*
Štev. 4.—XXVII
December 1925.
Bela Krajina.
Deželica, polna prelestne lepote, s cvetovi posuta, z gozdovi prekrita, ' prežarjena z bleskom solnčne toplote, tako preprosta, tako slikovita — le k tebi moje misli leté, le tebi s pozdravom se bliža srcé!
Tu hiša očetova, z mirom objeta, z zelenjem in rožami vsa odeta, pred njo dehteča lipa šumi. Iz hišice se v življenja vihranje raztekajo pota in želje in sanje, a vanjo le ena steza drži.
To steza ljubezni je, bratstva, zvestobe, poštenih namenov in delovnih rok, in nanjo pribegnem iz dušne tesnobe, kot kralj prebogat, kot dete ubog, da v vzvišenem čuvstvu svetosti domače zavriska mi duša in duša zaplače.
Na gričku ljubem kraj svetega Roka pristava me zove pod strop razcveteni, sam tu sem v bližini nebes oboka, ves svet je stisnjen v meji zeleni — tam zunaj je daleko, jasno obzorje, Gorjancev tajinstvenih naše pogorje.
Tam zunaj življenje burno kipeče, tam beg in boj za iskrico sreče, tam našega naroda pesmi in vzdihi, na žuljih zgrajeni domovi tihi in trte ponižne ognjeni sok, v njem smeh in dovtip in črt in jok.
Saj svet se mi zrušil ni v ozko stajo, ves vame je planil, odklenil srcé, \ da svobodno v meni nevihte igrajo, odmevi vseh pesmi se v duši bude, ta svet mi je padel do srčnih globin, tej zemlji sem vdan, te zemlje sem sin.
Pozdravljeni, logi in gaji dehteči, pozdravljena, polja zlata planjava, pozdravljeni, Kolpe valovi šumeči, in bliski in gromi, v oblakih grozeči, prestrezam vase krasoto in zlo, tako globoko srca mi je dno!
Pozdravljena, dlan rojaka poštena, z iskrenostjo duša ti je prepojena, popotnika vabiš v kaščo in hram; pogoltnila mnoge je mrzla tujina, naposled — najboljša je Bela Krajina, če vsi ji odpadejo, zvest ji bom sam!
E. Gangl.
JOSIP VAN DOT:
Kocljeva osveta.
Planinska pripovedka.
4.
n Kocelj se res ni obotavljal, ampak se je pričel plaziti po navpičnem skalovju. Seveda je bilo to plezanje jako težavno in nevarno. A Kocelj se še zmenil ni za težave in nevarnosti. Spretno se je dvigal s police na polico; od škrbe do škrbe se je popenjal in je obvisel tu pa tam nad globočino in se je držal samo z rokami za oster rob. Pa se je tedaj pognal z vso močjo navzgor — in glejte! Že je stal na varni
polici in se je globoko oddahnil. Tako se je plazil dobre pol ure po strmih pe* činah. Čez pol ure pa je dospel srečno na vrh gore, ki je bil ploščat in pokrit z nizko, redko travo. Ves vesel je sedel Kocelj na kamen, da si obriše znoj z obraza in da pride zopet k sapi in se malo odpočije. Vratolomno plezanje po skalovju ga je vendarle pošteno upehalo.
Ko se je nekoliko odpočil, je pričel gledati v dolino, ki je ležala globoko pod njim. Komaj je še videl zagorsko vas, toda hiš ni mogel več razločevati!. Solnce je razlivalo vso svojo krasoto po tej dolinici; razlivalo jo jle pa tudi po div* jih, razkosanih snežnikih, ki so kipeli nad dolinico in so se dotikali z ostrimi vrhovi menda samega neba. Silna kra* sota se je smejala nad tem svetom, da se je pričelo Koclju tajati srce. — In Kocelj je vzdihnil, z roko je šinil preko obraza in je govoril: »Oh, kako lep si ti, zagorski svet! A kakor si lep ti, tako hudobni so ljudje tam doli na vasi.
Čemu trpiš v sebi te ljudi, ko pa so tako hudobni in grdi kot nihče na vsem svetu? Če bi bil jaz ti, bi navalil skale na vas, bi plazove nagnal na tistole vas in bi pogazi! vse ljudi. Saj zaslužijo, ker so tako hudobni in nemarni... A ti ne vidiš tega, ker si prelep. A jaz vidim vse to in vem vse to.«
Kocelj se je strašno srdil na hudobne ljudi, a hipoma je utihnil, ker se mu je zazdelo, da so se oglasili nedaleč nekje čudni, skoro vekajoči glasovi. Posluhnil je in se je začudil. »Kaj je to?« se je povprašal. »Ali nemara zdihuje tu nekje umirajoč jastreb? Ali pa nemara veka mlada divja koza, ki je izgubila svojo mater?«
. Še je poslušal, a tisto vekanje je bilo že utihnilo. Kocelj je že menil, da se je bil samo zmotil. Že je vstal, da bi šel naprej, a glej! Tisto vekanje se je zopet oglasilo in je bilo tal:o milo, da je šlo naravnost do srca. Kocelj je obstal. — »Prebita reč!« si je rekel. »To pa je res čudno. Kako ti milo zavija, da bi se jaz sam kar razjokal, če bi ne bil Jankov Kocelj ... Kar za glasom pojdem in pogledam, če veka hudobec ali pa božja stvar. To ni kar tako, da bi pustil vnemar.«
In je šel res za glasom preko golicave in se je približal gostemu rušju, ki je raslo onkraj goličave. Vekanje je prihajalo vedno razloč» neje in glasneje, in še preden je stopil Kocelj trikrat med rušjem, je obstal ves začuden. Tam med rušjem je čepela majhna postavica in je tiščala glavo med kolena. Kocelj ni mogel razločiti ničesar razen ogromne, črne madre, ki je tičala na tisti glavi. A Kocelj se ni ustrašil, ampak je vprašal glasno in rezko: »Kdo si, ki zavijaš tako čudno in nemarno, da se plašijo pošteni ljudje in divje koze po skalovju? Odgovori — hopsasa!«
Vekanje je utihnilo, ogromna, črna madra se je dvignila, in posta» vica je pokazala svoj obraz. In prikazala so se velika, zeleno obrobljena očala, prikazal se je dolg, šilast nos in gladka lica so se prikazala. Kocelj je ostrmel, da je stopil dva koraka nazaj. — ^Brinceljček, pri» tlikavec Brinceljček ;— hopsasa!« je zavpil. »Ali si res ti? O, seveda si ti. Saj sem te spoznal po tvojem krasnem nosku ... Pa kaj delaš tu? Čemu se cmeriš in javkaš?«
Pritlikavec Brincelj ga je pogledal skozi ogromna očala in je bil ves preplašen. »Pa kdo si ti — jojmene, ki vpijieš tako strašno name siromaka? Povej mi, da se mi ne bo treba bati brez potrebe.«
»Kaj me ne poznaš — hopsasa?« je odvrnil Kocelj. »Poglej me, Brincelj, prav dobro me poglej! Štiri oči imaš, pa me boš lahko spoznal.«
Pritlikavec Brincelj ga je debelo gledal, da se mu je dolgi, šilasti nos globoko povesil. A kar nenadoma je poskočil na noge, do Koclja je skočil in se ga je oklenil. »Ti si, Koceljček?« je zavrisnil na" ves glas. »Ojojmene, ti si, ljubi Koceljček?«
»Seveda sem jaz!« je odgovarjal Kocelj. »Pa kdo naj bi bil drugi, če ne jaz? — Pa kaj delaš tukaji, Brincelj? In čemu se cmeriš kakor otrok v zibelki?«
»Ojojmene!« je odvrnil pritlikavec Brincelj. »Le izprašuj me! A rečem ti, da mi ni treba odgovarjati. Samo moj lepi nosek poglej! In moji lepi nosek ti bo povedal strašno zgodbo!«
Pa je Kocelj pogledal pritlikavcev nos in se je zavzel, da je kar roke sklenil. »Oj, Brinceljček!« je rekel v začudenju. »Resnično je strašno videti tvoj lepi nosek. Ves je obdrgnjenln zatekel. Hopsasa, pa rdeč je kakor nos Godčevega purana, kadar ga popadeta huda jezica in huda krvca... Pa kaj si delal s svojim lepim noskom?«
Brincelj je zatarnal, in tri debele solze so se mu pocedile po gladkem licu. In je odgovarjal: »Ničesar nisem napravil svojemu nosku, prav ničesar. Pa kaj mu naj tudi napravim, ko ga pa imam tako rad, da bi dal življenje zanj? Ojojmene! Vitranec mi ga je zmi* kastil in ni se mu smilil moj lepi nosek, pomisli, ljubi Koceljček!«
»Hm, tvoj lepi nosek — hopsasa!« je menil Kocelj. »Saj nič ne rečem, Brincelj, samo pravim, da bi mi bil ljubši marsikateri smrekov storž kakor pa tvoj nosek. A vprašam te, zakaj te je zmikastil tvoj gospodar in zakaj se mu ni smilil tvoj lepi nosek?«
