj kot v letu 2003, skoraj tretjina vseh zadev pa je sodila na področje sodnih in policijskih postopkov.
Porabski dan - za vsakšo generacijo nika
Letošnji Porabski den je Zveza Slovencev organizirala 29. majuša v Slovenski vesi z malo ovakšim konceptom kak do tejgamau. Porabski dnevi so prejšnja lejta držali dva dneva, prvi den so bili kakšni športni programi, vaške igre, drugi den pa kulturni program, na katerom so gorstaupile domanje skupine pa skupine iz Slovenije. Letos se je pa Predsedstvo Zveze tak odlaučilo, naj bau samo eden den, dapa naj baujo takši programi, steri do zanimali
več generacij. Tak sta sodelavki Zveze Klara Fodor pa Gyöngyi Bajzek rejsan takšen program vküp postavile za te den, ka je vsakši leko nika najšo zase.
Veseli mlašeči obrazi Srečno naključje (véletlen), dapa ranč te den je bijo svetovni den mlajšov, zatok so organizatori mislili na naj-
menkše tö. Zazranka vdesetoj vöri sta na nogometnom igrišči že stali dvej gomafudnjeni igrali, stere mlajši trno radi majo. Po ednom so se leko čujskali, kelko so se steli, v drügom so leko no-gomet špilali, dapa tak, ka so privezeni bili. Če smo je malo gledali, smo vidli, kelko energije majo tej mali, vej se njim pa nej vnaužalo desetkrat-dvajstikrat goraplejzditi na grad, da bi se po tistim leko po mekom dolapočujsnili. Redno stamorali delati dvej vzgojiteljici iz
Murske Sobote (teta Jadranka pa teta Zlatka) tö, ka je okauli mali staulov vsigdar puno mlajšov bilau. Redli so babe, kurate, včelice..., dapa nej samo mali, liki mamice pa babice tö. Zatau, ka bi mlajši iz drugi vasnic tö leko prišli, se je pobrigala Zveza, stera je s kombijom dala mlajše vküpzvozili.
Zošficani stari podje Med tejm cajtom, ka so mlajši v senci delali, so stari podje na igrišči švicali, vej pa je do tejga mau na tau nedelo bilau najbole vrauče. Špilala sta se dva čapata (ekipi) z Gorenjoga Senika,
stari podje iz Slovenske vesi pa »cejla ves” iz Andovce. Kak dobra je pri nogometi tö vöprišlo, kelko lidi žive po vasaj. Gorenji Senik, kak najvekša slovenska ves je najšla pojbe za dvej ekipe,
Andovčani so pa morali celau pojbe na pausadbo vzeti iz Čepinec. Tau se je na njini igri vidlo tö, vej jim je pa samo en gol faliu, pa bi prvi gratali. Tak so pa z baukšo razliko v golaj gvinili Gore-.
njesenčarge, druga je bila združena ekipa Verica-Čepinci, tretja druga ekipa z Gornjega Senika, štrta pa ekipa iz Slovenske vesi.
Plesali so mali pa velki Kulturni program v velkom šatori je bijo vküppostavlen iz programa folklorni skupin. Nejsmo bili nevoščeni folk-loristom, gda smo vidli, kelko spodnji tjikel majo na sebi v vročini. Dapa nji je tau nej mautilo, veselo so zaplesali pa djuvkali, najbole folkloristi kulturnoga društva Sveta Trojica iz vesi Sveta Trojica v Slovenskih Goricaj. Korajžno so pa plesali pa popejvali mali folkloristi iz števanovske pa gorenjeseničke šaule tö. Vidi se, ka z njimi delajo dobri strokovnjak^ Marija Rituper iz M. Sobote pa Martina Tratnjek z Razkrižja.
Mali glasbenik slovenske
glasbene šaule na Gorenjom Seniki so gorastaupili pod vodstvom profesori Krispana Borovšaka. Najbole so ploskali lüdje Aleksandri Gyeček, stera ma trno lejpi glas pa je ob spremljavi
Folkloristi iz Svete Trojice
Flajsne mlašeče roke
Krispan Borovšak in Aleksandra Gyeček
Sto je sto, je leko sprobo, kak zna strejlati
Porabje, 16. junija 2005
7
Porabski dan - za vsakšo generacijo nika
svojega profesora spopejvala pesem »Rasi, rasi rožica«. Pred kulturnim programom je predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem prejkdau priznanje »Za Porabje«, stero vsakšo leto podeli Predsedstvo tistim, steri se trüdijo za porabsko kulturo, za materno rejč. Letos so tau priznanje dobili Aranka Schwarcz iz Varaša pa zakonski par Margita pa Jožef
Gyeček z Gorenjoga Senika. Aranka Schwarcz že od začetka popejva pri varaški ljudski pevkaj, ona je bila tista, stera je dala idejo, naj ta skupina začne delati. Dugo lejt je delala pri Gledališkoj držini Nindrik-Indrik tö. Kak penziónistka pa ma
prejk slovenske penzioniste v Varaši, dela pa pri Vogrskom drüštvi penzionistov tö. Zakonski par Margita in Jožef Gyeček že od mlašeči lejt dela v raznij skupinaj, najprva pri šaulskoj folklori, po tistim v velkoj folklori. Obadva spejvala pri Mešanem pevskem zbori Avgust Pavel. Od začetka sta pa člana skupine ljudski pevcov v domanjoj vesi tö.
Na kulturnom programi Porabskoga dneva smo leko pozdravili med nami veleposlanika R Slovenije v Budimpešti Andreja Gerenčerja s soprogo, predstavnika Sklada za kulturne dejavnosti Vojka Stoparja, posanca madžarskega parlamenta Zsolta Németha in predsednika komisije za narodne in etnične manjšine pri skupščini Železne
županije Antala Nagya.
Flajsni küjarge Najbole korajžni program sé je pa Popodneva kaulek štrte vöre začno. Küjarske ekipe so koman čakale, naj njim Klara razdeli vse, ka je
za dober pörkölt (golaž) potrejbno. Nisterne so pa bile tak prebrisane, ka so si zatok vsikšefele začimbe s sebov prinesle, ka ja bi njini pörkölt najbole žmani bijo. Osem ognjov je gorelo, nad njimi je osem kotlov čakalo na lük, mesau, papriko... Kelko ekip, tekle féle. Ženske iz Stanjevec so mele tak lepau pripravleni Sto, ka ga vendrik doma nejmajo, gda küjajo. Ekipa iz Selnice ob Dravi je poleg küjanja eške pelda tö. Pa vejte, ka? Pogače v pepeli. Gda so se spekle, smo je tak brž raznok zno-sili, kak če bi je v Müro ličili. Gorenjesenčarge so malo zamidili, dapa vidlo se je, ka je njini glavni küjar mesar po meštrija ka je tak brž na falačke zrezo mesau, ka se je vse kadilo. Pri Andovčani je
mogo sam župan küjati, dapa vidlo sé je, ka ma žena, tašča pa andovske dekle redno znajo pod rokau delati. Ekipa iz Gornjih Petrovec je te den že drugič napunila koteu. Najprva so sküjali kisejlo župo, stero so razdeliti tistim, steri so go steli kauštali. Sombotelčane si leko že od daleč spozno, gnaki förtok pa vecelejg (íruto) so meli pa so vsigdar pripravleni bili za kakšen hejc. Slovenci iz Mosonmagyaróvára so pa že zazranka rano Prišli, ka bi si leko dobra mesto najšli. Peštarge so trno dosta nej gučali, bole so se flajsno kaulek kotla obračali.
