BESEDMftWTELEâNAKOMUMtKACIJA 4S: BESEDNA IN TELESNA KOMUNIKACIJA Dare Kovačič Ključne besede: govor, besedna komunikacija, nebesedna telesna komunikacija, primerjalna obeležja POVZETEK V šestdesetih in sedemdesetih letih se je ustalila delitev celotne medosebne komunikacije na besedno in nebesedno. Prvo enostavneje imenujemo govor, druga pa ni enovita, pač pa jo sestavljajo različne oblike - kanali, kodi in sporočila - glede na termin pravzaprav vse, kar ni beseda. Zaradi vsebinske in formalne neustreznosti je zato bolje uporabljati termin telesna komunikacija. Besedna in telesna komunikacija odkrivata dve plati človeka: racionalno in emocionalno, zavestno in nezavedno, vsebinsko in odnosno. Prva pogosto sporoča o objektivni preverljivi realnosti, ima referenčno funkcijo, druga je pomembnejša v izmenjavi občutij, čustev in odnosov, ima ekspresivno funkcijo. Glavne razlike med njima so še v formi, substanci in strukturiranosti znakov in kodov, v tipu reference, v nevrofiziološki umestitvi, v zmožnosti avtoreflektivnosti in večji stopnji zavestnosti jezika ter v večji medkulturni veljavnosti telesne komunikacije. ABSTRACT In 1960s and 1970s in the time of great interest in research of expression and communication the division into verbal and nonverbal communication has been established. While the first refers simply to language, the second is not uniform, it consists of many different forms - modalities, channels, codes and messages -according to the term anything but words. Because of such formal and content deficiencies the term bodily communication is more adequate. Verbal and bodily communication reveal two sides of man: rational and emotional, conscious and unconscious, functional and relational. The most important differences between them are: form and substance of signs and codes, type of reference, semantic function, neurophysiological localization, capacity of reflectiveness and greater consciousness of language, greater intercultural validity of bodily communication. fift PSIHOLOŠKA 0B2O«WA.H0RlZ08SOFP6YC«0ifiGYd«M Za človeka najbolj značilen in najbrž najpomembnejši komunikacijski sistem je govor oziroma jezik. Jezik je družbeni, naučeni sistem besednih simbolov. Ker je edinstven za človeka, pogosto z njim definirajo človeka kot govorečo simbolno žival ali animal symbolicum. Po eni strani je orodje izražanja, po drugi pa orodje oblikovanja misli, je izraz in um, organon in logos. V razvoju vrste in posameznika je kasnejši od telesne govorice, njegov razvoj pa je potekal v odvisnostih in povezavah s starejšimi oblikami komuniciranja, z razvojem delovnih orodij in naprav, družbenih odnosov in z razvojem mišljenja. Predpogoji za nastanek in razvoj govora in s tem kulture so biološki in socialni: (1) razviti možgani, (2) vzravnana hoja, ki pušča (3) proste roke s palcem nasproti drugim prstom za rokovanje s predmeti, za obdelavo in izdelavo predmetov, za delo, (4) glasovni aparat in (5) življenje v skupinah. Termin jezik kot besedna (ker je beseda osnovna samostojna pomenska enota) komunikacija vključuje dve kategoriji. Teoretični, idealni potencialni, splošni sistem imenujemo kar "jezik". Možnosti tega pa se realizirajo v praktičnem, konkretnem situacijskem, individualnem procesu v "govoru." Zato je govor tisti, ki daje informacije o socialnih, psihičnih, situacij skih in drugih vidikih stikov. Fizični temelj govora in sploh glasovnih sporočil - zvok - ima specifične lastnosti, ki določajo tudi posebnosti te oblike