BOLA DE SE ČÜJO RADIO MONOŠTER STR. 2 HODI DÜŠA NA BOŽO POT STR. 3 Sodelavci Slovenske zveze smo pripravili sejo, djilejš in vkü­per pozvali predsedstvo zveze 14. septembra v Slovenskom daumi. Člani predsedstva so v lejpom števili prišli vküper, iz 19 članov 18 pa dva člana nadzorne komisije. Žau, stolec pokojnoga veričkoga župana prazen ostane do naslejdnji volitvaj. Te djilejš mi v spomini ostane, ka se je trifrtale lüdi po­tröjdilo aktivizirati, svojo miš­lenje tapovedati, nej se bojalo konflikta, je vöstanilo za svojo pravico, in vse tau kulturno, nej ka bi stoj koga užalo. Predsedstvo zveze je na štrtom letošnjom djilejši melo za teme dnevnoga reda delo Slovenske zveze od zadnje seje 15. juni­uša pa Uredništva časopisa Porabje. Za drügo točko smo meli taprajti, kakšne progra­me mo pripravlali na Zvezi do konca leta. Za tretjo smo pa dobili sedem pisem, prošenj za finančno podporo, pomauč. S kolegicov Gyöngyi Bajzek se ne moreva taužiti, ka sva mele dosta višešnjoga časa v zadnji tri mejsacaj. Na konci juniuša smo organizirali tabor „Za materin­ščino” za 30 šaulski mlajšov za keden dni. Tabor je Zvezo košto 1.150.000 forintov. 13. avgustuša smo držali naj­vekši svetek Porabski Sloven­cov. Srečanja se je udeležilo 380 lidi s cejloga rosaga, iz Slovenije, Vojvodine Švice, Kanade. Za vzorec, peldo je vrejdno postaviti doma v Po­rabji živeče lidi, sterij je prejk Monošter, 29. septembra 2005 • Leto XV, št. 26, cena: 50 Ft ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM 150 prišlo. Telko domanji lidi ške nikdar nej bilau na tom srečanji. Tau smo leko zado­bili samo prejk žive rejči, na­gončavanje Lujzeka Hanžeka, Vere Gašpar, Erike Glanz, Marije Grebenar Kühar, Eme Sukič, Anuške Penzeš, Aran­ke Schwarcz, Margite Kukor, Karčina Holeca, Irenke Kle­ment. Ceringa srečanja je bila 1.500.000 forintov. Na začetki avgustuša je bila v Slovenskom daumi medna­rodna likovna kolonija, stero Zveza organizira vküper z Galerijo iz Lendave. Na njej je delalo devet umetnikov iz Slo­venije, Talanjskoga, Avstrije pa Vogrskoga. Na konci avgustuša smo pri- AKTIVNO PREDSEDSTVO pravili mednarodni tabor za 26 mlajšov iz Porabja, Slove­nije, Avstrije pa Italije, steri radi malajo, farbajo, kaj lejpo­ga ustvarjajo. Spremljevalec, školnik števanovski mlajšov Laci Domjan je hvalo vrejden za vse pomauči. Tabor je koš­to 1.030.000 forintov. 11. septembra smo pripravili bogati program za 20. jubi­lej gorejnjoseničke folklorne skupine. Preveč smo hvalež­ni, radi, ka so jim domanji lidge v takšnom lejpom števili dali poštenje. Prireditev nas je koštala 401.500 forintov. Kulturne skupine Slovenske zveze so mele zavole nasto­pov, vaj, stere smo pomagali pripraviti. Osem odrasli sku-pin je v tej tri mejsacaj melo 16 nastopov od Mosonma­gyaróvára do Šentvida, tri mlašeče folklorne skupine pa pet nastopov. Mladi fut­balisti Športnoga drüštva v Slovenskoj vesi so bili na mednarodnom srečanji mla­di športnikov v Sloveniji, gde so med štirimi rosagi oni brs­nili največ golov. V avgustuša so trge mali mlajši s svojimi mamicami iz varaškoga vrtca bili v likovni koloniji, tabori v Murski Soboti. Na po mauč smo bili Drüštvi porabski penzionistov pri pripravlanji izleta Drüštva upokojencev Murska Sobota. Urednica časopisa Porabje Marijana Sukič je seznanila, na znanje dala, kelko naroč­nikov majo po nauvom slo­venske novine Porabje. Žau, v nisterni vasnicaj samo frtau tistomi, kelko ji je dobivalo šenki do tejgamau. Trno so nas pa presenetili Slovenci v Monoštri s tejm, ka je nji največ, skurok trifrtale, steri so nota plačali za novine. Na tihinskom se ške ne vej, kak naj rejšijo tau plačüvanje. Dvej slovenske samouprave se pobrigata zatau, naj mata pejnaze zatau tü, ka za svoje lidi dola plačata novine. Od 1. juliuša je uredništvo zadobilo, ka novine Porabje leko vöda­va vsakši keden, brezi toga, ka bi meli več delavcov ali bi slabše gratale novine. Raču­najo pa s tejm, gda zgotauvi mlada porabska novinarka v Ljubljani, njim prav pride za sodelavko. Tiskanje novin, knjig je furt dosta koštalo. Tau vela za naše slovenske novine ranč tak. Uredništvo potrejbne pejnaze za novine leko spravi z natečaji na Vogr­skom pa v Sloveniji. Sodelavci uredništva so dosta špekule­rali, zmišlavali, kak bi leko ostanili tadale na pomauč Porabskim Slovencom. Manj­šina es, manjšina ta! Novine Porabje majo eno simbolično ceno. Telko so nam pa döjn vrejdne, mislim pa trdim ge sama. Nadaljevanje o djilejši v naslejdnji številki. Klara Fodor sekretarka 2 KAKO NAJ ORGANIZIRAMO DVOJEZIČNI POUK? (Prispevek k dvojezičnemu pouku 3) Širom po svetu potekajo eks­perimenti, ki so povezani z dvojezičnim učnim proce­som, kajti polovico ljudi na Zemlji sestavlja dvo- oziroma večjezično prebivalstvo, ki govori okrog tri- do štiri tisoč jezikov in živi le v nekaj več kot 200 državah. Sedemdeset odstotkov prebivalstva govori številčno najbolj razprostra­njene jezike, ki pa predstav­ljajo le desetino vseh jezikov sveta. Večsto jezikov obstaja, ki jih govori le nekaj sto ozi­roma tisoč ljudi, ali celo le eden človek, kot na primer severozahodni kavkaški je­zik, ki se imenuje ubik. Za pretežno večino prebivalstva je značilna dominacija enega izmed jezikov, med katerimi je razlika le v stopnji domina­cije enega jezika nad drugim oziroma ostalimi jeziki. Tako velika razprostranjenost dvojezičnosti spodbuja ling­viste, da se ukvarjajo s tem vprašanjem, med drugim tudi z definicijo dvojezičnosti. To ni enostavno vprašanje, kar dokazuje tudi dejstvo, da po­dajajo definicijo vsak po svoje. Pri večini pomeni dvojezičnost obvladanje obeh jezikov na visokem nivoju, ki je blizu ni­voju obvladanja materinščine. Kot zanimivost naj omenim, da nekateri lingvisti prištevajo med dvojezične celo tiste otro­ke, ki svojega narodnostnega jezika sploh več ne obvladajo, le njihovi starši ali mogoče le še stari starši komunicirajo v tem jeziku. Ker predstavlja pravzaprav vsaka dvojezičnost svojstveno individualnost, potekajo na vseh petih kontinentih ekspe­rimenti za čim bolj uspešno izvedbo dvojezičnega pouka, vsi se potegujejo za optimalno metodo poučevanja. Najslabša inačica med njimi je tista, ki organizira pouk izključno v jeziku manjšine, kar se konča v slepi ulici, ker učenec znotraj svoje države nima dostopa do višjega izob­raževanja, ker ne obvlada je­zika večinskega naroda. Učin­kovitost tega pouka je razen tega še izredno