Nakonci smo pate zvedli, ka se njim je splačalo. Najbole veselo je te bilau, gda je vküpstano priložnostni ansambel. Harmonikaš so bili s Štajerske pa Goričkoga, trompetaš pa poslanec iz Slovenije gospod Džuban. Popejvali so pa tisti, steri so volau meli za tau. Milan Zrinski, steri je cejli program Vodo, je spitavo küjare za njine skrivnosti. Kaulek šeste vöre so se golaži sküjali, te se je začnilo težko delo za komisijo, stero je Vodo küjarski mojster Branko Časar iz Murske Sobote. Gledali so farbo, žma, kak golaž vögleda. Nejso meli léko delo, dapa na konci so se dun odlaučili. Prvo mesto so dobili Peštarge, stere je Vodo Feri Hanžek. Tak vögleda, ka v Pešti vse
bole znajo, eške küjati tö, dapa tau ne smejmo pozabiti, ka se je Feri Hanžek zatok na Gorenjom Seniki včiu küjati. Drugi so gratali Gorenjesenčarge, tak vögleda, ka brž tö leko dobra sküja. Tretji so gratali küjarge iz Gornji Petrovec, stere je strokovno Vodo Djauži Kalamar.
Ka so vse ekipe dober golaž sküjale svedoči, ka so na konci vsi kotli prazni gratali.
Porabski den se je končo v pivniškom šatori, gde je za vse tiste, steri so ešče zdržali, igro ansambel Atlanta.
Marijana Sukič
Müva sva pa dober porkolt sküjala -pravita küjara iz Sombotela
Zmagovalna ekipa iz Budimpešte v pogovorih z Milanom Zrinskim
Priložnostni ansambel
... DO MADŽARSKE
Laszlo Solyom, novi predsednik Republike Madžarske
7. junija je dobila Madžarska novega predsednika, in sicer prvega predsednika Ustavnega sodišča, Laszla Solyoma. Kandidat opozicije (predlagal ga je Madžarski demokratski forum, njegovo kandidaturo je podprla tudi stranka FIDESZ) je premagal kandidatko večje vladne stranke v tretjem krogu volitev v madžarskem parlamentu. Katalin Szili, predsednica parlamenta in kandidatka socialistov, je bila poražena s tremi glasovi. Laszlo Solyom je dobil 185 veljavnih glasov, Katalin Szili pa 182. Sedemnajst poslancev (člani poslanskega kluba svobodnih demokratov) ni glasovalo, neveljavna je bila ena glasovnica.
Laszlo Solyom, rojen leta 1942, je mednarodni pravnik, med drugim je bil tudi predsednik Ustavnega sodišča, od leta 1998 je član Beneške komisije pri Svetu Evrope. Leta 1987 je bil ustanovni član Madžarskega demokratskega foruma;
Laszlo Solyom bo novo funkcijo nastopil 4. avgusta, do takrat bo opravljal naloge predsednika države Ferenc Madl. Nacionalna viza za zamejske Madžare Prejšnji teden je madžarski parlament enoglasno sprejel spremembo Zakona o državljanstvu in pravnem statusu tujcev. Po predpisih zakona, ki bo začelveljati januarja leta 2006, bodo dobili zamejski Madžari t. i. nacionalno vizo, ki bo veljavna pet let in bo omogočila skoraj neomejeno bivanje na Madžarskem. Tudi pridobitev madžarskega državljanstva za tiste zamejce, ki so se preselili na Madžarsko, bo poenostavljena. Po zakonski spremembi naj bi trajala največ 12 mesecev.
Programi, prireditve
*	18. junija organizirata Slovensko društvo v Budimpešti in slovenska manjšinska samouprava 18. okrožja Srečanje in piknik Slovencev v Budimpešti. V kulturnem programu bodo nastopili sakalovski folkloristi in ansambel Gorički lajkoši.
•	18. in 19. junija se organizira v Šentvidu pri Stični Tabor slovenskih pevskih zborov, katerega se bo udeležil MePZ Avgust Pavel z Gornjega Senika.
Porabje, 16. junija 2005
8
Zahvala!
Slovenska zveza kak organizator 14. Porabskoga dneva se lepau za(h)vali vsakšomi za trojde, steri so na kakšnokoli formo meli kaj do toga dneva. Najprvim pa najbola - brezi toga, ka bi koma žau bilau - vsejm lidam od funkcionarov do prausti lidi, od Budimpešte do Goričkoga pa Selnice ob Dravi, steri so vzeli trojd pa so prišli na našo pozvanje. Čvarski Slovenci, posaba Baug plati, ka ste skur vsi z nami bili. Navzauči lidge so nam dali na znanje, ka je te den rejsan den Porabskih Slovencov.
Zatau, ka smo za male mlajše zvojn šale leko meli bogati program, se leko za(h)valimo vzgojiteljicama iz Murske Sobote Jadranki Časar pa Zlatici Kološi in ravnatelji vrtca v Murski Soboti Danielu Kataliniči, sto je s tejm lejpim darom z dobre vaule podariu porabske mlajše, vrtce. (H)valo vrejdne so vse domanje vzgojiteljice (Agica Holec, Ildiko Črenko-Kern pa Erži Nemeš, Rozalija Szarka, Krista Nagy pa Marija), stere so z veseljom vzele in sprvodile svoje mlajše na mlašeči program v Slovensko ves. Posaba smo se doužni za(h)valiti Iluški Nagy Bartakovič, stera je kak vzgojiteljica skaus sprvajala delo vse vrtcov, je bila na pomauč vzgojiteljicama iz Murske Sobote, popodneva pa kak članica Slovenske manjšinske samouprave nam je vse delala na rokau. Bila je cejli den aktivna pomauč ranč taum, gde go je trbelo. Tau je tu rejdko, ka se stoj sam od sebe ponoja za pomauč, kak Iluška, Ildiko Pusztai pa „naš” Karči Holec. Dobro nama je spadnilo z Gyongyi, priznam.
