Jože Horvat
316
MIMI MALENŠEK: BALADA O STAREM MLINU
So knjige, ki nadaljujejo staro funkcijo literature. Nastajajo ne glede na to, da kritiki, esejisti, književniki in filozofi izjavljajo, da se z literaturo ne da doseči ničesar, posebej če obnavlja še stare, tradicionalne pripovedne načine, ki temeljijo na prepričanju, da govorijo stvari, torej resnico, in da potemtakem njihovo delo nazadnje ne more biti brez odmeva: ponujana resnica je najžlahtnejše blago, ki ima nedvomno nezamenljivo vrednost, kakršne drugi predmeti nimajo, zakaj odvisni so od trga, od zakonov ponudbe in povpraševanja. Ker pa je resnica nad tržnim odnosom, je lahko merilo resničnosti; s knjigo je, sodeč po tem, mogoče soditi svetu, celo več: soditi je mogoče tudi ljudem, ki svet tako vladajo, da ga zapletajo v velike trgovske bloke, znotraj katerih je trgovinski odnos uveljavljen tudi med ljudmi.
V knjigi BALADA O STAREM MLINU, ki jo je napisala Mirni Ma-lenšek, pomeni trgovino politika. Vsaka trgovina daje prednost predmetu z višjo vrednostjo: v tem sta si trgovina in politika enaki. Tudi politika kot taka pripisuje v mirnem času večjo vrednost tistemu, ki več in bolje proizvaja, zanemarja, ne upošteva, ignorira ali zavrača pa tistega, ki je proizvodno nezanimiv ali nezmožen. Tak je hribovski kmet Orešnik. Na videz je svoboden; s svojimi proizvajalnimi sredstvi lahko  orje njive,  prodaja živino,  les,
nabere včasih kup denarja, lahko spi na njem, lahko tudi je in pije. Toda vse to ostaja njegova zasebna zadeva, dovolj neznatna, da ne more stopiti v igro svetovnih režiserjev. Ti se mu maščujejo tako, da se ogradijo od njega, ga pustijo, vzamejo pa mu sina in hčer; pravzaprav sama prestopita k nevidnim igravcem. Zdaj stari Orešnik ve,  da je  na  svetu  odveč,  da za  to
	M1M1
	MALENŠEK
B	ALADA
O STAREM	
	MLINU
zasluži kazen, da mora samo v dom onemoglih, kjer veliki menežerji vendarle še izkazujejo usmiljenje do nepotrebnih. Njegova otroka zanj ne moreta skrbeti, preveč sta zaposlena z veliko življenjsko dejavnostjo, ki svetu nese kupljivo blago, ki ima svojo ceno, njegov proizvajalec pa ponos. Orešnikova dejavnost ni bila več častna, z zasebnim kmetovanjem so se ukvarjali samo še zabiti, predvsem pa ne-daljnovidni posamezniki. Čemu bi nadaljevala to nezasluženo početje še njegova otroka? — Tu naša zavest zahteva,   da   se   ustavimo  in   še   enkrat
Balada o starem mlinu
317
premislimo Orešnikovo usodo. Živel je svoje kmečko življenje že pred vojno, potem so mu vojaki brezobzirno vzeli konja, ki ga seveda niso vrnili; takrat je Orešnik prvič začutil, da ni več enakovreden partner. Po vojni se je življenje nekoliko »umirilo«, dokler mu drugi partnerji niso enako brezobzirno vzeli sina. To je bil toliko hujši udarec, ker ga je sin zapustil prostovoljno. Ni hotel ostati še nadalje nekoristen član družbe, tradicionalno kmečko kraljestvo je zamenjal z negotovo, a upoštevano eksistenco proletarca. Kajti kmet resnično ni več kralj, kot ga je nekoč imenoval Ivan Tavčar. Kralji imajo moč, kmet pa je brez nje; ne more več reči, da brez njegove zemlje ne bo kruha, da se bo zato svet podrl. »Drugod po svetu« ga pridelajo več in ceneje; kmet zato ni več steber družbe. Če hoče postati spet veljaven, mora s časom naprej, se pravi, mora se znebiti zemlje ... Orešnikova nesreča je v tem, ker se je mora znebiti, čeprav ne hlasta za veljavo, upoštevanjem ipd. Ker preprosto tako hoče politika, ki gradi steber družbe iz drugačnih struktur, kakor to pač zahteva od nje svetovni zgodovinski razvoj. To pomeni kajpada Orešnikovo smrt.
