SLOVENSKI GLASNIK. Cena polletna leid. 35 kr. Po posti Igld.óOkr. Lepoznansko-podučen list Odgovorni vrednik in izdatelj : A. Janežič. St. 6. V Celovcu 1. junija 1860. 5. zv. S O n e t j e. (Zložil Fr. Cegnar.) IV. Ko solnce bi ne peklo iz višine, Jt^. Kako zorela bi polja kraljica, Rumenoklasna resnata pšenica, In druge hčerke pisane ravnine? Kako bi zelenile se doline? Kako se s cvetjem krasila gorica, Livada lepotičila bi lica? Kako življenje dihale planine? Ko vroči trud bi ne potil človeka, Kako bi v persih misel se rodila Iq serce v blago djanje mu budila? Kje našel bi za britke ure leka? ,jfj Kako njegova duša bi vesela V višave jasne z dola solz kipela? V. Prosterla noč je temne svoje krila Čez trudno lice pisane narave. Oblakov truma oblegla je višave In v nedro svit nebeških zvezd zavila« Le ena zmed oblakov zvezda mila Se svitlo luč pošilja na nižave, Ozira nanjo se z moi-ja širjave Mornar, po njej obrača les kormila, im Nebo življenja mojega stemnile So grenke ure sreče mi nemile In upa zlate zvezde ugasnile. Le ena zvezda mi še jasno sije, Tolažbo mi in nado v dušo Uje, Za njo bom vozil, da me grob zakrije. Vetrogoiicic. (Konec.) V. Napočil je dan, ob kterem ima priti Medja. Pa ker je še zgodaj, vam bom, preden pride, ob kratkem povedal, kar se je godilo zadnje dni. Gospodične ves teden skoraj ni bilo iz sobe. Kolikokrat je iskal Velrogončič priložnosti, da bi še enkrat ž njo govoril in obudil v nji ljubezen z zadnjimi močmi medenega jezika; pa niso je vidile željne oči. Samo pri kosilih je sedel zraven nje, pa ga ni obsijala milost njenega pogleda. Mati je vidila vse to, pa ni mogla misliti, da bi se nikdar Milka in Vetrogončič iz serca ljubiti ne mogla. Pa vendar začne tudi mati premišljevati, da ima sevce vendarle nekaj Glasnik 1860 — V. zv. 11 162 moči, in po marsikterem pogovoru z Miliko, je jela gospa tudi svoje serce bolj čutiti. Proti prej zaničevanemu soprogu Dankoviču se je kazala veliko prijazniša, kar je Dankoviču močno ljubo bilo. Zopet sta se iz serca pomirila in sprijaznila brez pogodb in pisanih postav. Janez je te dni odgovor dobil na svoje pismo in tudi gospodična. Ne dolgo potem je Janez imel dolg pogovor z gospo, po kterem je bil kaj zadovoljnega obraza. Pa čudno je, da je Janez po tem pismu Vetrogončiču nenavadno malo časti skazoval, med tem ko je Milka proti Vetrogončiču postala vsa prijazna. Morebiti jima je Medja to ukazal. Iz te^a Milkinega obnašanja je pa mati sodila, da se je hči vendar enkrat premislila, in veselilo je mater, da je Milika obljubila vzeti Vetrogončiča, ako ji le mati neodveržljivo dokaže, da jo Vetro-gončič iz serca ljubi. To dokazali je gospa obljubila in sklenila, po Janezovem nasvetu in zvijači. — Odkar je Dankovič zopet gospodar, postane še bolj neprijazen. Po vsi sili je hotel, ali letos dati Milko Vetrogončiču, ali pa še le prihodnji pust Medju, ako ne bo druzega snubača. Pa tudi Vetrogončiču hoče muhasti Dankovič zadrego napraviti s slovensko poskušnjo, da bi se nekaj nad njim maščeval, nekaj mu pa vdihnil domoljubja. Gospa je sicer v šaljivo skušnjo dovolila; toda svarila je moža, naj nikar sam sebe ne osramoti. Dankovič se pa ne da ostrašiti. Blalokdaj je skazal toliko poguma. Vse vprašanja, eno huje kol drugo, je izmislil za vseučenega gospoda. Pa pozabljam, da je sreda. Dolgo že Ljudmila zre po cesti doli, kamor nar dalj pogled nese; kako nesterpno obrača oči! Pa kočije ni viditi od nobene strani, akoravno je solnce že visoko. Kar zashši govorjenje pod oknom, spne se čez, in dva lovca vidi s serno in z divjim petelinom. Pervcga glas ji jo znan, spoznajo se oči, in ona perva pozdravi svojega Medja. Kot bi trenil je gospodična na dvoru; objela bi ga bila, pa gospa so stopili na niosolišče, gospod se giblje iz pisarnice, in Vetrogončič koraka iz verta. Občno pozdravljanje. Dankovič je bil pa hud lovec, nikoli bolj vesel, kakor kedar je mogel serno za podbradek pocukali. Lovci so mu bili nar bolj pošteni ljudje. Na enkrat mu je zopet čez vse dopadel dohlar, ki ne zna samo dobro pravde opravljali in na deskah se vesti, ampak tudi div-jaščini kaditi. Ko so gospa p/išli, so hotli, po slovesnih besedah sprejetbe, kar naglo zvedili, kake naključbe so jim dohtarja po ti poti pripeljale. Uni dan — pravi dohlar —¦ sem dobil iz Dunaja novo risanico. Da jo poskusim, sem prišel sinoči precej pozno v vaš grad, vzel sem lovca sabo. Noč je bila svetla, zrak čist brez vetra. Nočila sva pri staneh v pknini, in ker je lovec poznal vse čakališča in slede, sva za zoro učakala tole serno : in risanica se je skazala pravega mojstra. Ko naju je ravno solnce obsijalo, in je proti nama puhteti začela merzla megla iz doline, sva že stopala proti gradu nazaj. V goščavo prišedši zaslišim ne daleč v strani peti divjega pe-tehna Megla je pihala nasproti in zakrivala me je, zalezem petelina 163 in ga puhnem z drevesa. Serno sem ustrelil v dar gospodični; vi, gospa, blagovolite sprejeti petelina, prav mlad je še, in ako, gospod Dankovič, ne zamerite, vam bi hotel z risanico postreči, samo za vas sem ponjo pisal. To je dohtar kaj pomenljivo naredil, ker gospodična je imela OČI bistre kakor serna, gospa pa so hudi, kakor divji petelin; gospod Dankovič sicer ni primerjati risanici, vendar se mu močno ustreže ž njo. Da bi Vetrogončič ne bil brez daru, bi se mu spodobila lovska mrežica, v kteri je tičal divji petelin; pa po starem pregovoru, kte-rega pisavci prislovic morebiti še niso zapisaH, gre uzda za konjem, in mrežica se da Dankoviču. Medja je tedaj v gradu, ah prav za prav v hladni kleti, ker Dankovič dobro zveden v lovskih potrebah, ga je precej vanjo peljal. Gospodična se zmuzne tudi v klet, in prinese stol, prinese gnjati, okrožke in vilice, zopet pogačo, potem sirovega masla in nazadnje potičico tako okusno, da Medja nikoh ni take vžil, akoravno mu je že dosti dobrih reči romalo po gerlu doli. Da je gospodična čakala, da bo, kar ostane, nazaj nesla, bi morebiti ne uganil vsak bra-vec, zato povem. Vsaki si pa domišljuje, kako je Medju jedi ponujala, kako ga je izpraševala, in kako sramožljivo mu je včasi pogledala pod obervi. Ni ji zameriti, da ga ljubi, ker lep gospod je Medja, Siv klobuk z zelenim trakom in častno gamsovo brado mu pokriva cerne lase, ki se mu kodrajo, kakor bi jih še vedno gorska burja vihrala. Oči so prijazne, obraz je okrogel z jamčico na bradi, ves obrit, da bi kdo ne sodil po bradi značaja. Glas je imel doneč, kakor izurjen pevec. Postave je bil čverste, visoki« in lepo je bil vlit v zeleno lovsko obleko. K suknji pa si je pripel venec iz gorskih rož, lepih in dušečih, ki vam jih ne morem popisati, ker jih ne poznam; lepe so pa morale biti, ker na visokih gorah rastejo nar lepše rožice, kakor vsi naši potopisci terdijo, ki so bih na gorah. Ko sta Medja in Dankovič po domače na sodéh slonela, zdaj to zdaj to kapljico poskušajo, si je Milika res veliko opraviti dajala, in Medju z vprašanji komaj časa pripustila, da je žejo ugasil. Pogovarjala sta se pa z Medjem o prav nedolžnih navadnih rečeh, ki bi jih vsakemu bravcu smel zapisati. Ljubijočima, ki se čez dolgo časa zopet vidita, je kratkočasna vsaka beseda, kakoršna si bodi ; vsaka množi ljubezen, ravno taka kakor med sovražniki vsaka beseda sovraštvo. Izgled od sovraštva vam pa dam, ker Slovenci bolj poznamo in raji špogamo sovraštvo, kakor ljubezen. Dankovič je po svojem vmes govoril, in toliko mu je risanica serce premenila, da je pri njem zopet Medja v čast in Vetrogončič v zamero prišel. Tudi zato je Medja Dankoviču bolj dopadel, ker je znal bolje piti, kakor Vetrogončič. Se ve da, pošten človek mora pokazati, da zna vse reči o pravem času, in pitje je tudi znanstvo. 11« 164 Iz kleti gredé podari Medja Milki gorski venec, ker je tako dobro stregla. Ta krotki gorski venec, ki ga je gospodična vedno ogledovala in duhala, je prizadel Vetrogončiču precej besedovanja, ker do kosila je moral gospodično zavoljo njega dražiti, tode zastonj. Pri kosilu so vsi hvalili gospo, da je divjega petelina tako okusno pripravila, gospa je pa hvalo na Medja otresala. Omeniti je še treba, da je Vetrogončič v obširnem govoru razložil, zakaj nam divjašina diši tako dobro. Po kosilu je šla gospoda v vas I. Dohtar in Ludmila se nista mogla ločiti, akoravno je Vetrogončič veliko umetnosti sprožil, jih narazen spraviti; kakor je svet nanesel, sta bila pred ali za drugimi. To je Vetrogončiču žolč kalilo, gospa je pa mislila: naj vlada še danes priliznjenost, jutri se bo skazala prava ljubezen, in gospodični so bodo odperle oči. Dankovič ni pa nič mislil — pač na risanico. Nazaj iz vasi gredé jih je peljala pot skozi gozd. Tiči so peli, kakor je vsak vedel in znal, posebno dobro pa slavec. Njegovo petje gotovo ni šlo memo serca gospodične in Medja. Spisal sem že dolg pogovor med njima, kar pride k meni moj sosed, hud kritika-vec in velik sovražnik ljubeznjivih besedi, in dolgo certo mi naredi po popirju. Hudo se je kregal, in že je htel vso povest raztergati, preden sem spregovoril. Da sem se sprijaznil s sosedom, sem moral pogovor izpustiti, ki je bil tako lep in tako — dolg. Ne morem kaj, ako ti bravec, nisem ustregel. Moj sosed je hud, in ima čez me veliko oblast. Drugo jutro ustane Ljudmila pokojna in serčna, Vetrogončič v skerbéh in z malo upanjem, ker se mu je zdelo, da ga je Medja povsod spodrinil. Medja je pa ustal po navadi, tudi K —ski notar, po kterega je prišla Dankovičeva kočija. Ker je Vetrogončič z zadregami obdan, nameni z voj^iško serč-nostjo, nevarno pa zadnjo pot storiti, da bi s častjo odstopu, uli pa zase vterdil voljo materno. Verze se tedaj v popotno obleko in gre pred gospo, slovo jemat. Gospa se čudi Vetrogončiču in ga prosi, naj še ostane; mu priterdi, da ga bo gospodična ljubila, da je sama obljubila, še celo srečo mu vosi, da bo dobil tako krotko nevesto čez malo trenutkov, Vetrogončič tedaj ostane s ponovljenim upanjem. Ko se je notar pripeljal, se podajo v vehko sobano. Notar se vsede za mizo, okoli nje so pa Dankovič, gospa, gospodična, Vetrogončič kot ženin in Medja kot prigodna priča. Dankovič vesel tako imenitnega dneva z možko, počasno besedo spregovori : „Rekel sem zadnjič, da mora moj zet poskušino iz slovenščine prestati, sicer mu ne dam ne hčere ne dote". Notar to precej poterdi, akoravno je nenavadno, in tudi v postavah ni naročeno kaj tacega. Pervie vpraša Dankovič: „Kako sodite Kerst pri Savici?' Vetrogončič, nekoliko zmešan, odgovori: „Ne zamerite, da nisem