• i ••••*»•>»•>•£>•••••>••••••>•^>•••••>•»•• 
Dragica Čeč 
KAKO VELIKE 
SO BILE MALE KRAJE 
MATEVŽA KAVČIČA 
Opomenu sodnih protokolov za razumevanje 
življenja posameznika in za izoblikovanje 
javne podobe zločinca v 18. stoletju 
i 
»Ljudje so bili (in so) več kot samo slepe ma- 
rionete ali nemočne žrtve sistema«, trdi Otto 
Ulbricht.1 Čeprav je omenjeni avtor s pomočjo 
študije primerov dveh sodnih protokolov ugo- 
tavljal, kako so posamezniki spoznavali, spreje- 
mali in reagirali na strukture in procese (in ne 
obratno, kot je predlagal Giovanni Levi),2 je svoji 
mikroraziskavi o življenju dveh beračev opravil 
z namenom, da bi opazil prezrta dejstva.3 Vir 
ni mogel dati odgovorov na vsa raziskovalčcva 
vprašanja, kljub temu pa sta bili edina možnost, 
da se je približal življenju nekoga, ki se je v svo- 
jem življenju veliko premikal in je bil nepismen. 
Do podobnih ugotovitev je lahko prišel vsakdo, 
ki se je želel ukvarjati z zgodovino najrevnejših 
prebivalcev. Njihove življenjske zgodbe je našel 
v sodnih virih, v katerih je pobliže spoznal pred- 
vsem tiste ljudi, ki so med svoje načine prežive- 
tja, ki so včasih prerasli v strategije, vključili tudi 
take, ki so prišli v konflikt z moralnimi predstava- 
mi lokalnih skupnosti in vladajočih elit. Interpre- 
tacija dogodkov ni vedno sama po sebi umevna, 
2 
3 
Otto Ulbricht, Aus Marionetten werden Menschen, v: 
Richard van Dülmen (ur), Neue Blicke. Historische 
Anthropologie in der Praxis, Wien, 1997, str. 11-31, str. 
15. 
Prav tam. 
Giovanni Levi, On Microhistory, v: Peter Burke (ur), 
New Perspectives on Historical Writing, University Park, 
2001, str. 97-119, str. 101. 
zapisi v protokolu, ki so bili skupaj s specifičnim 
pomenom besed in okoliščin v času nastanka 
vira samoumevni, so danes raziskovalcu tuji in 
prikriti. Predstavitev določene interpretacije, ob 
kateri se mora raziskovalec v raziskovanju prikri- 
tega poslužiti metode primerjave, ne more biti 
več edina in pravilna, tako kot tudi interpretacija 
preteklosti ne more biti popolnoma realna. Vse- 
kakor je bolje vzeti v roke takšen vir, kot si zgolj 
na podlagi analize normativnih virov ustvarjati 
stereotipne podobe. V to skupino bi lahko uvr- 
stili teorije o posebni subkulturi beračev in tatov. 
Raziskave te vrste niso prišle dlje kot do posplo- 
šenih opisov dejanj in skupin ljudi, ki so značil- 
ne za kazenske zakonike. Iz kazenskega reda za 
deželska sodišča na Spodnjeavstrijskem iz leta 
1656, ki so ga pravniki pod strokovnim imenom 
Ferdinandea* subsidiarno upoštevali v vsej av- 
Deželnosodni red za krvna sodišča je bil izdan leta 
1535, pred tem paje svoj krvni red leta 1514 dobila Lju- 
bljana. Okorni členi Constitutio eriminalis Carolina 
(CCC), ki niso upoštevali vseh okoliščin iz sodne prakse, 
so v novih pravniških edicijah dobivali zelo obsežne ko- 
mentarje. Na Kranjskem v 18. stoletju niso uporabljali 
samo najbolj znanega kazenskopravnega priročnika 
Benedicta Carpzova, ampak tudi druge kazenske pri- 
ročnike. Carpzovo delo iz leta 1635 se je opiralo na 
prakso saških kazenskih sodišč z začetka 17. stoletja. Po- 
pularno delo seje uporabljalo tako pogosto, da bi lahko 
postalo zakonik, inje bilo citirano v komentarjih k vsem 
edicijam CCC s konca 17. in začetka 18. stoletja. Elke 
Dragica Čeč, KAKO VELIKE SO BILE MALE KRAJE MATEVŽA KAVČIČA ZGODOVINA ZA VSE 
strijski monarhiji, lahko bralec hitro ugotovi, da 
so bili leni postopači brez službe in zato tudi go- 
spodarja enako sumljivi kot tisti, ki so si ponoči 
sumljivo ogledovali hiše.5 Že njihov način življe- 
nja je v kazenskem redu dopuščal upravičen 
sum, ki je lahko na deželskem sodišču sprožil 
iskanje dokazov proti njim. 
Od vseh virov povedo sodni protokoli največ 
o življenju nepismenega posameznika, ki je brez 
premoženja in strehe nad glavo potoval po deže- 
li. Čeprav je mnogo informacij o njegovih deja- 
njih služilo zgolj kot dokaz v preiskovalnem po- 
stopku, pa so bile marsikdaj vanj zapisane tudi 
okoliščine, ki niso imele neposredne povezave 
s hudodelstvi. Kazenski proces proti Matevžu 
Kavčiču prikazuje življenje človeka, prepletene- 
ga z elementi, za katere bi danes rekli, da pred- 
stavljajo različne strukturne ravni. In včasih se je 
zgodilo, da je posameznik kot odgovor na struk- 
turne zakonitosti razvil nove identitete6 in nave- 
zal drugačne odnose z drugimi. Vpliv struktur je 
bil za posameznika bolj pomemben, kot se zdi 
iz prvih raziskav. Mnogi raziskovalci so namreč 
študije primerov uporabili zgolj za kritiko ali po- 
trditev določenih teorij, struktur in procesov. Pri 
raziskovanju življenja revežev so z navajanjem 
primerov ponavadi kritizirali teorijo socialnega 
discipliniranja,7 ki se je razbohotila prav pri pre- 
učevanju najrevnejših v posameznih skupno- 
stih. Prispevek bo predstavil etape iz življenja 
Matevža Kavčiča, pastirja, ki je že kot mladenič 
postal berač in ob priložnostih tudi tat, njegovo 
Hammer je ugotovila, da seje spodnjeavstrijski kazen- 
ski red Ferdinandea iz leta 1656 uporabljal kot subsidi- 
ary kazenski zakonik na Štajerskem in Koroškem (po 
patentu Karla VI. iz 12. 9. 1721). Sklicevala se je sicer na 
druge avtorje (Elke Hammer, Kindsmord. Seine Geschi- 
chte in Innerostcrreich 1787 bis 1849, Lang 1996, str. 
31). Glede na prakso bi lahko takšno trditev posplošila. 
Nolranjcavstrijska vlada v Gradcu je morala potrditi 
vsako težjo obsodbo in vsako »izredno* kazen (kazen, ki 
za takšen delikt ni bila predvidena v CCC) za vse dežele 
in nenavadno bi bilo, da bi na Kranjskem veljali dru- 
gačni kazenski zakoni. Zapis o tem sicer izgubljenem 
patentu je tudi v zbirki patentov (Arhiv Republike Slo- 
venije (v nadaljevanju AS), AS 1079, Zbirka normali/ 
(v nadaljevanju: AS 1079), kartoteka). Fredinandca je 
pomembna zato, ker je najbolj dodelala proces ugota- 
vljanja in kvalifikacije dokazov in okoliščin, kije vplival 
na potek preiskovalnih procesov tudi na Kranjskem. 
5 Ferdinandea, art. 84, v: Codex Austriacus (v nadaljeva- 
nju: CA), 1. del, 1704, Anzaigungen zu den Nachforsc- 
hungen, str. 718, 719- 
6 Levi, On Microhistory, str. 109. 
7 Teorijo socialnega discipliniranja je razvil Gerhard 
Oestreicli v članku Strukturprobleme des europdischen 
Absolutismus, v: Vierteljahrschrift für Sozial und Wirt- 
schaftsgeschichte, 1968, str. 329-347. 
življenje pa se ni moglo dobro končati; tako je 
menil sodnik v enem od svojih vprašanj. V sodbi 
niso pozabili dodati predpisane formulacije, da 
je dobil zasluženo kazen, ko je 21. 4. 1751 umrl 
na vislicah. Njegovo truplo je moralo na vislicah 
- drugim za zgled - obviseti še nekaj časa." 
Čeprav so hoteli nekateri zgodovinarji označiti 
sodne protokole kot osebna pričevanja (t. i. Ego 
- Dokument), gre vendarle za vir, ki je bil pro- 
dukt pravne prakse in je bil podvržen pravilom 
formalnega in materialnega kazenskega prava. 
Nemško govoreči zgodovinarji so poudarjali 
predvsem različne časovne ravni, saj so najprej 
nastali sodni akti vplivali na poznejše. Več sodnih 
aktov je nastalo zato, ker večina deželskih sodišč 
ni imela privilegija krvnega sodstva. Upravnik 
deželskega sodišča je kljub vsemu ostal pred- 
stavnik institucije, ki je opravila prvo zaslišanje 
osumljenca in prič. Od njega se je v 18. stoletju 
zahtevalo pravno znanje. Prav ta zahteva je omo- 
gočila, da so kot delegirani sodniki na sedežu 
deželskega sodišča zaslišanje opravili ljubljanski 
pravniki. Janez Gregor Smrekar je najprej opra- 
vil prvo zaslišanje Matevža Kavčiča, nato pa je 
dvignil roko tudi na glasovanju o končni smrtni 
obsodbi v Ljubljani. Ker je kot porotnik pred 
upravnimi reformami (leta 1747) sodeloval pri 
krvnih obsodbah drugih deželskih sodišč, si je 
zagotovo že ustvaril svoje mnenje o tem, kakšni 
naj bi hudodelci bili. Svojega krvnega sodnika 
je sredi 18. stoletja ohranila samo Ljubljana. In 
prav temu krvnemu sodniku je svoje hudodelce 
izročalo tudi deželsko sodišče v Logatcu, kjer so 
najprej zaslišali Matevža Kavčiča. Ljubljanski sin- 
dik in krvni sodnik sta morala pred novim, inkvi- 
zicijskim zaslišanjem sestaviti katalog vprašanj. 
Vprašanja sta sestavila na podlagi informacij iz 
logaškega sodnega protokola in kataloga vpra- 
šanj, ki jih je predpisovala Ferdinandea. Vse to 
sta dopolnjevala s podatki, ki sta jih izvedela pri 
zaslišanju prič. Šele preiskovančevo priznanje v 
drugem, tokrat preiskovalnem postopku, je po- 
menilo dokaz, na katerega se je opirala sodba. 
Preiskovalni postopek je sodnik prekinjal, vpra- 
šanja so postajala vedno bolj ostra, še posebej, 
če se je preiskovanec kljub upravičenemu sumu 
izmikal priznanju. Zapis protokola je bil samo 
zadnja stopnja sodnega postopka. Pisar ga je na 
Ker usmrčencu niso dovolili krščanskega pokopa, je 
takšna smrt veljala za nečastno glej: Andrej Studen, 
Rabljev zamah. K zgodovini kriminala in kaznovanja 
na Slovenskem od 16. do začetka 21. stoletja (v nada- 
ljevanju: Studen, Rabljev zamah), Ljubljana: Slovenska 
matica, 2004, str. 40. 
VSF ZA ZGODOVINO 17 
ZGODOVINA ZA VSE leto XII, 2005, št. 2 
podlagi svojih zapiskov in koncepta prevedel 
ter dokončal šele, ko je bil celotni preiskovalni 
postopek zaključen. S tem je popravil razhajanja 
med izjavami prič in preiskovanca ter tako dal 
protokolu videz avtentičnosti. Izjave na sodišče 
poklicanih prič in preiskovancev paso na Kranj- 
skem prevedli v tuj jezik. Le tu in tam so v sodni 
protokol zapisali stavek v slovenščini: v protoko- 
lih sojenja Matevžu Kavčiču so v »deželnem jezi- 
ku« zapisana le nekatera imena vasi. 
Poleg takoj opaznih oblikovnih razlik se ob 
natančni analizi vsebine sodnih protokolov po- 
kažejo velike socialne in kulturne razlike med 
sodnikom in preiskovancem. Prvemu so bili bolj 
domači le načini kraj in indici, ki jih je poznal iz 
normativnih predlog. Takšne trditve se ne opi- 
rajo zgolj na ugotovitve drugih raziskovalcev,9 
ampak so vidne tudi v obravnavanem viru.10 Naj- 
prej padejo v oči pri opisovanju ukradenega bla- 
ga. Tako je ljubljanski sodnik za ponošeni moški 
suknjič iz blaga deželne suknarne v Ljubljani v 
protokol ob zapisu, da je bil prodan skupaj z 
dvema kriloma iz mezlana11 za 10 goldinarjev, 
poudaril, da je bil samo suknjič vreden toliko. K 
opisu je izpraševalec, ljubljanski mestni sodnik 
Joseph Hueber von Huebenfeldt, očitno pridal 
osebni pečat. Poleg tega, da je bil že nekaj časa 
član notranjega mestnega sveta, je namreč svoje 
premoženje kopičil s prodajo sukna.12 Sukno je 
kot človek, ki se je spoznal na stvar, ocenil brez 
izjave priče. O dejanski vrednosti na kmetih stka- 
nega v črno pobarvanega platna pa se mu ni niti 
sanjalo. Čeprav ga je Matevž tako kot drugo ukra- 
10 
il 
12 
Otto Ulbricht, Kindsmorderinnen vor Gericht. Verteidi- 
gungsstrategien von Frauen in Norddeutschland 1680 
- 1810, v: Andreas Blättert, Gerd Scwerhoff (ur.), Mit 
den Waffen der Justiz. Zur Kriminalitätsgeschichte des 
Spätmittelalters und der Frühen Neuzeit, Fischer, 1993, 
str. 55-85, tukaj str. 56, 57. 
Na podobne probleme opozarja Carlo Ginzburg, Der 
Inquisitor als Anthropologe, v: Christoph Conrad/Mar- 
tina Kessel (ur.): Geschichte schreiben in der Postmoder- 
ne. Beiträge zur aktuellen Diskussion, Stuttgart 1994, 
str. 203-218, str. 210. 
Po Hacquetuje bil mezlan blago, narejen iz volne in 
lanu. Beseda je bila popačenka italijanskih besed: mez- 
za lana (Baltazar Hacquet, Abbildung und Beschre- 
ibung der Südwest- und östlichen Wenden, Illyrer und 
Slaven: deren geographische Ausbreitung von dem adri- 
atischen Meere bis an den Ponto, deren Sitten, Gebräu- 
che, Handthicrung, Gewerbe, Religion u. s. w. nach einer 
zehnjährigen Reise und vierzigjährigem Aufenthalte in 
jenen Gegenden (v nadaljevanju: Hacquet, Abbildung 
und Beschreibung), Leipzig 1801, str. 35). 
Vladislav Fabjančič, Ljubljanski sodniki in župani (v 
nadaljevanju: Ljubljanski sodniki), 3- del, tipkopts hra- 
ni Zgodovinski arhiv Ljubljana (v nadaljevanju: ZAL), 
LJU307, str. 676. 
V kvartopirski družbi je Matevž »porabil« ukraden 
denar (Ilustracija v: Josip Mal, Stara Ljubljana in 
njeni ljudje, Ljubljana, str. 19). 
deno blago prodal pod ceno, je prav prodajno 
ceno razglasil za realno. Vrednost neluksusnega 
blaga, s katerim ni prišel v stik in ga ni kupoval, 
ga ni zanimala niti, ko je ocenjeval vrednost žen- 
skega kožuha.13 
Poznejši kazenski zakoniki in procesni redi so 
kot obvezni del sodnega protokola zahtevali opis 
preiskovanih oseb in njihove obleke. Prav ti opi- 
si pokažejo odnos sodnika do lokalnih poseb- 
nosti. V Ljubljani rezidirani cesarski krvni sodnik 
je hudodelce zasliševal na sedežih deželskih so- 
dišč in kot popotnik opazil razlike med podlo- 
žniki »na deželi«. Če je on obleko preiskovanke 
opisal kot takšno, kakršno imajo navado nositi 
na Dolenjskem, takšnih opisov v ljubljanskih 
protokolih ni. Tu so natančno opisali le obleke iz 
različnih vrst blaga, ki se je prodajalo v Ljubljani, 
vse ostale vrste tkanin pa so označili kot »kmeč- 
ke«. Pokrajinske posebnosti v oblačenju jih niso 
zanimale. Sodni protokol ni bil stenogramski za- 
pis tistega, kar je Matevž povedal, in tako lahko v 
ljubljanskem protokolu med drugim preberemo, 
kako je ukradel suknjič v kavni barvi ali kako je 
vstopil v gostilno ob štirih popoldne. Oba zapi- 
sa je v jezik svoje kulture prevedel pisar, le da 
nam je v drugem primeru ponudil tudi opis, ki 
je bližje Matevževemu dojemanju časa, češ da je 
prišel pod večer. 
Ko so preiskovalci zapisovali podatke o Mate- 
vževih krajah, so bili še posebej pozorni pri opi- 
sih tistih dejanj, ki so se ljubljanski meščanski 
13   ZAL, LJU 511, Varía magistrata acta I. (v nadaljevanju: 
LJU5U),Sk. 16, p. 120. 
18 VSF. ZA ZGODOVINO 
Dragica Čcč. KAKO VELIKE SO BILE MALE KRAJE MATEVŽA KAVČIČA ZGODOVINA ZA VSE 
Neustavljivišarm srebrnikov (groš izleta 1741) 
(v: Von Pfennig zum Euro. Gelclaus Wien, 
Wien 1998, str. 122). 
eliti zdele najbolj nemoralne. Tako se iz obrav- 
navanega sodnega protokola zrcali več v raz- 
ličnih diskurzih tipičnih podob zločinca. Skozi 
opise tatvin se je potrjevala takšna podoba Ma- 
tevža Kavčiča, kakršno je hotel ustvariti sodnik. 
Matevž je postajal zvit tat. Tat pa je postal zara- 
di svojega nemoralnega" življenja kot pijanec0 
in strastni igralec iger16 na srečo. Popivanje in 
igranje hlapcev je bilo pri mestnih oblasteh zelo 
slabo zapisano in pojmovano kot zelo nemoral- 
no. Uveljavilo se je kot glavni vzrok kraj mladih 
neporočenih mož. Igralci iger na srečo kot tipič- 
no moški hudodelci so v tem času, podobno kot 
prostitutke v tipično ženskem prestopku, veljali 
za upornike družbenemu redu.17 V skupnosti, 
kjer so hudodelca predstavili javnosti, je morala 
biti usmrtitev zgled. Vsak trenutek je morala po- 
kazati, kakšno »zasluženo plačilo« čaka ljudi, ki 
so živeli nemoralno, in temu cilju je bila podreje- 
na retorika prebranega priznanja. Podoba je mo- 
rala nagovarjati zbrano množico,1" torej prebival- 
ce predmestij in predvsem hlapce ter dekle, ki so 
14 Poleg lega pa še lenoba in slaba družba (Gerhard Am- 
merer, Heimat Strasse. Vaganten im Österreich des An- 
eien Regime, Wien 2004 (u nadaljevanju: Ammerer, 
Heimat Strasse), str. 229). 
15 Gerd Schwerhoff, Köln im Kreuzverhör. Kriminalität, 
Herrschaft und Gesellschaft in einer Frühneuzeitliche 
Stadt, Bonn/Berlin 1992, str. 296. 
16 Najbolj razširjene so bile igre s kartami ali metanje kock 
(Ammcrer, Heimat Strasse, str. 485). 
17 Martin Scheutz, Zur Rezeption von Normen in Zeu- 
genverhören des 18. Jahrhunderts. Zwischen Mahnung 
und Normdurchsetzung, v: Winfried Schulze, Ralf- Pe- 
ter Fuchs (ttr), Wahrheit, Wissen, Erinnerung. Zeugen- 
verhörprotokolle als Quelle für soziale Wissensbestände 
der Frühen Neuzeit (v nadaljevanju: Scheutz, Rezepti- 
on von Normen), Münster/ Hamburg/ London 2002, 
str. 357-395, sir. 393- 
18 V meščanskem svetu seje z javnimi usmrtitvami ustvar- 
jal mit o 'nasprotni družbi« kot svetu, ki gaje bilo tre- 
ba izkoreniniti (Martin Scheutz, »Galgenvögel«, Ran- 
dständige oder bewunderte Helden?, v: Mitteilungen 
des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung (v 
nadaljevanju: MIÖG), 2004 (v nadaljevanju: Scheutz, 
»Galgenvögel«), str. 316-341, str. 337). 
se na dan razglasitve sodbe zbrali pred mestno 
hišo. O tem, kako sta razglasitev sodbe in akt 
obešanja beračice dobila širšo politično konota- 
cijo, govori tudi S. Kienitz: »Proces in obsodba je 
bila po eni strani usmerjena na kesanje zaradi 
smrti stare ženske in za kaznovanje roparske- 
ga umora, torej za simbolično obnovitev reda 
in miru; po drugi strani se ni mogoče izogniti 
vtisu, daje šlo predvsem za javno stigmatizacijo 
Gertrud Pfeifer, povedano bolj natančno, glavni 
cilj je bila javna in uspešna stigmatizacija nje- 
nega načina življenja kot jmstopačice, beračice 
in tatice.*19 Javna razglasitev sodbe in usmrtitev 
sta morali odvračati od podobnih dejanj. Vtis, 
ki ga je na množico naredilo branje priznanja, 
je bil odvisen od jezika, v katerem je bilo le-to 
prebrano.20 
Protokol ljubljanskega preiskovalnega postop- 
ka je bil vir, iz katerega so črpali informacije za 
kratko javno prebrano priznanje. Zato je prei- 
skovalec v njem skrbno zbiral podatke, ki jih je 
lahko uporabil za javno obsojanje Matevževih 
dejanj. Zakonodaja je namreč zahtevala natan- 
čen opis storjenih dejanj in obvezen podatek je 
bil tudi, kaj se je zgodilo z ukradenimi stvarmi. 
Tako je na videz zgolj preiskovalnemu postop- 
ku in oškodovancu koristna informacija odigrala 
pomembno vlogo pri ustvarjanju hudodelčeve 
podobe. Zbrana množica je na dan razglasitve 
sodbe tako kar sedemnajstkrat slišala, da je Ma- 
tevž denar zapil, in dvanajstkrat, da je denar 
zaigral.21 Le trikrat so opis tatvine zaključili s 
podatkom, da je z denarjem, ki ga je pridobil s 
krajami in prodajo nakradenega, jedel in pil.22 V 
prvem zaslišanju takšni podatki še niso bili tako 
19 Sabine Kienitz, Unterwegs - Frauen zwischen Not und 
Normen. Lebensweise und Mentalität vagierender F'ra- 
uen um 1800 in Württcnburg (v nadaljevanju: Kienitz, 
Frauen), Tübingen 1989, str. 29. 
20 Protokol zapisnika so poslali na deželno pravdo. Tam 
pa so njeni svetovalci izdali ukaz drugim sodiščem za 
zglasitev določenih prič na sodišču. Čeprav je v praksi 
zaslišanje prič pogosto opravil kar upravnik deželskega 
sodišča, pod katerega pristojnost je spadala priča, je v 
tem protokolu izrecno zapisano, da so bile priče zasliša- 
ne v Ljubljani. O primernosti kazni bi ob morebitnih po- 
mislekih razsojala notranjcavstrijska vlada v Gradcu. 
21 Ali je spomin na takšne tatove vplival na podobo rokov- 
njačev, ki seje uveljavila v slovenski literaturi, ne vemo. 
Podoba rokovnjača, kot jo je predstavil Metod 1'odlogar, 
je prav )ieverjetno podobna Matcvževi življenjski zgod- 
bi: »Roparji rokovnjači pravzaprav niso bili: smemo pa 
jih imenovati sodrgo potepuhov, delomrznežev, ki so 
živeli od rokovnjaškega beračenja in tatvine« (Leopold 
Podlogar, O roparskih napadih. Zgodovinske drobtine. 
Mladika 1923, str. 342). 
22 Dvakrat niso zapisali, kaj je storil z ukradenimi stvar- 
mi, ker so jih oškodovanci dobili nazaj. Prav tako so za 
VSF. ZA ZGODOVINO 19 
ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 2 
pomembni, zato je sodni pisar ponavadi zapisal 
le, da je Matevž denar zapravljal (verzehren).2* 
Le nekajkrat je priznanje zaključil z informacijo, 
da je preiskovanec ukradeni denar zapil. Zaman 
v njem iščemo podatek, da je denar izgubil pri 
igrah na srečo, ki se je v ljubljanskem protokolu 
neprestano ponavljal. Le v enem odgovoru na 
prvem zaslišanju je Matevž povedal, da je denar 
posodil tudi trem igralcem iger na srečo. Javno- 
sti skesanega Matevža niso najprej predstavili kot 
vsem »sumljivega« klateža,24 ampak so z branjem 
priznanja najprej podžgali najhujši strah vsakega 
mestnega gospodarja. Predstavili so ga kot hlap- 
ca, ki je zlorabil gospodarjevo zaupanje. Njegov 
zločin poimenovan kot »furtum domesticum« je 
lahko povzročil cmok v grlu tistim hlapcem, ki 
so kdaj kaj ukradli svojim gospodarjem in jih ti 
niso odkrili. Zatem so v Matevževo priznanje na- 
nizali kup kraj, ki jih je zagrešil kot berač. V obse- 
žnih odgovorih na prvem zaslišanju v Logatcu se 
je v primerjavi s protokolom ljubljanskega pro- 
cesa znašlo veliko več podatkov o Matevževem 
življenju in o okoliščinah tatvin. Da je podoba 
dosegla svoj zastraševalno-preventivni namen, 
je morala biti prav tako skrbno pripravljena tudi 
usmrtitev. Služiti je morala kot katarza množice, 
bila je »gnusni teater« in mojstrsko delo, polno 
simboličnih pomenov." Na podobo predstavlje- 
no javnosti je moralo še mesece opozarjati tru- 
plo usmrčenca. 
V protokolu je najti zametke v 19. stoletju med 
kriminologi razširjenega mnenja, da so lopovi v 
tatvinah uživali. Matevža naj bi k vedno pogostej- 
šim vlomom navedlo in opogumilo prav veselje 
do kraj. S poudarjanjem pretiravanja pri hrani, 
pijači in igranju se že kaže podoba postopača in 
zlikovca, ki je postala značilna za študije krimi- 
nalistov v 19- stoletju.26 Ti so ustvarili podobo v 
tatvinah uživajočih zlikovcev. Uživaštvo pri hrani 
dve drugi kraji zapisali, daje obleke sam ponosil (ZAL, 
LJU5U,šk. 16, p. 144-150). 
23 Beseda pomeni tako zapravljati kot popiti, zaužiti. 
24 Če bi imeli namen tipizirati Matevževe kraje, potem so 
njegove kraje spadale v dve največji skupini »tipičnih« 
kraj: kradel je kot postopač/berač in kot hlapec (Peter, 
Wettmann -Jungblut, "Stehlen in rechter hungersnodtu. 
