List ljudstvu poduk. Izhaja rBab četrtek in velja 8 poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3 gld„ za pol leta 1 srld. 60 kr., za četrt leta 80 ltr. — Naročnina se pošilja nprarnlštrn v tiskarni sv. Cirila, koroške nliee, hšt. 5. — Deležniki tiskovnega društva dobivajo list brez posebne naročnine. Posamezni listi dob6 se v tiskarni in pri g. Novak-u na velikem trgu po 5 kr. Kokoplsl se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. Za oznanila .se plačuje od uavadne vrstice, če se natisne enkrat 8 kr , dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr. Pravične pritožbe. V četrtek, dne 20. oktobra je bilo v drž. zboru v obravnavi, naj se dovoli vladi pobiranje davkov po novem letu tje do 31. marcija 1888. Vsako leto namreč drž. zbor pretrese drž. proračun dohodkov in stroškov, kakor mu ga predlaga vlada, to je celo ministerstvo. Drž. zbor pa ne more tega že pred novim letom dognati, za to predlaga, sedaj že redno, vlada drž. zboru načrt postave, vsled katere dobi pravico pobirati davke in tudi plačevati, kar je za gotovi čas potrebno. Tako tndi letos. Ali če je druga leta drž. zbor vzprejel ta načrt hitro, skoiej brez vseh govorov, letos se to ni izgodilo Posebne razmere so letos storile, da so se nekateri poslanci vzdignili ali za to, da se vladi dovoli, kar predlaga, ali pa tudi zoper to. Poslanec za kmečke volilce Ptujsk-ga okraja, č. g. dr. Gre-gorec. se je oglasil sicer za n^^rt postave, toda razodel je v svojem govoru marsikaj, kar ni bilo vladi ljubo. Bile so hude pritožbe, pa kakor se lehko sodi iz njegovih besed, popolnem pravične. Njegove besede so bile te-le: Visoka zbornica! Ni sploh navadno, da bi se o takošnjih vladnih predlogih, kakor ga danes obravnavamo, več in obširneje govorilo. Toda položaj častite večine te visoke zbornice in njene razmere k sedanjej vladi tudi niso navadne. Resnici se pa vsekako ima čast dati in torej nam je reči, da večina te zbornice nikakor ni povoda dala razprtiji z vlado. Od leta 1860 naprej ni imela nobena vlada tako udane in požrtvovalne večine v državnem zboru na razpolaganje, kakor pa sedanje ministerstvo. Dostikrat je večina opuščala poudarjati tudi najmanjše zahteve svojih volilcev, samo da vladi ne dela težkoč. Po svojej požrtvovalnosti pa nadkriljuje ta večina vse dosedanje v tej zbornici. Opomnim le na vojaški zakon ter njega podaljšanje na deset let, na velike svote denarjev potrebnih, da smo zaseli Bosno in Her- cegovino, na zakon o črni vojski, na podaljšanje nagodbe z Ogersko na deset let, popolnem po predlogih visoke vlade, le ta nagodba pa nam nalaga velikanskih žrtev, najmanje 40— 50 milijonov v desetih letih. Mislim tedaj, da je večina te zbornice velikanski pokazala svojo požrtvovalnost. Ako imamo sedaj neko razprtijo z vlado, gotovo temu ni kriva večina, marveč zakrivil je razpor na-učni minister (Bravo! Bravo! na desni) z ukazom, s katerim je več srednjih šol skrčil, največ slovanskih (Bravo! Bravo! na desni. — Klici na levi: tudi nemških!) To je moralo tem huje zaboleti, ker je ukaz izdan bil nepričakovano, brez potrebnih priprav ter je se brezobzirno strogo izvrševal. Ne bodem pa dalje govoril o tem ukazu, saj utegne se govornikov zglasiti, katere ta stvar bolje zanima ali bi zanimati morala. Meni, kar sem povedal zadostuje v dokaz, kako opravičeno težko poslanci na tej desni strani visoke zbornice sedaj glasujemo za vladne predloge, zlasti takošnje, kakoršnji so današnji, ki zahtevajo zopet velicih žrtev od naših volilcev. To stane nas velikega zatajevanja. Osobito nam je težko pri srcu, odločiti se za glasovanje. Kajti baš letos pod ministrovanjem sedanjega naučnega ministra zadel je moje rojake na Štajarskem, gledč na ljudsko šolstvo udarec, da si hujšega niti misliti ne moremo._ Visoka zbornica! Ze večkrat se je izreklo tukaj, da 130.000 koroških Slovencev nima niti jedne slovenske ljudske šole več. Žali Bog, to je resnično (Cujte! na desni). In ta žalostna osoda zadela je sedaj blizu 400.000 Slovencev štajarskih. Ni dosta, da se na Slovence nič ne ozira na obeh visokih šolah v Gradcu, ni dosta, da nimamo Slovenci niti jedne slovenske srednje šole, (Cujte! na desni), ni dosta, da nimamo niti jednega učiteljišča, ni dosta, da v deželnem odboru nimamo niti jednega slovenskega poslanca (g.Jerman je samo namestnik), ni dosta, da v de- želnem šolskem svetu nimamo nobenega zast.ip'-" nika (Preč. g. dr. Križanič, od škofa odposlan, zastopa v prvej vrsti verske in "cerkvene koristi). In vendar tukaj o našej ljudskej šoli. o našej ljudskej izomiki govore in sklepajo zrni-raj „sine nobis contra nos" (brez nas, zoper nas). Toda sedaj se ima najhujše izvršiti ter nam odvzeti poslednja slovenska ljudska šola. jednorazrednica. In to se je letos zaukazalo. Deželni šolski svčt v Gradcu doposlal je namreč vsem okrajnim in posredno krajnim šolskim svetom spod.