Pri športnom programi smo naleteli na preveč dobre lidi, steri so nam na prvo rejč privolili, ka smo želeli. Na Gorenjom Seniki je Feri Mižer namesto ene za dvej ekipi (csapat) paubro vkiiper pojbe za futbal, steri se samo radi brsajo, depa redno nindar nej. Tretjo ekipo je vopostavo z najmenše vesi Karči Holec, steri se v vsakšoj situaciji trno dobro gornajde. Svoje Andovčane je vopomogo s padaši iz Čepinec. Tak Feri Mižer kak Karči Holec sta tau brigo tu nase vzela, ka ste futbaliste dala vkiiper zvoziti. Vsi podje, moški, steri so se brsali, so lejpo peldo pokazali zatau, kak se trbej brezi svaje, za šalo špilati futbal. Vekši tau športnoga programa je vkiiper spravo pa vodo član predsedstva Slovenske zveze Gabor Dončec, steri je spravo od djagarov lok (ij) pa zračno pojkšo (legpuska) tu. Pri tejma je cejli den stražo mladi djagar Milan Nemet. Vročina es, vročina ta, Milan je vozdržo na tistom vraučom dnevi pa je redno pazo na tautii, naj se nikšna nevola ne zgodi.
Za pester, lejpi kulturni program pa za vse skrbi v zvezi z njim, se lepau zahvalimo vsejm nastopajočim, vodjam pa mentorom. Oder nam je dala okinčati predsednica Slovenske samouprave v Slovenskoj vesi Ildiko Pusztai. Pri kujanji se že vsakšomi kiijari od Budimpešte do Selnice ob Dravi v Sloveniji s svojimi pomaučniki zatau leko zahvalimo, ka so se sami od sebe zglasili, brezi nagončavanja. Kak trbej pripraviti, kakšno je tekmovanje v kujanji (fozoverseny), kak se oceni, sto je najbaugši kiijar, zatau nam je vse tanače dau pa sam vodo žirijo en najbaugši kiijar v Prekmurji Branko Časar iz Murske Sobote. Tak na vse letošnje küjare kak na glavnoga svetovalca Branka računamo drügo leto tü, ka so oni svedočili s svojim flajsnim delom, ka smo trufili s tejm programom pa ga leko pelamo tadale eške baugše.
Hvala Ludviki Hajdinjaki, prejdnjomi muzikantov Atlanta, za ozvočitev pa dobro volo. Na konci se posaba zahvalimo sodelavci radia Murski val, Milani Zrinskomi, steri je s svojim žmanim, hecnim gončom, aktualnimi informacijami, kratkimi intervjuji eške bola živi, veseli slovenski den napravo v Slovenskoj vesi.
Klara Fodor sekretarka
Mala deca se vse brž navči
Tak mislim, ka za vse nas, ki kakšo čütenje, kakšo lübezen mamo do našoga maternoga jezika, nega dneva, da bi nej mislili na tau, ka baude z našim Porabskim jezikom.
Naše organizacije - Državna slovenska samouprava, Zveza Slovencev na Madžarskem, Slovenske manjšinske samouprave, šole - se trüdijo za tau, naj bi - kakoli ka smo že v 24. vöri, depa -obranili jezik. Leko bi zdaj razpravlali o vzrokaj, zakoj naša deca več ne guči po našem, v porabskom slovenskom geziki. Prvi vzrok je, po mojem, ka pritiskavamo samo knjižno slovenščino po šolaj. Ne najdemo, ne vejmo najti tisti »most«, ka bi tau problemo rejšo.
Pa te se človek leko sploj ve-
seli, če od tej najmlajši čüje slovensko rejč. Vidla sam povejmo, od Števanovski mlajšov lejpe slovenske plese, čüla slovenske pesmi, pa tak čüjem, ka na G. Seniki ranč tak majo slovensko fol-
klorne skupino za majmenše.
30. majuša 2005 sam pozvanje dobila od dolenjeseničkega vrtca, naj prej poglednam njigvi mali svetek ob koncu letošnjoga šaulskoga leta. Presenetilo me je, gda so tej mali svojo slovestnost s slovenskim. programom začnili. Plesali so slovenske plese pa vcuj so lepo spejvali. Moram povedati, ka tau vali Ildiko Dončec, stera z gorenjeseničke šole odi deco slovenski včit. Pri tom ji pomaga voditeljica vrtca,
Rozália Szarka pa vse njene sodelavke. Tau je samo začetek bio. Po tistem so ranč tak nemške plese plesali, spejvali nemški. Pa te na konci pa Vogrski. Pa tau njim je vse tak vöprišlo, liki bi vsigdar tau delali. Mislila sam si, ka bi bilau, če bi se ta deca v šolaj permanentno etak včila. Vej pa te jeziki tüj živejo, so potrejbni. Pa te je tau nej tak. Že v osnovni šaulaj je tak, da se sploj malo dece vči slovenski. Pravijo, ka prej šaularge sploj dosti nalog majo, pa če se včijo jezik, te bole kakše zahodne jezike, šteri so svetovni jeziki, vej pa gnesden je različni slüžbaj tau potrejbno. Vzrok, ka nas srce ne boli za materni jezik, je, ka gnes vsikši ške najprva »preživeli« pa sé dobra preživljati. Vsakšomi moramo zahvalila ki sé itak trüdi, naj bi mi ostali Slovenci. Da bi tau nej tak bilau, ka bi nas skurok sram bilau te naš jezik gučati. Tau moramo vedeti, ka sami sebe ocenjujemo kakšoga ipa, če poštüjemo ali pa ranč ne maremo vse tisto, ka smo. Dobro če si zamerkati, ka sé prej krv ne preobrene v vodau.
Na Dolenjom Seniki v vrtci sam etognauk doživela sploj lejpe minute. Pa tau želejm nam vsem vse Večkrat.
Irena Barber
Dolenjesenički malčki na prireditvi ob koncu šolskega leta (posnetek: l. B. )
Nigdar nej prekesno
Iz prejšnjoga našoga časopisa je nikak vöosto en kejp na zadnjoj strani. Pisali smo o razstavi Lada Klara z naslo-
vom Moja potüvanja. Avtor, steri ma vöpostavleno trno lejpe fotografije iz tisti rosagov, gde je odo, je doma iz
Murske Sobote. Že kak mladi pojep je začno fotografirati, gda je od strica daubo fotoaparat. Nej taknjau fotografiranje te tö nej, gda je delo v Siriji pa gda se je vrno v Slovenijo. Trno rad odi v plamine, bijo je v dosti rosagaj, od Mehike do Peruja, od Bolivije do Nepala. Najlepše svoje fotografije je prineso k nam. Opravičujemo se ma, ka je kejp z otvoritve dolaosto, dapa vüpamo, ka je eške zdaj tö nej prepozno. Na kejpi na sredini avtor razstave Lado Klar.