slaba, kajti le-ta poteka na zelo nizkem nivoju, ker dobiva učenec »jezikovno-kulturni dražljaj« le od učitelja, ki ravno tako ne spada med aktivne nosilce omenjenega jezika. Med neštetimi inačicami najde­mo tudi takšno, ko na začetku šolanja poučujejo vse predmete v maternem jeziku učenca, ki jezika večinskega naroda ne ob­vlada, ker je recimo otrok emi­grantov. V višjih razredih potem postopoma uvajajo jezik večins­kega naroda, kar je najbližja pot, ki vodi k asimilaciji. Tretja varianta je prava oblika dvojezičnega pouka, ki pa tudi ni homogena, temveč ima celo vrsto inačic, med kateri­mi gotovo tudi mi lahko naj­demo tisto, ki je za naše raz­mere najbolj primerna. Pouk je lahko organiziran tako, da se v enem šolskem letu učijo določene predmete v enem, druge predmete v drugem jeziku, v naslednjem šolskem letu se pa jeziki in predmeti med sabo menjajo. Posamez­ne predmete poučuje vedno tisti dvojezični učitelj, ki ob­vlada ravno aktualni jezik na ravni primarne materinščine. Časovni intervali so lahko tudi krajši, jezika se lahko me­njata na primer tudi mesečno ali celo dnevno. Zelo naporno bi bilo menjati jezik pouka vsako uro, ker človek rabi ne­kaj časa, da se »aklimatizira«. Drugo vprašanje je seveda takšna oblika pouka, kjer po­teka pouk znotraj vsake šolske ure dvojezično. Če je to stalna metoda pouka, bo preklaplja­nje postalo neke vrste psihič­ni avtomatizem, ko izoblikuje učenec asociacijo ne le med predmetom, pojavom itd. ter njihovim besednim izrazom, temveč tudi med le-temi po­imenovanji na relaciji obeh jezikov. Vprašanje je le to, ali je potrebno, da vsak človek to sposobnost obvlada, kar je pri tolmačih in prevajalcih seveda nepogrešljivo. Pri tej varianti moramo paziti na to, da bomo podajali novo snov enkrat v enem, drugič v dru­gem jeziku, da se bo učenec navadil posluževati se upora­be obeh jezikov za pridobiva­nje novih informacij. Veliko pozornosti moramo posveča­ti tudi temu, da se bo učenec naučil tudi interpretiranja v obeh jezikih, da se pri posa­meznikih ne bi predčasno iz­oblikovala dominacija enega ali drugega jezika. Ker je pa to naravni proces, mora uči­telj pri posameznih učencih vedno angažirati »balansno terapijo«, drugače lahko zavi­je jezikovna kompetenca ene­ga ali drugega učenca ali celo ves pouk v monolingvistično smer. Ta je pri Porabskih Slo­vencih naravno madžarski jezik, dominancijo katerega moramo nenehno zamenja­vati z optimalno interakcijo madžarskega, porabskega in knjižnoslovenskega jezika. Pri tovrstnem pouku je izred­no važno, da se ukvarjamo z učenci individualno, pri čem je osnovni predpogoj uspeš­nosti dela seveda majhno šte­vilo učencev v razredu. Bilo bi lahkomiselno dejanje ex cathedra izjaviti, katera oblika dvojezičnega pouka bi bila na našem slovenskem območju najbolj konstruktiv­na, pa tudi uniformizirana shema dvojezičnega pouka za vse narodnosti v naši državi bi bila napačna odločitev. Le-ta se mora prilagajati vsakokrat­nim pogojem, ki jih moramo nenehno prilagajati spremem­bam, aktualnemu stanju upo­rabe in obvladanja jezika na narodnostnem ozemlju. Suzana Guoth Bola de se čüjo Radio Monošter 16. septembra je velki gasilski žerjav (daru) stau pri tistom tör­mi, gde Radio Monošter ma goradjano anteno tö. Pri Franceki Mukiči, direktorji Radio Monošter, sem se informirau, če tau nas, poslüšalce kaj dosege, ka so nauvo anteno gora djali. Zdaj so edno nauvo anteno gor djali, sledi pa ešče eden nauvi oddajnik tö baude. Samo k tauma ešče trbej radijsko dovoljenje prositi. Če tau dobijo, te de antena že z nauvim oddajnikom delala pa de se radio Monošter doste baukše pa krepše čüjo v Porabji. Dočas, ka nede dovoljenja, dočas de z nauvo antenov pa s starim oddajnikom šlau. Dapa že zdaj je baukše, zato ka je ta antena baukša kak tista, stera je prvin bila. Stara je kaulivrat v vsakšo smer oddajala. Dapa za volo Austrije je nej tak krepka bila, kak bi trbelo, zato se je vsepovsedik nej čüjo radio. Nauve antene so že usmerjena od Gorenjoga Senika do Andovec. Naj­bole važno je, ka de se dosta krepša oddavalo. Do tejga mau so 130 W meli, nauva antena z nauvi oddajnikom de pa 5000 W krepka. Zdaj, če de vse dobro, samo tisti nedo čüli Radio Monoš­ter, šteri ižo za brgaum majo pa eden tau Gorenjoga Senika. Zato ka tej radijski valovi gnako dejo, ka je pa za brgaum, tisto je že zakrito. Če de vse dobro šlau, nauvi oddajnik pa antena ta že za en mejsec delala. Dobro bi bilau, če bi kaj lidge glas dali, tisti, steri so do tega mau nej čüli, zdaj pa čüjejo radio. Ali tisti, šteri so do tejga mau čüli, potejn pa več nedo čüli. Vüpamo se, ka taše nede. Stauprocentno nede brez Gorenjoga Senika, zato ka so tau uradno dolazaprli Avstrijci. Nega taše frekvence, štera bi nej mautila sausedne rosage. Zdaj še prejk politike pa zunanji ministrov do probali, če kaj leko dosegnejo za Gorenji Senik. K.H. Porabje, 29. septembra 2005 3 HODI DÜŠA NA BOŽO POT »Hodi düša na Božo pot, na Božo pot za Jezušom, za Jezušom na goro, na goro visiko.« Tak smo v soboto, 17. septembra, spejvali na avto­busi, šteri je pelo 30 roma­rov na prouško, na Božo pot. Spejvali smo svete slovenske pesmi pa molili čislo. Zveza Slovencev je organizirala ro­manje za Porabske Slovence, šteri pomagajo v svoji faraj. Prva postaja je bila v Odran­caj v cerkvi Svetoga Trojstva z novimi tremi törmi. Cerkev so zidali pred 40 leti, törme so pa nej smeli. Lani so ge na­pravili, tak ka je zdaj cerkev lepa kak džündž. Zmolili smo Očanaš na grobi pokojnoga odranskoga župnika Lojzeta Kozarja, šteri je biu krščen v cerkvi na Gorenjom Siniki. Od tam smo se pelali prek Müre pa Drave proti gori, štera se zove Svete gore. To je stara Marijina Boža pot, kam so že inda romali tak Slovenci kak Hrvati. Svete gore so poleg slovensko-hrvačke granice pri kraji Bistrica ob Sotli. Zadnji, fejst strmi tau poti smo mogli iti peški. Eni so pravli, ka so greje za pet let dojodslüžili. V cerkvi so nas že čakali romari iz Dragatuša v Beli Krajini in iz Hrastnika. Vküper z njimi smo slüžili sveto mešo, štero je ob Marku Tostovršniku iz Hrastnika, Ferenci Merkliji z Gorenjega Sinika in Lojzeti Kozarji iz Odranec vodo žup­nik Jože Rus iz Dragatuša. Pri meši smo vsi romari spevali slovenske pesmi, porabski romari pa so par pesmi na velko veselje drügi romarov sami zaspevali. Pozdravo nas je Damjan Kejžar, šteri je pred dobrim mesecom iz Törnišča prišo v to faro za