Diebstahl, Eigentumsschutz und strafrcclttliche Kontrol- 
le im vorindustriellen Baden 1600 - 1850 (v nadalje- 
vanju: Wettmann -Jungblut, »Stehlen*), v: Richard van 
Dülmen (Hr.), Verbrechen, Strafen und soziale Kontrol- 
le, Frankfurt 1990, 133-177, str. 154). 
25 Studen, Rabljev zamah, str. 74-76. 
26 Prim.: Peter Becker, Verderbnis und Entartung: eine Ge- 
schichte der Kriminologie des 19. Jahrhunderts als Dis- 
kurs und Praxis, Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 
2002. 
je nasprotovalo še eni moralni podobi, ki je nare- 
kovala zmerno prehrano. David Sabean je trdil, 
da so sodniki in pisarji v odnosu do nadrejenih z 
uporabo posebnih besed (salvatoričnih klavzul) 
utrdili socialno distanco do obnašanj, ki so na- 
sprotovala njihovi moralni drži in kulturi.27 Kljub 
vsem maniram, ki so jih obvladali izpraševalci, se 
ob opisu Matevževih dejanj niso izognili najbolj 
vulgarnim besedam, ko so opisovali najbolj ne- 
sprejemljiva dejanja. Bralec namreč prebere, da 
je v gostilni v okolici Ljubljane tri dni »žrl« in pil. 
V diskurzu se je tudi uveljavilo prepričanje, da je 
pretiravanje s hrano povzročalo obubožanje. Po- 
dobno zgražanje elite je spodbudila kraja šunke, 
ki jo je iz prazne izbe izmaknil za pusta.28 Lakoto 
je zamenjalo gosposko uživanje mesa. Čeprav bi 
jo lahko prodal, jo je pojedel. Tudi Ammemer je 
poudarjal, da si tatovi in berači z ukradenim de- 
narjem privoščijo drage modne dodatke in hra- 
no.29 S trditvijo, da z denarjem, ki so ga nakradli, 
tatovi ne znajo živeti, so samo še bolj razvili ne- 
gativno podobo hudodelca. Sodnik je posebej 
poudaril vsa takšna dejanja tatu, češ, sto goldi- 
narjev kranjske veljave je uspel zapraviti v pičlih 
8 dneh. Tudi v opisu še največjih dveh kraj mu je 
denar kar spolzel med prsti. 
Preiskovalci so izoblikovali tudi podobo Mate- 
vža kot podobo »nezvestega« posla, ki se je iz za- 
upanja vrednega pastirja spremenil v postopača. 
Do hlapcev in dekel so bili višji sloji zelo nezau- 
pljivi.30 Bali so se namreč sporov z njimi, saj so 
se lahko končali s krajo ali poškodovanjem nji- 
hovega premoženja. V sodnem protokolu je bil 
Matevž opisan tudi kot neposlušen in pijanec. 
»Dakler ti ne boš toimu gospodarju inu gospo- 
27 David Sabean, Soziale Distanzierungen. Ritualisierte 
Gestik in deutscher bürokratischer Prosa der Frühen 
Neuzet, v: Historische Anthropologie, 1996, str. 216- 
233, str. 230. Istočasno je bil to tudi ritual očiščenja, ki 
je žaljivko spremenil v prošnjo za oprostitev inje hkrati 
pomenil tudi prošnjo po božjem varstvu (David Sabe- 
an, Das zweischneidige Schwert Herrschaft und Wi- 
derspruch im Württemberg der frühen Neuzeit, Berlin 
1986, str. 64). 
28 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 83. 
29 Ammerer, Heimat Strasse, str. 327. 
30 Do takšnih zaključkov je prišel Martin Dinges v anali- 
zi policijskih protokolov v Parizu. Celo Voltaire, kije v 
tem mestu preživel malo časa, je tako kot drugi Pariža- 
ni nezaupljivo gledal na hlapce in dekle ter poudarjal 
njihovo neposlušnost gospodarjem (Otto Ulbricht, Zwi- 
schen Vergeltung und Zukunftsplanung. Hausdiebstahl 
von Mägden in Schleswig • Holstein vom 16. bis zum 
19. Jahrhundert, v: Otto Ulbricht (ur), Von Huren und 
Rabenmüttern. Weibliche Kriminalität in der Fiithen 
Neuzeit (v nadaljevanju: Ulbricht, Zwischen Vergeltung 
und Zukunftsplanung), Köln 1995, str. 139-169, str. 
149). 
20 VSE ZA ZGODOVINO 
Dragica Čeč. KAKO VELIKE SO BILE MALE KRAJE MATEVŽA KAVČIČA ZGODOVINA ZA VSE 
«Denarje gospodar velikokrat prešteval 
(slika iz: Nove pobulshane sainske-bukclze sa na 
vezh sort svojo srezho v lotteriskme spillu najdet, 
Ljubljana 1813) 
dini ble ponižni, dokler ßikeisi se neboš • dela 
skazal, dakler tojo lenobo, pianstvu inu vasvaj- 
ne ne boš zapustil, boš obstol en posai koker si bil 
en posai,«* opominja Peter Pavel Glavar v pridigi 
na novega leta dan leta 1746 . Njegov odnos do 
hlapcev in dekel poudarja prav iste dvome, ki 
jih je najti v obravnavanem sodnem protokolu. 
Na podobne dvomljive moralne drže hlapcev je 
opozarjal tudi leta 1787 izdan poselski red.32 Za 
»leglo« postopačev so predstavniki elite »izumi- 
li« več imen: vagabundi, brezdelneži in lenuhi. 
Vsem osebam, ki so jih označili s takšnimi imeni, 
je bilo skupno to, da niso sklenili službe za celo 
leto tako kot drugi hlapci in dekle. Zato so bili 
označeni kot lenuhi, ki vandrajo po deželi. Le- 
noba pa je v teologiji veljala za hud greh. Iz nor- 
mativnih virov je tudi razvidno, da je bila meja 
med postopačem in kriminalcem zelo nejasna. 
Vzeti v službo takšnega človeka, torej posla brez 
odpustnice iz službe, je bilo lahko nevarno. Že v 
patentu Karla VI. so hišne gospodarje opozarjali, 
31 
32 
Viktorijan Demšar, Slovenske pridige Petra Pavla Gla- 
varja, str. 60. 
Thérèse Meyer, Dienstboten in Obcrkcirten (v nada- 
ljevanju: Meyer, Dienstboten), Klagenflirt: Verlag des 
Kärntner Landesarchivs, 1993, str. 277-295, art 28, 29, 
43, 45. 
da jim ne bodo povrnili škode, ki bi jim jo s kra- 
jo (pa tudi z lenobo ali površnostjo) povzročil 
hlapec." 
Le v enem primeru je ljubljanski krvni sodnik 
omilil Matevževo moralno podobo. To je bila 
podoba Matevža kot človeka, ki ni spoštoval re- 
ligioznih drž. V protokol zaslišanja v Logatcu so 
namreč zapisali, da sta Matevž Kavčič in njegov 
sopotnik Sebastjan Podboj v postu vlomila v 
kaščo v Rovtah. Vlom je bil podoben drugim. Z 
ročko z voza sta najprej »nasilno odprla« zunanja 
vrata sušilnice, notranja pa sta nato odklenila s 
ključem. A v njej sta našla »prepovedano« hrano. 
Odnesla sta deset funtov težak kos »špeha« in 
še več kosov osoljenega mesa. Od svojega dela 
»plena« je Matevž prodal za pol goldinarja le 
njegov slabši del - slanino/'* Sodnike je zbodlo 
v oči, da sta si privoščila meso, ki je veljalo za 
luksus, ter prodala le manjvredni špeh, ki se je 
je sicer v svoji malhi nadejal berač. Ponekod je 
bil tak dar tako pogost, da so berače, ki so zbirali 
mast, poimenovali kar prosilci špeha. Če bi meso 
pojedla med postom, potem bi se požvižgala na 
najbolj pomembno moralno držo krščanske- 
ga prebivalstva, ki se je med postom dosledno 
odpovedalo mesu. V protokolu zaslišanja v Lju- 
bljani so bili pri opisu te kraje bolj »prizanesljivi« 
do osumljenca, saj so čas te kraje bolj natančno 
opredelili. Zgodila naj bi se na veliko soboto, to- 
rej le dan pred koncem posta. 
Delegiranega sodnika, pravnika Janeza Gre- 
gorja Smrekarja je zmotilo tudi, da je Matevž kra- 
del beračem ter nepošteno beračil, ko je prosil 
za darove kot pogorelec. 
Iz opisov okoliščin tatvin spoznavamo življe- 
nje berača, ki je bil pogosto na poti in ki je razvil 
določene načine, da bi bile njegove prošnje za 
darove bolj uspešne. Ker se je njegovo beraško 
življenje prepletalo z življenjem tatu, je po uspe- 
šnih krajah prevzel še identiteto boljšega hlap- 
ca, se oblekel v boljšo obleko in se obnašal svoji 
podobi primerno. In čeprav so hlapce pred so- 
diščem ponavadi zastopali njihovi gospodarji, je 
sam, ko je bila razžaljena njegova čast, zagrozil 
s tožbo na sodišču. Iz sodnih protokolov veliko 
izvemo o okoliščinah, v katerih je človek živel, 
in o njegovi življenjski zgodbi. Preiskovančevo 
pričevanje ne more biti hkrati proces, ki mu je 
omogočil, da se je izoblikoval kot posameznik. 
33 AS, AS 1, Viccdomski arhiv, ¡k. 251, Dienstbotenordnung 
Karls VI. vom 6. September 1715. 
34 ZAL, LJU 511, šk. 16, p. 82. 
VSE ZA ZGODOVINO 21 
ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 2 
To vprašanje se zastavlja predvsem ob debatah, 
čigav konstrukt so predstave o veri in svetu, kot 
jih je na primer opisoval Menocchio.;" Ob takšnih 
metodoloških zadržkih ne moremo z gotovostjo 
trditi, čigava naj bi bila v resnici izjava, ki naj bi jo 
na koncu preiskovalnega postopka povedal pre- 
iskovani v svoj zagovor. Postavili so mu namreč 
klasično vprašanje, zakaj je zašel na »stranpota«. 
Če je imel namreč sodni postopek za tistega, ki 
je dejanja priznal, še moč katarze - torej kesanja, 
potem je lahko takšne besede zapisal sodnik, da 
bi potrdil v procesu prikazano podobo ubogega 
grešnika. Tega je z usmrtitvijo doletela pravična 
kazen.36 Matevž naj bi tako kot povoda za tatvine 
navedel svojo nespamet in nemoralno življenje, 
potem pa naj bi del krivde pripisal še pijači in 
slabi družbi. »V 18. stoletju je s pomočjo posta- 
vljanja vprašanj sodišče iskalo zanesljive motive 
dejanja, ki jih je usmerjala logika preiskovalne- 
ga postopka. Med seboj so se prepletale resnične 
in lažne informacije, izmišljotine in dejstva,«*7 je 
trdil M. Scheutz. 
Da bi lahko bolje zaznali vpliv pravne retori- 
ke na določene dele zapisa, je treba vsak krimi- 
nalni primer razreševati s pomočjo primerjalne 
analize. Za obravnavano obdobje je za Kranjsko 
ohranjeno malo sodnih zapisnikov, ki bi lahko 
služili za primerjavo. Uporabne so študije prime- 
rov avstrijskih avtorjev, saj je bila njihova sodna 
praksa podrejena istim sodnim postopkom, ki 
so jih določali tudi isti kazenski zakoniki. 
»S trinajstimi38 leti so me pregnali 
od doma.« 
Na začetku običajnega preiskovalnega postop- 
ka je Matevž Kavčič najprej povedal, da je bil 
njegov oče še živ, za mater pa je povedal, da je 
35 Martin Scheutz, Harald Tersch, Individualisierungspro- 
zcsse in der Frühen Neuzeit, v: Wiener Zeitschrift für 
Geschichte der Frühen Neuzeit, 2001, str. 38-59, tukaj 
str. 56-59. 
36 Prim.: Studen, Rabljev zamah, str 26. 
37 Martin Scheutz, Frühneuzeitliche Gerichtsakten als Ego 
- Dokumente. Eine problematische Zuschreibiing am 
Beispiel der Gamiger Gerichtsakten aus dem 18. Jahr- 
hundert (v nadaljevanju: Scheutz, Gerichtsakten als 
Ego - Dokumente), str. 99-135, str. 132. 
38 Ponavadi priče in zaslišanci niso vedeli, koliko so v re- 
snici stari, ^di Matevževe izjave o letih dela pri posa- 
meznih gospodarjih se niso popolnoma ujemale z njego- 
vim "življenjepisom'. Izjavil je, daje star približno 24 ali 
25 let. Potem pa je že na drugo vprašanje odgovoril, da 
je bil toliko star tudi njegov brat (v resnici pa 15). Drugi 
brat naj bi imel okroglih 30 (v resnici 29 let). Sodeč po 
vpisu v krstno knjigo seje Matevž rodil leta 1726 inje 
bil v času procesa star 24 let (Župnijski urad Slavina (v 
nadaljevanju: ŽUS), Krstna knjiga 1696-1736). 
že umrla. Tudi mačeha je bila še živa, ko je pred 
desetimi ali dvanajstimi leti odšel od hiše. Ro- 
sno otroštvo je Matevž preživel doma, pomagal 
je tam, kjer so ga potrebovali. Oče se je znova 
poročil in ženska, ki je prišla k hiši, je otroke po- 
gosto okregala. V hišo se je naselilo nasilje in kot 
hišni gospodar je oče Matevža velikokrat prete- 
pel. Mogoče Matevž ni bil za nobeno rabo, kot so 
zapisali v sodnem protokolu, mogoče pa so bile 
korenine konflikta prikrite - čisto verjetno je šlo 
za spor za nasledstvo sicer postojnskemu gospo- 
stvu podložne četrtinske kmetije, ki jo je mačeha 
Anka59 želela obdržati za katerega izmed svojih 
otrok. Vrstili so se očetovi pretepi in mali prepiri, 
ki jih je Matevž opisal kot nevzdržne. Ljubljan- 
ski pravnik je na podlagi te izjave porotnikom 
predstavil mačeho kot tisto, ki je trinajstletnega 
Matevža odgnala od hiše. V referatu je ta dogo- 
dek posebej omenjen, saj je mestnim gospodom 
sporočal, da ne bodo mogli terjati povrnitve so- 
dnih stroškov, ker Matevž nima premoženja. Med 
raziskovalci se je uveljavila družina kot eden od 
stebrov solidarnosti med kmečkim prebival- 
stvom. Vse prevečkrat so spregledali, da so bila 
v skupnostih, kjer ni bilo formalno poskrbljeno 
za revne, že družinska nesoglasja dovolj, da je 
nekdo poprijel za beraško palico. Ta vzrok se je 
lahko meril tudi z najpogostejšimi strukturnimi 
in cikličnimi vzroki ter nesrečami, ki so prispe- 
vali k večanju števila revnih. In to še posebej pri 
otrocih, ko so ti dopolnili starost, da so začeli slu- 
žiti.40 Nekateri pa službe tudi niso našli takoj. 
Vsi otroci iz drugega zakona so se rodili potem, 
ko je Matevž odšel od doma. Sodnika je hotel za- 
vesti, ko je kot svojega brata omenil Jurija, k\ naj 
39 Ob preverjanju Matevževih biografskih podatkov seje 
pokazalo, da so v župnijske matice zapisana imena v 
nepismeni družbi dobila pogovorne oblike. 
40 Avtorji kot »klasičnu trojček vzrokov za revščino pou- 
darjajo: starost, brezposelnost in bolezen;pogosti vzroki 
revščine so bili še velike družine, alkoholizem ter pro- 
blemi s stanovanjem (prim.: Robert Jutte, Poverty and 
Deviance in Early Modem Europe, Cambridge 1994 
(v nadaljevanju: jütte, Poverty), str. 87-99 in Martin 
Scheutz, Ausgesperrt und gejagt, geduldet und versteckt. 
Bettlervisitationen im Niederösterreich des 18. Jahrhun- 
derts (v nadaljevanju: Scheutz, Ausgesperrt), St. Polten 
2003, str. 43). Če so bili hlapci deležni vse pozornosti 
normativne retorike, je ta o neuspeli vzgoji (v družbi 
starega režima) in družinskih nesoglasjih previdno 
molčala. O tem zgovorno priča tudi življenjska zgod- 
ba nekega drugega tatu, Jurija Savelcina. Njegov oče 
gaje, potem koje od različnih ljudi slišal, da jim je kaj 
ukradel, večkrat pretepel. Sin se ni spremenil, zato gaje 
odgnal od hiše (AS, AS 721, Gospostvo Bled (v nadalje- 
vanju: AS 721), K 45, p. 68). Čeprav v našem primeru 
staršev niso zaslišali, bi tudi oni lahko izvedeli za sinove 
»grehe», tako kot je on izvedel za rojstvo zadnjega člana 
v hiši, ki jo je zapustil. 
22 VSE ZA ZGODOVINO 
Dragica Čeč. KAKO VELIKE SO BILE MALE KRAJE MATEVŽA KAVČIČA ZGODOVINA ZA VSE 
bi služil v Selcah. To je bila premišljena izmišljo- 
tina, saj je ta brat umrl kot dojenček.41 Čeprav bi 
pričakovali, da se bo tat pred sodiščem izmikal 
razkritju prave identitete, se predstavljal z lažnim 
imenom in prikril svoje sorodnike, Matevž tega 
ni počel. Tako je preiskovalec izvedel, da so se 
v »novi« družini po Matevževem odhodu rodili 
fantje: Jakob, Miha in Matej42 ter Špela (krščena 
za Elizabeto).43 Tudi njegov najstarejši brat Pavel 
je odšel služit daleč od svojega doma. Pot ga je 
pripeljala do Leskovca v Slapu pri Vrhniki, kjer 
je bilo ob živahni komercialni cesti več možnosti 
za delo. Čeprav sodni zapisniki vsebujejo mno- 
ge prav stereotipne informacije, pa je za zapise v 
protokolih precej nenavadno, da je Matevž ome- 
nil oba botra. To nista bila njegova krstna botra,44 
bila pa sta očitno tista, pri katerih se je lahko ogla- 
sil in prosil za pomoč.45 Mogoče je dobil pri njiju 
prenočišče in kakšen obed. Na prvem zaslišanju, 
polnem pozneje zanemarjenih podrobnosti,46 je 
41 ŽUS, Krstna knjiga 1696-1736. 
42 O zadnjem otroku, kije bil rojen leta 1748 (ŽUS, Krstna 
knjiga Slavina 1736-1788), Matevž ni več veliko vedel. 
Na zaslišanju je namreč trdil, da ima dve sestri, ne pa 
polbrata Mateja. 
43 Michaela Hohkamp, Häusliche Gewalt. Beispiele aus 
einer ländlichen Region des mittleren Schwarzwaldes 
im 18. Jahrhundert, v: Thomas Lindcnberger, Alf Lüdtke 
(ur), Physische Gewalt. Studien zur Geschichte der Ne- 
uzeit, Frankfurt 1995, str. 276-302, tukaj str. 284 - 296. 
Druga žena bi lahko podedovala kmetijo po svojem 
možu in jo šele nato predala svojim otrokom (Martin 
Scheutz, Alltag und Kriminalität (v nadaljevanju: Sehe- 
utz, Alltag und Kriminalität), Wien: MIÖG, 1995, str. 
92). 
44 Kot krstna botra sta v župnijsko knjigo vpisana zakon- 
ca Žele (ŽUS, Krstna knjiga 1696-1736). 
45 Martin Dinges, Aushandeln von Armut in der Frühen 
Neuzeit: Selbsthilfepotenzial, Bürgervorstellungen und 
Verwaltungslogikcn, v: Werkstatt Geschichte, 1995, str. 7 
- 15, tukaj str. 8, 9.Jütte, Poverty, str. 90-91. 
46 V preiskovalnem postopku je moral sodnik natančno 
raziskati vse dokaze. 'Corpus delicti« so dokazali deja- 
nje, kije bilo skoraj tako pomembno kot priznanje. Lju- 
bljansko krvno sodišče je izbralo 42 kraj, saj je nekatere 
združilo ali opustilo. Te je Matevž znova priznal. Kljub 
temu jo zakonodaja opozarjala, da morajo sodniki naj- 
ti priče tudi ob prostovoljnemu priznanju tatvin. Sodni- 
ku je uspelo zaslišali priče le za 11 tatvin, ker Matevž 
žrtev ni poznal ali ker jih je namenoma zamolčal. Ena 
priča priznane tatvine ni potrdila. V preiskovalnem 
postopku je tako najti odgovore na vprašanja, ki jih je 
za posamezne delikte uvedla Ferdinandea in ki so bili 
potem znova potrjeni v Terezijani: kdaj in kje seje zgo- 
dila kraja (ali ponoči ali podnevi), na kakšen način (z 
vlomilskim orodjem, z ukradenim ključem), alije kdo 
tatu videl pri kraji, kje so bili v času kraje drugi ljudje, 
kaj je tat storil z ukradenim blagom in komu je zanj 
povedal ter celo, kako je vedel, kje iskati denar. Kazen- 
ski postopek je zahteval tudi nadvse natančen opis od- 
vzetih stvari: ni bilo dovolj, da je preiskovanec priznal 
krajo suknjiča, povedati je moral, kakšne barve je bil in 
koliko je bil vreden. Tako za vsako krajo posebej izvemo, 
povedal, da je po okoliških mlinih, ki jih je bilo 
v dolini reke Pivke kar nekaj, beračil za moko. V 
pomanjkanju informacij lahko pripišemo le, da 
je bila moka ponavadi menjalno sredstvo za ka- 
kšno drugo hrano ali pa so jo berači prodali. Z 
denarjem so potem kupili, kar so potrebovali/7 
Da ni trpel lakote, se je moral bolj potruditi kot 
kakšen drug berač, ki je kot najpogostejši dar 
dobil kos kruha.48 
V pogosto od vasi odmaknjenih mlinih so se 
zbirali ljudje od blizu in daleč, nekaterih mlinar- 
jev se je zato držal sumljiv sloves in nalepka ne- 
častnih ljudi.49 Ker so imeli mnogi mlinarji pra- 
vico do točenja pijače, so ljudje v mlinih zvrnili 
kakšen kozarec. Tako je mlin poleg gospodarske 
pridobival še funkcijo izmenjave informacij. Po- 
stajal je kraj druženja ob prazničnih, dela prostih 
dnevih. Matevž je od kmetov, ki so le nekajkrat 
na leto odnesli mlet moko, hitreje kaj dobil v dar. 
Tako mu ni bilo treba neprestano hoditi od hiše 
do hiše in prositi za hrano. Ker je bil takrat še 
mladoleten (po art. 164 CCC namreč tatov starih 
manj kot štirinajst let niso usmrtili, ampak le tele- 
sno kaznovali), sodnikov njegovi otroški prekr- 
ški niso zanimali, četudi bi jih priznal. Mladega 
postopača, ki se je kot osebnost šele izoblikoval, 
bi lahko kdo prepričal, da bi poskusil krasti, opo- 
zarjajo nekateri raziskovalci.5" 
Ker sta vasi Slavina in Koče blizu druga drugi, 
se je očitno izogibal srečanju s člani družine, ki 
se ga je odrekla. Vendar pa ga je v prvo službo 
kot pastirja drobnice vzel sovaščan Boštjančič. 
Mogoče ga v boljšo službo niso hoteli vzeti, ker 
je že bil berač, a tega ne moremo z gotovostjo 
trditi. Služba pastirja je vendarle spadala med 
nečastne poklice. Kljub temu, da je čast v ne- 
plemiških in nemeščanskih skupnostih odigra- 
la drugačno vlogo pri vzpostavljanju odnosov 
med posamezniki. Pastirje je od drugih hlapcev 
in dekel ločevalo predvsem dejstvo, da zaradi 
alije bil suknjič svečan ali ponosen in celo iz katerega 
sukna Je bil narejen. Tat naj bi znal ločiti tudi med lju- 
bljanskim in deželnim suknom, opisi ukradenih stvari 
pa so se morali v obeh zapisnikih (v deželskosodnem in 
v inkvizicijskem zapisniku) ujemati (Ferdinandea, art. 
84, § 4). 
47 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 45-46. 
48 Motiv kruha kot daru beračem je najti tudi pri Janezu 
Svetokriškem (Pridige (v nadaljevanju: Svetokriški, Pri- 
dige), Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969, str. 83). 
49 Heinz - Gerhard Haupt, Orte des Alltags. Miniature 
aus der europäischen Kulturgeschichte, Beck 1994, str. 
40-43 in Ammerer, Heimat Strasse, str. 437 in 483. 
50 Ulbricht, Zwischen Vergeltung und Zukunftsplanung, 
str. 153- 
VSE ZA ZGODOVINO 23 
ZGODOVINA ZA VSE teto XII. 2005. št. 2 
narave dela večkrat niso bili deležni skupnega 
obeda. Skupen obed je simboliziral pripadnost 
hiši. Tudi pastirjevo plačilo je bilo nižje od plači- 
la kakšnega drugega hlapca pri hiši. Predvsem 
so bili pastirji zaradi pomanjkljivega nadzora 
skupnosti sumljivi oblastem.'11 Pastirje, katerih 
delo je bilo slabo plačano, so velikokrat označi- 
li za tiste, ki pomagajo tatovom in roparjem ter 
skrivajo ukradeno premoženje. Ker je bil Matevž, 
kot pastir svojeglav, ga je delodajalec odslovil z 
ukazom, da si poišče drugega gospodarja. Pri 
Repcu v Rakitniku je ponovno dobil službo pa- 
stirja, le da je tokrat pazil živino vseh prebivalcev 
vasi. Tu je čakal na novo priložnost za delo, saj 
ga je kmet tepel in mu dajal premalo jesti. Če je 
tudi tu kaj ukradel, sodnikov ni zanimalo. Kraja 
gospodarju zaradi krivice, ki jo je le-ta povzročil, 
je sicer veljala kot posebna olajševalna okolišči- 
na."12 Verjetno je potem na tedenskem ali letnem 
sejmu v Postojni, dogodku, kjer so se ponavadi 
sklepali dogovori za službo, izvedel, da trije kme- 
tje z dednih kmetij na pristavi Predjamskega go- 
spostva iščejo pastirja. Vstopil je v službo, ki jo je 
obdržal najdlje. V vasi ob previsni steni in boho- 
tnem dvorcu je eden od Matevževih delodajal- 
cev, Jakob Požar, posedoval premoženje, ki mu 
ga je okolica zavidala. Vsaj tako je razložil Matevž. 
