Dr. Jože Rant (1896–1972) v Aleji zaslužnih Ločanov / LR 63 330 Andrej Rant, Marija Lebar Spomladi leta 2016 je v Aleji zaslužnih Ločanov ob 120. obletnici rojstva, kot enajsti, svoj doprsni kip dobil pionir modernega slovenskega zobozdravstva prof. dr. Jože Rant (1896–1972) z Godešiča. Dr. Rant, eden najpomembnejših in tudi v mednarodnem merilu uveljavljenih slovenskih zobozdravnikov, je bil velik humanist, naravovarstvenik. »Rojenice in sojenice so mu v zibel položile veliko talentov,« je dejala ena od govornic v Aleji zaslužnih Ločanov prof. dr. Zvonka Zupanič - Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine, »on pa je znal pozlatiti vse, česar se je lotil.« In lotil se je mnogih stvari na različnih področjih življenja, da bi poma- gal ljudem in družbi. O življenju in delu dr. Jožeta Ranta sta v Loških razgledih 58/2011 že pisala nje- gov sin Andrej Rant in Tone Košir. Da so na delo dr. Jožeta Ranta ponosni tako v zobozdravstveni stroki kot tudi njegovi rojaki, Godešani in Ločani, je pričala množična udeležba na slovesnosti v Aleji zaslužnih Ločanov, kjer so nastopili veterani tamburaške skupine Bisernica iz Reteč, njegov spomin so v slovesnih uniformah počastili lovci in s svojim mimohodom tudi kolesarji po starem iz društva Rovtarji. Ob tej priložnosti sta bili odprti tudi dve razstavi: dokumentarna o življenju in delu Jožeta Ranta, z naslovom Prof. dr. Jože Rant – oče slovenskega zobozdravstva, v Mali galeriji občine, in filatelistična v Sokolskem domu, ki je pod naslovom Prof. dr. Jože Rant – znanost in tehnika na znamkah, prikazala dosežke še drugih naših veleumov z različnih področij. Sin Andrej Rant je ob tej priložnosti zapisal: »V življenju mnogo stvari mine, vse se spreminja, le ljubezen in resnično spošto- vanje do ljudi, ki si to zaslužijo, ostaneta. Bog mi je dal očeta, ki sem mu lahko hvaležen za vse, kar je lepega v življenju. Tega sem se zavedal že v rani mladosti. Dr. Jože Rant v aleji zaslužnih Ločanov. (foto: Aleksander Igličar) Dr. Jože Rant (1896–1972) v Aleji zaslužnih Ločanov Book 1_LR_63.indb 330 29.5.2017 12:03:37 LR 63 / Dr. Jože Rant (1896–1972) v Aleji zaslužnih Ločanov 331 V vseh desetletjih so prišli mnogi trenutki, ko sem se ga spominjal z veseljem, pa tudi z žalostjo v srcu, ko sem ga pogrešal. Kot izraz teh trenutkov so nastale Pesmi očetu.« Nekatere od njih tukaj objavljamo. MOJ OČE Moj oče … Obraz je tvoj ves raskav, trd, a vendar ves mehak, kot knjiga pred menoj odprt. V zoranem čelu, kjer gube strnjene, kot brazde v njivi se vrste, ostale so zarisane sledi prestanih borb in vseh skrbi. In tvoje roke! Življenje berem v tvojih dlaneh! Življenje – trpljenje. V njem pest ojekleni … Roke so izmučene; a v trudnih ti očeh na pol ugasli lesk kot ogenj še vzžari! KRES 1972 (dan očetove smrti) Čriček v travi, brezkončna je pesem njegova; rob sonca za svetlim obzorjem, lebdijo zvezde v širjavi ... Nad vodami v zrcalni tokavi komarji in vešče plešejo poslednji svoj svatovski ples, neutrudne kresnice slavijo, veseli in žalostni kres. V stene hiš in hlevov spanec prodira, in tudi mak je zaprl svoj cvet. Nikogar več ni na planjavi; stopinja človeka zamira. Book 1_LR_63.indb 331 29.5.2017 12:03:37 Dr. Jože Rant (1896–1972) v Aleji zaslužnih Ločanov / LR 63 332 Črno vesolje razprto – praznina v daljavi ... Le drobna lučka potrto drhti – nekdo pa umira. KRESNICE Kresnice v travi … Izgubljene duše sanjajo nevzdramni, mračni sen. Škrlatno sonce … Rdi, bledi večer meglen. Brezkončna strašna noč … Bog umirajoč drhti in kliče na pomoč! SORŠKO POLJE Prelepa, sončna, pisana ravan! Dobrave, polja, znamenja, vasi; Lubnik na straži, v daljavi Kranj … Gora obok v nebo kipi, kot pravljica otroških sanj! Tu je moj dom, v duši mi leži; zorana zemlja, ki diši, kozolci, žanjice, Osolnik in Hom; veselo žvrgolijo ptice in žito valovi … Tu je moj oče; med njivami obraz njegov uzrl bom! V noč oglašajo se prepelice in veter v hrastih šelesti, kot da žaluje za nekom … Book 1_LR_63.indb 332 29.5.2017 12:03:37 LR 63 / Dr. Jože Rant (1896–1972) v Aleji zaslužnih Ločanov 333 OČETU Kako se čas odmaknil je in odbrzel; kar je nekoč bilo, že davno je prešlo in čas mi tebe kruto je odvzel … Spet videl bi te rad in te objel in ti povedal sto stvari, kar vem, da bi jih slišati želel! A le še v sanjah me obiščeš kdaj, da srečen ti glavo objamem, a v sreči tej resnice ne dojamem, da v svetu tem sva ločena na vekomaj … ZORANO ČELO Poleti, ko trave so cvetele, cvrčali murni, prepelice pele, spet skupaj sva med njivami hodila in brez besed od sreče vpila … Včeraj pa, oče, me je spreletelo: zazrl sem se ti v zorano čelo, le za trenutek tvoj obraz obšel; globoko v duši sem spoznal, da vedno v meni boš ostal. Morda nekoč bo spet vzcvetela njiva, dehtele trave, škrjančki žvrgoleli in bom v polju čisto sam; tedaj te v srcu bom priklical, obraz bom tvoj med klasjem poiskal! Book 1_LR_63.indb 333 29.5.2017 12:03:37