POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 131 lovnih letinah so polharji povprečno ujeli po 400 polhov, leta 1925 pa naj bi skupaj ulovili okoli enega milijona pol- hov. Leta 1926 so ujeli 100.000 polhov, potem pa so številke različne, vse odvi- sno od letine. A poročil o milijonskih ulovih več ne najdemo. Knjigo bogatijo izbrane fotografi- je, vključno z akvarelno sliko polha v Valvasorjevem delu Polh. Ne gre niti brez polhovke (tudi sam si jo v mr- zlih dneh ponosno nadenem, čeprav nisem polhar, sem pa jo dobil na Ko- čevskem), Gasparijeva samopodoba v polhovki, polharski plašč gospe Karle Šumrada iz leta 1953, fotografije pasti in posnetek prizorišča Polharske zbirke Notranjskega muzeja v pristavi gradu Snežnik. Dober izbor, sploh kar se tiče predstavitve pasti za lov polhov, ki so precej raznolike, a vse s funkcijo ujeti polha. Veliko je napisanega o uporabi polhov v prehrani in tudi o zdravilnem učinku polšje masti. Polhe so kmetje zaradi mesa vedno radi lovili; to nam poročata tudi Valvasor in Steinberg, ki izpostavljata 17. in prvo polovico 18. stoletja. Lovili so jih zaradi okusnega mesa, masti in kožic, ki so šle v denar. Verjamem, da bodo bralci o vsem tem izvedeli skoraj vse, če bodo knjigo vzeli v roke in jo prebrali. Branje je prijet- no, sploh ker so objavljene zanimivo opisane zgode in nezgode polharije in na koncu še recepti za pripravo polš- jih jedi. Med avtorji receptov je tudi ugledni slovenski etnolog prof. dr. Ja- nez Bogataj. Knjigo zaključuje obšir- ni seznam etnoloških virov, literature in elektronskih virov, ki mu je dodan še slovarček manj znanih in narečnih besed iz Loške doline. Ta del knjige je ured nik dr. Janez Šumrada, zgodovi- nar in nekdanji slovenski veleposlanik v Franciji, opravil z odliko in za to iz- virno in posrečeno uredniško potezo mu velja dodatno priznanje. Marjan Toš VEKOSLAV GRMIČ – ŠKOF PRIČEVALEC Založba Kulturni center Maribor, Zbirka Frontier (Teorija) 158, Maribor 2022, 220 strani (Foto: Marjan Toš) Zaradi spleta okoliščin (epidemija covi- da-19 in smrt ene od članic uredniškega odbora in avtorice osrednjega prispev- ka) smo dobili zbornik o Vekoslavu Grmiču – škofu pričevalcu s skoraj dve- letno zamudo. Zamuda pa v ničemer ne zmanjša pomena publikacije, pod 132 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2022/4 katero se kot glavni urednik podpisuje Dušan Hedl in kot odgovorni urednik Peter Dobaj . Oblikovanje in prelom je opravil Denis Golubič ; fotografija na naslovnici in ostale fotografije v knjigi so iz arhiva Muzeja narodne osvobo - ditve Maribor . Avtorji prispevkov so Cvetka Hedžet Toth, Peter Kovačič Peršin in Srečko Reher . Recenzenta sta bila dr. Ivan Rojnik in mag. Janko Bo - hak . Zbornik so sicer nameravali izdati leta 2020 ob 15-letnici smrti humani- sta, misleca in teologa, naslovnega ško- fa dr. Vekoslava Grmiča (1923 – 2005). Vmes se je zgodila tudi smrt Cvetke Hedžet Tóth, filozofinje, prodorne raz- iskovalke in nekdanje sodelavke v reviji Znamenje, zato je po uvodnih besedah preostalih dveh avtorjev ta zbornik po- svečen tudi njenemu spominu. Knjigo bogatijo skrbno in posrečeno izbrane fotografije; vsako poglavje je opremlje- no z bogatim znanstvenim aparatom. Avtorji so prispevke napisali strokovno tehtno, a razumljivo tudi za bralce, ki ne poznajo vloge škofa Grmiča in nje- govega bogatega ustvarjalnega opusa. Dovolim si pripisati, da je morda ravno v tem bistvo dodane vrednosti knjige, ki si zasluži večjo