Kavčič, ko je hotel malce omiliti svojo krivdo."11 
»Ima polno kapo tolarjev in 
sedemnajstič!« 
Med svojo službo v Predjami je začel krasti. Naj- 
prej je izmaknil živino, ki jo je pasel. Kraja gospo- 
darju je bila po predstavah družbe vse prej kot 
nedolžna. Če bi njegov gospodar izvedel za kra- 
je, bi ga takoj odpustil, je brez vsakršnega dvoma 
sklepal hlapec. Nezvestoba gospodarju je hlapca 
51 Ammerer, Heimat Strasse, str. 437 in 483- M. Scheutz na- 
vaja tudi podatek, tla je le 8% ljudi, ki so jih preganja- 
li s tiralicami, služilo v nečastnih poklicih sodnih slug. 
pastirjev in konjedercev (Scheutz, »Galgenvogel*, str. 
324). 
52 Prav tako je bila po Ferdinande! olajševalna okoliščina, 
če je tat ukradel kruh (CA, Ferdinanden art. 84, § 7). Tat 
seje izognil smrtni kazni tudi, če vrednost ukradenih 
stvari ni presegla 25 goldinarjev, ali je oškodovanemu 
prostovoljno vrnil ukradene stvari ter se z u jim pogodil. 
Tat je bil bolj milo kaznovan, če je bil pijan ali če je pri- 
znal sicer nedokazljivo dejanje. Kot olajševalna okoli- 
ščina je veljala tudi mladoletnost (do štirinajstega leta). 
Če je tat prodal ukradeno blago samo enkrat, so sodniki 
menili, da takšne prodaje ni sklenil iz navade. Tatu v 
prid so šteli še primere, ko je bil zaloten pri dejanju in ni 
ničesar odnesel ali ko je ukradel svojo dediščino manjše 
vrednosti. 
53 ZAL, LJU 511, šk. 16, p. 45-46. 
Grad Jama, kraj od koder je Matevž dvakrat 
zbežal (/m bakrorezu izleta 1782, objavljenem v J. 
Lavallee, Voyage pittoresque et historique de I' Istrie 
et Dalmatie, v: IgorSa/xic, Grajske stavbe v osrednji 
Sloveniji. Notranjska, med Planino. Postojno in 
Senožečami, Ljubljana. 2005, str. 46). 
po neformalnih pravilih stala službe."11 Dogajalo 
pa se je prav nasprotno. Ker je Matevž pri Jakobu 
Požarju, Mateju Klemencu in Matevžu Poljšaku 
štiri leta obdržal službo, za katero so se vedno 
dogovorili le za eno leto vnaprej, je pomenilo, 
da se je v zadovoljstvo delodajalcev obnašal svoji 
službi primerno. To je v diskurzu zakonodaje in 
krščanskih moralistov pomenilo, da je bil marljiv, 
poslušen in zvest gospodarju. Oba diskurza sta 
54 Joachim Eibach, Hose Weiber und grobe Kerle, v: An- 
dreas Mauert, Gerd Schwerhoff (ur.), Kriminalitätsge- 
schichte. Beiträge zur Sozial- und Kulturgeschichte der 
Vormoderne, Konstanz 2000, str. 230-271. Ko so v Lju- 
bljani našli pobeglega hlapca ali deklo in ugotovili, daje 
kradel svojemu gospodarju ali gospodarici, so slednjega 
vedno vprašali, ali ga želi vzeti nazaj v službo. Deloda- 
jalec je ponavadi hlapca ali deklo odpustil (takšno po- 
dobo da že grob pregled ljubljanskih policijskih aktov 
(ZAL, LJU 489, Splošna mestna registration L (v nada- 
ljevanju: LJU 489, reg. L), šk. 67-69). Drugače meni S. 
Kienitz (Frauen, str. 118-119). 
24 VSE ZA ZGODOVINO 
Dragica Čeč. KAKO VELIKE SO BILE MALE KRAJE MATEVŽA KAVČIČA ZGODOVINA ZA VSE 
namreč ustvarjala tudi podobo hlapcev in dekel, 
ki so gospodarjem škodovali." Z leti služenja pri 
istem delodajalcu se je večalo zaupanje vanj. Ko 
so ga ravno tako kot druge hlapce vprašali, kako 
so ga gospodarji plačevali, se Matevž ni pritože- 
val nad njihovimi dolžnostmi. Tako priče še na 
zaslišanju niso bile prepričane, da je prav on kra- 
del živino. Občasno je Matevž namreč na skrivaj 
ukradel kakšnega koštruna, včasih pa tudi ovco; 
skupaj se jih je v štirih letih nabralo devet. Ker jih 
je takoj prodal, se je pri lastnikih izgovoril, da so 
jih odnesli volkovi. V gostilnah je v zgolj letu dni 
na kredo popil za 24 goldinarjev in 39 krajcarjev, 
kar je pomenilo, da je zapravil toliko, kolikor je 
prislužil v dveh letih in pol. Začel je iskati prilo- 
žnosti za krajo. Nekoč mu je iz hleva Ivana Stejer- 
ja (ali Štajerca) uspelo ukrasti ovco in jo prodati 
pri gostilničarju Pieru v Landolu, pri katerem je 
zapil celotno kupnino. 
Čeprav Matevž ni kradel zaradi lakote, je iz su- 
šilnice izmaknil tako suhe hruške, ki jih je pojedel 
s sokrivcem in sovaščanom Miškom, kot mernik 
jabolk. Od tega mu je pripadla le tretjina, saj jih 
je ukradel z dvema pomočnikoma. Kraje jabolk 
mu ne bi smeli pripisati v breme, je menil, ker 
jih ni pojedel. Nekdo mu jih je izmaknil iz delo- 
dajalčevega hleva, kamor jih je skril.46 Mogoče o 
teh najbolj običajnih krajah ne bi izvedeli veliko, 
če ne bi bile povezane s posestvom njegovega 
gospodarja. Po mnenju raziskovalcev naj bi bila 
kraja hrane, ki so jo tatovi sami pojedli, najpogo- 
stejši prekršek revnih." 
Potem se je zaradi denarne stiske lotil bolj 
drznih kraj: ponoči je iz gospodarjevih hlač, ki 
so bile obešene na robu gospodarjeve poste- 
lje, ukradel nekaj soldov, skupaj vrednih toliko 
kot ena sedemnajstica.• Še malce pozneje je v 
Belskem s kleščami drugega delodajalca vlomil 
55 Prim.: Svetokriški, Pridige, str. 39, 91. 
56 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 40. 
57 Jiitte, Poverty, str. 200, Ammerer, Heimat Strasse, str. 436 
in Kienitz, Frauen, str. 112-119. 
58 Sold, ropar in groš so bili bakreni novci. Sedemnajstica 
(17 krjje bila poleg sedmice (7 kr.) srebrni denar (glej: 
Von Pfennigzum Euro. Geld am Wien, Katalog razstave, 
Wien 2002, str. 124, 125) Zaradi gospodarskih kriz se 
je vrednost določenih kovancev spreminjala. V obrav- 
navanem viru, ki določenim vrstam kovancem določili 
nominalno vrednost, to pa seje v tem času pisalo v se- 
dcmnajsticahje veljalo npr. 15soldov - 1 sedemnajstica. 
Reparjev kot tujega denarja niso nikoli izrazili v kraj- 
carjih. ••• bavarskih grošev, ki naj bi veljali 3 kr., niso 
preračunali v krajcarje. Po Ribnikarjuje bil sold vreden 
2pfeninga (Peter Ribnikar, Slovenskepodložniškeprise- 
ge patrimonialnega sodišča Bled (v nadaljevanju: Ribni- 
kar, Podložniške prisege), Ljubljana 1976, str. 29). 
v pastirjevo skrinjo, ki je bila shranjena v žitni 
kašči. Vzel je le denar. V sobi poleg točilnice pri 
Ostanku v Studenem je okradel vse tiste, ki so 
spali poleg njega. Neznanki je ukradel le en re- 
par,w Blažu Stejerju in njegovi ženi pa je ukradel 
tudi srebrni sedemnajstici in sedmico. Žena je v 
gostilno prišla s svojim denarjem, ki ga je skrbno 
shranila v mošnjiček.60 Matevž je izkoristil prilo- 
žnost tudi takrat, ko je odšel gospodar v nedeljo 
k maši v Hrenovice. Počakal je, da je gospodarica 
odšla v kaščo in je bila soba prazna. Potem je iz 
»skrivališča«, torej iz druge nezaklenjene skrinje, 
vzel ključ. Za skrbno prikrita skrivališča, v kate- 
rih so se hranile dragocene stvari, naj bi vedel le 
zato, ker je gospodar denar pogosto prešteval. 
Izmaknil mu je 10 goldinarjev. 
S krajami in prodajo pridobljeni denar je po- 
rabil po gostilnah v okolici. Pil ni sam, kot zvest 
spremljevalec mu je družbo delal postopač Seba- 
stjan Podboj. Tega je hotel oprati vsakega suma 
sodelovanja pri prvih krajah. Da bi bila Sebastja- 
nova podoba bolj stereotipna61 in zato sumljiva, 
je z vprašanji poskrbel sodnik, saj je sodni pisar 
zapisal tudi, da je služil le enkrat, pa še takrat le 
za kratek čas.62 Zadnji prispevek v galerijo su- 
mljivih so bile govorice, da so Sebastjana Pod- 
boja zaprli zaradi suma tatvine. K tej informaciji 
so dodali še opis, da je bil zaprt kot brezdelni 
postopač in berač. Na drugi strani pa je Matevž 
hotel omiliti Sebastjanovo podobo in je trdil, da 
je dobil službo pri Slavcu v Bukovju. Da bi bila 
njegova izjava bolj verjetna, je v zgodbo vpletel 
še graščinskega lovca, od katerega naj bi izvedel 
novico o Sebastjanovi službi. 
Pozimi, ko ni skrbel za živino, je hodil v bolj od- 
daljene gostilne v Landol, Strane in celo do tiste 
v tri ure hoda oddaljeni Hrušici, kot so zapisali v 
sodni protokol. Matevž razdalje med Predjamo 
in Hrušico zagotovo ni predstavil v urah, saj nje- 
govo življenje ni teklo v enakih časovnih enotah 
kot življenje tistega, ki je sestavljal zapisnik ali 
59 Ta najverjetneje salzburški kovanec je bil vreden 4 kr. 
(Günther Probszt • Ohstorff, Österreichische Münz- und 
Geldgeschichte: von den Anfängen bis 1918, Böhlau 
1983, str. 550). Čeprav ne poznamo natančne vrednosti 
tega kovanca, je Matevž srajco iz česanega platna, kini 
bila ponošena, prodal za 8 roparjev (ZAL, LJU 511, šk. 
16, p. 82), prav toliko kovancev pa mu je kanilo v žep, 
ko je prodal usnjene hlače (ZAL, LJU 511, šk. 16, p. 82). 
60 ZAL, LJU511, šk. 16,p. 77-78. 
61 Ammerer, Heimat Strasse, str. 441. 
62 ZAL, LJU 511, šk. 16, p. 52. Takšnih mladeničev se je 
prijel sloves, da nočejo delati, če pa že imajo službo, jo 
pogosto zamenjujejo ter se radi potikajo po gostilnah 
(Schcutz, Rezeption von Normen, str. 361). 
VSE ZA ZGODOVINO 25 
ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 2 
odločal o njegovi kazni. A oba izpraševalca sta 
se odločila, da Matevževe izjave o času dejanj, ki 
so bile pomembne za odločitev o kazni, »priredi- 
ta« kulturi, ki sta ji pripadala in kateri je pripada- 
la tudi njima nadrejena instanca.63 Izpraševalca 
sta namreč hotela poudariti, da je Hrušica daleč. 
Ob vedno ostrejših vprašanjih je moral Matevž 
končno sam priznati, da se je tako daleč odpravil 
samo zato, da bi se skril.64 Zato torej, da bi se iz- 
maknil nadzoru vaške skupnosti. Prav zagotovo 
bi bilo bližje njuno početje sumljivo in zagotovo 
bi kdo sprožil govorice, ki so bile najpomemb- 
nejši transfer informacij v večinoma nepismenih 
skupnostih.65 Nanje bi se odzvali nekateri člani 
skupnosti in ti bi opomnili hišnega gospodarja, 
ki je bil še posebej zadolžen za nadzor nad svoji- 
mi deklami in hlapci. 
Za izginotje manjših vsot denarja je Matevžev 
gospodar Jakob Požar obtožil svojo ženo in ta- 
63 O percepciji časa glej: Gorazd Makarovič, Slovenci in 
čas. Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega 
življenja, Ljubljana: Krt, 1995. 
64 ZAL, LJU5U, šk. 16, p. 47-53- 
65 Govorice so bile kolektiven proces, s katerim so se zbira- 
le in razširjale informacije. Proces je bil skrbno kontro- 
liran. Običaji so določali, kdo bo povedal komu, kdaj in 
na kakšen način. Kdaj je nekdo slišal govorico, je bilo 
odvisno od tega, kakšno mesto je imel v vaški hierarhiji, 
kje je preživljal proste dneve in večere. Ulinka Rublack 
je namreč ugotovila, da se govorice niso prenašale v 
množici ljudi, ampak sta ponavadi o njej govorila le 
dva človeka (Ulinka Rublack, Crimes o/Women in Ear- 
ly Modem Germany. Oxford Studies in Social History 
(v nadaljevanju: Rublack, Crimes of Women), Oxford: 
Clarendon Press, 2001, str. 18, 26). Govorico je sprožila 
že žaljivka, ki jo je nekdo izrekel v javnosti. Pogosti so 
bili sodni procesi zaradi razžalitve in med žaljivkami 
seje pogosto pojavljala prav zmerljivka »tat' z mnogi- 
mi pridevniki (živinski, cerkveni, samostanski, pa tudi 
tat masti, nočni tat...). Če je sodišče ugodilo tožniku, 
potonje moral obtoženi svoje besede preklicati na jav- 
nem mestu. V sodnem procesu proti Matevžu Kavčiču 
ni mogoče izvedeti veliko o ljudskih govoricah. Ker pa 
so bile ključni transfer informacij v zgodnjenovoveških 
skupnostih, jih ne smemo zanemariti. Za predstavitev 
procesa nastanka in razvoja govorice naj služi sodni 
protokol patrimonialnega sodišča Bled. Sredi 18. stole- 
tja so kljub zatonu čarovnikih procesov za najhujše 
žaljivke še vedno veljale tiste, ki so nekoga obtoževale 
čarovništva. V sodnih procesih zaradi razžaljenja so od 
prič hoteli izvedeti, kako so se govorice širile. Mati Han- 
žeta Mihelača je od upokojenega vojaka, ki je prišel v 
njeno hišo popravljat čevlje, izvedela, da ljudje govorijo, 
daje AnČa Povšin čarovnica ali mlekarica. Odsvetoval 
jije, da bi bil Mihelačporočna priča ženina, ki se bo po- 
ročil s tako »sumljivimi: dekletom. V hišo priče Hanžeta 
Zupančiča pa je prišel Weser, ki je v hiši zbranim ljudem 
povedal več novic. Ena izmed njih je bila anonimna, 
kar je bilo za govorice še posebej značilno, in sicer z 
namenom, da oškodovani ne bi mogli nikogar tožiti, in 
je sporočila zgolj tole: »V naši vasi imamo eno, ki nekaj 
zmore,' (AS, AS 721, K41, p. 532-534). 
ščo, češ da sta na skrivaj vzeli nekaj bakrenega 
denarja iz skrinje. Ta je bil bolj pri roki, saj so z 
njim kupovali tisto, kar so potrebovali. Kovancev 
manjših vrednosti, ki jih je pogosteje potreboval, 
Jakob Požar ni skrival pred drugimi. Mimogrede 
jih je v odprti skrinji opazil tudi hlapec. Matevž 
je bil očitno v vasi še na dobrem glasu, čeprav so 
v pivski družbi že vedeli za njegove dolge prste. 
Tudi zato, ker so bili nekateri med njimi pripra- 
vljeni kaj izmakniti. Prav gostilničarjev sin Jožef 
naj bi mu svetoval krajo. Bil je namreč prepričan, 
da Jakob Požar ne bo opazil, da mu manjka nekaj 
denarja. Matevž je izkoristil ugodno priložnost, 
ko sta v kmečkem okolju najbolj »pripravnem«66 
času za poroke - pustnem gospodar in gospo- 
darica odšla od doma na svatbo sorodnikov. 
To pustno soboto leta 1749 je Matevž vedel, da 
njegova kraja ne bo takoj odkrita in da ima eno 
redkih priložnosti, ko v izbi, v kateri se je skriva- 
la skrinja, vsaj nekaj časa ne bo nikogar. Srebrni 
denar je bil namreč skrbno skrit in gospodar je 
bil prepričan, da Matevž ne ve za skrivališče. Pre- 
vidno je še počakal, da je Požarjeva tašča odšla 
v kuhinjo, majhnih otrok pa se ni bal. Z žepnim 
nožičem je spretno odprl ključavnico, da ni bila 
videti polomljena, in pobral denar. Najprej se je 
z denarjem odpravil proti Postojni. Potem ga je 
obšel dvom in odločen je že bil, da bo denar vr- 
nil. V tem natančnem opisu dogodkov sta oba 
sodnika zabeležila še zadnje znake slabe vesti, 
ki sta jih še razumela kot znak, da bi se tat lah- 
ko poboljšal. Do nedelje zvečer pa si je Matevž 
našel skrivališče. Počakal je, da so bili v nede- 
ljo hlapci prosti dela, in se tako ob zgodnjem 
zimskem mraku napotil v gostilno v bližnjem 
Bukovju. Ta med nedeljskimi mašami ni smela 
biti odprta. V znani družbi se je takoj pobahal 
z denarjem. Na Matevžev račun je ta večer pila 
celotna druščina. Prvič v življenju je imel toliko 
kovancev, da je z njimi napolnil kapo do roba. 
Čeprav so izpraševalci hoteli izvedeti natančno 
vsoto, jih Matevž ni preštel, ker jih mogoče tudi 
ni znal. Dvesto goldinarjev je bilo za njegov svet 
nedojemljiva številka, tako kot ni še nikoli v ro- 
kah držal »težkih« srebrnih tolarjev in »goldinar- 
jev«, pa tudi sedemnajstice je verjetno videl le od 
daleč. »Učeni« so se morali zadovoljiti z njegovim 
vizualnim opisom. Sklenil je prve kupčije in si s 
posojanjem denarja ustvaril trdno mrežo social- 
nih vezi:67 gostilničarjevemu sinu Jožefu je poso- 
dil 10 goldinarjev kranjske veljave, ki naj bi mu 
jih vrnil še isto leto, Juriju Jepavcu in Kasperju 
66 Čas porok je narekoval cerkveni koledar. V času posta 
poroke niso bile dovoljene. 
67 Kienitz, Frauen, str. 72, 75-77. 
26 VSE ZA ZGODOVINO 
Dragica Čeč. KAKO VELIKE SO BILE MALE KRAJE MATEVŽA KAVČIČA ZGODOVINA ZA VSE 
Ferijanu nekaj manjšo vsoto, dve sedemnajstici 
pa je dobil županov sin. S kreditiranjem bi lah- 
ko zakril sledi za ukradenim denarjem. Po denar 
bi se oglasil šele čez čas, ko bi zbledel spomin 
na dejanje. Vedel se je kot »gospod« in tako so 
bili petič deležni tudi okoliški otroci. Ženski del 
gostilniške družbe je hotel očarati s svojo dare- 
žljivostjo. Trem županovim hčeram je podaril 
5 sedemnajstič, obdarjene so bile še Jepavčeve 
hčere. Prav posebne pozornosti in veseljakove 
simpatije je bila deležna Jepavčeva sestra Uršula, 
saj si je lahko iz Matevževega žepa sama vzela ne- 
kaj kovancev. Prav njegova darežljivost do otrok 
je verjetno po vasi sprožila govorice, da hlapec 
veseljaci in razdaja denar. 
Govoricam takšno obnašanje, ki ni bilo pri- 
merno stanu, ni ušlo. Bilo je preveč sumljivo in 
neobičajno. Če je nekdo, še posebej fant, živel na 
veliki nogi in se preveč zadrževal po gostilnah, je 
nanj hitro padel sum, da je tat. Vaščani so natanč- 
no vedeli, koliko zasluži pastir ali katerikoli drug 
hlapec in so se zato hitro domislili, da se je do 
denarja dokopal na nepošten način.68 Nezaupa- 
nje do hlapcev in dekel je najti v vseh diskurzih. 
Janez Svetokriški je tako svaril hlapce v pridigi 
na tretjo postno nedeljo: »Ah moj hlapec, pove- 
daj ti meni, kej jemlješ, da se tku pogostu opi- 
janiš (...) Tvoj Ion ne nese tulikanj notera9 Na 
podoben način je hotel tudi sodnik v Ljubljani iz 
preiskovanca »izsiliti« resnico. Matevža je namreč 
vprašal, kje je dobil toliko denarja, da je pil70 po 
gostilnah. Na koncu vprašanja je komentiral, češ 
da s pogostim popivanjem in za takšne zapitke 
prenizko plačo denarja zagotovo ni mogel pri- 
varčevati. O tem »sumljivem obnašanju« sta so- 
dnike podučila Ferdinandea v 84. in Terezijana 
v 94. členu,71 ki sta zapisala le nekaj, kar je vaška 
skupnost hitro opazila in skrbno preverila brez 
poznavanja teh pravnih navodil. In obratno: pre- 
tirano uživanje alkohola, ki je vodilo v odvisnost, 
naj bi povzročalo kraje ter je bilo nemoralno in 
grajanja vredno.72 
Kljub temu da so se razširile govorice, se je Ma- 
tevž tri dni zabaval, plesal in pil. Ples je bil zaradi 
kontakta z nasprotnim spolom prav tako moral- 
68 Ammerer, Heimat Strasse, str. 438. 
69 Svetokriški, Pridige, str. 91. 
70 Pitje je nasprotovalo takratnim moralnim predstavam. 
Po ljudskih predstavah je pretirano popivanje vodilo v 
kraje (Ammerer, Heimat Strasse, str. 325 in 326). 
71 In to celo v opisu, kaj je dovolj utemeljen sum za krajo, 
da se je trmastega preiskovanca lahko »preverilo« še s 
torturo (CCT, art. 94, § 8). 
72 Ammerer, Heimat Strasse, str. 325 in 326. 
no sporen. Ker so gostilničarji redko prijavljali 
»sumljive« goste, ki so jim prinašali dobre zapit- 
ke, so bili slabo zapisani pri oblasteh, vendar le 
redko kaznovani. Denar ne smrdi, so prikimali 
pregovoru. Razsipanja denarja po tatvini so bili 
deležni tudi drugi obiskovalci gostilne, tako da 
Matevževo ravnanje sploh ni bilo nenavadno. 
Petdeset let pozneje je v gostilni v Šiški dober 
posel z ukradenim denarjem sklenil gostilničar, 
ki je gostu poleg žganja in vina prodal še hlače 
in skrinjo. Potem sta se radodarnemu hlapcu 
pridružila še gostilničarjeva soseda, ki sta pivca 
že videla in vedela, s čim se preživlja. A o izvoru 
podarjenega se nista spraševala. Skupaj so spili 
2 bokala žganja! Darovane »močne« pijače nista 
odklonili niti njuni ženi, ki sta gostilniški prag 
prestopili šele pozno zvečer in sicer z namenom, 
da bi domov odpeljali svoja moža.73 V obeh pri- 
merih (torej tudi pri Matevžu) je gostilničar po 
nekaj dnevih odpovedal svojo gostoljubnost. Če 
se vrnemo k Matevžu, se je ta zadnjo noč z vese- 
lo druščino preselil k enemu od tistih, ki jim je 
posodil denar - k Jepavcu (ali Ipavcu).74 
Po vasi se je razširila vest o radodarnem hlapcu. 
V Predjamo se je z novico o tem odpravila Katra 
Maričkovka, saj se ni smel kar vsak oglasiti v hiši 
bogatejših prebivalcev. Novico je »odnesla« k Po- 
žarjevi svakinji. Povedala ji je, da je njihov pastir 
veseljačil v sosednji vasi in da je imel polno kapo 
sedemnajstič, tolarjev in goldinarjev. To se je zgo- 
dilo prav tisti dan, ko se je po tridnevnem poroč- 
nem rajanju domov vrnil Jakob Požar. Ko je slišal 
za novico,7"1 je najprej preveril svoje premoženje. 
Seveda se skrinja ni hotela odpreti. Ko ni šlo s 
ključem, je ključavnico odprl na silo in jo zlomil. 
Jezni kmet je odvihral do gostilničarja Konkolaja, 
kjer pa ni več našel nezvestega hlapca. Matevž je 
bil že varno skrit v senu. Ko je spraševal po njem, 
ga je hotel gostilničar odgnati z besedami, češ da 
je že odšel. Konkolaj je bil očitno že večkrat dele- 
žen kakšne malenkosti od tatinskih tičev in jih je 
zato v nasprotju z vsemi moralnimi pravili ščitil. 
Kmet pa se ni dal in je izmikajočemu se gostilni- 
čarju zagrozil, da ga bo tožil na sodišču. Tako bi si 
zagotovil povrnitev škode, ki je bila povzročena s 
tatvino. Konkolaj se ni uklonil, zlomil pa se je nje- 
gov sin. Ta je priznal, da se iskani tat skriva v nji- 
hovem senu. Skupina ljudi je vdrla na senik in ga 
res našla. Nevaren ni bil, saj je spal. Matevž, ki se 
je najprej branil z molkom, je pod pritiskom gro- 
ženj končno popustil. Razkril je, komu je razdal 
73 ZAL, LJU511, šk. 25, •. 107, 108. 
74 ZAL, LJU 511, šk. 16, p. 50, 51. 
75 ZAL, LJU511 šk. 16, p. 72-75 
VSE ZA ZGODOVINO 27 
ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 2 
denar.76 Denarja, ki ga je skril osumljenec, ni zah- 
teval. Ko so Matevža prijavili uradnikom gospo- 
stva Predjama, ga je sodni sluga telesno preiskal 
in našel za pas zataknjen denar, ki je postal neiz- 
podbiten dokaz dejanja.77 Tako je zahteval sodni 
postopek, saj so prav pri preiskavi osumljencev 
pogosto našli najpomembnejše dokaze storjene- 
ga hudodelstva. 