-štajarskim ukaz, kateri vse slovenske ljudske šole proglaša za jezikovne učilnice nemške. (Čujte! na desni). Prosim go spoda predsednika, naj mi dovoli ta ukaz pre-čitati. Ukaz je kratek, a za nas Slovence uso depolne vsebine. Z ukazom dne 22. februvarija 1887, štev. 823 zaukazuje c kr. deželni šolski svet, spo-razumljen z deželnim odborom štajarskim, zadevno urejenje pouka v drugem deželskem je ziku na ljudskih šolah tako, da se bode najed-norazrednicah s poludnevnim poukom učila nem ščina v drugem razdelku nižje skupine (to je torej že v 2. šolskem ali 8. letu starosti učenčeve) po dve ure na teden, v sleharnem razdelku višje skupine pa po tri ure na teden, nadalje da se bode nemščina učila na dvo- in trorazrednicah v drugem razdelku prvega razreda (torej zopet že v 2. šolskem letu. to pa štiri, oziroma pet ur v tednu; v drugem razredu dvorazrednic (klici na desni: škandal!), v drugem in tretjem razredu trorazrednic pa pet ur na teden, dalje, da se bode učila nemščina v prvem razredu četverozrednic, se vč hitro, ko so prestane prve težkoče s čitanjem, in se ima tedaj kmalu začeti s prvinami nemškega jezika (torej že v 1. šolskem in 7. letu starosti), v drugem in tretjem razredu mora se nemščina učiti zmiraj več, in sicer v prvem razredu tri ure, v drugem, tretjem in četrtem pa po pet ur na teden, in naposled se zaukazuje v četrtem razredu čveterorazrednie učiti nemški, ne samo nemščino (5 ur), ampak tudi računstvo (4 ure) in zemljepis (3 ure) in telo-vadstvo (2 uri). — (Smeh na desni — poslanec dr. G-regr: To je germanizacija.) — Torej 14 ur vkup, to je polovica vseh. — Ta ukaz se ima izvrševati s početkom šolskega leta 1887/88. (Dalje prih.) Domoljubna skrb za slov. dijake. (Konec.) I. račun dijaške kuhinje za I. šolsko leto 1886/87, t j. od' 15. sept. 1886 do 15. jul. 1887. a) Darovi: 11 pokroviteljev je darovalo vkup fl. 562-50, 81 letnikov po 5, 10 in 6 fl. fl. 431-—, 15 podpornikov mesečnine fl. 19.50, i razni darovi fl. 196 88. Vseh dohodkov vkup ; fl 1206-88. b) Izdatki: Za poštnino, tiskovine itd. in pa za 1869 kosil dijakom po 22 kr. izdalo se je vkup fl. 439 50 in v posojilnico se je naložilo fl. 770 • 32, torej izdatki jednaki dohodkom fl. 1209 S8i Drugo upravno šolsko leto 1887/88 smo začeli 15. septembra in podajamo prečastitim prijateljem naše učeče se mladine nastopni proračun. Nadejati se je: Od 80 letnikov po 5 gld. fl. 400'—, od slavne družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani dar fl. 50.—, od posojilnice v Celju upamo fl. 100'—, nadejamo se torej darov vkup fl. 550•—. Za podporo se je pa oglasilo 31 dijakov, ti prosijo vkup na mesec 480 kosil, t. j. za celo šolsko leto 4800 kosil po 20 kr., znese torej za tekoče šolsko leto primanjkljaja v znesku 410 fl., akoravno se je kosilo od 22 kr. na 20 kr. znižalo. Stavimo do naših rodoljubov in prijateljev naše mladine najuljudnejšo prošnjo, da naj blagovolijo to blagodušno podjetje letos zopet po svojih močeh podpirati in tisti, ki še niso postali podporniki dijaške kuhinje, naj to letos storijo, do vseh se pa obračamo z uljudno prošnjo, da v prijateljskih krogih nabirajo darove ; le če delamo vkupno, zamoremo doseči namen, katerega imamo pred očmi. Obračamo se tudi do slavnih okrajnih za-stopov in slavnih občin, da se naj blagovolijo ozirati na svojo mladino in naj po izgledu drugih okrajnih zastopov in občin, ki dajejo primerno zelo visoke svote za „nemški šulverein", darujejo blagodušno za našo domačo dijaško kuhinjo. Nadjamo se torej obilih darov, ker drugače bi morali pridnim in zelo revnim dijakom dosti hrane odtegniti; saj so itak zraven tega še dosti lačni. Darovi naj se blagovolijo pošiljati na blagajnika Maksa Veršec-a v Celju. Da se prihranijo poštni stroški, pridejan je našemu poročilu poštno hranilnični položnji list, na katerega se lahko pri vsaki pošti brez poštnine uplača. prosimo pa zraven imena tudi pristaviti za „dijaško kuhinjo". Gospodarske stvari. Repna zel, zimska krma. Repna zel naredi pri živini drisko, ako se ji daje sveža, taka, kakor se odreže od korena. Dobro je torej, ako jo je moči shraniti za zimo ter jo še le takrat dati pred živino. In to se izgodi, ako se ona vkisne, ne da se v tem izkazi. V takem stanju jedo jo krave rade poleg druge, suhe krme. Koder ni dobiti odpadkov kake pivarije, tam še služi ona posebno dobro, kajti zimsko krmo dela ona tečno in tudi za mleko ni brez pomena. Ali kako se ta zel shrani, da ne trpi škode? Ni težko in ni drago, kar je za to potrebno. Dene se namreč jeseni v