župnika. Na Sveti goraj smo dobili hra­no za naše düše, telo pa je ešče delalo pokoro. Zato smo se s Svetij gor odpelali v Olimje, ka smo si v restavraciji Haler düšo k teli privezali. V Olimji smo si poglednili cerkev, v šte­roj je škof Slomšek meo novo mešo. Poleg cerkve stoji kloš­ter, v šterom so nigda barati nej samo Boga molili, liki dos­ta dobroga napravli za lidi. Poleg vsega drügoga so meli lekarno, apotejko, v šteroj je bilo vsefele vrastva. Lekarna v Olimji je ena od najbole stari lekarn v Evropi. Župnik Er­nest Benko nam je pokazo le­karno pa veseloga obraza vö ovado dosta receptov za zdra­vo živlenje. Najbogše vrastvo so nej tablete, liki spoved, ka svojo düšo pozdravimo, te je tejlo tü včasi bole zdravo. »Hodi düša na Božo pot,« smo tadale spevali, pa se pela­li ešče na eno goro do cerkve svetoga Roka nad Šmarjem pri Jelšah. Gor po bregi vodi peška pot od kapele do kape­le. Vsakša kapela pomeni eno štacijo križne poti. Župnik Ferenc Merkli se je nej zbojo deža pa nej strmoga brega, pa je peški šou gor do cerkve. Mi drügi pa smo pokoro že na Sveti goraj odslüžili, zato smo se z avtobusom odpelali do cerkvenoga praga. Cerkev so postavili pred skoro štiristo leti, gda je küga morila. »Hodi düša na božo pot.« Na goro pa več nej. Pot za Jezušom nas je pripelala na Ponikvo. Župnik Miha Her­man nam je pokazo cerkev, v šteroj je biu krščeni blajženi škof Slomšek. Odpelali smo se ešče na Slom, do Slomškove rojstne iže. Pred nami je bila ešče duga pot, zato smo se mogli pašči­ti proti domi. Že v kmici smo se pelali nazaj prek Drave pa Müre. Celo pot smo spevali lepe slovenske pesmi. Vera je samo pravla: Številka ta pa ta. Začala je spevati pa vsi smo brž pomogli. Pa te je nazad­nje pot prekratka bila, ka so nej vse pesmi na vrsto prišle. Vidlo se je, ka lüstvo zna spe­vati, pa ka rado speva, samo priliko njemi trbej dati. Kakša velka škoda bi bila, če bi se vse te lepe pesmi pozabile. Zato pa trbej vö ponücati vsakšo nede­lo, vsakšo sveto mešo, pa spe­vati svete slovenske pesmi. »Mati Boža, o Marija, daj da tvoja bom lastnina… Z vüpanjom etak bom vsigdar zazavo, Marija pomaga, le zovimo jo. V tom verjem pa vüpam in merjem sladko: Marija pomaga nam v sveto nebo!« Tak smo molili s pape­rov, štera nam je Vera priskrbe­la. Lepa slovenska molitev naj vsem porabskim Slovencom pomaga v sveto nebo. Zato jo doma tü trbej moliti. Vsi proš­karge, romarge do go od zdaj naprej gvüšno ešče bole vörno molili. Vsi drügi pa njim po­magajte! Dja tü pomagam. Lojze Kozar Pripovejsti iz Muzeja Murska Sobota Knige v domanjoj rejči V Muzeji Murska Sobota posebno mesto ma tisti čas v zgodo­vini (zgodovina znamenüje tisto, ka se je že zgodilo), gda so naši stari med obema rekama, med Müro pa Rabo, dobili svoje prve knige v svojoj rejči, steroj gnesden pravimo prekmurs­ki pa porabski dialekt. Za najstarejšo knigo v našoj domanjoj rejči vala kniga Agenda vandalica, stera je bila vödana davno­ga leta 1587. Za svoje delo v cerkvi pa zvün nje tö so jo nücali domači evangeličanski dühovniki. Med njimi Mihael Bakoš tö, steri o toj knigi piše v ednom pismi svojomi prejdnjomi v Bratislavo. Dapa ta kniga zagnouk vala za zgübleno. Leko, ka ger geste kakšna kniga Agenda vandalica, dapa tou je gnesden nej nikomi poznano. Zato vala zagnouk za prvo knigo v na­šoj domanjoj rejči kniga Mali katechismus, ka ga je leta 1715 za drükanje pripravo Franc Temlin, rojeni v vesi Krajna, na pouti od Sobote do Giderovec pri austrijski granici. Temlin je biu lüteran ranč tak kak Miahel Sever iz Vaneče. Sever je na sveklo dau leta 1747 knigo Red zvelicsánstva. Za najvekšoga od evangeličanskih pisatelov in dühovnikov, ka so lidam pa vernikom v Prekmurji in Porabji dali njihove prve knige v domanjoj rejči, pa vala Števan Küzmič. Najprva je 1754. leta napiso knigo Vöre krsztsánszke krátki návuk in po tistom je leta 1771 vödau Nouvi zakon ali Testamentom. S tou knigo so naši stari dobili Nouvo zavezo Svetoga pisma v svojom jeziki, v svojoj maternoj rejči. Pripovejst iz Muzeja Murska Sobota nam pripovedavle, ka so enavgeličanski dühovniki dali svojim lidam materno rejč, na­pisano v knigaj. S tejm so njim pokazali, ka se leko v njihovi ma­terni rejči pišejo takšne velke knige, kak je Sveto pismo, kniga vsej knig. Pokazali so njim, ka je ta lejpa rejč, živeča med Müro pa Rabo, ranč telko vrejdna kak vogrska, nemška ali pa latinska rejč, stere so njim šle žmetno v glavou pa doj z gezika. S tejm so se držali včenja svojoga vučitela Martina Lutera, steri njij je včiu, ka trbej božo rejč lidam tumačiti pa pripovedavati v njivoj maternoj rejči, stero najbole razmejo, pa na stero se prsegajo. Miki Roš Porabje, 29. septembra 2005 4 Proslava ob vrnitvi Primorske k matični domovini V Portorožu je 16. septembra po­tekala prva državna proslava ob vrnitvi Primorske k matični do­movini, na kateri je spregovoril predsednik vlade Janez Janša. 15. september 1947 je dan uvelja­vitve mirovne pogodbe, ki so jo z Italijo podpisale zavezniške sile med drugo svetovno vojno, med njimi tudi Jugoslavija. V Sloveniji naj bi ta dan kmalu uvrstili med državne praznike. Vlada je na­mreč v predlog novele zakona o praznikih in dela prostih dnevih, ki naj bi jo kmalu obravnaval državni zbor, uvrstila dva nova praznika. Tako bi po novem obe­leževali 15. september kot dan vrnitve Primorske k matični do­movini in 23. november kot dan Rudolfa Maistra, dosedanji dan samostojnosti, 26. december, pa bi preimenovali v dan samostoj­nosti in enotnosti. Parlamentarni odbor za delo, družino, socialne zadeve in inva­lide, ki je za plenarno zasedanje pripravil novelo zakona o praz­nikih in dela prostih dnevih, je na predlog petih prekmurskih poslancev -kljub nasprotovanju vlade -predlog dopolnil z uvedbo še enega praznika, 17. avgusta, kot dneva združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Srečanje mladih v Stični Več kot 8.500 mladih iz vse Slo­venije se je v samostanu v Šent­vidu pri Stični zbralo na festiva­lu mladih Stična 2005, letnem praznovanju mladosti in vere. Vseslovensko srečanje katoliške mladine sta pripravila Medškofijs­ki odbor za mladino in Društvo SKAM - Skupnost katoliške mla­dine. Srečanje mladih v Stični je bilo, po besedah ljubljanskega nadškofa Alojza Urana, dobra injekcija življenja, ki jo slovenski prostor zelo potrebuje. Slovenec na čelu SECI Centra Mitja Močnik, zaposlen na minis­trstvu za zunanje