Pritlikavec Brincelj si je otri z rokavom solze z lica in je pripo* vedovai z žalostnim, jokavim glasom: »Saj veš — tista čarovnica je kriva vsega, tista čarovnica, ki ji je Anja Panja ime in ki sem se pri njej lani učil, kako se strižejo vevericam košati repki. Zaradi tebe
jo je obsodil moj gospodar Vitranec na več let težke ječe. Pa je bila zaprta pri nas v Črni lopi, a jaz sem jo moral čuvati kakor svoj lepi nosek. Pa sem jo tudi pošteno čuval do sinoči. Ojojmene! A sinoči je Anja Panja ponorela, kakor si bil ti ponorel takrat, ko si bil zaprt pri nas. Za vrat me je, ojojmene — tudi za lepi nosek me je in mi ga je hotela odtrgati. Na tla me je vrgla in je pobegnila iz ječe. Nas ravnost v Vitrančevo izbo je letela, a Vitranca ni bilo doma. Iz omare je vzela svojo čarovniško paličico, ki ima na koncu zlat rogljiček. In je vrtela tisto paličico in je čarala. Ojojmene, pa je izginila i i Črne lope, kakor da se je pogreznila v zemljo... In sem jokal in tulil in vpil. Pa je prišel Vitranec domov. Ko je zvedel vse, je bilo joj meni! Pograbil me je, da še nihče tako. In sem ga prosil, naj me ubije; samo nosek naj mi pusti v miru. A kako ga je pustil v miru, sam lahko vidiš, Koceljček... Pa me je zapodil od sebe in mi je rekel, da se naj ne vrnem nikoli več k njemu. Samo če mu še privedem Anjo Panj o nazaj, lahko zopet pridem k njemu, ker bo vse pozabil, kar je bilo ... Pa kako naj privedem nazaj čarovnico jaz siromak? — Zato pa moram v svet, a sam Bog vedi, kam naj grem?«	'
In je zopet zajavkal na ves glas. Koclju se je smilil in zato ga je pričel tolažiti: »Le nikar tako ne javkaj! Saj Vitranec gotovo ulovi čarovnico. Kar v njeno kočo pojde in jo pograbi, če je že ni pograbil sinoči ali pa davi.«
A pritlikavec je žalostno zmajal z glavo in je odvrnil: »Ne pograbi je več. Saj je bil Vitranec že sinoči v koči Anje Panje. A koča je bila razrušena. Podrla jo je čarovnica in je pobegnila čez hribe in doline. Pa jo išči zdaj, če znaš, kod in kje! — Ojojmene, da je tako! Kam naj grem zdaj siromak in kam naj se obrnem, da ne umrem od hudega gladu?«
»Hm,« je rekel Kocelj, a ničesar drugega. Saj je vedel, da govori Brincelj prav, in zato se mu je pritlikavec do srca smilil. Pa je pre* miši jal, kako bi mu mogel pomagati. Toda premišljal je zaman. Ničesar pametnega mu ni šinilo v trdo glavo, zato se je razjezil tako jako>, da je cepetnil z nogo in da se je siromašni pritlikavec na vso moč pre« strašil... »Ojoj, huda krvca!« je zavpil Brincelj. »Ali ti še vedno nagaja huda krvca? Potlači jo, Koceljček, ker se je jaz strašno bojim!«
A Kocelj je zamahnil z roko in je odgovoril: »Ni huda krvca, Brinceljček, samo jezica je. Jezica pa zato, ker imam jaz tako zabito glavo, da se ne morem domisliti ničesar, s čimer bi ti pomogel... Ne preostaja nič drugega, kakor da greš z mano v mesto, kjer živč samo dobri ljudje in se bo nama godilo bolje nego kraljeviču iz devete dežele Kolovozije ... Ali hočeš z mano?«
»O, seveda hočem s tabo!« se je razveselil pritlikavec. »Tudi na konec sveta bi šel s tabo, samo da se bo dobro godilo meni in mojemu lepemu, ubogemu nosku. Le povedi me v mesto!«
»Pa kar pojdiva!« se je odločil Kocelj. »Hvala Bogu! Našel sem vsaj družbo, da mi ne bo dolg čas. Pa kar pojdiva v Rateče, da sedeva na vlak... Ali imaš kaj denarja s seboj? Veš, vožnja na vlaku stane denar. Zato pa moraš imeti denar, ker se sicer ne moreš voziti z vlakom.«
Brincelj je povesil glavo in je rekel ves žalosten: »Nimam denarja, prav nič ga nimam. O, imel sem prgišče prisluženih cekinov. A Vitra* nec mi jih je odvzel, ko me je zapodil... Pa kaj bo zdaj, Koceljček, ko nimam denarcev?«
»Hm — hopsasa!« je pomislil Kocelj. »Prebita reč, da nimaš denarcev! Pa bo težko zame in zate... No, pa nikar ne povešaj glave! Tolar imam v žepu, bel tolar. Tolar pa bo zadostoval za najti oba. Kar pojdiva, Brincelj!«
»Ojojmene — juhu!« je zavrisnil pritlikavec Brincelj in se je oklenil Kocljeve roke. »Saj sem že rekel, da ni boljšega človeka na svetu, kakor si ti, Koceljček! V mesto pojdiva, v mesto! In tam bo varen moj lepi nosek. Povej mi, Koceljček, zakaj pa moraš v mesto, ko imaš doma lepo in čedno bajto...«
A Kocelj je zmigal z glavo in ni hotel ničesar povedati. »Tiho, tiho!« je rekel tako čudno, da je pritlikavec že menil, da je Koclja že zopet pograbila hiida krvca. Zato ga je potegnil za suknjič in je prosil: »Nikar, Koceljček, nikar! Saj nočem ničesar vprašati... Kar pojdiva, da bova prej v mestu!«
In sta se napotila skozi gosto rušje. Pritlikavec Brincelj je bil ves vesel in je pozabil na svoj lepi, zatekli in razdrapani nosek. Kocelj je molčal in je le tu pa tam pogledal na smešnega pritlikavca. Pa se je vsakokrat veselo namuznil... »Oj, hopsasa!« si je rekel napoved. »To bo veselje v mestu in to se bodo smejali dobri ljudje, ko jim bom kazal Brinceljčka! Cekini mi bodo. padali v nastavljeni klobuček. Potem pa si sezidam hišo. ravno tam, kjer mi je stala bajta. Krivogledi stric bo robantil in robantil bo divji birič. Jaz se bom pa smejal.«
(Dalje prihodnjič.)
STRIC PAVLE:
Izprehodi po Beogradu.
(Dalje.)
raljev trg je po spodnjem delu zasajen s parkom, ki pa je precej zapuščen. Ni čuda! Na njegov rob in vanj so postavili peki in mesarji svoje kolibe, ob njem in v njem prodajajo vsak dan zelenjavo in sadje, kuretino in vse, kar je še vsakdanjih kuhinj« skin potreb; ob park in vanj je stisnjena »velika pijaca« — tržnica — ki mu ne veča lepote. Kakor je ta »pijačah že stara, je prav, da je le še začasna; že danes gradi Beograd prostrano, moderno tržnico na Zelenem vencu zahodno malo pod Terazijami, v načrtu pa ima za najkrajši čas še tri druge take tržnice. Ko bodo vse te zgrajene, se umaknejo zelenjadarji, branjevke, kokošarji, mesarji in peki tudi iz parka na Kraljevem trgu, njihove lope in kolibe izginejo in trg dobi tudi v spodnjem svojem delu, ono velikomestno lice, ki ga ima v zgornjem. Tu ga zapira dvoje velikih
Staro (levo) in novo (desno) vseučilišče na Kraljevem trgu
poslopij beogradskega vseučilišča, pod njima so široke ploeadi in dva kolovoza, ki ju deli podolgovat ograjen nasad. Omenimo spodaj pod parkom še nizko »upravo grada Beograda«, ki se skoro povsem skriva za parkom samim, v tem pa bronast spomenik srbskega znanstvenika dr. Jos. Pančiča, dalje, da stoje na levi in desni ob trgu razna poslopja, ob katerih se spušča ulica nizbrdo v mestni del proti Dunavu, pa smo zaključili sedanjo sliko Kraljevega trga. Zaustaviti pa se moramo ob njegovi preteklosti, zakaj tudi na tem prostoru je tekla kri za srbsko svobodo.
Bilo je leta 1868. Miša Anastazijević je baš dozidaval ogromno poslopje »Kapetan-Mišino zdanje«, ki je danes takozvano staro po» slopje beogradskega vseučilišča. Na obeh straneh tega »zdanja«1 so bile v nizkih poslopjih turške trgovine in delavnice, kavarne in slašči» čarne; desno pred »zdanjem« je bilo staro turško »groblje«, na levi pa je že tedaj bila »pijaca«. Bo njej so stale lope brez vsakega reda, med njimi pa so ležali še turški nagrobni kameni z izklesanim, zeleno pobarvanim »čalmom« na vrhu. V kričanje prodajalcev in kupcev se je mešal lajež psov, ki so se v krdelih podili po »pijaci«.