v tako težki in pomenljivi uri dosti zbran, odgovarjati na 165 vprašanje o tako odtegnjeni reči; to bi raji mirnim uram prihranil; vendar naj odgovorim. Zavoljo omikanega, gladkega jezika, ki ga je Prešern pervi poskusil v tako slavni pesmi, zavoljo visokih svobodnih misel in poprej neznanega dviga svojega duha, posebno pa zavoljo samostojnosti idée tega eposa, ki je vkoreninjen v zgodovinsko , versko in društveno življenje našega naroda, bo Prešern no-umerjoč in vedno štet med perve pesnike vseh narodov. m« «i» Radovedna vpraša vmes gospa: „Je li ta pesem dolga?" Vetrogončič kot premišljevaje postoji, ter pravi: „Po zgledu vseh pevcev očaka, večnega Homera, ki si ga je Prešeren v izgled jemal, in včasi celo dosegel, ima ta pesem štiri in dvajset delov. „Majckino preveč"! se sladko zacmiha Dankovič. Vetrogončič se pa prime za čelo, rudečica mu stopi v obraz. Da bi se ^ocedil sramote, pravi: „Kdo bi se v tacem trenutku ne zmotil? Število sem zamenil z Vodnikovo „Ilirijo oživljeno", ta prekrasna pesem je bila pesniku v — — „AH ta ima štiri in dvajset bukev?" ga vpraša Dankovič še bolj sladko se cmihaje, „saj še toliko stavkov nima". Vetrogončič je podoben jutrajni zarji. Ker Dankovič več ni hotel izpraševatipoterdi notar, ki se mu je presoja izročila, Vetrogončiča s posebno milostjo vrednega gospodične. Vedno se je še cmihal Dankovič, ko jame notar pisati, da bo Nace Vetrogončič kot zakonsko nevesto vzel Ljudmilo Dankovičevo, in še tako in tako. Dote bo imela gospodična 80 tisuč, ki so naloženi v Terstu pri velikem brodarju Godlariču. Osemdeset tisuč je šumelo Vetrogončiču po ušesih, ko nagloma nrisoie .IaaB55 v dvorano in poda gospej tole pismo: ' Blagodarna gospa! U« Z velikim pomilovanjem Vam naznanim, da je včeraj veliki brodar Godlarič na kant prišel. Premoženja je 80000, dolga čez 3 miljone. Vaši denarji so zg-ubljeni. Ob enem Vas še prosim, mi poslati 974 gld. 83 kr. za opravljanje Vašega premoženja v zadnjem letu. Ves Vam podložni V Terstu 1. junija 18 . . Dr. Zavijač. -f-- „Večni Bog!" zakričf gospa, in zgrudi se znak Janezu v roke. Sapa ji je skoraj zastala, oči je zatisnila, kakor v omedlevci. Skočijo po vodo, pa preden jo prineso, se gospa zave, in spregovori s po!ci1im glasom: „Hude nas je zadela nesreča, pa dana je tudi tolažba, saj bodo jrospod Vetrogončič naš zet, in vsaj hči bo preskerbljena, za naju dv;i ho pa že Bog skerbel". Dankovič je še le pri teh besedah občutil pezo tega pisma. Na stol čečne in komaj diha. Vetrogončič pa pravi, se od mize odtegovaje: „Moja ljubezen je bila velika, ni se ji odgovorilo. Slabo je možu imeti ženo, ti ga ne 166 ljubi. In zdaj pride še to hudo znaminje. Žal mi je, da ne morem vzeti gospodične. Gospodična ga pa zaverne: »Prepričana sem, gospod Vetrogončič, da me resnično ljubite, tudi jaz vas ljubim od zdaj. Vse sovraštvo se mi je v ljubezen spremenilo". Vetrogončič se pa vedno odmikuje rekoč: „Da, prav žal mi je, da ne morem doseči te časti. Znamenja so pomenljive; srečen, kogar spomini o pravem času svarijo- Zoper osodo ne smem ravnati". S temi besedami se je Vetrogončič tako odmaknil, da ga čez malo časa več ni bilo viditi v celem gradu. Gospa je komaj zakrivala jeze nad svojo slepoto in Vetrogon-cičevo sleparijo. Zdaj stopi Medja pred gospo, rekoč: „Morebiti se smem jaz prederzniti, da vas prosim za roko blage gospodične; upam, da bom zamogel s svojim umom in premoženjem vsem dostojno pripomoči". Gospa je bila ginjena, prosi dohtarja odpuščanja, izroči mu hčer in tudi tistih osemdeset tisuč dote, ker pismo je bilo izmišljeno. Ko pred duri pridejo, stopi Janez zvito se smejaje k dohtarju rekoč: „Dobro smo jo izmislili, ali ne gospod?" „Ne bil bi mislil", odgovori dohtar. „Saj sem vam rekel, da böte dobih gospodično, pa presneto težko sem gospo v zvijačo pregovoril. Lejte si no! Zoper vas je bila nastavljena zvijača, in vi sami ste jo izmislili". Navada je, da se pisatelj tudi na kritiko oberne, jo malo okrega ali zaverne, ali memraje memo nje odlazi, kakor memo razdraženega psa na verigi. Se ve da nikomur ni ljubo, da drugi za njim popravljajo. Čutim, da bo tudi za mano dokaj popravljati v jeziku in v mislih. Vendar sereno stopim pred kritiko. Narodu je bolje, da se slabo pred ko mogoče zatare, da dobremu ne jemlje prostora. Pravično in resnično naj vlada kritika z mečem ali z mokro cunjo, naj trebi naše slovstvo. Jaz se ji podveržem za vselej, naj me rešeta po pravici hudo, ne bo me ostrašila, ne bo mi dala „Anlass-a, meine der Sla-vistik gewogene Feder ruhen zu lassen". v r ... , Cuden strali. Narodna pripovedka: zložil A. Kos.) Bil je nekdaj majhen deček. Ki poslušal je pazljivo, Staro mater storje pravit'. Kad fližal kaj od_duJljov, Ki po starili gradiu svoje Vg'anjali so čudne dela. Mislil je, pa rad bi zvedel, Kako strašijo duhovi, 167 — Ko doraste, sklene iti ^ daljni svet si sti-aha iskat, ^veže v robec dvojne hlače, Srajce tri in gre po svetu. ^ Gre in pride v daljnem kraju Do gradil, ki je obseden Bil od tri sto hudih duhov. Pride in ne gre do grada, Ampak prosi gospodarja Bližne kerčme za večerjo, i Za večerio in za postelj-„Dragi oče! glad me gr^di, Dajte jesti siromaku! Sel od doma sem po svetu Iskat straha; pa ne najdem Česar iščem po širokem In po dolgem pustem svetu"« Prime ga kerčmar za roko, i? Govori besede take: Kar si iskal, tu si našel. f Vidiš tamkaj grad zakleti, V njem kraljuje hudih duhov Cela truma. Bog obvari. Bližati se temu gradu! ,: ..• j Živ še nihče ni odnesel 'fj Pete svoje, kdor prederznil » Se je iti skušat vragov. Slišati besede take, Se mladenču zdi krasota. ' 't Plam mu sije iz očesa. Misli že, da bo dosegel, Česar ni doseči mogel Ne doma in ne po svetu. Skoči kviško ter poprosi, Da mu da kerčmar strežaja, Ki bi spremil ga do grada. Neverjetno zdi kerčmarjii Se obnašanje mladenča: Vendar pravi: dam strežaja, Da pokaže ti do grada. Ter da nosi s tabo kašo, Ktero kuhal boš pri ognju Tn si kratek čas napravlJal. ^ Kriv pa vendar nečem biti, Če nesreča te zadene, Kteri še ni nihče ušel. Ki je prag prestopil grajski, r, Hvala lepa na dobroti, Ktero ptujemu sromaku Skaže vaša gostoljubnost. Če mi Bog da srečo najti, Bom povemil vam vse lepo; (^e me pa ne bo iz grada, Kedar v jutro solnce vstaja. Znajte, da sem zgubil pravdo". Tako reče in poteče, j,,. ^ Ne pravice, ne resnice. f Imel vsega je obilo, r Samo prosto ni se gibal, { Ker ni mogel iz prestol*« \ Govori mladenču tako: f . Srečen gj^ đa terdovratno v Si se branil vrat odpreti, Sicer bil bi ti pogubljen, ]-Kakor vsi, ki so pred tabo ' Sem hodili sreče iskat. } Vidiš tukaj dve sto kamnov, ^ Vsak teh kamnov bil je človek, Ki je prišel semkaj iskat Ali blaga ali sreče. Vzemi tnkaj 'z moje roke Ojster mež iii čudotvorcu ; Ko ga boš se ž njim dotaknil, Če je živ bo precej mertev. Če je mertev. bo oživil. j Najpopred pa moraš meni ^ Grešno glavo ž njim razklati. Ne premišlja več mladeneč, Kaj mu je storiti v sili. Ampak vdari z ojstrim mečem Ki'alja čez sredino glave. Bilo ni sledu po kralju. Grad je zginil berž 'z brežuljka In mladeneč, duša čista. Ostal sam je na brežuljku. Premišljuje sam pri sebi: Kaj pa zdaj mi je početi? Take tmine nisem vidil Nikdar, kakoršna je tukaj. Nimam postle, da se vležem, Nimam kaše, da jo jedem. Kaj sirota čem početi? Straha tudi nisem vidil, Toraj sem zastonj se mučil Tako daleč po širokem In po dolgem pustem svetu. Vidim že, da ni mogoče Najti, česar ni na svetu. Menda je pa strah možun bil, Ki je padel z dil brezskerbno, Kakor da bi sam bil v gradu ? Takih strahov se ne strašim. Ko bi prišlo jih na cente. Ko tako le beseduje. pa zadene ob terd kamen — 169 — z ojstrim mečem. Ko bi trenil Se pretvori terdi kamen, In iz kamna pa je človek. „Dobro, dobro, tako velja, Imam barem tovaršijo, j Da ne bo me dolg čas lomil".|-Zdaj se spomni na besede, Ktere mu je kralj govoril: o Vzemi tukaj z moje roke ' Ojster meč in čudotvorcu; } Koga boš se ž njim dotaknil,;{ Če je živ, bo precej mertev, | Oe je mertev bo oživel. Slata zdaj okoli sebe, ?fr<>t8 Kje še bil bi kteri kamen, \ Da pretvori ga v človeka. \ Tako dela brez nehanja, f Dokler žarko solnce pride In razsvitli nočno tmino. > Pregleduje možke glave, T Ktere zbudil je iz spanja: i Dve sto bilo jih na broju. \ Vsi poklekajo pred njega r Ter ga hvalijo preserčno, Da je zbudil jih iz spanja. Zdaj zagleda iz nenada ' Lepo skrinjo polno zlata, -' Drugo škrinjo polno srebra ¦ Tretjo škrinjo nabasano i Raznoverstnim lepim blagom. 1 Prišel je kerčmar po bregu, Ker je vidil rano v jutro, Da je zginil grad z brežulka. Dal mladeneč je kerčmarju Lepo skrinjo polno zlata. ^-Drugo škrinjo polno srebra ? Je razdelil med množico, . \ Ktero rešil je pogube. Tretjo skrinjo z lepim blagom Dal je hlapcu , ki ga spremljal Pervi večer je do grada. i Sam pa si je meč zaderžal, f Ojster meč in čudotvoren, ^ Z njim se je podal po svetu, Straha iskat v daljne kraje. ' f Gre in gre in pride v mesto, Kjer ni trohice veselja, Kjer le gola žalost vlada. Vpraša tukaj , vpraša tamkaj, t Kaj se neki je zgodilo, Da je staro kakor mlado ^ Tako tožno, tako žalno? Nihče mu ne da besede, " '»O Še pogledati ga neče. - f-T Hoče iti in pustiti ' V niiru klaveme prikazni. Ki se vlačijo ko megle \ Sem ter tj e po tužnem mestu. | Kar naenkrat se zasliši Zvonov glas doneti milo In po ulicah širokih \ Jame obirati se ljudstvo. \ Možki v plajše so zaviti, \ Ženske nosijo se cerno; \ In iz grada pripeljajo Hčer kraljevsko, dekle zalo, \ Tako verlo, tako krasno, f Da mu ni pod solncom para. Sprovod gre skoz mestne vrata. Se oberne pi'oti gojzđu Tn pred gojzdom se ustavi. \ Domoval je zmaj vtem gojzđu, Kteremu je vsako leto Mesto žertvo doprineslo. > Ko iie bilo bi mu dalo » Vsako leto devojčice, f Bila ona proste kervi , ¦ T Ali kraljevskega roda, j Bil bi stresel zemlje tlake ) In v pepel in prah vse mestom Zrušil in tako pokončal. Toraj mu je vsako leto Mesto žertve darovalo. T, Letos pa je versta prišla \ Na kraljično, hčer edino f Velemožnega vladarja. ^ .! Kralj razpisal je darilo y RO Pol kraljestva, in obljubil, c\ Da je voljen v zakon dati f Svojo hčerko, kdor jo reši ' In premajra tega zmaja. T Ni se našel živi človek, T Ki podstopil bi se zmaja 1 Tn ga vničil v blagor mesta. ' Bilo toraj je brez uspeha Žalovanje, tugovanje, Kralja in pa vsega ljudstva. Morala jo hčerka zala Pasti v žertvo ljutem' zmaju. ; Zvežejo oči ji jasne f Jo postavijo kraj žrela, f Kjer je ljuti zmaj prebival, In domu se vsak poverne. Naš jtuiak pa, ki je spremljal Žalosten sprovod do gojzda, V mesto ni nazaj se vernil. Ampak čakal je na zmaja, Da ga vidi in ubije. Ko bo prišel iz zavetja Iskat žertve si kraljične. - 170 - Tiho stopi do kraljične. Prime jo za belo roko * In tako ji beseduje: ^Nič ne boj se, moja mila! Jaz te rešil bom pogube ^' In te dal nazaj očetu". j Ko tako ji beseduje Prihrumi iz svoje luknje ^ Ljuti zmaj, in se zažene Na kraljično , da jo zgrabi. Ali ni mu bilo dano, Polastiti se kraljične: Ojster meč in čudotvoren, f kterega mladenč je sukal, * Mu razkolje gerdo glavo, 5 Da zvali se in strepeče. ? Zdaj mladenč razveže zvezo, Ktero imela je kraljična Na očeh, da se ne ustraši f Ojstrega pogleda zmaja. 