Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani Č 1142699 RAFSKI 69 11K 1997 Izdala in založila Zveza geografskih društev Slovenije fc h v 163f ISSN 0350-3895 GEOGRAFSKI VESTNIK GEOGRAPHICAL BULLETIN BULLETIN GEOGRAPHIQUE ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN FOR GEOGRAPHY AND RELATED SCIENCES BULLETIN POUR GEOGRAPHIE ET SCIENCES ASSOCIEES 69 1997 Izdala in založila Zveza geografskih društev Slovenije Published by the Association of the Geographical Societies of Slovenia Publie par l’Association des Societes de Geographie de la Slovenie Ljubljana 1997 Uredniški odbor — Editorial Board — Comite de redaction akcul. prof. dr. Ivan Gams, dr. Andrej Kranjc, dr. Franc Lovrenčak, dr. Karel Nalek, Milan Natek, dr. Zlatko Pepeonik. dr. Marjan Ravbar, dr. Ugo Sauro, dr. Metka Špes, akad. prof. dr. Igor Vrišer, dr. Walter Zsilincsar Glavni in odgovorni urednik —- Editor in Chief and Responsible Editor — Redacteur en chef et Redacteur responsable dr. Franc Lovrenčak Upravnik — Administrator — Administrates Dejan Cigale Lektor — Language editor —• Revu par dr. Tomaž Sajovic Prevod (v angleščino) — Translated (into English) by — Traduit (en anglais) par Branka Klemenc Izdano z denarno pomočjo Ministrstva za znanost in tehnologijo Republike Slovenije KAZALO UVODNIK Marijan M. Klemenčič: Za odličnost slovenske geografije................................ RAZPRAVE Ana Vovk: Ekološko vrednotenje prsti v Dravinjskih goricah in dolini Dravinje.......... Ecological Evaluation of Soils in the Dravinjske gorice and the Dravinja Valley.... Irena Rejec Brancelj, Simon Kerma: Vpliv poselitve in gospodarstva na kakovost vode v porečju Reke....................................................... Impacts of Settlements and Economy on the Water Quality in the Reka River Basin................................................................... Damjana Počkaj Horvat: Demografske značilnosti Maribora in njegova notranja členitev.................................................................. Demographic Characteristics of Maribor and its Internal Division................... Vladimir Drozg: Nekatere značilnosti ustroja Maribora.................................. Certain Structural Features of Maribor............................................. Milan Bufon: Države, narodi, manjšine: političnogeografski oris........................ States, Nations, Minorities: a Politico-geographical Survey........................ Jernej Zupančič: Slovenci v Avstriji — število, način poselitve, struktura, identiteta. Slovenians in Austria— Their Number, Settling Pattern, Structure, Identity......... Drago Kladnik: Nekateri prostorski vidiki telefonskega omrežja v Sloveniji............. Certain Spatial Aspects of Slovenian Telephone Network............................. RAZGLEDI Andrej Kranjc: Vloga slovenskih geografov v sodobnih raziskavah krasa.................. The Role of Slovenian Geographers in Modern Karst Research......................... Ivan Gams: Slovenski geografi in komisija za kras pri Mednarodni geografski zvezi...... Slovenian Geographers and the Commission on Karst at the International Geographical Union................................................................. Franc Lovrenčak: Prsti na Tajskem...................................................... Soils in Thailand.................................................................. .... 7 .. 11 ..27 .31 .43 .45 .. 70 .73 .91 .93 113 115 136 139 159 161 166 169 172 173 1X5 RAZISKOVALNE METODE Metka Špes: Družbenogeografski vidik proučevanja okoljskih problemov....................187 Sociogeographical Aspecl of Environmental Problems Investigation................... 198 KNJIŽEVNOST lz slovenske geografske literature: Igor Vrišer: Agrarna geografija; Metodologija ekonomske geografije (Andrej Černe).......203 Matjaž Klemenčič: Slovenes of Cleveland. The Creation of a New Nation and a New World Community. (Jernej Zupančič)..................................................206 M. Dular, M. Roš, A. Trontelj, B. Kompare, T. Tišler: Izrazje s področja voda 208 (Valentina Brečko)..................................................................208 Dela 12, Socialnogeografski problemi (Valentina Brečko).................................209 Acta carsologica 26/1, Karst Hydrogeological Investigations in South-Western Slovenia. (Metka Petrič)......................................................................211 France Habe in Magda Šilc-Telič: Mlini in žage na vodni pogon na Cerkniškem in Loškem polju ter Blokah nekoč in danes (Milan Natek)................................213 S. Radovanovič. V. Varl, I. Žiberna: Podravje. Maribor, Ptuj A-Ž: priročnik za popotnika in poslovnega človeka. (Milan Natek)......................................214 lz tuje geografske literature: Slowenische Steiermark. Verdrängte Minderheit in Österreichs Südosten (Jernej Zupančič)...................................................................218 Novejša hrvaška geografska periodika (Mirko Pak)........................................219 David Gillieson: Caves: Processes, Development and Management. (Andrej Kranjc) 222 KRONIKA Jubilej prof. Slave Rakovec-Lipoglavšek (Milan Natek)...................................227 Sedemdeset let prof. dr. Darka Radinje (Ivan Gams)......................................228 Profesor dr. Janez Planina — sedemdesetletnik (Matjaž Jeršič)...........................231 Dr. Metod Vojvoda — šestdesetletnik (Jurij Kunaver).....................................231 Priznanja...............................................................................235 Poročila o delu: Poročilo o dejavnosti Oddelka za geografijo Filozofske lakultete v Ljubljani v šolskem letu 1995/96 (Anton Gosar)..........................................................237 Poročilo o delu Oddelka za geografijo Pedagoške fakultete v Mariboru za leto 1996 (Vladimir Drozg).....................................................................239 Poročilo o delu Inštituta za geografijo za leto 1996 (Marjan Ravbar).....................241 Poročilo o delu Geografskega inštituta ZRC SAZU v letu 1996 (Drago Perko)................243 Poročilo predsednika 10 ZGDS za obdobje od 30. 3. 1995 do 27. 3. 1997 (Andrej Černe).......................................................................246 Poročilo o delovanju Slovenskega nacionalnega komiteja za geografijo v preteklem dveletnem obdobju: 1995-1997 (Anton Gosar)...........................................247 Redna letna volilna skupščina Zveze geografskih društev Slovenije z dne 27. 3. 1997 (Dejan Rebernik).....................................................................249 Nagovor ob 75-letnici ZGDS (Milan Natek).................................................250 Ob 75-letnici ustanovitve Geografskega društva (Metka Špes)..............................254 ZBOROVANJA 4. mednarodni geomorfološki kongres v Bologni, 28. 8.-3. 9. 1997 (Jurij Kunaver).........259 Problems of Megacities: social inequalities, enviromenmental risks and urban governance; Mexico, D. F. (Mirko Pak)................................................261 Poročilo o mednarodni konferenci CONGEO’ 97 “Geografija podeželja in okolje” (Dušan Plut).........................................................................262 Poročilo o mednarodnem posvetu ‘‘Okoljska in komunalna problematika v Srednji in Vzhodni Evropi po političnih spremembah”, Frohnleiten (Avstrija), 2. do 4. oktober 1997 (Dušan Plut)..................................................263 Uvodnik Za odličnost slovenske geografije Vedno znova se obnavljajo razprave o ogroženosti slovenske geografije, o njenem zapostavljanju s strani drugih strok in financerjev, o nepoznavanju geografskih dosežkov v drugih strokah in v praksi, o omalovažujočem odnosu zlasti temeljnih ved do geografije, o prevzemanju geografskih vsebin s strani drugih strok itd. Tovrstne tožbe imajo dve plati: objektivno in subjektivno. Nesporno dejstvo je, da je geograf v “merjenju moči” s kolegi iz drugih ved v slabšem položaju. Kemik, fizik, pravnik in drugi so strokovno suvereni. Predstavniki omenjenih ved pogosto na zelo neposreden način dovoljujejo posegati v razpravljanje o geografiji. Za to sta najbrž dva vzroka: dojemanje geografije na podlagi srednješolskega znanja in sintetični značaj geografije, ki “dovoljuje” predstavnikom sorodnih strok, da kritizirajo “neznanstvenost” geografije. Na drugi strani pa geografi v marsičem podlegamo tovrstnim pritiskom okolja. Pri slovenskih geografih lahko opazimo vsaj dve akutni strokovni “bolezni”: nesa-mozavest in mimikrijo. Nesamozavest v odnosu do kolegov iz drugih strok in predstavnikov prakse vodi v prilagajanje posameznikov strokovnemu okolju, v katerem delajo. Ali je šibka samozavest slovenskih geografov tudi geografsko pogojena? Envi-ronmentalističnemu ali determinističnemu pogledu bi zelo ustrezala majhnost Slovenije kot pomembnega dejavnika za omenjeno obnašanje slovenskih geografov. Čeprav pogosto nekritično zavračamo vsak determinističen pogled (z