Kako veličastno je moralo biti tedaj »Kapetan-Mišino zdanje« sredi vse te pritlikavosti! Že tedaj se je dvigala na njegovi strehi steklena terasa, odkoder moreš zreti dol na junaško Šumadijo in preko Save in Dunava na bogato Vojvodino *vse tja do Fruške gore — vso ono sveto srbsko zemljo, ki je ječala takrat pod tujim robstvom. In Srbom, ki so si še v mestu tedaj delili gospodstvo s Turki, se je moralo zdeti to mogočno poslopje prorok lepe, velike bodočnosti, kažoč jim s svojega razglednega stolpa njihovo domovino, Turkom pa prorok njihovega ponižanja in zatona njihove nekdanje slave...
In kakor da je bilo »Kapetan-Mišino zdanje« res klicar v svo» bodo, je prejelo ognjeni krst, še preden je bilo dogotovljeno. V prvih dneh junija 1862. 1. je dal Ašir-paša, tedanji turški poveljnik na Kali» megdanu, mesto obstreljevati; največ izstrelkov je padalo na sedanji Kraljev trg in prvi srbski ranjenci so našli zavetišče v »zdanju«. Dočim pa so si Srbi dotedaj še delili gospodstvo nad mestom s Turki, so prinesli ti boji Srbom novo svobodo: Turki, ki so se pred obstrelje» vanjem umaknili v grad, se niso vrnili v mesto več kot gospodarji... »Kapetan-Mišino zdanje« je stalo na tleh srbskega gospodstva.
S pismom od 12. februarja 1863. 1. pa je Miša Anastazijevič javil srbski vladi, da predaja »Kapetan-Mišino zdanje« brezplačno srbski državi, ki naj nastani v njem srbsko visoko šolo. Od tedaj služi to poslopje prosvetnim namenom srbskega plemena.
A bojna vihra je še v drugič prihrula nadenj. Leta 1914. so Avstrijci in potem še Nemci namerili nad Beograd težke topove, pri» zanašali niso niti vseučilišču ter rušili v njem dragocene zbirke, med» tem ko so dijaki zapustili šolo, da branijo svojo domovino. In ko so zavzeli srbski sovražniki Beograd, niso prizanesli niti napisu na vse» učilišču, ki naznanja, da je podaril to poslopje »Miša Anastazijevič svom Otečevstvu«. Napis je v cirilici, v tem pismu pa je zrl Nemec le srbsko željo za svobodo in samostalnost. Šele po končanem osvo» bojenju so se vrnile črke visoko nad vhod starega vseučiliškega poslopja, od koder naznanjajo velikodušnost Srba za svoj narod.
Novo vseučiliško poslopje, ki ga od starega deli Vuka Karađića ulica, je iz mlajše dobe. —
1 »Zdanje« -= zidanje (zgradba).
Vrnimo se s Kraljevega trga vzporedno z Mihajlovo proti mest« nemu središču! Gremo po Vasa Čarapiča ulici, na kratko: po Vasini, imenovani po onem Karadordevem junaku, ki je našel na Andrejevo 1. 1806. svoj konec pri Stambulkapiji.1 Baš v tej ulici, posebno na njenem koncu, proti kateremu smo se obrnili, je poteklo tedaj največ krvi za osvobojenje Beograda izpod turškega gospodstva. Tu na koncu sedanje Vasine ulice je bila Stambulkapija, s svojimi mogočnimi kamenitimi podboji vzidana v mestno ozidje, vsa obita z železnimi ploščami. Tu so jurišali Karađorđevi junaki ter si priborili vstop v mesto, ki se je tedaj tu začenjalo. Zunaj mestnega ozidja se je golota šele potem začela polagoma polniti s poslopji; med njimi je bila naj« višja enonadstropna Kolarčeva hiša, v kateri je danes glavna pošta. Ko so porušili mestno ozidje, je padla tudi Stambulkapija in na pro« štoru pod njo je danes širok trg.
Palača Jugoslavenske banke
Gredočim po Vasini ulici proti trgu, se nam odpira pogled na palačo Jugoslavenske banke, še preden smo dospeli nanj. In prej ko zavijemo na trg, vidimo »Narodno pozor ište« (gledališče), na trgu samem pa nas pred vsem zanima veličastni spomenik kneza Mihajla ali — kakor mu na kratko pravijo — »Knezov spomenik«.
Na visokem, ovalnem in prostornem kamenitem podstavku, ki ga na vrhu opasujejo bronasti reliefi, prikazujoč prizore iz knezovega življenja, sedi na mogočnem bronastem žrebcu prav tak kip kneza Mihajla. Desnico ima iztegnjeno, kakor da s konja poveljuje četam. Na kamenitem podstavku čitamo imena glavnih krajev, ki jih je knez Mihajlo priklopil srbski kneževini: Soko, Užice, Šabac, Kladovo>, Sme« derovo, Beograd — na zadnji strani pa je napis: »Knezu Mihajlu M. Obrenoviču III. blagodama Srbija«. Ograjo tvorijo ogromne
1 Kapija (turško) — vrata. Mestnih vrat je imelo ozidje starega Beograda šest.
železne verige, upogibaje se od stebriča do stebriča, ki stoje na štirih voglih okrog spomenika.
Veličastnost, ki veje iz tega spomenika, kaže res hvaležnost srb« skega naroda svojemu vladarju; moč pa, ki jo očituje ves ta kip, te opozarja na tega največjega vladarja iz rodu Obrenovičev, živečega svobodi svojega naroda ter gospodarskemu in prosvetnemu napredku osvobojene srbske zemlje.
Tudi ozadje, ki ga ima spomenik, je prilično. Tvori ga ponosna palača »Uprave fondov«, največjega državnega denarnega zavoda, ki oskrbuje razne ustanove ter daje posojila in podpore za gradbo raznih javnih naprav.
Spomenik kneza Mihajla pred palačo Uprave fondov; na desni Narodno pozorište.
Na desni od spomenika zapira trg že omenjeno Narodno pozo* rište. To je novo gledališče, ki smo o njem že govorili. Na zgradbi vidimo dve letnici: 1869 in 1922. Leta 1869. je bilo na tem mestu po* stavljeno prvo gledališče, ki pa je sčasoma postalo premajhno; zato so ga razširili in prezidali povsem na novo. Novo gledališče so hoteli otvoriti ob štiridesetletnici prvega; a svetovna vojna je prekrižala tudi ta načrt, in tako je bilo otvorjeno šele 1. 1922.
Knezov spomenik bi pač ne mogel stati na primernejšem prostoru in v primernejši okolici, kakor stoji: palača Uprave fondov kakor da pripoveduje o delovanju knezovem na pridobitnem torišču, o njegovi skrbi za prosveto pa govori stavba Narodnega pozorišta. Saj je bil
med njegovimi ustanovniki tudi knez sam; malo preden so začeli z zidanjem starega gledališča, je sicer umrl brez oporoke, a po nje* govern ustnem naročilu še pred njegovo smrtjo je bilo izplačanih za to zidanje iz njegove zapuščine 6500 zlatnikov.
Ob vsej lepoti spomenika in njegove okolice bo tujca na tem mestu nekaj motilo: okrog spomenika so razporejeni čakajoči izvoščki in avtomobili, ki zapirajo svoboden pogled. Domačini so menda že vajeni na to in jih ne moti, tujcu pa se nehote zdi, da je Beograd že jako pozabil na hvaležnost, ki naj bi jo ohranil temu knezu ...
(Dalje prihodnjič.)
Novo leto.
Novo leto, novo leto v svetonočnem snu spočeto! Tiho je umrla pesem rožnih polj, zelenih šum, tiše kot večerne sence sanje so zbežale proč...
Pa je duša vztrepetala: kakor slutnja novih čarov, kakor bajnolep spomin z vsemi rožami v laseh, z vsemi zvezdami na čelu, z vsemi zarjami v očeh, z vsemi blagimi smehljaji na drhtečih ustnih — šla je mimo Sveta noč...
In so nade oživele in so sanje zacvetele:
Novo leto, novo leto v svetonočnem snu spočeto — daj, da tvoj mogočni vitez sveti Jurij
s svojim vrancem neugnancem se požuri!
V zmajevi oblasti čaka nanj kraljičica prelestna —-mlada Vesna — čaka, čaka, bridko plaka: »Pridi, pridi
hrabri moj junak, rešitelj, pridi, pridi,
dvigni svoj orjaški meč, da po nageljnih opojnih sladko spet bo zadišalo, da bo v srcih nepokojnih z jasnim svitom zasijalo tisoč novih, zlatih sreč!«
Miroslav Kurtčič.
DR. FR. ZBAŠN1K:
Miklavž.	J
(Konec.)
eta so potekala. Mirko je bil že samostojen trgovec. Oče mu je bil zgodaj umrl in zato je moral on kot edini sin razmeroma še mlad prevzeti vodstvo trgovine, ki je bila že od pradeda v hiši.
Šlo je dolgo vse po sreči. Toda nenadoma so prišli tudi za trgovca težki časi. Vojna je bila vse zmedla. Denarju je vrednost opešala, nihče ni več vedel, koliko je kaj vredno in koliko časa bo ta vrednost trajala. Mirko se je bil dal zavesti, da je nakupil velike množine blaga, ki mu je kmalu na to cena hudo padla. Imel je velike izgube. Izkušal se je na razne načine rešiti iz stiske, a vsa njegova prizadevanja so bila zaman. Bil je uničen. Svojih upnikov ni mogel več zadovoljiti in moral je to naznaniti sodišču, ki je uvedlo o njegovem imetju pred* , pisano postopanje.