44 Se porumeni ji lice, ..h Ko prelepega mladenča ^Api-^J Iz nenada tu zagleda, «cüh Kjer je bilo ji umreti, A Obsojeni v žertvo zmaju, ' 'ff-l Kar sterrai mladenč in gleda i Živi ogenj, ki v očesu V njezinem se pojavljuje,, ,,t Izroči mu zlati perstan -'i-'iW In besede take zraven: - i-^l Blagor tebi, ki si rešil ! ^ Naše mesto za vse veke 'f' Od pretečega mu zlega. 4 Oča moj me je obljubil V zakon dati, kdor premaga Tega zmaja in mo reši. Ti pogubil si nam zmaja f In zaslužil si kraljestvo ^ In s kraljestvom mojo roko. Ali ji veli mladeneč : ,Duša moja! pnsti mene. Sodem let in sedem mescov, Še bom hodil po širokem, In po dolgem revnem svetu, Da poskusim vse nadloge, Ki terpinčijo človeštvo. In da najdem, česar iščem Namreč straha, kteri straši, *f Kakor zvedel sem od majke. Sedem let in sedem mescov, Se boš ('"akala prihoda. Če ne pridem, si pa prosta, Ni tedaj me več na svetu". Reče in poda ji roko .To objame in poljubi. Zapusti jo in gre dalje. Milo gleda za mladenčem Krasna deva ; ino solze ^ Se ji vderejo po lic"- 'I Ko ' izpred oči ji zgine. Se poda na dom očetov, { Da mu zmaja smert^ naznani, j " Zdihovaje gre kraljična \' Sama s hoste proti domu, ^ Nosi v sercu odrešnika, f Ki obljubil ji je priti, ^ Kedar najde, česar išč®* Ko je v mislih srečna In od sreče prav sanjal^' » Stopi ji drevar nasproti, ^ Ki je v hosti derva cepil. f Ni prijazno je pozdravil, f Marveč derzno ji je rekel: V moji ti si zdaj oblasti! j Če mi berzo ne prisežeš, t In zakolneš se pri Bogu, f Da boš svojemu očetu t Mene kakor odrešnika f Pred vsim svetom pripoznala, r Ti razkoljem s to sekiro Tvojo terdovratno grlavo. ? Kaj storiti je kraljični c V pusti hosti, v taki stiski? ? Se zakolne in priseže, :f Da bo njega odrešnika r Pred očetom pripoznala, vr'rf Samo da se smerti reši. ' ¦ " Gre drevar s kraljično v mesto In se ka,i ponosno vede Kakor premasravec zmaja In odrošenik kraljični. Ljudstvo ga z veseljem sprejme Gromovito živio ! kliče Silovitem premagavcu Divje zveri in požrešne. Kralj pritisne ga na persi, In tako mu beseduje : . > Ti si tisti, ki je rešil Mojo hčerko od poguba ^ In premagal v hudi bit%'i Kugo našega kraljestva. Dam ti toraj hčerko v zakon,« V hosti več ne boš dervaril. Boš z men(^ na tronu sedel. Možko se drevnr obna^-i. Hodi sem ter tje po niestn Ter poveda, kak se hrabro Je obnašal v boju z zmajem. Pa kraljična Ijubeznjiva Se ne zmeni za drevarja, — 171 - Ampak tihe solze toči Za predragim zarocnikom, Ki zaslužil je pohvalo, . Ktero zdaj drevar uživa. Spanje jo beži po noči Bridko joče se po dnevu. Bledo lice si zakriva. Da prikrila bi si žalost, Ki serce ji ljuto para. Skerben oča, kralj mogočni ,To tolaži, pa brez uspeha. Nagovarja jo k ženitvi. Pa beseda jo prestraši, Da se zgrudi pred očetom. In ga prosi poterpljenja. Sedem let je že preteklo. In kraljična bledolična Vse enako še žaluje. ,. Zdaj drevar po sili tirja Od očeta hčerko zalo. Da mu plača, kar zaslužil Si je v boiu z ljutim zmajem. Milo se zajoče hčerka. Ko to sliši od očeta; -/f X Pa ne sme pregovoriti, Ker je očina ta volja. Prosi še za poterpljenje, Naj še čaka sedem mescov. In potem se bo zgodila Volja kralja in drevarja. Ko se to godilo v mestu, Hodil je mladeneč hrabri,'»ili^^v Ki zaslužil si kraljično, ^^f Daleč po širokem svetu; Straha najti pa ni mogel. Ni ga spravil v strah razbojnik, Ki napeto mu je puško Meril v junaške persa. V cerkev hodil je po noči In je vidil, kako mašnik .Te brez glave mašo služil,! Sel je v vojsko, ali straha Tudi tamkaj ni zasledil. Celi dan se je junaško Na bojišču hrabro boril; Ko pa solnce je odišlo Za goro in bleda luna Priveslala je po nebu. Se podal je na bojišče Ter je z mečem čudotvornim Vse oživil, ki po dnevu Sraert storili so na vojski. Ko njegov je vojskovodja Zvedil, kaj se je zgodilo, Ga obdaril je obilno. Ter mu hotel v zakon dati Svojo hčerko, lepo Anko. Zdaj se j^? mladeneč spomnil, Da ;'a čaka drugo dekle, Ktero j c odrešil smerti V hudem boju z ljutim zmajem. ' Hitro se na pot odpravi, Vpreže štiri hitre vrance, Se obleče verlo krasno In odide v urnem skoku. Sedem let in sedem mescov. Bilo ravno je preteklo. Noč in dan se naglo vozi, Da dospel bi v pravem času Do neveste ljubeznjive. Pride v mesto ter se cn^h Da je danas vse veselo. Godba čuje se iz grada ¦ '* Vse veselja poskakuje. Pelje se naravnost k gradu Hoče urno v grad voziti. Pa inu straža vhod zabrani. Vpraša stražo: kdo zabranil Je uhod ljudem popotnim? / ;, , Straža mu pa kratko reče: Danes bo poroka v gradu. Novi kralj je zapovedal. Čuvati se gostov tujih. Grom in pekel! huš po konjih Vdari, da se straža vmakne; Kakor blisk z voza je hitro In po stopnicah že stopa. Preden straža se spet zbere In zapazi, kaj zgodilo Se je proti volji kralja. Stopi v dvorano prekrasno, Se pokloni najpred kralju; Bliža se potem nevesti. Ki je klaverno sedela T^raj prisilnika drevarja, Solzne si oči brisaje. Stopi bliže, ter ji verze Zlati perstan v zlato kupo. Pri ti priči se nasmeja Sladko žalostna nevesta, TCakor da ji rajske zore Žar oblil je bledo lice: Pa drevar je bled ko stena, Čudne slutnje ga težijo ; Hoče listati. se pobrati Tn oditi zopet v hosto Dorva cepit kakor prije. Hipoma miadenč potegne Ojster meč, in ž njim po glavi Vdari gerdega drevarja. Da zvali se in strepeče, il2 — Kakor zmaj pod vdarcom meča* Vse stermi in gleda serpo, Le nevesta se raduje ^ In veselja solze toči, , Zdaj pove nevesta kralju, I Kaj zgodilo se je v hosti ^ In zakaj je žalovala y Sedem let in sedem mescov. ^ Kralj je bil presrečen precej, ^ Ko je vidil hčer veselo. Prime za roko mladenča , Ter ga posadi za mizo :^ Kraj ljubljene hčerke svoje. " Šli potem so kmalo v cerkvo ^ Ter so venčali nevesto, Kakor pred nikol' nobeno. j. Dvoje sere je čisto srečnih! Njima ne kali veselja Cisto nič na lepem gi-adu. V sredi vernih stanovnikov Mnoge leta so pretekle V sreči ino blagostanju, V miru božjem in zvestobi, Ktero sta si varovala, , ..^^ Kakor mati dete varje. Gresta neki dan na travnik, Se sprehajata za vodo Ter se vsedeta pod senco, Ktero verba je dajala, Ki je stala za potokom. ^^^^ Zdajci kralja trud premaga, j-, Da potukne na kolena ..rj SvoJB žene ljubeznive Ter se v sladkem snu zaziblje. Ko leži tako in dremlje, ^ ^ Prikobaca žaba z germa Ter se ustavi pred kraljico, Ino jo debelo gleda. ,^ Zdaj kraljica mahne z roko, ^^j' Da požene gerdo žabo. Žaba mahljeja se ustraši. Ter šterbunk! poskoči v potok. Kralj se ustraši in zavpije: Strah! gorje nam, kaj je bilo, Da sem se tako prestrašil? Žena mu odgovorila: ^ yi Žaba je v vodo skočila! Premišljevanje o ljudski omiki. (Spisal S. Šubic.) od t>» mal Svet se verti in človek ž njim. Danes smo tukaj, jutro tam. Kdo meri svetove, kdo življenje človeškeg-a duha, da bi se ne čudil premodrim postavam večnega Očeta ! Tam na nebu ima razpeljane svetove, ki so pokorni večnim postavam ; tukaj na zemlji ima ljudstvH, ki jim je dal lastno voljo, dajati si postave po lastnih potrebah in po potrebah bližnjih in daljnih sosedov. Kakor jia dušno in posvetno življenje nima nobenega postanka, enako se mene zadeve, potrebe in postave med ljudstvi. Povsodi je dušno življenje pervi vod, ki vzdihuje narode, dokler imajo še kaj žive moči, dokler jim še sveti zvezda blagega življenja. Kakor v večnem stvarjenju, tako se tudi v človeškem življenju nič ne godi, kar ni pripravljalo se, kar nima gotovega vzroka. Ako tedaj zvezda tega ah unega ljudstva dobiva moč, je gotovo znamnje, da pridobuje duh njegov večo zavednost od svoje vrednosti in svojega namena : ko pa ugasuje narodna zvezda, golovo peša duh in zgubiva svoje življenje. Kdor se hoče prepričati te resnice, mu dandanašnji ni ravno treba premišljevati starodavnih dogodb. Ksnalo vidi vsak . da se tam moč dobiva, kjer je volja resnična, kjer je kaj dušne moči in zavednosti. Kjer je duh močan in kjer mu je resnica, tam se mu zastonj ustavljajo posvetne zadeve', zopeine naprave^, stare napčne misli in prizadevanja, ohraniti ga v nezavednosti in sužnosti. Nezavednost in 173 sužnost so grob dušnega in posvetnega življenja. Ktero ljudstvo hoče kaj bili, mora izkopati se iz nezavednosti, izkopati se iz sužnosti vražnih, krivih misli. Začetek vsega, kar prida stori človek na zemlji, ima korenine v prostem dušnem življenji. Možje bistrega duha in terdne volje, ki spoznajo potrebe narodne, si prizadevajo vse žive dni, da bi pripravili ljudski duh ali narodno dušno in telesno življenje na pravo pot. Možje, v kterih se je vte-lesil narodni duh, z vso svojo močjo in z vso svojo krepostjo so za narode to, kar je solnce za zemljo in za druge temne svetove , ki se krog njega verte. V njih sercih, v njih duhu je zedinjena ljubezen z resnično voljo, da bi pomagali narodu na viso stopnjo človeškega življenja; njih um razsvilljuje pota, po kterih ima narod hoditi, ako hoče kaj veljali. Možje, po kterih se merijo ljudske dogodbe in njih vrednost, večidel nimajo nič za svoj trud kot zadovoljnost, s kterp jih plačuje njih vest, ker jim pravi, da so storili, kar jim je bilo mogoče. Dostikrat pa si nakopljejo sovraštvo na vrat, ker ni nobenega večega dela, da bi od začetka zopetiiikov ne imelo. Ljudske in narodne solnca m zemlji se tedaj ne puste na vse kraje primerjati s solncom na nebu: tam je združeno celo kerdelo krog solnca, tukaj se delajo v družbi nasprotne kerdela ali zveze. To da pride« pa tudi tisti čas, ko je ljudstvo prisiljeno spoznati vredne dela svojih mož; večid(;l pride spoznanje še le, ko že davno v cerni zemlji trohni, kar je bilo umirajočega na blagodjavnih možeh. Zdaj ko vidi ljudstvo, da smert ni mogla delom vzeli vrednosti, se začne spoznavati moč njih duha, in ljudstvo se prijemlje dušne podpore, ki jo najde v zapuščenih delih, kakor se ovija terta po močnih drevesih. Mož tega plemena je bil za Ogre umerli grof Štef. Szechenyi, Akoravno je bil žlahnik, vendar je svet, ki ga je vehko obhodil, ogledal in skusil, mu dal previdnost, da niso žlahniki, ne njih enostranske pravice prava sreča dežele, ampak prostost in omika ljudstva. Štefan Szechenyi je dobil, tako se bere v madjarskih časopisih, ljudstvo v vražah zakopano, in narod zanemarjen na vse strani, ki ni imel nič prida na sebi kot terdno in nepopačeno natoro. Vzdignil se je z vso močjo svojega bistrega duha čez prazne, omiki nasprotne misli, obujal je priprostoga človeka k zavednosti samega sebe in svojega naroda. Tačas se še Bladjari niso mogli lahko pogovarjati v svojem maternem jeziku ; bil jezik je kmečk in služabensk; omikani in žlahtniki, kar jih je imelo kaj zveze s svetom, so govorili latinski ali nemški jezik. Pri deželskem zboru v Požunu 1. 