Vse to knjiga razločno pove, krivca za tragedijo tako rekoč ni, spretno se izmuzne skozi misli praktičnih glav. Nastaja samo vprašanje, kaj je s politiko, ki tako neprizadeto plete niti Orešnikovega konca? Da gre za politiko, ni dvoma: »Vse je zaradi politike! Vse! Bedak, kdor tega ne razume!« vpije Jelene v domu onemoglih. Kako opravičuje tako početje bivši terenec Petrač, sedanji direktor zadruge? — Bolj ali manj je statičen opazovavec, ki toka tega procesa ne more spremeniti, zaustaviti. Zadruga sama se očitno komaj drži na nogah. Njena nemoč in nesposobnost na koncu pa sta vsekakor očitni. Kot nekakšna izvršna predstavnica kmetijske politike pa je v resnici
Orešnikova nasprotnica, tekmica, s katero se Orešnik ne more kosati. Ali torej nanjo pade vsa obtožba?
Tako prispe literatura na mejo, kjer mora odločati o zadevah, nad katerimi vztrajno izgublja kompetence. Čeprav je jasno, da je o njih mogoče odločati, dasi seveda prav tako redko odločiti, na drugih forumih, v takih primerih literatura pomeni zadnji opomin, ljudsko sodišče, na katerem je treba javno pokazati na storivce in hudodelce. V zadnjih nekaj letih smo lahko zabeležili tak način književnega angažiranja tudi pri nas prav na temo »problematika na vasi«. Po pričakovanju pa kajpak ni bilo nikakršnega odmeva; tako je tudi literatura te vrste pred dilemo: ali za vedno utihne ali pa podarjeno ji »svobodo«, s katero ima možnost protestirati, znova preuči in prevrednoti. V tem primeru se bo morala oprijeti oblik delovanja, ki bodo vse prej kot literarne.
Knjiga Balada o starem mlinu je torej knjiga za debato, ne pa za kon-tenplacijo in individualno razmišljanje. Vse epizode napeljujejo na to, kako stari Orešnik postaja sam in brez moči, brez človeške vrednosti in dostojanstva. Bravčevo domišljijo vznemirja predvsem okoliščina, da je žrtev prostora in časa. Vsi dogodki so ji dosledno podrejeni — in to je nemara tisto, kar bi lahko imenovali oblikovalni princip pri tem besedilu. Le-to je namreč po svoji besedni sestavi precej tradicionalno in samo aktualna vsebina odtehta njeno pomensko praznost. In vendar je v tem tradicionalnem besedju žrtev Orešnik živo in jasno začrtana. »Ne, ni se čutil prikovanega na hribovsko zemljo in nikoli si ni želel drugam« (37): to je njegova svoboda, ki se je oklepa z vsemi močmi in z vsemi svojimi kmečkimi, človeškimi argumenti. Prav v tem pa je čutiti pisateljsko dejavnost — ta argumentacija je urejena tako, da prihaja
Marjan Tršar
318
iz Orešnikove preteklosti, Orešnik jo zato živi dvakrat. Drugič zato, ker se z njo skuša opravičiti sam pred sabo. Literarno je učinek nedvomen; ustvarja »napetost«, ki išče razrešitve, nove do-
godke, s tem pa nadaljuje pripoved in bravčevo radovednost. Toliko da rutina, brez katere bi verjetno knjige ne bilo.
Jože Horvat