Za Mirka in njegove ljudi, zlasti pa za njegovo priletno mater so se začeli tistikrat strašni časi.
»O Bog, o Bog,« je tarnala starka, ki so ji bile zorale skrbi globoke brazde v obraz, »kdo bi bil mislil, da učakam še kaj takega na svojo starost! Ali ni nobene rešitve? Ali se tvoji upniki nikakor ne marajo poravnati?«
»Tuji bi se, domači pa so trdi kot kamen!«
» »To so tisti, ki so že davno hrepeneli po našem posestvu! Naša hiša stoji na preveč ugodnem prostoru za trgovino, zato bi si jo radi prisvojili! O kaj si mislil, Mirko!«
»Nesreča je to, mati, ne moja krivda! Nisem sam zabredel... Mnogo je takih!«
»Oh, tik pred smrtjo naj se še selim iz svojega ljubljenega doma! Ali res ne moremo odvrniti nesreče?«
»Moral bi se zgoditi čudež!«
»Časih so se godili!...«
Starka se je na glas razjokala. In tudi sin si je začel brisati solze. Trpel je sam grozno, a huje ga je bolelo to, da je videl trpeti svojo dobro, ljubljeno mater. Koliko dobrot je v svojem življenju izkazala njemu in drugim, zdaj pa — tako plačilo!
Mati je hotela baš zopet nekaj izpregovoriti, ko je na stopnicah pozvonilo. Oba sta se zdrznila in drug drugega sta pogledala. Nesreča ju je bila tako potrla, da ju je vsaka stvar vznemirjala in sta se vedno bala, da bi ju ne zadelo še kaj hujšega. Sin je hotel že iti pogledat, ko se prikaže pri vratih služkinja in naznani, da prosi za vstop neki gospod, ki ga ne pozna.
»Naj pride!« pravi mati. »Nevljudni ne smemo biti. Ampak kdo bi to bil?«
Sin je skomizgnil z ramami. Ni si mogel misliti, kdo bi prihajal. Oba sta bila pa še bolj začudena, ko stopi v sobo obema popolnoma tuj človek. Tujec je opazil njuno osuplost in smeje pripomnil: »Kakor je videti, se prav nič več ne poznamo!«
»Zares, ni mi čast, da bi vas poznal!« je odvrnil Mirko.
»In vendar sem bil že pri vas! Natanko pred trideset in tremi leti!«
»Kaj pa, če se motite, gospod!« je podvomil Mirko. »Morda ste bili v kaki sosedni hiši — v tolikih letih, zlasti če vas tu ni bilo, se marsikaj pozabi in zamenja ...«
»Ničesar nisem pozabil in nič ne zamenjujem! Le pomislite neko* liko, morda se pa le spomnite na neki dogodek ...«
»Pa da natanko pred trideset in tremi leti?«
»Da! Na današnji dan pred trideset in tremi leti je bilo. Ali ne • veste, kaj je danes?«
Mirko je preudarjal malo, a ni se spomnil.
»Poglejte vendar v koledar!« je silil tujec.
Mirko se je res ozrl na steno, kjer je visel koledar.
»Hm, šestega decembra!« je ugotovil. »Sveti Miklavž!«
»Ah!« je vzkliknila mati. »Zdaj se mi nekaj svetlika! Vaše po* teze... Vi da bi bili tisti? ... Mirko, ali si popolnoma pozabil na tistega dečka, ki ga je bilo davno, davno zaneslo nekoč k nam baš na Miklavžev dan? ... Toliko let da je od tistih dob?«
»Da!« je potrdil prišlec ter segel Mirku v roko. »Ali se zdaj spo« minjate tudi vi?«
»Spominjam!« je odvrnil Mirko. »Celo na to se spominjam, kako sem vas bil nahrulil tistikrat. Saj me je bilo dostikrat tega sram, dokler nisem končno res na vse skupaj pozabil!«
»No, če je bil sprejem malce neprijazen, je bila pa odškodnina zato tem večja! Jaz nisem ničesar pozabil! Vsak dan sem se vaju hvaležno spominjal in se vaju bom do konca dni! Ta spomin je bil vedno najlepši v mojem življenju!«
»Pa kako to, da se do danes niste nikdar zglasili pri nas?« je vprašala stara gospa.
»Dokler sem bil v zavodu, kamor sem bil prišel po vaši naklonje* nosti, ni bilo prave prilike za to in tudi upal se vas nisem nadlegovati. A kadarkoli nas je ob skupnih izprehodil privedla pot mimo vaše hiše, sem se vselej s solznimi očmi spominjal tistega jutra, ko- ste me bili tako bogato obdarili in me vzeli v svoje varstvo. Kaka sreča je bila to zame, da sem prišel tistikrat k tako dobrim in usmiljenim ljudem! Bog ve, kaj bi bilo postalo iz mene, če bi se ne bili vi, draga gospa, zavzeli zame!«
»Storila nisem za vas nič več kot za marsikoga drugega, ki je bil enako potreben!« je odvrnila gospa. »Zapuščeni otroci so mi bili od nekdaj najbolj pri srcu! Pa kod ste potem hodili, ko niste bili več v zavodu?«
»Neposredno iz zavoda sem prišel k trgovcu na kmete. Zglasil se je bil v zavodu, da bi dobil, ako mogoče, kakega trgovskega vajenca in ker sem bil jaz baš na tem, da zapustim zavod in sem mu bil všeč, me je vzel' pač s seboj. Kam me je potem še vse zanesla usoda, o tem sedaj ne bom pravil. Predolga povest bi bila. Samo to naj omenim, da sem videl mnogo dežel in da sem bil naposled mnogo let v Ameriki, od koder sem se šele pred nekoliko tedni vrnil, ker se mi je stožilo po stari domovini.«
»In kako se vam je godilo po svetu?« vpraša Mirko.
»Hvala Bogu, imel sem srečo!«
»Pa da ste se baš na sv. Miklavža dan zglasili pri nas!« se čudi gospa.
»Morda bi se sploh ne bil, zakaj mislil sem si: saj so že itak davno pozabili nate, kaj bi se torej vsiljeval! A zgodilo se je, da mi je pred nekoliko dnevi nekdo pravil o nezgodi, ki vas je doletela. Saj mislim, da mi ne boste šteli v zlo, da sem pozvedoval po svojih dobrotnikih! Malo sem še razmišljal, kaj naj storim, a danes ob obletnici onega zame toli pomenljivega dogodka mi kar ni dalo več miru in moral sem stopiti do vas...«
»Da nam izrazite svoje sočutje, kaj ne da?« vzdihne gospa in si otare solzo. »Dober človek ste, hvala vam!«
»Kaj bi imeli od tega, če bi bil prišel samo z namenom, da vam izrečem svoje sočutje? Ne, dovolil bi si, da vam ponudim svojo pomoč! Upam, da se vam ne bo zdelo za malo...«
»Dobri prijatelj,« pripomni Mirko, »bojim se, da niti ne slutite, kako je zavožena moja stvar! Treba bi bilo težkih tisočakov...«
»Natanko vem, koliko potrebujete! Tudi o tem sem se poučil na merodajnem mestu. Zagotavljam vas, da imam toliko, da vam lahko pomagam. Ako hočete, še danes odštejem ...«
»Če bi ne bilo proti previsokim obrestim... Moje posestvo je še vedno toliko vredno, da ne tvegate preveč ...«
»Za zdaj naj bo posojilo brezobrestno ...«
Mirko je zmajal z glavo: »Ne, tega pa zopet ne morem sprejeti. Vse, kar je prav!«
»O, kako ste še vedno ponosni! Prav tako kot tistikrat, ko je stal še ubogi capinček pred vami! Pa urediva torej stvar drugače! Sprej» mite me v svoje podjetje kot družabnika! Kot tak sem dolžan, vzeti nase po razmerju obstoječe dolgove; kako si bova delila dobiček, kadar ga kaj bo, o tem se pa že še pomeniva!«
\
»Vi hočete biti na vsak način plemenit!« pripomni Mirko. »No, jaz sprejmem vašo ponudbo! Pozdravljen, moj dragi prijatelj in drug! Bodite uverjeni, da vam bom vedno hvaležen!«
Mirko je krepko stisnil svojemu dobrotniku desnico, potem pa se obrnil proti materi: »Oj, moja zlata mama, vidiš, ne bo se ti treba seliti iz drage domače hiše! Obvarovana si ti in obvarovan sem jaz te sramote in bridkosti! .. . To je vse zaradi tega, ker si bila ti vedno tako dobra!«
»To ni zaradi mene! To je zaradi blagega srca našega znanca, ki ga je menda sam Bog poslal nekoč v našo hišo, da se je vrnil zdaj kot rešitelj k nam. O, kako naj vas primerno zahvaliva, vi dobri, dobri prijatelj naš!«
»Meni ne gre prav nobena hvala! To vse, čestita dobrotnica moja, je Miklavževo delo, ki vam je hotel po nekoliko nenavadni poti poplav čati vsaj deloma dobrote, ki ste jih izkazovali v svojem življenju ubožnim in pomoči potrebnim. Zakaj Miklavž je tak patron, da nosi pridnim in dobrim vse življenje, pa če jim tudi ne ponudi svojih darov vselej — na krožniku!...«
Vsem trem je zaigral smehljaj zadovoljnosti na ustnih ob teh besedah in še enkrat so si toplo stisnili desnice. —
Moje želje.