njim lahko dobro osvetlimo nekatere družbenogospodarske pojave, kot na primer nadpovprečno število samomorov in psihičnih obolenj v ozkih, senčnih dolinah itn.), si na kratko oglejmo geografski vidik majhnosti Slovenije. * * * Prva geografska oznaka Slovenije, ki jo zasledimo v vsakdanjih pogovorih, posebno pri negeografih, je, daje majhna država. Pomembno pa je, daje v resnih geografskih prispevkih ta oznaka pogosto izpuščena in se na prvo mesto postavlja pokrajinska pestrost oz. mozaičnost. Na podlagi subjektivne ocene lahko rečemo, da slovenski geografi niso determinirani z majhnostjo Slovenije, ampak z raznolikostjo njenih pokrajin. To spoznanje je zelo pomembno za strokovno usmerjenost slovenske geografije in za njen položaj v družbi kot “nacionalne vede”. Pokrajinske posebnosti so tradicionalni agrarni družbi pomenile izziv ne le za gospodarsko rabo, ampak tudi za vpetost celovitega življenja v pokrajino. Nastale so kulturne pokrajine, ki odražajo odtis gospodarskega, družbenega, kulturno-umetno-stnega, pravnega itn. življenja ožjih in širših skupnosti v naravno okolje, pri čemer je prišlo do vzpostavitve močnega ravnotežja med naravo in družbo. Tradicionalna kulturna pokrajina na Krasu, v Alpah (planine), v I lalozah, na Blokah in drugod kaže bogastvo krajevne ali regionalne dediščine, kije nastala samo na konkretnem ozemlju s konkretnimi naravnimi okoliščinami in konkretno družbo. Proučevanje teh pokrajinskih značilnosti in posebnosti daje (tudi) geografiji pomen “nacionalne vede”. Globalizacija naj bi po mnenju nekaterih zmanjšala ali celo izničila poseben nacionalni pomen geografije; prepričani smo, da taka gledanja niso preveč prepričljiva. Procesom poenotenja sveta se uspešno upirajo krajevne in regionalne skupnosti, ki skušajo ohranjati in razvijati krajevne (regionalne) posebnosti, seveda v novi, posodobljeni preobleki. Ohranjanje in razvijanje pokrajinske identitete je izraz želje po skladnem razvoju narave in družbe. Tako smo zopet pri posebnem pomenu geografije za proučevanje slovenske identitete tudi v današnjem, sodobnem času. Hkrati pa nas globalizacijske težnje opozarjajo na možnost oslabitve ali celo izgube posebnosti slovenske pokrajine, kar zavisi od političnih dejavnikov oz. državne uprave. * * * Čeprav je slovenska geografija dosegla zavidl jivo strokovno raven, se zdi, da se je šele dotaknila tem, ki bistveno opredeljujejo slovensko pokrajino: pestrost, raznolikost, stičnost oz. povezovalnost (pokrajinskih enot, narodnosti, političnih enot, kultur), prehodnost, mejnost itn. Ne da bi želeli zanikati ali zmanjšati dosedanje dosežke na omenjenih področjih, je očitno, daje še zelo veliko možnosti pri proučevanju temeljnih “slovenskih” geografskih tem. Dosedanje obravnavanje naštetih tem se je še premalo ukvarjalo s funkcijskimi vidiki. Najbrž ni pretirana trditev, da se slovenska geografija še ni resno, predvsem teoretsko poglobljeno, spopadla z “enkratnostjo” slovenske pokrajine. Slovenija bi lahko postala “laboratorij” za proučevanje navedenih (in še drugih) problemov. S primerjavo rezultatov slovenskih proučevanj z izsledki podobnih raziskav na drugih območjih bi slovenska geografija lahko prispevala k oblikovanju teoretičnih spoznanj, ki bi slovensko geografijo dvignile na višjo kakovostno raven. Poleg izrazito “nacionalnih” geografskih tematik ponuja slovenska pokrajina še nekaj takih, s katerimi se lahko slovenska geografija enakovredno in suvereno vključi v mednarodno delitev dela, predvsem kras in podeželje. Z nekaterimi temami je slovenska geografija močneje, z drugimi pa šibkeje prodrla v mednarodno geografsko srenjo. Ko si za vspodbudo iščemo vzore, ne moremo mimo dosežkov skandinavskih držav, zlasti Finske, ki s kakovostnim strokovnim delom postavljajo mesto geografije ob bok odličnostim na drugih področjih (umetnosti, industriji, športu, blaginji itn.). V čem naj bi torej bila odličnost slovenske geografije? Sodimo, da v kakovostnem delu (strogo upoštevanje zahtev znanstvenega dela), v celostnem pristopu pri geografskih proučevanjih in izbiri tem, ki imajo ključni (živijenski) pomen za Slovenijo. Politika razvoja raziskovalnega dela že izločuje slabo pripravljene raziskovalne programe s strokovno ne dovolj usposobljenimi izvajalci. Preusmeritev geografov na iskanje naročnikov za strokovno manj zahtevne projekte lahko pomeni “umiranje na obroke”; prepričani smo, da izkušnje, pridobljene pri temeljnih raziskavah dajejo uporabnim (aplikativnim) nalogam strokovno neoporečnost. S kakovostnim delom, ki zahteva upoštevanje tujih dosežkov, se povečuje strokovna samozavest. A tudi pri tem je dobro (samokritično) upoštevati svetopisemski rek: če stojiš, glej, da ne padeš! Dogodi se, da kdo na kakem področju doseže pomembne strokovne uspehe, zaradi katerih se prevzame in si prilasti strokovno avtoritarnost tudi na drugih področjih sebi v posmeh, kolegom v oviro in stroki v škodo. Kakor se z anekdotičnostjo pogovarjamo o geografski kompleksnosti, tako občasno zelo resno priznavamo, da daje geografiji le celovit pristop trajno “licenco” za njen obstoj kot znanstvene vede. Če vsaj malo poznamo razvoj narave in družbe (ter osnovno filozofijo geografije), moramo opaziti, da se v razvoju znanosti izmenjujejo obdobja specializacije in sinteze. 1'o, kar znanost čuti kot slabost svoje narave, je izhodišče geografije. Zato ni presenetljivo, daje zaradi močne speci 1 iziranosti znanosti večkrat preprost, a celovit geografski pristop zelo uspešen in dobrodošel, tako v strokovnih krogih kot v praksi. Nekatere nacionalno pomembne teme so bile že naštete. Potrebna je samoopredelitev slovenske geografije: kaj je njena vsebina, njeno bistvo. Vsebino je treba vedno znova preverjati, saj razvoj poudarja vedno nove oziroma pred tem malo pomembne pokrajinske elemente. Po taki poti si bo geografija lažje priborila “nacionalni pomen”, svetu pa ob posplošenem pogledu na Slovenijo pokazala posebnosti njene “majhnosti”. Marijan M. Klemenčič Razprave EKOLOŠKO VREDNOTENJE PRSTI V DRAVINJSKIH GORICAH IN DOLINI DRAVINJE Ana Vovk* Izvleček Pomen ekološkega vrednotenja prsti je povezan s poudarjanjem pomena trajnostnega razvoja v zadnjem desetletju. Zaradi spozanj o onesnaženosti in degradiranosti prsti se je pojavila potreba po varovanju in preprečevanju njenega nadaljnjega onesnaževanja. Po izbranih merilih za ekološko vrednotenje prsti so bile številčno ocenjene posamezne lastnosti prevladujočih prsti v dolini reke Dravinje in njenih pritokov Brežniee in Ličnice (severovzhodno od Poljčan) ter potoka v Dravinjskih goricah severno od Poljčan. Dolinska dna so namreč izpostavljena vse večjim pritiskom zaradi intenzivne rabe kakor tudi uvajanja novih oblik rabe. Ker izbrane doline še kažejo "naravni” videz, nas je zanimalo, kaj bi se z njimi zgodilo, če bi se sedanja raba tal spremenila (prevladujejo vlagoljubni travniki). Z ekološkim vrednotenjem prsti lahko namreč ugotovimo odziv prsti na antropogene posege. Ključne besede: ekološko vrednotenje prsti, obremenjevanje prsti, prsti v dolinah, varovanje prsti ECOLOGICAL EVALUATION OF SOILS IN THE DRAVINJSKE GORICE AND THE DRAVINJA VALLEY Abstract The importance of ecological evaluation of soils is connected with the emphasized significance of sustainable development in the last decade. Owing to the apprehension of pollution and degradation of soils, a need became urgent to protect this natural sphere and prevent its further pollution. Individual properties of prevailing soils in the valley of the Dravinja and its tributaries, the Brežnica and the Ličnica (northeast of Poljčane), and a brook in the Dravinjske gorice north of Poljčane, were numerically evaluated by applying certain selected criteria for the ecological evaluation of soil. Namely, the valley bottoms are * Dr., doc., Oddelek za geografijo, Pedagoška fakulteta. Koroška cesta 160. Univerza v Mariboru, 2000 Maribor, Slovenija. exposed to the ever greater pressures due to intensive land use, as well as owing to some new forms of land use. Since the selected valleys still have '‘natural” appearances, our interest is focused on their possible changes were the current land use changed (prevailing are hydrophilous meadows). Namely, by means of the ecological evaluation of the soil, its responses to human interventions can be established. Key words: Ecological evaluation of soil, Soil pollution, Soils in valleys, Soil protection. 