V kamri, ki jo je za ječo uporabljalo predjam- 
sko gospostvo kot deželsko sodišče, je čakal na 
sodni proces in hkrati razmišljal o pobegu. Načrt 
je bil dobro pripravljen, idejo zanj pa naj bi mu 
dal Sebastjan, rekoč, da je norec, če ne zbeži, saj 
da ima priložnost. Dan pred pobegom, bilo je 
na veliko noč, mu je Sebastjan že zjutraj prinesel 
bokal78 vina, ki sta ga v grajski dvorani spila sku- 
paj s sodnim slugo in čuvajem.79 Med prazniki so 
očitno omilili stroga pravila varovanja zaporni- 
ka. Za plačilo pijače je Matevž dal svojo srajco. V 
popoldanski pivski druščini, v kateri je manjkal 
le sodni sluga, so spili še 3 poliče80 vina. Njegov 
čuvaj je bil eden od podložnih kmetov ali njiho- 
vih hlapcev. Varovanje zapornika se je vštelo v 
obvezno tlako, ki je bila določena na kmetijo. To, 
da je sodnik v protokol zapisal tudi, da so pili 
skupaj, je v takratni družbi pomenilo, da so se 
»pivci« poznali. Tako ni bilo nič nenavadnega, da 
je jetnik naslednji dan, na velikonočni ponede- 
ljek leta 1749, z moledovanjem prepričal čuvaja, 
naj vstopi v njegovo jetniško sobo, potem pa ga 
z zvijačo zaprl vanjo. Zapornik se je sicer uspel 
znebiti okovja na nogah, ki naj bi mu prepreče- 
valo pobeg, toda graščine le niso bile tako slabo 
zaprte in dostopne vsakomur. Zato tudi oditi ni 
bilo mogoče kar tako. Če je Matevž hotel zbeža- 
li, je moral priti skozi zapahnjena in zaklenjena 
glavna vrata. Imel pa je srečo, saj je v strehi nad 
njimi našel luknjo in skoznjo pot v svobodo. Ko 
je razmišljal, da bi na grajski pristavi prosil za 
76 O ritualiziranih oblikah nasilja glej: Magnus Eriksson, 
Barbara Krtig • Richter (ur), Strcitkulturcn. Gewalt, 
Konflikt und Kommunikation in der ländlichen Gesell- 
schaft (16. - 18. Jahrhundert) (v nadaljevanju Eriks- 
son, Streitktilturen), Bohalti, 2003. 
77 ZAL, LJU5U, Sk. 16, p. 72-75. 
78 Po Sergeju Vilfanu (Prispevki k zgodovini mer na Slo- 
venskem s posebnim ozirom na ljubljansko mero (16.- 
19. stoletje) (v nadaljevanju: Vilfan, K zgodovini mer), 
v: Zgodovinski časopis, 1954, str. 27-86, str. 85) je držal 
bokal 1,651. 
79 »Zavle zdravje vina piti on na sme mi prpustiti. Toku 
treznega držati mene more on vselej. De, k b jest kje 
krog štorklatijcl al se opotekati, na pobil glavo kedej ter 
da b drugi dan debele grče mene ne bolele (Feliks Dev, 
ZdovolniJetnik, v: Jože Pogačnik, Starejše slovensko slo- 
vstvo, Maribor 1980, str. 169). 
80 Taje držal pol bokala. 
kruh, so se ljudje že začeli vračati od maše iz Hre- 
novic. Takoj, ko jih je zagledal, se je skril v enega 
od strmih jarkov, po katerih je tekla ponikalnica 
pod gradom. Mogoče ga je bilo res tako strah, da 
ga bodo našli, kot je izjavil na zaslišanju. 
Do noči se ni premaknil. Potem se je oglasil pri 
Andreju Stejerju v Bukovju. Matevž je zanj vedel, 
da ga ne bo izdal, saj je od njega kupoval ukra- 
dene koštrune. In res si je pri njem naprosil kos 
kruha ter prenočišče na vrtu. Naslednjega dne je 
hotel od delodajalčevega brata in hkrati njego- 
vega hlapca Valentina Klemenca izterjati sedem- 
najstico, ki mu jo je bil ta dolžan. Ko je od daleč 
v hiši zagledal le gospodinjo, se je po tleh od- 
plazil do njegove skrinje, ki je bila spravljena na 
seniku. Z žepnim nožičem je zlahka vlomil vanjo 
in si nabral nekaj denarja, potrebnega za na pot. 
Veliko je tvegal. V tem okolju bi ga namreč takoj, 
ko bi ga zagledali ljudje, ki so se bali za svoje pre- 
moženje, predali gosposkim uradnikom. Preno- 
čil je v Predjami pri Luku Marnu, ki mu je zaupal, 
saj je z njegovim sinom nekoč kradel sadje. 
Naslednjega dne se je odpravil na Goriško. 
Prav daleč pa ni prišel, saj se je zadržal v gostil- 
ni na Colu, kjer je zapil več, kot je prej ukradel. 
Ustvaril je rekordni zapitek, saj mu je uspelo za- 
praviti kar 9 sedemnajstič in 2 reparja. Za plačilo 
mu je gostilničar »vzel« večino obleke, tako da 
se je nazaj grede v Predjamo priplazil bos, brez 
klobuka in suknjiča. Prej je sodnikom še zatr- 
jeval, da je hotel nadaljevati pot, a da je bos ni 
mogel, je dodal. Najboljše skrivališče, ki mu je 
hkrati ponujalo novo priložnost za krajo, je bil 
hlev gospostva, kjer je dva dni čakal na primeren 
trenutek za krajo. Ko je hlapec odšel na večerjo, 
je vlomil v njegovo zaklenjeno sobico in mu iz- 
maknil nekaj kosov dobre obleke - od usnjenih 
hlač81 do rokavic iz lisičjega krzna. Lakoto pa si 
je potešil z dvema kosoma kruha. Iz zapisnika se 
lahko razbere Matevževa negotovost ob iskanju 
najboljšega izhoda iz zapletene situacije. Prei- 
skovalec jo je namenoma omenil in tako zlona- 
merno nakazal pot, ki je skozi sodni proces vodi- 
la do ugotovitve, da je obdolženec nepoboljšljiv 
hudodelec. Potem ko se je Matevž dva dni skrival 
na seniku gospostva, ga je že pošteno dajala la- 
kota. Potrkal je pri Valentinu Mišku, kjer so mu, 
potem ko je plačal, skuhali žgance. Tudi ta ga 
81 Koje Baš našteval materiale "običajnih« kmečkih hlač 
po pokrajinah, usnjenih ni omenil (Angeles Baš, Obla- 
čilna kultura na Slovenskem v 17 in 18. stoletju (v nada- 
ljevanju: Baš, Oblačilna kultura), Ljubljana: DZS, 1992, 
str. 52-54). 
28 VSE ZA ZGODOVINO 
Dragica Čoč. KAKO VELIKE SO BILE MALE KRAJE MATEVŽA KAVČIČA ZGODOVINA ZA VSE 
Grajski hlevi in kašča so bili Malevževo večdnevno .skrivališče (slika iz: Scipcič, Grajske stavbe, sir. 56/ 
ni ovadil graščinskemu slugi, saj je kot njegov 
pivski kolega sodeloval pri skrivanju in prodaji 
ukradenih koštrunov. V zameno za še kakšno 
ukradeno stvar mu je za popotnico dal še pol- 
no čepico suhih sliv. Nato se je zopet za dva dni 
skril v hlevu na pristavi. Iz previdnosti je hotel na 
tuje, čez beneško mejo, in si tam najti službo. A 
tam ni dolgo ostal. Dežela in navade so mu bile 
tuje, je dejal na prvem zaslišanju."2 Na poti se je 
pokazala njegova premišljena taktika, saj je vse 
ukradene predmete zamenjal za druge. Tako je v 
Ricmanjah zamenjal malce ponosen plašč za bel 
suknjič, v Kopru je sklenil kupčijo z usnjenimi 
hlačami, rokavice iz lisičjega krzna in kapo pa je 
založil za zapitek v gostilni v Senožečah.w 
Iz Beneškega primorja se je odločil oditi k bra- 
tu v Sap. Mogoče se je čez Predjamo vračal le 
zato, ker se je hotel izogniti številnim kontrolam 
na glavni deželni cesti.8' A prav pri graščinskem 
vrtu ga je srečal upravnik gospostva in mu uka- 
zal, naj se ustavi. Da mu tat ne bi pobegnil, mu je 
zagrozil, da bo streljal. Pred njim je moral Matevž 
82 V beneška mesta ga verjetno niso spustili. 
83 ZAL, LJU511, šk 16, p. 60. 
84 o varovanju popotnikov pred roparji je pisala Eva Holz 
(Ljudje in cesta. Razmere od Marije Terezije do leta 
1848, v: Oto Lutkar (ur), Pot na grmado. Historični 
seminar l, str. 127-147, še posebej 138, 139). Posebej 
nevarni in »zloglasni*področji sta bili okoli Bazovice 
ter med Postojno in Planino. 
ponižno oditi do graščinskega hleva, tam pa je 
zanj poskrbel sodni sluga. Kovači so mu zopet 
zakovali okovje okoli nog in ga strpali v ječo. 
Ta pripor pa zagotovo ni bil enak kot prejšnji. 
Mogoče so mu prvič namenili boljši pripor tudi 
zato, ker je bila zima in so morali zaporniku vsaj 
malo zakuriti. Vsekakor je bila splošna praksa, da 
so imela deželska sodišča po več zaporov. Zdaj 
je upravnik ukazal postaviti stražo pred jetniško 
okno, na straži pa so se menjali podložniki go- 
spostva. Upravnik deželskega sodišča v Predjami 
ga je med priporom tudi zaslišal. Zapisnik, ki je 
nosil datum 29. 5. 1749, je moral poslati na Dežel- 
no pravdo, saj je le-ta določala, kateri proces bo 
vodil cesarski krvni sodnik. Matevž je bil v zapo- 
ru nekaj tednov, potem pa si je uspel s kamnom 
izbiti zatič na okovju, ki očitno ni bil dobro vsta- 
vljen. Ponoči, ko je straža zaspala, je zbežal sko- 
zi isto luknjo v strehi nad glavnimi vrati. Ker je 
bila še sveže zazidana, so bili kamni majavi, kar 
je izkušeni »begunec« spretno izkoristil.8' Prav 
mogoče je, da so za Kavčičeva pobega deželne 
oblasti izvedele šele, ko je zločinec prišel pred 
sodišče v Ljubljani."6 Seveda le v primeru, če je 
85 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 48, 49, 59, 60. 
86 Je pa leto dni po justifikaciji Matevža Kavčiča deželna 
pravda izdala resolucijo, ki je zahtevala večjo dosle- 
dnost pri pošiljanju četrtletnih poročil o hudodelcih in 
je najavila obisk komisarjev, ki bodo pregledali ječe. Te 
so bile slabo vzdrževane, saj so preiskovanci prepogosto 
VSF. ZA ZGODOVINO 2» 
ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 2 
zbežal, preden je upravnik deželskega sodišča 
na Deželni pravdi zaprosil za krvnega sodnika. 
Ista institucija je namreč že začela uveljavljati če- 
trtletna poročila o hudodelcih, ki so bili osumlje- 
ni malefičnih zločinov in predani krvnim sodni- 
kom, pa jih le-ta niso dosledno upoštevala. 
Matevž v skupnosti, v kateri se je lahko zanesel 
le na določene posameznike, ni mogel ostati. Bil 
je na slabem glasu. Po dveh dnevih, preživetih 
v grmovju nad gradom, se je po stezah, ki jih je 
dobro poznal, odpravil čez hrib v Landol. Tam 
si je za skrivališče izbral Franketovo gumno, kjer 
je bil varno skrit, saj vanj v tistem času ni nihče 
prišel. Skrival se je zato, da se je poleglo iskanje, 
ki ga je sprožilo deželsko sodišče. Gumno je bilo 
sicer, kot je znano, na Slovenskem namenjeno 
mlačvi žita. Za to opravilo so potrebovali pose- 
ben prostor, ki pri bogatejših kmetih ni bil nujno 
sestavni del hiše, v kateri so stanovali. Pri Franke- 
tu je bilo gumno dokaj odmaknjeno od hiše, kar 
pa ni bilo nič nenavadnega. Nekateri kmetje so 
ga imeli tudi povsem izven vasi, večino leta pa 
je služilo kot skladišče za slamo in žito. V takšen 
prostor so hlapci in dekle le občasno prihajali. 
Potem se je Matevž odpravil naprej. Kot mar- 
sikateri berač je v okolici Landola, v mlinu pri 
Milavcu, prosil za kruh in ga tudi dobil. Mimo 
Postojne se je proti Vrhniki napotil po manj »pro- 
metni« poti čez Cerknico in Bloke ter končno 
prispel do Škofljice in Gumišča ob robu Barja, 
blizu ceste proti Ribnici. Na poti se je preživljal 
z beračenjem. Do Vrhnike, kamor je najprej na- 
meraval, bi lahko odšel tudi po glavni cesarski 
cesti. 
Nekje na poti je moral zboleti, saj je nekaj te- 
dnov po prihodu v ljubljansko predmestje ležal 
na škofijskem seniku pri sv. Petru. Ljubljanski za- 
sliševala so, ker je šlo za domače okolje, dodali, 
da je bil senik blizu vodnjaka. Tam so prenoče- 
vali tudi drugi berači, saj so jih ljubljanski beraški 
strahovi na posesti drugih gospostev očitno pu- 
stili pri miru. V bližini je bila hiša za revne. Tam 
bi lahko berači zaprosili za malo juhe, ki so jo 
v ljubljanskih samostanih kuhali zanje.87 V tem 
zbežali ali še huje: v njih zboleli in umrli (AS, AS 746, 
Samostan Kostanjevica, fase. 27, 22. 10. 1752). Zaradi 
številnih pobegov deželna pravda še leta 1759 ni bila 
zadovoljna z ureditvijo zaporov. 
87 Juha je bila mnogo pred rumfordsko juho običajni dar 
revežem v samostanih (Ammercr, Heimat Strasse, str. 
321). Vsaj tako lahko sklepamo po resoluciji Reprezen- 
tance in komore izleta 1761. Taje od samostanov zah- 
tevala, da v prisilno delavnico oddajo juho in drugo 
prenočišču se je Matevžu ponudila priložnost, 
da enemu izmed beračev iz hlač, ki jih je pred 
spanjem slekel, ukrade za 51 krajcarjev z bera- 
čenjem pridobljenih soldov. Berač je zagotovo 
kmalu pogrešil svoj denar, a je bil Matevž zaradi 
bolezni očitno nesumljiv. 
Ko je ozdravel, se je Matevž z ukradenim de- 
narjem odpravil v gostilno. Tam je ostal tri dni, 
medtem pa mu je uspelo okrasti še pijanega Rov- 
tarja, po imenu Pečovnik. Ta je v svojih hlačah 
premogel le 4 sedemnajstice in dva reparja, torej 
le malo več denarja kot okradeni berač.88 Potem 
se je ponoči iz gostilne izmuznil, ker ni imel de- 
narja za plačilo zapitka. Ko je tega večera ob neki 
hiši na Barju opazil skrinjo, se je najprej skril nad 
hlev in počakal, da so vsi zaspali. Pri vlomu si 
je »kot profesionalni vlomilec« (ex professo) po- 
magal z nožičem in palico. Vzel je ženske oble- 
ke. Poleg dveh boljših avb ali »aftah«89 s čipkami 
je našel Še dve brez njih, dva in pol vata40 črnega 
platna, robec ter celo za repar kruha in sedmi- 
co. Poleg je stala skrinja, iz katere ni vzel nobene 
obleke, le nekaj drobiža - 15 soldov. Isto noč se 
je priplazil tudi do odmaknjene hiše pri »pri Si- 
monu« in takoj opazil odprto okno. Ukradel je 
rdečo žensko jopo in otroško čepico.91 Njegovih 
tatvin pa s tem še ni bilo konec. Na poti se je usta- 
vil še v gostilni na Vrhniki. Kot vsak drugi gost 
si je v gostilniški sobi naročil polič vina, potem 
pa je izpod klopi, kjer je bila spravljena popotna 
torba, izmaknil jahalne škornje in čevlje. Ni ve- 
del, čigavi so, a glede na goste in statusni simbol, 
ki ga je imela obleka, jih je pripisal duhovniku ali 
vojakom, ki jih je srečal v gostilniški sobi.92 Potem 
je ukradene stvari poskusil prodati. Da ne bi bil 
sumljiv, je ženske obleke razglasil za last umrle 
sestre.93 Dve ruti s čipkami je prodal krčmarjevi 
ženi že v gostilni pri Klamu v okolici Vrzdenca, 
ki jo je kot naslednjo obiskal. Vse ostale stvari je 
v gostilni pustil kot garancijo za plačilo.9-1 
hrano, ki so jo po ustaljeni praksi delili revežem (AS, AS 
7, Deželno glavarstvo za Kranjsko (v nadaljevanju: AS 
7). šk. 82, 6. 7. 1761). 
88 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 55-62. 
89 Hacquet, Abbildung und Beschreibung str. 40. 
90 Vatel je meril od 77,3 do 77,5 cm (Vilfan, K zgodovini 
mer, str. 59). 
91 ZAL, LJU 511, šk. 16, p. 63. 
92 ZAL, LJU 511, šk. 16, p. 63- 
93 Kakšne izgovore sije pozneje izmišljal za prodajo žen- 
skih oblek ne izvemo, mogoče je uspešen izgovor postal 
običajna poteza pri prodaji takšnega ukradenega bla- 
ga. Podoben način prodaje ženskega blaga je opisal tudi 
Martin Scheutz (v: Rezeption von Normen, str. 361). 
94 ZAL, LJU 511, šk. 16, p. 105. 
30 VSE ZA ZGODOVINO 
Dragica Ceč. KAKO VELIKE SO BILE MALE KRAJE MATEVŽA KAVČIČA ZGODOVINA ZA VSE 
Najboljše stvari je ukradel, ko je v 
hišo prišel kot berač 
Pobegli zapornik je bil obsojen na beg. Kot 
mnogi drugi je hotel naprej zbežati čez mejo, 
kjer bi ga težje izsledili. V obmejnih področjih 
je bil nadzor nad brezdelnimi prišleki bolj strog 
kot drugod po deželi in tam bi zagotovo težje 
našel službo. Vsak mlad berač, ki ni imel vidnih 
telesnih okvar, je bil trn v peti oblastem. Te so 
ga razglasile za lenuha in ga zato preganjale. Da 
si je kaj priberačil, je moral poskusiti različne 
možnosti. Ko je zvečer dospel do hiše, je lah- 
ko s ponižno prošnjo hitro dobil prenočišče.95 
Ponavadi le za eno noč. Če je potrkal na vrata 
revnih, so mu dali ležišče v edinem prostoru, v 
katerem so živeli vsi. Če pa je za prenočišče pro- 
sil dobro stoječega hišnega gospodarja,96 potem 
mu je ta dodelil ležišče pri hlapcih na senu nad 
hlevom, na seniku, gumnu ali kakšnem drugem 
kraju. Matevž je kdaj ob tem izkoristil priložnost 
in kaj ukradel. Podobne kraje niso bile nobena 
redkost.97 Kot berač se je pač lahko nesumljivo 
približal hiši in se prepričal, da res ni nikogar 
doma. Tako se je »znašel«, ko je beračil v župniji 
Žiri pod cerkvijo Svetih treh kraljev. Nepazljivost 
stanovalcev je potem kaznoval še enkrat, ko se je 
povzpel po stopnicah in si prisvojil ženski plašč, 
ki je bil obešen na hodniku. Zvil ga je in skril 
pod svoj suknjič, potem pa je vstopil v izbo. Pri 
nič hudega slutečih domačih si je priberačil še 
kosilo.98 
Ko si je izprosil prenočišče na Srabotju, je po 
izbi iskal, kaj bi ukradel, a ni ničesar našel. Ko pa 
se je zjutraj odpravljal iz hiše, je njegov ostri po- 
gled obstal na od stanovanjskega poslopja neko- 
liko odmaknjeni kašči. Celodnevno čakanje se je 
splačalo. Ponoči se je prikradel do nje in se skozi 
odprtino potuhnil na podstrešje. Nočne tatvine 
so bile posebej kaznive, zaradi vraževernosti, po- 
vezane z nočjo, pa prav srh vzbujajoče tiste, ki so 
se zgodile okoli polnoči.99 Tat se je lahko v temni 
noči precej neopazno približal hiši, Matevžu pa 
95 Scheutz, Rezeption von Normen, str. 381. 
96 Scheutz, Rezeption von Normen, str. 385. 
97 Scheutz, Rezeption von Normen, str. 386. Ammerer, Hei- 
mat Strasse, str. 478. 
98 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 66. 
99 Poleg nočnih kraj so za oteževalne okoliščine veljale še: 
oborožena tatvina, vlom vrat in ključavnic, kraja čla- 
nom družine in hišnemu gospodarju. Huje obravnava- 
ne so bile še kraja v času požara, skozi okno, v kopali- 
ščih ter kraja težko varovanih stvari (npr. čebel, medu, 
žita) (CA, Ferdinandea, art. 84, § 6 in Terezijana, art. 
94). 
so večkrat prav takšne kraje prinesle zavidljiv 
plen. Vlomil je s sekiro, ki jo je čez dan izmaknil 
pri neki drugi hiši. Plen je bil obilen. Suknjiča 
sta bila plemenita, čeprav nekoliko ponošena. 
Čeprav sta bili ponošeni, sta se v njegovi malhi 
znašli tudi dve srajci. V drugi skrinji je bila skrb- 
no shranjena ženska obleka: dve spodnji obleki, 
pa dve ruti brez čipk in rjuha iz česanega platna. 
Lastnica je v skrinji shranila tudi vatel česanega 
platna. Malo manj (predvsem v drugi, kmeč- 
ki meri, braču100) je imela grobega platna. Tudi 
robca nista bila slaba, saj sta bila obšita z nitjo. 
Denarja v skrinjah, ki niso imele svojega mesta v 
osrednjem bivalnem prostoru, ni našel. Zadovo- 
ljiti se je moral z dvema grošema.101 V veliki ve- 
čini primerov je Matevž verjetno vlomil v skrinje 
hlapcev in dekel, saj je bilo v njih malo denarja 
in več oblek. Verjetno ni vzel vseh, kljub temu pa 
je navidez sicer drobna kraja lastniku, ki ni pose- 
doval veliko premoženja, povzročila precejšnjo 
škodo. V Žirovskem vrhu je pri neki hiši opazil, 
da lahko pride na podstrešje. Počakal je noč in 
se s sekiro, ki jo je našel malo prej, povzpel v tisti 
del podstrešja, ki je bil nad sobo. V temi je zatipal 
tri skrinje. Vzel je prav zavidljivih šest srajc: razen 
ene so bile vse nove, sicer resda iz slabšega pla- 
tna, a tudi ostale tri iz boljšega platna niso bile 
pretirano ponošene. Vzel je tudi zelen in rdeč 
svilen trak ter enega, ki so ga opisali kot hrvaške- 
ga (Çrabatische Bunter). V skrinjah je našel tudi 
nekaj drobiža in moško volneno kapo.102 
Tudi v drugih hišah, do katerih se je priplazil 
ponoči, se je nadejal dobrega plena. Manj je od- 
nesel, ko se je na podstrešje povzpel po lestvi; 
ukradel je ponošeno srajco, robec in platnene 
hlače. Ko si je na varnem mestu znova ogledal 
ukradene stvari, je v hlačah našel še tobačnico 
in nož.103 
Nekoč je celo počakal, da so domači iz hiše, v 
kateri je prespal, odšli na polje in jim izmaknil 
novo srajco ter en groš.104 V Šmarjah je vedel, 
kje pri neki hiši spijo hlapci. Ko se je prepričal, 
da so res odšli na delo, jim je ukradel ponosen 
suknjič iz črnega deželnega sukna, nove lanene 
hlače, srajco ter par čevljev.10'1 Nad Idrijo je hotel 
kot berač potrkati na hišna vrata, a ko je opazil, 
da je izba prazna, je takoj izkoristil priložnost. Iz 
100 Brač je meril 68 cm (Vilfan, K zgodovini mer, str. 59). 
101 ZAL, LJU 511, šk. 16, p. 71. 
102 ZAL, LJU 511, šk. 16, p. 68. 
103 ZAL, LJU 511, šk. 16, p. 68. 
104 ZAL, LJU 511, šk. 16, p. 77, 78. 
105 ZAL, LJU 511, šk. 16, p. 80. 
VSE ZA ZGODOVINO 31 
ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005, št. 2 
hiše je ukradel sekiro.""' Na Dolenjskem sta bila 
S Sebastjanom bolj pogumna. Ko sta berača ugo- 
tovila, da so nespretni prebivalci hišo pustili brez 
nadzora, se je Matevž postavil na stražo. Medtem 
je Sebastjan v izbi iskal skrinjo, ki je bila na nje- 
govo srečo celo odprta. Plen ni bil obilen, izma- 
knila sta le srajco iz dobrega platna.'07 Matevž je 
kaznoval tudi nepazljivost stanovalcev neke hiše 
v Bevkah in si na vrtu prisvojil srajco, ki se je suši- 
la. Vzel jo je kljub temu, da je bila ponošena.108 Ni 
ga zmotilo niti, da je hiša stala zraven županove. 
Ker so bili mnogi dogodki iz Matevževega be- 
raškega življenja povezani s krajami, se na prvi 
pogled zdi, da je bilo njegovo beračenje zgolj 
pretveza za kraje. Ker vir o času med eno in 
drugo krajo molči, drugih načinov preživetja ne 
moremo prepoznati. Razen v dnevih po zares 
velikih krajah, ko je prav hitro zapil vse, kar je 
dobil, je bil večino časa brez prebite pare. Moral 
je beračiti, da je dobil kos kruha. Če pa je dobil 
prenočišče, se je lahko nadejal večje gostoljub- 
nosti in povabila k hišnemu obedu. 
Ljudje so bili najbolj darežljivi ob praznikih. Pri 
Leskovcu v Poljanski dolini je na vse svete (1.11.) 
prosil za mile darove in se izdajal za pogorelca,"19 
človeka torej, ki mu je vse premoženje pogorelo. 
Na praznični dan je lahko na vrata potrkal prej 
kot običajno in ni se mu bilo treba bati, da bi ga 
od hiše pregnali. Beračenje je bilo uspešno le, 
če je berač »premogel« kakšen potreben rekvizit, 
na primer ponarejeno potrdilo,"" da mu je ogenj 
uničil premoženje. Z ukradenim denarjem bi 
lahko ponarejeni listek kupil na poti ali v kateri 
od gostiln. Nepismenim kmetom je bilo namreč 
dovolj, da ga je zgolj pokazal. Najverjetneje pa je 
Matevž, imel palico, najbolj prepoznavni znak be- 
račev.1" Tako pogost, da je tudi Valentin Vodnik 
v svojem Dramilu zagrozil, češ, lenega čaka »pal- 
106 ZAL, IJU 511, Sk. 16, p. 78. 
107 ZAL, IJU 511, Sk. 16, p. 82. 
108 ZAL, IJU 511, Sk. 16, p. 106. 
109 ZAL, IJU 511, Sk. 16, p. 76. 
110 Beraška potrdita je leta 1530 uvedel cesarski policijski 
red. Ta je zemljiškim gospostvom ukazal skrbeli za rev- 
ne podložnike, ki so bili rojeni v njihovem gospostvu. 
Če so jih ti imeli preveč čili jih niso zmogli preživljati, so 
jih lahko s posebnim dovoljenjem za beračenje poslali 
prosit za miloščino drugam (Scheutz. Ausgesperrt, str. 
36). Beraška pisma so prav maja (6. 5) leta 1751 pre- 
povedali, potrdila o pogorelcih pa omejili (AS, AS 7, šk. 
324, Alphabetisch - Sinoptische Auszug alle erlassenen 
höchsten Patenten, Verordnungen und Befehlen). 