jame. Le te so ali samo izkopane v zemlji ali pa tudi sezidane in s cementom oblite. Kdor se hoče samo prepričati, ali je taka jama in zel v njej kaj prida, izkoplje si jo samo, kdor pa je že prepričan o njeni koristi, tak si jo pa že rad sezida ter ji napravi še tudi posebno streho. Nareja pa se taka jama čem bližje hleva, tem bolje, da je človeku pri roki, kedar je treba krme. Kdor pa ima daleč repišča in nima jeseni časa za to, da spravi zel do doma, naj si jo naredi kar na repišču! Tla za njo se izbero taka, da ne prideš do vode, če izkoplješ jamo 1 3 do 1 5 metra globoko. Jama se izkoplje za tem 1 do 15 metra široka in 1 ali k večjemu 1*3 metra globoka. Dolga pa je jama lehko, kakor je je ravno treba, vendar je bolje narediti več manjših, kakor pa eno dolžjo. Kedar namreč prideš pozneje po krmo, vdere ti v zrak jamo in to ni zeli na korist. Stene se za jamo narede čisto ravne, strme in tudi tla se ogladijo, kar je največ mogoče. Kedar je to gotovo, začne se zel polagati v jamo, ni pa djati slame ne na dno, ne po strančh, kajti slama drži preveč zraka in le ta je zeli na kvar. Najprej se položi plast zeli kacih 35 cm. debela in se stlači precej trdo na tla, na tleh v oglih ali včasih še tudi po straneh stori še tu dobro pehaj. Na to se položi potlej druga plast, ravno tako debela, kakor prva. Tudi njo je treba stlačiti, kolikor je možno. Da je to tlačenje ležje, prereže se zel z ostro lopato križem, s tem se zeli vzame vleč-ljivost in se vležejo za to trdneje druga na drugo. Zakaj povdarjamo le to tlačenje? Za to, ker pride vse na to, da ne ostane zraka veliko med zeljo, sicer bi segnjila. Čem manj je zraka v jami, v zeli, tembolje bode tvoje delo. Ako si tako delal tudi s tretjo in štrto plastjo in če je treba še s peto, prišel si že na vrh jame, sedaj pa izoži plasti, ki jih še napraviš tako, da ti bode vsa zel, kakor kaka streha. Za tem pa nasiplješ te strešne strani s kratko rezjo ali tudi z listjem, vsaj tako na debelo, da ne pride zemlja ali prst, ki jo nasiplješ na vse, do zeli. Prsti je treba nasuti za en meter na debelo, ker se vsčda ta nasip, za to ti bode treba prve dni vsak den pogledati na-nj ter skrbno zasuti, kjer se pokaže razpokljina. Kedar je vse to v redu, pokriješ pa potlej jamo z deskami, ali te morajo se dobro stisniti in le jamo ali pravo za pravo nje streho kriti. Na nje deneš lehko ali debelo kamenje ali železniške šinje za to, da bode prava teža na zeleh. Kedar se jame pa vgrezuje, morajo tudi deske s j tem se vgrezniti, ne da obvisč na straneh Na-; nje še treba zatem nekoliko prsti položiti, če nad jamo ni strehe, to pa zavoljo dežja. Po kacih šestih tednih so zeli zrele za krmljenje. Drži se pa taka krma v jami več mesecev, celo leto Kedar začneš jemati krmo iz jame, odkriti ti je na enem koncu jame je le toliko, da vzameš iz nje krme, kar ti je je za en dan treba. Z ostro lopato se izreže krma, vendar vedno po koncu, tako, da ne vdere zrak v plasti. Se ve, da je treba vsak dan jamo pokriti prav, kakor smo zgorej rekli, kedar se je napravljala, sicer bi zrak krmi škodoval. Skoda ni za krmo, če se zeli spravljajo prav v deževnem vremenu, vse pa pride na to, da zrak ne prihaja do nje. Grozdje. Marsikomu dela grozdje veselje, ako si ga obdrži v pozno zimo ali celo do spomladi. To je tudi mogoče, če se ravna z njim prav, vendar pa ni vsako leto grozdje za to. Nekatero leto stori z njim, kar ti drago, zato ti segnjije še vse eno. Tale način, po katerem se drži še neki najbolj grozdje, hvali se nam in je tudi lehek. Izbere se soba bolj temna, vendar pa taka, da ima dober zrak. Po njej se narede iz desk police vse križem ter se obesijo na njih steklenice za vrat. Le te se napolnijo z vodo ter se vtakne va nje grozdje, ki visi na kosu trte. Treba je tedaj za to odrezati grozdje z lesom vred. Tako ostane grozdje dolgo lepo, kakor na trsu. Sejmovi. Dne 4. novembra pri sv. Barbari v Halozah. Dne 5. nov. na Ponikvi. Dne 7. nov. v Lembergu, pri sv. Lenartu v Slov. gor., v Lesičnem, v Mariboru, pri sv. Vidu za Ptujem, na Rečici in v Selnici. Dne 10. nov. pri sv. Martinu pod Vurberkom. Dne 11. nov. v Gomilicah na Malih Rodnjah, v Marenbergu, v Smartnu pri Slov. Gradcu, pri sv. Barbari v Oplotnici, v Laškem trgu in v Spod. Hočah. Dopisi. Iz Celja. (V z prejem.) Naše mesto seje lepo pripravilo, da vzprejme Nju ces. visokosti, cesarjeviča Rudolfa in cesaričinjo Štefanijo, kar je najbolj mogoče, sijajno. Kakor se je potlej pokazalo, bil je vzprejem v resnici lep, samo, če gre „D. W." kaj vere, niti župan dr. Ne-ckermann, niti sodnijski tajnik, pl. Wurmser nista se obnašala avstrijsko-domoljubno, kajti, kar sta rekla, to ni resnica, da so v Celju samo posli slovenski