Porabje, 16. junija 2005
9
Feri
Lainšček
PAR
Probo mo vam povedati, zakoj sta mi tistoga davnoga leta v oči spadnola pa Zakoj sam jiva na skrivoma pogledüvo vse do gnes. Čistak mogouče je, ka se nejsta fejst loučila od drugih zalübleni, šteri se objeti sprevajajo po Varaši, pa ka tüdi njina usouda nej je nikaj ekstra. Samo, že gda sam prvo pout opazo, kak se stiskavata eden k drugomi, se mi je tak vidlo, ka njuno držanje kaže tisto neka več, ka je nej dano glij vsakšomi park
Deklina, štera je najbrž kumaj šole končala, si je gvüšno tou leto dala kraj vrezati konjski rejp, stoupila je v cipele z visko petouv pa si gor djala takšo kiklo, štera je z njé napravila mlado žensko. Pojep, šteri je bijo tak na pogled par lejt starejši od njé, Si je püsto rasti rejdke badjüsi, pa si oblejko bejlo srajco, v šteroj je vövido kak mladi moški. Vküper sta bila tak par, šteri je na daleč dau znati, ka sta se odloučila eden za drugoga, pa ka jiva vse drugo okoli sploj ne briga. Njegva rouka je tak cejlo leto objemala njena vouska pleča, ona pa ga je držala kouli pojasa. Vküper sta ojdla malo bolj naglo kak drugi pari, zatou je tou včasi vögledalo, kak ka mata Silo, V resnici je bilou najbrž tak, ka sta nej dugo toga prišla v Varaš z vešnice pa sta s sebov prinesla navado, s šterov se mladi tam. radi vöpokažejo. No, kak koli že vzememo, gvüšno sta bila na smrt zagledaniva eden v drugoga pa sta si gor djala, ka do smrti tüdi vküper ostaneta. Minolo je neka lejt, ka sam jo spozno kak mlado mater, štera je začnila z detetom oditi v park. Nejsam bijo več gvüšen, ka je rejsan tak srečnakak prlej. Pri toum bi tüdi ostalo, če se ne bi te, gda je dobila ešče drugo dejte, preselila v blok glij v naši vilici. Pa sam jiva bolj pogostoma videvo. Ešče sta bila par, šteri mi je spadno v oči. Čista mogouče, ka se nejsta glij loučila od drugi mladi parov, šteri se v zakoni ne znajdejo glij dobra, pa tüdi bolj slabo živejo. No, vpamet sam vzeu, ka sé je mlada ženska v toum časi fejst dol posišila, na obrazi pa širše ji napravite gubice.
Mislo sam, ka tak slabo vövidi, zato ka dela v fabriki. Delala je pri tekočom traki, en keden Zazrankoma, drugi keden popoudnevi, tretjoga pa je mejla noučno. Njeni mouž, za šteroga ne vejm, gde je delo, je med tejm časom grato tak debeli, kak bi si njene zgüblene kile k sebi vzeu. Pa tüdi ovačik se je v toum časi spremejno v enoga takšoga deda, v šterom se je nikak nej dalo spoznati tistoga lejpoga pojba od prlej. Gvüšno je bijo eden takši, ka po vrsti menjavajo slüžbe, te pa gnauk samo ostanejo na čakanji, pa čakajo, čakajo, čakajo...
Vküper sam jiva Zdaj vido samo ešče, da ga jé z decov iskala po krčmaj, pa ga probala domou spraviti. Te sta bila fejst glasniva, pa sam leko čüjo, ka si mislila eden o ovon. On je bijo gvüšén, ka me je vničila žitek. Ona je bila gvüšna, ka de jov ram grob spravo. Maliva, šterivastabiladokaznekdanje velke lübezni, sta bila tiu ali pa sta djoukala. Gvüšno sta nika nej razmejla, ka se dogaja z očom pa materno, pa ka jiva ešče čaka. Tak kak toga, kama je tista velka lübezen odišla, ešče gnešnji den ne morem razmiti ges tö nej.
Pismo iz Sobote
Falat zemle
Edni tisti zagrajeni falat zemle, na sterom raste šalata, prpeu, paradajs pa vse takšo, zovejo za gradec, gračanek, grede, ali pa vcejlak po slovenski za vrt. Kakoli ga zovemo, od toga zvanja na njem nika ne zraste, če ga človek nema vred vzetoga pa če nika ne poseja ali po-sadi. Tak je vseposedi pa pri nas ranč tak. Dapa velka nevola vövdari, gda se zača gledati, ka komi tam prejk grajke raste. Ja, tou leko velka nevola grata. Vse vküper leko vidi vcejlak nedužno, kak kakši padaški guč. Tisti padaški guč pa se leko vömini v nej padaški guč, če nej celou kakšo bitje. Ja, vörvlite mi, vej sam pa tou vido pa čüo na svoje oči pa na svoje vüje. Pa sam nej biu sam, liki eške dva ali trge sousedge, Poštaš pa naš pes Fifi. Bilou pa je tou etak.
Trge rami eden do drugoga, na ednom kraji poštija, na drügom kraji trge falati zemle, na zemli pa raste vsefele. V vsikšom rami živé držina, zaprav živeta dvej držini, mlada držina pa stara držina. V tistom srejdnjom rami živé moja tašča Regina, trno čedna ženska. Njeni falat zemle je v njeni očaj naj-lepši pa na njem vse najboukše raste. Dapa v drugi dvej ramaj živeta dvej takšnivi ženski, kak je moja tašča Regina, trno čedna ženska. V njüvi očaj je njivi falat zemle najboukši pa na njem vse najlepše pa najboukše zraste vö iz tistoga falata zemle. Na, zdaj vejm, si že brodite, ka leko grata iz toga.
Začalo se je v tisti dnevaj, gda se v grede sadi prpeu, steri je do tistoga časa eške biu v tejglinaj. Prva ga je začala na falat zemle saditi sousedica Rozina, trno moudra ženska. Vej pa vejte, najboukša padaškinja od moje
tašče Regine, trno čedne ženske. Dapa padaštvo med edno trno čedno pa drugo trno moudro leko brž na nikoj pride, če zmejs stoupi prpeu pa eške paradajs.
-	Ne vejm, kak de s tejm, lüba moja sousedica Rozir na, - je gledala prejk grajke Regina. - Leko eške kakši mraz pride, pa vse vrag vzeme. Ge mo eške malo čakala.
-	Ge pa nej več, - je prajla Rozina. - Eno leto sam za-midila, ka sam te poslüšala. Tou leto mo prva od vsej mejla pouv, - je sadila tadale.