1. Uvod S pojmom ekološko vrednotenje prsti označujemo proučevanje zgornjega dela zemeljskega plašča z namenom, ugotoviti sposobnost prilagajanja prsti antropoge-nim posegom, ki povzročajo degradacijo oz. uničenje prsti. Ekološke raziskave prsti so prvi začeli izvajati v pedologiji. Prus je zapisal, da so ekološke sposobnosti prsti pogojene z lastnostmi tipov prsti, s sposobnostjo preperevanja matične kamnine in značilnostmi nekaterih drugih sestavin okolja, npr. podnebnimi razmerami in rabo tal (Prus, 1991). Navedeni vplivi se neposredno kažejo v lastnostih prsti, ki so postale osnova za ekološko vrednotenje prsti. Zaradi spoznanj o ogroženosti te pomembne naravne sestavine se je v zadnjem času povečalo zanimanje za prsti iz vidika ekologije tudi v geografiji. Ocena ekološkega vrednotenja prsti izvira iz številčnih podatkov o lastnostih prsti. Izbrane so zlasti tiste, v katerih se kažejo prepleteni vplivi pedogenetskih dejavnikov. Ekološka ocena prsti pove, kako so te občutljive na antropogene posege. Tiste prsti, ki kažejo naj večjo občutljivost, je treba posebej varovati in s tem preprečiti njihovo nadaljnje ogrožanje. Lastnosti prsti, iz katerih sklepamo na ekološke razmere v prsti, so globina prsti, delež gline, poljska vodna kapaciteta, kationska izmenjalna kapaciteta ter nasičenost prsti z bazami. Navedene fizikalne in kemične lastnosti pomembno vplivajo na rast rastlin in življenje v prsti, zato sklepamo, da so pomembne pri vzdrževanje naravnega ravnovesja v pokrajini. V prispevku o ranljivosti okolja (Ranljivost okolja, 1996) so bile prsti ekološko ovrednotene z ocenjevanjem regeneracijskih in nevtralizacijskih sposobnosti. Potreba po ekološkem vrednotenju ne le prsti, temveč vseh ostalih pokrajinskih sestavin (vode, reliefa, vegetacije) izvira iz Zakona o varstvu okolja (Zakon o varstvu okolja, 1993, člen 52). Izkušnje iz preteklosti so pokazale, da nepoznavanje in neupoštevanje naravnih omejitev negativno vpliva na kakovost življenja v okolju. Merila za ekološko vrednotenje zraka, vode, reliefa in vegetacije so bili že preverjeni v različnih raziskavah, pojavilo pa seje vprašanje o enaki oceni prsti, za kar Slika 1: Doline nekaterih izbranih vodotokov v Dravinjskih goricah. Fig. 1: The selected valleys in the Dravinjske gorice. ■š -S-(r 's!;' ’"fLl' to «z ke as N .<)'VI -v,;o ,rt ■ft K s* o , y> co 'N -J o o Ö CL Q. y 3 -D -O T3 CD cn co ^ mi pa ni bilo izdelanih primernih študij. Ker je prst pomembna sestavina pokrajine, smo se geografi lotili oblikovanja meril, s katerimi bi bilo mogoče številčno oceniti ekološke značilnosti prsti in s tem dobiti vpogled v (ne)ogroženost pokrajine. Tako ugotovimo, katera območja so posebej občutljiva za človekove posege in jih je zato potrebno zavarovati. Namen tega prispevka je zato ekološko ovrednotiti prsti v štirih dolinah v Dravinjskih goricah in ob reki Dravinji, ki še niso antropogeno spremenjene (vodotoki so neregulirani, zato občasno poplavljajo). Za izdelavo ocene so bili uporabljeni delno že postavljena merila za oceno regeneracijskih in nevtralizacijskih lastnosti prsti (Ranljivost okolja, 1996), nekatere pa smo nadomestili oz. zamenjali, kar seje kot smiselno pokazalo že pri raziskavi o ranljivosti okolja. Tako smo namesto reakcije prsti (pH) in vsebnosti organske snovi upoštevali nasičenost sorptivnega dela prsti z bazami in poljsko vodno kapaciteto. To pa zato, ker vsebnost baz in sposobnost zadrževanja vode v prsti omogočata sklepanje o vplivu teh lastnosti na živi svet v prsti. Predpostavljamo, da so prsti v poplavnih dolinah zaradi posebnih fizikalnih in kemijskih lastnosti posebno občutljive na posege človeka in daje zato treba vsako spremembo njihove rabe tal skrbno načrtovati. Za konkretizacijo predpostavke smo uporabili podatke pedoloških profilov, ki so bili izkopani v navedenih dolinah (Vovk, 1995). 2. Metode dela Pri dosedanjem ocenjevanju regeneracijskih in nevtralizacijskih sposobnosti prsti so bile podane ocene rezultat analize izbranih lastnosti prsti (globine, reakcije, navzočnosti organskih snovi v prsti ter kationske izmenjalne kapacitete). Rezultati so pokazali, da imajo prsti v vlažnih dolinah srednjo do visoko regeneracijsko in nev-tralizacijsko sposobnost, ker so glinaste, vsebujejo petodstotno organsko snov in imajo zadovoljivo kationsko izmenjalno kapaciteto. Zgolj z vidika prsti je ta ocena pravilna, če pa poskusimo ovrednotiti prsti kot del ekosistema, sc pokaže, da je ocenjevanje regeneracijskih in nevtralizacijskih sposobnosti prsti preveč ozko. Že desetletja namreč vemo, da so poplavne doline in doline, kjer se voda zaradi visoke podtalnice zadrži dalj časa, pomembna bivališča številnim in raznovrstnim bitjem. Sprememba lastnosti prsti (z osuševanjem) prizadene ne le prsti, temveč celotni živi svet, ki je odvisen od prsti. Zato smo pri ekološkem vrednotenje prsti merila za oceno regeneracijskih in nevtralizacijskih sposobnosti prsti delno spremenili. Ekološko vrednotenje prsti temelji na točkovni oceni posameznega pedološkega profila, ki predstavljala prevladujoč tip prsti v izbrani dolini. Številčno smo analizirali sledeče lastnosti prsti in jih ovrednotili glede na občutljivost na antropogene posege: • Globino: plitve prsti ležijo neposredno na matični podlagi in so Se v nastajanju. V njih fizična obremenitev, vnos gnojil ali drugih kemičnih sredstev hitro spreminjajo lastnosti prsti. Plitvost profila pa ovira tudi širjenje koreninskega sistema in ovira rast rastlin. Sklepamo, da so zato plitve prsti bolj ekološko občutljive. • Delež gline: prsti bogate z glino imajo veliko specifično površino, na katero se lahko vežejo različni elementi in tudi voda. Glinasti delci zadržujejo vodo, kar neposredno vpliva na manjšo prepustnost (Vovk, 1996). Višji delež gline v prsti povzroča “težko” teksturo, takšne prsti so posebej občutljive na način obdelave. Višji delež gline v prsti pomeni zato večjo ekološko občutljivost prsti. • Poljsko vodno kapaciteto (PVK): opredeljuje skupno količino vode, ki jo prst lahko zadrži nasproti sili gravitacije in je pomemben podatek za izračun vodne bilance v prsti. Prsti z visoko PVK se kljub dolgotrajni suši ne izsušijo in omogočijo preskrbo rastlin z vodo. Prsti, ki lahko zadržijo le nekaj milimetrov vode, so odvisne od količine in razporeditve padavin. Višja sposobnost zadrževanja vode v prsti se kaže v vlažnih in mokrotnih prsteh. Takšne prsti pa so bolj občutljive na spreminjanje rabe, ker so na vlažna rastišča prilagojene številne in raznolike oblike življenja. Zato sklepamo, da so prsti z visoko PVK veliko bolj občutljive na spreminjanje rabe, torej imajo večjo ekološko občutljivost. • Kationsko izmenjalno kapaciteto (KIK): izmenljivi del kationov na sorpcij-skem kompleksu je kazalec hranilne sposobnosti prsti. Pomembno je vedeti, koliko kationov je izmenljivih, ker ti omogočajo preskrbo rastlin s hranili. Vezani kationi (npr. fiksacija kalija) so nekoristni za rastlinske korenine, ker jih ne morejo črpati. Prsti z visoko izmenjalno kapaciteto ublažijo posledice pretiranega vnosa umetnih gnojil in zaščitnih sredstev v prsti, zato sklepamo, da so manj ekološko občutljive. • Delež baz na sorpcijskem kompleksu: od izmenljivega dela kationov pripada določen delež bazam in določen vodikovim ionom. Baze (kalij, natrij, kalcij in magnezij) so hranilna snov rastlinam, namreč imajo sposobnost vezanja in odcepljanja na prstni kompleks oz. iz njega. Prevelika nasičenost prstnega kompleksa z bazami je bodisi posledica karbonatne in bazične podlage bodisi dognojevanja prsti z bazičnimi gnojili. V kmetijstvu prstem, ki sicer na sorp-tivnem delu že vsebujejo baze. te še dodajo, in sicer zato, da bi izboljšali njihovo rodovitnosti. Višek baz, ki se več ne more vezati na kompleks, se izpere v podtalnico ali pa nakopiči v prsti. Zato je posebno pozornost treba nameniti ugotavljanju potreb po elementih. Večja sposobnost vezanja bazičnih elementov na prstni kompleks pomeni manjšo ekološko občutljivost prsti. Na osnovi kombinacije navedenih lastnosti prsti smo oblikovali merila za razvrstitev prsti v tri skupine glede na ekološko občutljivost: 1. ekološko močno občutljive prsti: globina: pod 15 cm delež gline: nad 15% P V K: nad 100 mm KI K: pod 10 me/100 g V %: pod 50 % 2. ekološko srednje občutljive prsti: globina: 15-40 cm delež gline: 5 - 15 % P V K: 60 100 mm K/K: 10-20 me/l00 g V %: 50-75 % 3. ekološko malo občutljive prsti globina: nad 40 cm delež gline: pod 5 % P V K: pod 60 mm KI K: nad 20 me/100 g V %: nad 75 % Opredeljene kategorije za oceno ekološke občutljivosti prsti temeljijo na rezultatih že opravljene raziskave (Študija ranljivosti okolja, 1996) in podatkih o izkopanih profilih v izbranih dolinah v Dravinjskih goricah (Vovk, 1995). 