1826 je Szechenyi osnoval pervo družtvo med žlahtniki, ki je imelo namen, pogovarjati se v domačem madjarskem jeziku. Pripoveduje se od društvenikov, kako so se jim od začetka kolesa lomile; pravijo, da enega večera Szechenyi-ta ni bilo v družbi in kakor so ga radi imeli, vendar so se ta večer nekaj oddahnili: češ, so rekh, nocoj pa spet nemški govorimo, da se bomo lože razujneli, — Počasi je na- 174 predovalo prizadevanje, ali kdo se ne čudi, kakšen napredek je storilo v tako kratkih letih ! Naj večo stopnjo je storil ljudski zbor leta 4836, ki je vpeljal madjarsk jezik v govor in v šole. Tedajni učenci okoh 10 let, so zdaj možje okoli 36 let, in v njih delih obstoji vlastje današnjega madjarskega početja. Szechenyi pa ni samo budil ljudstva in podpiral jezika, tudi posvetna moč naroda in njega zveza z zunajnimi deželami mu je bila na sercu. Szechenyi-tu se pripisuje, da po Donovi hodijo barke na soparje, da pelje na Ogersko železna cesta; nanj opominja naj lepši most, kar jih ima Donova, most med Budo-Peštam, nanj opominjajo poboljšane kmetske naprave in veča skerb za izrejo ogerskih konj itd. Szechenyi je pa tudi stvarnik društva vece dušne omike, on je oča madjarske akademije. — V vsem tem obstoji obraz Szechenyi-tovega duha. Štefan Srechenyi je ljubil redno napredovanje, ne pa prekucij med ljudstvi: vse je upal doseči po ravni poti narodnih pravic in po previdnosti deželskega gospodarstva. Nemila osoda človeških dogodb pa je prignala dni, v kterih je napredovanje jelo zapuščali redno pot. Szechenyi je sicer vidil, kaj se pripravlja, in ustavljal se je in po-ravnoval, kolikor je bilo m(i;|oče, toda z vso močjo pomagati ni mogel. Gasil je ogenj nerednrga narodnega prizadevanja, kar mu je veliko sovraštva prineslo : žlahtniki so ga jeli čertiti, pri ljudstvu je pešalo njegovo ime. Ko je vidil žale dni nastopovati, ga je duh tako prevzel, pravijo, da mu je od tedaj nekaj glava pešala; ker sam pri sebi se je tožil, da je njegova setev zunaj dobrega sadu tudi toliko slabega rodila. — Dokler je živel, ni delal Madjarom po volji ; bil jim je premerzel v domorodnem djanji; zdaj ko ga ni več, zdaj velja za „naj večega madjarskega moža", za njim žaluje cela dežela , duhu njegovega djanja se stavijo spominki: narod bi rad na nebo pripel zvezdo njegovega duha, Pomeiiki o domačih rečeh. Rieč o dobroj prigodi. (Spisal J. G. Krasanin.) Svaki znade i priznaje, što je i kakav je čoviek, koji, budi s nemarnosti, budi s puke mržnje, svoga materinskoga jezika ne znade. Neću, da sada govorim o tih, koji se za mladosti svoje v sviet pro-turajo, pa tako v tudjini na domovinu zaborave, materinskoga jezika ne čuje, te se ga i ne spominju; već hoću, da koješta rečem o tih, koji pol života potrate, da narodu svomu pomognu, koji v domovini ostaju i tu viekom borave, kojim je domaći jezik potrebniji no ikojemu drugomu čovieku. To su: misnici. Oni su pravi liečnici, dobri savjetnici i mudri ravnatelji svoga stada ~ svoga puka ako ga 175 znadu bolna utješiti, nesriećna pomilovati a tumarajudega na pravu ga stazu dovesti, da tako dospije k zadnjoj svrbi; nu k takovu djelu, k takovu* poslu hoće se sposobnost, a ta sposobnost nije ništa drugo, nego da se misnik s narodom dobro razumi i vriedno ponaša. — Molim vas, za što je vojnik, ako neima oružja, za što težak bez orudja? Hečju: za što svi zanatlije bez onoga, što jim je najpotrebnije? A što je misnik nego zanatlija — nego najmenik v vinogradu Gospodnjem — v odgajanju poviercna mu stada? Pitam ja sada, hoće li on ikad ovršiti svoju dužnost, ako neima k tomu orudja, ako se svojim pukom ne razumi, ako dobro svoga narodnoga jezika ne zna? Joh neće! a nije mu ni moguće. Narod mjesto da ga v crkvi pozorno sluša, zaspali će, a Bože daj da ne, jošle mu se v oči smijati i rugati. Doznal sam po drugih, a mnogo krat i sam se osvjedočil, da misnici primorci slabo prodiču 1. j. neznaju se izraziti i narodu liepo stvar protumačiti. Često krat vidil sam i slušal misnika, inače učena i vriedna čbvieka, komu se nije narod ni mrvice radoval, niti iole za njega maril, a lo zato, što mu je sv. Evanjelje nješto talijanski, nješto niemački a nješto Bog znade kako raztuinačival. te nimalo mu srdca dirnul ni omečil. Zapil^jte takovu glavu, zašto da ne zna bolje govoriti, kako narod govori, odgovorit će vam zasvim hladnokrvno. „E tko znade bolje, široko mu polje, izučil sam škole ponajviše uz Talijanca uz Niemca itd." vé pa što ćete mu na to? ta imade zasvim pravo! Mnogi će po.iiishtikako da se toj oskudici i tim neprilikam barem sada pomogne. — Oni, koji su već nameštjeni, koji su stopram dali svoj „z Bogom" školskim naukom, oni se moraju sami o toj stvari pobrinuti; njim nije se obzirati na ino, nego svojim pukom često zboriti i latiti se kakove vriedne hrvatske knjige, pa ju pročitati i precitati. Nije jim treba prebirati stotine knjig, nego onu jednu, ku si izaberu, učiti, proučiti i promozgati, dok ju nauče, tiem najshodnije bi bilo, da bi si za to izabrali kakovagod prodikača, — A što započeti onimi dijaci, koji za svoga odgajanja (prisiljeni ih povoljno) svomu jeziku odviknu a tudjemu priviknu; koji, ostavivši gimnaziju, dojadre v bogoslovje a domaći jezik slabo razumiju ili posve ne razumiju? Kako jim pomoči? . . . Učiteljem. Nu k takovu poslu hoće se rodoljuba, koji je viešt hrvatskomu i kranjskomu jeziku, a trebalo bi, da mu nije ni glagolica, ko goranu more, no da zna i š njom rabotati. Pa čemu takav čoviek , kamo s njim? Kamo bolje nego u goričko bogoslovje ! Tu ga je trieba. Uvieren sam, da se nebi suprotivih, niti oni, koji bi mogU — ako bi hotjeli — tomu suprotiviti se, niti ikoji drugi; jer znadem, da je svakoga presv. Biskupa do toga stalo, da svojim stadom mudro upravlja : znadem da svaki na to sve svoje sile napinje i svu svoju skrb i pozornost obratja. da mu povjereno množtvo bude pokorno, bogoljubno, srlećno ; tiem, buduć da su nje-koji več 0 tom i nasieknuli, mnijem da se nebi tomu suprotivil ni 176 presv. nadbiskup gorički, ni tršljanski, ni porečki, ni krški biskup, već bi dragovoljno privoljeli, jer bi njim milo i koristno bilo, kad bi mogli bogoslovce, odmah, čim svrše nauke, poslati kamo bi jim drago bilo, a to bez straha, bez premeštjivanja i bez svakakve ine neprilike. Dakle šio još fali? Učitelj. Zar se nebi našlo v istom bogoslovju takova muža? Nebi bil možda sposoban za taj posai veleučeni jezikoslovac g. K. ili naša cvaluća kitica g. Ć. i mnogi ostah? Što još dakle ostaje? Složno sporazumljenje i dozvoljenje gori navedenih biskupov, pa je stvar gotova. Začuditi će se koji god, zašto napomenuh učitelja samo za hrvašćinu, slovenšćinu i glagoHticu. Napamenuh zato, jer: a) Njemački znade veći dio bogoslovac, premda nije ga trieba nego V njekih gradovih samo za njekoje izobraženije obitelji, te jim se mora čoviek klanjati, uzprkos što znadu i drugačije, nu misle, da su onako na višom stupnju prosvjete. b) Talijanski jih više znade, nego kolikim je trieba, pa zato čemu jim učitelja ? c) Slovenski bi se moralo podučevati zato, jer je goriška biskupija prostrana a malo ne da r(> svakud ~- ako izpustimo nješto fur-lanšćine — kranjski govori; amo spada takodjer dobar diel biskupije trštjanske; tiem nebi ni malo škodilo njekoje rodjene Kranjce bolje v jeziku učvrstiti; neću reći da ga ne znadu, jer bi mogal uvriediti g. M., nu da su mu njekoji jako neviešti i da jim mnogo gladje teče njemački nego li kranjski — to moram izpovjediti. d) Hrvatski je najsiromašniji; njekoji znaju se s njim služiti, kako je trieba, nu većina ne tare si glave, da se ga nauči kak valja, jer neima, tko bi ju na to podbadnul, tko bi joj pomagal ... jer neimade učitelja, a kada svrši bogoslovje, kako će predikati dopače izpoviedati? Kako govore ljudi v Krku, v Cresu, v Lošinju, v Rabu? Kako V jednom dielu porečke i trštjanske biskupije? Dakako „nulla regula sine exceptione" ali ta iznimka je veoma neznatna. e) Glagolici — mogu reći — da nije ni traga; sva sila ako tko glagolski zapinjuć čitati znade. Ne mogu kazati, da je svakomu pravo potriebita, ali hoće \i biti puk ikoliko zadovoljan s onim mladim misnikom, koji mu zapoje svoj novi „Gloria in excelsis Deo" mjesto onoga davnoga, drevnoga i puku dobro poznatoga «Slava va višnih Bogu"; hoće li radostnije izići z crkve, ako ga blagoslovi nečuvenim ,/ßenedicat vos oranipotens etc." ili navadnim „Blagoslovi vas vsemogi Bog Otac i Sin i Duh sveti". Pa i ne bilo toga, dali ćemo povoljno izgubiti najdragocienije blago, što posjedujemo, kojim možemo se ponositi nad svakim današnjim, ma bilo kojim mu drago, narodom ? Ah ne zapušćajmo se! Naši preminuli i jošte živući predjašnici više su se 0 tom starali nego li mi, koji se hvastamo, da smo izobražena mladež, da smo pol života v školah probavili, a glagolica? . , . gla-golica nara je ponajviše bitje ne poznato. Hoćeš li draže, nego kad 177 začuješ, gdje puk jednoglasno uz glagolaše Boga slavi lako, da sva okolica s njihova pjevanja odinieva? Ne spimo dakle! — Premda sam malo z puta zašao , mislim , da mi neće nitko zamierili, jer tiem hotijah dokazati, da ako bi napomenuti učitelj glagolicu znao, nebi za ostunj bilo, dapače od velike potriebe. Znam, da će mnogi pokimati glavom na ovu moju „Rieć o dobroj prigodi" i možda reći, da to nije neg po praznoj slami mlatili, da to nije nego pusta želja, tašto zahtevanje, buncanje itd.; nu znadem i to, da, ako ne pokrešeš, kremen ostati će kremen a iskre ne izvabiš niti gube zapahš ; tiem drago bi mi bilo, da se koje vještije pero, no moje, o tom glasi, bolje posavjetuje i obilnije i točnije o toj stvari prozbori. Na stricovem domu. (Konec.) V mestu se je pričelo zopet navadno življenje. Dolgočasno se je motal dan za dnevom; nikoli poprej in tudi ne poznej se mi ni tolikanj studilo do mestnega življenja, do učenja in do šole, kot ravno perve tedne po tisti dogodbi v stričevi hiši. Kjerkoli sem hodil in karkoh sem počenjal, mislil sem vedno na svojo ljubo sestrično. Ker sem vedel, kako žalostna je ona, tudi jaz nisem mogel biti nikoU prav vesel; mislil sem si, da najna prijaznost že to tirja. Lotila se me je neka otožnost, ktere prej nisem poznal; naj raji sem bil sam, da me ni nihče motil, ko sem mishl na njo in r.