Jaz sem majhen še in mlad, veste, ha j imel bi rad? Rad imel bi konja Šarca, konja Šarca, oster meč, perjanico, šlem blesteč. Kdo ugane, kdo ugane, kam bi jaz konjička gnal? Gnal bi ga čez ravno polje, ker sem vedno dobre volje in preplaval z njim bi Savo, Savo mrzlo in globoko, več kot metrov sto široko ter dospel bi v Beograd tjakaj do kraljevih vrat. Ko dvorjaniči zazrli mene bi — oh, prav gotovo
rekli bi: »To naš je svat!« Na stežaj bi mi odprli zlata vrata v kraljev grad. In pred kralja bi jaz stopil in čestital mu za god: »Veličanstvo! Bog vas živi mnogo, mnogo srečnih let! — Naj vam sreča spleta venec, lovor-venec slavnih zmag, naj ostanem v vašem srcu sin slovenski vedno drag!«
In preplaval spet bi Savo in oddirjal bi na dom. Ko dorastem, prav gotovo vse tako jaz storil bom!
Franjo Lovšin.
Davorin Vodenik.
Vzornemu učitelju ob odprtem grobu govoril V. G.
sredo, dne 14. oktobra 1925, ob rani uri, ko je baš vstajalo solnce, da postavi dan, je potrkalo na nebeška vrata. Potrkalo je plaho, tiho, neodločno. — Znotraj se odzove mogočen glas: »Kdo je?«
»Jaz sem, Tine, Davorin Vodenik iz Maribora,« odgovarja tostran glas.
»Česa iščeš tu, po kaj si prišel?«
»Poklican sem bil; po sodbo sem prišel.«
»Ali si vse v redu opravil tam doli?«
»Nisem; nazaj bi šel. Zeno imam doli osamljeno, otročiče imam, ki niso še dorasli; šola je še doli, ki me potrebuje.«
»Kaj si delal tam doli?«
»Učitelj sem bil. Mladino, svoj narod sem učil. Učil sem ga, ko je bil zasužnjen, tlačen in zaničevan; učil ga ljubiti svobodo, učil g samozavesti, vztrajnosti in vere vase. Učil sem ga polnih 25 let. Ko je potem prišla svoboda, sem ga učil še dalje šest let, sedmega pol, učil, kako je potreba svobodo spoštovati in kake nam ona daje naloge.«
»Kaj si še delal?«
»Družinico sem imel, ki sem jo vzgajal, da bo hodila moja pota; svoje tovariše sem imel, ki sem jih navajal, kako naj služijo svojemu narodu. Šolsko deco sem imel, ki sta ji bili posvečeni moja skrb in moje delo.«
»Kakšno pa ti je bilo plačilo tam doli za vse to?«
»Učitelj sem bil. Skrb in trpljenje, ljubezen in požrtvovanje so bile moj delež. — Učitelj sem bil.« —
»Blagor njim, ki žive mladini; zakaj rečeno je bilo: ,Pustite malim k meni, ker njih je nebeško kraljestvo.' Blagor njim, ki žive narodu svojemu; zakaj narod je od Boga! — Davorin Vodenik, izrečena ti je sodba!«
Tedaj so se odprla nebeška vrata na stežaj. Razblisknila se je nebeška svetloba in objela našega Tinčeta. Mogočno je zadonela rajska glasba; a sto in stotisoče grl se je združilo v mogočen zbor, da zapoje Tinčetu pozdravno pesem. Odvedo ga v to svetlobo, Tine« tova duša je šla v nebeški raj...
V tistem trenutku pa je tu na zemlji izgubila ena žena svojega moža, so štirje otročiči izgubili skrbnega očeta, sta šola in narod naš izgubila zlatega učitelja in smo mi izgubili vernega tovariša, kakršen se le redko narodi.
Samo zemski ostanki so nam še ostali, in že smo se zbrali, da tudi nje izročimo materi zemlji, da jim na temle mestu postavimo nov,
nepoznan, mrzel in tesen dom. — Velik je bil Tvoj svet na zemlji, prijatelj Tine, oj, ni mu bilo meja — a majhen je Tvoj zadnji zemski dom, oj, kako majhen! —
In tako se bomo ločili. Šla je duša Tvoja tja v svetli raj, gre telo Tvoje, oj, v ta temni grob!
In nam? Ne ostane nič, čisto nič?! Deci Tvoji, prijateljem Tvojim, tovarišem Tvojim? —
Oj ne! Nam si ostavil dragoceno zapuščino, ki jo prejemamo polno, brez vsakih odtegljajev. Zapustil si nam svojo pot. Trnjeva je sicer ta pot, a ona drži navzgor. Zapustil si nam svoje delo. Trdo in
težko je sicer to delo, a ljubezen je, ki ga vrši; narod je, ki mu je posvečeno. In če bi bilo potrebno pri tem delu porositi svojo srčno kri, por osili- jo bomo. Saj imamo Tvoj svetel zgled, ko si stal za svojo mladino, za narodom svojim vso življensko dobo, ko Te jie ob polnem delu zrušila bolezen.
Lajšal in slajšal pa nam bo to delo svetel spomin na Tvojo osebo, na našega iskrenega in toplega tovariša, katerega pojav je zbujal vse* povsod in vsakokrat toliko privlačnosti.
In ob tem svetlem spominu nam je lažja ločitev naša. Ako T! danes na tem mestu zadnjikrat kličemo »zbogom!« — dragi prijatelj Tine, storimo to v zavesti, da ločitev ne bo trajna. Saj hodimo Tvoje«
\
pot, saj vršimo Tvoje delo — saj pridemo za Teboj! In ko bodo nekoč tovariši postavljali nam takle tih in hladen dom, upamo, da nam bo tam gori izrečena ugodna sodba. Da se bomo tamkaj veselo sešli stari prijatelji in znanci! Zato na snidenje, prijatelj naš!
Učenka Vida.
Ali veste, da so Vido, našo Vido, živo srebro, letos v prvi razred vzeli?
Mi smo srečni in veseli, da je zrasla med učenke, bomo vsaj tri ure v dnevu božji mir doma imeli!
Očka jo je prvič spremil in povedal vse po vrsti, kot baje so hiše v Trsti: da se Vida rada smeje, mnogo smeje, malo joče, da do sto že gladko šteje in je pridna, kadar hoče, mirna pa samo, če spančka in ji takrat ne nagaja kakšna čudna, sitna muha; da ob jutrih zgodaj vstaja, preden se še kava skuha. Vse je očka tam povedal, da bi Vido prav spoznali,
in je še za njo pogledal, ko so v razred jo peljali. Z malo Silvo so baje jo v tretjo klop pri oknih dali.
Niti Vida niti očka niti mama ni jokala, ko je svoje živo srebro v šolo med učenke dala.
Kaj še neki! Kdo bi jokal, saj je vendarle veselo, da se je življenje novo naši Vidici začelo.
In življenje novo v hiši, ko se lahko vsako miško, vsako malo miško sliši!
No, seve, za kratke čase, le po tri in štiri ure, vendar Vida, naša Vida hitro v učenosti rase.
Anica.
IVAN ŠTUKELJ:
Pevec z betlehemskih planjav.
Legenda.
etlehemska planjava je sanjala. Nad njo se je raz« penjalo jasno nebo z migljajočimi zvezdami, kakor da bi bilo posuto z demanti in biseri.
Sanjavost je objemala vso okolico, pastirje ob njihovih čredah, palme, oljke in druga drevesa, grmovje med bornimi pastirskimi kočami in sta« jami. Svečana tihota povsod...
Bliskoma pa se je nebo razdvojilo in odprlo na široko. Nebeška svetloba se je razlila po zemlji.
Pastirji, ki so se napol leže ali sede naslanjali ob drevesnih deblih, so presenečeni skočili kvišku, si zastirali oči z rokami ter zadivljeni zrli proti nebu.
V nebesno odprtino pa so pripluli nebeški krilatci in se spuščali niže in niže proti zemlji. Njih rajsko lepi obrazčki so blesteli od miline. Odprli so usta in zapeli: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji!«
Rajajoč so lebdeli v zraku, se dvigali in zopet spuščali na zemljo.
Eden izmed njih pa je stopil med gručo pastirjev ter jim oznanil rojstvo Gospodovo.
Pastirji so se odpravili ter šli iskat Dete. Angeli pa so se dvigali više in više s svojim rajskim spevom in naposled izginili v nebesni svetlobi. Nebo se je zaprlo, po njem so zopet zablestele biserne zvezdice.
Zdajci pa se je s tal dvignila truma drobnih ptičev, ki so v zle« tavali kvišku, a zopet se približevali zemlji. Gostoleli so in žvrgoleli in s svojimi čistimi glasovi slavili Boga. Potem pa, ko so odpeli svojo pesem, so pohiteli v hlevček k novo rojenemu Detetu. Približevali so se Detetu ter mu delali ljubke poklone. Slednjič so priskakljali narav« nost na jaslice.