ali da je Celje nemško mesto. Vzprejem je bil ca kolodvoru, predstave pa v mestni hranilnici. Vse povsod je eesaričinja s svojo ljubeznjivostjo očarovala ljudi in so vsi veseli, ki so govorili z njo ali jo le tudi videli. Na novi bolnišnici sta Nju ces. visokosti vogelni kamen vložila in je v tem cesarjevič glasno zaklical: Naj se tu solze nesrečnih vsušujejo in naj se bolečine trpečih olajšujejo! — Posebno dobra je bila razstava konj na malem c. kr. vadišču. Pred njo j® stalo sedem slov. korenjakov na čilih Savinjskih liscih in so varovali vhod vanjo: France Brevnikar. iz Arje vesi, Mart. Ocvirk iz Grajske vesi, Lovre in France Plaskan, iz Braslovč, Franc Krašovec, iz Braslovč, Vinko Trčar iz Št. Ruperta, Jože in Janec Cepljak, iz Bočne. Tik pred odrom, napravljenim za visoka gosta, stala so dekleta v slovenski noši, držeč sadje, grozdje, vino in pivo v nežnih rokah. Gospica Olga Lipoid, iz Mozirja, je Nju ces. visokosti nagovorila ter je izročila cesaričinji lep šopek, poleg nje so še stale njena sestra za tem Goričarjeva iz Mozirja, Maroltova iz Braslovč, Valantova iz Braslovč, in več drugih. Ko sta si visoka gosta ogledala lepe konje, podala sta se v mestno cerkev in za tem še v krajni muzej, ter sta si ondi še ogledala imenitniše starine. Ob odhodu Nju ces. visokosti, kakor že poprej o prihodu in na ulicah, pozdiavljalo ju je ljudstvo z veselimi živio in hoch klici. Lep je bil ta den za mesto in za dalnjo oki lico, ljudem še sedaj pride beseda rada na visoka gosta. — Nereda ni bilo, le tu in tam je kak nemčur jezno pogledal na ljudstvo, ki je klicalo živio, nemški hoch! slišal se je le bolj zamolklo iz jarih živio-klicev. Nevoljo pa je vzbudila „D. W." še tisti dan, ko ni imela ničesar v svojih predalih, kakor hujskanje zoper Slovence, tudi naslednja številka kaže očitno onemoglo jezo naših nem-čurjev, ker niso mogli, kakor bi bili radi, na šega mesta pokazati v nemški obliki. Kar ni, pa ni in ne bode. Od Drave. (Naše domoljubje) Ni nam moči popisati, s kakošnjim veseljem da smo pričakovali prihod Nju ces. visokosti, cesarje-viča Rudolfa in cf saričinje Štefanije v Maribor. Od vsake hiše, tudi z visokega Pohorja, so hiteli ljudje v mesto. Nobeno delo, nobeden še tako dolgi pot jih ni zadrževal, samo, da jim je bilo moči svoje veselje za prihod in tudi svojo zvestobo in vdanost Nju ces. visokosti izraziti. Pa tudi to veselje se je Slovencem kalilo. Na večih mestih so zavračali Nemci Slovence in so jim prepovedovali „živio" klicati. Med njimi je bil obče znani Šentlovrenčki občinski berič, kateri je rekel: „Das Feuerwehr hat die strenge Auftrag, dass Niemand darf živio schreien". Kakor se mu veruje že tako malokedaj katera beseda, ne verjamemo mu tudi te, pa ga tudi nismo ubogali. Ako je pa imel tak ukaz, nam naj povč, kdo mu ga je dal in zakaj. Nihče ne more Slovencem živioklicev prepovedati, saj kričč s svojim grlom, kakor Nemec svoj „hoch". Ali hočete morebiti Slovencem izraze ljubezni, zvestobe in udanosti do višje ces. rodovine zabraniti? Ali pa svetu pokazati, da v Mariboru in okolici ni Slovencev? To bode zastonj. Šentlovrenčki berič zdi se nam pa tudi celo neveden, zato mu povemo, da je on Slovenec in tudi vsi, kateri so od slovenskih starišev rojeni. Ko bi pa on moral, kar se zna vsakemu izgoditi, za beraško palico prijeti, bode si težko s svojo nemščino potrebnega kruha izprosil, tedaj bi pa mu bil gotovo kos slovenskega krui,a in slovenska beseda sladek. Iz Rač. (Visoka slovesnost.) Zadnji četrtek zbralo se je na tukajšnjem kolodvoru mnogo kmetskih ljudi, gospodov in gospa, č. g. župnik in kaplan iz Slivnice. Gg nčitelji iz Rač. Slivnice in Frama pripeljali so šolsko mladino z lepimi zastavami. Kolodvor in nasprotna hiša g. Grisolda bila je z zastavami okinčana. Ob 3/43. uri se je dvorni vlak pripeljal; šolarji so se v vrsto postavili in z zbrano množico Nju ces. visokosti med strelbo z „živio" pozdravili. Gosp. Jan. Paulšek je Nju ces. visokosti oddal v imenu Račje šolske mladine lep šopek. Ta veseli dan ostal bo vsem, kateri so navzoči bili posebno šolski mladini v lep spomin. J. P. Iz Vitanja. (Vmeščenje novega župnika. (Konec ) Po dokončanem vmeščenju no vega g. župnika stopijo preč. g. dekan na lečo, da spregovorijo tej svečanosti primernih besedi. S pobožnim vzdihljejem do prebl. D. M. kraljice sv. roženvenca, naj bi izprosila obilo božjega blagoslova na novega g. župnika in vso njegovo faro. sklenili so svoj jedrnati govor. Na to je sledila velika peta sv. meša novega gosp župnika Stregli so pri tej sv. meši novemu g. župniku njihov nekdanji Celjski tovariš, Ca-dramski župnik, g. Bezenšek, potem dva mlajša župnika Novocerkevške dekanije in dva gg. kaplana. Krasni