komunikacije, in ki so v mnogočem omogočile razvoj tako zapletenega koda kot je govor. Zvok je nihanje fizičnega sredstva - zraka in se od izvora razširja v vse smeri kjer je zrak, tudi nepremočrtno okoli vogalov, zato za razliko od svetlobe oziroma vida, ni fokalen. Možno je zanihavanje zraka in s tem sporazumevanje na sorazmerno velike razdalje (še bolj velja to za gostejše snovi kot je voda, tako so zvoki kitov slišni tudi preko 100 km daleč). Naslednja prednost je, daje glas možno trenutno proizvesti, ojačati, oslabiti, zvišati, znižati, podaljšati, prekiniti itd., torej ga spreminjati, tvoriti zapletena sosledja in to z majhno porabo energije. In nazadnje - istočasno, ko izvor-oddajnik proizvede glas, ga tudi sliši skoraj tako kot ga slišijo drugi. Vzpostavljena je takojšnja povratna zveza, kar omogoča nadzorovanje in upravljanje glasu. Taka možnost kontrole glasu in zaznana reakcija drugih oseb (tj. povratne informacije o svoji aktivnosti neposredno in posredno preko re-aktivnosti drugih) je pravzorec ali prototip zavedanja in samozavedanja. Zaradi vseh teh lastnosti je prav glas temelj glavnega, najbolj zapletenega in menda najbolj uspešnega komunikacijskega sistema - govora. Jezik-govor je pridobljen izključno z učenjem, tradicijo v socialnih stikih z drugimi ljudmi, večinoma je zavesten, ima večslojno strukturo, omogoča veliko svobodo uporabe, propozicionalnost, avtorefleksivnost in tvori temelj človekovi simbolni realnosti. Jezikovni elementi in pravila so strukturirani na več ravneh. Od vseh možnih zvokov so (1) v abecedo izbrani samo nekateri glasovi, (2) ki tvorijo zloge in besede, (3) ti se zopet kombinirajo v višje enote - stavke in (4) govorna dejanja, izjave, povedi, (5) besede in višje enote imajo določene pomene, (6) ki tvorijo skupaj notranji simbolni svet, (7) v socialnih interakcijah zanje veljajo pragmatična družbena pravila. Dve obeležji jezika sta v primerjavi z nebesedno komunikacijo nekaj posebnega in novega: možnost ustvarjanja nove izmišljene resničnosti, tudi lažne - kar sicer ni popolna novost - in možnost avtorefleksivnosti ali samoodražanja - kar je precejšnja novost. Govorec lahko ustvarja čisto nova, originalna (poetska, znanstvena, praktična) sporočila ali glede na svoj namen in pričakovanja odziva drugih, sporočilo primerno oblikuje, spremeni, prikrije, se pretvarja in laže. Pretvarjanje in laganje ni le sposobnost človeka oziroma jezika ampak ima svoje začetke pri ptičih in sesalcih v igri, pri lovu in varanju naravnih sovražnikov. Obeležja samoodražanja pa nima noben drug komunikacijski kod živali ali človeka. Jezik lahko govori o sebi, odraža samega sebe, se raziskuje, je avtorefleksiven, kar izredno poveča moč abstraktnega mišljenja. Samo v besednem jeziku lahko takole razpravljam in razmišljam o njem samem in o drugih oblikah komuniciranja. Govor seveda nima le referenčne funkcije, ne označuje le predmetov, pojavov in misli, ampak tudi duševna in telesna stanja, poteze, medosebne in statusne odnose med sogovorniki. Socialne statusne odnose odkriva že tip medsebojnega naslavljanja: tikanje ali vikanje, uporaba osebnega imena, priimka, naziva (tovariš, gospod, profesor, doktor, predsednik, ekscelenca, vehčanstvo, vodja). Vsaj nenavadno bi bilo, če bi učenec učitelja tikal, če bi desetar generala klical po osebnem imenu, ali če bi kralja ne titulirali z "njegovo visokostjo". Tikanje izraža bližino, solidarnost, enakopravnost, a tudi nespoštovanje in poniževanje. Vikanje izraža