3. Lastnosti prsti v dolinah vodotokov v Dravinjskih goricah in ob reki Dravinji Pretirana raba tal preprečuje naravno nastajanje mineralnih in organskih sestavin, ki uravnavajo fizikalne in kemične lastnosti prsti, zato se v njih ruši naravno ravnotežje. Prsti, ki imajo naravne “ugodne lastnosti”, so manj mehanično in kemično degradirane. Poznavanje ekološke občutljivosti prsti je pomembno pri načrtovanju posegov v pokrajino. To je še zlasti pomembno v dolinah, kijih onesnaževanje najbolj prizadene, saj so že desetletja izpostavljene nasprotujočim se interesom. Ravninski relief privablja več dejavnosti, npr. Pesniško in Ščavniško dolino so pred leti poraščale močvirne travniške rastline, danes pa jih pokrivajo njive. Pokrajina ob Ledavi je bila zamočvirjena, ker pa so vodo po številnih prekopih speljali vstran, so danes tam njive. Creti, močvirna pokrajina ob vznožju Pohorja, izgublja nekdanje značilnosti, kajti z reguliranjem potoka Polskave je ostal le še del mokrotne doline delno nespremenjen. S spreminjanjem rabe tal v dolinah seje porušilo nekdanje naravno ravnotežje in že po nekaj letih seje pokazalo, da ni mogoče spreminjati namembnosti površin, ne da bi poznali “notranje lastnosti” vsakega dela pokrajine posebej. V nadaljevanju so predstavljene nekatere pomembne lastnosti prsti v dolinah, kjer so se zaradi občasnih poplav razvile vlagoljubne rastlinske združbe. V Sloveniji se je ohranilo le še nekaj podobnih dolin, kajti večino potokov in rek so regulirali. Uporabljene so naslednje oznake: % P, % M, % G — delež peska v prsti, delež melja, delež gline KI'— koeficient prepustnosti prsti za vodo PVK — poljska vodna kapaciteta KI K. — kationska izmenjalna kapaciteta V % — nasičenost sorptivnega dela prsti z bazami Gl — glinasta ilovica IG — ilovnata glina PG1 — peščeno glinasta ilovica PG — peščena glina 3.1 Prsti v dolini Dravinje Kraj: dolina Dravinje pri Sp. Poljčanah Lega profila: 20 m južno od struge reke Relief in nadmorska višina: ravnina, 255 m Tip prsti: obrečna, evtrična, plitva A--C Tabela 1: Lastnosti prsti v dolini Dravinje (profil 1). Table I: Soil properties in the Dravinja valley (profile 1). I Iori-zonl Globina cm % P % M % G Teks- tura KI' cm/sec* 10"1 PVK mm KIK me/100 g V % A 0-20 59,9 26,3 13,8 Gl 3,19 111,8 16,6 98,8 C 20-51 47.8 34,2 18,0 Gl 3,14 158,2 15,8 89,5 Približno 20 m južno od struge reke Dravinje je bil izkopan plitev profil obrečne prsti. Matična podlaga je rahlo naneseno gradivo, ki ne vsebuje karbonatov in je po teksturi ilovnata. Reakcija prsti je nevtralna. Vpliv matične podlage na lastnosti prsti je odvisen od izvora prsti. Kjer so potoki nanesli gradivo na vznožju gričev, je prst debelejša in bolj glinasta. Prostornina trdih delcev je nadpovprečno visoka v horizontu A in znaša 81 %, kar dokazuje procese naplavljanja. Prostornina por je komaj 18.9 % in so popolnoma zapolnjene z vodo, pojavlja se celo višek vode, ki je prst ne more sprejeti. Delež vode z globino narašča zaradi vpliva podtalnice. Prsti so skeletne in plitve, kar jih uvršča v razred obrečnih prsti. 3.2 Prsti v dolini potoka Brežnicc Kraj: dolina Brežnice (severno od Poljčan) Lega proßla: 1 m od struge potoke Relief in nadmorska višina: ravnina, 269 m Tip prsti: hipoglej, evtrični, humozen, močan A-Go-Gr Tabela 2: Lastnosti prsti v dolini Brežnice (profil 2). Table 2: Soil properties in the Brežnica valley (profile 2). 1 lori-zont Globina cm % P % IVI % G Teks- tura Kr c m/sec* 10‘3 PVK mm KIK me/100 n V % Ah 0-10 59,0 20,7 20,2 PGI 4,31 46,7 25,7 91,7 Gol 10-35 56,0 21,5 22,5 PGI 3,78 110,5 18,8 93,1 Go2 35-84 42,2 26,6 31,2 IG 2.64 169,6 18,6 92,5 Gr 84-100 58,0 16,7 25,3 PG 4,11 59,6 10,5 95,2 Ob potoku Brežnici, ki priteče iz gozdnatega pobočja, je bil izkopan profil do globine 100 cm. Plitvemu horizontu Ah. ki je temno sivo rjav, sledi rjastolisast olivno rjav Go. Zgornji del profila je teksturno lažji, prepustnejši za vodo in bolj zračen. Pod 30 cm se prostornina zraka zaradi vode v profilu precej zmanjša. Posledično se zmanjša prepustnost profila. KIK je majhna, nasičenost sorptivnega dela prsti z bazami pa zelo visoka (povprečno 92 %). Zaradi zastajanja podtalne vode potekajo anaerobni procesi, ki zavirajo razpad organske snovi. 3.3 Prsti v dolini Ličnice Kraj: dolina Ličnice (severno od Poljčan) Lega profila: 20 m severno od potoka Ličnica Relief in nadmorska višina: ravnina, 267 m Tip prsti: obrečna, evtrična, srednje globoka A|-A2-C Tabela 3: Lastnosti prsti v dolini Ličnice (profil 3). Table 3: Soil properties in the Ličnica valley (profile 3). Hori- zont Globina cm % P % M % G Teks- tura KI' cni/sec* I O'3 PVK mm KIK me/100 )> V % A, 0-10 48,2 32,4 19,4 Gl 4,16 51,3 15,0 72,1 At 10-47 46,9 27,7 25,4 IG 5.17 174,5 12,9 73,1 C 47-55 51,4 20,3 21,9 IG 5,92 35,7 12,7 96,0 Dolino Ličnice pokrivajo izključno travniki, nikjer se ne pojavljajo njive, posa- mezne hiše pa so na vznožju pobočij Dravinjskih goric. Potok meandrira in je zaraščen z jelševim grmičevjem. Plitev horizont A| je debel komaj 10 cm in je močno prekoreninjen. Po 10 cm se barva prsti spremeni v olivno rjavo, organske snovi je nekaj manj. Zgornji del profila ima veliko prostornino por, z globino pa se zmanjšuje, prav tako delež zraka, ki v A| zajema 37,2 %, v horizontu A2 pa 27,8 %. Reakcija je v celotnem profilu zelo kisla. Prst ni oglejena, ker leži na prepustnih naplavinah. 3.4 Prsti v dolini potoka v Dravinjskih goricah pri Ločah Kraj: vzhodno od Loč pri Poljčanah Lega profila: 3 m od struge potoka Relief in nadmorska višina: ravnina, 276 m Tip prsti: obrečna, evtrična, zmerno oglejena, Ah-Go Tabela 4: Lastnosti prsti ob potoku v Dravinjskih goricah (profil 4). Table 4: Soil properties along the brook in the Dravinjske gorice (profile 4). Hori- Globina % P % M % G Teks- Ki' PVK KIK V % zont cm tura cm/sec* 10"3 mm me/100 g Ah O 1 o 61,7 32,5 5,9 1 4,30 66,0 4,3 97,4 Go 10—48 23,0 46,2 30,8 IG 2,32 205,2 2,3 85,6 Potok je zaraščen s hidrofilno vegetacijo in skoraj nedostopen. Prst je pod močnim vplivom vode, kar se vidi v barvi, konsistenci in strukturi. V horizontu Ah poteka proces humifikacije v anaerobnih razmerah. Izredno lahka prst v horizontu Ah vsebuje kar 39,78 % organske snovi, je nevtralna in močno zasičena z bazami. K1K je zelo nizka zaradi visokega deleža peska in malo gline in doseže komaj 4,3 me/100g prsti. Nasičenost z bazami je zelo visoka. Horizont Go ima povsem drugačne lastnosti, prostornina por je popolnoma zapolnjena z vodo. Poljska vodna kapaciteta kaže na vlažnost prsti. Prst je sivo olivne barve, ilovnato glinaste teksture in slabo prepustna za vodo, zato se kažejo procesi oglejevanja. Izstopa izredno nizka kationska izmenjalna kapaciteta. Močvirni travnik na rahlem Ah se mestoma ugreza kot goba. 4. Primerjava lastnosti prsti v izbranih dolinah Prsti v izbranih dolinah imajo plitev zgornji horizont. Na neprepustni matični podlagi se izoblikujejo oglejeni horizonti, prsti, ki so se razvile na peščenih naplavinah pa ne kažejo vpliva podtalne vode, njihovi horizonti so slabo diferencirani. V nadaljevanju smo primerjali le zgornje horizonte izkopanih prsti v izbranih dolinah, ker so se nekateri razvili neposredno na matični podlagi, ponekod pa se uveljavlja vpliv podtalne vode. Le globine prsti smo primerjali v celoti (skupaj s horizonti C, Go in Gr). Primerjave lastnosti prsti kažejo, da se v podobnih podnebnih razmerah, na ravnini in pod vplivom vode razvijejo podobne prsti, ki pa niso enako občutljive na spreminjanje rabe. To pomeni, da v vsaki dolini veljajo posebne zakonitosti, ki jih moramo pri spreminjanju rabe tal upoštevati. 4.1 Globina prsti v dolinah Zgornji horizonti so debeli od 20 do 40 cm. Oglejeni so razviti ob potoku Bre-žnica (profil 2) in potoku v Dravinjskih goricah (profil 4), izkopali srno jih do globine 40 cm oz. 100 cm. Prsti ob reki Dravinji (profil 1) in ob potoku Ličnica (profil 3) so se razvile na naplavinah brez vpliva podtalne vode. Z vidika globine so prsti v vseh štirih dolinah plitve in zato občutljive na spreminjanje rabe. Grafikon 1: Globina horizontov A in celotnih profilov. Graph I: Depths of A horizons and the entire profiles. D globina A »globina P globina P globina A 4.2 Delež gline v prsteh v dolinah Rezultati kažejo razmeroma visoke deleže gline v dolinskih prsteh. Precej gline je v prsteh zgornjih horizontov v dolinah ob potokih Brežnica (profil 2) in Ličnica (profil 3). Te prsti so precej glinaste, kar je povezano z lapornatimi kamninami, ki sestavljajo del Dravinjskih goric, od koder se steka voda in naplavlja odnešen material. Zaradi občasnih poplav tekoče vode pa so prsti peščene ob Dravinji in ob potoku v Dravinjskih goricah. Iz vidika spreminjanje rabe tal glede na vsebnost gline so najbolj ogrožene prsti v dolini Ličnice (profil 3) in Brežnice (profil 2), manj pa v dolini ob potoku v Dravinjskih goricah (profil 4). Grafikon 2: Delež gline v horizontih A. Graph 2: Clay percentage in A horizons. n % gline v A 0 5 10 15 20 25 % gline 4.3 Poljska vodna kapaciteta (PVK) prsti v dolinah Vrednost PVK je najbolj odvisna od globine, delno tudi od deleža gline in prisotnih organskih snovi v prsti. Najnižjo sposobnost zadrževanja vode ima zgornji horizont v dolini Brežnice, saj vsebujejo 59 % peska, zaradi česar ima veliko prepustnost za vodo. Prsti ob potoku v Dravinjskih goricah slabo zadržujejo vodo, saj vsebujejo malo glinastih delcev. Ob reki Dravinji (profil 1) in potoku Ličnici (profil 3) sprejmejo prsti veliko vode, ker sta horizonta A nekoliko globlja in obogatena z organsko snovjo. Z vidika ekološke občutljivosti je treba posebno pozornost namenjati zelo vlažnim rastiščem, takšna pa so ob Dravinji (profil 1) in Ličnici (profil 3). Grafikon 3: Poljska vodna kapaciteta v horizontih A. Graph 3: Field water capacity in A horizons. mm sprejete vode 4.4 Kationska izmenjalna kapaciteta (KIK) v prsteh v dolinah Največjo kationsko izmenjalno kapaciteto imajo prsti v dolini Brežnice (profil 2). V