Vse tou je na vüje vlejkla tretja od žensek. Pa je ške una kcuj djala svojo rejč, kak je čüla, ka de eške trno velki mraz pa ka trbej čakati s tejm delom. Na, po tistom so se vsefele tadale zgučavate. Vej pa vejte, od politiko, od malo pejnez, pa od cejloga Varaša. Ja, klajfale so. Na, za eno pet dni po tej gučaj je prišo velki dež, sunce se je skrite za kuste oblake. V trej dnevaj so od Rozine prpeu, paradajs pa eške kaj ležali na zemlej. Najprva je trno Žalostno gledala, po tistom je gratala čemerna kak stou vragou, že brž za tistim pa je začala raščati.
-	Tou je vse samo zavolo tvojga guča, ka boš vedla, -sé je cejla trousila pa kričala ta prejk na naš dvour, gde je Regina ranč nika prekopa-vala zemlou. - Tou je od tvojoga guča pa od guča ove druge čaralice, ka boš vejdla, ka ta obedvej vedle! Tou bajo ste vüvi na mojo zemlou pripelale! Naj vama grun v vajino zemlou vdari! - je tak raščala, ka se
je naš pes Fifi pocüko od straja.
Zaman sta obej tumačile, ka sta nej škete nika lagvoga, dapa sousedica Rozina, trno moudra ženska, je nej dala valati. Drla se je ške bole na glas, ka so si drugi sousedi brodili, kak jo stoj vö iz kouže dejvle. Tou je trpelo edno pou vöre, dokeč jo je nej njeni sin zavlejko nut V ram. Po tistom mi je moja tašča Regina, trno čedna ženska, zapovedla, naj posadim prpeu pa paradajs. Tak sam napravo tö. Dapa naredo sam eške neka. Odišo sam v bauto pa küpo eno kilo prpla pa paradajsa. Vnoči sam vse tou gore zvezo na bildje. Tou bi vi mogli videti!
Tou bi bila Sobota, kak vsikša druga Sobota. Ali je nej bila, ka je sousedica Rozina, trno moudra ženska, skur vküper spadnila, gda jé vidla, ka na naši gredaj raste. Zdaj je nej nika raščala, ka je ranč nej gučati mogla, tak njoj je gemalo sapo. Na, tavö je prišla eške moja tašča Regina, trno čedna ženska, pa ova druga sousedica. Zdaj je začala raščati Regina, ka si je brodila, ka njoj je tou gori obejsila Rozina. Tista tretja sousedica pa si je brodila, kak njoj ške Regina povedati, ka je njeni falat zemle najboukši pa najbole vred vzeti. Rejsan, tou bi vi mogli videti! Tou bi rejsan mogli videti! Na, vej pa pridite kaj k nam, pa te po tistom leko vidli. Tou sé vejn ne zgotouvi do božiča.
Miki
ww. porabje. com
Porabje, 16. junija 2005
10
Žaga füčko, ftiči pa popejvajo
Djaužina Šömeneka iz Dolejnec vsakši tak pozna v Porabji, kak muzikanta ali kak gasilca. Nega taše vesi, gde bi nej igro ali kak gasilec nej bijo na prireditvi. Istino, v zadnji pet-šest lejtaj sam ranč nej čüjo za njega. Te mi je na pamet prišlo, ka je z njim, gda sam njegvi kejp v niši novinaj zagledno. Če mo v Dolejncaj odo drgauč, te ga poglednem, ka je z njim - sam si zmišlavo pa sam novine na stauli njau, nej ka bi mi vö iz glave odišo, ka te mo pa pet lejt mogo čakati, dočas mi napamet pride. Kak sam se proto njegve hiše pelo, sam vido, ka se je dosti vse dogajalo v tej peti lejtaj. Nauva hiša se zida v dvauri, ozark je nika vcujzozido, kaulivrat je pa vsepovsedik lejs.
•	Zakoj je telko lesa tü? pitam Djaužina, gda vöstaupim iz autona.
»Tau vse na žaganje čaka, « kaže kauti vrat pa se smeje.
•	Ka ’šdelo ti s telši lesaum? »Tau je nej moj lejs, tauga bom dja žago. «
•	S čim? pitam tak čüdno. »Vejpa mam edno tračno žago, pa s tistov. «
•	Kak ti je pa tau na pamet prišlo?
»Jaz sam gnauk svejta na Gozdni biu zaposleni pa sam na žagi delo, malo v Lendavi pa malo v Mačkovci. In tau mi je nikak v krvi ostalo, ukvarjati sé z lesaum. Zdaj tašo slüžbo mam, ka mam dosti časa, gazdija sama je premalo ka bi bilau zadosti, pa smo si te tau vözmislili. Gleda, ka smo se nej naaupek odločili, pa se da kelko telko zaslüžili. «
•	Tau je hitro prišlo ali več lejt si zmišlavo?
»Ka pa vejm! Dja sam že gnauk od toga zmišlavo, ka bi žago postavili pa te sam tau pozabo. Lani pa je bila edna prilika, gda smo kaulak po Sloveniji odli, sam najšo tam žago pa smo se te tak odlaučili, ka go küpimo. «
•	Gde ste küpili tau tračno žago?
»Ta žaga je bila v Črnomli. Čisto na drügi strani Sloveniji pri hrvaški meji. «
•	Nej je bilau tak leko go sé pripelati v Dolejnce, nej? »Sama žaga je tri tone pa sedemstau kil žmetna. Stroj za brüšenje, tračnice pa klejšče vsevküp z žagov so kauti pet ton. Eden velki tovonjak je pripelo vse domau. «
•	Kelko vrejdnosti ma zdaj ta Žaga, etak vküp postavlene, dolazbetonirana pa z zidinov vred?
»Tau vse vküp je kauli štiri pa pau milijonov. S tauga je žaga dva pa pau bila. «
•	Kak misliš, splače še ta žaga tebi?
»Vsaki pavar ma gauštjo, deské pa fausline vsigdar nücajo. V Mačkovci je bila edna žaga, dapa tiste že dugo nega. V Lucovi vi je še edna žaga, dapa tista sama je premalo za te velki okoliš. Tak ka mislim, ka de ta žaga mejla delo. «
•	Če žaganco gledam, te se tak vidi, ka maš zavole dela. »Delo je zdaj zadosti, če sam nej v slüžbi, te sam stalno tü na žagi, tak ka skoraj nejmam časa v goricaj travo pokositi. «
•	Do tejga mau si v slüžbo odopa zato si sé malo s kmetijstvom tö ukvatjo. Zdaj si te kmetijstvo cejlak püstvo? »Nej sam püsto, istino ka dosti njiv ne delamo, dapa tau je tüdi kak dopolnilna kmetijska dejavnost. Tak so me registrirali. «
•	Brezi registriranja bi nej leko žago?
»Leko bi žago, samo če bi prišla inšpekcija, te bi leko globoko notra v žepko segno. «
•	Zaka?