oddaljenost, nepoznavanje, vljudnost, spoštovanje ali poslušnost in priznavanje višjega položaja. Kot je naslavljanje pogosto nesimetrično, tako velja tudi za vsebino govornih izjav. Zaradi hierarhičnih družbenih odnosov in norm so nekatera govorna (in seveda negovoma, nebesedna) dejanja ireverzibilna, nerecipročna, neobrnljiva, kar pomeni, da jih more ali sme uporabljati le eden od govorcev; nekatera pa reverzibilna, recipročna, obrnljiva in jih lahko uporabljata oba govorca. Čim bolj strogo hierarhična in formalizirana je družba, tem več je ireverzibilnih dejanj. Govor je odvisen od pripadnosti socialnemu sloju, toda standardni knjižni jezik kot norma za vse je bližje govorici višjih in vladajočih slojev. Izbor besedja, vsebine, stila je odvisen od situacije in funkcije (namena) posameznega stika, od odnosov med sogovorniki, od posameznika in njegovega telesnega, zdravstvenega in čustvenega stanja. Poleg govora človek v neposrednem stiku sporoča tudi s spremembami glasu, obraznimi izrazi, kretnjami rok, držami telesa, razdaljami do drugih, dotikanjem itd.; torej z množico sporočil v vseh modalnostih, kanalih in kodih kot jih lahko odda in zazna, oblikuje in presoja. Za te oblike neposredne medosebne izmenjave sporočil se najpogosteje uporablja termin nebesedna komunikacija. Ta je neroden iz več razlogov: (1) ker je nikalen in s tem lahko pomeni prav vse razen besedne komunikacije, to pa je kar precej stvari, zato (2) ne označuje predmeta pozitivno adekvatno in (3) ker je ločevanje osnovano na sicer očitni, a površinski, razliki. Preden na kratko predstavim druge delitve in termine, je treba natančneje opredeliti, na katere oblike se nebesedna medosebna komunikacija pravzaprav nanaša. Tu je najbolj splošna in enostavna klasifikacija glede na obliko, modaliteto, vrsto kanala in koda ali z drugimi besedami glede na to, kateri del telesa je oddajnik in kateri je sprejemnik ter glede na kompleksnost kanalov in kodov. Taka razdelitev vključuje naslednje oblike: (1) glas, paralingvistična komunikacija; (2) obraz, facialna, kinezična komunikacija; (3) oči, okularna kinezična komunikacija; (4) telesna, kinezična komunikacija; (5) dotik, taktilna komunikacija; (6) vonj, olfaktorna komunikacija; (7) prostorska, proksemična komunikacija; (8) čas, kronemična komunikacija; (9) telesna zgradba in zunanji videz z obleko, kozmetiko in nakitom; L2 PStHCU.OSKA0aZO(UA-{töRIZO»&OFI%YC«(»J0Grd«M sem pa bi lahko šteli še kaj, npr. sporno in nedokazano telepatijo - komuniciranje preko neznanih kanalov, predajnikov, prejemnikov in kodov. Bolj temeljna kot delitev na besedno in nebesedno komunikacijo je delitev na spontano in simbolno ter delitev na analogno in digitalno komunikacijo. Prvo je uvedel Buck (1984) v izredni, sistematični knjigi Komunikacija emocije. Spontana komunikacija je osnovana na (1) vrojenih motivacijsko emocionalnih sistemih (homeostaza in adaptacija; refleksi, instinkti, nagoni, primarni afekti); (2) na biološkem signalnem sistemu; (3) elementi so signali (zveza z referenti je naravna in nujna); (4) vsebina so nepropozicionalna motivacijsko emocionalna stanja (niso podana kot sodbe, trditve, izjave in zato po definiciji niso zmožna ponaredbe); (5) znanje in spoznanje je holistično, sinkretično, neposredno senzorno in perceptivno iz zunanjega ali notranjega (občutja, želje) sveta; (6) vezana je na dejavnost paleokortikalnih in subkortikalnih predelov predvsem desne hemisfere. Simbolna komunikacija pa temelji na: (1) kognitivnih