\ ubozega Pavleta. Neizrečeno rad bi bil zvedil, kaj se je od tistega večera, ki mi bo ostal vedno v spominu, godilo na stricovem domu; ali žive duše ni bilo k meni, da bi mi ^ bila prinesla kako novico. Se le čez kake tri tedne pride Mina. Se nikoli me ni njen prihod tako razveselil, kot ravno zdaj — ona me bo rešila iz mučne negotovosti. Pa kot bi se bil bal kaj neljubega slišati, nisem hotel sam Ma-ričke med pogovorom v misel jemati; čakal sem le, da bi začela sama od tega govoriti. Že precej časa sva govorila od sto druzih reči, za ktere je bilo meni in menda tudi Mini toliko mar, kot za lanski sneg. Mislim, da je Mina tudi čakala, da bi jaz napeljal govorico na sestrično; iz tega obotavljanja se mi je dozdevalo, da Mina ne ve ravno veliko prijetnega povedati. S časom je obema govorice zmanjkalo, obmolčala sva oba, da si je bilo gotovo obema ravno tisto na jeziku. „I kako pa bo?" povzame čez nekoliko Mina, „ali boš mogel priti na ženitovanje?" Ne vem, zakaj sem se delal, kot bi ne vedil, ktero ženitovanje ima Mina v mislih; menda ker druzega nisem vedil na to odgovoriti, sem jo z začudenjem poprašal: „Na ktero ženitovanje?" Glasnik 1860. — V. zv. 12 178 „Kaj ti bom pravila, saj veš tako dobro kot jaz; včeraj so jo pervikrat oklicali, v pondeljek, kakor danes štirnajst dni, bo pa poroka.'' „„Tedaj bo vendar Antona vzela?"* .Kaj pa da ga bo, saj ga mora, rada ali nerada. Saj poznaš strica, da ne odjenja od tega, kar si je enkrat v glavo vtepil, če ne vem kaj bi. Jaz ti ne morem povedati, kako pusto je zdaj vse v naši hiši."—Pri teh besedah se usede Mina na mojo skrinjico in nasloni glavo v roke — „ali misHš, da je kaj podobe, da bi imeh nevesto pri hiši? Sicer se stricu prav nič več ne ustavlja, prav popolnoma se je udala, ali za poroko se nič ne zmeni, prav nobene stvarice si še ni sama pripravila. Tiho hodi okoh hiše, nobene žal besede ni slišati iz njenih ust, revše se mi zdaj prav smih; kedar koli jo pogledam, se mi milo stori. Da bi le še ta dva tedna hitro minula, znabiti ga bo vendar pozabila, ker Anton je serčno dober mož, on ji bo spolnil vsako željo, ktero bo bral v njenih očeh*. „„Kaj pa je s Pavletom?"" ,,Sam Bog vedi, kaj je ž njim; živa duša ga ni več vidila od tistega večera, in nihče ne vé povedati, kam je prišel. Gosh smo našli sterte za Kašim podom, od doma je šel brez vsega slovesa; druzega ni vzel, kar je imel na sebi. Kolikor si je tudi Kamnar prizadeval , od njega kaj zvediti, vse je bilo zastonj. Govorilo se je sicer vehko od njega; eden je pravil, da ga je vidil po gozdih med druzimi cigani; drugi so govorili, da je med beguni in drevarji v planinah, gotovega pa nobeden ne vé. Nar bolj mislijo ljudje, da je v Savo skočil. Kamnarica je zavoljo tega tudi naročila mežnarju pri sv. Ajdi, kjer pokopavajo utopljence, ali do zdaj še ni bilo ničesar shšati. Ko bi bit utonil, bi ga bila voda gotovo pri sv. Ajdi vergla na suho, ker Sava ne terpi v sebi merliča*. „„Čez štirnajst dni bo tedaj poroka, ali bo kaj veliko svatov, ah sta že vabila?"" „Vabil še ni ne Anton, ne Marička, in kakor se kaže, ne bosta veliko svatov imela, vsaj stric bi rad vidil, da bi vse bolj na tihem opravili. Se vé, da to sosedom in vsem drugim, s kterimi ste si v rodu, ni nič prav po volji; marsikdo, ki se je veselil pojedine, zdaj z glavo zmajuje in pravi, da kaj tacega še ni bilo v celi fari, da bi eden naj boljih kmetov svoji edini hčeri tako beraško ženitovanje napravljal. Tudi nad Antonom se jeze; pravijo, da pleše, kakor stric žvižga in da je sramota za tacega moža, kot je on, da si ne upa, stričevi svojeglavnosti kaj odreči. Vidiš, tako zoperno je zdaj pri nas, da ti nisem v stanu povedali kako, res ni več za prestati ; doma se gledamo , kot bi se bih še le včeraj pervikrat vidili, zunaj mi pa drugi ljudje ne dajo mini. Če si pameten in če hočeš na moje besede kaj poslušati, nikar ne hodi k poroki, bi se znabiti kesal. Pa saj bo tako prej še stric sam gori prišel, bota že ž njim naredila, kakor bosta htela, meni je vse eno". 179 To, kar mi je Mina povedala, mi je skor popolnoma vzelo veselje, iti k Maričkini poroki, in vendar bi bil šel — samo da bi bil njo vidil — ko bi mi bili stric le eno samo besedo rekli. Ali iz stričevih besedi sem vidil, da jim je ljubše, da ostanem v Ljubljani. »Kaj bi hodil za tega poldne" so djali, „se res ne splača, da bi eden z vozom po té prišel, in te spet nazaj peljal. Boš šel pa raji o bin-koštih, saj bom mogel tako na binkoštno nedeljo priti Bregarjevemu Jožku birmo vezat, se boš pa tačas z meno peljal". Toraj sem ostal in sem se s tem tolažil, da ni več tako daleč do binkošti. Kakor sem pozneje zvedil, je bilo ženitovanje res prav kratko : svatov ni bilo več, kar jih je bilo ravno treba za priče -, po poroki so se peljaU na Antonov dom, kjer je bilo kratko kosilo in s tem je bilo vse opravljeno. Na binkoštno nedeljo sem stal že ob sedmih zjutraj pred kerčmo, kjer so stric in navadno tudi drugi ljudje našega kraja ostajali. Strica še ni bilo ondi, in tudi sicer nobenega znanega. Ustavil sem se pred dvoriščne vrata in sem ogledoval vozove, ki so memo derdrali m pa vesele obraze otrok, ki so na njih sedeh. Vehko iz med njih je bilo menda pervikrat v mestu, ker se niso mogli prečuditi velikim hišam, ki so kar zderžama zidane in ki so skoraj tako visoke, kot farna cerkev. Dekleta so bolj plašno gledale okoli sebe; vem, daje marsiktera premišljevala, ali jo bodo gospod škof res tako hudo po licu udarili, kot jo je poredni pastir doma strašil. Ura je šla na devet, strica pa le še ni bilo od nobenega kraja. Ravno s^m mishl iti po cesti njim naproti, kar se pripeljeta na lepem vozu Mlinarjev Anton in pa Bregarjev Jožek, kteremu bi bili imeU stric birmo zavezati. Komaj se prikaže Anton z vozom na dvorišče, že priskočita oba hlapca; eden plane nad konja in ga hitro izpreže, drugi pa hitro vzame lepe koce iz voza in ga porine v senco, da bi se na solncu ne razpokal ; drugi možje so si pa večidel sami izpregali. Mislim, da sta bila hlapca zato tako urna in postrežljiva, ker sla poznala Antona, da on ne gleda ravno na vsak groš, in da se pri njem marsikaka kupica vina dobi. „Kako pa to, da ni strica?" poprašam Antona, ko je stopil iz voza, ,aii boš ti Jožku birmo zavezal?" — Anton ni hotel drugače, da sem ga mogel tikati — pa vendar ne, da bi se bilo stricu kaj zgodilo?" ,/„Nič jim ni hudega ne. V Moravčah so bili zadnjič na sejmu, pa jih je bila nekaj vročina prevzela. Zato se v taki vročini niso upaU iti od doma , ker se boje, da bi se jih ne prijela tista huda nierzlica, ki jih je predlanskim tresla celo poletje. Toraj so mene naprosili, da bi šel fantu za botra. Po kosilu se boš pa z meno 13* 180 peljal, potem ostaneš lahko pri nas, ali pa greš k stricu, če bi ti pri nas ne dopadlo"". Birma je minula in Jožkovo pravo veselje se je zdaj začelo: sam ni mogel nositi vseh reči, kar mu jih je boter nakupil. Ko ni vidil ne pri pomarančarjih, ne pri medičarjih stvarice, ktero bi bile njegove oči poželele , smo šli h kosilu in potem smo derdrah proti domu. Solnce nas je pripekalo v herbte kot žerjavica; strašno soparno je bilo, od nobene strani je ni bilo hladne sapice, da bi nam bila hladila goreče lica. Jožeka je nekoliko vročina omamila, nekoliko mu je pa gosposko kosilo tako dobro storilo, da je na vozu zadremal, mi dva z Antonom sva se pa pogovarjala od mnogoterih reči. Tudi Maričko je večkrat v misel jemal, in iz vseh njegovih besed se je vidilo, kako preserčno jo ljubi. Dve uri smo imeh še do doma, ko smo se ustavili pri znani kerčmi, kjer nas je Bregar, Jožekov oče, pričakoval. Anton se je mislil le toliko muditi, da bi očetu fanta izročil in da bi kobilo napojil, ali Bregar in kerčmar ga po nobeni ceni nista spustila. „Anion! nikar ne bodi tak", ga opominja kerčmar," saj preide leto in dan, ko se ne oglasiš pri nas, vsaj danes se malo pomudi. Ne mudi se ti nikamor, do noči si lahko doma in če bi tudi ne bil, kaj neki! Saj imaš ljudi doma, ki ti vse opravijo. Janez! — se oberne proti hlapcu — le izprezi kobilo, pa zobati ji daj; živina mora tudi imeti svoj počitek in užitek". Anton ni vedil, kaj bi storil, kar ga prime Bregar za roko. »Anton! menda vendar ne pojdeš prej od mene, da se pri kaplji vina kaj pomeniva; kar naravnost ti povem, strašno bi se mi zameril, če bi mi iako naredil. Fantu si birmo zavezal, pa bi ga ne spila zdaj en polič skup! Vem, da si ga lahko sam kupiš, če si ga potreben, ah mene tudi ne bo preveč bolelo, če dam za en bokal ali pa še več. Lej ! sram bi me bilo, če bi tako narazen šla ; saj tako malokdaj skup zadeneva, pa da bi še danes, ko si meni in mojemu sinu tako dobroto skazal, meni nič, tebi nič šel naprej ? Nak, tega mi vendar ne boš storil. Če že zavoljo mene nočeš ostati, ostani vsaj zavoljo ljudi, da ne bodo potem govorih: Lejte si! za botra mu je bil, pa se še poznati nočeta". Se vé, da se zdaj Anton ni mogel več ustavljati. Pri vinu se govorica uname, beseda da besedo in tako smo obsedeli do mraka. Zdaj pa Antona ni bilo dalj uderžati, posebno ker so se izza krimske gore jeli vlačiti siti hudourni oblaki, ki so napovedovali nevihto. In res, komaj sva bila iz vasi, je že jelo bobneti v oblakih, ki so se čedalje huje kopičih in za Krimom se je hudo bliskalo. Anton se ozre nazaj in pravi: „Nocoj bo pa hudo; Bog daj, da bi prišla še do doma, preden se bo ploha ulila". Pri teh besedah udari po kobili, da je šla kot živi ogenj. Germenje je čez dalje bolj glasno rohnelo. y višini so vihrale hude sape, to se je vidilo pri visocih drevesih, 181 kterim so se sibili močni verbi; pri tleh je bilo pa vse tako mirno, da še prahu ni vzdignilo. V gozdu, skoz kterega sva se zdaj peljala, je bilo trna, kot ,v rogu; le na trenutke so razsvitljevali urni bhski najino pot, po drevju je pa šumela tiha groza. Ravno ko sva prišla iz gozda, predore blisk oblake. Meni