OB LUKACSEVEM PISMU
Intelektualci, znanstveniki, umetniki najrazličnejših narodnosti in držav najdejo cesto stične točke razumevanja mimo blokovske determiniranosti.
Sredi stvarnosti gospodarskega progresa držav Skupnega evropskega trga in sploh novega položaja Evrope v razvoju razvitega Zahoda je misel velikega dela inteligence, posebej progresivne, živahno zaposlena z dogajanjem v svetu socialističnih držav. Zanimanje za socializem je v veliki meri odvisno tudi od razvitosti delavskega gibanja v teh državah. Pomembna posredovalna vlogaf če lahko tako rečem, pripada levo usmerjeni inteligenci.
Nadvse razumljiv postane ta interes v Italiji, državi z najmočnejšo komunistično partijo na Zahodu in močno socialistično stranko, ki je privedla do faznega premika s svojim sodelovanjem v »otvoritvi na levo«. Neprestani pritisk in dnevni kontakt z najrazličnejšimi mnenji, z vsemi niansami, od frontalnega antikomunizma do prijateljske kritike komunizma deloma usmerja dejavnost levice in njenih miselnih sopotnikov. Iz te atmosfere odprte borbe mnenj se porajajo interesantne rezultante in gredo živahne spodbude v celotno delavsko gibanje.
Pozicija in intelektualni potencial italijanske levice je pripeljal do intenzivnih in ostrih diskusij o problemih »destalinizacije«. Poseben položaj imajo v tej debati tisti levo usmerjeni misleci — seveda ne samo v Italiji —, ki so prav zaradi nasprotovanja nekdanji stalinistični politiki komunistične partije iz nje izstopili ali pa se sploh v partijo niso vključili in se ji nikoli niso mogli popolnoma približati. Zato so nekatera vprašanja, ki jih postavljajo v zvezi s kompleksno problematiko tako imenovanega procesa obnove ali novega kurza v ZSSR in mednarodnem komunističnem gibanju, cesto izraz težnje, da bi bil ta proces čimdoslednejši, ker se zavedajo težav in ovir, ki mu še stoje na poti. Mislim, da tako tudi prispevajo dragocen delež k dialogu med obema osnovnima svetovnima antagonističnima sistemoma in prinašajo določene povezave tam, kjer se včasih zdi, da so sploh nemogoče.
Tak prispevek so tudi vprašanja ob XXII. kongresu KP Sovjetske zveze, ki jih je zastavila italijanska revija Nuovi Argomenti. Uredništvo revije, ki ga predstavljata pisatelj Alberto Moravia in Alberto Carocci, zanima namreč v teh
350
vprašanjih novi program KP SZ, posledice tega kongresa za komunistično gibanje, sodba o Stalinovem obdobju, demokratizacija v SZ in s tem problematika spreminjanja obstoječih metod v planiranju in upravljanju v gospodarstvu. Vprašuje, kako sovjetska kultura registrira in izraža nastajajoče spremembe, ali prehiteva ali zaostaja za političnim in družbenim razvojem, ali načelo partijnosti kulture še lahko ohrani svojo normativno vrednost. Zaustavlja se pri potrebi novega razvoja marksizma na ideološkem območju, pri položaju sovjetske inteligence in njenih odnosih s partijo. Zanima ga spor med sovjetsko in kitajsko partijo. Na koncu pa se dotika nalog komunističnih strank v zahodnih državah, potrebnih sprememb njihove strukture in politike; nalog marksističnih in sploh progresivnih intelektualcev ob zgodovinskih in političnih problemih XXII. kongresa.
Med odgovori je tudi privatno pismo Gyorgyja Lukacsa, katerega glavni odlomki so objavljeni v tej številki in kjer Lukacs največ razmišlja o stalinizmu in njegovi današnji navzočnosti.
»Kult osebnosti« je morda le premajhna »kljuka«, da bi nanjo lahko odložili vso pezo stalinizma. Saj so skoraj vsi njegovi kritiki živeli in doživljali to obdobje. Težko je iz zavesti in podzavesti odpraviti vse tisto, kar se je vanjo zajedalo desetletja. Stalinizem je prodrl v kapilare. Vse danes zrele generacije nosijo verjetno še delj njegovega bremena. Večina mladih je bila vzgajana v njegovem duhu, dozoreva pa že v njegovi agoniji. Ta duhovna razbreme-njenost mlajših daje — ob tesnem sodelovanju s starejšimi — marksizmu nov polet.
Lukacs dodeljuje primat v ugotavljanju potrebe po analizi družbenega izvora »kulta osebnosti« Togliattiju. Ta primat je očitno resničen le, kolikor gre za pojav v bloku komunističnih partij, od katerega nas je leto 1948 distanciralo, vštevši vse tiste stopnje oddaljenosti, ki jih je nadaljnji razvoj vnašal med našo pot in težavni proces odmiranja stalinizma na njihovi strani.
Problem enotnosti komunističnih partij, navznoter in navzven, se razodeva v okviru ostre polemike med sovjetsko in kitajsko partijo danes zopet v novi luči. Stalinistična fiktivna enotnost, ki je, odpravljajoč vsako diskusijo in vsakega nasprotnika, postajala absolutna, se med partije razvitejših dežel ne more več povrniti. Zato pa se vedno bolj poraja tista manj otipljiva enotnost, ki raste iz medsebojnega konfrontiranja mnenj. Verjetno ji ne bo potrebno, da bi morala biti deklarirana na ves glas in ob vsaki priložnosti.
Lukacs uporablja izraz »citacijska« kontinuiteta. Ta mi je precej simpatičen iz dveh razlogov. Občutek imam, da se nam še včasih zgodi, da skušamo marsikatere pojave, specifične za obdobje, v katerem živimo, za vsako ceno subsumirati pod kak citat klasikov marksizma. Drugič pa spet morda mislimo, da je z etiketo takega citata že vse v najboljšem redui in je celo vsaka globlja analiza odveč. Zdi se mi, da v sodobnem razvoju marksistične misli ne gre več toliko za vsako besedo njenih klasikov, temveč predvsem za polno nadaljevanje marksističnih znanstvenih metod.
Izgubljajo se iluzije o monopolu resnice, ki je peljal s svojim apriorizmom v skrajni konsekvenci v slepoto. Prav tako ni mogoče ocenjevati dejstev z očmi želja. Kontakti med blokoma se le množe, prav posebej v kulturi. Impulzi gredo v obeh smereh. Oba družbena sistema se spreminjata zaradi njunih notranjih gibal in medsebojnih vplivov. Najsi bo razklanost sveta v določenih trenutkih še tako zaostrena,  nad  njo  se konec  koncev vedno uveljavlja  njegova  celo-
351
vitost, ki vodi skozi vsa protislovja v enovitejši svetovni družbeni sistem. Razviti Vzhod in Zahod se bližata. Izolacionizem vsake vrste počasi izgublja igro. Počasi. Nevarna je kakršnakoli ekstremistična nestrpnost.
Razmišljanja, kot je Lukacsevo, veliko pripomorejo k padanju ovir, ki so se s stalinizmom potencirale do skrajnosti in pognale globoke korenine. Zato ne moremo zreti v bodočnost, ne da bi temeljito proučili preteklost in odpravili iz nje izhajajočo hipoteko, ki tu in tam še bremeni sedanjost.
Tomaž   Černej
552