sistemih in pridobljenih izkustvih; (2) socialnem sistemu znakov; (3) elementi so simboli (zveza z referenti je arbitrarna); (4) vsebina je propozicionalna, možna je logična analiza in preverjanje resničnosti; (5) znanje ali spoznanje je sekvenčno, analitično, interpretacija senzornih perceptivnih podatkov, opis; (6) vezana je na dejavnost neokortikalnih struktur, predvsem leve hemisfere. To razlikovanje je bolj upravičeno kot razlikovanje med besedno in nebesedno komuniciranje, kajti nebesede so lahko simboli, pa tudi besede so včasih spontane in nimajo simbolne funkcije. Odnos med spontano in simbolno komunikacijo je kompleksen empiričen, ne gre za tipični linearni kontinuum z dvema poloma, pač pa sta lahko prisotni v večji ali manjši meri (pri čemer je komunikacija lahko samo spontana, nikoli pa samo simbolna), sočasni, soodvisni, skladni, nasprotujoči si ali neodvisni, ker sta osnovani na različnih procesih in sistemih. Buckovo razlikovanje je podobno starejši delitvi komunikacije, odnosov in pojavov iz kibernetike, računalniške in telekomunikacijske tehnologije in semiologije (npr. Wilden 1972, 1980), v proučevanje človekove komunikacije pa stajo vpeljala Ruesch in Bateson. To je delitev na analogno in digitalno komunikacijo. Razmerje med tema vrstama komunikacije pojasnjujejo razlike med delovanjem analognih in digitalnih sistemov: prvi delujejo kot manj ali več, drugi kot vse (v binarnem računalniškem kodu: ena) ali nič in vključujejo negacijo. Razločki so torej v logični formi in funkciji, digitalni sistemi imajo izdelano sintakso, pozitivne, negativne in ničelne vrednosti, negacijo, identiteto, opozicijo, ekskluzivno disjunkcijo ali alternativo (ali-ali); analogni sistemi imajo le pozitivne veličine, konjunkcijo, bogato semantiko, a skromno sintakso (Wilden, 1972). Digitalni sistemi delujejo s pomočjo analitičnih shem, izračunov in algoritmov, zato so sorazmerno počasni, imajo sicer katerokoli zaželjeno točnost, a so možne velike napake. Analogni sistemi delujejo direktno, brez formalizacije, s posnemanjem ali naravno povezanostjo med veličinami, zato so hitri, a omejeno točni (Gregory, 1980). Najbrž edino človek oblikuje digitalne sisteme in obe vrsti sistemov uporablja v komunikaciji. Naslednji kandidati so opice prvaki, delfini in kiti, a njihova naravna komunikacija še ni dovolj raziskana, prevladuje pa mnenje, da uporabljajo samo nekatera obeležja digitalnega. Opice prvaki komunicirajo z glasovi, grimasami, kretnjami in celotnim telesom. Učili so jih človeškega govora, koda s plastičnimi ploščicami kot znaki, koda z vidnimi znaki na računalniku ter ameriškega nemega kretalnega pojmovnega jezika (Hayes, Kellogg, Gardner in Gardner, Fonts, Rumbaugh, Premack, Patterson). Delfini in kiti zaznavajo okolico in komunicirajo BESEDNA tN I^LS&NA KOMUMtKACUA S3 predvsem z zvočnimi signali (od 500 do 100.000 Hz). Prav tako so se učili človeškega govora (!), kretalnega pojmovnega koda in kod z računalniško izdelanimi žvižgi kot znaki (Lilly, Herman, Norris, Reiss). Oboji, gorile, šimpanzi in orangutani ter delfini in kiti so v učenju in uporabi umetnih kodov prišli do podobne stopnje. Razumeli so pomene besed, njihov vrstni red, nikalnice, dojemali odsotnost predmetov in z enostavnimi kombinacijami starih oznak tvorili nove (pojme?), šimpanzi in delfini so nekaj besed celo spregovorili. Vse to dokazuje visoko stopnjo antropomorfiie intelektualne in komunikacijske sposobnosti, a v teh primerih gre za uporabo