je kar vid vzelo, zdelo se mi je, kot bi ognjena žerd iz nebes letela na naji in grom je ropotal, kot bi se nebo podiralo. Jaz sem se te prikazni, ktero sem pervikrat vidil, tako ustrašil, da sem padel znak nazaj na voz in ene trenutke se nisem zavedli. „Nekam je trešilo", pravi Anton, ko je splašeno kobilo umiril, „o sveti Florijan vari nas časnega in večnega ognja!" Komaj je Anton te besede izgovoril, se je že zasvetil plamen na polju pod cesto in iz bližnje poddružniške cerkve je klical mili glas plat zvona ljudi na pomoč. »To je Kovačev kozolc", spregovori Anton, „to je še sreča, da je prav na samem in da je še prazen". Prec ko je bila strela udarila, so jele padati debele posamezne kaplje in zdaj se je ulila strašna ploha, kot bi bile vse nebeške zatvornice odperte. Do Antonovega doma je bilo ravno še toHko daleč, da sva bila oba do kože premočena, ko smo obstali pred hišo. V hiši so imeU še luč in vendar se ni prikazal noben hlapec, da bi bil konja spravil pod streho. Voda, ki goni Antonove kolesa, je silno naglo narasla, da je že čez korita uhajala, in sicer pohleven potok je šumel in razgrajal, da v hiši niso mogli slišati, kdaj sva prišla. Oboje vrata so bile zaperte, Anton udari ob nje dvakrat z nogo in kmalo se je zasvetila luč v veži in dekla nama je odperla. Meni se je zdelo, kot bi se naji bila ustrašila. Ko stopiva v hišo, je bila vsa družina skup, menda so ravno molih, le Maričke ni bilo viditi. Anton se ozre po hiši in ker je ni vidil, upraša: „AH je šla ona že spat?" Posli so se spogledali — odgovoril pa nihče ni. Anton jih gleda en čas in ne ve, kaj to pomenja. „Za božjo voljo! govorite vsaj, kaj pa je? kje je ona?" Mlinski hlapec povzame besedo in pravi: „Od poldne je nismo več vidili; ko smo šli od devete maše, je ostala za nami; s staro Hostarico ste se prav živo pomenkovale, in ko je prišla domii, se je nekaj preoblekla in še južine ni čakala, ker tako je šla iz doma, kam? tega nam ni povedala, in tudi ne, kdaj bo prišla nazaj. To smo vidili, da se je obernila proti brodu; toraj mislimo, da je šla očeta obiskovat in hudo vreme jo je zaderžalo, ker zdaj res ni, da bi šel človek izpod strehe". Anton ni na to nobene zinil. Molče je gledal pred se na tla, potem je šel enekrati po hiši gori in doli. Vse je bilo tiho v hiši, druzega se ni slišalo, kot šumenje razdraženega potoka; zdaj gre Anton iz hiše naravnost v hlev, oberzda konja in premočen kot je bil zasede konja in odjaha. Peketanje konjskih kopit se je razlegalo po cesti proti brodu. 182 Družina je šla tiho k pokoju in tudi mene je kmalo premagalo spanje, da si tudi so čudne mish rojile po glavi. Ko sem se drugo jutro prebudil, je bilo solnce že visoko na nebu in čudno se mi je zdelo, kako da je tako liho v hiši, tudi mhnske kolesa niso ropotale, pa sem mishl, da stoje zavoljo velicega praznika. Ko sem prišel doli v hišo, je bilo že vse na nogah, pa vsi so hodili le po perstih in nihče si ni upal na glas govoriti. Dolgo nisem mogel zvediti, kaj da je prav za prav, ker nihče ni imel časa, da bi bil na moje uprašanje odgovarjal. Se le, ko sem vidil bližnjega zdravnika stopili iz spavnice, sem zvedil, da imamo bolnika v hiši. Jaz sem prec mislil na Maričko, in tako je tudi bilo. Anton je hodil sem ter Ije, kot bi se mu bilo sanjalo , na nobeno vprašanje ni dal odgovora, ah pa je vse na robe odgovarjal. Tu in tam sem od kacega posla ujel kako besedo, ali natanjko nisem mogel zvediti, kaj se je zgodilo od sinoč naprej. Ker sem zdravnika lepo prosil, da naj me pusti k bolni, me je peljal k nji. Oči je imela v mé uperte, ali gledala me je tako serpo, da sem vidil, da me ne pozna, prijel sem jo za roko in jo klical po imenu, pa vse je bilo zastonj. „Kar sem jaz tukaj, se še ni zavodila", pravi tiho zdravnik, „puščal sem ji že, pa nič ne pomaga". Lnela je prav težko sapo, huda vročina jo je kuhala, in kri ji je silila v glavo. Spomnil sem se na lanske binkošti, kako živa in vesela je bila še takrat in koliko britkih ur je mogla reva prestati preteklega pol leta. V serce se mi je smilila, nisem je mogel dalj gledati, toraj sem se napravil in sem šel od doma. Hodil sem križem po produ in po gozdih, da sem bil že truden in solnce je že medlelo, ko sem se vernil na dom. Že od deleč sem slišal glasen jok in prec se mi je zdelo, kaj pomenia. In res, te ure, kar mene ni bilo doma, se je ločila blaga duša iz sveta; roža je zvenila, ko se je komaj razcvetela. Neizrečeno me je bolelo serce in vendar ni bilo solze v mojem očesu. Stric in Mina sta bila tudi tukaj, Mina je jokala, da bi se bila kmalo v solzah utopila, stric so bili pa mirni, ali spremenili so se, kar jih nisem več vidil, da sem se ustrašil, ko sem jih zagledal. Ravno še ob pravem času so prišli, da so še živo vidili svojo edino hčer in da so ji zatisnili oterpnjene očesi. Kot so pravili, ji je bilo popoldne malo odleglo, da je veliko lože sopla, kar naenkrat globoko izdihne, se verze po koncu— in pade meriva nazaj; zdravnik je pa rekel, da se ji je velika serčna žila ulergala. Hotel sem iti na vesele praznike, pa sem prišel k pogrebu! Čez dva dni smo jo poko-; povali. Bilo je lepo jutro, od vseh krajev so prišli pogrebci, prišel je tudi Kamnar. Ko ga stric zagledajo, mu grejo naproti in mu podajo roko; oba sta bila ginjena, obema so igrale solze v očeh in, če tudi nista mogla govoriti, se je vendar vidilo, da ni nobenega sovraštva več med njima. Oba sta ga drago plačala. Na polu, ko smo bili že bhzo cerkve s pogrebom, pride tropa ciganov iz bhžnjega gozda, in 183 ko odidejo pogrebci memo njih, stopijo tudi oni v versto, moški s parom, babe in otroci pa vse križem, tako so ŠU do cerkve, potem so se spet oberniH proti gozdu. Meni in menda vsem drugim se je to kaj čudno zdelo : nehote sem se spomnil na Minine besede : Cigani so ga pustili. V cerkvi je bila cerna maša in po maši smo jo zagrebh. Iz stotero ginjenih sere so kipele vroče želje in molitve k nebesom za njen mir in pokoj. Na binkoštno nedeljo zjutraj so našli pri sveti Ajdi utopljenca, ki je že več tednov v vodi ležal in kterega je Sava prejšno noč vergla na suho. Po obleki in po laseh so spoznali nesrečnega Pavleta; še tisto jutro je zvedila to Hostarica, in pri deseti maši je povedala Marički. Ko bi bil tisti dan Anton doma, pa bi bilo znabiti vse dobro, ker Marička bi ne bila šla k sveti Ajdi. Utopljenec je bil že pokopan, ko je prišla doh ; cel popoldan je prejokala na grobu, in skor s silo jo je mogel mežnar proč peljati. Mrak se je že delal, ko se je napravila proti domu, kar pride tista huda nevihta, ki je tudi naji z Antonom ujela. Od slabosti in žalosti je na potu obležala, Anton jo je našel unkraj broda pod eno verbo, ko se že več ni zavodila in tudi pozneje ni prišla k zavesti, drugi dan so se pa že stekle njene ure. Na stricovem domu je bilo zdaj puščobno, vse je bilo prazno, mertvo; angelj sreče in veselja je zginil iz hiše. Strica je ta zguba hudo zadela; jeli so bolehati, lotila se jih je nadležna naduha, ktere se niso mogli odkrižati. Dvakrat so na vseh vernih duš dan še prižgali luči na grobu rajnce hčere; ko je pa prišla na drugo pomlad spet lastovica od juga , je sicer našla staro pohištvo, našla je tudi svoje gnjezdo na podstrešju — ali gospodarja ni bilo več, vzela ga je zima. Lepo pomladansko jutro je bilo, ko sem stal na novem grobu, v kterem so počivali ljubi stric. Rumena beka v kotu pokopališča je ravno razpuščala žlahtno hstje, cvetlice na Maričkinem grobu so jele razcveta ti in nad mano v sinji višavi je žvergoleval škerjanec. — O blagor tebi, srečna tica ! ki letaš visoko nad nami ; ti ne poznaš naših rev in nadlog, ti ne veš za strasti in britkosti, ki morijo in tarejo ubogo serce človeško. 184 Mythologiciie đrobtine. ' (Po narodnih pripovedkah razglaša Dav. Terstenjak.) 1 XXVI. o TarkoTiiici. Varkovnica, Verkovnica, Varkonca, Verkolca se veli sredpostna sreda v celjski okolici in po Pohorju. Pozvedovajo-čemu pomen lega imena so mi povedah tole: Sredposlna sreda se veli za tega voljo verkovnica, ker na tisti dan kmeti v e r k 1 o vpikavajo v zemljo. Verkla pomeni: otika, ratka (Pflugreute); nekteri imenujejo čertalo — verklo. V ročnem slovarji g. Janežiča se najde »verkeljca" v pomenu: Pflugreute. V slovanščini ne najdem korenike za* razlago besede verkla, aU sorodna sanskriščina ima vargč in vrapyr. **) Primeri analogične poznamovanja sansk. ^ur a, le o etap er iz korenike ^ur dilacerare, irski: kulen aper, nemšk. Keuler? — 185 - Slovenski besednik. * A li Dnnaja 20. maja. — Veseli se, dragi moj Glasnik, da je potihnil skrivni vihar, ki je vihral na Dunaju do polovice mesca maja, in ki bi nam bil vtegnil vzeti moža, kteremu moramo posebno Slovenci jako hvaležni biti. Ta preblagi mož jo slavni gospod grof Thun, ki bi se bil neki ministerstva za bogočastjc in za nank sam rad znebil, ko ne bi bil mogel neke važne reči po svoji misli dognati. To sem zvedil še le potem, ko je skrivna burja že jenjala. — Jako žal mi je , da nisem mogel iti na „besedo", ki je bila tnkaj ravno tisti dan zvečer „za siromake kerkonoške^. Slišal sem praviti, da se je prikupila y,pobratimija" naŽega mladega pevca in umetnika Jenko ta vsem poslušavcom. Potem ko so se izverstile napovedane pesmi, popevali so pri pojedinji vsi vkup (pevci in poprejšni poslušavci) same Češke in slovenske narodne. — Drugi dan sem šel gledat razstave „Novarine". Z nekakim — rekel bi - svetim strahom stopim v poslopje. Ali kako se presenetim, ko ugledam v prazni predizbi najprej Novarinega brodarja, kako je izpod pisane srajce „gosli kazal", pa ljudem stregel, jemaje in spravljaje jim palice, sonČnike itd. Gosli se nisem nadjal v ti razstavi. Ker se ta dan nisem utegnil muditi, pogledujem gredé memo drugih brodarjev (varhov) iz izbe v izbo, pervič vse stvai'i le po verhu. Še le v zadnji (V.) izbi se ustavim in počnem lepo razpostavljene reči iz daljnih dežel malo bolje ogledovati. Od nekdaj so me mikale žive stvari veliko bolj od mertvih, zato me potegnejo na-se najprej . . . ptičje gnjezda in ja,ica, iz kterih se življenje vali. Berž se mi primejo oči najdebelejših dveh jajec, ki ste si podobni kakor jajce jajcu (obe pc.dolgovati, erjavkasto-beli in malo da ne po pičlem poliču debeli), toda brez napisa, kakor je bilo ondaj brez njega Še veliko drugih stvari. Poprašam brodarja, ne bi li mi vedil on povedati ime tiste ptice, ki je iznesla te dve jajci. „Ik verstehen niks tajc" (sic). Začnem po laški lomiti; pa zmaje s pleČmi in