mcšni plašč pa, katerega so novi g. župnik pri tej svečanosti na sebi imeli, darovale so jim čč. usmiljene sestre Celjske bolenišnice kot znamenje posebne hvaležnosti za trud, katerega so kot njih čast. duhovni oče 12 let ž njimi imeli. Petje vodil je domači g. organist s svojimi pevkami. Ob pol enih bila je cerkvena svečanost pri kraju. Da si je novi g župnik dobro zapomnil naročila sv. apostola Pavla, ki je Hebrejcem pisal: „Gostoljubnosti ne zabite", pričala je njegova bogato pokrita miza, h kateri se je ob eni vsedlo 14 duhovnikov, častitljevi oča g. župnika in toliko prijateljev in častilcev novega g župnika, da Vitanjski sedanji rod menda ne pomni, da bi bil kedaj toliko gostov v tem farovžu videl. Zato je je pa tudi prav dobro pogodil oni gospod, ki je po običajnih napitnicah napil na / vpešno delovanje novega g. župnika. Rekel je: „Pošteni Vitanjski farani! Jaz vašega novega g. župnika dobro poznam. Oni imajo tako blago srce, da se jim morajo vsa srca odpreti. Ver-jamite mi. da tisti, kateri jim sedaj svoja srca še zaperajo, bodo to britko obžaljevali". Ni dvomiti, da se bodo te besede vresničile. Le prehitro so minole vesele ure, katere nam je izboren kvartet Celjskih gg. pevcev z malimi narodnimi pesmicami dokaj oslajševal. Veselje tega dne grenila je le misel, da č. g. Adam Gru-šovnik, ki so četrt leta to faro tako vrlo oskrb ljevali, zapustijo že drugi den ne le faro, nego tudi Novocerkevško dekanijo, kjer so si toliko prijateljev pridobili. Poslovili smo se od teh blagih gospodov s prisrčno željo, da bi se jima na njunih novih službah najboljše godilo. Politični oaSed, \oS Avstrijske dežele. V državnem zboru so za to leto seje pri koncu, v soboto je bila v po-slaniški. v ponedeljek pa v gosposki zbornici zadnja seja. Razpora med vlado in češkimi deloma tudi slovenskimi poslanci pa še ni konec ter še vedno velja ukaz ministra za uk in bogočastje, dr. pl. Gautscha, glede zatrtih srednjih šol. Ni še gotovo, kaj da ukrene vlada glede tega ukaza — Delegaciji zborujete letos na Dunaju in so ji svitli cesar v soboto vzpre-jeli, ogersko ob 12ih avstrijsko pa ob lih. Za skupne potrebe cesarstva treba bode leta 1888 134,480.397 gld. to je veliko denarja. — „Bauernverein", ki prisega na ime Jurija vit. Schonererja, ima v Krumholzu, stavbarju v Strassu. moža, da so ga kmetje lehko veseli, posebno naši nemški sosedje. Človek ne ve, kaj da moža pravo za pravo živi, menda vendar le nekje bauernverein? Mož si daje pri njem največ dela. — Dež. odbor v Celovcu si je premislil ter ne ugovarja na Dunaju zoper slovenski jezik v zemljišnih knjigah, pač pa se hoče v dež. zboru postaviti po robu. — Zoper žganje vzdiguje se dež. šolski svet na Koroškem ter priporoča izlasti učiteljem, naj učč že mladino tako, da se ji žganje pristudi. Težko pa, če to kaj pomaga. Liberalizem pač odpre vrata strastim, zapreti pa jih potlej, tega ne more. — Kakor pravi vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, osnuje se v kratkem sopet novih prodružnic te družbe na raznih krajih slov. dežel. Naj se jih osnuje le prav veliko, le tako namv bo mogoče otresti se šulvereinovih spon. — Ce nas vse ne ukane, ostane nižja gimnazija v Kranju še naprej ter dene minister gledč nje svoj ukaz iz veljave. Le pravično, kajti mi pač nimamo še doslej preveč srednjih šol. — Italijani so v Gorici hud6 napeti ter bolj, kakor je dobro, sovražni Nemcem in Slovencem. Zdaj imajo neko dru- štvo med seboj, v katerem ne sme nihče ziniti ne nemške ne slovenske besede. Kdor se zagreši zoper to zapoved, plača 4 kr. za ital. šolsko društvo „Pro patriaa. — Okoli Gradiške je letos slabo leto in se boje ljudje lakote. Treba bode pač, da priskoči dežela in država ubožcem ali z delom ali s posojilom. — Mestni zastop v Trstu je v rokah hudih lahonov, za vsak krajcar zdi se jim škoda, ako ga naj izdajo za slov okolico. Doma pa ga sipljejo kar iz kadi. Tovnej so objubili obč. gledališču celo 25.000 gld. na leto. To je pa vendar le prevelika potrata. —- Ženska podružnica sv. Cirila in Metoda v Trstu priredi o Božiču slov otro kom božičnico v prostorijah čitalnice. — Paro-brodsko društvo, Lloyd, v Trstu terja na leto blizu 1'/g milijona podpore od države, le ta pa se opreza za naprej tolike vsote ter obeta društvu le blizu 1 milijon podpore. No malo ni, je tudi še veliko. — V Premyslu, trdnjavi v Galiciji, ukradli so več načrtov te trdnjave, eden teh tatov jo je popihal čez mejo na Rusko. No tega nam še manjka — tatov v tacih rečeh! Vunanje države. Bolgarsko vprašanje stopi poslej bolj nazaj ter se za nj ne zanima skorej nihče več. Knez Ferdinand utegne se vzdržati na Bolgarskih tleh, ako mu bode mogoče pridobiti si glavne može