Skozi špranje pastirske koče je pripihala ostra sapa.
Ptiči pa so v svojih drobnih srčecih čutili obilo toplote, ki so jo hoteli tudi Detetu podeliti. Čisto k njemu so se stisnili. In glej čudo! Ko so se dotaknili belih plenic Detetovih, so jim poprej rjave prsi postale snežnobele.
Detetu so začela žareti ličeca, drobni pevci pa so bili tega veseli. Dvignili so se, krožili pod hlevčkovim stropom in prepevali; njih glasovi so zveneli kot srebrne strune. Priklanjajoč se Detetu, so počasi odhajali skozi vrata.
Zunaj na planjavi pa jim je rekel oni angel, ki je prvi oznanjal rojstvo Gospodovo: »Tako vam govori Stvarnik zemlje: Mojemu Sinu
ste izkazali svojo ljubezen, da ste ga ogrevali s svojimi prsmi in slavili s svojim spevom. Razpošiljam vas po vsem svetu, tudi v najmrzlejše kraje! Noben mraz vam ne bo škodoval, nobeno vreme vas ne bo
uničilo. Tudi v najostrejši zimi se bo glasil vaš spev!«---
*
Ta pe<vee z betlehemskih planjav je — povodni kos, ki biva in gnezdi ob žuborečih vodah. Krasen ptič je to vitkega života. Po glavi in hrbtu se temnomodro, kovinasto blesti, spodaj je rjav, a na prsih ima snežnobelo liso. Vedno je živahen, urno poskakuje od kamena do kamena, od skaline do skaline. Pri vsakem skoku ti pocineuje, kakor bi ti delal ljubke poklone.
Zdaj in zdaj pa se ti zapraši v najhujšem mrazu v studeno vodo, takoj nato pa vzleti na pečino in zadovoljen otresa biserne kaplje s perja in zopet se segavo priklanja, češ: »Pa še ti to poizkusi!«
Ob jasnih zimskih dneh, ko nam okolo obrazov brije ostri mraz, ko ne čuješ nikjer ptičjega petja, pa se ti on oglaša iz svojega zatišja ob bistrem potoku. Milo doni njegova pesem ter se topi v gostoleč^h rahlih zvokih.
O božičnih praznikih nas njegovo petje živo spominja na angelski spev nad betlehemskim hlevčkom: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji!«
Zvečer.
Tiho, prav tiho je reklo solnčece: »Lahko noč!« Vi ste bili v hiši, a Bojan naš dobro sliši in slišal je: Lahko noč!
Zemlja naša je slekla svoj zlati, bogati plašč. Saj veste, večerno delo za majko se je začelo, zato je slekla svoj plašč.
Prvo je dečico z loke in s polja nagnala domov: »Mamica čaka otroke in vzela bo šibo v roke, če kmalu ne bo vas domov!«
Nato je svojo mladino zazibala v sladki sen: ptičke je v gnezda poskrila, a cvetke je v rosi umila, nato jih zazibala v sen.
A sama je budna še v noči, le redkokdaj vam zaspi. — Ej, deca ne misli, ne sluti, kaj majka skrbi in kaj čuti, ko mnoge noči prebedi...
Anica.

SV OBOD AN DRAGAN EC:
Molitev iskrice.
a kresni večer so zažgali mladeniči na gori grmado. Daleč okrog so letele iskrice kakor kresnice. Ena izmed njih se ujame na veji mračne smreke. Iskrica se strese, prešine jo nova moč, v njeni notrini nekaj zažari, da postarne svetlejše nego zunaj. O živ» ljena iskrioa se začne ozirati po svetu. Kaka inno» žima različne lepote, kako lepo je postavljeno vse na svoje mesto! Plapolajoči ogenj grmade, gibčne postave človeških telies, visoko stoječe rastline dreves! Veselo vzklikne iskrica: »Kako lepo je imeti raznim, kako lepo je razlikovati in spoznlavati! Zdaj razločim to, zdaj razločim ono, vedno se mi odpre kaj novega, vedno nova resnica. Čudovito švigajo pod menoj plameni grmade. Zakaj ne svetim tudfl jaz kakor kres? Tu v temni senci brlim, da komaj razločim samo sebe. In ti inlladi fantje okolo grmade! Njih vitka telesa se zdijo kakor orjaški svečniki, kaikor dVe živi luči gorita vsakemu izpod čela po dve iskrici. Zakaj nisem tudi jaz vsaj ena izmed njih, zakaj gorfilm le jaz brez svečnika?«
Iskrica odmakne pogled -od grmade in žalostna se ozre navzgor, pa se vsa iznenađena prestraši: »Tudi tam gori neskončna jasmina? In koliko mojih sestric žari in miglja tam gori! Zakaj' strmijo za» mišljene na svet in namežikavajo tako skrivnostno?«
Še večje začudenje prevzame iskrico, ko nehote povesi oči in zagleda pod seboj1 v dolini zrcalno gladino jezera, kako iz njega odseva nebeški nebroj.
»Kako lepo je biti zvezdica na nebu! Zakaj nisem zvezdica tudi jaz ali vsaj zrcalni odsev ene izmed njih na jezeru?« Čimbolj isje čudi iskrica, tem slilnejša ipostaja nje radovednost, zato vzplamti in se vzpne na veji, kakor bi hotela pogledati za obzorje, kakor bi se hotela dvigniti nad zvezide: »Kaka lepota sie skriva šele za grebeni gora, nad roji zvezda v višavi!«
Otožna otmahne iskrioa, obledi, na pol ugasne in vzdibne: »Ah, neskončne so moje želje, a slabe, omejene moči. Vse bi hotela raz» ločiti in videti, vse do jedra, vse do dna. Hočeon, pa ne morem! Kako me boli ta omejenost, kako trpim v nemoči razuma in volje! Lepo je biti ogenj, človek, rastlina ali zvezda. Še lepše je biti Bog, še lepše oni, ki vse ve in vse premore. Kakšen je neki Bog? Komu je podoben, ali ognju, človeku, rastlini ali zvezdi?«
Tu pa obstane iskrici pamet, kakor bi se ji stemnilo v glavi. Čuvstvo žalosti se umakne im novo čuvstvo osamljenosti in onemog» los/ti, odvisnosti in ničnosti napolni njeno dušico. Vsia se stisne na» zadnje v čuvstvo goreče pobožnosti in šepne strahoispoštljivo: »Veliki Nevidni razuma in moči, čuvaj me trpljenja in nevednosti, napolni me s svojo lučjo in močjo na potu resnice!«
Iskrica izmoli in ugasne.
FR. LOČNIŠKAR:
Učenci svojemu učitelju.
Ob proslavi 40letnega službovanja gospoda šolskega upravitelja in pisatelja Iva
Trošta v Tomišlju.

Tuja ž e na :
Kaj godi se danes v vasi? Vsem žari veselje z lic; tukaj pesmi jasni glasi, vsepovsod veselja klic.
Zbira v gručah se mladina, cvetje v rokah in laseh. Kaj hvaležna domovina naj proslavlja v krajih teh?
Prva deklica:
Čudite se, tuja žena, da se vsi radujemo; danes v vseh je radost ena: svetel dan praznujemo.
Druga deklica:
Kot čebelicam spomladi božje rose blagoslov polni cvetje po livadi in odpira svet jim nov,
tako polnil duše naše blag vrtnar je mnogo let in iz svoje zlate čaše nam dajal najslajši med.
Tujka:
Govor čujem blagoglasni, zveze vendar ne dobim; misli svoje mi pojasni, da se z vami veselim.
Deček:
Dviga v vasi se svetišče, zbira v njem se mladi rod; um bistri si, zrnec išče za življenja resno pot.
Rod za rodom tja pohaja srkat ukov sladki med; duše k sreči tam navaja mož, za srečo našo vnet.
Štiri dolga desetletja rodu mlademu živi. Plemenit naj sad iz cvetja v zadoščenje mu zori!
Vam, gospod učitelj, hvala danes naša iz srca: kar nam duša vaša dala, povrniti se ne dal
Setev, ki ste jo sejali v knjige, v srca, nàj živil Domu, rodu darovali svoje ste življenja dni.
Tujka:
Blagor, blagor ti, mladinaf Srečna tvoja je mladost. — Moja daljna domovina ena sama je bridkost: Sejejo tam v srca mlada grenko seme tujih rož... Tukaj bi ostala rada, kjer imate dobrih mož! —
oiminxmmm
JOSIP JERAS:
Deklice iz preteklosti.
(Dalje.)
rilhi je bil res nenavadno bistroumnega duha. Izumil je posebne pasti, ki so bile lovcem jako všeč. Samo Griti je pokazal izredno umetniško izrezlan nakit in slike živali, ki jih je bil vrezal na plošče iz skri* lovca in na jelenove rogove. Grita je vse to obču* dovala.
Ko je Grilhi zagleda 1 Grito, jo je radostno ogovoril: »Bal sem se že, da te danes ne bom videl. Prav zares, če bi ti ne prišla k meni, sem se odločil, da pridem jaz v dolino s svojih skal« — Začel se je smejati, ko je videl preplašeni obraz svoje sestre.