digitalnih simbolov, ki jih je sestavil človek (Kovačič, 1988). Digitalna komunikacija je večinoma izmenjava sporočil - denotacij dejstev, pojavov in predmetov; analogna komunikacija je izmenjava sporočil o odnosu komunikatorjev, v digitalni kod bi jih prevedli kot potrditev, prošnjo, vprašanje, predlog ali ponudbo odnosa (po Batesonu in Watzlawicku, Watzlawick et al., 1967). Prva ima večinoma referenčno fixnkcijo (po Jakobsonu), druga izrazno, ekspresivno, emocionalno, konativno, fatično. Komunikacija emocij je večinoma bolj (izražanje, inkodiranje) ali manj (prepoznavanje, dekodiranje) analogna, v ritualizirani obliki je nekakšna vmesna razvojna stopnja med analognim in digitalnim (Kovačič, 1988). Analogna komunikacija prevladuje v intenzivnem emocionalnem stiku, v ljubezenskem razmerju, v odnosu med odraslim in majhnim otrokom ali med človekom in živaljo. Analogna komunikacija je vedno prisotna, že zato, ker je to komunikacija v širšem smislu o motivacijsko emocionalnem stanju in odnosih ter dejavnostih posameznika. Tako je na splošno komunikacija ali samo analogna ali analogna in digitalna. Besedna komunikacija je večinoma digitalna, nebesedna pa analogna. A delitvi se ne prekrivata popolnoma, že sam "naravni" jezik (semantika) ima tudi analogne elemente kot so onomatopoije in medmeti, še bolj pa to velja za pragmatiko. Razmerje med obema vrstama komunikacije kažejo tudi problemi prevajanja iz enega v drugega. Težave so očitne že pri ubesedenju ali digitalizaciji lastnih subjektivnih analognih pojavov kot je občutje bolečine ali čustvo strahu. Še težja je digitalizacija analognega sporočila drugega; dekoder vedno nekaj izgubi in nekaj dodaja, dodaja morfologijo, sintakso in dodaja - ali bolje - je v okviru svojega odnosa do inkoderja-izvora. Digitalizacija v večini primerov ne spremeni le vsebine komunikacije same, ampak tudi druga obeležja, kot je prepričljivost in primernost. Besedna izjava "ljubim te" je večkrat neprepričljiva, "imaš lep nasmeh" pa dvoumna, ker je njun pomen odvisen od spremljajočih paralingvističnih analognih znakov in konteksta. Katere kriterije delitve in katero terminologijo je torej bolje uporabljati? Če je v ospredju odnos med znakom in označenim ali tip reference, sta vsekakor ustreznejši delitvi na spontano in simbolno oziroma na analogno in digitalno. Če pa gre v prvi vrsti za odkrivanje znakov in sporočil tistega dela medosebne komunikacije, ki ni posredovan z besedami in stavki, potem je termin "nebesedna komunikacija" za silo primeren. Njemu v prid gre, da je doslej sorazmerno najbolj uporabljan in najbolj udomačen, proti njemu pa govore pomembni formalni in vsebinski razlogi, ki sem jih že naštel. Primernejši, definicijsko pozitiven, jasnejši, pa tudi slikovitejši je termin "telesna komunikacija". Morda se zdi ta za paralingvistično in olfaktorno komunikacijo manj ustrezen, a vendar tudi glas in vonj izhajata iz dejavnosti telesa. Zaradi vseh navedenih razlogov bom uporabljal ta termin, ne bom pa se izogibal pridevniku "nebesedna". Med govorom in oblikami telesne komunikacije so podobnosti in razlike. Pri obeh gre za posredno znakovno interakcijo med posamezniki, znaki in kodi so strukturirani na S4 P^MOLOŠKA OBZORJA • KORIZOKS OF P&^CHOLOGf 94/3^«;; več načinov, njihova uporaba pa je odvisna od določenih pravil. Govor je neizogibno vezan na telesno komunikacijo, medtem ko obratno ni nujno. Vsebinsko se dopolnjujeta ali tudi nasprotujeta, nekatere funkcije so sicer skupne, v glavnem pa