mi pove to, kar so mi bile pleČa že povedale: „io non lo so. Signore"! Lotim se dvornega strežnika; pa tudi ta ne ve, izgovarjajo se, da bode imenik še le za kakih 10 dni natisnjen, pravi gospod pa da še ni prišel itd. Čudno in umetno pleteno ali tkano ti je dolgo gnjezdo, iz kterega ptica kakor izsred rokava skozi luknjico glavo moli, na kterem je napisano „Baya-Webervogel" (Plorens Baya. Blyth. Novara. Exp. Java. Zelebor); skoro ravno tako se pa raoraŠ čuditi preprostemu gnjezdicu „tokca dolgokrilca" (Langflügler Baumsegler, Dendrochelidon Klecho. Bonap. Ostind,), ki je školjki podobno in tako majhino, da ima le eno jajČice v njem prostora. Jako lep je mali trohil (Trochilus galeritus. Mol, Chile. Zelebor), po herbtu zelenega, po glavici pa na Černem erdečkasto-zlatega (ognjeno)-svetlega perja, Eazun veliko drugih Baičnih živali, okamnelin it4., YIM y ti izbi tudi 4ve strašno debeli 186 buči (glavi) 'predpotopnih živali (veci pravijo „Diprotodon Australis"). Čeravno je prepovedano, pa sem se pomikal zdaj vendar po rakovo spet nazaj do I. izbe. „Nitimur in vetitum cupimusque negata". Kako sem se izgovoril, tega ti ne bom pravil. „Dober je izgovor, naj je tudi iz terte izvit". Popotovaje tako po svetu Novarinem sem ogledoval zložno prelepe tuje tiče, ribe, kaČe, metulje, kebre, polže, opice, četveronogate živali itd. Izmed opic ima ena tak nos, da je kaj močno podoben tistemu, ki mu pravijo „lopata". V III. izbi se vidi pod napisom: „In See und an Bord gesammelt" največ morskih ptic; najveća med njimi je „Diomedea exelans". Čeravno se ne zdi Človeku, kteri je bil že v kakem večem muzeju, na videz nič posebnega, ko stopi v to razstavo, pa najde vendar veliko imenitnega v nji, ki počne stvar za stvarjo na tanko gledati, in vsak , kogar natoroznanstvo kolikaj veseH, poreče, da je „Novara" veliko veliko imenitnega in koristnega nabrala. V zadnji izbi se vidi tudi različnega tujega (novoholanskega) lesa in sadja. Sadje je v vinskem cvetu, med njimi tudi sad krušnega drevesa. To pa ni še vse; veliko reči je ostalo še v Terstu; kasneje jih bomo vidili tudi na Dunaju. Ondaj bo menda že tudi imenik gotov, ondaj pojdem celo „nabirke" še enkrat gledat. — Spominek velikega vojvoda Karla je zdaj, ko to pišem , še ves v belo platno zavit ; vendar se mu zna, da je veličasten; 22. t. m. o 51. obletnici sloveče bitve Aspernske ga bodo praznično razodevali. — Caeterum censeo, . .. „pridsi"*) omnino delendum esse. —• Iz Celovca 28. maj a. Veliki nemško-slovenski slovar, ki smo ga vsi Slovenci že veČ let željno pričakovali, je prišel v dveh zvezkih v Ljubljani na svitlo pod naslovom „Deutsch-sloveniscbes Wörterbuch. Herausgegeben auf Kosten des hochw. Herrn F. B. von Laibach Anton Alois Wolf, Grosskreuz &. &. Laibach 1860 J. Blasnik. — Pregledavši ga, moramo obstati, da je skoz in skoz prav mojstersko, in kolikor je pri živem jeziku mogoče tudi popolno delo; uČeni g. M. Ci gal e si je ž njim pridobil neumerjoČe zasluge za slovenščino. Shranjena je v njem prebogata zaloga slovenskih besedi in izrek, ki si jih doslej zastonj iskal po vseh slovenskih slovarjih. Ni je skorej nemške besede, da bi jej ne našel v njem *) /\ T^^^^ je pisal že večkrat, kako je škoda, da paci toliko lepih spisov spaka zadnje dobe „pridši" (po starem bi bilo „prišedši"). /\ ne sili nikogar z le-to staro, mertvo obliko; ali samo zbog kratkoće, veli da se ne, sme rabiti nova zmota „priđši. Tako Slovenci niso govorili, ne govore in ne bodo govorili menda nikdar. Kaj bi rekli, da počne kdo pisati: „pridel" (= pri-idel) namesto „prišel"? Ravno taka spaka, kakoršna bi bila ,.pridel" iz (pri-[i]dem), je tudi „pridši". Glagoli, grem (gredem), idem pa šed[em] so pomanjkljivi, ki si morajo vzajemno pomagati, ako hočejo izhajati; v oblikah preteklega časa se nahaja pa le še d-, šel (razun sedanje bele vrane „najdel" = našel). Serb veli „prišavši", „došavši" (ne pa: pridši, dojdši). Bolje je pravi /\ dve, tri besede več napisati in misel brez participa povedati, kot pa hote z motovilom streljati. 187 slovenskega izraza; vse imenitnise besede pa so razjasnjene z mnogimi izre-kami in pregovori, kar mu posebno ceno daje. Ni dvomiti, da bo ta slovar, ki zapopada toliko čistega blaga, izmed vseh bukev največ pripomogel k ©likanju našega jezika. Skoz in skoz je sestavljen po tirjavah sedanjega jezikoznanstva, s potrebnim obzirom na ostnlo slavenske narečja ; pri manj navadnih besedah je tudi pristavljen kraj. kje se govore. Nad oblikami -iga, -am, sim itd., ki se zoper voljo pisateljevo nahajajo v slovarju, so gotovo ne bo spodtikal noben pameten Slovenec ; tudi mi ne spadamo v versto tistih, ki jim služi „stara" ali ,,nova'' oblika za merilo presoji kakega dela; tega vendar ne moremo zapopasti, za kaj in za koga se nahaja v slovarju zraven pravilne, edino prave oblike „išče" vselej pristav-Ijena tudi nepravilna „iŠe" n. pr. režiŠČe, režiše, itd., vsaj je vsakemu znano, daje „režišČe" in „režiŠe" ena in tista beseda, s tim samim razločkom, da se „režiŠČe" govori po celem Koroškem in Štajerskem in tudi po Kranjskem, „režiše" pa le v Ljubljani in blizo Ljubljane. Pa naj bo, kakor Če; to je tako majČkina reč, da nikakor ne more pačiti mojsterskega dela, ki bo služilo za veden spominek visokemu mecenatu, rajnemu kne-zoškofu A. A. Wolfu, ki so ga s teškim denarjem spravili na svitlo, pa tudi učenemu pisatelju, g. M. C i gal e-tu, ki ga je s tolikim trudom vre-dil in za izdavo doveršil, če ravno po pravici pogrešamo na Čelnem listu njegovega imena zraven imena g. izdateljevega. Manje ali veČe zasluge so si pridobili za to imenitno delo tudi častiti gospodje: Dr. Bleiweis, Burger, Dežman, Grabrijan, Jeran, Kobe, Majar, Fintar, Potočnik, Ravnikar, Slomšek, Vertovc in Zalokar, ki so delo v rokopisu pregledovali in pomno-ževali, za kar jim bo gotovo hvaležna cela Slovenija. — Tudi zunanja obhka je prekrasna: podoba velika osmerka, tisk Čist in razločen, čerke prav čedne in papir tako terden , da je tudi pripraven za vpisovanje s černilom. Veliko delo v 2 zvezkih šteje s predgovorom vred črez 127 tiskanih pol ali XIV -j- 2012 strani in volja, v Ljubljani le 6 gld. nov. dnar. — AH bi ne bilo mogoče, da bi se dobival vsaj po glavnih slovenskih mestih na prodaj? Gotovo bi se ga veliko veČ iztisov razprodalo. H koncu pristavljamo še serČno željo, da bi se tudi „slovensko-neraški del" v enakem duhu kmalu doveršil, in da bi se izročilo vsaj končno izdelovanje, če je le mogoče, ravno tisti roki, ki nam je oskerbela tudi nemško-slovenski del. G. M. C i gale se je skazal v nemško-slovenskem delu izverstnega slovanskega jezikoslovca, in tacega je neobhodno potreba tudi pri izdelavi slovensko-nemškega dela. Gotovo so te naše želje tudi želje vseh Slovencev, ki jim je v resnici mar napredek in olika našega jezika in naše literature. — Eavno kar se je v natisu doveršil II. zvezek „slovenskih več ernie" in se v drugi polovici tekočega mesca razpošlje gospodom družnikom. Obsega pa drugi zvezek : Cerkvica na griČu — Smert Ludo-vika XVI., kralja francoskega — Prisega gorotanskega. vojvoda — Strašna kazen zavoljo nepokorščine — Paganski in kerščanski modrijan — Bla-goČutje oroslanovo — Poslednja volitev — O potresu zemlje — Pesem od novih zvonov — Zvonovi — Velbljud — Pes in petelin — PonoČno ohla- 188 jenje — Živalsko življenje na stepi in — Kar bodi za domaČe potrebe. Iz pridjanega družbinega „oglasnika" zvemo, da je do konca mesca maja v družbo stopilo četvero novih dosm ertn i h družnikov, dalje pa tudi, da bodo družniki za tekoče leto mesca listopada še prejeli obljubljeni „k o 1 e d a r Č e k družbe s v. M o h o r a" in pa Krištofa Bmida „ Z g o d b e sv. pisma" — stari zakon — poslovenjene poleg 16. izdave, ki jo je v Gradcu za otroško mladost napravil g. Farbmann; ravno kar so se dale v natis; „življenje svetnikov" pride šele potem na versto, ko bodo razprodani vsi iztisi pervega natisa, kterih je še na prodaj blizo 100 v Leonovi bukvarnici. „Koledarcek" bo obsegal razun pratike in imenika vseh družnikov sploh krajše n va vn o podučne sestavke, kterih prosimo prav obilno vsaj do konca mesca kimovca. Pri tej priložnosti še enkrat opominjamo družnike in vse, ki hočejo še v dražbo stopiti, da pošljejo za vsak posamezen zvezek „VeČernic", če jih hočejo plačila proste naravnost po pošti prejemati, 6—7 krajcarjev za frankiranje njihovih iztisov. Dans moramo bravcom podati žalostno oznanilo, da so 10. maja pokopali iskrenega domorodca in slovenskega pisatelja Antona 01 i-bana, duh, pomočnika pri materi božji na fari na spodnjem Koroškem, ki je 8. maja nenadama umeri, še v najboljših letih. Eojen je bil 11. aprila 1824 v Moravčah na Kranjskem , se je v Ljubljani izšolal in je bil sprejet v celovško duhovšnico med število lavantinsko - škofijskih bogoslovcov, kjer je pridno pel in pisaril; škoda, da v poslednjih letih ni tako napredoval, kakor je 'bil že učenec latinskih šol v Ljubljani pričel. Več liriŠkih poezij, raztresenih po Novicah, po Drobtincab in po Bčeli, je živa priČa njegove blage duše in bogatih dari. Posebno spretnega pisavca se je skazal v mnogočislani in vse hvale vredni prestavi A. Stolcovega „Očenaša"; le malokdo mu je bil kos posebno v šaljivi pisavi. Naj v miru počiva! — Eavno kar nam pridejo v roke„Pesmi Mir o si ava Vilh arj a", ki smo jih že nnkrat napovedali. Kolikor smo jih mogli v naglici pregledati, prepričali smo se, da jih bo vsak Slovenec ka-i vesel. Prav čedno opravljene štejejo 63 krajših in daljših pesem na 155 straneh in se dobivajo po vseh slovenskih mestih, v Celovcu pri Lie-gelnu in Leonu, za 70 novih krajcarjev. Prihodnjič veČ o njih. — Gosp. Cegnarjeve pesme so bile poštnine proste razposlane naročnikom pred sredo preteklega mesca; le nekaj podkrižnih iztisov je bilo danih 6—8 dni pozneje na poŠto. Gotovo jih imajo že vsi naročniki v rokah, razun gosp. A. J., ker pošta ni mogla pravega „Freudenthala" zaslediti. * V ŠČavnici (Schemnitz) na Oererskem je začel v česko-slovenskem (slovaškem) narečja mesca maja izhajati nov lepoznansk list pod naslovom „Sokol. Časopis, prekrasno umenie a literaturu. Izhaja trikrat v mescu in velja za 8 mescov do konca decembra 2 gld. 20 kr. Vrednik mu ie g. P. Dobsinsky. Priporočamo ga tudi naŠim Slovencom; da se pa sami prepričajo, kako podobna je češka slovenščina naši slovenščini, posnamemo iž njega za poskušnjo tele verstice, ki govore o novi izdavi g. J. KoUarjevih spisov: „Na konci pripominam ešte tu každemu