prsteh ob Dravinji (profil 3) in Ličnici (profil 3) je ta sposobnost srednja, izredno nizka pa je ob potoku v Dravinjskih goricah (profil 4). Glede na izmenjalno kapaciteto imajo najboljše izmenjalne lastnosti prsti ob Brežnici (profil 2), kar pomeni manjšo ekološko občutljivost. Grafikon 4: Kationska izmenjalna kapaciteta v horizontih A. Graph 4: Cation exchange capacity in A horizons. me/100 g 4.5 Nasičenost prsti z bazami v izbranih dolinah Čeprav imajo prsti zelo različno kationsko izmenjalno kapaciteto, dosegajo baze v njih visok delež. To velja za prsti ob potoku Brežnica (profil 2), ob potoku v Dravinjskih goricah (profil 3) in ob Dravinji (profil 1). Ker dosega delež baz nad 50 %, jih imenujemo evtrične. Z vidika ekološke občutljivosti imajo prsti v izbranih dolinah ustrezen delež baz in so zato manj občutljive za človekove posege. Grafikon 5: Nasičenost prsti z bazami v horizontih A. Graph 5: Saturation of soil with bases in A horizons. odstotek (%) 5. Ekološko ovrednotenje prsti v izbranih dolinah Ekološka ocena je rezultat ovrednotenja izbranih lastnosti prsti glede na globino, delež gline, poljsko vodno kapaciteto in nasičenost prsti z bazami (po razredih, ki so postavljeni v metodološkem delu pogl. 2). S povezavo petih izbranih lastnosti prsti smo oblikovali tri razrede glede na ekološko občutljovost: 1 — ekološko močno občutljive prsti, 2 — ekološko srednje občutljive prsti, 3 — ekološko malo občutljive prsti. Prsti so ovrednotene primerjalno po izbranih dolinah. Skupna ocena (od 1 do 3) ni aritmetična sredina, temveč je rezultat skupne presoje vseh lastnosti in njihove pomembnosti. Tabela 5: Profil 1 — ekološko vrednotenje prsti v dolini Dravinje pri Sp. Poljčanah. Table 5: Profile 1 — ecological evaluation of soil in the Dravinja valley near Spodnje Poljčane. Merila Horizont A globina 2 glina 2 PVK 1 KIK 2 V % n J EV 2 Prsti v dolini Dravinje so srednje ekološko občutljive. So srednje globoke, vsebujejo nekaj gline in imajo srednjo kationsko izmenjalno kapaciteto, na adsorpcij-skem kompleksu pa imajo precej baz. Zaradi občasnih poplav in visoke PVK so danes tod še vedno travniki. Tabela 6: Profil 2 — ekološko vrednotenje prsti v dolini ob potoku Brežnica. Table 6: Profile 2 — ecological evaluation of soil in the Brežnica valley. Merila Horizont A globina 1 glina 1 PVK 2 KIK J) V % -y EV 1 Prsti so močno ekološko občutljive, saj so zelo plitve in vsebujejo precej gline. So oglejene in v podtalju se kaže vpliv podtalne vode. Zaradi plitvega horizonta A. pod katerim se že kaže vpliv podtalne vode, jim ne bi smeli spreminjati rabe. Tabela 7: Profil 3 — ekološko vrednotenje prsti v dolini ob potoku Ličnica. Table 7: Profile 3 — ecological evaluation of soil in the Ličnica valley. Merila Horizont A globina J glina 1 PVK 2 KIK 2 V % 2 EV 2 Prsti ob Ličnici so srednje ekološko občutljive, ker so globoke in imajo ugodne kemijske in fizikalne lastnosti. Zaradi visokega deleža gline je rastišče mokrotno, zato se ljudje tod niso naselili. Tabela 8: Profil 4 — ekološko vrednotenje prsti ob potoku v Dravinjskih goricah. Table 8: Profile 4 — ecological evaluation of soil along the brook in the Dravinjske gorice. Merila Horizont A globina 1 glina o J) PVK 1 K.1K. 1 V % -> EV 1 Te prsti so ekološko občutljive, saj so zelo plitve, vlažne in imajo zaradi nižjega deleža glinastih delcev nizko kationsko izmenjalno kapaciteto. Tod uspevajo vlago-Ijubni travniki. Ekološko vrednotenje prsti glede na občutljivost za antropogene posege: • ekološko močno občutljive prsti so ob potoku Brežnica in ob potoku v Dravinjskih goricah; • ekološko srednje občutljive prsti so ob reki Dravinji in ob potoku Ličnica; • ekološko malo občutljive prsti: izmed analiziranih primerov se nobene prsti ne uvrščajo v to skupino. 6. Sklepi Ekološka občutljivost prsti je v veliki meri odvisna od naravnih dejavnikov, ki vplivajo na nastajanje in razvoj prsti. Ocenjevanje ekološke občutljivosti prsti temelji na upoštevanju njihovih prevladujočih lastnosti. Dosedanja proučevanja so pokazala, da je treba posebno pozornost nameniti globini prsti, teksturi in sicer deležu gline, sposobnosti za zadrževanje vode, kationski izmenjalni kapaciteti in nasičenosti prstnega kompleksa z bazami. Kombinacija teh lastnosti nam torej lahko pove, kako so prsti občutljive za “zunanje” posege. Celotna ekološka občutljivost prsti se oceni primerjalno glede na druge lastnosti in ni povprečno izračunana vrednost. Rezultati so pokazali, da so analizirane prsti v dolinah v Dravinjskih goricah in ob Dravinji močno do srednje ekološko občutljive. Ekološko močno občutljive prsti so ob potoku Brežnica in ob potoku v Dravinjskih goricah pri Ločah. Ti dolini sta močvirni, zato v celoti prevaduje vlagoljubno rastlinstvo. Osuševanje dolinskih prsti bi spremenilo sestavo sedanjih življenjskih združb, ki so vezane na vlažno rastišče. Ekološko srednje občutljive prsti so ob reki Dravinji in ob Ličnici. Zaradi peščenih naplavin, na katerih je nastala prst, sta dolini občasno poplavljeni,. Vrednotenje prsti z ekološkega vidika se razlikuje od ocen regeneracijskih in nevtralizacijskih sposobnosti po uporabljenih merilih in po načinu vrednotenja. Medtem ko je študija ranljivosti (Ranljivost okolja, 1996) pokazala, da imajo prsti v dolinah razmeroma dobre regeneracijske in nevtralizacijske sposobnosti, ekološko vrednotenje prsti kaže, da so te prsti močno do srednje občutljive za posege človeka. Ta občutljivost seje pokazala domala povsod tam, kjer so z osuševanjem dolinskih prsti spremenili sedanjo rabo tal. Namesto prej raznolikih življenjskih združb so se pojavile osiromašene, gladina podtalne vode je upadla, njena kakovost pa se je bistveno poslabšala. S pomočjo ekološkega vrednotenja prsti lahko zavarujemo tiste dele pokrajin, ki jih človek še ni povsem spremenil, in v njih ohranimo sedanje življenje. To je pomembno še zlasti zato, ker je v Sloveniji le še nekaj dolin z nereguliranimi vodotoki in ker so se pokazale velike slabosti pri že opravljenih osuševalnih delih. Pričakujemo lahko, da so ekološko najbolj občutljive: • plitve prsti, ker so nastale neposredno na naplavinah, • prsti z večjo vsebnostjo gline, ker dolgo zadržujejo vodo in so življenjski prostor izrazito na vodo prilagojenim rastlinam in živalim. Ker so mokrotne prsti neprimerne za kmetijsko rabo, so jih v v številnih dolinah v Sloveniji in po svetu osušili ter jim s tem odvzeli naravni pomen, • prsti, revne s hranili; skromno rastišče za rastline pomenijo zlasti tiste, ki imajo malo bazičnih elementov. Prsti s slabo razvito rastlinsko odejo so bolj izpostavljene eroziji in se počasneje razvijajo. Prsti so z ekološkega vidika še vedno slabo preučene, zato bi bilo koristno preveriti dosedanje ugotovitve in jih izpopolniti. Zgolj poznavanje prisotnosti škodljivih snovi v prsti in zavedanje, da so prsti občutljive za posege v pokrajino, še ne varuje to pomembno naravno sestavino okolja. Viri in literatura Heeb, J., 1991: Haushaltsbeziehungen in Landschaftsökosystemen. Basel. Heinz, H., 1993: Landschaftsokologie. Eine Einführung in die Grundbegirffe, Probleme und Methoden. Ernst Klett Verlag, Stuttgart-Dresden. Kovačič, B., Kovačič A., Juvan S., 1993: Kartiranje biotopov ob Ložnici. Mišičev vodnarski dan. Ljubljana. Mosimann, T., 1984: Landschaftsökologische Komplexanalyse. Steiner Verlag, Wiesbaden. Plut, D., 1988: Degradacija okolja in regionalni razvoj Slovenije. Sbornik Prači 18, Brno 21-30. Tarman, K., 1991: Ekologija. Ljubljana. Strokovne podlage za določitev vsebine in metodologije izdelave študij ranljivosti okolja. Naročnik RS MOP, Ljubljana 1993. Prosen, A., 1993: Sonaravno urejanje podeželjskega prostora, Ljubljana. Prus, T., 1991: Vrednotenje tal z vidika nekaterih kopenskih ekosistemov. Ranljivost okolja, 1996: (več avtorjev), Spodnje Podravje s Prlekijo, Možnosti regionalnega in prostorskega razvoja. 