zadeve, je bil v Bukarešti izvoljen za novega di­rektorja Regionalnega centra za boj proti čezmejnemu kriminalu -SECI Center. Funkcijo direktor­ja bo prevzel z iztekom letošnje­ga leta. HVALA, FOLKLORISTI! Vöjpamo, ka 11. september 2005 ostane v lejpom spomini gorejnjiseničkim plesalcom. Nji je svetila sama ves, vse poz­vane kulturne skupine s svojim programom pa Slovenska zveza, stera je pripravila té svetek. Najlepši tau toga svetka je bijo, gda so ji gostje, funkcionarji, politiki pa predstavni­ki domanji kulturni skupin s toplimi rečami pozdravlali pa njim lejpe darila darüvali. Skupina si je tau poštenjé, té svetek zaslöjžila s tejm, ka se že prejk dvajsti lejt tröjdi, naj domanji plesi tadale gora ostanejo. S strani Slovenkse zveze smo se etak spaumnili na zgodovino skupine, na tau, ka vse so preživeli, rejšili, tü pa taum trpeli, ka so leko za­dobili 20. jubilejni svetek. Rejč odleti, ka je napisano, osta­ne – pravi pregovor. Zatok objavlamo guč sekretarke Zveze Klare Fodor na 20. oblejtnici seničke folklore. »Folklorna skupina Gorejnji Senik, stera sveti 20. jubilej, je že pred lejtami gratala ena najbola poznana, ijrašnja po­rabska amaterska skupina, tak v Sloveniji kak na Vogr­skom. Kamakoli pela paut té mlade folkloriste, v kauti svojoga srca furt s seov ne­sejo svoj rojstni kraj, Gorenji Senik. So ponosni, ka so z Gorejnjoga Senika, so srečni, ka s svojimi plesi nika dobro­ga leko včinijo za svojo ves. Tau, ka 20. jubilej njivoga dela svetimo kak glaven program vaškoga dneva, tü tau kaže, ka ves skupino drži za en falaček vesi. S svojim znanjom želijo nika lejpoga poniditi, podariti v imeni vesi. Z indašnjimi go­rejnjeseničtjimi -bola -porab­skimi plesi predstavlajo, nota kažejo erbijo naši prednikov, starcov, stera bi brezi njivi večlejtni trüdov že v pozabo odišla. Domanji plesi zna­manöjajo bogastvo Porabski Slovencov. Najvekšo karaž­nost ranč plesi nosijo v seba s pesmimi pa muziko, zatau dobi skupina dosta pozvanj pa pohval, nej samo od slovenski, liki od vogrski organizacij tü. Djédro folklorne skupine se je vzelo za tau že več kak dvajs­ti lejt, ka v svoji rojstni vesi z mladinov vöpostavi folklorno skupino. K tomi so dobili volo, motivacijo že v osnovni šauli od lerence Margite Mayer, ste­ra je na pobudo ravnateljice šaule Erike Glanz ustanovila mlašečo folklorno skupino. Margita se leko ima za srečno, uspešno mentorico, ka se ji je tak dobro pršikalo prejkdati radost, veseldje, ljubezen do porabski plesov. Mlašeča folk­lorna skupina od tistoga mau dela na šauli. Njeno delo je po­ magala že v 80. lejtaj leranca Marija Rituper iz Murske Sobo­te. Gda so pa vöostali s šaule tej mlajši, so probali sami tadale plesati, depa brž so gora spoz­nali, ka tau samo ne dojda, če radi plešejo. K tomi trbej člove­ka, steri že ugled, izkušnje ma, steri se vej na paté postaviti za skupino, je aktiven, zatau poz­nan pa priznan človek, ma dosta stikov, zatau finančno pomauč tü leko spravi, je tak v glavej kak v srcej pravi Slo­venec. Tak so prišli tej mladi k Lujzeki Hanžeki, steroga so zaprosili, naj vodi njivo sku­pino. Lalini je od tistoga mau ena najbola svejtla zvejzda na svejti ta folklorna skupina. Energijo, mauč, volo je ranč od tej mladi folkloristov daubo, steri so skaus vödržali, so ma furt bili na pomauč, so vördjali v njem pa v skupini. Gda ga je pred trejmi lejti motor od znaut­ra opozauro, naj si pomalej deje z delom, naj má bola mir­no življenje, je na mesto sebé mirno leko postavo Andraža Sukiča, steri je med drügim ustanoviteu, steber skupine. Andraž uspešno, z velko odgo­vornostjo vodi folkloriste, drži svojo rejč, ma leko zavüjpamo, za vse se briga, vözopodi, naj majo, ka njim je potrejbno za dobro delo. Največ se tröjdi za tau, naj mlade dekle pa pojbe leko pridobi za plesanja pa naj skupina leko ma živo muziko. Gnesden je ranč tau dvaujo najbola težko delo na kultur­nom področji. Zatau smo pa skočili z veseldjom na pomauč, gda so nas prosili, naj na šauli njivi mali mlajši tü leko majo svojo folklorno skupino. Tau, ka na gnes folklorna skupina ma bogati repertoar, se zvöjn plesalcov leko zahva­limo strokovnjakom iz Slove­nije, steri so ji nota navčili ple­se. Najvekšo pomauč so dobili od najvekšoga strokovnjaka za slovenske plese, gospauda Mirka Ramovša iz Ljubljane, sto je razisko, na oder posta­vo, nota navčo vse porabske plese. En-en splet slovenski plesov so se leko navčili štja od Valerije Žalik iz Beltinec, od Viktora Slavinca iz Bore­če v Prlekiji pa od Jelke Pšajd na Štajerskom. Na najvekšo veseldje Slovenske zveze pa skupine se nam je lansko leto pršikalo dobiti mlado, dobro­düšno, prijazno pa dobro pri­pravleno mentorico iz Destr­nika, Jelko Pšajd, stera nam je ranč tak na pomauč pri ohra­njanji maternoga djezika tü. Meli so več domanji fudašov, najduže Ferina Šuliča, po do­manjom Djančkona, steri je en čas emo ansambel Porabje tü. Zgodilo se je pa, ka so folk­loristi ostali brezi muzike. Za­tau smo dali posneti vse na CD-ne, naj leko majo nastope, vaje. Gnes majo mladoga, pridnoga fudaša, steromi sta­uprocentno leko zavöjpajo, tau je Matej Smej iz Hotize. Skupina je v dvajsti lejtaj mej­la prejk stau nastopov doma na Vogrskom, v Sloveniji pa Avstriji. Zvöjn Porabja pa Pre­kmurja, kam so bili največ­krat pozvani, so se nota leko pokazali od Kopra, Portoroža, Ljubljane do Budimpešte, Mo­sonmagyaróvára, Székesfe­hérvára, Celovca. Skupino je finančno pomagala, goradr­žala od 1985. do 1990. leta ob­čina Gorenji Senik. Od tistoga mau, ka se je 1990. leta usta­novila Slovenska zveza, tak finančno kak moralno zveza ma brigo za skupino. Pokriva ceringo gvantanja, mentorov, muzikantov, vaj, nastopov, pautni stroškov, vse, ka je pot­rejbno. Ranč tak pomaga pri organiziranji njivoga dela, njivi nastopov. Na Slovenskoj zvezi poštöjva­mo njivo delo in tau priznamo tak pred njimi kak pred drü­djimi lidami. Tau se tü mora vedeti, ka brezi finančne po­mauči Slovenije bi Slovenska zveza ranč eno skupino nej mogla goradržati, nej pa tri­najset, s toga polonja na Gorej­njom Seniki, ka vali domanje lidi. Matični rosag, Slovenija etak tü pomaga pri tejm, naj se porabska slovenska rejč, kultura ohrani, naj Slovenci v Porabji pravi Slovenci leko ostanemo. Za tau pomauč se v imeni Slovenske zveze pa jubi­lantov lepau zavalim Uradi R Slovenije za Slovence v zamej­stvu in po svetu pa Javnomi skladi za kulturno dejavnost v Ljubljani. Zvöjn toga se za finančno pomauč zavalim štja Javnomi skladi za narodne in etnične manjšine v Budimpeš­ti, domanjoj slovenskoj, lokal­noj pa Državnoj slovenskoj samoupravi. Naj se nikdar ne pozabi v vesi tü nej, ka 1985. leta ustvaurjena, ustanovljena folklorna skupina nej samo folkloriste djala za ijrašnje, liki samo ves, Gorenji Senik tü. Ranč tak Slovensko zvezo tü. Vsejm, posaba, steri ste gdasvejta plesali sami tü, ali na kakšnikoli način pomagali folklorni skupini, ka je leko za­dobila 20. jubilej, Baug plati!