javno pozornost in predvsem premišljeno branje. Toplo jo priporočam zlasti mlajšim bralcem, tu- di študentom. Prispevek filozofinje Cvetke Hedžet Tóth nosi naslov Vekoslav Grmič – hu- manizem dobre volje. Osrednji termin tega prispevka je vsekakor dialog. Di- alog med ateizmom in teizmom, med kristjani in komunisti, med verujoči- mi in neverujočimi. Avtorica izpostavi tezo, da sta Nova zaveza in Komuni- stični manifest besedili, ki lahko ljudi poboljšata. V nadaljevanju opozarja na solidarnost. Filozofinja T otheva nam iz mnogih zornih kotov predvsem osvetli pozicijo duhovnika, ki vztraja v naletu različnih svetovnih nazorov in se za- vzema za njihovo uravnoteženje. Svo- je ugotovitve podaja zelo razumljivo, lahko bi celo zapisali poljudno in jih prijetno osveži z nekaterimi spomini na Grmičeva predavanja, na katerih je sodelovala kot poslušalka. V tem kon- tekstu bi rad izpostavil zlasti odmevna Grmičeva razmišljanja glede slovenske- ga partizanskega upora oziroma narod- noosvobodilne borbe v času okupacije 1941–1945. Škof Grmič je imel glede teh vprašanj zelo jasna stališča, o katerih je na mnogih zborovanjih, shodih in spo- minskih prireditvah javno in brez dla- ke na jeziku spregovoril in veliko teh razmišljanj tudi objavil v medijih. Če je bilo treba, je okoli njih vedno strpno in argumentirano polemiziral z drugače mislečimi in seveda tudi z odkritimi nasprotniki NOB. Uporništvo je bilo po Grmičevem prepričanju narodovo preroško poslanstvo; škof Grmič se je pri razlagah in komentarjih naslonil tudi na znanstveno literaturo in izpo- stavil Smernice in navodila državnega komisarja za utrjevanje nemštva v zvezi z izseljevanjem Slovencev in naseljeva- njem Nemcev v Spodnji Štajerski (Viri o nacistični raznarodovalni politiki v Sloveniji 1941–1945, ki jih je zbral in uredil prof. dr. Tone Ferenc in so izšli leta 1980 pri mariborski založbi Obzor- ja). »Grmič je predvsem zelo dosledno, povsem odločno in nepopustljivo pozi- tivno vrednotil tradicijo NOB. Kot eno temeljnih misli te njegove načelne drže bi navedla misel iz prispevka z naslo- vom Etična dilema – upreti se ali ne, ki poudarja: Upor je bil dejanje silobran, do katerega je imel slovenski narod vso pravico in celo moralno dolžnost, saj POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 133 narava vsakega živega bitja sama po sebi odgovarja z odporom zoper uniče- valca življenja. Zato je naše uporništvo kot volja in pravica do življenja, ki je enkratno. Vsak človek mora svojemu življenju dati smisel, kajti kjer je odgo- vornost, tam je smisel. Gre skratka za antropologijo uporništva,« je o Grmi- čevih pogledih zapisala Cvetka Hedžet Tóth. Zlasti za mlajše bralce in tudi tiste, ki slabše poznajo razmere na slo- venskem Štajerskem med nemško oku- pacijo 1941–1945 so izredno dragocena razmišljanja škofa Grmiča o pokončni drži medvojnega mariborskega škofa Ivana Jožefa Tomažiča. V zvezi z nje- govo medvojno vlogo je avtorica v bi- stvu povzela škofov prispevek Štajerska duhovščina med okupacijo 1941–1945, v katerem je Grmič zelo nazorno pokazal držo in značaj štajerskih duhovnikov, ki so se med okupacijo soočali s hudim nemškim terorjem in pri tem mnogi pokazali velikansko osebno moralno moč in držo, ki je lahko zgled slovenske narodne zavednosti in pokončnosti. Iz Grmičevih nastopov na spomin- skih prireditvah v počastitev nekaterih prelomnih dogodkov iz časa okupacije je tudi poznano, da je verodostojno, z argumenti, javnost seznanjal s številom