so ravno v tem, poleg same pojavne oblike znakov in strukturiranosti, razlike največje. Nekatere razlike med govorom in telesno komunikacijo so očitne, druge so bolj kompleksne. Govor je filogenetsko in ontogenetsko kasnejši, imel je in ima bistveno vlogo v razvoju zavesti in mišljenja. Prednost glasovnega sporazumevanja je v tem, da so roke proste za druge dejavnosti. Poleg tega človek svoj glas obenem sliši, lahko ga kontrolira, kar tudi vpliva na to, da so govorjena sporočila večinoma zavestna, namerna in usmerjena. Druga posledica možnosti kontrole je, da lahko človek glede na svoj namen in pričakovanje odziva pri drugih besedno sporočilo primerno oblikuje in s tem prikrije prave reakcije, se pretvarja. Telesna sporočila pa je teže kontrolirati, ker človek svoje hoje, mimike ali drže telesa navadno ne more spremljati, videti, slišati v celoti, zato so bolj nenadzorovana in nezavedna. Največkrat je njihova funkcija fatična, tj. vzpostavljajo in prekinjajo stik ali pa emocionalna, ekspresivna, tj. izražajo odnos do sprejemnika ali do predmeta sporočila. Besedna komunikacija ima pogosto referenčno funkcijo, daje sporočila o zunanji realnosti, o predmetu, mnogokrat pa je nezmožna in neustrezna za sporočanje emocionalnega. Jezikovni znaki so, razen redkih onomatopoetskih besed, arbitrarni in digitalni; medtem ko so telesni znaki večinoma analogni, vzročno posledični ali ikonični. Posamezne besede imajo stalen pomen, relativno neodvisen od konteksta, zaradi česar je možna izdelava slovarjev; pomen nebesednih znakov pa je zelo odvisen od celovite situacije, je bolj del celovitega dogajanja "tukaj in zdaj", kot govor. Za dobro obvladanje jezika je potrebno sistematično učenje, učenje telesnih kodov pa je nesistematično, spontano, najpogosteje s posnemanjem. Osnovni jezikovni znaki se na več ravneh kombinirajo v sestavljene smiselne izraze po utrjenih fonetskih, morfoloških, sintaktičnih in tekstualnih pravilih, medtem ko telesni kodi niso toliko strukturirani ali pa se nam samo zdijo taki, ker jih dovolj ne poznamo. Sporočila telesa so stalna in neprekinjena, govorimo pa le občasno: ocene deleža govora se gibljejo od nekaj odstotkov do ene tretjine (Birdvvhistell, 1970). Vsekakor poteka v vsakdanjem življenju le manjši del komunikacije z besedami. Najcelovitejši seznam glavnih lastnosti človekovega govora je sestavil lingvist Hockett (1960; Hockett, Altmann, 1968; po Thorpe, 1972; Ivič L, 1978). Uvedel je 16 obeležij (design features), ki jih vse ima besedni govor, drugi komunikacijski kodi človeka ali živali pa le nekatere. Obravnavajo lastnosti komunikacijskih elementov (kanala, znakov, sporočil), vedenja, ki predhodijo in sledijo stiku ter širši socialni kontekst. Ta obeležja so: 1. Zvočni, glasovno-slušni kanal. 2. Oddajanje v vse smeri, usmerjeno sprejemanje. 3. Kratkotrajnost, hitrost sporočil - sporočila kot znaki se hitro pojavijo in izginejo, medtem ko npr. vonji in sledi ostanejo dolgo časa. 4. Izmenljivost - posamezniki so lahko izmenoma oddajniki in prejemniki sporočil. 5. Popolna povratna zveza - govornik sliši samega sebe kot ga slišijo drugi, ne more pa se npr. videti, kot ga vidijo drugi. 6. Specializacija - neposredne energetske posledice jezikovnih znakov so biološko nepomembne, pomembne pa so kot sprožilci reakcij. 7. Pomenskost - povezave med znaki in označenim (tu zelo široko opredeljena). 8. Poljubnost (arbitrarnost) - fizična podoba znaka je neodvisna od fizične podobe BESB)1«A {M TELESNA KOMU NtKACI