« Klara Fodor -sekretarka Porabje, 29. septembra 2005 5 »RANČ SAM ČREJVLE PUCO« 11. septembra je svetila 20. obletnico folklorna skupina Gornji Senik. Velki svetek je bijo tau za njé, dosti priznanj in topli reči so dobili. Mi, šteri smo je gledali, mislim, ne vej­mo, kelko trüda pa švica je v tejm, ka tak na léki, lepau pa nagnauk plešejo plesalci. Od tauga je nam pripovejdo Lali Hanžek, steri je sedemnajset lejt vodo folklorno skupino. • Lali, dja sam vsigdar tak mislo, ka si ti tö pleso gnauk­svejta pri folklori. Zdaj sam zvedo, ka nej. Kak si te prišo do tauga, ka si je vodo? »Tau je tak bilau, ka so trgé folkloristi končali osnov­no šaulo. Tam so se že včili plesati pa so nej meli tadale možnosti za tau. Nikdar ne pozabim, gnauk eden večer so prišli, gda sam ranč črejvle puco. Andraž Sukič ešče zdaj dostakrat pita, če ešče mam te črejvle. Pa so mi te tam ta­prajli, ka bi oni tadala plesali, samo nejmajo nikoga nej za vodstvo, pa bi dobro bilau, če bi ge tau prejkvzejo. Tau se je tak začnilo.« • Kakšen je bijo začetek? »Leko povejm, ka žmeten. Malo pejnez je bilau pa tü na Seniki je folklora nej mejla tra­dicije. Vse smo od fundamenta mogli začniti. Ka so oni plesa­li v šauli, tisto je bola mlašečo bilau. Potejm sta strokovno začnila pomagati Marija Ri­tuper pa Mirko Ramovš. Prve porabske plese je gospaud Ra­movš tü na Gorenjom Seniki dolazamerko pri Kolarini. Pa tau smo se te mi navčili.« • Kelko parov je začnilo? »Na začetki je bilau vejn se­dem-osem parov, več trno nikdar nej bilau. Zato, ka so se menjavali, edni so prišli, drugi so odišli.« • Kak tau, ka so se tü na Se­niki mladi vzeli za tau? »Ge tak mislim, ka tisti, šteri so začeli, so v šauli dobili vo­lau za tau. Zato ka tam so oni že odli v folklorne tabore.« • Kelko parov je plesalo vse­vküp pri folklorni skupini? »Ge tak vejm, tisti, šteri so sploj aktivni bili, kauli šestde­set mora biti.« •V tej dvajsti lejtaj je bilau dosta vse lejpoga pa dobro­ga, dapa tak mislim, bile so težave tü. »Najbola težko je bilau z mu­zikov. Z muzikov smo meli vsigdar probleme. Na začetki smo meli enga fudaša, dapa on je sploj težki pa čüden človek bijo. Od njega edno kratko zgodbo tapuvejm. V Beltince smo šli na festival, na dvadnevnoga. Prvi den smo v Radencaj meli nastop, gde je eške z nami biu. Večer je pra­vo, ka on v Soboto dé, zato ka tam ma žlato, dapa zazranka de pri Zvejzdi nas čako, nej ka bi ga tam njali. Rejsan, za­zranka pri Zvejzdi stanemo pa ga čakamo, dapa zaman, ka je naš fudaš dolastaupo. Tak ka smo v Beltince brezi fuda­ša prišli. Tam nas je že Milan Zrinski čako. Dolastaupim z autobusa pa ma pravim, ka je. »Njaj, njaj, vej nika že baude, vejpa mi mamo muzikante.« Tak smo te pupudneva nika vküp zoštimali pa smo večer leko meli nastop, ka so nam špilali Kocipri. Žmetno ešče bilau na začetki, ka smo nej meli noše. Prvi gvant nam je mauž od Irene Barber zašijo, zato ka je on sabau bijo. Eden čas smo tauga nosili, na pa te, gda je sakalovska folklora razpadnila, te smo od njij do­bili gvant.« • Mislim, tebi je tü žmetno bilau, gda si vodstvo prejk mogo dati, nej? »Žmetno, sploj žmetno, ešče zdaj mi je žmetno. Žau, dapa zavolo zdravja sam mogo pisti­ti. Tam »vrkar« so mi tak prajli, ge sam pa poslü­šo nanje.« • Ka je bilau tebi najlepše v tej dvajsti lejtaj? »Dosta vse lejpo­ga je bilau. Do­sta smo se trüdi­li pa švicali, naj nastop taši bau, kak mora biti. Dapa človek tau vse pozabi, gda je vidi na odri, kak lepau pleše­jo. Meni je tau najlepše. Istino, ka zvün tauga ešče dosta vse lejpoga bilau. Več kak stau na­stopov smo meli, v dosta mej­staj smo odli, dosti varašov vidli pa smo se spoznali z dos­timi folklornimi skupinami.« • Ka pomeni biti folklorist na Gorenjom Seniki? »Tak smo kak edna velka drži­na. Mamo športno pa gasilsko društvo, dapa ge se med folk­loristi počütim najbaukše. Ge tak mislim, ka tau lüstvo drügo srce ma, tej delajo za kulturo pa tak, ka njim nej mujs. Oni sami od sebe čütijo tak. Pa gnesden je tau nej tak léko, gda niške nejma časa za nikoj nej. Tak vidim, ka so tej bola za enga drügoga. Lejpa navada je, ka gda se mladi folkloristi ženijo, te cejlo sku­pino pozovejo na gostüvanje. Dapa demo te tö, če kaj poma­gati trbej. Dostakrat smo bili pomagat, gda so mladi pari rame zidali.« • Vsakši se leko vzema za tau, ka de folklorist? »Žau, nej. Bilau je tašo, ka je srmak na telki sto plesati, dapa za vraga ma je nej šlau. Kakoli smo ma pomagali, nej šlau pa nej šlau. Zato ka niši taši trdi bijo pa nej vedo stau­piti tak, kak bi trbelo. Človek mora v sebi meti občutek za muziko pa ritem, ovak nede.« • Pri tisti paraj, šteri so se oženili, do te njini mlajši zato znali plesati? »Do tejga mau tak vögleda, ka tisti mlajši, gde stariške plešejo, tö znajo. Dostakrat se smejemo na tejm, gda tau naprej pride. V Beltincaj smo meli gnauk eden nastop, pa kak mladi, so se že zato malo vküpparali pa nej samo na odri, liki večer tö. Pa tak se je zgodilo, ka sta mladiva, steriva sta te ešče nej bila oženjeniva, stvaurila edno malo plesalko. Ta mala zdaj že v osnovno šau­lo odi pa tam pleše. Tak, ka tašo se je tö zgodilo.« • Gda folkloristi plešejo, te jim noge gledaš ali vsevküp cejlo skupino? »Ge sam jim vsigdar noge gle­do, kak staplajo, če tak kak trbej, ali če so se kaj zmejšali, sam je včasin vpamet vzejo. Dapa tau sam največkrat samo ge vpamet vzejo, publika nej.« • Velka briga je za voditela biti pri folklorni skupini? »Tau vejš. Dosta težav smo meli z nošami, s pejnazi. Če smo kama šli, te tisto vse zor­ganizirati, tašuga reda je tele­fon nonstop cingo. Bilau je tak tö, ka smo se svadili med seuv. Nej léko delo za voditela biti.« • Kak ste se leko svadili? »Tašo se ma zgoditi, gda z lüst­vom delaš. Bilau vejn eni dva­krat, ka smo se na vajaj svadili. Oni z menov, ge z njimi, tak ka sam je tapovrgo. Domau sam üšo pa sam pravo, ka tau več ge nemo delo. Potistim nej na dugi so prišli pomé, naj delam tadala pa sam ge üšo. Bilau je tak, ka so oni nej meli istino, bilau je tak, ka ge. Dapa važ­no je bilau, ka je vsakši samo dobro sto.