111 Otto Ulbricht, Die Welt eines Bettlers um 1775 (v nada- 
ljevanju: Ulbricht, Die Welt eines Bettlers), v: Historische 
Anthropologie 1994, str. 371-398, tukaj str. 373-380. 
Sold je bil detr beračit, ki je šel za rttjito vtnee. 
ca beraška«. A takšnih predmetov vir ne omenja! 
Kmet mu je dal kosilo, večerjo, prenočišče in zaj- 
trk. Ob odhodu si je »postregel« še sam in si vzel 
srajco, ki je visela v izbi. To je seveda prodal."2 
Beračenje pod krinko, da mu je vse pogorelo, je 
bilo tako uspešno, da sta ga s Sebastjanom upo- 
rabila tudi, ko sta po božiču leta 1749 odšla bera- 
čit na Dolenjsko. Sočutje do ljudi, ki jih je zadela 
ena najbolj pretečih nesreč, ki je bila povezana 
s kolektivnim strahom pred neurji in ognjem, je 
bilo očitno veliko. Ko sta si pri nekem kmetu kot 
pogorelca iz Godoviča izprosila prenočišče, sta 
zjutraj pohitela s slovesom, da sta lahko neopa- 
zno ukradla usnjene hlače."3 Kot pogorelec se je 
mladenič nadejal tudi denarnih darov, čeprav so 
bili ti v podeželskih skupnostih zelo redki. Ker 
je bil mlad, bi si moral v času, ko so na podeželju 
ob košnji ali žetvi potrebovali dodatne delovne 
moči, hrano prislužiti z delom. Matevž se je več- 
krat zadrževal v okolici Ljubljane in Škofje Loke, 
enkrat pa celo pri Tolminu in Višnji gori, ker je 
verjetno pričakoval, da si bo tam prej kaj pribe- 
račil. V takšnih okoljih se je nadejal tudi darov v 
denarju, tako kot sta denar imela neka berača v 
Ljubljani ali v okolici Tolmina. Kajti tudi enemu 
od njiju je Matevž izmaknil za sedemnajstico in 
8 soldov kovancev.'" 
Dobro je znal opazovati in predvsem izkoristiti 
priložnosti, da je kradel čimbolj neopazno. Med 
nedeljsko mašo, v času, ko so bili prebivalci hiše 
na delu na polju ali ponoči, so tatovi najpogo- 
steje »poskusili« srečo."s Le če je bil tat neopa- 
zen, se je lahko v okolici tudi skril. Matevž je raje 
počakal, da se je poleglo razburjenje in iskanje 
storilca, ko je bila kraja odkrita. Ponavadi je kra- 
del ponoči in še pred jutrom zbežal iz prenoči- 
šča. Čeprav je bilo z različnimi patenti in redi 
kmetom prepovedano, da bi dajali prenočišča 
112 ZAL. IJU 511, šk. 16, p. 75 
113 ZAL, IJU 511, šk. 16, p. 82. 
114 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 68. 
115 Ammerer, Heimat Strasse, str. 441. 
32 VSI-ZA ZGODOVINO 
Dragica Čeč. KAKO VELIKE SO BILE MALE KRAJE MATEVŽA KAVČIČA ZGODOVINA ZA VSE 
tujcem, Matevžev primer ni spodbudil novih116 
prepovedi na Kranjskem. Prej je pokazal, kako 
razširjena je takšna solidarnost med kmečkim 
prebivalstvom. 
Na Vrhniki je iz hlač dveh kmetov, ki sta spala 
z njim, ukradel denar.117 Hlače sta namreč pred 
spanjem položila poleg ležišča. Tudi če je poleg 
njega spal berač, kot se je zgodilo na Tolmin- 
skem, mu je pobral denar. Čeprav sta si delila 
podobno usodo, se med njima niso stkale vezi 
solidarnosti, kot bi radi dokazali nekateri avtorji. 
Tam, kjer je prenočevalo veliko ljudi, se je Mate- 
vžu posebej nasmehnila sreča. Najbolj se mu je 
splačalo krasti »tujcem« in ljudem, ki so bili tako 
kot on na poti. Matevž Kavčič je kradel tudi ti- 
stim, ki so že bolj globoko pogledali v kozarec. 
Tako je izkoristil globok spanec hlapca, ki je na 
sv. Marjeto spal nad njim na klopi, in mu iz žepa 
izmaknil denar."8 Pri Dobrovi je na večer pred 
vnebovzetjem leta 1749 ukradel 4 sedemnajstice 
in 4 groše iz žepa spečega kmeta. Moški, ki si je 
z njimi delil prenočišče, ni bil tako premožen in 
mu je izmaknil le 3 solde.119 Na predvečer pra- 
znika je bilo druženje in popivanje pričakovano. 
Opitost žrtev je zagotovo olajšala krajo, čeprav je 
vir v tem primeru ne omeni. 
Samo petkrat je kradel v gostilniški sobi in le 
dvakrat je od tam ukradel predmete. Zadnja kra- 
ja je bila prav posebna, saj je ukradel moške vol- 
nene rokavice, te pa je hitro prodal neznancu na 
cesti, ki ga je opisal kot kmeta.120 Njegove kraje 
tako niso bile drzne kot kraje nekaterih tatov in 
roparjev, ki so se soočili s stanovalci in jim gro- 
zili toliko časa, da so ti izdali skrivališča, v kate- 
rih so imeli spravljen denar. Ponavadi je praznil 
skrinje, ki niso imele svojega mesta v osrednjem 
bivalnem prostoru. V eni izmed njih je našel celo 
nekaj kruha, ki ga je lastnik skrival pred drugimi 
lačnimi usti. 
Na pomlad se je Matevž na popotovanju po 
Kranjskem enkrat izognil skrbnim očem zemlji- 
škogosposkih uradnikov in kmetov na tlaki, ko 
so ti opravljali glavne deželne vizitacije.121 V mo- 
narhiji so namreč določili noč, v kateri naj bi ura- 
dniki deželskih sodišč istočasno iskali in zaprli 
sumljive ljudi, ki bi jih našli pod milim nebom 
ali kot goste v odmaknjenih hišah. Ker je bilo to 
pravno sredstvo kljub starim navodilom še pre- 
cej v povojih in v času Matevževih kraj šele nekaj 
let zares obvezno, se je le malo poročil pohvalilo 
z uspehom in zajetjem kakšnega nemoralnega 
klateža ali kakšne sumljive osebe brez gospodar- 
ja.'22 Matevž Kavčič v času deželnih vizitacij ni 
kradel in se je tako izognil budnemu očesu tistih 
podložnikov, ki so jih določili, da v takih vizitaci- 
jah sodelujejo.123 S pomočjo tega pravnega sred- 
stva naj bi po mestih in podeželju odkrili berače, 
tujce in klateže. Vse moške, ki so bili sposobni 
za delo, so predali vojski, berače in beračice pa 
odgnali v rojstni kraj. Z za vojsko nesposobnimi 
tujci so imeli več težav, saj je morala njihove od- 
gonske liste potrditi dvorna varnostna komisija. 
Za delo sposobni ljudje namreč po določilih pa- 
tenta iz leta 1724 in obnovljenega leta 1749 niso 
smeli beračiti. Lahko so bili obsojeni na prisilno 
delo v Ljubljani ali pa so jih potrdili za vojake.124 
Spomladi leta 1751, ko je Matevž na Tranci čakal 
na končno obsodbo, so bili v Ljubljani in njenih 
predmestjih pregoni beračev po nekaj letih125 
zaradi obnovljenega patenta o pregonu beračev 
zopet bolj pogosti, beraški strahovi in merilci soli 
(posebni biriči) pa za iskanje »sposobnih« bera- 
čev (ki so jih lahko predali za rekrute) še posebej 
nagrajeni.126 Matevž pa je bil očitno premajhen, 
da bi ga potrdili za vojaško službo. Vojaško ne- 
sposobnost Sebastjana Podboja so nekaj let pred 
opisanimi krajami uradno potrdili, potem ko so 
ga z drugimi rekruti zaprli v ječe Predjamskega 
gradu, iz katerih so ga izpustili šele, ko je zdrav- 
nik potrdil njegovo neprimernost za vojsko.127 
Mogoče je prav z vojaško nesposobnostjo obeh 
povezan zapis, da nista »za nobeno rabo«. Kako 
so se sicer do mladih ljudi obnašale oblasti, naj- 
bolje kaže usoda hlapca Luke. Z Matevžem sta se 
spoznala v Novakovi hiši v Kočah, kjer je Luka 
prodal voz ovsa. Ker je bilo to tik pred njegovim 
godom, največjim osebnim praznikom, si je pri- 
116 AS, AS 1079, patent 27. 12. 1717. 
117 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 77. 
118 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 69. 
119 ZAL, LJU5U, šk. 16, p. 77. 
120 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 83- 
121 V letu 1749je bila za glavno deželno vizitacijo določena 
noč 21. 5 (AS. AS 7, šk. 181, p. 100), leta 1750pa 22. 5. 
(AS, AS 7, šk. 182, p. 127). 
122 Prim.: AS, AS 7, šk. 25, cod. I. 
12j Več o pravnem sredstvu deželnih vizitacij glej: Scheutz, 
Ausgesperrt. 
124 AS, AS 7, šk. 181, p. 99, 2. 4. 1749 
125 Vizitacije so bile bolj pogoste konec tridesetih let 18. sto- 
letja, tudi zato, ker je takrat obstajala nevarnost preno- 
sa nalezljivih bolezni. 
126 ZAL, LJU 488, Cod. XIII- Mestni računi (v nadaljevanju: 
LJU488, Cod. XIII), šk. 153, b, p. 88. 
127 ZAL, LJU 511, šk. 16, p. 52. Da so hoteli Scbastjana Pod- 
boja potrditi za rekruta izvemo tudi zato, ker je ta po- 
datek služil tudi kot identifikacijsko sredstvo, ki bi ga 
uporabili, ko in če biga iskali v gospostvu, kateremu je 
pripadal. 
VSE ZA ZGODOVINO 33 
ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 2 
voščil pijačo. Nesrečni hlapec je v hiši zapil ves 
izkupiček in se očitno odločil, da se ne bo več 
prikazal pred oči svojega gospodarja. Med po- 
pivanjem sta se z Matevžem domenila, da gresta 
krast. Prišla ali bolje pripeljala sta se do Vrhnike 
in prespala na gumnu pri Modliču.128 Tam naj bi 
izmaknila »nekaj« kož, v priznanju pa so zapisali, 
da kar 35. Po kraji sta se najprej za en dan potuh- 
nila v gozdu, po prodaji pa si razdelila izkupiček 
in se po veseljačenju v predmestnih gostilnah 
tako kot velika večina tatov in roparjev razšla. Mit, 
da so se skupine tatov zadrževale v gozdovih, je 
nastal v normativnem diskurzu in ga je pozneje 
prevzela literatura, sodobne raziskave roparjev 
pa so ga popolnoma zavrgle.129 Beračenje je bilo 
bolj uspešno, če so priložnostni tatovi potovali 
sami.130 Kljub temu, da sta se z Luko razšla, je 
Matevž vedel, da je približno 24 let stari Luka v 
ljubljanskih ječah čakal, da ga potrdijo za rekru- 
ta.131 O sposobnosti za vojsko je po opravljenem 
pregledu odločal zdravnik.132 Zakaj je Luka ostal 
v okolici Ljubljane, ne vemo, mogoče so mlade- 
ga postopača kmalu spravili v zapor, da bi prej 
napolnili mestu določeno kvoto vojakov. Kljub 
temu je bil Luka po Matevževem opisu majhen 
človek, torej premajhen za običajnega vojaka.133 
Prav velikost, ki je zadostovala, da so nekoga po- 
trdili za rekruta, je bila med ljudmi znana in je v 
njihovih opisih zagotovo postavljala mejo med 
majhnim in velikim moškim. 
»Gvantpravjo, stry ludy,«li* je napisal že Mar- 
ko Pohlin in prav obleka je kot »kultura videza« 
128 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 70. 
129 Pregled različnih tez in predvsem natančno analizo treh 
roparskih skupin ponuja Uwe Danker (Räuberbanden 
imAltenReich um 1700. Ein Beitrag zur Geschichte von 
Herrschaft und Kriminalität in der Frühen Neuzeit, 
Frankfurt am Main, 1988, zlasti str. 9-19 in 450-503) 
130 Prim.: Schcutz, »Galgenvogel: 
131 V praksi so moške, sposobne za reknite, potrdili v korist 
gosposke (mesta), kjer so bili zajeti, in ne tiste, kateri so 
kotpodložuikipripadali. Več o tem (Schcutz, Alltag und 
Kriminalität, str. 321-350). 
132 Kljub temu da tako trdijo avtorji, opirajoč se na nor- 
mativne vire, jo lahko v Ljubljani potrdimo v vsakdanu 
(ZAL, LJU488, Cod. XIII, šk. 130, b,p. 296). 
133 V okolici Bleda so nekoč prijeli »sumljivega možaka* 
(označili so ga z besedo, kije imela negativno konotaci- 
jo »•••), katerega videz je spominjal na »odsluženega 
vojaka', saj je bil velik in močan (AS, AS 721, K 41, p. 
407). Najboljšo bili za rekrute zaželeni moški, kiso ime- 
li od 7-9 palcev (zidarski palec je imel 27 cm) (Scheutz, 
Alltag und Kriminalität, str. 329). Čeje bila potreba po 
vojakih večja, so kot rekrute potrdili tudi manjše moške. 
Majhne fante so pogosto uporabili kot bobnarje. 
134 Rudolph Zacliarias Becker, Kmetam sa potrebo inu 
pomozh ali Uka polne vesele, inu shalostne pergodbe 
te vasy Mildhajm: sa mlade, inu stare ludy, Ljubljana 
1787, str 157. 
skrivala številna sporočila. Prav okoliščinam pri- 
merna izbira oblačil (ki si jo je lahko privoščil 
zaradi številnih kraj) je bila Matevževa najbolj 
razpoznavna taktika.135 Seveda se jo da izluščiti 
iz vira. Iz Matevževih kraj ugotovimo, kakšno 
strateško blago je bila obleka: lahko jo je pustil v 
zameno za popito pijačo. Če ni imel denarja, so 
gostilničarji s pogledom ošinili njegovo opravo, 
ter mu slekli in vzeli tisto, kar je bilo kaj vredno. 
Prav tako pa je bila obleka prepoznavni znak: 
mogoče so preveč raztrgana oblačila dala vedeti, 
da je človek sumljiv. Po drugi strani pa se je do- 
bro opravljen človek izognil kontrolam na poti, 
ki so pridržale sumljive popotnike in berače, ter 
hkrati dajal videz zaupljivosti tudi v gostilnah,136 
v katerih je prespal.137 V tiralicah, ki so v 18. stole- 
tju z ustanavljanjem upravnih organov postajale 
precej razširjene, so osebo opisali s pomočjo te- 
lesnih značilnosti. Po obleki, ki jo je nosil iskani, 
so lahko ugotovili posameznikov položaj in re- 
gionalno pripadnost, kar pa so vedeli tudi iznaj- 
dljivi tatovi in to s pridom izkoriščali.138 Verjetno 
se Matevž v preveč raztrganih oblekah ni mogel 
predstavljati za pogorelca. Tudi sicer je bila oble- 
ka pogosto del zaslužka in je predstavljala del 
plačila večine hlapcev in dekel. 
Če je Matevž kot berač prosil za hrano in si 
hkrati še ogledoval, kje bi lahko kaj ukradel, je 
nosil bolj razcapano obleko. Od vrat do vrat je 
hodil v običajnih črno pobarvanih in ponošenih 
platnenih hlačah139 ter v najslabši srajci iz nje- 
gove popotne cule. To so bile ponavadi srajce 
iz grobega platna, iz lanu ali konoplje. Če je res 
ponosil vseh 11 srajc, za katere so trdili, da jih ni 
prodal, ne vemo. Prav tako ne moremo vedeti, 
135 Ulbricht je predstavil življenjsko zgodbo berača Johan- 
na Gottlieba Kästncrja. Ta je na popotovanjih nosil fino 
obleko. K rjavemu suknjiču in usnjenim hlačam je obul 
škornje. Ko je prišel v mesto, je iz cule potegnil slabo 
obleko, saj je hotel beračiti. Raztrgano obleko je namreč 
nosil le kot berač (Ulbricht, Die Welt eines Bettlers, str. 
376, 377). 
136 Ammerer, Heimat Strasse, str. 487. 
137 Prav tam. 
138 Scheutz, Gerichtsakten als Ego • Dokumente, str. 115- 
139 Čeprav je v skrinjah redko našel hlače, so bile te ponava- 
di iz črnega platna. Tudi Hacquetov »običajni' Kranjec 
je nosil črne hlače iz mezlana (Hacquet, Abbbildung, 
str. 35). V temi je Matevž pogosto zatipal srajce iz gro- 
bega ali finega beljenega sukna in tako lahko pritrdimo 
Baševi ugotovitvi: »Platno je ostalo do konca 18. stoletja 
na Kranjskem po količini in uporabi na prvem mestu 
med vsemi tkaninami.' In čeprav naj bi ga največ iz- 
delali prav v okolici Škofje Loke in Polhovega Gradca, 
Matevž ukradenih lanenih srajc ni prodajal tkalcem 
(oboje: Baš, Oblačilna kultura, str. 65, 66). 
34 VSE ZA ZGODOVINO 
Dragica •••. KAKO VELIKE SO BILE MALE KRAJE MATEVŽA KAVČIČA ZGODOVINA ZA VSE 
kako hitro so se raztrgale,140 čeprav je za nekate- 
re od njih opisal njihov konec. Mogoče je hodil 
okoli v čisto raztrganih, da bi zbujal sočutje.141 
Srajco si je včasih oblekel že kmalu po kraji.142 
Čisto ponošeni so morali biti beračevi čevlji. 
V svoji culi je pridno zbiral dobro obleko. Ve- 
čino obleke, v kateri se je predstavljal kot dobro 
stoječ hlapec, je ukradel čez dan, ko je videl, kaj 
je kradel. Iz sušilnice v Rovtah je med nedeljsko 
mašo skupaj z drugimi stvarmi ukradel hlače, ki 
jih je potem nosil.143 Bile so iz dobrega modrega 
sukna. Modre barve ni bilo prav veliko ukradenih 
stvari. Takšne barve sta bila samo še kos ukrade- 
nega sukna, poimenovanega raševina, sicer last 
dobro stoječega hlapca Valentina Klemenca in 
ponošene hlače hlapca v Žireh, nekaj časa pa 
je Matevž nosil še modre beneške hlače. Iz iste 
skrinje je ukradel tudi skoraj neponošeno srajco 
iz finega česanega platna. V odmaknjeni kašči je 
popolnoma uničil tri skrinje. V njih je med sraj- 
cami in suknjiči ter rutami našel tudi dvoje hlač. 
Čeprav so bile že delno ponošene, si je prilastil 
tako tiste iz mezlana kakor tudi tiste iz plemeni- 
tega sukna. Njegovo boljšo obleko je sestavljal fin 
in še ne ponosen domač144 suknjič, ki ga je ukra- 
del hlapcem v Poljanski dolini, s katerimi je pre- 
spal na seniku.145 Nosil ga je skoraj dve leti. Obul 
si je tudi dobre čevlje, ki jih je ukradel v gostilni 
na Vrhniki, čeprav so v prvem zapisniku zapisali, 
da jih je pustil pri gostilničarju Klamu. A ker je za 
razliko od mnogih prebivalcev dežele prehodil 
velike razdalje, je potreboval čevlje, kot so zapiso- 
valci namignili že čisto na začetku sodnega pro- 
tokola. Zato jih je verjetno obdržal kar zase. Pridr- 
žal si je tudi še dobro volneno kapo.146 Za klobuk, 
ki ga je malo pred prijetjem na Poljanah kupil s 
»tujim« denarjem, pa je odštel kar goldinar in 4 
krajcarje.147 Oblasti so v tiralicah opozarjale na ta- 
kšne taktike hudodelcev. V 2,9 % vseh primerov, 
ki jih je pregledal G. Ammerer, je bilo zapisano, 
da iskani hudodelci nosijo različne obleke.148 
140 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 106. 
141 Tako so lahko napisali tudi, če preiskovanec ni povedal, 
kje so končale ukradene stvari. 
142 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 69. 
143 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 79. 
144 V protokolu označen kot »heimisch* pomeni, da so to su- 
kno stkali sam i aliga kupili v bližnji okolici inje bilo bolj 
preprosto od tistega, kije bilo izdelano v Ljubljani (Baš, 
Oblačilna kultura, str. 67). 
145 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 81. 
146 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 65 
147 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 85 
148 Ammcrcr, Heimat Strasse, str. 333 in 337. Predobra oble- 
ka je hitro vzbudila sum pri oblasteh. 
Ko sta Matevž in Sebastjan v Belci pri Polho- 
vem Gradcu vlomila v sušilnico, sta v njej našla 
klobuk, ki je bil očitno boljši kot slamnati, ki ga je 
Matevž nosil prej. Sebastjana, ki je moral dobiti 
svoj delež od kraje, je pomiril tako, da mu je dal 
svojega. Prav slamnata pokrivala je pri Kranjcih 
opazil slavni popotnik Franz Hermann.149 Srajce 
sta si s tatinskim tovarišem Sebastjanom Podbo- 
jem razdelila in jih nosila priložnostim primerno. 
Kljub »zbiranju« gosposkih delov oblačil Matevž 
ni obdržal ukradenega usnjenega pasu, verjetno 
tudi zato, ker so take pasove nosili le redki, pa 
tudi zato, ker si ga je s Sebastjanom »delil«. Hitro 
je postal menjalno blago za pijačo v gostilni na 
Brezovici. 
Ko se je Matevž lepo oblečen predstavljal za 
dobro stoječega hlapca, je štiriindvajsetletnik ho- 
tel ugajati deklam. Podarjal jim je modne dodat- 
ke iz vlomljenih skrinj, ki bi jih najtežje prodal. 
Z darili, kot so bile ovratne rute ali predpasni- 
ki, so fantje v tistih časih osvajali dekleta in jih 
kdaj seveda tudi zapeljali.150 Drugače ukradenih 
stvari ni podarjal. Dekli pri gostilničarju Klamu 
je poklonil151 platnene ovratne rute, neki drugi 
pa ponošene svilene zelene in med ženskami 
priljubljene rdeče.152 Tudi bolj razkošne suknji- 
če je lahko prodal le, če se je izdajal za tujca. Ko 
se je oblekel v bel beneški suknjič, mu je uspelo 
skleniti kupčijo. 
Čeprav naj bi po interpretacijah zgodovinar- 
jev berači in »sumljivi« ljudje ustvarjali svojo sku- 
pnost, svojo subkulturo, je Matevževo življenje 
pokazalo nekaj povsem drugega. Po kraji je mo- 
ral iz vasi pobrati »šila in kopita« ali pa se skriti, da 
ne bi na svojih plečih občutil jeze, ki jo je v vaški 
skupnosti sprožila novica o kraji. Takšen odziv 
skupnosti so nekateri raziskovalci poimenovali 
socialno discipliniranje.153 Zato niti ni tako daleč 
149 Benedikt Franz Hermann's Reisen durch Oesterreich, 
Steyermark, Kärnten, Krain, Italien, Tyrol, Salzburg, 
und Baiern, im Jahre 1780 in Briefen an den Herrn 
Hofrath, Wien: boy Christian Friedrich Wappler, 1781 
- 1784, 2. del, str. 30. 
150 Kar izvemo v preiskovalnih postopkih proti nekaterim 
detomorilkam. 
151 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 105. 
152 Ta barva je bila v baroku razširjena med kmečkim pre- 
bivalstvom, čeprav so jo pozneje prepovedali, ker naj bi 
predstavljala Kristusovo kri. Ovratne rute so uporablja- 
li za pokrivanje golih mest na zgornjem delu ženskega 
telesa, kije moralo biti pokrito (v: Hans Medick, Weben 
und Überleben in Laichingen 1650 - 1900. Lokale Ge- 
schichte als allgemeine Geschichte, Göttingen 1997, str. 
391). 
153 Vaški linč opisuje Otto Ulbricht v: Der Tod eines Bettlers: 
dörfliche Lynchjustiz 1727. Ein Experiment in Narrati- 
VSE ZA ZGODOVINO 35 
ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 2 
od realnosti opis »tipičnega« roparja, ki je pona- 
vadi ropal sam ali v paru, da je lahko zbežal.154 
Vsaj nekaj časa se v vas, kjer je kradel, ni smel vr- 
niti, ker bi ga prebivalci prepoznali. Raziskovalci 
sicer trdijo, da so berači gradili mrežo odnosov 
z ljudmi, h katerim so se vračali. Iz Matevževih 
izjav tega ne moremo izluščiti. Sodniki so skrb- 
no pribeležili le njegove stike in sodelovanje z 
gostilničarji. V retoriki normativnih virov so go- 
stilničarji veljali za sumljive ljudi,'" ki so skrivali 
ukradeno blago in brez zadržkov dovolili, da so 
tatovi pri njih zapravljali ukradeni denar. Sode- 
lovali naj bi tudi z roparji, teh pa je bilo prebival- 
ce zelo strah, saj so za razliko od tatov veljali za 
nasilneže.1"16 Odmaknjene gostilne so poleg tega 
označili za gnezda nemoralnosti in za zbirališča 
fantov, ki so se hoteli izogniti delu ali vojski. Prav- 
niku tako ni bilo škoda papirja in črnila, ko je k 
opisu, da je Matevž pustil ukradeni usnjeni pas, 
par novih platnenih hlač, čevlje in star suknjič v 
gostilni »Pr Peterci«, dodal, da je bila sumljiva in 
odročna.157 Mnogokrat Matevž ni vedel, koga je 
okradel, kljub temu pa je pisar zvesto zabeležil, 
če je oškodoval prebivalce samotnih hiš. 
Ker pa določen čas, ki ga je preživel na cesti, ni 
kradel, ne vemo, ali je takrat vzpostavil zauplji- 
ve vezi s prebivalstvom. Zaupanje si je namreč 
moral tuj berač v neki skupnosti šele pridobiti. 
Bolje je izkoristil vezi s tistimi gostilničarji, kate- 
rim je pod ceno prodajal obleke. Pa tudi zato, 
ker je včasih visoke zapitke plačal z denarjem in 
mogoče plačal tudi za prenočišče, se je v takšnih 
gostilnah ali točilnicah lahko oglasil kadarkoli. V 
njih so se zbirali tudi revnejši prebivalci.158 Ko je 
v novembru ukradel moški suknjič iz dobrega 
deželnega sukna, ga je tako kot Leskovčevo159 
srajco prodal v točilnici »Pri Zahrastniku« ali po 
domače »pri Modleču« na Vrhniki. Tja se je vr- 
nil po obeh največjih krajah.160 V preiskovalnem 
postopku je Matevž Zahrastnika enkrat celo bra- 
nil, saj ga je označil kot neznanega gostilničarja. 
on und Analyse, in: Axel Liibinski in drug, (ur.), Historie 
und Eigen - Sinn. Festschrift/urjan Peters zum 65. Ge- 
burtstag, Weimar 1997, str. 379 - 397. 