onih strank, ki še niso doslej zanj. Od tujih vlad ni se mu bati, vsaj kakor stojč sedaj razmere, nobenih zaprek. — Srbija se sedaj prelija ter dobiva podobo, kakor ji jo daje minister Ristič. Mož ima pa težavo s „skupščino", kajti njegovih privržencev ne sedi nič več v njej kakor pa nasprotnikov. V tem je že vlada težavna. — V Črni gori trka ljudem lakota na vrata, nekaj ljudi se je hotelo izseliti, toda Srbija jim ni pustila naprej, ter so sedaj prosili če bi smeli v Bosni se naseliti. Doslej še niso dobili dovoljenja. — Rumunija, kraljestvo ob naših vzhodnih mejah, je imela iz zadnje rusko turške vojske velik dobiček, ter so ji Rusi pustili veliko denarja, letos sejeondi za 80 milijonov rublje v prelil o* v franke. — Rusiji ni več zaupati, zoper Avstrijo že kaže precej svojo nevoljo ter vtrjuje trdnjavo v Varšavi na vse kriplje. Car še biva v Kodanju in prihodnji teden se vrne domov, menda le čez Berolin, da se snide z nemškim cesarjem — Z nemškim cesarjem, Viljelmom, gre čedalje bolj h koncu. Nevarne bolezni sicer nima, toda nevarna so mu leta, 90 let to je že nekaj. -- Tudi Nemčija naredi si novih pušek repetirk, ker je doslenjih strelivo preveliko in so torej nevarne za vojake, ki jih rabijo. — Bavarsko plača letos 58,362.105 mark za vojaštvo, to je sila veliko za malo kraljestvo. — Delalci v Londonu še nimajo kruha, vsaj do 31. dne oktobra meseca jim mesto ni priskrbelo zaslužka. Glad pa je hud poveljnik. — Gledč Irske misli sedaj Salisbury nekaj ukre- — 350 3 niti ter izviti tako Gladstoneju ročaj iz roke. | Ircem bilo bi pač vse eno, po kom bi kaj pre- j jeli, toda ne verjamemo, če dobodo od teh dveh kaj stalnega. — Na Francoskem imajo sedaj v delu Wilsona, zeta Grevyja, predsednika republike. Pravi se, da bode treba tudi Grevyju iti. ako se dokaže, da je Wilson v zvezi z ono družbo, ki je prodajala „zlate križce". Ni dvoma, da je bil, kateri republikanec bi se pač branil denarja? Dokazati pa mu ono zvezo, to utegne pa težko biti. — Crispi, predsednik ital. ministerstva, bil je v Turinu ter je ondi govoril. 600 poslušalcev je bilo v pričo a tega ni slišal njih nihče, čemu da je minister hodil v Friedrichsruhe, k Bismarcku. Mož zna, zakaj je molčal. — V Rimu se vrSé razprave o trgo vinski pogodbi med Italijo in Avstrijo — V Masavo se je novi poveljnik, general San Marrano. uni teden odpeljal, zadnji oddelek vojaštva pa se odpelje prihodnji teden. — V Maroku še ustaj ni konec, ustajniške čete so postale sultanovi vojski že precej nevarne. Kaj pa je z bolnim sultanom, to je uganjka. — Don Pedro, cesar v Braziliji, misli se odpovedati svoji oblasti ter se potlej ne povrne več v Ameriko. Uzrok te odpovedi je to, ker no more, kakor bi rad, odpraviti sužuosti. Velikaši se ustavljajo temu na vso silo. Za poduk in kratek čas. Štirnajst dni široin sveta. (Dalje.) Dunaj je res že velikansko mesto, pa tudi že ima toliko prebivalcev, kakor celi Štajar. Tukaj Vam človek celó lehko zajde. Ko sem eno uro po ulicah semtertje hodil, nisem več vedel, kje solnce izhaja, in ko meje prijatelj vprašal, če vem zdaj, kje da je južno proti Mariboru, sem mu res prav na sever proti Berolinu pokazal. Človeku se godi, kakor tistemu, ki je z vrbe padel in ni vedel, kje da je. Toda na Dunaju imajo jako visoki kažipot, katerega človek od vseh strani vidi, turen namreč dvorne in stolne cerkve sv. Štefana. Če tujec ne vé, ali gre notri v mesto, ali vun iz mesta se mu je samo treba ozreti na turen sv. Štefana, ki stoji sredi mesta, in takoj se mu zjasni v glavi. Prav tako človek na svetu lehko zajde, in takrat tudi samo eno pomaga „samo eno je p o t r e b n o, M ar i j a si je najboljši del izvolila". Ako človek zajde na kriva pota, le edina pokora še pomaga; toti del si je Marija Magdalena izvolila in takoj je bila na pravi cesti, ker jej je božji Izveličar rekel: „Pojdi v miru !" — nisi več na krivem potu. Cerkva sv. Štefana je največa na Dunaju; 12.000 ljudi zamore obseči. Toda prav nič se mi ne dopade, ker vsakokrat, kedar jo obiščeš, jo v drugem kotu popravljajo, četrt prostora je skorej vedno z deskami obitega, to pa oči boli, kakor madež na obleki. Miru na Dunaju ni, še po noči ne. Tukaj drdrajo noč in dan težki vozovi po ulicah, katerih se lehke kočije ogibati morajo. Ljudi in vozov le kar mrgoli po ulicah; treba je dobro paziti, da te kdo ne prevrže ali ne povozi. Vpre-zajo konje, vole, osle, pse, časih tudi človeka, ki na vozeku vleče za seboj, ali riva pred seboj, kar ne more na rame zadeti. Vozijo pa vsi dobro: hlapci s svojimi žulavimi rokami, imenitni kočijaši z belimi rokavicami, šegavni dunajski fiakerj' in celo rudečelica mlekarica. Nezaslišano skorej je, da bi voz ob voz zadel, dasiravno