17. zborovanje slovenskih geografov, Ptuj, Zveza geografskih društev Slovenije. Skoberne, P., 1994: Gradivo za strategijo varstva narave v Sloveniji, Okolje v Sloveniji, Ljubljana, 48-58. Sukopp, H., Wittig, 1993: Stadtökologie. Gustav Fischer Verlag. Stuttgart. Sukopp, H., 1990: Stadtökologie. Das Beispil Berlin. Dietrich Reimer Verlag, Berlin. Študija ranljivosti okolja, 1996: Vsebina in metodologija kot osnova za pripravo podzakonskega akta (delovno gradivo), Inštitut za geografijo, Ljubljana. Vovk, A., 1995: Pokrajinsko ekološke enote severovzhodne Slovenije. Doktorska disertacija, Filozofska fakulteta, Ljubljana. Zakon o urejanju prostora, Ur.list SRS 1984, čl. 1. Zakon o varstvu okolja, Ur. list RS 1993, čl. 1. Summary Pedologists were the first to begin with ecological studies of soil properties. Owing to the comprehension of soil endangerment, the interest in this landscape-forming element has recently increased in geography, too. The ecological evaluation proceeds from the numerous data on soil properties. Particularly those are selected, in which the intertwined influences of soil-forming factors are manifested. The ecological evaluation exposes the sensitivity of soils to human interventions. The soils of the highest sensitivity shall be protected very carefully. The purpose of this article is to present the ecological evaluation of soils in four valleys in the Dravinjske gorice and by the river Dravinja, which have not been changed by man so far (the streams are unregulated and they flood periodically). The already set criteria for assessing the regenerative and neutralizing properties (Ranljivost okolja, 1996) were partly applied for this evaluation, while certain criteria were substituted or changed, as it had already been proved reasonable in the study on environmental vulnerability. Thus, instead of soil reaction (pH) and a content of organic matter, the saturation with bases of the adsorption complex and the field water capacity were taken into account. The following soil properties were numerically analysed and evaluated as to the sensitivity to human interventions: • depth: shallow soils lie directly on parent material and they are still formed. In them, physical pollution, the input of fertilizers or other chemicals are rapidly manifested as the changes in soil properties. The shallowness of profile also obstructs the spreading of roots and hinders the growth of plants. Therefore, our conclusion is that the shallow soils have higher ecological sensitivity; • percentage of clay: soils rich in clay have a large specific area on which different elements and also water can be attached. Clay particles retain water, which directly results in weaker permeability of soil (Vovk, 1996). A larger percentage of clay in soil results in “heavy” texture, and such soils are especially sensitive to the mode of cultivation. Thus, a larger percentage of clay means the higher ecological sensitivity of soil; • field water capacity (FWC): it determines the total amount of water which the soil can retain against the power of gravitation; it is a relevant datum for the calculation of water balance in the soil. The soils with high FWC do not dry in spite of long-lasting drought and they are good for supplying water to plants. The soils which can retain only a few millimeters of water depend on the quantity and distribution of precipitations. A higher capacity of water retention in the soil is manifested in moist soils. Such soils are sensitive to the change of use, since numerous and diverse forms of life are adapted to the moist ground. Our conclusion is that the soils with the high FWC are much more sensitive to the changes of use; thus, their ecological sensitivity is higher; • Cation exchange capacity (CEC): the exchangeable part of cations in the adsorption complex is the indicator of nutritive capacity of the soil. It is important to know how many cations can be exchanged, since they determine the supply of nutritives to plants. The attached cations (e.g. fixation of kalium) are useless to plant roots since the latter can not absorb them. The soils with the high exchange capacity mitigate the effects of excessive input of fertilizers and protective means; thus, our conclusion is that these soils are ecologically less sensitive; • percentage of bases in the adsorption complex: a certain percentage of the exchangeable part of cations belongs to bases, and a certain percentage to the hydrogen ions. The bases (kalium, natrium, calcium and magnesium) are the nutritive substances for plants only because they are capable to attach to and split of the soil complex. Too high saturation of the soil complex with bases is either the result of carbonate and basic parent material, or additional fertilizing of soils with basic substances. With the purpose of improving fertility, it happens quite often in agriculture that bases are added to the soils which already contain bases in the adsorption complex; thus, the surpluss of bases which can no more attach to the complex, is leached into the groundwater or accumulated in the soil. Therefore, special attention shall be paid to establish the required quantities of the elements. A greater capacity of attaching basic elements on the soil complex represents a weaker ecological sensitivity of soil. Based on the combinations of the foregoing properties, the criteria were established, for ranking the soils into 3 classes as to their ecological evaluation: Class 1: ecologically highly sensitive soils: depth: <15 cm clay percentage: >15% FWC: >100 mm CEC <10me/!00g V %: <50 % Class 2: ecologically medium sensitive soils: depth: 15-40 cm clay percentage: 5-15 % FWC: 60-100 mm CEC: 10—20 me/IOOg V %: 50-75 % Class 3: ecologically weakly sensitive soils: depth: >40 cm clay percentage: < 5 % FWC: <60 mm CEC: >20 me/100g V %: >75 % The soils in the selected valleys have a shallow upper horizon. On the impermeable parent material, gleyish horizons were formed, while in the soils which developed on the sandy alluvium, the influence of groundwater is not manifested, and their horizons are poorly differentiated. A comparison of soil properties shows that similar soils develop on the level grounds in the similar climatic conditions and under the influence of water; however, they are not equally sensitive. This means that each valley has its specific laws which have to be taken into consideration when the land use is to be changed. The ecological evaluation results from the evaluation of the individual selected soil properties, such as: depth, clay percentage, field water capacity and saturation of soil with bases (classes are set in the methodological part). By linking the five selected soil properties three classes of ecological sensitivity were established: 1 — ecologically highly sensitive soils, 2 — ecologically medium sensitive soils, 3 — ecologically weakly sensitive soils. The soils are evaluated comparatively, by individual selected valleys. A common assessment (from 1 to 3) is not the arithmetic mean, but the result of a common judgement of all the properties and their significance. The soils in the Dravinja valley are ecologically medium sensitive. They are medium deep, contain some clay and have medium CEC and quite a lot of bases on the soil complex. Owing to the periodic floods and the high FWC, meadows still grow there nowadays. The soils in the Brežnica valley are ecologically highly sensitive, since they are very shallow and contain a lot of clay. They are gleyish and the influence of the groundwater is manifested in the bottom horizon. Due to the shallow A horizon, the land use should not be changed without a previous investigation, in spite of the favourable CEC and saturation with bases. The soils along the Ličnica are ecologically medium sensitive, since they are deep and have favourable chemical and physical properties. Due to a large percentage of clay, the soils are moist and these areas are not inhabited. The soils along the brook in the Dravinjske gorice are ecologically heavily endangered since they are very shallow, moist and have low CEC due to the lower percentage of clay particles. The hydrophilous meadows grow here. This attempt of the ecological evaluation of soils has shown that the analysed soils in the valleys in the Dravinjske gorice and along the Dravinja are ecologically highly and medium sensitive. The ecologically highly sensitive soils occur along the brook Brežnica and along the brook in the Dravinjske gorice near Loče. These two valleys are swampy; therefore, the hydrophilous plants entirely prevail. Ecologically medium sensitive soils occur along the Dravinja and the Ličnica. The alluvium on which these soils are generated is not consolidated, therefore, water is not retained in soil. In contrast to the valleys of the Brežnica and the brook in the Dravinjske gorice, some explicitly hydrophilous plants can not be found here. VPLIV POSELITVE IN GOSPODARSTVA NA KAKOVOST VODE V POREČJU REKE Irena Rejec Brancelj*, Simon Kerma** Izvleček V prispevku je prikazan vpliv poselitve in gospodarstva na kakovost vode v porečju Reke. Pri pisanju sva uporabila obstoječe statistične zbirke in podatke iz lastnega terenskega dela, to je anketiranje kmetovalcev, glavnih industrijskih obratov in farm. Komunalna opremljenost krajev je slaba, z izjemo Ilirske Bistrice, ki pa nima čistilne naprave. Ugotovili smo, da je pri obremenjevanju voda pomemben vir živinoreja, saj kar v dveh tretjinah naselij tovrstno onesnaževanje presega tistega s strani prebivalstva. Poraba mineralnih gnojil in sredstev za varstvo rastlin ni visoka. Večina kmetovalcev se pri njihovi uporabi ravna po lastnih izkušnjah, vendar je takšen odnos premalo strokoven in okoljevarstveno vprašljiv. Vpliv industrije in prometa na kakovost vode se je zmanjšal. Ključne besede: vpliv človeka na okolje, kmetijsko obremenjevanje, onesnaževanje voda, Brkini z dolino Reke, JZ Slovenija. IMPACTS OF SETTLEMENTS AND ECONOMY ON THE WATER QUALITY IN THE REKA RIVER BASIN Abstract The paper discusses the impacts of settlements and economic activities on the water quality in the