»Zato ka bi me te poštrafali. Nej davnik smo štartali pa smo že dobili inšpekcijo. Tau mora biti registrirano, ovak sé tau ne more delati. Zvün tauga pa še vsakši mejsec petnajset tisoč tolarov davka plačati, če žagamo ali nej, pa te sé tau na konci leta obračuna. Tak ka vsakši kmet, sto tü pri meni žaga, dobi originalni račun. «
•	Kelko trbej tü pri tebi za eden kubik plačati, za kelko
tolarov rejžeš kubik lesa? »Če ma sam svoje delavec, steri pomagajo, te za kubik štiri tisoč tolarov računamo. Za trdi lejs pa štiri tisoč tristo tolarov. «
•	Zaka je razlika?
»Zato ka trdi lejs malo bola žmetno rejže, zato je tau dragšo. «
•	Gda iz vesi lejs pripela jo sé na žago, ka jim trbej največkrat vozožagati?
»Deské za doma, fausline. Zdaj smo dosti žagali takše bankine, ka greznice delajo, te še rušte pa kaj takšne. «
•	Ka delaš s tau žagancov, ka ti tü vsakši den vküppride?
»Žaganco eden küpi pa tavozi, zato ka piščance ma. Zdaj go zato nej odpelo, ka je dež bijo pa je mokra bila, dapa te keden de začno voziti. «
•	Človek tü pri žagi zato reden zajtrk mora meti, zato ka ovak bi nej lado cejli den boré zdigati?
»Tü več, gda sé pripelo, nej trbej zdigati. Bola je problem doma kak naklade. Tü pri meni več zdiganja lesa nega. S kaul dola na te tega skobacam, od tec se pa kobaca tadala na žago. Gda pa dola trbej brati z žage, tisto so pa že mali falati. No, dapa cejli den ranč dojda. «
•	Gda si nej v slüžbi, te si vsigdar tü ozark pri žagi. Ne vnauže se tau tebi?
»Nej, sploj nej. Tau se meni vidi, zato ka z lasaum sam rad delo vsigdar. «
•	Če se meje cejlak odprejo, te nam Andovčanom tü gorazrejžeš lejs, če ga es pripelamo?
»Zaka bi nej zrezo, vejpa tau je tü paulek. Če nejmate taše žage tam v krajini, te samo pripelajte. Vejpa cejlak od meje asfalt maš, tak ka nega niše nevole. Vidiš, « kaže Djauži gora na strejo, »puno gnejzd je. Vsakše fele ftiči se najdejo tü, Zdaj majo ranč mlade. Tak so se navadili, ka žaga füčka pa ftiči tü popejvajo. «
•	Kak tau, ka se ne bojljo? »Verjetno zatau, ka žaganca jim diši pa so tau zamenjali, kak če bi v gauštji bili, po mojem. «
•	Ali pa ftiči dejo za svojim lesaum, ka so ga vöpodrlipa so ga pripelali na žago.
»Pa mogauče je tak, « se smeje Djauži.
•	Kak velke kole ma ta traena žaga?
»Mejter tresti so velke kole. Tau je žaga Lindner, tau je eden tip med tračnimi žagami. Redli so go v Avstriji. Tak pravijo, čim vekše so kolé, telko baukše. je za žago, ka ji nej trbej tak naglo kauli bejžati. «
•	Kak dugi trak segoradeja? »Sedem tisoč šeststau milimetrov dugi, ma stau šestdesetštiri zobov. Te trak se v vsaki sekundi gnauk obrne. Tau pomeni, ka v vsaki sekundi stau šestdesetštiri zobov leti skaus lesa, tau je velka hitrost. Žago na vsakši dvej vöri dolamenjavamo, če je glij ostra. Zato ka se segreja pa se te naleki pauči. Gda se razhla-
di, te go znauva dejamo nazaj. Kak pravijo, mora se žaga malo počinauti. «
•	Kak vejš, če več žaga nej ostra?
»Te že onafejst cvili, bolafejst se čüje pa teškej pela ali nede ravno. Ge malo prakse maš, te že tau čüješ. «
•	Steri lejs je najbole težko žagati?
»Najbola težko je žagati akacijo pa topolo. «
•	Kak tau, ka je topolo težko, vejpa tauje meki lejs. »Zato ka je vodno drejvo. Topola naglo reste, dosta vodé gorapotegne pa s tau vodauv vred drauven pejsek pride gor v steblo. Tak ka topola na deset mejtrov visiko ma pejsek v sebi. Tisti, steri pa ža-gajo z motorno žagov, pravijo Večkrat, ka taupi grato lanc pa se ranč nej v zemlau potisne. Tau je pa zatau, ka je v stebli pejsek. Najbola naleki se pa žaga smreka pa kostanj. «
•	Kelko elektrike nüca ta žaga na vöro?
»Če edno vöro de, te skur tisoč tolarov vrejdnosti ponü-ca. Vse vküp štiri električne motore ma. Eden žago žene, drügi naprej pa znak vlečé cejli mašin, tretji žéné, ka lejs stisne, štrti pa postavla gora-dola žago. «
•	Z rokauv te ranč trno nika nej trbej šrajfati?
»Nej, tü je samo edno važno. Naj baude elektrika pa lejs, ka leko žaga. Zdaj še dje puno dela. Tau smo mi lani v žetvi komaj začeli pa od tistoga mau smo vsigdar prajli, ka puže napravimo, naj žaganco nej trbej z rokauv vkrajlüčati. Pa nemamo časa tau naprajti, zatoka te dva kedna moramo stati. Telko časa pa nega. Mogauče če de žetva pa menje lesa pripelajo, « se škraba po glavej Djauži, »te leko napravimo, ovak nej. «
Kak se vö iz dvaura pelam pa gledam hišo, ka go zida, mi na pamet pride, ka sam pozabo pitati. V slüžbo odi, hišo zida, žaga pa eške pri tejm ma čas, ka odi igrat na prireditve. Te recept bi meni tö leko dojspiso pa te bi nej emo vsigdar silo. 	K. Holec
Djauži Šomenek pa njegvo žaga
Porabje, 16. junija 2005
Mlašeči guči pri Malom potoki
Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi. Eške gnesden je tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo.
Trno moudre reči
: Mlajši iz Male vesi so se vedli dostakrat ravnati kak njivi stariške ali pa kakši drugi starejši. Nej ranč vseposedi, dapa takšoga je nej bilou malo. Tak so se vedli pri Malom potoki zgučava ti od politike. Vö so se zrav nali v gvant kak vözraščen lidge, če je prilika bila za tou. Vedli so kesnou priti domou, kak so tou vedli njivi dejdeki ali pa njivi ateki. Dekline so vedle klajfati eške bole kak naj-vekše klajfarce v vesi. Zmejs pa je steri lažo, kak tou vejo delati vekši, če kaj neškejo pripoznati. Geste pá takšo tö, ka škejo moderni biti pa po tistom vsefele nouvo gore vzemejo. Z ednim takšnim ravnanjom je prišo eden den med svoje padaše Feri. Pozdravo ji je vcejlak ovak, kak je šegou emo.