je včasi podoba, da bodo vozovi iskre dali, tako eden tik drugega pelje. Srečen človek, kateri se na poti čednosti ne spotika in tako živi, da se tudi drugi nad njim ne spotikajo! Kdor pa druge pohujša, sam največi kvar trpi, in bolje bi mu bilo, da bi mu mlinski kamen ob vrat obesili ter potopili v globočino morja. Opoldne stopiva v gostilnico sredi mesta, kjer naju je veselilo videti, da si večina gospode naroča petečne jedi. Pri nas pa marsikateri tržan, ali mestjan misli, da ni gospod, ako si v petek svojih barus z mesom nekoliko ne omasti. Ali je pač vredno, ali je pač modro zavolj koščeka mesa, Boga žaliti, od katerega ima vse dobrote — tudi meso. Po obedu nama je postregel dober prijatelj, slovenske matere vrli sin, katerega sva obiskala, z dobrim tokajcem.*) Mi na Štajar-skem imamo dobra vina, pa toliko ognja, kakor ga je ta tokajec imel, meuda nima nobeno. Tako vino diši po petečni hrani. (Dalje prih.) Smešnica 44. Kakor je znano, ima nemški kancelar, knez Bismarck le malo lasi na glavi, poredno se pravi, da ima le tri, da je trilasi kancelar. Uni teden pa je prišel tujec v gostilno ter zahteva poleg piva tudi kaj na zobe. Najprej hoče torej juhe. Grahova mu je ljuba. Ko pa natakarica prinese juho, še ne pokusi je tujec ter ji jezno zakliče: „Hej, dekle, jaz sem rekel graha, ti pa si mi prinesla Bis-marcka". „Kaj mislite, gospod", vpraša dekle. „Tu le glej", odvrne mož, „tu le so njegovi trije lasi". Razne stvari. (Cesarsko darilo.) Njih veličanstvo, svitli cesar je za stavljenje šole na Gomilskem daroval 200 fl. iz lastnega premoženja. (Najvišja zahvala.) Nj. ces. visokosti, cesarjevič Rudolf in cesaričinja Štefanija zahvaljujeta se prebivalcem onih mest in krajev, *) Tokajec je najbolje Ogersko vino. Stavec. koder sta se vozila, za prijazni vzprejem. Tako beremo na oglih v mestih Maribor in Celje. (K odborovi seji družbe duhovnikov) dne 10. t m, to je, prihodnji četrtek, ob 11. predpolduem v kn. šk. pisarni čč. gg. od bornike vljudno vabi Predstojništvo. (Smrtna kosa) Pri čč. šolskih sestrah v Mariboru je umrla na dan vseh vernih duš, č. s. Mehtilda Polzi. Bolehala je že delj časa ter se je lepo pripravila na smrt, stara je bila še le 29 let. Naj počiva v miru! (Promocija.) G. Ivan Dečko, odvetniški koncipijent v Celju, postal je 21. oktobra 1887 v Gradcu doktor prava. (L e h k a u g an j k a.) Župan mesta Maribor razglašuje po oglih mesta, da se Nj. ces in kr. visokost, cesarjevič Rudolf zahvaljuje prebivalcem za vzprejem: župan mesta Celje pa pravi, da jim izrečeta Nju ces. in kr. visokost cesarjevič Rudolf in cesaričinja Štefanija za sijajen vzprejem in prisrčno vzprejetje svojo najvišjo prisrčno zahvalo. Za ta razloček v besedah imate se, menimo, ti dve mesti zahvaliti le njijiuima županoma. Kateri izmed njiju pa je modrejši in — skromniši, to ni težko, da si ga ugane vsak bralec sam. („Kratka zgodovina ped agogije".) Pod tem naslovom je prišlo na svetlo nekaj iz-tisov (iz „Učit. Tovariša") daljšega spisa, ki se dobiva (po 70 kr.) pri pisatelju g. J. Lapajni v Krškem in se priporoča posebno učiteljem in pripravnikom. (Slovstvo.) J. Stritarjevih zbranih spisov prišel je že 19. zvezek na svitlo Povest Mirodolski se je končala že v 18. zvezku. (Sulverein.) Nemški šulverein namerava v Ormožu nastaviti nemško šolsko vrtnarico. Skoda denarja, še bolj pa je škoda otrok, ki jih taka „vrtnarica" dobode v pesti! (Oskrbnik.) V Veliki nedelji je g A. Jesih postal oskrbnik posestev, ki jih imajo tamkaj nemški vitezi. Le-tem je na čelu nadvojvoda Viljelm, novi oskrbnik pa ima tudi ime vestnega in skrbnega moža (Žganje.) Na koroški železnici je prišel čuvaj med Brnco in Podturjem v oni noči ves krvav domov ter je čez nekaj ur umrl. Bil je poprej v krčmi „na frakelj" in tam je prišel z nekim kmečkim fantom v prepir. Konec pa je prepiru bil še le, ko je fantč zgrabil stol ter mahnil z njim po nesrečnem čuvaju. (Domači prepir) Žena J. Kukovca. posestnika v Hardeku, postala je sita večnega prepira v svoji hiši; za to je zlezla v nadklevje ter se zarila ondi v seno. Tu je hotela pričakati smrti vsled gladu Našli so jo še le peti dan potem, ko je bila izginila ter jo spravili nazaj k njenim starišem, ne za dolgo, kajti šla je na železnico in legla nekaj za Ormožem pred žel. vlak. (Gluhonemi.) Na Štajarju je 2286, v celem cesarstvu pa kacih 30.000 gluhonemih ljudi. Otrok, ki so v letih za šolo, pa je izmed njih 749 na Štajarju. (Žaba v basni.) Naša ljuba prijateljica v Celju. „Deutsche Wacht" pravi, da ne trpi, da bi prišla kaka slov. črka v zemljiščne knjige. V resnici pa se tudi sila napenja, naj še spravi kaj zopor to novotarijo na svetlo. V zadnjem listu trdi to revše celo, da ne najde poprej mini, kakor če je ne bode več — te novota-rije ali ka-li. (Nezakonska mati.) Neža Gmajner, dekla pri Zimijaku v Celju, je porodila a otroka je vrgla v zahod. Dete se je v njem zadušilo, nesrečno mater pa so peljali v ječo. (Za družbo duhovnikov) so vplačali čč. gg.: Matoh 2 fl., Sparhakl 2 fl., (za 1. 