Reka river basin. Data were obtained from the existing statistical data bases as well as from the original field surveys performed among farmers, major industrial plants and large agricultural complexes. The region lacks a common sewer system. Ilirska Bistrica is the only exception to this; however, it lacks a processing plant. It has been established that the animal husbandry is the main source of pollution, since it exceeds the pollution caused by the people in two thirds of the settlements. The use of mineral fertilizers and other agrochemicals is moderate. Most of the farmers use them from their own experience; yet, such attitude is non-expert and questionable as to the environmental protection. The impacts of manufacturing industry and transport on the water quality have reduced. Key words: Human impacts on environment, Agricultural pollution, Water pollution, the Brkini with the Reka valley, SW Slovenia. * Mag. geografije, raziskovalka, Inštitut za geografijo, Trg francoske revolucije 7, 1000 Ljubljana, Slovenija. ** Študent geografije, Maistrova 13, Ilirska Bistrica, Slovenija. Uvod Škocjanska naravna in kulturna dediščina je tesno povezana z Reko, ki je s svojimi značilnostmi odsev pokrajine, ki k njej gravitira. Ta pokrajina so Brkini z dolino Reke, ki se v zgornjem toku razširi v 1 lirskobistriško kotlino. V prispevku bomo poskusili odgovoriti na vprašanje, kakšen je vpliv poselitve in gospodarstva, zlasti kmetijstva, na okoljevarstvene značilnosti Reke. Reka je po kakovosti vode še vedno v 2.-3. kakovostnem razredu, nekateri parametri pa občasno celo presegajo mejne vrednosti tega razreda. Ugotoviti želimo, kateri so, poleg že znanih industrijskih vplivov, drugi vzroki za tolikšno obremenjenost reke. Prispevek naj opozori na prepletanje in součinkovanje številnih dejavnosti v porečju ter na njihov vpliv na sa-močistilne sposobnosti reke in celotne obravnavane pokrajine. Obseg obravnavanega območja je prikazan na sliki 1. Poleg porečja Reke zajema tudi celotne Brkine, katerih južni del se odmaka v slepe doline na meji s Podgrajskim podoljem in od tam predvsem v reko Rižano. Skupaj obsega skoraj 300 km2. Na severu pokrajine je Košanska dolina pod Slavinskim ravnikom in Vremščico, na severovzhodu prehaja v strmi stopnji na višje kraške planote, na jugovzhodu v kraške uravnave na sosednjem Hrvaškem, na jugu v zakraselo Podgrajsko podolje in na severozahodu v Kras. Reka je s svojim tokom in porečjem na vodoneprepustnem površju ter ponorom na stiku s kraškim svetom značilna reka robnega ali kontaktnega krasa. Od izvira na nadmorski višini 720 m do ponora v Škocjanskih jamah na 317 m n. v. preteče 51,6 km. V zaključnem deluje Vremska dolina, ki velja za naj večjo slepo dolino v Sloveniji. Desna in leva stran porečja se reliefno bistveno razlikujeta. Medtem ko je leva stran v glavnem flišna in za vodo neprepustna, je desna bolj zakrasela. Prav zato je meja porečja natančno določena le na levem bregu s površinskim vodnim odtokom, medtem ko so meje na desnem bregu le približne. Površje v obravnavani pokrajini sestavlja v glavnem eocenski fliš (obsega 75,7 %), ki na robovih prehaja v apnence različnih starosti (16,9 %) in na dnu 1 lirskobistriške kotline v gline in melj (7,4 %). Za velikost porečja Reke novejši podatki 1IMZ Slovenije (Rojšek, 1987) navajajo 337 km2, od tega 214 km2 ali dve tretjini na neprepustni flišni podlagi. To se kaže tudi v razvejenosti rečne mreže, ki je izrazito asimetrična. Več pritokov dobiva Reka z leve strani: med njimi je najdaljša Molja z 19 km, sledijo Padež z 9,5 km, Posrtev z 9 km in Sušica s 5 km. Na desni strani je najdaljši pritok Stržen z 8,5 km dolžine, Bistrica z vsega 2 km pa je naj izdatnejši pritok Reke s pretokom 1,8 nrVs. Skupna gostota rečne mreže je razmeroma velika, 1,56 km/km", po vodnatosti pa je šibka. Nestalni vodni tokovi imajo pogosto hudourniške značilnosti. Zaradi lege na prehodu med primorsko in celinsko Slovenijo je količina padavin v pokrajini razmeroma visoka. Značilno je naraščanje padavin od zahoda proti vzhodu (od 1400 do 1800 mm), zaradi njihove neenakomerne razporeditve pa prihaja tudi do daljših sušnih obdobij. Z vsakega kvadratnega kilometra odnese Reka 51 m raztopljenih mineralov; s celotnega porečja letno torej več kot 20.000 m’. Po večjih nalivih je za- radi spiranja opazen tudi vpliv na kakovost rečne vode. Značilno je izdatno kolebanje vodnega pretoka med letom in med posameznimi leti. Razmerje med najmanjšim in naj večjim pretokom Reke je do 1 : 2500, kar je veliko in navadno značilno za kraška povirja. Posledici teh velikih razlik so občasno suhe struge in poplave. Najbolj vodnata je Reka v jesensko-zimskih mesecih z viškom v novembru, najmanj pa v poletnih, predvsem v avgustu. Drugotni višek je marca in aprila, ko se topi sneg na Snežniku. V poletnih mesecih je rečna struga precej prazna in tedaj prihaja do njene največje onesnaženosti. V srednjem toku poskušajo neugodne razmere blažiti z vodnima zadrževalnikoma Klivnik in Mola na potoku Klivniku. V zgornjem, povirnem in hudourniškem delu, kjer takšnih možnosti ni, je poslabšanje bolj izrazito. Čeprav se je po letu 1990 z zmanjšanjem industrijskih odplak (izgradnja čistilne naprave pri Lesonitu, stečaj Tovarne organskih kislin) kakovost rečne vode izboljšala za dva razreda, se Reka še vedno uvršča med srednje onesnažene vode. Zanimiv je tudi njen degradacijski režim. Reka se uvršča med vodotoke, pri katerih onesnaževanje s tokom pojema. To je lastno vodam z enim virom onesnaževanja in pa tistim, ki dobivajo močnejše, manj onesnažene pritoke. Skupna ocena za Reko znaša 2.-3. kakovostni razred. V zgornjem toku se po analiziranih parametrih onesnaženost približuje 3. kakovostnemu razredu, v spodnjem toku pa 2. kakovostnemu razredu. Naravna regeneracija je torej še dovolj močna, da se med tokom rečna voda čisti. Razmere so najmanj ugodne v sušnih poletnih mesecih in po večjih nalivih. Obremenjeno je celotno porečje, najbolj pa v Ilirskobistriški kotlini. Metode dela Obremenjevanje okolja lahko ugotavljamo vzročno, z analizo dogajanj v porečju, in posledično, z analizami kakovosti rečne vode. V prispevku smo se lotili ugotavljanja prvega, torej vzrokov za obremenjenost Reke. Pri tem smo uporabili statistične podatke o prebivalstvu in živinoreji ter lastno terensko delo z anketiranjem kmetovalcev, glavnih industrijskih obratov in farm. V ta namen je bilo na podlagi vzorčenja opravljenih več kot 60 anket. Vpliv poselitve na kakovost Reke Razmeroma dobre razmere za kmetijstvo, zlasti v Brkinih, in ugodna prometna lega med velikima pristaniščima Reko in Trstom sta glavna vzroka goste poselitve tega območja v preteklosti. Poleg kmetijstva, ki se je osredotočilo v Brkinih, je v 19. stoletju na rast naselij vplival razvoj gozdarstva. To je še posebej veljalo za Bistrico in Trnovo. Poleg obsežnih zalog lesa s Snežniške planote je bila odločilen dejavnik poselitve bližina vode, primerne za poganjanje vodnih koles (mlini in žage ob Reki in pomembnejših pritokih). Na tej tradiciji seje razvilo edino mesto in občinsko sre- dišče. Ilirska Bistrica. Vanjo so se ljudje začeli množičneje priseljevati po 2. svetovni vojni, in sicer zaradi oslabljenih gospodarskih vezi s Trstom, slabše prometne povezanosti in zaostajanja v razvoju infrastrukture. Tako je bil še leta 1991 delež notranjih migracij na območju Brkinov in Reške doline kar 40,7 %, kar kaže predvsem priseljevanje v Ilirsko Bistrico. V njej od srede 19. stoletja prebivalstvo postopoma narašča in je leta 1991 štela 4880 prebivalcev. Število prebivalcev na podeželju je doseglo svoj višek v začetku 20. stoletja, od takrat pa stalno upada. V primerjavi z začetkom stoletja se je prepolovilo, prav tako gostota poselitve. Zmanjševanju števila prebivalstva je vse do 80. let botrovalo predvsem izseljevanje, v zadnjih 15 letih pa se je prepolovila rodnost, ki je že manjša od smrtnosti. Vzroki za odseljevanje so bili predvsem gospodarski; še v 50. letih je bila velik problem kmetijska prenaseljenost. V Ilirskobistriški kotlini je bilo tedaj 150 do 170 prebivalcev na ha orne površine, v Vremski dolini in v Brkinih pa do 220. Ker so se odseljevali predvsem mladi, je v Brkinih izrazito star demografski režim, medtem ko je v Ilirski Bistrici zrel do star. Delež kmečkega prebivalstva je ob zadnjem popisu v Brkinih znašal 15 %, v Ilirskobistriški kotlini pa je bil 3-krat nižji (slika 1). Ob tem je treba posebej poudariti, da zdaj pri preobrazbi pokrajine s kmetijsko rabo poleg kmečkega prebivalstva sodelujejo še polkmečka in nekmečka gospodinjstva. Izobrazbena sestava kaže, da ima le dobrih 40 % prebivalcev srednješolsko ali višjo izobrazbo, kar je precej manj od državnega povprečja (51 %). Zaposlitvena sestava se je v zadnjih 30. letih bistveno spremenila. Zaposlitev v primarnem sektorju se je zmanjšala na tretjino, v ostalih pa je narasla. Prevladuje delež zaposlenih v sekundarnem sektorju (38,4%), sledita pa mu terciarni sektor s 26 % in kvartarni sektor s 15 % zaposlenih. Zanimivo je, da