-	Helou, maj frends! - se njim je poklono, uni pa so ga z debelim gledali. Rejsan, gledali so ga, kak če bi z vejke spadno. Un pa je nji gledo, kak kakši Profesor tiste mlajše, ka nika ne poumnijo. Zato se njim je eške gnouk poklono.
-	Helou, moj frends! - je še bole potegno vsikšo rejč poseba, ka sé je tak čülo, kak če bi vöprišo iz kakšoga meriškoga filma.
-Je tebi kaj na glavou spadnilo, - se je prva zglasila Lmala Rožika. - Vejpa tak gučiš, ka meje straj ka ti spoudnja čelujst vkraj spadne, -se je zača
la smedjali in za njou so se smedjali eške drugi.
-	Vi še samo razmetavlites smejom! Zato pa ostanete tak zaostanjeno ka nika nouvoga gore ne vzemete, se nika nouvoga ne navčila, -ji je včiu, paskončo z novo čüdno rečjou. -Andestend?
-Ka si pravo, - se je več nej smedjau mali Tom.
-	Tou je manki biznis, ka bi vas kaj včiu pa kaj navčo, - je grato mouder kak tri klajfarce vküper. -Vi ne andestend,, ka je rejč iz Merke najbole naprej valaun. Dapa vi ste zaostanjeni pa si nemo mantrau moj hed s takšnimi zaostanjeno, kak ste vi, - je že skur škeu oditi. Feri bi rejsan že skur odišo domou, če bi sé nej zglaso Djoužek. Tej Džoužek je čüdne nature. Dugo časa nika ne guči, samo vleče na vüje. Gda pa strli, po tistom je tou za asek.
-	Čöj - je stoupo na prste. -Tou ti vejnpripovejdo tvoj stric iz Merke?
-	Of kors, un vej, kak je tam in un več po domanje skur nika ne vej gučati. Tou pa zato, ka si je z domačim gučom nej mogo nika pomočti tam v Merki. Dapa z njihovim gučom je daleč prišo, - sé je Feri vcejlak nafudno kak kakša pura.
-	Vej pa ja, - je ške nej zgotouvo mali Tom. - Zato pa je eto v krčmej proso nekšo pijačo v toj meriškoj rejči pa njemi je krčmar namesto pive prineso na sto berovo pleve. Trno
moudra je ta rejč, - si je začo mali Tom na glas füčkati.
-	Normalno, ka je nej vedo! Če je pa tak stjupid, ka ne poumni ene rejči iz Merke, - se je znouva skur doj svado Feri.
-	Na, te pa mi povej, Feri, kak sé po meriški pa po domanje povej tistoj ftiči, ka mlajše prinese, - je Toni füčko eške bole na glas.
-	Tou je gé štrk, kak pa se povej v Merki, mo pa pito strica Frenka, - je že znouva skur leto domou, dapa mali Tom ga je za eden ali dva ipa dole Stavo.
-	Feri, Feri, vej pa vsikši vej, kak mlajše naredita moški pa ženska. Pa je tou gé tak eti pri nas doma, pa je tak v Merki tö,
-	njemi je povedo čistak pred nousom.
Na zdaj je Feri rejsan do kraja čemerasti odišo domou. Drugi so se tadale špilali pri potoki.
-Mlajši, demo se naganjat po lesej, - se je za čas spoumnila Verica.
-	Ja, tou bi bilou ful kul, -je pravo Francek, dapa je brž enjo. - Škeu sam prajti, ja, tou bi bilou trno dobro. Pojmo!
Tak so se špilali v domačom lesej, Merko pa zagnouk njali, naj ostane tam, gde je.
Miki Roš
Tekmovanje v slovenskem jeziku
Vsako leto imajo osnovnošolci sedmih in osmih razredov priložnost, da se udeležijo tekmovanja v slovenščini in spoznavanju slovenstva. tos sem tudi jaz preizkusil svoje znanje iz slovenščine.
Za to tekmovanje sem zvedel od učiteljice slovenskega jezika. Tekmovanje je imelo dva dela: pisnega in ustnega. Na pisnem nisem imel dovolj časa, da bi se pripravljal. Ne glede na to, sem ga dobro opravil, dosegel sem 86 točk od 100. Dobili smo tri vrste vaj. Najprej smo morali rešiti slovnične vaje, potem prebrati pravljico in odgovoriti na vprašanja in napisati spis.
Ustni del tekmovanja je bil 20. maja v Slovenskem domu. Imel sem več kot mesec dni, da se pripravim na ustna vprašanja. Na urah slovenščine smo obdelali posamezne teme, ki smo se jih morali doma naučiti na pamet. Tekmovanje se je začelo ob osmih zjutraj. Prejšnji dan sem se učil, bil sem zelo živčen, saj je bilo to prvo tekmovanje v slovenščini v mojem življenju. Na jezikovnem delu nas je bilo pet, jaz in še štiri dekleta. V komisiji so bile Marijana Sukič, Agota Kallay in Erika Glanz. Najprej smo morali potegniti številko. Imel sem »veliko srečo«. Potegnil sem številko ena. Začeli smo z vprašanjem iz vsakdanjega življenja. Dobil sem 10 minut časa za pripravo. Pripovedoval sem o svoji družini. Lahko bi povedal več, samo sem bil zelo vznemirjen in sem pozabil. Potem smo potegnili listek iz dialogov. Sestavil sem dialog na dano temo. Moral sem ga odigrati z Marijano Sukič. Mislim, da se mi je dialog bolj posrečil. Potem sem počakal ostale udeležence. Nato je bilo tekmovanje iz spoznavanja slovenstva. Na koncu je komisija razglasila rezultate in podelila priznanja ter darila. Za darilo sem dobil pero in discman. Skupaj z eno deklico sem zasedel prvo mesto, bil sem strašno vesel. Potem smo imeli skupno kosilo v restavraciji Lipa.
Ladislav Pinter, 7-ar., Gimnazija Monošter
Šolski izlet v Pecs
Z razredom smo 26. maja za tri dni šli na izlet v Pecs. V četrtek zjutraj, ob šestih smo se odpeljali z avtobusom proti Zalaegerszegu. Na avtobusu smo se zelo dobro počutili. Veliko smo se smejali, peli in se pogovarjali. Imeli smo postanke v Szigetvaru, tam smo si ogledali grad, nato v Orfuju, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Zvečer smo na prostem pekli klobase in slanino, igrali nogomet in namizni tenis. Bilo je krasno.