« K. Holec Načrti za cesto med Verico in Gornjim Senikom na mrtvi točki Samoupravi Gornjega Senika in Verice že nekaj let načrtu­jeta, da bi zgradili cesto med dvema naseljema, ki sta drugo od drugega oddaljeni le tri ki­lometre. Po sedanji cestni mre­ži je pot z Verice do Gornjega Senika dolga 30 kilometrov. Pri pripravi dokumentacije in načrtov za cesto so finančno pomagale tudi goričke občine. Zadeva se je zataknila zaradi organizacij zelenih, ki se ne strinjajo z načrtovano traso ces­te, kljub temu da je vodila po tej trasi cesta (kolovoz) med vasema tudi nekoč. Namesto te povezave predlagajo cesto, ki bi vodila preko Slovenije in bi dvakrat prečkala državno mejo. Ta rešitev bi bila veliko dražja, kajti cesta bi bila dolga kakih 30 kilometrov, in niti ne bi pomagala Verici, kajti vas bi ostala »slepa« vas. Seja Slomaka 23. septembra je v prostorih Državnega zbora R Slovenije potekala seja Slovenske manj­šinske koordinacije, na kateri so ocenili trenutni položaj slovenskih manjšin v Avstri­ji, Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem in spregovorili o skupnem obisku v Evropskem parlamentu marca naslednje­ga leta. Pred sejo Slomaka je zunanji minister R Slovenije dr. Dimit­rij Rupel sprejel predsednike krovnih organizacij Sloven­cev v zamejstvu. Programi, prireditve • Od 30. septembra do 2. okrobra bodo števanovske ljudske pevke gostovale v Su­botici v Vojvodini. Na gostova­nje jih je povabilo Slovensko društvo Triglav. • 8. oktobra bo Slovensko društvo v Budimpešti prazno­valo 15. obletnico ustanovitve. Porabje, 29. septembra 2005 6 NAZAJ V ROJSTNI KRAJ Ali pa nej vcejlak, dapa nazaj v rosag, iz steroga sta odišla pred skurok petdesetimi lejta­mi. Kak sta odišla, kak pa za­koj sta iz Švajca nazaj na Vo­grsko prišla, tau je bila glavna tema našoga pogučavanja s tetico Pülcino Micko pa nje­nim možaum Dravcin Toni­nom (po domanje). Zakonski par Čerpnjak sam srečala na državnom srečanji Porabski Slovencov. Na srečanja sta pri­šla iz Sárvára, za njega sta pa zvedla prejk naši novin. Vsig­dar nasmejana gospa Micka eške itak tak žmano gučijo slovenski, kak če bi nigdar nej odišli z Gorenjoga Senika. »21. februara 1957. leta sam odišla. Trno velki snejg je biu, gda smo šle. Tri dekle smo šle prejk granice. Te so že granice dojzaperali pa je fejst nevarno bilau. Trno smo mogle skrb meti, naj nas ne zgrabijo. Pri Pülcinoj iži smo prejk potoka šle pa smo te mogle okaulik titi, ka so sodacke ojdli. Dosta smo mogle kraužiti v lesej po snegej. Prva kak smo na gran­co prišle, smo mogle pa prejk potoka priti. Kufre smo mele, eden kufer nam je not v potok spadno, voda ga je tanesla pa smo ga te v kmici iskale. Naj­šle smo ga, dapa tisto je straš­no bilau. Bojale smo se, ka bau, če nas zgrabijo. Pülcina Ana je pravla, ona dolare ma, če nas zgrabijo, te ona sodake dojplača, pa nas pistijo.« • Na stero stran sta šle? Prejk na Slavsko ali na Štajersko? »Na Štajersko smo šle, ka je Pülcina Ana tam mejla spoz­nane, eno familijo. Tam smo te notrik šle k rami, vnoči v dvej vöri. Nejsmo stejle gorbi­diti lüstvo, Ana je znala, gde majo klüč, šle smo v zemeni­co, tam smo spale do zranka. Stare žakle smo najšle, s tisti­mi smo se notodenile. Gda je prišo gazda, se je zbojo, ka je nas tam najšo: „Jej, ka te vi tü delate, zakoj ste nas nej gor­zbüdile, leko bi v rami spale,” je pravo. • Potistim ste v lager prišle? »Nej, me smo nej v lageri bile. Ge sam v Graci mejla žlato, materni brat, Locüvin Gusli, je tam živo. Tri mejsece smo pri njem doma bile, mogle smo čakati na papire, ka smo leko v Švajc šle. Nam je moj mauž poslo papire, ka je Švajc te več nikoga nej nutpüsto, če je nej emo tam žlato. • Gda je pa te vaš mauž odišo? »On je novembra 1956. leta odišo. Müva sva se v Švajci oženila pa tam mejla mlajše, tak ka je naša familija zdaj v Švajci.« • Kak tau, ka sta se viva tak odlaučila, ka iz Švajca na­zaj na Vogrsko prideta živet? »Tü nama je zdaj bole leko gé. Ka müva penzijo dobiva, bi tam mogla trno nuttalati. Tam je vse drago. Tü pa več mamo, iz tiste penzije tü bauk­še leko živemo.« • Ka ste v Švajci delali, gda sta tavö prišli? »Gda sam tavö prišla, sam nej ojdla delat, ka so mlajši prišli. Mam pet mlajšov pa devet vnukov. Doma sam bila z mlajši, gda so pa mlajši že v šaulo ojdli, te sam ojdla delat v vörino fabriko na pau dneva. Osem lejt sam delala. Mauž je bijo montažer, odo je poprav­lat mašine za gvant prati, za pejglati. On je lejpo delo emo, ka je sam svoj gospaud biu.« • Kak tau, ka ste nej nazaj v našo krajino, na Gorenji Senik prišli? »Tau nej tak naleki. Ka bi mi na Gorenjom Seniki delali? Bi leko tam tö ižo küpili, dapa mi smo go v Sárvári küpili, ka Sárvár ma zdravilišče pa mi se trno radi kaupamo. Gda smo eške v Švajci bili, smo vleti tö vsigdar es na Vogrsko ojdli se kaupat, v Zalakaros, Hajdúszoboszló, Bük. Mamo velko ižo, gda mlajši pridejo, mamo zavolé mesta pa se te leko idejo kaupat.« • Dugo ste živeli kraj od rojstne vesi, od tiste krajine, gde se slovenski guči. Pa itak tak lepau gučite mater-no rejč, kak če bi nigdar nej kraj od doma prišli. »Prva lejta, gda so se naši mlajši narodili, smo slovenski gučali. Trgé starejši mlajši so znali pa eške gnes znajo slo­venski. Kak so mlajši rasli pa v šaulo ojdli, te smo začnili nemški gučati. Bojala sam se, ka se ne navčijo tau rejč pa kak do se te v šauli včili. Za­tok je škoda gé, ka smo mlajše nej tadala včili nej slovenski pa nej vogrski. Gnesden do­stakrat pravijo, če bi rejč zna­li, bi tö leko es prišli živet. Te sam jim pa pravla, mi smo tö nej znali nemški eno rejč nej, gda smo v Švico prišli. Pa smo nikoga nej meli tam, ka smo sami na tihinsko prišli pa smo zatok živeli,« se smegéjo teti­ca Micka pa pravijo, ka radi odijo na srečanje, ka se leko srečajo s starimi spoznanci. M. Sukič 7 Miki Roš Glas zvona v IZ MOJOGA DNEVNIKA Ritkarovcih Ime mi je Janina. Kelko sam stara, vam ne ovadim, ka se takšo deklin ne spitavle. Leko pa vam povejm, ka eške ojdim v šoulo. Dnevnik sam začala pisati zato, naj ne pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. Na, vej človek ne mora samo tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar se ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka se v njem piše od moji dnevaj. TAKŠI DEN, V STEROGA JE NUT ZRASLO MOJE ŽELENJE Dragi moj dnevnik! Trno sam vesela zavolo vsega, ka se mi godi slejdnje dneve. Doživela sam rejsan lejpi rojstni den, ka ga nigdar ne pozabim; naš ata se je trno lepou vöpokazo. Pa po tistom dnevi je bilou tadale kak v kakšnoj lejpoj nouti, stero so muzikaši igrali za rojstni den meni, mojomi brati Andini pa sestri Zani. Ne vejm, če me razmejš, ka ti škem prajti? Nut v sebi tak čü­tim, ka mi je vsikši den lepše. Pa tak čütijo drugi v našoj dr­žini tö. Tou se vidi po tejm, ka se trno dobro razmejmo med seuv, niške ne zdigne glas na drugoga, enomi je nej više drugomi pomočti, pa radi se mamo pa trno dobro se raz­mejmo. Dapa na gnešnji den se mi je zavolo vsega toga nika čüdnoga zgodilo. Ja, dragi moj dnevnik, nej je dobro gé, če je vse preveč vre­di pa lepou. Na tou sam gnes gor prišla. Sedeli smo pri ve­čerdji. Trno dober den je biu za nami. Vsikšomi se je vse spunilo, ka je od njega čako. Ge sam od vsega lejpoga skur eksplodejrala. Takše fele eufo­rija me je mejla. Pa sam škela, naj nam de eške bole lepou. Ranč smo pogeli trno žmano večerdjo. Meni se je eške lüšta­lo gesti našo domanjo šunko. -Mama, prosim es nazaj na sto daj šunko. Ge mo eške eden falat, -sam jo lepou pro­sila. -Pa vsikši de eške eden fa­lat šunke, ka je rejsan dobra. -Ge več ne morem nika nut v sebe sklasti, vej mi pa čr­vou gora pouči, - se je boužo po črvej naš ata. -Kaj bi pa nej več šunke zo, -sam ga z laketom dregnila med rebra, -vej si pa moža­kar nej pa kakši pojbič. Eške naš pojep Andi več zej kak pa ti, - sam že davala velki fa­lat šunke Andini na talejr. -Ge tö več ne morem gesti! Mama, bole mi daj kaj za piti, ka sam žeden po toj šunki, - je brat Andi vkraj po­tisno talejr. - Ti gej, name pa na meri njaj! - se je zdrou na mene, ka sam vcejlak tiüma gratala, dokeč sam nej po­glednila sestro Zano. -Ti pa dun pogejš eške eden falat! - sam njoj zapovejdala. -Dobro vejš, ka ge mesa ne gejm rada, ka sam bole ve­getarijanka. Gnes je takši rejdki den, v sterom mi paše mesou. Zdaj pa dojde s tou šunko! -se je eške una zdrla na mene. Na, tak je niške nej škeu več z meuv gesti šunke. Pa eške drli so se na mene. Nika me je zgrabilo za gut. Kak če bi skur začala djoukati. -Te pa ge tö nemo več nika gejla, -sam ta potisnila ta­lejr, ka se je čujsko po stoli pa spadno na pod pa se spotro na makfalate. Tak, dragi moj dnevnik! Zdaj je biu ogen v streji. Od velko­ga želenja, ka nam naj bou eške boukše pa lepše, se je vse vküper sünilo. Pa tou zavolo mene! Nagnouk je moje žele­nje veseldje pa dobro volou na nikoj spravilo. Nagnouk je vse gratalo nikšno prazno, črno pa žalostno. Vse me je začalo stiskavati pri srcej pa me je začnilo djoukanje eške bole stiskavati za gut. Začalo me je boleti, tou, ka sam naredla. In v tejm sam si zbrodila na eden guč eno tri dneve nazaj. -Dober den! Kak si kaj sou­sed, je pozdravo našoga ato soused Fudaš. -Trno dobro, soused, trno dobro, -njemi je nazaj pove­do ata. - Tak je vse vredi, ka bi me vejn bolelo, če bi eške boukše bilou, -se njemi je smedjau prejk poštije. Ge sam si brodila, ka se naš ata šali, ka takšo guči. Na, gnes večer sam gor prišla, ka je po istini gučo. Gor sam prišla na tou tö, ka si človek rejsan ne smej preveč vsega v žitki želejti. Gda ti je rejsan lepou, moraš pistiti, naj ti je lepou. Nej pa kak ge, ka sam škela, naj je vejn eške bole le­pou, naj si vsi želejo eške več šunke. Ja, dragi moj dnevnik, tak je tou bilou na té den. Spo­trla sam talejr pa se nika nou­voga navčila tö. Dem spat, ovak mo djoukala. TAKŠI DEN ZA VCEJLAK TIÜMA BITI Stric Miška Ropoš mi je poleti pripovedoval zgodbo o ritkarovskem zvoniku. Natančno niti on ne ve, kdaj so naredili zvonik, morda l. 1882, 1884, 1886 ali pa leta 1889. Odgovor na vprašanje je morda na zvonu, kjer je ozna­čeno leto proizvodnje. Postavitev zvonika je predlagal tukajšnji premožen kmet, vaš­ka skupnost je dala denar, župan pa je naročil zvon pri pomur­skem zvonarju. Vendar je vztrajal, da zvonik postavijo blizu njegove hiše, ki je bila na drugem koncu Ritkarovcev, v Malinji (Málnás), ne daleč od Čepincev. Le da takrat nihče ne bi slišal zvonenja. Vendar je župan bil nepopustljiv in je zvon odpeljal domov. Med tem ko so se župan in drugi pogovarjali v krčmi, je krčmar potihoma prosil štiri fante, naj od županove žene pro­sijo zvon in ga pripeljejo na hrib poleg krčme. Fantje so peljali zvon in so ga začeli rahlo udarjati. V krčmi so zaslišali zvon in so začeli spraševati: »Ka pa je tou?« Pritekli so ven in so za­gledali fante zvoniti. Zvonenje se je slišalo po vseh vaseh, na Verici, v Čepincih in na Gornjem Seniku. Župan se je najprej zelo jezil, ker so to naredili, kasneje pa se je pomiril. Dogovorili so se, da bodo postavili zvonik na hribu, ob krčmi. Na začetku je imel zvonik skodlasto streho in lesena tla. Blagos­lovil ga je župnik iz Dolencev, ker so takrat Ritkarovci spadali k župniji Dolenci. Pozneje je vas na prošnjo vaščanov škof pri­ključil k gornjeseniški župniji, kamor so verniki hodili v cerkev do leta 1987. Akoš Dončec Kaj sem delala poleti? Sem Katja Karácsony. Stara sem 16 let. Sem dijakinja in obis­kujem Gimnazijo Mihálya Vörösmartyja v Monoštru. Govorim madžarsko, malo znam nemško in se učim slovensko. Moja konjička sta slikanje in risanje. Iz leta v leto sem udele­ženka mednarodne likovne kolonije. Letos sem od 8. do 18. avgusta že tretjič delala z ekipo. Spoznala sem slikarje, slikarke z Madžarske, Slovenije, Avstrije in Italije. Prej sem že poznala znanega kiparja Ferenca Királya. Spoštujem ga in so mi zelo všeč njegova dela, njegovi motivi. Vsak dan sem se peljala s kolesom v Slovenski kulturni in informativni center. Dopoldne smo vedno slikali. Popoldne smo ponavadi šli na izlet. V letošnji koloniji sem se počutila zelo dobro in upam, da se bomo še srečali z umetniki, s katerimi sem imela možnost sku­paj delati. Katja Karácsony Moja doživetja med počitnicami nika gučala. Dragi moj dnevnik, gnes reči. Že so si brodili, ka sam ga spotrla. Mama me je po­sam cejli den nej skur zbetežala, vej pa najbole me-boužala po lasaj, gda sam ga in pomagal staršem. Prebral sem obvezno literaturo. me je bilou. Eške v bila skur nezami. V bauti sam küpila zazrankoma. Leko nouč, moj Poletne počitnice so potekale prijetno. Na začetku julija sem dobil majhnega psa. Moral