154 Gerd Schwerhoff, Aktenkundig und Gerichtsnotorisch. 
Einführung in die historische Kriminalitätsforschung 
(v nadaljevanja: Schwerhoff, Aktenkundig und Gerì- 
chtsnotoriscli), Tübingen 1999, str. 137. 
155 Prim.: AS, AS 7, šk. 6, cod. 1. 
156 Jean Delumeau, Strah na Zapadu od 16. do 18. veka, 
Novi Sad: Književna zajednica, 1987, str. 262. 
157 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 80. 
158 ZAL, LJU5U, šk. 16, p. 71. 
159 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 75. 
160 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 107 in 132. 
Večkrat je prespal na njegovem gumnu.161 V tem 
gospodarskem poslopju je sicer ukradel koštru- 
nje kože, ki pa verjetno niso bile gostilničarjeva 
last. Podobno kupčijo s srajco in rjuho je sklenil 
tudi v mlinu pri Žonti,162 ta pa je tudi bil v okoli- 
ci Vrhnike. Ob nekem drugem obisku pa je tam 
speče može tudi okradel. 
Če spremljamo Matevževa dejanja, lahko ugo- 
tovimo, da je ponavadi prisilil gostilničarje, da so 
v zameno za popito pijačo vzeli sumljive obleke. 
Gostilničarji so se izogibali, da bi jih sprejeli kot 
zastavljeno blago, vzeli so jih zgolj kot garancijo 
za plačilo. Matevž je tako gostilničarju Verbiču 
v Logu pustil novo srajco iz česanega platna kot 
polog za račun, ki je znašal 3 sedemnajstice. Ker 
se je Matevž še vračal v isti kraj, so mu po plači- 
lu računa vrnili zastavljeno obleko, potem pa jo 
je sam ponosil.163 S tako dobrim slovesom pa ni 
odšel od vseh krčmarjev. Pri gostilničarju Galetu 
v Logu se ni izognil le plačilu zapitka. Ko se je iz 
gostilniške sobe potuhnil na tisti del podstrešja, 
kjer je bila kašča, je od tam odnesel še majhen, a 
precej dober suknjič iz deželnega sukna. Tega je 
kmalu prodal kovaču v Godoviču.164 
Matevž pa je v času beračenja razvil še druge 
taktike, da je lahko preživel. Ponavadi je hodil po 
stranskih poteh in se izogibal glavnih, saj so bile 
na slednjih zaradi tihotapcev postavljene poseb- 
ne kontrolne točke, zaustavili pa bi ga lahko tudi 
na mitninskih postajah, kjer bi moral za prehod 
in za blago plačati. Da se je izmaknil plačilu, je 
ukradene kože prodal pred ljubljanskim mestnim 
obzidjem.165 Le nekajkrat je potoval po deželni 
cesti, tako na primer takrat, ko sta se s Sebastja- 
nom odpravila na Dolenjsko. Pri nekaterih krajah 
je še posebej poudaril, da se je hotel umakniti z 
deželne ceste. Po drugi strani pa se včasih vračal 
v okolje, kjer je že kradel. Ko se je iz deželne ce- 
ste obrnil na pot proti Žirem, je dvema ženskama 
prodal krili iz mezlana in suknjič v rjavi barvi.166 
Iskal je vedno nove poti; tako se je iz Žirov in Pol- 
hovega Gradca odpravil proti Poljanski dolini in 
naprej proti Škofji Loki, kjer je ukradeno srajco 
prodal nekemu mestnemu peku. Od tam pa se 
161 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 70. 
162 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 82. 
163 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 77. 
164 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 64. 
165 Ker seje zaradi ropov sistem kontrolnih točk na komer- 
cialni cesti proti Trstu šele razvijal, ni jasno, ali je na 
potovanju proti Trstu tudi Matevža ustavila kontrola 
(glej tudi: Bertoša, Zlikovci i prognanici. Socijalno raz- 
bojništvo v Istri • 17. i 18. stoljeću. Pula 1989). 
166 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 72. 
36 VSE ZA ZGODOVINO 
Dragica Čeč. KAKO VELIKE SO BILE MALE KRAJE MATEVŽA KAVČIČA ZGODOVINA ZA VSE 
je po drugi poti odpravil nazaj proti deželnemu 
glavnemu mestu. Ker krajev ni dobro poznal, je 
potoval z drugimi. A le tedaj, ko je s štirimi mo- 
škimi, med katerimi je bil tudi pozneje okradeni 
trgovec Luzinar, potoval proti Medvodam, je bila 
druščina omenjena v sodnem protokolu. Gotovo 
je prav med potjo opazoval trgovca, da bi ugoto- 
vil, kje ima spravljen denar. Čeprav mu kraj ni bil 
posebej znan, je po kraji tako bežal, da je našel 
skrivališče v grmovju ob Savi.167 
Pri Pobiču v Medvodah je zraven hiše po ime- 
nu »Gusja« izvedel drzno krajo. V gostilniški sobi 
je prenočil s sopotniki, doma iz Selc v Poljanski 
dolini. Bilo je malo pred 11. novembrom, svetim 
Martinom, ki ni samo iz mošta delal vino, ampak 
je bil tudi praznik.168 Seveda je zopet uporabil 
taktiko, ki se je že izkazala za uspešno. Najprej 
je počakal, da so vsi zaspali, šele nato pa se je 
pritihotapil in odvezal popotno culo. Iz nje je 
vzel mošnjiček z denarjem. Sopotniku in trgov- 
cu Juriju Luzinarju je ukradel 100 goldinarjev 
kranjske veljave iz popotne torbe, ki si jo je ta 
pred spanjem položil k nogam. Skozi glavna vra- 
ta se je prav potiho izmuznil. V osmih dneh je 
zaigral ves plen, z njim pa je poplačal tudi stare 
dolgove. Med njimi sta bila dolgova iz že od prej 
znane gostilne »Pri Jožefu Ambrožu« v Kozarjah 
in »Pri Orehku« v Hrušici.169 Prav s poudarkom, 
da je denar hitro zapravil, so hoteli pravniki opo- 
zoriti, da razkošno življenje ni trajalo dolgo in da 
je moral Matevž zopet »prijeti za beraško pali- 
co.«• Čeprav je bilo tako okradenih precej ljudi, 
vseeno ne moremo trditi, da je bilo premoženje 
popotnih ljudi nastavljeno tatovom kot ovca vol- 
ku. Previdni popotnik je namreč večino denarja 
skril,171 v malhi ali mošnjičku pa imel le toliko de- 
narja, kolikor ga je potreboval za stroške hrane in 
prenočišča na poti. 
Poleti mu ni bilo treba iskati prenočišča; tako 
kot mnogi popotniki je tudi Matevž prespal kar 
pod milim nebom. Priročen način kraje je upo- 
rabil še, ko je okoli velikega šmarna ob deželni 
767 ZAL, LJU511, šk. 16, p 67. 
168 Meyer, Dienstboten, str. 119. 
169 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 107 in 132. 
170 Podobno ugotavlja tudi Sclteutz, 'Galgenvogel«, str. 324. 
171 Nedaleč od Bazovice je leta 1755 Janez Šivic oropal 
trgovca Tomaža Wertnika, podložnika gospostva ••• 
pod Novim gradom. Da mu je ta izročil culo, mu je za- 
grozil z nožem. V njej Wertnik ni imel drugega kot hla- 
če in srajce ter trt sedemnajstice, ki jih je potreboval za 
plačilo poti. Teje Šivic seveda vzel in izginil v grmovje. 
Tomaž ni bil tako reven popotnik, le denarje iz previ- 
dnosti všil v hlače (AS, AS 792, Turn pod Novim gradom, 
šk. 31). 
cesti pri Logatcu v kovačevem kozolcu okradel 
spečega moškega. Iz hlač mu je izmaknil robec, 
v njem pa je bila zavita sedemnajstica. Isto noč 
se je prikradel tudi do voza, na katerem je spal 
kmet. Izmaknil je še pet srebrnih kovancev. Na 
koncu je pogledal še na senik, kjer je moškemu 
izmaknil v robcu zvezane 4 reparje ter nož in vi- 
lice, ki jih je tudi zadržal. Tam je »našel« tudi v 
robec povezane 4 petice ter nož.172 
Seveda je težko reči, kaj je tatu vodilo pri odloči- 
tvi o hitri prodaji ukradenih stvari. Jahalni škornji 
ali meso so bili na moč sumljivo blago, ki se ga je 
bilo treba kar najhitreje znebiti. Ukradenih črnih 
usnjenih hlač, sicer vrednih le 30 krajcarjev,17' ni 
nikoli nosil, da ne bi zbujal prevelike pozornosti. 
Bile so namreč last hlapca pri bogatih kmetih na 
graščinski pristavi in so gotovo predstavljale sta- 
tusni simbol. Res pa je, da so jih lastniki ponavadi 
dolgo nosili in so bile na koncu že dobro pono- 
šene. Takšne hlače so se samo še enkrat znašle 
med plenom, »berača« pa zanje nista iztržila več 
kot 16 krajcarjev. Bile so last kmeta in tudi novega 
lastnika sta našla med njimi.174 
Zdi se, da Matevž ni popolnoma izpraznil 
skrinj, v katere je vlomil. Vzel je lažje stvari, ki ga 
niso ovirale pri hoji in jih je lahko hitro prodal. 
Nič čudnega torej, da je ukradel kar 32 srajc, od 
tega 17 iz česanega in le malce manj - 15 iz grobe- 
ga platna. Vzel je tako nove kot ponošene, lahko 
so bile iz lanu ali konoplje. Ker so uporabili zelo 
splošen pridevnik, ne vemo, ali so bile kakšne 
tudi iz kopriv, ki so jih prav tako spretno prede- 
lali v platno. V njegovi popotni culi se je poleg 
moškega le enkrat znašel ženski kožuh. Raje se 
je odločil za krajo suknjiča ali hlač, slednje pa si 
je večkrat nadel kar sam. Ukradel je tudi nekaj 
robcev in ženskih rut ter celo štiri rjuhe. Če je 
blago ponujal obrtniku, mu ni bilo težko prodati 
tudi sumljivih surovin, saj jih je le-ta potreboval 
pri svojem delu. Neobdelane kože koštrunov, ki 
jih je ukradel skupaj z Luko, ni mogel prodati 
vsakomur, zato je pred ljubljanskim obzidjem 
obiskal konjederca. Ta je smel prodajati kože 
in usnje. Kako sta z Lukom lahko odnesla toliko 
kož, pa ne moremo ugotoviti. Konjederec jih je 
odkupil za 10 sedemnajstič in groš,175 izkupiček 
je bil primerljiv prodaji finih moških suknjičev. 
Prav tako ne vemo, kako je Matevž prodal srajci, 
ki ju je v okolici Škofje Loke ukradel vojakom. 
172 ZAL, LJU5U, šk. 16, p. 68. 
173 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 131. 
174 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 82. 
175 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 70. 
VSE ZA ZGODOVINO 37 
ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 2 
Prodaja vojaške obleke je bila namreč prepove- 
dana in kupec bi si lahko nakopal težave. Seveda 
le v primeru, če bi ga kdo prijavil oblastem. Ko 
je iz skrinje ukradel volno ali laneno predivo, ju 
je zlahka prodal najprej nekemu kmetu. Lahko 
vnočljivi so se mu zdeli platno, sukno in tudi 
telečje usnje, ki je bilo ravno dovolj veliko za 
izdelavo para čevljev.176 Moške stvari je večkrat 
prodal ženskam,177 ki jih je srečal na poti; enkrat 
pa se je celo oglasil v hiši dveh žensk in jima po- 
nudil blago naprodaj. 
Mogoče se je Matevžu in Sebastjanu zdel nož z 
nožnico, ki sta ga ob božiču leta 1749 ukradla Či- 
čem v gostilni pri Marku Rovanu na Viču izvrsten 
plen, ker je bil dolg in oster. A ko sta »oborožena« 
prišla okoli pusta v Polhov Gradec, so svatje v 
obeh beračih videli vse prej kot nedolžna člove- 
ka, vredna gostoljubja ob tako svečanem dogod- 
ku. Ker so bili ljudje na porokah radodarni, sta jih 
mogoče hotela prositi za miloščino ali za vino, 
ki je bilo pripravljeno tudi za revne. Takoj so ju 
ozmerjali s tatovoma in mogoče je to znak,178 da 
so se govorice že razširile in sta že prišla na slab 
glas. Prav na Barju in v okolici Polhovega Grad- 
ca je Matevž večkrat kradel in prodajal ukrade- 
ne stvari. Svati so zavihali rokave in ju z udarci 
prisilili, da sta jima dala nož. Znašla bi se tudi 
za zapahi, če ne bi v zadnjem trenutku zbežala 
vsak na svoj konec.179 Po tem dogodku nista več 
beračila skupaj. Če je Matevž prosil za darove, 
njegovi dobrotniki niso smeli videti niti skrbno 
spravljenega žepnega nožiča, kaj šele sekire, ki 
jo je tolikokrat uporabil za »odpiranje« skrinj. S 
seboj je očitno vedno imel nožič, ki pa ga je pri 
vlomu v skrinje kdaj zamenjal za sekiro, ki jo je 
našel »na kraju zločina« ali pa jo je potem, ko je 
že našel primerno žrtev, ukradel kje drugje. 
»Midva sva že nekoč pila skupaj!?« 
30. novembra se je Matevž iz Škofje Loke po- 
dal v hribe. Nad Poljansko dolino se je ustavil v 
zaselku pod cerkvijo Sv. Andreja, ki mu je tudi 
176 ZAL, LJU5U, šk. 16, p. 60. 
111 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 68. 
178 Če je sodnike v preiskovalnem procesu v nekaterih pri- 
merih hudodelstev zanimal tudi »slovesu osebe, paje bilo 
pri velikih tatvinah ponavadi toliko drugih dokazov, 
da niso spraševali po preiskovančevem »glasu«. Novi- 
ca o kraji je morala postati javna, daje oškodovanec 
zbral potrebne informacije in izsledil storilca. V takšnih 
primerili je bila pomembna funkcija, ki jo jo imela go- 
vorica. Koje Matija Kokalj pogrešil 7 ali 8 goldinarjev, 
je svojo osumljenko Ančo Justin obtožil tako, daje med 
ljudmi razširil govorice (AS, AS 421, K 43, p. 444). 
179 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 83 
dala ime. Gruča hiš je bila od nje oddaljena četrt 
ure. Sodniki so s pomočjo Pončetovih in Mate- 
vževih izjav tako plastično opisali lego zaselka, 
da se bralcu zazdi, kot da bi v rokah že imel tisti 
vojaški zemljevid,180 ki je bil dokončan skoraj šti- 
rideset let pozneje. Prebivalci so praznovali god 
zavetnika cerkve, na t. i. proščenje. Za ta praznik 
je Hacquet zapisal, da so ga praznovali tako kot 
največje cerkvene praznike. Ko se je ob mraku 
oglasil v gostilni pri Pončetu, ni bil edini gost. 
Kljub temu pa se je izdajajoč za boljšega hlapca 
sam usedel k mizi in si naročil bokal vina, za tri 
solde181 kruha in za groš mesa. V gostilni se ni 
obnašal kot berač, ki bi prosil usmiljenja, saj si je 
le malokdo lahko privoščil, da bi v gostilni jedel 
meso. Po pojedini si je v ukradeno pipo natlačil 
tobaka. Kajenje pip je bilo na kmetih že precej 
razširjeno. Mogoče se je tako obnašal tudi zato, 
ker so bili obiski tujcev na velike krajevne pra- 
znike pogostejši in se kmetje do njih niso vedli 
tako previdno. S tujim kmetom, ki je skupaj s šti- 
rimi sopotniki sedel pri drugi gostilniški mizi, je 
sklenil kupčijo in svojo pipo zamenjal za manjšo, 
zraven dobil še polič vina in groš. Ne vemo, ali 
je kaj primaknil za prenočišče ali pa se ga je v 
zagotovo hladnem novembrskem večeru usmi- 
lil gostilničar in mu namenil prostor za spanje 
ob edinem viru toplote v hiši, na klopi ob peči. 
Stari lisjak je počakal, da sta gospodar na peči in 
gospodinja na klopi ob njej zaspala, potem pa 
je začel stikati po njegovih hlačah, ki si jih je ta 
pred spanjem slekel. Seveda je najprej pogledal 
v žepe, a gostilničar je bil bolj previden kot drugi 
okradeni lastniki in Matevž je našel le ključ. Ta je 
zaklepal drugo sobo, ki jo je premeteni Kavčič že 
prej dobro ošinil s pogledi in tako je opazil, kje je 
spravljena skrinja. Sam je sicer trdil, da je v temi 
tipal naokrog in pod klopjo našel robec.182 Tako 
so zapisali v prvi sodni zapisnik.183 V zapis njego- 
vega priznanja pa so napisali, da je vlomil v skri- 
njo, kar se zdi verjetneje. V njej je zatipal robec, v 
katerega je bilo zavitih toliko kovancev, da so bili 
skupaj vredni zavidljivih 30 goldinarjev kranjske 
180 Vinccnc Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763 
-1787, 4. zvezek, Ljubljana: AS in SAZU, 1998. 
181 Ribnikarpaje v svojih virih izračunal, daje bil sold vre- 
den 2pfeninga (Ribnikar, Podložniškeprisege, str. 29). 
182 Pričam Je bilo pogosto zastavljeno vprašanje, kako je 
tat vedel, kje imajo skrit denar. Pogosto priče na takšna 
vprašanja niso imele odgovora, velikokrat so zanikale, 
da bi tat sploh vedel za skrivališče (ZAL, LJU 511, šk. 16, 
p. 101-102). V motiviki nasilnih roparjev je zato pogo- 
sta podoba roparja kot tistega, ki je hotel od hišnega 
gospodarja na najbolj nasilen način izvedeti za skriva- 
lišče denarja. 
183 ZAL, LJU 511, šk. 16, p. 84. 
38 VSE ZA ZGODOVINO 
Dragica Čeč. KAKO VELIKE SO BILE MALE KRAJE MATEVŽA KAVČIČA ZGODOVINA ZA VSE 
veljave.184 Obilen plen je vedno našel v skrinjah, 
ki so bile skrbno varovane v stanovanjskem pro- 
storu. Moški so imeli ključe od skrinj ponavadi 
spravljene v hlačnih žepih ali pa v drugi skrinji 
kot Jakob Požar.185 Matevž pa je znal prav spretno 
izmakniti hlače. 
Streljaj od kraja zločina se je v sosednji hiši 
skril v seno in počakal drugega večera. Potem 
pa je v eni noči, če gre verjeti njegovemu pripo- 
vedovanju, prehodil prav neverjetno razdaljo,186 
kajti proti jutru naj bi bil že na Vrhniki. Vsaj pol 
poti proti Polhovemu Gradcu je poznal že od 
prej, ko je oropal samotno kmetijo na Črnem 
vrhu. Čeprav je bila včasih strma in je vodila ves 
čas po gozdu, je bila vendarle najkrajša pot do 
Škofje Loke, v okolico katere se je večkrat podal. 
Med hribi je najprej prišel do Polhovega Gradca, 
od tam pa je verjetno čez Vrzdenec odhitel do 
Vrhnike. Čeprav ne moremo natančno izmeriti 
razdalje, je do takrat, ko se je zgodaj zjutraj pri 
Modleču okrepčal s kruhom in vinom, prehodil 
več kot 30 kilometrov. Previdni zmikavt ni ostal 
le v tej gostilni, v kateri je plačal dolg, ampak 
se je oglasil še v Logatcu »Pri Cešoviču« in »Pri 
Micki«.187 Toliko denarja si ni prisvojil pri nobeni 
drugi tako naključni kraji. Veliko denarja je ukra- 
del le trgovcu, s katerim je nekaj časa potoval, in 
svojemu gospodarju. 
Oškodovani Ponce ni ostal doma in križem rok 
čakal, da bo nekdo prijel zmikavta. Oškodovanci 
so se namreč tudi sicer večkrat kar sami odpra- 
vili iskat tatove. Popotniki namreč niso ušli bu- 
dnim očem majhnih podeželskih skupnosti. Na 
poti so srečevali ljudi in ti so se med potovanjem 
ustavljali v podeželskih vinotočih ali gostilnah. 
V gostilnah so se namreč izmenjevale novice.188 
Tudi Ponce se je ustavljal na takšnih krajih in 
vsakokrat je vprašal po sumljivem fantu, ki ga 
184 To je 15 goldinarjev nemške veljave. 
185 Matevževe tatvine nehote zasadijo senco dvoma v opise 
drugega sodobnika, kije razlagal, kako »Kranjcu nima- 
jo žepov ne v suknjičih ne v hlačah (Hacquet, Abbildung 
und Beschreibung str. 35). 
186 Večina avtorjev je namreč na podlagi tiralic zastopala 
tezo, daje bila mobilnost beračev in tatov omejena na 
relativno majhno območje (pregled avtorjev ponuja: 
Gerhard Ammerer, »... ein handwerksmassiges Gewer- 
be...» - Bettel und Bettelpraktiken von Vagierenden im 
Ancien Regime, v: Österreich in Geschichte und Litera- 
tur mit Geographie, 2003, str. 98-118, str. 100). 
187 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 109. 
188 Da so oškodovanci vztrajno iskali ukradene stvari, 
meni tudi U. Rublack in navaja primer, koje oškodova- 
nec izvedel, daje tat v 6 milj oddaljenem mestu prodal 
ukradene nogavice. Šel je za njim in ga prijel (Rublack, 
Crimes of Woman, str. 29). 
je iskal. Na Kavčičevo smolo se je Ponče oglasil 
tudi v Leskovčevi hiši. Pojavil se je blizu polno- 
či in se usedel v kot pri peči. Matevž je onemel, 
potem pa se je takoj izmuznil iz sobe. Še cel na- 
slednji dan se je skrival v senu. Ker ga oškodo- 
vani v gostilni ni prijel, je Matevž menil, da ga ni 
prepoznal. Kljub temu se je Pončetu Matevž zdel 
znan. Matevžu je celo rekel, da je nekoč že pil 
z njim. Mogoče ga je Matevž pretental z drugo 
obleko. Ko ga je namreč Ponče na Poljanah pri- 
jel, mu je vzel novo srajco in klobuk, oboje pa je 
kupil prav z ukradenim denarjem. Na Poljanah, 
kjer je Ponče spraševal po Matevžu, sta se srečala 
na cesti. Takoj se je začel prepir. Le redkokateri 
tat je takoj priznal svoje dejanje, marsikateri se je 
pozneje na sodišču izmaknil kazni, ker pri njem 
niso našli ukradenih stvari. Oškodovani zato ni 
bil prepričan, ali bo uspel dokazati, da je njegov 
osumljenec res kradel. 
Kako previdno so v sodnem protokolu upora- 
bljali besede, ki so človeka obtoževale, nam potr- 
juje neki drug dogodek v procesu. Kot tat je Ma- 
tevž Kavčič poimenovan le v pričevanju Valenti- 
na Klemenca. Če v sodnem procesu osumljencu 
niso mogli dokazati kraje, izraza tat niso zapisali 
v sodni protokol. Tudi sodnik v Logatcu ga je v 
besedilu še vedno uporabljal previdno in po sto- 
letni navadi z dodatkom rdo. (cum reverentia).189 
Valentin Klemene pa je Matevža leto dni po kraji, 
ko je slednji zopet hodil po krajih, kjer je nekoč 
služil, obtožil kraje in se z njim »pogodil«. Obtožil 
pa ga je le zato, ker mu je kupec vrnil ukrade- 
no blago. Verjetno pa ne povsem prostovoljno. 
Izvedel je tudi, kdo ga je ukradel. Da je izvedel 
za kupca v skupnosti redkega modrega sukna - 
rase, si je verjetno pomagal z govoricami. Z njimi 
so se prenašale informacije in zbujala pozornost 
posameznikov na nenavadne predmete. Ko je 
Valentin izvedel za kupca, se je oglasil pri njem 
in seveda takoj prepoznal svojo lastnino. Če se 
je hotel Luka Marn kot kupec oprati suma, da je 
tat, je moral izdati ime prodajalca.140 In tako je 
Valentin izvedel za Matevža. Ker je kupec blago 
dobil pod ceno, saj ga je kupil le za dva krajcarja 
kruha in košček sicer redkega mesa, ga vračilo 
pravemu lastniku ni preveč prizadelo.191 Od de- 
189 Tako kot s kratico sv. (salva venia) se je ponižni pisar so- 
cialno distanciral od zaslišanega in njegove izjave (kot 
v opombi 27). 
190 Obleka, kije bila tako skrbno predpisana stanu in pokli- 
cu, je bila dragocenost. Lastnik je natanko vedel, kaj je 
njegovo. Na sodišču so oškodovanci tudi leta po storjeni 
kraji prepoznali svoje obleke ali blago (Schcutz, Gericht- 
sakten als Ego - Dokumente, str. 130). 
191 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 48. 
VSE ZA ZGODOVINO 39 
ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 2 
vetih ukradenih pa je ob srečanju z Matevžem 
dobil nazaj le 2 sedemnajstici in 4 groše.192 
Matevž se je zavedal, da ga Ponce ni zalotil pri 
dejanju.193 Izkoristil je možnost, ki jo je imel kot 
stranka v sporu, saj se je verjetno pred njim še 
vedno izdajal za dobro stoječega hlapca. Naspro- 
tniku je zagrozil, da ga bo tožil zaradi obrekova- 
nja in žaljenja144 ter zahteval poravnavo. To je po- 
menilo, da bi v slovenskem jeziku z očiščevalno 
prisego195 (juramentum purgatonis) prisegel, 
da ga ni okradel.196 Ponce se ni pustil odgnati. 
Spremljal ga je prav do stopnic, ki so vodile k lju- 
bljanskemu mestnemu sodniku in šel je za njim 
še naprej, da bi ga počakal v sodni sobi, če se 
ne bi očitno dobro pretvarjajoči Matevž ustrašil. 
Prebrisani tat je bil v škripcih. Ponče ga je nato 
skupaj s hlapcem gostilničarja Ambroža iz Koza- 
rij z zvijačo spravil iz predmestja. Ambrož je Pon- 
četu očitno rade volje »posodil« svojega usluž- 
benca in voz, saj je tatu poznal že od prej, ker je 
po treh dnevih pitja in »žrtja« zbežal iz njegove 
gostilne in mu ostal dolžan 9 sedemnajstič, ki jih 
je plačal čez čas. Zajeten kupček sedemnajstič je 
bila večja vrednost, kot jo je ponavadi izmaknil 
iz žepov svojih spečih »žrtev«. Šele potem sta ga 
pretepla. Ker Matevž ni bil ravno velik, sta ga 
verjetno hitro umirila. Vseeno nista hotela, da bi 
se v pretep vmešal kakšen mestni sodni hlapec 
in vpletene strani »ohladil« na Tranci. »Plačilo« je 
bilo tako izdatno, da Matevž ni mogel več hodi- 
ti.197 Ponče mu je vzel denar ter srajco in klobuk, 
192 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 131. 