Naslednji dan smo šli v Pecs. Pecs je zelo lepo mesto. Popoldne smo si ogledali stolnico, džamijo (muslimansko molilnico) in muzej madžarskega slikarja Csontvaryja. Popoldne smo imeli okusno kosilo v neki restavraciji. Na-
to smo imeli prosto. Nekateri so šli nakupovat, nekateri pa ostali v dijaškem domu. Zvečer smo želeli iti v disko, toda na žalost, ga nismo našli. Tretji dan smo šli v Siklos, kjer smo si ogledali zelo lep stari grad. Nato pa v Villany. Tam smo poskusili vina. Ko smo se vračali domov, smo se ustavili na Balatonu. Kopali smo se zvečer, zato je bilo še bolj prijetno. Domov smo prišli ob dvanajstih ponoči. Izlet je bil čudovit.
Hajnalka Dončec,
Renata Nagy, 9-b r., Gimnazija Monošter
Porabje, 16. junija 2005
11
Tejlovo
Gda človek že nisterna lejta dožive, se sploj dostakrat z njim zgodi, ka se spominja na tiste cajte, ka so minauli, štere je človek kak eške nej
vözraščeni doživo. Moji vrstniki so nej bogati bili, v srmastvo smo gor rasli, depa tau smo mi nej tak tragično vzeli, liki bi se tau gnes z nami godilo. Bili smo v nikšom božjom miri, vedli smo poštenje dati starišom, stari starišom, našim školnikom, sausadom. Depa deca smo bili, tüj pa tam lagvi tü.
Edna stvar nas je pa vsigdar nazaj držala. Tau je bila vöra. Vörvali smo Boga, redno smo ojdli k meši, velki Svetki so bili za nas, povejmo prvo prečiščavanje, förma, pa vse, ka se je poleg vöre godilo. Takšen svetek je biu tejlovo.
Če se dobra spominjam, tejlovo smo po risalaj na deseti den, v četertek držali. Tau je prej oltarskoga svetstva svetek. Etakšoga
ipa so lüdje poleg cirkve male »üte« redli z brezovi vejk pa znautra so mali oltar gor postavili, gor okinčanoga z lejpimi raužami. Štiri »üte« morajo biti, tau znamenüje štiri strani neba. Pa te po svetoj meši smo meli procesijo. Najnaprej smo šle male dekličine z malimi košari. V košaraj smo Vsefale raužine listje meli pa smo tisto sejali po pauti, gde procesijaüšla. Za nami so bili lüdje, ki so nevzauči bili pri meši. Moški so nesli baldahin, pod šterim so dühovnik nesli oltarsko svetstvo, pa so se pri vsakšoj »üti« stavili, boga moliti, pevci pa popejvali.
Tau je znamenüvalo, ka je Jezuš med nami s svojim včenjom, z evangeliumom. Če se ge lagvo spominjam, odpüstite mi. Zame je lepo
bilau, nepozableno. Nej sam Cilj mejla, ka bi vas »včila«, ge sam za tau nej kompetentna. Zakoj sam te misli zapisal? Tau je posebna zgodba. Vsakši zna, da sam v tistom cajti v slüžbi bila na občini, gda so kaj etakšoga nej dopüstili. Mi smo odgovorni bili za tau, procesije pa kaj takšoga smo nej smeli dopisti. Cajti dejo naprej pa se vse kaj preobrače. Istina, ka je tejlovo pri nas eške gnes nej svetek, depa v nedelo ga držijo.
Pa te mi je moja sneja etognauk etak prajla: »Mama, v nedelo de tejlovo. Leko bi
kakše kejpe naprajla, ka je tau že dugo nej bilau v vesi. « Pa te sam počakala procesijo, pa sam nazaj spadnila v svoja mlašeča lejta.
Na Dolenjom Seniki - kak mislim v vsakšoj porabskoj vesi - so deca rauže sejali, moški so nesli baldahin, gospaud pa pod njem oltarsko svetstvo. Pri vsakšoj üti so stanili, so moliti pa popejvali. Pa te sam si oči zaprli pa se je pred menov doj zošpilalo tisto, kak je te bilau, gda sam ge rauže sejala. Ka me je pa najbole veselilo, vidla sam mladimi, male, vekše, ki so vse tau oživljali. Vüpam, njim sé več nigdar nede trbelo komi moliti za toga volo, da bi svojo vöro zdržali. Brez vöre je človek prazen.
Irena Barber
Dekličine v košaricaj majo raužine listke.
V ütaj je napravljeni oltar.
Stari kejpi pripovejdajo
Tak vögleda, ka s tejm, ka smo v naše novine dali stari
kejp o regrutaj na Gorenjom Seniki, smo ništarnim
drugim lidam tö volau dali, ka so malo razkapali med
starimi kejpi. Tak je prejšnji keden Jože Nemeš iz Dolejnec (rojeni v Števanovci) prineso k nam kejp regrutov iz leta 1943. Mladi podje so iz Števanovec pa Andovce, narodili so se 1923. leta.
Stojijo (s prave strani) Jože Nemeš (po domanje Toto-vski Djauži), Štefan Mešič (p. d. Ridjavi Pišta), Ferenc Holec (p. d. Čubin Franci), Kalman Kosar (p. d. Lugaški Kalman); sedijo Jožef Karba (p. d. Brejznjatjin Djauži), župan Janoš Sočič (p. d. Pujarin), harmonikar z Verice, kočijaž Kalman Orban (p. d. Kondorin), Balaž Časar (p. d. Šebarstji).
NIKA ZA SMEJ...
Tau ja
Janči pa njegva žena Eržika lepau živeta. Etognauk sta v Lipo šla pa sta si fajn večerjo naraučila. Dala sta Sto gor Okinčali, ešče svejče so tü gorele. Eržika je med večerjov etak pitala Jančina: »Ti, Janči, ka si pa včara delo v klubi, ka si tak kesnau domau prišo? «
Janči ranč tak na fanjsko kak Eržika, je etak odgovorim »Edna čedna žena nigdar nede pitala moža, ka je delo tüj pa tam. «
Zdaj je pa Eržika tak na fajnsko pravla: »Depa eden čeden človek svojoj ženi vse ovadi. «
Janči je pa zamajutno z rokauv pa je etak pravo: »Čeden človek ranč nejma žene. «
V novinaj so pisali Policija tü ma svoje novine. Etognauk je v tej novinaj etak pisalo: »Iz Afrike so gasiti, ka so doj prijeli ednoga črnoga mladoga človeka, zatok ka so orožje (fegyver) najšli pri njem. Eden naužic je emo v pleče nut smeknjeno. «
I. B.
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p. p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOBOŠKA TISKARNA SOLIDARNOST d. d. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.