1888 in 1889), Kavčič, Kocpek, Pavlic in Vidovič po 1 fl. (Duhovske spremembe.) C. g. Janez Žnidarič, doslej kaplan na Kapeli v slov. gor., postane oskrbnik tamošnje župnije, č. g. Janko A. Simonič, kaplan v pokoju, prevzame pa za čas opravila tamošnjega kaplana. Župnija na Kapeli razpiše se do dne 9. decembra t. 1. Listič uredništva. Na Blanco: Vaše pismo smo prejeli, a brez podpisa, torej ga ne »ponatisnemo. G. V. K. pri sv. V.: Ako dela g. učitelj tako, ima ž<> itak v sebi, pri ljudeh in od sodnije kazen, ni torej treba, da izvedO še naši bralci za-nj V Ljubljano: Hvala, za to številko ni še bilo mogoče. G. F. P. v O.: Gospod, stvari radi vz-projmemo, če je troba, povrnemo tudi stroške. G. J. C. na D.: Pridite si k nam po papirja, na Vašem ber6 se stvari le z veliko težavo. Škoda je za našo in stavčeve oči. Laterijne številke: V Gradcu 29. oktobra 1887: 44, 35, 73, 1, 28 Na Dunaju „ „ 46. 79, 2, 20, 74 ¡¡WBt Naznanilo. Podpisani zreže muzlne (plohe) vsake vrste lesa hitro in izvrstno po najugodnejši ceni. Kdor pa iz daljnih krajev les pripelja lahko takoj na rezanje čaka. Bistrica pri Leiubahu na koroški železnici. Josef Stampfl, 1-2 posestnik: žage. Dražba cerkvenega vina pri sv. Petru blizu Maribora. Dne 10. novembra bode se 60 štartinja-kov letošnjega vina, dobre kakovosti v polov-njakih z železnim obročjem pri sv. Petru bi. Maribora proti gotovi plači prodavalo. Marko («laser, častni korar. Cerkveno vino iz Hlapja in Slateneka okoli 16 polovnjakov se bo 15. novembra v cerkveni kleti sv. Jakoba v slov. goricah ob 10. uri predpoldne po dražbi prodajalo. 1- 2_Cerkveno predstoj uištyo. Dražba cerkvenega vina. V sredo dne 16. novembra t. 1. se bode ob 10. uri predpoldne v cerkveni kleti v Štri-liovcu — pol ure od železniške postaje Egidi-Tunnel — 6 polovnjakov novega vina po dražbi prodavalo. i-2 cerkveno preflstojnišivo Šentilj v SIot. gor■ KLotcB wa\ žganje, kateri drži 168 litrov, po najnovejši šegi, še le dve leti v rabi, je na prodaj pri Tomi. eucs-ii, posestniku v Jiad.eh.ovi pri sv. Lenartu v SI gor. Nadučiteljska služba se na dvorazredtii ljudski šoli IV. plačilne vrste v Cezanjevcih od velike noči 1888 defini-tivno odda. V nemškem in slovenskem jeziku v govoru in pisavi popolnem zmožni prositelji vložijo naj svoje prošuje do 20. decembra t. 1. pri kraj-nem šolskem svetu v Cezanjevcih pošta Lju tomer. Organisti imajo prednost. Okrajni šolski svet v Ljutomeru, dne 20. oktobra 18s7. 2—2 Fredsednih. Ivan Pražen, prvi uuictiii I» trgovski vrtnar v Celju priporoča sveže sočivje, cvttlice, kmetijska semena lastuega pridelka. Nadalje cvetlice v loncih vsake vrste, rože, 10.000 jabolčnih in hru-škovih divjakov, špargljeve zeli, šopke, nagrobne vence. Vrti se okusno olepšajo Kupujejo se koščice jabelk in hrušek, katere so sveže in suhe. 4-6 t naravi. -3H 3—3 Te bukve se dobe v prijetni besedi in snažni obliki za revnih 45 kr. s pošto vred vedno v tiskarni sv. Cirila v Mariboru. Vredne so svojega denarja. Poclučiteljska služba na trirazrednici pri sv. Urbanu poleg Ptuja, IV. plačilnega razreda, se umešča. Prosilci nemškega in slovenskega podučevanja zmožni, naj svoje prošnje do l.januvarija 1888 pri kraj nem šolskem svetu vložijo. Okrajni šolski svet v Ptuju, dne 16. oktobra 1887. Vsled obilja V'\ ogljikove kisline, natrn.^ in lithija rab1 se slatina Ra len ska posebno pri Dobi se v vseh boljših špecerijskih zalogah in gostilnah Radenska slatina in Kopališče vodo bogato na „natrn in litbiju'. Garodove poskušnje so doka- % zale, da je ogljiko-bislen lithij naj- . .... v,lX 4/\ boljše zdra protinu, zolcii, me- vV. .V^SLX , u ■■■ L- . ■ L. , , \A\ 'yÄ0A. vilo zoper hurji in obistni bolezni, hemerojdah, želodčni bo- lezni in pri nahodih sploh. trganje . v udih, I Kopelj, stanovanje, gostilna^ 10-26 po ceni. _ PretlBetliilU. Albert Fieler ppi Essler ko«.ar v Mariboru Koroške vilice štev. 5 priporoča svojo zalogo dodelanih kotlov za žganje in pranje, v vsaki velikosti. 3-3 Ta esenca, ki se nareja po nekem receptu goip: Dr. E. viteza Stöckla, c. kr. vladinega svetovalca in deželno-sanitetnega poročevalca za Kranjsko, je takozvana „Tinctura Rhei composita", katera | ozdravlja vse žeiodčeve in trebušne bolezni, odpravlja a telesno zaprtje, zlato žilo itd. (g!ej navod, ki je vsa- i kej steklenici pridejan). — Izdelovatelj jo pošilja v zabojčkih po 12 Bteklenic za • gld 3