izgnanih slovenskih duhovnikov. Kot navaja v prispevku Cvetka Hedžet Tóth je bilo med njimi 284 škofijskih in 81 redovnih; mnogi so bili odpeljani v ta- borišča smrti, tudi v hrvaški Jasenovac. Pritiski na škofa Ivana Jožefa Tomaži- ča so bili zelo hudi, vendar je ohranil pokončno držo. Vodja Heimatbunda Stendl je preko Tomažiča želel prepo- vedati rabo slovenskega jezika v cerkvi. A škof Tomažič je to odločno in pisno odklonil tako, da je šef civilne uprave »moral sam 14. aprila 1942 prepovedati uporabo slovenščine v cerkvi. Leta 1944 pa je poveljstvo varnostne policije prepo- vedalo celo uporabo latinščine pri cer- kvenem petju, ki so jo duhovniki uvedli namesto nemščine«. V tem kontekstu naj omenimo še to, da škof Tomažič ni dovolil oboroženega odpora proti OF (torej ni pristal na kolaboracijo z oku- patorji z ustanavljanjem oboroženih formacij protikomunističnega tabora po zgledu vaških straž in belogardiz- ma oz. kasnejšega domobranstva), ko so k njemu prihajali »odposlanci« iz Ljubljane, da bi ga pridobili za podobne poteze, kakor jih je v tem pogledu storil ljubljanski škof Rožman. Ko je govoril v spomin na padle borce Pohorskega ba- taljona je poudaril, da padlih bork in borcev Pohorskega bataljona ne smemo nikoli pozabiti; ti »resni mučenci« nas opozarjajo, »da smo Slovenci in tudi imamo pravico biti in ostati Slovenci«. Peter Kovačič Peršin je v zborni- ku objavil zanimiv, izvirno zasnovan prispevek z naslovom Družbena in duhovna obzorja Grmičeve teologije. Izpostavil je, da je bil Grmič privrženec krščanskega socializma in nadaljevalec teološko filozofske smeri personaliz- ma. Pomenljiva sta stavka: »Mirno se je odpovedal škofovski službi. Pred pape- žem Wojtilo je branil samoupravni so- cializem kot socialno pravičnejši red od kapitalizma prav iz svoje evangelijske zavezanosti človeku in njegovi pravici do človeka vrednega življenja.« Zadnji prispevek je izpod peresa Seč- ka Reherja, odličnega poznavalca oseb- nosti in dela pokojnega škofa Grmiča. Dal mu je naslov Glasnik in pričevalec evangelijskega krščanstva. Avtor nam je z različnih zornih kotov predstavil Gr- mičevo teološko misel in njegove po- glede tako na evangelizacijo kot tudi, 134 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2022/4 na primer, odnos do teologije mrtvega boga. Reher je med drugim poudaril, da je škof Grmič prvi na Slovenskem postavil temelje tako imenovani eko- loški teologiji. V tem prispevku je tudi veliko drobnih zanimivosti o zakuli- snih igrah zoper škofa Grmiča in okoli njegovega neimenovanja za maribor- skega škofa ordinarija in tudi »boljše- viški« način menjave Grmiča v Celjski MD. Zelo zanimivo pisanje, ki odkriva veliko neznank in odstira mnogo tan- čic skrivnosti, o katerih se bo nekoč zagotovo še na dolgo in široko pisalo. Če ne prej, po odprtju arhivov, ko bo lahko tudi zgodovinska stroka opravi- la svoj del obveznosti. Škof Grmič si to nedvomno zasluži. Zborniku je dodano tudi krajše be- sedilo Vekoslava Grmiča z naslovom Moja duhovna bilanca, ki v enajstih delih povzema njegova glavna vodila in ugotovitve svojega poslanstva. S tem dodatkom sta urednika samo še oboga- tila vsebino zbornika, katerega branje bo po mnenju recenzenta dr. Ivana Roj- nika zanimivo tudi zato, »ker nekatere poglede škofa Grmiča – predvsem kar zadeva širino dialoga, kritiko s preči- ščevanjem notranjih struktur Cerkve in družbeno angažiranost kristjanov – pogosto zasledimo v učenju sedanjega papeža Frančiška«. Marjan Toš