»Kaj se je vendar zgodilo?« ga je vprašala Grita.
»Takoj ti povem,« je odgovoril brat. »Ali veš, da si se rodila na dan, ko so bila drevesa našega sadovnjaka v lepem cvetju? In vidiš, danes so jablane zopet vse bele, in to je trinajstič od tvojega rojstva dalje. Danes je za mene praznik. Pridi in poglej, kaj ti bom poklonil!«
Stopila sta v votlino. Na stenah so visele ploščice iz skrilovca, na katere je narisal naš umetnik živali: jelene, vole, pse. Grilhi je stopil k posebni luknji, ki je bila njegovo skrivališče, in iz nje vzel dve dolgi igli za lase s širokimi bronastimi gumbi na koncu, eno ogrlico iz stekla s kovinastimi obeski in eno zapestnico, ki je bila okrašena z rezbarijami. »To je za tebe,« ji je rekel.
Grita je poskočila od veselja. Dražestna in srčkana, kar se pač spodobi za poglavarjevo hčerko, je verjela, da bo zdaj najlepša med vsemi v plemenu. Z živahno kretnjo je pridvignila svoje lase, jih zvezala z lanenim trakom in vteknila je vanje obe igli; okolo vratu si je obesila ogrlico, na roko je nataknila zapestnico in stekla je urno k skledi polni vode in v njej je motrila svojo podobo nekoliko časa vzhičena in vsa zadovoljna. Nenadoma sta se Grita in Grilhi okrenila.
V jami se je stemnilo in pri njenem vhodu sta zagledala moža, ki je s svojo postavo prestregel dnevno luč. Bil je pravi velikan, silnih udov, velike gliave, ki je bila obrastena z dolgo brado in vihrajočimi lasmi. Dvoje blestečih oči se je uprlo v Grito in Grilhi j a, ki sta se kar stresla ...
»Kaj hočete?« je vprašal Grilhi došleca, ki ga ni poznal.
»Iščem Grilhija, izdelovalca orožja in nakita,« je odvrnil mož.
»To sem jaz.«
»Tedaj vstopim. Jaz sem trgovec in potujem od vasi do vasi ter ponujam svoje blago. Odkar sem v tej pokrajini, slišim neprestano govoriti o tebi in o tvojem orožju. Zares, to, kar narediš, je precej lepo... Ti si torej sam tukaj?«
»Da, sam s svojo sestro.«
»No, razumela se bova prav lahko,« je dejal Traho, tako je bilo ime velikanu. Pri tem se je odurno zasmejal in je premeril od nog do glave s svojimi hudobnimi očmi ubogega in šibkega Grilhija, ki se je odmaknil od strahu ...
»Poglej, prinašam ti vrečo školjk iz daljnih krajev, kamor dospeš navzdol ob reki, ki teče proti zahodu... Dam ti jih ... in jaz vzamem vse, kar imaš tukaj: meče, sekire, nakit. Ali velja?«
Grilhi je odgovoril: »Odklanjam tvojo ponudbo, zakaj tvoje školjke niso nič vredne.«
Traho je pogledal izpred vhoda votline na dolino. Lončarji in livarji so bili daleč. Obrnil se je spet proti Grilhiju: »Mar mi je, če ti odbijaš mojo ponudbo. Jaz nikdar ne razpravljam, jaz vzamem.«
In velikan je stresel svoje školjke v kot in se polastil vseh drago« eenih predmetov, ki jih je našel v jami. Grilhi je plakal brez moči. Grita je hotela ven, da pokliče na pomoč, toda Traho jo je nadzoroval in ji rékel s trdim glasom: »Če se premakneš, te vržem v prepad.« Sirovo se je zasmejal in je pristavil: »Lahko si mislita, da se ne bom vrnil skozi naselbino; pokažita mi stezo, ki drži proti planinam.«
»Ni nobene steze,« mu je odvrnila Grita odločno. Grilhi se je vzravnal in je mirno izpregovoril: »Grita, je ena steza, le odvedi tega moža po oni kozji stezi desno od jame.«
»Le ne bodi trmoglava!« je rekel Traho Griti. In je še pristavil: »Če bi se bil moral vrniti po poti ob jezeru, vaju gotovo ne bi pustil živih tukaj. Pojdimo! Naprej!«
Kozja steza, po kateri je spremljala Grita tega odurnega moža, je držala skoro navpično za votlino in se nadaljevala med skalami po dolgi in ozki soteski. Daleč zadaj se je dvigalo visoko in s snegom pokrito gorovje. Pri vhodu v sotesko se je Grita ustavila in dejala tujcu: »Pojdite kar naravnost po tej soteski in potem zavijte na levo.« Mož je stopal hitrih korakov med visokima stezama, večkrat se je okrenil, da se prepriča., če ga nihče ne zasleduje. Grita je še vedno
stala na istem prostoru in gledala za njim, kako se je oddaljeval. Baš ko se je hotela vrniti v jamo k svojemu bratu, je zaslišala glasen krik... Pogledala je in Traha ni bilo nikjer; izginil je, kot da ga je požrla zemlja.
»Oh ... ohe ... ho!« je zaklicala Grita.
»Tukaj sem,« ji je dejal Grilhi in se posmejal. »Bil sem za vama. Eh, kaj! Ujel se je v past. Teciva!«
Kmalu sta se ustavila in Grita je bila vsa osupla. Na mestu, kjer je izginil razbojnik, ni bilo videti nobene jame.
»Poglej,« je povzel mladenič, »tukaj je bil jarek, ki so ga bili izkopali naši ljudje zato, da niso mogli do njih razbojniki, ki jih je dosti v gozdovih za onimi gorami. Prišlo mi je na um, da nastavim tukaj past. Le poglej, kako je to enostavno. Semkaj sem položil polo« vico debla kot nadaljevanje steze čez jarek; na enem koncu jekovinast drog kot tečaj na vratih; za njim je protiutež, ki drži past v tej legi. Kdor stopi na deblo, se to zavrti in človek polagoma zdrkne v globok jarek, ki je spodaj. Protiutež nato zopet dvigne deblo in jama je zaprta. Nemogoče je priti iz nje brez tuje pomoči, in past je priprav« Ijena, da deluje iznova.«
»Torej ... Traho?«
»Traho je na dnu... V ostalem — poslušaj!«
Velikan, ki si ni mogel pomagati v tako spretno nastavljeni pasti, je rjul od jeze. Grita je skoro trepetala, ko je slišala ta glas, ki je prihajal iz zemlje. »Pojdiva, obvestila bova ljudi,« je rekla.
In zdaj. je Grilhi zmagal. Osvojil je srca vseh ljudi v naselbini. Ko so Harra-Huo in njegovi ribiči, lončarji in livarji brona potegnili zvečer razbojnika iz jame, ko so vsi člani plemena videli na lastne oči, da je mogel šepavi in zaničevani Grilhi premagati le s svojim razumom, s pomočjo čisto enostavnega orodja, ki ga je sam izumil, tega velikana, ki ga je zdaj obvladalo komaj deset mož, tedaj so razumeli, da ima ta sanjač, čigar možgani so ustvarili že toliko lepih stvari, v sebi moč, kakršne oni nimajo v toliki meri... Radostno in glasno so ga pozdravljali in v znak navdušenja so ga dvignili na svoje rame.
Zvečer so praznovali v Harra-Huovi družini vrnitev Grilhija in poglavar je bil nanj ponosen. Grita, vsa v nakitu, je sedela zraven njega. Ravno ona je bila tista dobra dušica, ki je vedno tolažila osam« Ijenega brata v bridkih urah obupavanja s svojo stanovito ljubez« nijo... Kroga, srečna mati, je postregla z izborno večerjo. Grita pa je prinesla kolačev, ki jih je spekla mati Zrala med razbeljenima kamenenima ploščama.	(Dalje prihodnjič.)
Zastavica v podobah.
Priobčil Fr. Mauer.
Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki.
Rešitev križalke v 3. štev.
h.
S	A	V	A			S	0	Č	A
A	D	E	N			o	B	E	D
V	E	G	A	III.		č	E	T	A
A	N	A	M	U	R	A	D	A	M
			U	R	A	R			
	IV.		R	A	C	A1	V.		
Z	I	L	A	R	A	K	R	K	A
I	V	E	R			R	J	A	V
L	E	T	o			«	A	š	A
A	R	O	N			A	V	A	R
Prav so jo rešili: Boris in Branko Kmet, Kranj; Vekoslav Kukovec, Celje; Deda Rus sova, Ljubljana; Gvidon Hrašovec, Novo me» sto; Maks in Mihael Korošec, Celje; Mara Rupena, Mirna peč; Karel in Berta Zadravčeva, Teharje pri Celju; Tatjana Grossmannova, Maribor; Franc Žele, Teharje pri Celju; učenke V. b razreda v Šmarju pri Jelšah; Vladimir Jamar, Ljubljana; Betica čeričeva, Čadram pri Oplotnici; Ivan Bezeljak, Litija; Miro Vani, Ruše; Ferdo Zgomba, Teharje pri Celju; Ru» dolf Schmidt, Gaberje pri Celju; Franc Ram» šak, Bukovžlak; Zora Mitzka, Središče ob Dravi; Milan Voglàr, Krško; Agneza Ocvir» kova, Teharje; Teja Zorjanova, Maribor. — Žreb je določil najavljeno darilo Ivanu Beze* ljaku v Litiji. Danes razpisujemo: Jan Baukart. Marko Senjanin.