193 Scliwerlioff, Aktenkundig und Geríchtsnotoriscli, str. 109. 
194 Ulbricht piše, kako je imel berač, da seje lahko izdajal 
za častnega vajenca, pri sebi ponarejeno listino o tožbi 
zaradi razžaljene časti (Ulbricht, Die Welt eines Bettlers, 
str. 376). 
195 Več o vrstah priseg: Ribnikar, Podložniške prisege, str. 
30-32. 
196 Prisega je bila vezana na vero. Priča, oškodovanec ali 
obtoženi je prisegel s tremi iztegnjenimi prsti kleče ali 
stoje pred razpelom z gorečima svečama. Iztegnjeni pr- 
sti so predstavljali Sv. trojico: palec je predstavljal Boga 
Očeta, kazalec Sina in sredinec Svetega duha. Skrčen pr- 
stanccje simboliziral »žlahtno* dušo, mezinec pa pred 
človekom zatajeno telo. Tudi to, da je bila desna roka 
iztegnjena, je imelo svoj pomen: simboliziralo je Boga 
stvarnika (Peter Radies, Opomin pred prisego, zaprise- 
go in zaslišanjem prič v slovenskem jeziku, v: Slovenski 
pravnik 1900, str. 11-13 in 41-43, tukaj str. 12). 
197 Čeprav poskuša raziskava osvetliti življenje Matevža 
Kavčiča, le ne gre spregledati nekaterih teorij, ki so se 
uveljavile v historični kriminologiji. Opirajoča se na Eli- 
asovo hipotezo civiliziranju družbe, je nastala trditev, 
da so v zgodnjem novem veku po številčnosti prevla- 
dovali zločini proti človeku (torej umor in uboj), ki so 
jih v 19. stoletju prehiteli zločini proti lastnini (pregled 
teorij in njihovih kritik v: Schwerhoff, Aktenkundig und 
Gericlitsnotorisch, str. 93-130). Prav dogodki iz življe- 
ki si ju je kupil z ukradenim denarjem.198 Seveda 
nista ravnala drugače kot drugi oškodovanci, ko 
so pri osumljencu našli pogrešane stvari. Čeprav 
je imel v tem primeru tepež funkcijo prisile, je bil 
hkrati tudi sredstvo, ki ga je smel oškodovanec 
po »privatnem sistemu pravil«194 uporabiti kot 
kaznovanje. Kljub upiranju tatu je Pončeta gnala 
samo ena želja - dobiti nazaj svoje premoženje 
- in dokler ni izpolnil svojega cilja, ni pomislil, 
da bi zmikavta predal oblastem,20" ki so poskrbe- 
le za takšne »tiče«. Matevž mu je moral pokazati 
hiše, v katerih je prodajal ukradene stvari. Zaje- 
tna dva goldinarja je iztržil prav od stalnega odje- 
malca Matevževih stvari Tomaža Zahrastnika.201 
Na oškodovančevo srečo pa je imel Matevž pri 
sebi tudi še tretjino ukradenega denarja.202 
Ko je zopet imel vse, kar mu je bilo odvzeto, 
Pončetu tatu kot tujca ni bilo težko predati obla- 
stem, še posebej, če je vsaj malo sestavil sliko, ki 
jo je dobil, ko ga je iskal po vrhniških gostilnah. 
Tako lahko samo pritrdimo ugotovitvi Andreja 
Studna, ki je zapisal, da so po črki zakona prej 
sodili tujcem in beračem kot pa domačinom.203 
»Če mi ne vrneš, kar si mi ukradel, 
te bom tožil pred sodiščem v Jami!« 
Matevževo soočenje s Pončetom ni bilo njego- 
vo prvo soočenje s kakšnim oškodovancem. V 
poljanski župniji ga je prav tako našel okradeni 
hlapec iz Žirov. Zagotovo ga ni našel zgolj po na- 
ključju. V majhnih skupnostih se je razvil nadzor 
nad posamezniki, ki se je opiral tudi na izkušnje 
skupnosti. Med temi izkušnjami je bilo tudi do- 
ločeno »pričakovano« ravnanje tatov. Če danes 
raziskovalec »moderno« zapiše, da so hlapci, ki 
so okradli svoje gospodarje, najpogosteje zapra- 
vili denar v gostilnah in pri igranju iger na sre- 
nja Matevža Kavčiča pokažejo, koliko prekrškov se je 
zgladilo na neformalni ravni, tudi z uporabo nasilja. U. 
Rublack meni, daje bilo ženske lažje za kazen protepsti, 
ker niso imele »orožja*, kljub temu pa lahko pripišemo, 
da z moškimi niso ravnali nič drugače (Rublack, Cri- 
mes of Woman, str. 28). 
198 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 108-110. 
199 Scheutz, Alltag und Kriminalität, str. 66. 
200 O pomenu, ki so ga imele za posameznika sodne insti- 
tucije, glej: Andre Holenstein, Klagen, anzeigen und su- 
pplizieren, v: Eriksson, Streitkulturen - kot v opombi 76 
(v nadaljevanju: Holenstein, Klagen), str. 335-370. 
201 ZAL, LJU511. šk. 16, p. 86. 
202 ZAL, LJU 511, šk. 16, p. 108-110. 
203 Studen, Rabljev zamah, str. 15. Na podlagi analize so- 
dnih protokolov, kjer so osumljencem sodili zaradi ta- 
tvin je M. Scheutz ugotovil, da so podeželske skupnosti 
sodiščem predale več tujcev kot domačinov (Scheutz, 
Gerichtsakten als Ego - Dokumente, str. 106). 
40 VSE ZA ZGODOVINO 
Dragica Ceč. KAKO VELIKE SO BILE MALE KRAJE MATEVŽA KAVČIČA ZGODOVINA ZA VSE 
čo,204 zgolj razkrije neko vedenje, ki so ga imeli 
člani določene skupnosti. S pomočjo takšnih 
pričakovanih ravnanj je bil nadzor nad obnaša- 
njem posameznikov v skupnosti bolj uspešen. 
Zato je iskanje odtujenih stvari lahko obrodilo 
sadove.205 
Hlapca iz Žirov pa je okradel takole. Na pod- 
strešju, kjer je Matevž spal z dovoljenjem gospo- 
darja skupaj s hlapcem, je iz njegovih hlač, ki jih 
je slednji pred spanjem slekel in položil zraven 
ležišča, ukradel ključ. Poskusil je, če odpira skri- 
njo. Ko jo je brez težav odprl, je iz nje ukradel vse 
tisto, kar si je nesrečni hlapec prislužil. Del svo- 
jega plačila je namreč vedno dobil kot obleko. 
Hlapcu je v skrinji shranjeno premoženje pred- 
stavljalo varnost, ki pa jo je kraja v hipu razblinila. 
Raziskovalci namreč trdijo, da so hlapcem oble- 
ke simbolizirale »privarčevani« kapital in zlato re- 
zervo, saj so jih lahko prodali, če bi prišli v stisko. 
Matevž je hlapcu odnesel dve srajci in hlače ter 
tri robce. Ti seveda niso bili modni dodatek, saj 
so bili namenjeni lajšanju prehladov. Eden izmed 
»fazaneklov«206 je bil lepo obšit z rdečo, drugi pa 
s črno nitjo.207 V temi je poleg obleke v skrinji 
zatipal vse »pripomočke« za kajenje: pipo, nekaj 
listov tobaka ter vžigalnik. Tako kot tobaka tudi 
žepnega nožiča, ki ga je prav tako našel v skrinji, 
ni nameraval prodati. Del plena je pri rokodelcih 
v Idriji kmalu »pretopil« v denar. Izkupiček ni bil 
pretirano visok, a ga je uspel zapiti, še preden 
ga je pet dni po kraji našel oškodovani. V sooče- 
nju z njim je hotel Kavčič lagati, a potem se mu 
je uklonil in razkril, komu je prodal obleko. Ma- 
tevž je bil prepričan, da se je po razkritju kupcev 
oškodovani hlapec oglasil pri njih in ponovno 
zbral svoje premoženje.208 
Tudi mlajši policijski zapisniki ljubljanskega 
magistrata in ravnanje Zahrastnika, ko se je na 
njegovem pragu pojavil Ponče, potrjujejo, da je 
imel Matevž prav. Ker je bilo kupcem očitno ja- 
sno, da kupujejo sumljivo blago,209 so okradene- 
204 Sclieutz, Gerichtsakten als Ego - Dokumente, str. 107 
205 Ammerer, Heimat Strasse, str. 484-487. 
206 Hacquct, Abbildung und Beschreibung, str. 40. 
207 ZAL, IJU 511, šk. 16, p. 69. 
208 ZAL, LJU5U, šk. 16, p. 69. 
209 Čeprav je Matevž neprestano zagotavljal, da ljudje niso 
vedeli, da kupujejo ukradeno blago, je bilo v praksi dru- 
gače. Stvari, ki so bile preveč poceni, so bile sumljive, aso 
jih ljudje vseeno kupovali. V prvem zaslišanju tatu Iva- 
na Štoglajaje ta zatrdil, daje stvari kupil od neznanega 
moškega, vsekakor pa jih ni ukradel. Ker je dal zanje 
manj, kot so bile vredne, je menil, da jih je ukradel ne- 
znani prodajalec (AS, AS 783, Samostan Pleterjejasc. 8, 
27. 4. 1779). 
mu brez obotavljanja vrnili njegovo premoženje 
ali pa so mu v zameno za ukradene stvari plačali 
določeno odškodnino. Čeprav so se podložniki 
zavedali, da je ena od možnosti za rešitev spo- 
ra tudi vpletanje sodišča kot tretje, avtoritativne 
osebe, pa neimenovani hlapec iz Žirov očitno 
ni imel možnosti, da bi Matevžu zagrozil s sodi- 
ščem in svojo grožnjo tudi uresničil.210 Premožen 
podložnik Jakob Požar na pristavi Predjamskega 
posestva je imel veliko boljše možnosti. Ne gre 
zanemariti niti dejstva, da je bilo lažje s sodiščem 
groziti tam, kjer je bil nekdo doma, torej lažje v 
bližini doma v Bukovju kot nekaj ur hoda od 
doma. 
Zgodilo se je tudi, da so oškodovanci v vlogi 
tožitelja v civilnih tožbah zaradi storjene tatvine 
obtožili tudi napačnega človeka. Ker je v takšnih 
tožbah ponavadi primanjkovalo prič, je bila pri- 
sega tista možnost, s katero sta obe strani lahko 
uveljavili svojo percepcijo dogodka. Če je bil 
osumljeni na slabem glasu ali pa je bil že kdaj 
kaznovan zaradi tatvine, akuzatorni sodni posto- 
pek ni dovoljeval očiščevalne prisege, ki bi ob- 
toženca »oprala« krivde. Prisega je bila namreč 
storjena v božjem imenu in laganje bi kristjanu 
prineslo najhujšo kazen - pogubo.2" Juvan Sta- 
jer je tako kot tatu hotel tožiti nekega Bastjana 
(čisto mogoče je bil to Sebastjan Podboj), ki je 
z njim spal v postelji. Tat mu je izmaknil kar 14 
sedemnajstič, kar je oškodovanec ocenil kot pri- 
bližno 4 goldinarje. Bilo je na veliki šmaren, ki so 
ga mnogi izkoristili za popivanje v gostilni, kjer 
so nato tudi prespali. Verjetno se vseh dogodkov 
niso ravno dobro spomnili. Osumljenca je tožil 
na sodišču in ker ta ni smel priseči, se je izogibal 
210 Martin Dinges je s preučevanjem pariških policijskih za- 
piskov trdil, da so se lahko prebivalci poslužili možnosti, 
ki so jo ponujala sodišča. Sodišča so bila po njegovem 
institucionalna ponudba, ki so jo podložniki lahko izko- 
ristili za poravnavo svojih sporov; eni sojo bolj in drugi 
manj uporabljali. Izkoriščanje institucionalnih možno- 
sti se je izmenjevalo z drugimi ponudbami, z neformal- 
nimi načini reševanja konflikta, kot so bile: samopo- 
moč, pomiritev ali neformalna poravnava (Schwerhoff, 
Aktenkundig und Gerichtsnotorisch, str. 90). Bolj kultu- 
rološko teorijo je postavil Andre Holenstein: »Oblast ra- 
zumemo kot komunikativni odnos med akterji, ki imajo 
različne hierarhične pozicije v družbi. Če potem izhaja- 
mo iz tega, da osnovanje države ni uničilo tega komu- 
nikativnega odnosa, ampak so se spremenili le okvirji, 
potem stopi v ospredje vprašanje o smeri in posledicah 
te spremembe (Holenstein, Klagen, str. 336-337). 
211 Laganje pod prisego (krivo pričevanje) je namreč velja- 
lo za smrtni greh (Scheutz, Gerichtsakten als Ego - Doku- 
mente, str. 122) in po Ferdinandei tudi za zločin. »Fovš 
priča, boš zavržana, s ketnami boš povezana,« svari 
tudi baročna pesem Primoža Lavrenčiča, Od jezičnih 
grehov (v: Pogačnik, Slovensko slovstvo, str. 137). 
VSE ZA ZGODOVINO 41 
ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 2 
aretaciji. Še preden bi Bastjana uspeli zapreti, je 
Juvanu že vrnil denar. Po takšnem razpletu do- 
godka oškodovani ni niti pomislil, da bi ga lah- 
ko okradel nekdo drug. Matevž pa je isto krajo 
opisal popolnoma drugače. Juvanu je izmaknil 
denar na gumnu, kjer so vsi prespali.212 Da iste 
tatvine niso mogli uporabiti kot dokaz proti Ma- 
tevžu, so pravniki posebej opozorili.213 Tako za 
pravnike kot za oškodovanca je uspešna povrni- 
tev denarja veljala kot končni dokaz dejanja. 
Da je vsak primer zgodba zase in da so bili 
tudi načini, kako so pretentani lastniki našli svo- 
je obleke, enkrat lažji in drugič težji, dokazuje 
naslednji primer. V izbi malce odročne hiše pri 
Simonu je Matevž spal skupaj z drugimi stano- 
valci. Na drogu sta se sušila dva moška suknji- 
ča. V Ljubljani so prvega opisali kot plemenite 
cimetove barve in drugega kot svečano črnega 
iz deželnega sukna.214 Zgodaj zjutraj, ko so drugi 
še spali, se je Matevž izmuznil iz prenočišča, s 
seboj pa je odnesel tudi oba suknjiča. Svečane 
obleke ni mogel prodati komerkoli. Takšno ime- 
tje je bilo v rokah popotnika, četudi je bil bolje 
oblečen, takoj sumljivo. Matevž je za suknjiča pri 
Tomažu Zahrastniku uspel iztržiti 12 in 7 sedem- 
najstič. Ko je bila kupčija sklenjena, je pri njem 
igral in pil. Oškodovancu tako opaznega blaga 
ni bilo težko slediti. Lastnik je lahko ob poti spra- 
ševal, kje sta bila suknjiča ponujena in kam se 
je odpravil trgovec. Tako je po sledeh do gostil- 
ničarja prišel Simon in od njega zahteval svoje 
suknjiče. Seveda jih je dobil nazaj. Očitno je tudi, 
da je bil Tomaž Zahrastnik na slabem glasu, saj 
so ga poznali kot človeka, ki kupuje ukradene 
stvari. Tudi zato sta se pri njem sta oglasila kar 
dva Matevževa oškodovanca. Gostilničar pa je 
od Matevža zahteval poplačilo nastalega dolga. 
Tat mu je plačal šele s Pončetovim denarjem, 
hkrati pa je podjetni krčmar z njim sklenil novo 
kupčijo in mu prodal klobuk in srajco.21"1 
Konec tatinske kariere 
Zmikavta je sprejel vrhniški trški sodnik, ki 
je takoj ukazal sodnemu hlapcu, da je Matevža 
Kavčiča zaprl. Na podlagi indicev je ocenil hudo- 
delstvo in določil sodbo: proces pred deželskim 
212 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 79- 
213 ZAL,LJU5U,Sk. 16, p. 130. 
214 Imenovali so ga »Landloden* (deželno sukno). To grobo 
črno sukno je izdeloval v bivši stanovski suknami We- 
itenhüller, del proizvodnje je bil namenjen tudi kmečke- 
mu prebivalstvu (Baš, Oblačilna kultura, str. 68). 
215 ZAL, LJU511, šk. 16, p. 108-110. 
sodiščem. Sodne sluge so 9. 12. 1750 odpeljali 
dobro zastraženega Matevža v Logatec, kjer ga je 
v funkciji upravitelja deželskega sodišča zaslišal 
delegirani pravnik in ljubljanski meščan Janez 
Gregor Smrekar. Šele ta je lahko zaprosil ljubljan- 
skega mestnega sodnika kot lastnika mestnega 
in krvnega sodišča, da bi sprejel hudodelca in 
ga obsodil v skladu s krvnimi postavami. Takim 
hudodelcem so potem po pogodbi med obema 
strankama sodili v Ljubljani. Obsežno zaslišanje, 
ki ga je začel takoj po novem letu, je opravil v pe- 
tih dneh. Še preden je bilo zaslišanje zapisano, so 
Matevža brez zapletov, ki so se sicer pogosto do- 
gajali ob predaji izgnanih ljudi, izročili ljubljan- 
skim sodnim hlapcem. V času, ko so sporočila 
prenašali sli, je bilo zelo pogosto opravičilo, češ 
da je obvestilo o predaji hudodelcev prišlo pre- 
pozno. Takšna predaja je na svetlo potegnila vse 
medsoseske spore med deželskimi sodišči. Tipi- 
čen protest je pomenilo namerno zavlačevanje 
prihoda na meje deželskega sodišča, tako da eni 
sodni hlapci niso mogli predati hudodelca dru- 
gim, ali pa so se s hudodelcem na pot namerno 
odpravili prepozno. Skoraj do konca 18. stoletja 
se je predaja hudodelcev izvršila na meji med de- 
želskima sodiščema. Kljub vsem težavam pa je bil 
izgon v 18. stoletju pravno sredstvo, ki so ga pogo- 
sto uporabili. Potekal je po ustaljenih poteh, tako 
so na primer od Vrhnike do Ljubljane izgnane 
ljudi vedno prepeljali po Ljubljanici. Šele ko je bil 
dobro zavarovan hudodelec na trdnih tleh, so od 
logaških podložnikov ljubljanski uradniki dobili 
en goldinar kot plačilo za stroške hudodelčevega 
vzdrževanja. Pri takšnem načinu transporta tudi 
ni bilo tako velike nevarnosti, da bi v verige vkle- 
njen hudodelec zbežal. Ko so ga potem dobro za- 
straženega in v okovju privedli do Tranče, kjer so 
ga pričakala čisto novima masivna in z železom 
okovana vrata, bi lahko samo še enkrat zapisali 
Matevževo izjavo ob koncu sodnega zapisnika, 
namreč, da zapora ni prenesel.216 Sanj o begu je 
bilo konec, kajti na Tranci je pristal v dobro varo- 
vanem zaporu. Vanj je samo enkrat na dan dobil 
kruh in vodo v celico, v kateri je verjetno ležal le 
na kupu slame. Novo zaslišanje se je začelo 22. 
januarja, a v primerjavi s sojenji pred neprivilegi- 
ranimi deželskimi sodišči, ki so morala počakati 
na cesarskega krvnega sodnika, izredno hitro. 
Obsodba in usmrtitev 
V času, ko je potekalo sojenje Matevžu Kavči- 
ču, prebivalci deželnega glavnega mesta že sed- 
216 ZAL, LJU5U, šk. 16, p. 86. 
42 VSE ZA ZGODOVINO 
Dragica Ceč. KAKO VELIKE SO BILE MALE KRAJE MATEVŽA KAVČIČA ZGODOVINA ZA VSE 
mo leto niso prisostvovali usmrtitvi hudodelca. 
Ko po natančnem postopku preiskovalnega pro- 
cesa, določenem v redih za kazensko sodstvo, 
Matevž Kavčič še ni bil obsojen na smrt, so me- 
stni veljaki že izdali ukaz za začetek priprav na 
usmrtitev. Že 14 dni pred usmrtitvijo so namreč 
poslali dva zidarja, ki sta sezidala spodnji del vi- 
slic. Začetek zidarskih del pa so zagotovo opazili 
domačini. Tako je po mestu in predmestjih kot 
blisk šinila vest, da bodo nekoga usmrtili. Ko se 
je zidarsko delo posušilo, so se svojega dela lotili 
še štirje tesarji, ki so leseni del vislic dokončali v 
3 dneh.217 Ker v tistem letu v Ljubljani ni bilo več 
domačega krvnika, so ga poklicali od drugod. 
Kaj je bilo z njim narobe, da je mesec dni po- 
zneje zamenjal nek drugi cesarski krvnik s Ko- 
roške opravil še dve »nesrečni« deli, ki sta prav 
tako dokazovali zmago pravičnosti218 nad dvema 
drugima hudodelcema, ne vemo. 
Ko je kot priča 3. aprila prisegel še zadnji večji 
oškodovanec, so si sodnik in prisednika vzeli dva 
dneva premora. Nato pa so zopet poklicali Mate- 
vža Kavčiča, saj je moral po pravilih kazenskega 
postopka še zadnjič v preiskovalnem postopku 
brez vsakršne grožnje priznati vsa svoja dejanja. 
To priznanje je namreč bilo popolna potrditev 
suma in šele takrat je sodnik obtožbam pripisal 
verodostojnost.219 Sodnik ga je najprej povpra- 
šal, ali se spomni svojih izjav, ter ga nato pozval, 
naj jih mogoče še dopolni. Potem mu je sodni 
pisar v deželnem jeziku znova prebral vse točke, 
iz katerih je bilo sestavljeno priznanje. Bali so 
se, da ne bi prišlo do zapletov, če Matevž ne bi 
potrdil priznanja in bi morali uporabiti torturo, 
vendar je vse šlo gladko. Matevž je potrdil svoje 
priznanje. 
V času, ko se je v mestu že šušljalo in pričakova- 
lo javno razglasitev kazni,220 se je 14. aprila 1751 
za zaprtimi vrati v novi stavbi ob Tranci odvilo 
še zadnje dejanje sodnega postopka: obsodba. 
Pred zbrane porotnike so znova privedli Mate- 
vža Kavčiča. Pred seboj je tokrat poleg že znanih 
obrazov mestnega in krvnega sodnika Hueben- 
felda in prisednikov Ludwiga Antonija Reje in 
Johanna Gothlieba Galliardta videl še celo vrsto 
uglednih ljubljanskih prebivalcev, ki so bili vsi 
po vrsti pravniki: Kappusa,221 Johannna Baptista 
Weinizerja, Marenika, De Wertha222 in Posaui- 
za.221 Od meščanov sta bila prisotna gostilničar 
in od 30.7.1751 kriminalni prisednik Karel Jožef 
Penič224 ter prav za isto obdobje kot kriminalni 
prisednik plačani Anton Mariner.225 Med poro- 
tniki sta bila dva doktorja obeh prav, pooblašče- 
nec mesta v Gradcu Johann Thomas Garzarol- 
li226 in Janez Gregor Smrekar, ki je kot prisednik 
prisostvoval pri odločanju o kazni leta 1741 v Ko- 
stanjevici. Tam so se prav tako odločali o kazni 
za tatu. Čeprav je moral sodni pisar že pred od- 
ločitvijo porotnikov dokončati celotni protokol 
preiskovalnega postopka, so Matevžu, ki je stal 
pred njimi, priznanje prebrali v deželnem jeziku 
in to posebej zapisali. Ko so ga odvedli iz sobe, 
so se pogledi navzočih usmerili proti pravniku, 
ki je pripravil referat. Po preučitvi vseh okoliščin, 
ki jih je zbranim predstavil v posebnem pisnem 
aktu podajanja dokazov in določanja sodbe, t. i. 
referatu, mu ni preostalo drugega, kakor da je 
senatu predlagal smrtno kazen.227 V njem je tudi 
klasificiral dokaze v skladu s kazenskimi redi. 
V pravniškem »jeziku« je Matevž storil 8 velikih 
tatvin, pri petih je imel sodelavca, kar 28 od 47- 
ih pa je storil s posebno oteževalno okoliščino 
- ponoči. Storil je še 15 težkih kraj (qualificierte 
Diebstähle), saj se je do blaga dokopal z vlomom 
ali se je pritihotapil v hišo. Pravnik je nato pre- 
dlagal običajno kazen, ki ji ni nihče nasprotoval: 
smrt z obešenjem na vislicah. 
Kazenski zakoniki so za večino zločinov še ve- 
dno predpisovali smrtno kazen, poleg nje pa so 
se v 18. stoletju uveljavljale »izredne kazni«. Kazni 
torej, ki niso več posegale po človekovem življe- 
217 ZAL, LJU488, Cod. XIII, šk. 153, b, p. 90. 
218 AS, AS 7, šk. 185, p. 48. 
219 Strafprozeß II (gemeiner, reformierter), v: Adalbert Er- 
ler in drugi (ur.), Handwörterbuch zur deutschen Re- 
chtsgeschichte, 4. zvezek, Berlin 1971-1998. 
220 O tem podrobno: Richard van Dülmen, Theater des 
Schreckens. Gerichtspraxis und Strafrituale der frühen 
Neuzeit, München 1995, str. 38-61. 
221 Verjetno Je šlo za pravnika Antona Kappusa in ne za 
meščana in podžupana Jurija Ambroža Kappusa (Fa- 
bjančič, Ljubljanski sodniki, str. 665). 
222 Verjetno je šlo za pravnika Pranza Latharija von Wert- 
ha (ZAL, 488, cod. XIII, šk. 153, b, p. 40). 
223 ZAL, LJU51I, šk. 16, p. 133- 
224 Od leta 1757 do leta 1760 je bil ljubljanski podžupan 
(Fabjančič, Ljubljanski sodniki, str. 689). 
225 ZAL, 488, cod. XIII, šk. 154, b, p. 3- 
226 ZAL, 488, cod. XIII, šk. 148, b, p. 40. 
227 Matevžu so priznanje, ki gaje moral potrditi pred zbra- 
nimi sodnimi prisedniki, prebrali v slovenskem jeziku, 
ki ga nekateri niso razumeli. Svojo odločitev o kazni 
so si ustvarili na podlagi referata v nemškem jeziku, ki 
ga je pripravil mestni sindik. Ker je mesto plačevalo več 
prav/likov, da so ga zastopali v raznih pravdnih zade- 
vah, je lahko referat napisal tudi eden izmed njih. Ta 
seje opiral na v nemščino preveden sodni zapisnik. V 
svojem predlogu kazni seje skliceval na člene vseh ak- 
tualnih kazenskih zakonikov; prvi avstrijski kazenski 
zakonik, kije izrecno izključil veljavnost drugih kazen- 
skih zakonikov, je bila Terezijana (takšno prepovedjo 
vseboval 104. člen). 