vlastimi- 189 lovi radostne vitami novinu, že sobrane spisy slovutného spevca dunajského, Jana Kollara, už celkom rozobrané a niektoré z nicb jako „V;yklad k Slavy dcéfe', len kde tu sa ukaznjuce, znamo knihkupectvo Kobra a Markgrafa v Prahe, do tlaČu dat' zamysl'a, s vylücenim len jebo spisov starozitnycli pre pokrocilu vedu menej dolezitycb. Sbierku tuto, ktora i dva posial' docela nezname spisy basnika naseho vyda (druby cestopis do Italie a životopis nim samym spisany), btxde ozdobovat vyborna verna podobizna nasho genia. Životopis ten, ci lepšie autobiographia, obsabuje pamiatky z jeho mladych Časov až po pricbod do Pešte. I dufame silne, že osoba nejaka, najmo ktora v osobnej znamosti s Kollarom stala, cbybujuce data rada doplni, čim za zaiste narodu vel'mi zavdači". V X. zvezku „der Denkschriften der philos. bist. Gl." ces. akademije dunajske sta natisnjena (s cirilico) tista lista glagolska, ki spadata, kakor je Glasnik že povedal, k Glag. Cloz., ki ju je dobil g. F. Miklošič iz Ferdinandeja Insbruškega. Razložil ju je slavni jezikoznanec na 10 natisnjenih listih (z gerško besedo in z mičnim predgovorom vred.) Pri bukvarju Geroldu je ta spisek pod napisom ,,Zum Glagolita Clozianus" tudi posebi na prodaj. Da bo Kopitarjev Glag. Cloz. cel, manjkata zdaj še 2 lista (srednja). * Za terdno zmo zvedili, daje bila c. k. najviša sodnija Dav. Kuh-a pervie enoglasno obsodila, svetovaje svetlemu cesarju, naj bi zavergel vse njegove prošnje in i'ritožbc; še le drugič ga je oslobodila, potem ko je dobila to reč od ministerstva pravice nazaj s tem napotkom : naj jo presodi še enkrat po n. v. ukazu 28. febr. 1860, ki je prišel pozneje na dan. Je li kraljedvorski rokopis pristen, li ni, v to imenitno upraŠanje se ni htela nobena sodnija spuščati, dasiravno je silil s Kuh-om vred tudi derž. pravd-nik. Naj bo, kakor koli, vendar moramo zavoljo resnice popraviti, da se nahaja beseda „prokny, (ki veli g. J. PeČirka", da jo je bral le v kralje-dvorskem rokopisu, preden je našel „Život sv. Katei?iny"; gl. zadnji list .slov. Gl. str. 160), tudi v Psalt. 11. S; 63. 10; 72. 27; 61. 13 in na veČ drugih mestih (Jungm. slovnik). Čudno, da ni pogledal g. PeČirka poprej v ta zaklad književnosti Češke. * „De die t vi Malickych", ki je bilo lani v kraljevem Gradcu osnovano, je te dni razposlalo svojim udom pervo knjižico, ki obsega prav lepo povest za mladino, od znanega pisatelja g. V. Hlinka (Fr. Pravda). Tudi ta češka družba prav veselo napreduje. Se ni minulo leto in že šteje 3400 udov. Bratje Čehi spoznajo, da je današnje dni živo potreba vsakemu, bodi si mlad ali odraščen, poduka ; zato pa tudi v vseh rečeh tako veselo napredujejo. Da bi jih posnemali tudi Slovenci! Da se bo pa to zgodilo, je neobhodno potreba, da se na čelo postavi Častita naša duhovščina, kteri je pri nas zaupana skoraj vsa ljudska omika. Kaj bi se moglo storiti, ko bi se vsi Slovenci bratovski zložili in se vzajemno poganjali za omiko našega milega naroda ! 190 * „Pražske Noviny" naznanjajo, da se za izdavanje „Biblioteke slovanskih romanov" že delajo priprave. Sloveči GonČarov roman v štirih zvezkih „Oblomov" prestavlja iz ruskega g. E. Vavra; g. H. To-miČek prestavlja Aksakovo „Semeujo kroniko", ki je bila, ko je prišla pred 4 leti na svitlo, po vsem Ruskem z navdušenjem sprejeta. Iz poljščine se prestavlja izverstni roman iz ljudskega življenja „Chata za wsia" od J. Kraszevskiga itd. * Na koncu Šolskega leta 18^^/59 j'^ poleg urednih naznanil na Avstrijanskem 45271 gimnazjlskih učeiicov. Med njimi je bilo 14521 Nemcov, 14273 Slovanov, 10082 Madjarov, 4283 Lahov, 1794 Eomanov, 59 Armenov, 26 Ladinov (ostankov starih Keltov na Tirolskem in Svaj-carskem), 4 Francozi, 2 Gerka, 1 Šved in 1 Arabljan. Narodnost 225 učencev Miškolskega gimnazija ni bila uredno naznanjena. * * V kratkem se bo napravila na Dunaju — tako se piše Lumiru — redna slovanska knjigarn ica, ki bo stopila v zavezo z vsemi založniki slovanskih bukev. Da je avstrijanskim Slovenom tacega središča v prestolnem mestu od sile potreba, je znano vsakemu izmed nas, ki je kedaj slovanskih knjig kupoval. Srečen si bil, če si dočakal kake naročene knjige v treh —¦ štirih mescih. Tej zopernosti bo v okom prišla knjigarnica „Leop. Gruud" na tergu sv. Štefana, ki bo v kratkem odperla svojo slovansko knjigoprodajo. * V Litoraišlu v založbi marljivega knjigarja J. Augusta je jelo izhajati preimenitno češko delo pod naslovom „Geologie čili nauka o utva-rech zemskych se zvlaštnim ohledem na krajiny českoslovanske". Spisal gaje učeni g. J. KrejČi, kterega ime kot izverstnega geologa slovi po bližnjih in daljnih krajih. OkinČano bo delo s premnogim.!, v drevo rezanimi podobami. Delo bo izšlo v 8 vezkih in vsak vezek bo veljal 1 gld.; kdor, pa denarje g. založniku naravnost po pošti napred pošlje, dobi vseh osem vezkov za 6 gld. Češka matica, prepričana visoke cene omenjenega dela, bo knjigarja v izdavi dnarno podpirala; zato bodo matičarji delo za pol cene dobivali. Imenik Častitih g. naročnikov: 167. Dr. E. Razlag v Gradcu; 168. M. Koder, fajm. v Slapu; 169. J. Meško, kpl. in kat. v. Ptuji; 170. O. M. Majeric, kvard. Minoritov v Ptuji; 171. N. Bratuša, kurm. v Ptuji; 172. J. Rantuša, kpl. pri sv. Andrašu; l'^3—75. A. Kos, V. Geriak in M. Ribničan , gimn. učenci v Zagrebu; 176, L. Vidrič, gimn. učenec v Terstu; 177. Kavarna „Stella polare" v Terstu; 178. F. Bradaška, c, k. prof. v Zagrebu; 170. J. Virk, fajm. v Kalobju; 180. J. Judnič, kpl. v Toplicah; 181—82, Dr. L. Vogrin, dek. in Fr. Klobasa, kpl. pri sv. Jurju; 183. G. Cene, kpl. v Smarji; 184.^ J. Komavc, učitelj v St. Andrašu; 185. M. Povše, kpl. v Št, Lorencu; 186. J. Zunko, kpl. v Trautmanns-dorfu; 187. B. Smeričnik, fajm. na Žihpolju, 188. Dr. A. Pogačnik v Ajdini; 189—99. Lejrerjeva bukvarnica v Mariboru; 200. S. Janežič, kadet v Veroni; 201—3. J. Murnik, H. Dolenc in J. Meden, juristi na Dunaju; 204. J. Kozina, modrost, na Dunaju; 205—6. l. Zima, prof. v Karlovcu; 207. A. Ferenc, fajm. pri sv. Ani; 208. Elizab. Žurman, žena srenjsk. predstojn, pri sv. Trojici; 299. J. Šket, kpl. v Šmihelu; 210. Jakopič, expos, v Rablu; 211. J. Škofic, fajm. v Suhoru; 212. J. Sajovec, kpl. pri sv. Križu; 213, A. Mejač, lokalist na Vojskem ; 214. D. F, Ripšl, regim. kpl. v Koneljaau; 215, A. Wolf, fajm. v Kobaridu. (Dalje prih.) K A Z A L 0»; Zabarni del. V vezani besedi. Stran. Nuna in tica 1 Car Lazarjeva smeri 13, 40, 70, 111 VeJerni blagoslov.....20 Serženi.......26 Sv. Gregor......33 Zagonske narodne pesme 1-IV. 43, 76, 153 Sonetje I, II, III. IV, V. . 65, 161 Kalinu.......91 .\a planini...... , 96 Tako je bilo......102 Isterska pesma ..... 120 Sanje.......129 Čuden strah.....- 166 V nevezani besedi, Na stricovem domu 1, 49, 116, 177 Deveti mož . _ . 24 iVetroLaa.5^iS____^___. n 98, 13i, 161 Alež Veselković . . . 85 Lisica i kozika - . . . . 90 Podučni dcl.. Potovanje krog Triglava '^''3^ 1^ 7, 35, 65 .Miklošič pa glagolica .... 16 Mytliologicne drobtine : I. Kaj slov. otroci o ptičih pojó . 20 II. 0 imenih vetrov . . 21 III. 0 vdcbu......-77 IV. C kosu......77 V. O martinćnjaku ..... 77 VI. o goski......78 VII. O detelji......78 VIII. 0 majoranu.....78 IX. o lapuhu......78 X. 0 bobu......78 XI. 0 šišmišu......79 2u. o precUviM.....107 Stran. XIII. o Vancasu..... lOT XIV. Kaj storijo Slovenci, kedar se črez vodo peljejo?..... 108 XV. 0 Vetrihu, Vetronu 108 XVI. 0 zakladih..... 108 XVII. o prerokovavnem rešetu 109 XVm. 0 votlem kamnu. ... 109 IXX. 0 čudotvornih drevesih 109 XX. O proročnem zercalu 109 XXI. 0 Boginjah, boginkah . 109 XXII. Otročja igra Dubek ... 110 XXIH. O Sumpru . . .110 XXIV. O nohtih..... 110 XXV. O grilu...... 110 XXVI. O Verkovnici .... 18« Pomenki o domačih rečeh : Ob novem letu..... 2.2 Narodno gledišče Varaždinsko 55 Bieč o dobroj prigodi .... 174 Drobtine za poduk in kratek čas : ^ Kako naj se zemljopisne imena druzih slovanskih narečij pišejo slovenski 24 Bolezan zlcbri ..... 26 Atoška gora ...... 58 Vitanjske razvaline na Slirskem . 88 O zmaju . . 89 Utrinki ...... 89 Ktere dežele so spadale nekdaj pod Koroško...... 90 O življenju, značaju in vojni starih Slovanov ....... 43 Iz Tersta v Ljubljano ... 46, 73 Narodske prislovice .... 79 Povodni kos...... 104 Pop Petar Fraščič .... 111 Popotovanje po Bosni .... 112 Košljun....... 17T Velbljud....... 148 Premišljevanje o ljudvki «miki , 11% SloVenski besednik. Dopisi. Iz Celovea Iz Dunaja Iz Mariabruna iz Zagreba Iz Varaždina iz Pešta Iz Gorice . Iz Prage Slovstvene droblinr. Maročilno povabilo za Cegnarjeve pesme 30 Slovanska žurnalistika . . 31, 94, 188 Slovenski prvinci o naravi i zdravlju . 32 Monumenta Slavorum meridionalium hi- storica ...... . 6i Obrazi iz obšte istorije . 95, l58 Lazarice . . . . 95 \J Slovnik nmjetnikah j ugoslnvenskih i'Zó Soerbska besaeda v latinskom pismu 126 Bajeslovny kalendar slovanski Cegnarjeve pesmi Život sv. Kateriny l/Deutsch-slovenisches Wörterbuch Slovenske večernice . Narodske drobtine. Stoletnica o. Kačića Miošićs Sloranska knjigarniea Družba sv. Cirila in Metoda Narodni živelj v cerkvi Gledišno predstavljanje v Sinju Blaž Hermeter .... A. Oliban .... Dav. Kuh..... Dedictvi maliSkych Imenik iast. gg. naročnikov in raape drobtln« vsakem listu, Povabilo na narocbo. s prihodnjim inoscom se prične VI. zvezek „slov. Glasnika". Izhajal bode, kakor doslej, vsak mesi^:c na dveh polah in bo prinašal razno lepo-znansko blago v vezani in nevezani besedi, za poduk in v pošteno razvese-lovanje. Skoz in skoz si bo prizadeval, da se domača beseda čedalje bolj ugladi in omika, da se stori pripravna za vsakoverstno pisavo. Zunanja in znotranja oprava ostane, kakoršna je bila doslej. — Obračamo se s serčno prošnjo do vseh slovenskih pisateljev, da ostanejo še v prihodnje Glasniku marljivi podporniki, pa tudi do vseh slovenskih domorodcev, da ga podpirajo vsak po svoji zmožnosti. Glasnik velja za pol leta 1 gld. 30 kr., po pošti prejeman pa 1. gld. 50 kr. nov. dnarja. Tudi prejšnih i^ezkov je še nekoliko na prodaj. Naročila se prejemajo pod naslovom „Vredništvo slov. Glasnika v Celovcu". Če kakemu gosp. naročniku ne dojde Glasnik, naj nam to oglasi v nezapečatenem lističu, ki je plačila prost, če ima pristavek „Zeitungs-reklamazion". Vse tiste gospode naročnike, ki žole ob šolskih praznikih Glasnika kam drugam prejemati, naj nam to naznanijo vsaj do srede mesca j ulj a. V Celovcu 1. junija 1860. ^-i^ ^ Vredništvo, Natisnil Janez Leon v Celovcu.