Ko je prišel Lužarjev Stanko prvič iz šole ...
Lužarjev Stanko je bil bister dečko ter je poznal že v najnežnejših letih skoraj pol sveta. Temu se ni čuditi, saj je bil skoraj vedno očetu na poti v uradu žele/« niške postaje, se vozil z očetom ali materjo po železnici na vse strani; pa tudi doma ni nikdar zamudil nobenega vlaka podnevi pa tudi ponoči ne, ako ga ni prem.igal ravno spanec. Spoznal sc je torej pred» vsem pri železnici tako pri aparatih v uradu, kakor pri oddelkih na vlaku.
Minila pa je zanj brezskrbna doba in treba je bilo iti v šolo. Njemu ni bilo nik» dar dolg čas in tako si ni prav želel v šolo, da, celo bal se je šole, ker si je mislil, da potem ne bo mogel več tako točno paziti na vse vlake, ki vozijo mimo postaje. Nič kaj rad ni poslušal, če so mu pripo» vedovali kaj o šoli. sam se pa tudi zanjo ni prav nič zanimal.
Končno pa je vendarle prišel tudi zanj prvi šolski dan. Mamica ga je že bila davno naučila vseh črk, tako da je prav moško korakal v tisto učno sobo, kjer je bilo na vratih zapisano I. razred. Pa, ojoj, učna soba malemu možu ni nič kaj ugajala. Ko»
maj jc prišel domov, je to povedal tudi mamici. Rekel ji je: »Veš, mamica, to je pravzaprav prevara. Prvi razred bi moral imeti ogledala in mehke sedeže, v šoli pa so same trde klopi, kakor v tretjem raz» redu.« Mali Stanko je pač mislil, da je tudi v šoli tako kakor na vlaku.
Zapisal dr. P. Strmšek.
Zimsko življenje v gozdu.
Vse je mirno. Niti ptičica ne začivka, le drevje poka od mraza in mokrote. Tu pa tam poluka solnce izza sivih oblakov.
Po stezi stopa starec, nima denarja, da bi si kupil drv, zato je šel v gozd. da nabere dračja in si skuha večerjo in zakuri izbico.
Tam se oglasi vrana, ki leta preko drevja in si išče zavetišča pred mrazom. Veve» r.ica skače od veje do veje, prezeba in gleda, kje bi našla oreh ali lešnik, ki bt ga pohrustala z zadovoljstvom in za prvo silo potolažila glad. Navidezno vse, kar še ni mrtvp, obupava. A vendar pričakujemo vsi mlade Vesne. In zopet bo veselje za» vladalo v sedaj polmrtvi prirodi.
Teobald Heliodor.
KOTIČEK KOSPODA DQRQPOliSKEAäA
Velecenjeni gospod Doropoljski!
Hodim v prvi razred. Znam že dobro citati in pisati, tako da že čitam Vaš »Zvonček«. Najlepša povest je »Prisluško« van razgovor«. Prosim Vas, če priobčite moje pismo v svoj kotiček. Moj tata je poštni uradnik. Star sem šest let. Zdaj sem dobil drugi »Zvonček«. Hodim na Vrhniki v osnovno šolo. Imamo radi gospodično učiteljico. Doma sem na Vrhniki. To sam pišem.
Pozdravlja Vas
Slavko K u m e r, učenec prvega razreda na Vrhniki. Odgovor:
Ljubi Slavko!
Preprostost Tvojega pisma mi je všeč, posebno mi pa ugaja Tvoja lepa pisava. Vidi se, da hodiš res v pravo in dobro csnovno šolo, ne pa v tisto enajsto šolo, ki je baje na Vrhniki pod mostom in si gotovo tudi Ti že kaj slišal o njej. Pa nam povej ob priliki kaj več o teh zna« menitih šolah — o oni pravi in o oni cnaj« sti pod mostom!
*
Spoštovani gospod!
Dovolite, da Vam napišem nekoliko vr« stic. Sem učenec IV. razreda, 2. oddelka. Šolo pridno obiskujem. Nimam še nobene zamude. V šoli sta mi najljubša tale dva predmeta: zemljepis in risanje. Jako rad čitam Vaš cenjeni list »Zvonček«.
Pišem Vam tretjič, pa, žal, se je drugo pismo izgubilo.
Prosim Vas, natisnite v svoj kotiček te vrstice.
Presrčno Vas pozdravlja
Lcjko Rosenstein, učenec IV. razreda 2. oddelka, Sv. Jurij ob Taboru.
Odgovor:
V	tretje gre rado: sedaj je Tvojfe pismo dospelo v moje roke, zato Ti nanje <?dgo* varjam. Da nimaš nobene zamude, to je dobro in lepo. Zamude so največja zapre« ka, da se ne more šolski pouk nemoteno vršiti. Ako so zamude opravičene — naj bo v božjem imenu! Ampak tisti, ki neopra« vičeno izostajajo iz šole, ki se rajši pote« pajo ali pa se doma kisajo, tisti zaslužijo brezove masti.
*
Ljubi g. Doropoljski!
Ker v šoli dobim in vedno čitam »Zvon« ček«, zato se Vam tudi jaz usojam pisati pisemce in Vas prositi, ako bi me hoteli uvrstiti v svoj kotiček.
Hodim v 7. razred osnovne šole v Met« liki. Uči nas gdč. Marija Ganglova, ki nam je jako dobra.
Stanujem blizu Kolpe. Sedaj je jako ve« lika, razlila se je čez vse bregove. Bojimo se, da ne bi odnesla mosta.
V	nedeljo smo imeli koncert. Priredil ga je g. Vinko Lovšin, duhovnik v Metliki. Prišlo je mnogo poslušalcev. Najbolj jim je ugajal »Jurček«. ki je bil jako smešen. Dobro nam je uspelo.
Z odličnim spoštovanjem Vas pozdravlja Marija Kočevarjeva, Metlika.
Odgovor:
Ljuba Marija!
Upam, da Kolpa ni odnesla mosta. To se je nekoč zgodilo, a od takrat je minilo že mnogo let. Morda je še kdo starih Metličanov živ, ki se spominja tega izred« nega dogodka. Znano mi je, da prirejate v seli lepe koncerte in gledališke predstave. Zato vas moram javno pohvaliti. Sedaj
1x>ste lahko še uspešneje delovali, ker ste si postavili lep šolski oder. Le pogumno in uspešno naprej! In svojo gospodično
učiteljico lepo pozdravi v mojem imenu! *
Cenjeni g. Doropoljski!
S tem pismom sem se namenil stopiti med Vaše kotičkarje. Hodim v VI. razred -osnovne šole pri Sv. Marku. Pišem Vam danes prvič, a če Vam je všeč, se bom še večkrat pri Vas oglasil. Najbolj me veseli risanje in telovadba. Ko je na dan sv. Ka» tarine prvikrat snežilo, smo v šoli risali »Prvi sneg«. Pomanjšal sem risbo in Varn jo pošiljam. Prosim, da jo priobčite v eni prihodnjih številk. Gospoda učitelja imam rad, ker nas mnogo lepega uči. Posebno rad imam elektriko, ko čujem o Morzeju, o Hughesu, o indukciji, o galvanoplastiki, o Röntgenovih žarkih in o radiu. Ako ho» čete in dovolite, Vam tudi drugič kaj poš» Ijem, svoje součence pa bom nagovoril, da naj tudi dopisujejo z Vami.
Pozdravlja Vas Vam vdani Franc M a r k o v i č, učenec VT. razr. pri Sv. Marku niže Ptuja.
Odgovor:
Ljubi Franc!
Tvoja podoba nas spominja ubogih pti» čic, ki jim v letošnji hudi in ostri zimi po» sebno huda prede. Teh dobrih, ljubeznivih in koristnih svojih prijateljic ne smemo pozabiti, ker se nam baš sedaj ponuja pri» lika, da se jim izkažemo hvaležne za vse prejete dobrote. Razveseljevale so nas z milim petjem, pokončavale so škodljivi mr» čes, a sedaj jim preti mraz in glad. Dajmo, zganimo se in vračajmo dobroto z dobroto! Potresajmo ubožicam krušnih drobtin in druge piče, da jih ne pomori kruta zima! Ko pa se vrne zelena pomlad, nam bodo zopet pele in žvrgolele, da bodo z njimi vred vriskala naša vesela srca!
KOTIČKOV ZABAVNIK.
Mladi risar.
Priobčil F. Z.
ikt.
3
Rešitev vprašanja »Kaj so?« v 3. štev.
Ralski _, slikar,
Skarlep — pleskar,
L. Marin _ mlinar,
I. Mraz — mizar,
R. V. Rant — vrtnar,
I. Dramnik _ dimnikar,
R. Veljač — čevljar,
V. T. Goreč — trgovec,
I. H. Sink — hišnik,
Zdravko Bozin (napačno tiskano »Rozin«)
_ zobozdravnik, S. Ankarič = časnikar, N. Pikuž -= župnik, Danuljetič — nadučitelj.