VSE ZA ZGODOVINO 43 
ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 2 
nju.228 Tudi tat, ki bi ga enkrat aH dvakrat zasačili 
pri manjši tatvini, že po kazenskem redu Karla 
V. (CCC) ne bi bil obsojen na smrt. Svojih dejanj 
tudi ne bi zagovarjal pred krvnim sodnikom, saj 
bi verjetno o prekršku razsodil patrimonialni so- 
dnik. Na splošno so se smrtne kazni umikale. Ta- 
tovi so bili pogosto obsojeni na javno delo, ki pa 
se je, če je šlo za gradnjo obmejnih trdnjav, delo 
v ogrskih rudnikih ali veslanje na galejah, po 
krutosti delovnih pogojev primerjalo s smrtno 
kaznijo.229 Mnogi zaporniki so namreč med pre- 
stajanjem kazni umrli. Tudi na Tranci je bilo leta 
1751 zaprtih že 11 jetnikov, za katere so v prei- 
skovalnem postopku na podlagi njihovih izjav 
in življenjskih zgodb ugotovili, da se lahko po- 
boljšajo. Zato so jih obsodili na prisilno delo. V 
Matevževem primeru pa je ljubljanski pravnik230 
najprej uporabil besedo iz 159. člena Karoline: 
da Matevž pogosto krade in da kraje postajajo 
njegova navada. Da milejša kazen ne bi bila učin- 
kovita in da Matevža ne bi poboljšala, je bilo po 
dvakratnem pobegu iz zapora povsem jasno. 
Menil je, da so kraje, ki jih je preiskovanec storil 
po pobegu iz ječe, pokazale, da »svarilo«, ki naj 
228 Večji pomen so dobivale zaradi prošenj po znižanju ka- 
zni, ki so bile del preiskovalnega postopka. V priment 
izrednih kaznijo končno sodbo izrekel kolegij pravni- 
kov pri notranjeavstrijski vladi, oziroma po upravnih 
reformah včasih tudi deželna pravda. Krvni sodnik je 
tako moral počakati na njihov odgovor, preden je pred 
porotniki razglasil končno obsodbo. Za neimenovano 
tatvino je deželna pravda sporočila mestnemu in krv- 
nemu sodniku, da naj počaka in če ne bo dobil milej- 
še kazni, naj ga obesijo (AS, AS 1080, ¡k. 13, s.d.). ••• 
ukaze za zglasitevprič v procesu proti Matevžu Kavčiču 
je pošiljala deželna pravda in ne ljubljansko mestno so- 
dišče kot sodišče s pravico do krvnega sodstva. Mogoče 
tudi zato, ker je bil preiskovani tuji podložnik (o zmanj- 
ševanju smrtnih kazni in drugih oblikah kazni glej: 
Sergij Vilfan, Reforme kazenskega prava in postopka v 
18. stoletju. Primeri iz teorije, zakonodaje in prakse na 
avstrijskem ozemlju s posebnim ozirom na Slovenijo. 
Zbornik znanstvenih razprav, 1986, str. 141-160). Za- 
radi zapornikov, ki so bili obsojeni na zaporno kazen 
ali javno delo v domačem kraju, so Matevža zaprli v 
prenovljene zapore na Tranci. Enajstim kaznjencem, ki 
so v njih preživljali zaporno kazen, so izdelali del obleke 
in obutve, med drugim tudi srajce iz grobega sukna. Ker 
je bil Matevž osumljen hudih zločinov, je v obeh zaporih 
še vedno nosil pri različnih ljudeh ukradene kose do- 
brih oblek. 
229 Za določene tatvine so se namesto izgona iz dežele ali 
deželskega sodišča uveljavile različne pristine kazni 
kot so bile: veslanje na galejah (patent Karla VI. 27. 2. 
1716), delo v mejnih utrdbah ter končno delo v ogrskih 
rudnikih (Patent Karla VI. 17. 12. 1728) (AS, AS 1079, 
27.2. 1716 in 17 12. 1728). 
230 Ljubljana je vsako leto zaprosila notranjcavstrijsko vla- 
do v Gradcu, daje mestnemu sodniku podelila privilegij 
v obliki krvnega pisma. Krvni sodnik je vodil kazenske 
procese, o kazni pa je na predlog od mesta plačanega 
pravnika - sindika z glasovanjem odločal senat. 
bi ga predstavljala ječa, ni zaleglo. Na tem dejstvu 
je pravnik tudi zgradil svojo obsodbo. Doktor 
civilnega in kanonskega prava je zbranim prise- 
dnikom razložil, da zaradi številnih oteževalnih 
ni mogoče upoštevati olajševalnih okoliščin.211 
Predvsem ni vedel, katera oteževalna okoliščina 
je bila hujša. Prav ponavljajoče se kraje so pre- 
pričale pravnika, da ne sme razmišljati o drugi 
kazni. Pravnik se je v svojem predlogu kazni oprl 
še na 84. člen Ferdinandee - spodnjeavstrijskega 
kazenskega zakonika iz leta 1•5•. Na Kranjskem 
so tega kot »novi krvni red za deželska sodišča«232 
tako kot CCC uporabljali subsidiarno. Glasovi 
vseh prisednikov so soglasno potrdili obsodbo 
na smrt z obešenjem, torej natančno takšno ka- 
zen, kot jo je določal 162. člen Karoline.233 
Po glasovanju o sodbi bi lahko nekdo iz sku- 
pnosti ali sorodstva prosil deželnega kneza za 
omilitev kazni.2'4 Kot tujec je imel Matevž malo 
možnosti, da bi se to tudi zgodilo. Najmanj tri 
dni pred javno razglasitvijo sodbe so morali so- 
dnik in prisednika sodbo in način usmrtitve spo- 
ročiti obsojencu. V tem času je k njemu prišel 
tudi duhovnik (verjetno frančiškan ali bosonogi 
avguštinec), da se je obsojenec pokesal svojih 
grehov.2" Tako je zahtevala Ferdinandea in nare- 
kovala krščanska vera.236 Za dan izvršitve kazni je 
bila določena sobota,237 21. 4. 1751. 
Če smemo iskati podobnosti z drugo »zgolj za 
zgled« opravljeno usmrtitvijo v Ljubljani kar ne- 
kaj let pozneje, potem je bila radovednost mno- 
žice, ki se je zbrala pred mestno hišo, velika.238 
231 Večji pomen ugotavljanju olajševalnih in oteževalnih 
okoliščin je dala Ferdinandea. 
232 ZAL, LJU 511, šk. 16, p. 41. Leta 1675 ga je komaj kaj 
predelanega ponovno izdal cesar Leopold (Scheutz, Re- 
zeption von Normen, str. 369, 370) 
233 CCC, art. 157-162. 
234 Studen, Rabljev zamah, str. 37. 
235 Studen, Rabljev zamah, str. 41. 
236 V odgovoru na anketo o deželskih sodiščih je upravnik 
gospostva Kočevje na vprašanje o poteku eksekucij za- 
pisal, da za to skrbi krvni sodnik in da on o tem ne ve 
ničesar. Je pa potrdil, da so k obsojencu vedno poklicali 
enega od duhovnikov iz župnij na ozemlju zemljiškega 
gospostva (HHStA, Auerperg'sches Familienarchiv, A - 
13 - 9, con. 2, Antworten.. ). 
237 Art. 43 § 4 Terezijaneje določal, da se usmrtitev ne sme 
izvršiti na nedeljo. 
238 V Laibacher Zoitungu so leta 1787 zapisali, da krvnik že 
dolgo ni imel dela, ko seje na dan razglasitve kazni, kije 
bila v nasprotju s kazensko zakonodajo v nedeljo, pred 
mestno hišo zbrala množica ljudi (Laibacher Zeitung, 
18. 10. 1787). Čeprav je tega leta začel veljati novi, jo- 
žefinski kazenski red, ki je odpravil smrtne kazni, so 
v začetku leta 1787 utopljenega ponarejevalca vseeno 
drugim za zgled obesili na vislice tako, kot je zahtevala 
44 VSE ZA ZGODOVINO 
Dragica Čeč. KAKO VELIKE SO BILE MALE KRAJE MATEVŽA KAVČIČA ZGODOVINA ZA VSE 
Pa tudi za oblast so postajale redke usmrtitve 
vse bolj pomembne in so jih skrbno pripravili.239 
Nenazadnje je bil za prebivalce mesta in pred- 
mestij Matevž tujec, ki je bil bolj ali manj znan le 
nekaterim pogostejšim obiskovalcem gostiln v 
predmestjih, kjer je preživel kakšen dan. Tujega 
hudodelca so domačini spremljali na vislice, ne 
da bi jim bilo žal njegovega življenja. Dovolj je 
Terezijami. Da so izključili možnost, da je gospod L na- 
redil samomor, so v novici o njegovem begu in smrti za- 
pisali, da je bil odličen plavalec. Hoteli so namreč zatreti 
vse dvome o naravi njegove smrti (I.aibacher Zeitung, 8. 
3. 1787). Gesetz über Verbrechen und deren Bestrafung 
je začel veljati z objavo 2. 4. 1787 (Friedrich Harll, Das 
Wiener Kriminalgericht, Strafrechtspflege vom Zeitalter 
der Aujkarung bis zur osterrichischen Revolution (v 
nadaljevanju Ilartl, Wiener Kriminalgericht), Wien/ 
Kohl/ Graz, 1973, str. 22). Obdolžencem, ki so zagrešili 
dejanja pred objavo novega zakonika, so sodili pO sta- 
rih. Primere množičnih obiskov eksekucij v 19. stoletju 
navaja Studen (npr. Rabljev zamah, str. 217). 
239 Schwerhoff, Aktenkundig und Gerichtsnotorisch, str. 99. 
Slovenija na 
bilo, da je pred njimi stal kot »ubogi grešnik«.210 
Večina ljudi v množici, ki se je tega za Matevža 
usodnega dne zbrala pred mestno hišo, ni točno 
vedela, od kod je doma. Vsem tem se je pisec 
priznanja in sodbe prav potrudil razložiti, kje se 
je rodil. Za Postojno in reško cesto so mogoče 
že slišali. Lego kraja pa so si predstavljali šele, ko 
so izvedeli, da je Slavina oddaljena dve uri hoda 
od Postojne.2'1 Gledati, kako obešajo neznanca, 
je bilo razburljivo in še nekaj let pred usmrtitvijo 
Matevža Kavčiča ne tako redko. Prebivalci glav- 
nega mesta v deželi so na zadnjo pot pospremi- 
240 Tako je z analizo korespondence in spominov rednih 
gostov obešanj v Londonu ugotovil Gatrell. V Londonu 
so se na zares pogostih obešanjih zbrale ogromne mno- 
žice (V. A. Gatrell The Hanging 'I'rce. Execution and the 
English People 1770- 1868, Oxford 1993. Str. 56-105 in 
225-297, še posebej str. 263). Tudi ljubitelje eksekucij, ki 
so si v bližini vislic najeli sobe z razgledom, je stisnilo pri 
srcu, če se jim je kakšen hudodelec zdel preveč podoben. 
O obnašanju množice in vzrokih, ki so vlekli ljudi na 
eksekucije glej: Studen. Rabljev zamah, str. 79 in 80. 
241 Slavina je od Postojne oddaljena 8 kilometrov. 
VSF ZA ZGODOVINO 45 
ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 2 
li vse največje zločince. Ta »privilegij« je mesto 
dobilo ravno zato, da bi »svarilni zgled« in groza 
ob pogledu na usmrčenca naredila kar največji 
vtis.242 Kot glavno mesto dežele pa je imela Lju- 
bljana z okolico tudi največ prebivalcev. Stroške 
sojenja in usmrtitve so mestu povrnili iz držav- 
nega erarja.243 
V tem letu pa Matevževa usmrtitev ni bila edi- 
na. Kratek pogled v zgodovino usmrtitev na- 
mreč pove, da so prebivalci Ljubljane leta 1751 
pred mestno hišo še dvakrat poslušali branje pri- 
znanja in končne obsodbe (na zadnjem sodnem 
dnevu) dveh »ubogih grešnikov«, ki so ju mestni 
krvni sodnik in prisedniki predali rablju s poseb- 
no ceremonijo.244 Potem ko je bila prebrana ob- 
sodba, so zadonele besede mestnega in krvnega 
sodnika obenem: »Mojster24* Jakob Kristjan246 v 
prvič/ Mojster Jakob Kristjan v drugič! Mojster 
Jakob Kristjan v tretjič!« Krvnik mu je odgovoril 
in krvni sodnik je nadaljeval z razlago kazni: »Ti 
prevzameš navzočega ubogega grešnika v svo- 
je roke in vezi, ga daš odvesti ven na morišče, 
tam ga v njegovo popolnoma zasluženo plačilo 
usmrtiš z vrvjo, da se zlo kaznuje in dobro zasa- 
dit24'' Potem je sodnik prelomil sodno palico.248 
Krvnik ga je okovanega in na vozu za zločin- 
ce,249 ki je bil last mesta, odpeljal na morišče. 
Spremljal ga je tudi duhovnik. Zbrana množi- 
ca je sledila v sprevodu. Pot je trajala približno 
242 Kljub temu Evans opozarja, daje bila usmrtitev izdelan 
ritual z zelo kompleksnim pomenom, saj so se v njem 
združili elementi sodstva elit in ljudskega sodstva ter 
formalna cerkvena pobožnost in neformalna ljudska 
religija. Ustvarila je vrsto simboličnih dejanj, ki so po- 
nazarjala kolektivne in individualne običaje prehoda 
iz življenja v smrt, v njih je človek predstavljal moral- 
ne in socialne norme časa inje bil formalno izločen iz 
skupnosti živečih, z usmrtitvijo in s kesanjem pa mu je 
bilo dano odpuščanje (RichardJ. Evans, Rituals of Retri- 
bution. Capital Punishment in Germany, 1600 - 1987, 
Oxford 1996, str. 103). O simboliki usmrtitve glej tudi 
Studen, Rabljev zamah, str. 20 in 76-83- 
243 ZAL, LfU 489, reg /., šk. 12, p. 30. 
244 Več o pomenu ceremonije - teatra javne usmrtitve glej 
tudi: Studen, Rabljev zamah, str. 77-81. 
245 V zgodovini se je sicer rablja, ki ni mogel pridobiti statu- 
sa meščana, prijelo ime »mojsten (Bernd Roeck, Außen- 
seiter, Randgruppen, Minderheiten, Göttingen: Kleine 
Vandcnhoeck - Reihe, 1993, str. 108). 
246 Obrazec, ki ga navaja FabjančiČ, ima za ime krvnika 
vpisanega Janeza Jurija (Vladislav Fabjančič, Ljubljan- 
ski krvniki. Smrtna obsodbe in tortura pri mestnem so- 
dišču v Ljubljani 1524-1774 (v nadaljevanju: Ljubljan- 
ski krvniki), v: Glasnik muzejskega društva za Slovenijo 
1943/44, str. 88-104, str. 103). 
247 Fabjančič, Ljubljanski krvniki, str. 103- 
248 Fabjančič, Ljubljanski krvniki, str. 103- 
249 ZAL, LJU488, Cod. XIII, šk. 135, b,p. 67. Sebastian Posto- 
pek je leta 1742 popravil voz za hudodelce. 
In njegovo truplo je moralo obviseti drugim za zgled 
(v: Recht und Unrecht. Kriminalität und Gesellschaft 
im Wandel von 1500 - 2000, str. 150). 
pol ure.250 Krvni sodnik je moral prisostvovati 
usmrtitvi in paziti, da je Ljubljančanom nezna- 
ni krvnik pravilno opravil svoje delo. Nato je 
po formalnem obrazcu potrdil zadovoljstvo z 
opravljenim delom in pozval krvnika Jakoba 
Kristjana Ohnesorga,251 da se je po plačilo, kot 
vsi ostali mestni upniki, zglasil na nedeljo, 29. 4. 
1751, torej dober teden po opravljenem »delu«.252 
250 Laibacher Zeitung 18. 10. 1787. 
251 Fabjančič, Ljubljanski krvniki, str. 103; podobno je napi- 
sal tudi upravnik deželskega sodišča v Kočevju (HHStA, 
Aucrperg'sches Familienarchiv, A - 13 - 9, con. 2, An- 
tworten ...). Kaznovalna praksa na Kranjskem je bila 
verjetno v vseh deželskih sodiščih z izjemo ljubljanske- 
ga precej podobna, saj so sodbo izglasovali na deželni 
pravdi v Ljubljani, razglasil pa jo je deželnoknežji krv- 
ni sodnik, delo pa je opravil cesarski krvnik (prim.: op. 
14). 
252 ZAL, LJU 488, Cod. XIII, šk. 153, b, p. 150. 
46 VSE ZA ZGODOVINO 
Dragica Čeč. KAKO VELIKE SO BILE MALE KRAJE MATEVŽA KAVČIČA ZGODOVINA ZA VSE 
Za krščanski spokoj usmrčenega so v ljubljanski 
stolnici ali pri bosonogih avguštincih opravili 
mašo zadušnico, za katero sta zapustila volilo 
znani ljubljanski zdravnik Marko Gerbec in nje- 
gova žena.253 
Ker so usmrčenci včasih dolgo viseli na visli- 
cah, obešeni na verige ali vrv,254 se Matevževo 
truplo verjetno 16. maja ni umaknilo novima rev- 
nima grešnikoma, ki ju je v začetku junija usmr- 
til koroški krvnik Johanes Georg Polzi.255 Preden 
so vislice ponovno uporabili, so jih morali zidar- 
ji popraviti. Delo pa ni bilo zahtevno, saj so bili 
plačani le za nekaj dni dela.256 Obešeno truplo je 
moralo še mesece opozarjati na pravično kazen, 
ki čaka takšne hudodelce.257 Pozornost ljudi je 
pritegnil tudi rabelj, ki pa je obesil le Matevža.258 
Naslednje leto je namreč svojo službo nastopil 
že novi cesarski krvnik na Kranjskem.259 Kdaj je 
poklicani rabelj prišel v Ljubljano, ne vemo, prav 
tako tudi ne, kako so od preiskovanca, ne da bi 
se ta zavedal grozljive prisotnosti krvnika, uspeli 
dobiti priznanje. Pod končno priznanje, poime- 
novano s terminom »Urgicht«, so se morali pod- 
pisati sodnik in prisednika. In prav ta termin je 
v inkvizicijskem postopku ponavadi pomenil 
priznanje, ki ga je »spodbudila« tortura in ga je 
moral preiskovanec po nekajdnevnem premisle- 
ki ZAL, LJU 489, reg. I, šk. 51, p. 320. Praksa maš zadu- 
šnicje bila običajna tudi v drugih deželah (Wettmann 
- Jungblut, »Stehlen; str. 145). V 19. stoletju so denar 
zanje zbirali s prodajo letakov, na katerih so lahko ra- 
dovedneži prebrali vse o usmrčencu in njegovih zloči- 
nih (Hartl, Wiener Kriminalgericht, str. 222 in Studen, 
Rabljev zamah, str. 217). 
254 Popoln pregled kazni za tatove ima Studen (Rabljev za- 
mah, str. 50). Z verigo so obesili tatu, če je ukradel manj 
kot 25 goldinarjev, z vrvjo pa tistega, kije ukradel večjo 
vsoto (Schcutz, Alltag und Kriminalität, str. 399, 400). • 
obešanju na verige pričajo krvnikovi računi (npr. ZAL, 
LJU 489, Cod. XIII, šk. 133, P- 354). 
255 ZAL, LJU 488, Cod. XIII, šk. 153, b, p. 150. 
256 ZAL, LJU 488, Cod. XIII, šk. 153, b, p. 94. 
257 Vidna sporočila, ki jih je prinašala javna usmrtitev, 
analizira Studen (Rabljev zamah, str. 13, 14). Da se da 
pomen kaznovanja potrditi v praksi tudi za manjša me- 
sta, potrjuje okoli leta 1760 napisano poročilo upravni- 
ka gospostva Kočevje, kije zapisal, da so obglavljence 
zakopali pri vislicah, obešenec pa so pustili viseti (HH- 
StA, Auerperg'sches Familienarchiv, A - 13 - 9, con. 2, 
Antworteìi...). 
258 Mogoče je temu rablju ljudska vraževernost še pripiso- 
vala najrazličnejše magične zmožnosti in seje še kdo 
obrnil nanj s svojimi težavami. Tako kot se je leta 1733 
na krvnika Hofstetterja obrnil obupani Matevž Voider, 
ko je iskal pogrešani denar (Matevž Košir, Magija in 
goljufija ter tovorništvo med Trstom in Gradcem 1732- 
1734, v: Kronika, 1995, str. 11-17, str. 14). 
259 ZAL, LJU 488, Cod /., 1752, p. 230. Poletje leta 1751 so 
izkoristili tudi za nujna popravila krvnikove hiše (ZAL, 
LJU 488, Cod. XIII, šk. 153, p 94-97). 
ku znova potrditi.260 Verjetno pa je mestni sindik 
zgolj uporabljal običajne termine, saj je napisal 
tudi, da so opravili »gütlich Prozess«, katerega se- 
stavni del je bila stalna grožnja s torturo.261 
Zusammenfassung 
WIE GROSS WAREN DIE KLEINEN 
DIEBSTÄHLE DES MATEVŽ KAVČIČ 
Über die Bedeutung von Gerichtsprotokollen 
für das Verständnis individueller 
Lebensgeschichten und für die Ausbildung 
des öffentlichen Bildes vom Verbrecher im 18. 
Jahrhundert 
Über das Leben des mobilsten Teils der Be- 
völkerung würde man nicht viel wissen, wenn 
nicht Gerichtsprotokolle erhalten wären, die 
dieses Leben ans Licht bringen. Die Protokolle 
entstanden nach genau festgelegten Regeln des 
formalen Strafrechts, aber auch die Ermittler hin- 
terließen darin ihre Handschrift. Und obwohl es 
kein Hauptzweck der Untersuchung war, bestä- 
tigen die Quellen die guten Kenntnisse und die 
Anwendung der Ferdinandea, der niederöster- 
reichischen Gerichtsordnung für Landesgerich- 
te. Von allen habsburgischen Gerichtsordnun- 
gen für Halsgerichte war diese noch am genaue- 
sten. Die Quelle ermöglicht einen Einblick in das 
Leben von Matevž Kavčič (1724-1751), der seine 
Familie und die Gemeinschaft, in der er geboren 
worden war, verlassen musste. Nachdem er zum 
Trinker und Glücksspieler geworden war, begab 
er sich alsbald auf die schiefe Bahn eines Land- 
streichers und Ganoven - wenn wir dem Bild 
glauben, das durch das Inquisitionsverfahren 
zum Zwecke der öffentlichen Stigmatisierung 
von Kavčič' Lebensweise geformt wurde. Seine 
Diebstähle waren nicht spektakulär genug, um 
die Phantasie der bürgerlichen und adeligen 
Eliten zu schüren, und die Beschreibungen der 
Diebstähle auf den ersten Blick zu trocken. Den- 
noch schufen die Ermittler sorgsam ein Bild von 
Matevž Kavčič, das der Öffentlichkeit am Tag der 
Urteilsverkündung präsentiert wurde. Kaučič 
wurde als untreuer Knecht dargestellt, der nach 
einem ersten großen Gelddiebstahl und der 
Flucht aus dem Gefängnis zum Bettler wurde, 
der sehr gerissene Diebstähle verübte. Wir 1er- 
260 Schwerhoff, Aktenkundig und Gerichtsnotorisch, str. 
62. 
261 Julius Ruff, Violence in Early Modern Europe (1500 
- 1800), Cambridge 2001, str. 94. 
VSE ZA ZGODOVINO 47 
ZGODOVINA ZA VSE leto XII, 2005. št. 2 
nen Kavčič aber auch als jugendlichen Bettler 
und als Herumtreiber kennen, der - für die Zeit, 
in der er lebte - sehr große Entfernungen über- 
wand. Wenn ihm das Pflaster zu heiß wurde, leg- 
te er in einer Nacht auch gut dreißig Kilometer zu 
Fuß zurück. Seine Diebstähle fanden nicht viel 
Beachtung, da er vor allem Knechte und Mägde 
bestahl und auf einsamen Bauernhöfen Truhen 
aufbrach. Dennoch waren sie durchdacht und 
zeigten auch sein Geschick als Dieb. Er suchte 
nämlich seine Verstecke gut aus, wählte mit Be- 
dacht aus den Dingen in den Truhen aus und 
wusste so zu betteln, dass die Leute ihn akzep- 
tierten und mit ihm in Kontakt traten. Aufgrund 
der diesbezüglichen Interessen der Ermittler 
erfahren wir nur von den Kontaktaufnahmen 
mit Gastwirten, die einerseits gestohlene Waren 
kauften und andererseits dem Dieb Kleidung 
und Getränke verkauften. Wenn Kavčič beim 
Durchstöbern der Truhen kein Geld fand, stahl 
er nur Kleidung und Gegenstände, die er dann 
verkaufte. Er behielt aber auch Kleidungsstücke, 
mit denen er vor Fremden geschickt verschiede- 
ne Rollen spielte. Das eine Mal war er ein Bettler 
und Abbrändler, der vermeintlich Mitleid und So- 
lidarität verdiente, das andere Mal ein gut situier- 
ter Knecht, der sich auch Dinge leisten konnte, 
die in der Gesellschaft eigentlich als Luxus gal- 
ten. Eine Zeitlang war er mit einem Begleiter, mit 
dem er bereits während seines Dienstes in Pred- 
jama ständiger Gasthausbesucher war, reisend 
und stehlend unterwegs. Als jedoch das gemein- 
same Reisen gefährlich und verdächtig wurde, 
gingen sie auseinander. Die Quellen berichten 
weiters darüber, wie schnell zufällige Trinkkum- 
panen einen Diebstahl verabredeten, erfolgreich 
durchführten und danach rasch auch wieder ei- 
gene Wege gingen. Da Kaučič so viel gestohlen 
hatte, kam es auch zu Konfrontationen mit den 
Geschädigten. Die Gerichtsprotokolle informie- 
ren darüber, wie die bestohlenen Eigentümer ihr 
Eigentum wiedererlangten und welche Art der 
Bestrafung des Diebes sie wählten (die einen 
schöpften formelle Möglichkeiten aus, die an- 
deren lieber informelle). Die Protokolle zeigen 
auch, wie die Bevölkerung auf Armut reagierte 
und welche Gastfreundschaft ein Bettler erhof- 
fen konnte. Nach seinem dritten großen Geld- 
diebstahl wurde Kavčič vom Geschädigten an 
Beamte des Landesgerichtes übergeben. Diese 
überstellten ihn unter strenger Bewachung nach 
Ljubljana, wo er nach einem Untersuchungsver- 
fahren zum Tod am Galgen verurteilt wurde. So 
endete seine eineinhalb Jahre dauernde Reise 
durch Krain, das er auf Waldwegen und Pfaden 
und nur selten auf breiten Hauptstraßen von der 
venezianischen Grenze bei Koper bis Mirna in 
Unterkrain sowie Tolmin und Škofja Loka durch- 
messen hatte. 
48 VSE ZA ZGODOVINO