sem skrbeti zanj. Bil sem tudi v Sloveniji, Avstriji in v Budimpešti. Tam sem bil v Multipleksu, Mamutu, Árkádu itd. V Budimpešti smo veliko nakupovali. Z vlakom sem potoval domov. Doma sem gledal televizijo Blaž Šoš b r e z i ranč takšni talejr, kak sam dnevnik. Gimnazija Monošter Porabje, 29. septembra 2005 Sram lem v našom razredi. Popou-davala ne mesto med druge dnevi sam segnila v mojo talejre. Svejt se mi gnes ve- Proti koncu počitnic sem že pogrešal šolo. šouli sam bukso s prišparanimi pej-čer že vidi bole lejpi kak pa To so bile moje poletne počitnice. LENDAVSKA TRGATELendavska trgatev je ena naj­večjih pa najbolj znanih tu­rističnih prireditev v občini Lendava. Program se je začel 13. avgusta, v soboto, s posta­vitvijo klopotca, ki jo je seveda spremljal kulturni program. Razni programi, prireditve so trajali do 10. septembra, med njimi vinski festival, bograči­jada, kolesarsko tekmovanje. Med kulturnimi programi so bili: gledališko predavanje, slavnostna seja ob 20. avgustu, maša v cerkvi sv. Katarine. V Galeriji na gradu so odprli raz­stavo LINDART Mednarodne likovne kolonije. Na osrednji svečanosti občine Lendava so predstavili monografijo Len­dave in podelili priznanja. Niz prazničnih prireditev se Prekmurski (beltinški) pozvačin na Lendavski trgatvi V 2005 je končal 10. septembra. Ta dan je bila povorka folklornih skupin. Na osrednjem odru se je ob 15. uri začel Mednarodni folklorni festival. Program sta odprla Anton Balažek, župan Lendave, pa László Göncz, ravnatelj Zavoda za kulturo madžarske narodnosti. Oba sta poudarila, da prvič prireja­jo festival tako, da poteka tudi mednarodno ocenjevanje folk­lornih skupin. Folkloristi so prišli iz različnih pokrajin in držav, iz Slovenije, Slovaške, Hrvaške in Madžarske. Pri­nesli so s seboj svojo kultur­no dediščino, plesno kulturo. Med folklornimi skupinami je bila tudi Alba Regia iz Székes­fehérvára, ki se je že drugič udeležila Lendavske trgatve. Naša slovenska manjšinska samoprava ima dobre stike s to skupino, pomagamo jim organizirati programe v Slo­veniji pa nekoliko jih tudi ma­terialno podpiramo. Slovenci, ki živimo v Székes­fehérváru, smo z veseljem obiskali matično državo. Do­bili smo možnost, da bolje spoznamo kulturo in skupne vrednote. István Grabecz predsednik slov. samo­uprave Székesfehérvár Prijazno druženje Vodstvo društva upokojencev iz Ilirske Bistrice prireja v skladu z letnim načrtom številna srečanja in izlete. Več kot polovico programa so odlični organzatorji že uresničili. Vsa srečanja in izlete izpeljejo v lastni režiji. Zato so stroški nižji kot sicer. Za­nimanje med upokojenci je za tak način druženja zelo veliko. Zadnji izlet so organizirali v soboto, 20. avgusta. Kar dva avto­busa izletnikov se je odpeljalo na Madžarsko z namenom, da spoznamo življenje Porabskih Slovencev. V Murski Soboti sta nas pričakala predstavnika tamkajšnjega društva upokojencev, tajnica društva Ester Pleša in upokojeni ravnatelj Kalman Ritu­per, ki sta nas spremljala v nadaljevanju izleta. Z njuno pomoč­jo smo lahko uspešno izpeljali preostali del izleta. Najprej smo se napotili v Monošter, ki je središče Porabskih Slo­vencev. Le-ti so orgnaizirani v Zvezi Slovencev na Madžarskem, ki izdaja tednik Porabje in Slovenski koledar. Tu nas je sprejela gospa Marijana Sukič, urednica in novinarka časopisa Porabje. Podrobno nas je seznanila z zgodovino Monoštra. Mesto se na­haja v bližini madžarsko-slovensko-avstrijske tromeje, njegovi prebivalci pa ohranjajo kulturno dediščino treh narodov. Mo­nošter je bil v zadnjem stoletju znan predvsem po industriji. Tradicionalni proizvodnji kmetijske mehanizacije ter tekstilni industriji se je leta 1992 pridružila avtomobilska industrija. Najpomembnejši gospodarski dejavnik mesta je tovarna Opel. V Monoštru smo si ogledali simbol mesta – baročno cerkev iz 18. stol., poimenovano po bavarskem svetniku sv. Gotthardu, zaščitniku mesta. Naši gostitelji so nas nato pospremili do zdraviliškega komplek­sa Hévíz, ki je eno največjih termalnih jezer na svetu, in v Keszt­hely, ki je nekak center dolnjega dela Blatnega jezera. Ogledali smo si tudi grad družine Festetics, ki je zgrajen v baročnem sti­lu. Sledila je vožnja preko Lentija proti Sloveniji. V imenitnem hotelu Diana v Murski Soboti, o katerem doma v Ilirski Bistrici lahko samo sanjamo, smo si privoščili prijetno večerjo. S pred­stavniki društva upokojencev iz Murske Sobote smo izmenjali izkušnje, stkali dobre vezi, ki bodo gotovo vplivale na nadaljnje sodelovanje. Po zahvali in pozdravih je sledila dokaj dolga pot domov, kamor smo se vrnili pozno ponoči. Dimitrij Grlj V krčmej Vince pa Toni sta si etognauk malo nut v krčmau sedla pa te Vince napamet vzema, ka Toni fejst skriva edno držen­co. Ma etak pravi: »Ti, Toni, zakoj pa tak fejst skrivaš tau drženco? Bojiš se, ka ti go vkradnejo?« Toni pa: »Nej, nej, tau se bo­jim, ka go stoj gor spozna.« Dar na svetke Iluška je mejla ednoga fejst pojba, šteri je za njauv odo. Gda so se božični svetki pri­bližavali, te pojep je po pošti eden dar poslo Iluški. Gda je Iluška poglednila te dar, je vidla, ka so tau lejpe štrumfe. Na ednoj štrumfnicaj je gor bilau napisano: »Blajžene božične svetke«, na drugoj štrumfnicaj pa: »Veselo nau­vo leto«. Ona je pa pismo spisala tomi pojbi pa me je etak pisala: »Lejpa vala za dar, med dvöma svetkoma te žmetno čakam.« Topla pa mrzla voda Pištak je etognauk v nikši mali varaš odo, tam je delo emo. Svojo delo je nej mogo eden den zgotoviti, etak si je pa v hoteli vövzeo edno sobo. Gda na drugi den tau plačüje, etak pravi recepcioši: »Gos­paud, tüj je nika nej vredi. Vi ste tak vödali tau sobo, ka mate toplo pa mrzlo vodau. Depa s čepa je samo mrzla voda tekla.« Recepcioš pa tak pravi, ka oni majo pravico. Tau je pa zatok leko mogauče, ka ta voda, ka v sobi s čepa teče, je za tau mrzla, ka bi se v njej kaupo, za tau je pa topla, ka bi iz njé pijo. Tak po pavarskom Rudi je etognauk v Varaši v edno gostilno üšo pa je tam k sebi zvau ednoga kölnara. Ma etak pravi: »Prineste mi edno grbanjovo župo, depa tak po pavarskom.« Kölnar za edno malo naprej pride, župo doj včesne pred Rudina pa ma etak pravi: »No, tau maš pa süni!« I.B. ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1. p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: EUROTRADE PRINT d.o.o. Lendavska 1 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.