je delež zaposlenih v sekundarnem in terciarnem sektorju podoben na celotnem obravnavanem območju in kaže na močno dnevno migracijo v Ilirsko Bistrico. Ob zadnjem popisu se je dnevno prevažalo na delo dve tretjini vseh zaposlenih. V obravnavani pokrajini živi 16.254 prebivalcev. Razporeditev prebivalcev in naselij kaže dvojnost med Ilirsko Bistrico na eni in drugimi naselji na drugi strani (slika 1). Med njimi nobeno ne preseže 500 prebivalcev. Večina krajev (89 %) ima celo manj kot 300 prebivalcev, vendar v njih živi dobra polovica prebivalcev. V Ilirski Bistrici živi tretjina vseh prebivalcev obravnavanega območja, njihovo število pa je že preseglo 5000. Razpršenost poselitve je neugodna z vidika komunalnega urejanja naselij, saj zahteva znatno večja materialna sredstva za njihovo ureditev. Komunalna opremljenost stanovanj v Ilirski Bistrici je dobra, saj so praktično vsi objekti priključeni na kanalizacijo: izjema je le nekaj starejših kmetij na obrobju mesta. Vendar pa se nato odplake neprečiščene zlivajo neposredno v Reko, saj ni ustrezne čistilne naprave, 'fo poleg industrije odločilno obremenjuje vode. Slika I: Območje Brkinov i dolino Ruke. Fig. I: The Brkini with the Reka valley. ra P> ra <5 £ y *■% | v" v' $ .Ji ro n O CO ro o 2? CD 5 cn - O 03 CT) rö JO N Tj o) (D CL J* CL O CL < CC d) t ^ u) ro *J2 v S Na podeželju kanalizacijskega omrežja ni. Popisni podatki so pokazali, da je podeželje razmeroma dobro opremljeno z greznicami. Delež stanovanjskih hiš brez njih presega 10% le v naslednjih krajih (slika 1): Podstenjšek (66,7 %), Tatre (36 %), Zavrhek (30,8 %), Mereče (25,9 %), Famlje (25 %), Čepno (21,2 %), Vremski Britof (17,4 %), Gornje Ležeče (16,1 %) in Kal (10,3 %). Zanimivo je, da so vsa našteta naselja, razen Tater in Zavrhka, ob osrednjem oz. spodnjem toku Reke. Zaradi prepustnosti kamnin na desni strani porečja lahko tem naseljem pripišemo potencialno večje ogrožanje podzemskih voda in tudi same Reke. Morda bi pri tem kazalo upoštevati izkušnje sosednjih Šembij, kjer so zgradili krajevno čistilno napravo z biodiskom z zmogljivostjo 300 populacijskih enot. Pri greznicah na obravnavanem območju je pomembna tudi njihova vodotesnost in praznjenje, kar je še zlasti vprašljivo pri starejših greznicah. Seveda pa na podeželju ne smemo pozabiti na gnojne jame in njihovo ureditev. Iz navedenega sledi, da ima prebivalstvo pomemben delež pri onesnaževanju voda. To imenujemo populacijsko, urbano ali komunalno onesnaževanje voda. Poleg tega se pojavljata še industrijsko in kmetijsko onesnaževanje. Da bi okvirno ocenili delež vsakega od njih, lahko uporabimo skupno osnovo, ki temelji na populacijski enoti (PE) onesnaževanja1. Celotne bilance zaradi pomanjkanja podatkov nismo mogli narediti. Toda že iz razmerja med obremenjevanjem prebivalstva (16.254 E) in dela kmetijstva — živinoreje (41.000 E) vidimo, da je njun vpliv pomemben. Ko smo po naseljih primerjali obremenjevanje živinoreje in prebivalstva, smo ugotovili, da kar v dveh tretjinah krajev živinorejsko obremenjevanje voda presega obremenjevanje prebivalstva. To razmerje se povzpne celo na 1 : 10. Zato ne preseneča, da so vode že pred večjimi industrijskimi obrati, npr. pred Ilirsko Bistrico, onesnažene do 3. kakovostnega razreda. V preteklosti je bila pozornost namenjena razumljivo zgolj industrijskemu onesnaževanju. Zdaj pa bo treba ukrepati tudi pri obeh drugih virih. Naj na koncu omenimo še ravnanje s komunalnimi odpadki. Leta 1993 je imelo le 62 % prebivalcev urejeno zbiranje in odvoz komunalnih odpadkov. To je zlasti na podeželju povzročilo množico neurejenih odlagališč odpadkov. Vpliv kmetijstva Obravnavana regija ima kmetijski videz. Po podatkih katastra iz leta 1994 je bila raba zemljišč naslednja (grafikon na sliki 2): 9% je bilo njiv, 1,3 % sadovnjakov, 25,5 % travnikov, 22,5 % pašnikov in 37,3 % gozda. Čeprav so podatki katastra deloma zastareli in nezanesljivi, nam pokažejo osnovno razmerje med obdelovalnimi 1 Populaci jska enota je onesnaženost vode, ki jo povzroči posamezni prebivalec (1 PE), druge dejavnosti po tej metodologiji dobijo ustrezne koeficiente za preračunavanje v populacijske ekvivalente (Metodologija za ..., UL SRS, 1976). zemljišči, ki smo ga ugotovili tudi pri terenskem delu. Velikost posesti skoraj pri polovici gospodinjstev presega 10 ha, vendar je posest razdrobljena in delež obdelovalnih zemljišč majhen. Da bi ugotovili nekatere značilnosti današnje kmetijske pridelave in odnosa kmetovalcev do okolja na tem območju, smo med njimi izvedli anketo (anketirana naselja so prikazana na sliki 1). Med anketiranimi gospodinjstvi je bila polovica nekmečkih, četrtina čistih kmečkih in četrtina mešanih. Po starostni sestavi so bila približno enakovredno zastopana gospodinjstva z mlado, zrelo in starajočo se starostno strukturo. Tretjina je bila generacijskih gospodinjstev in slaba desetina ostarelih. Po izobrazbeni sestavi prevladujejo gospodinjstva, kjer ima polovica članov dvo- ali triletno poklicno šolo. Odstotek gospodinjstev z osnovno in srednjo šolo je enak, slaba desetina pa je gospodinjstev z višjo in visoko šolo. Posestna sestava anketiranih gospodinjstev se ujema z značilno strukturo obravnavane regije: nekoliko več je njiv (14,3 %) ter travnikov (27,8 %) in nekoliko manj gozda (32,9 %). Več kot polovica gospodinjstev živi na mešanih kmečkih gospodarstvih, na katerih se ukvarjajo s poljedelstvom in živinorejo. Četrtina jih je usmerjenih v živinorejo, zlasti v pridelavo mleka. Skoraj polovica anketiranih kmetij presežne pridelke prodaja tudi na trgu. To pomeni intenzivnejšo pridelavo, pri kateri je pomemben tudi gospodarski učinek. Zaradi tega so kmetije dobro opremljene s kmetijskimi stroji. Na več kot dveh tretjinah anketiranih kmetij imajo enega do dva traktorja, motokul-tivator, razne priključke, kosilnico, obračalnik, nakladalko in voz. Tretjina kmetij ima trosiiec gnoja, petina sadilec koruze, sadilec krompirja in gnojnično cisterno ter desetina kombajn. Večina kmetov gnoji obdelovalna zemljišča kombinirano s hlevskim gnojem, gnojnico in z mineralnimi gnojili. Hlevski gnoj uporabljajo večinoma za gnojenje njiv in travnikov, čeprav te navadno polivajo z gnojnico. Povprečna poraba gnoja znaša 25 m’ na ha njiv. Manjše količine gnoja pa prodajo tudi v Koprsko Primorje. Ker je na razpolago dovolj hlevskega gnoja, je povprečna poraba mineralnih gnojil le 130 kg na ha obdelovalnih zemljišč. Vendar so med kmetijami velike razlike. Nekatere mineralnih gnojil skoraj ne uporabljajo, tretjina pa jih porabi več kot 1000 kg letno. Količina porabljenih mineralnih gnöjil je bolj kot od velikosti ali usmerjenosti kmetij odvisna od tržnosti pridelave. Kmetije, ki pridelke prodajajo, so največji porabniki. Med mineralnimi gnojili je tretjina kompleksnih gnojil, zlasti NPK 15:15:15 in KAN. Druga najpogosteje uporabljana gnojila so urea, soliter in druga kompleksna gnojila. Dve tretjini količin mineralnih gnojil uporabijo na njivah, petina na travnikih, z njimi pa gnojijo tudi sadovnjake in pašnike. Prevladuje osnovno gnojenje pred setvijo ali ob njej, skoraj polovica kmetovalcev pa gnoji tudi dopolnilno. Količino mineralnih gnojil, ki jih trosijo po obdelovalnih zemljiščih, tri četrtine kmetovalcev določa po lastnih izkušnjah in le 15 % si jih pomaga z analizami prsti. Seveda je mineralnim gnojilom treba prišteti še uporabo gnoja in gnojevke. Če kot skupni imenovalec uporabimo hranilne snovi v gnojilih (npr. dušik), vidimo, da na večini kmetij dobijo šestkrat več hranilnih snovi iz organskih kot iz mineralnih gnojil. Tako prva kot druga pa se ob razmeroma namočenemu podnebju intenzivno izpirajo iz prsti. Štiri desetine vprašanih kmetovalcev uporablja sredstva za varstvo rastlin. Povprečna poraba na hektar obdelovalnih zemljišč ni visoka in znaša 0,5 kg. Tudi v uporabljeni količini sredstev za varstvo rastlin so med kmetovalci velike razlike, tržna pridelava pa tudi tu povečuje porabo. V odgovorih so kmetovalci našteli 34 različnih vrst uporabljenih sredstev, od tega po 11 vrst insekticidov in fungicidov ter 10 vrst herbicidov. Več kot polovica uporabljenih sredstev je fungicidov (najpogosteje uporabljani so topaz, captan, dithan in ridomil). Pri vseh je navedeno, da je pri njihovi uporabi treba preprečiti onesnaženje voda. Sledijo herbicidi s četr-tinskim in insekticidi s petinskim deležem od vseh porabljenih sredstev za varstvo rastlin. Večina kmetovalcev se pri uporabi sredstev za varstvo rastlin ravna po lastnih izkušnjah, le redki se o tem posvetujejo s pospeševalno službo. Četrtina vprašanih je nejasno ali nepravilno pojasnila pomen izraza karenca. Tako se zastavlja vprašanje ustreznega ravnanja z njimi in celo neoporečnosti pridelkov, vsaj občasno. Pri uporabi sredstev za varstvo rastlin se le polovica vprašanih zavaruje z zaščitno obleko, rokavicami in masko. Nobene zaščite ne uporablja petina kmetovalcev. Dve tretjini kmetovalcev je na vprašanje, kaj naredijo z ostanki sredstev za varstvo rastlin, odgovorilo, da nima ostankov teh sredstev. To je v neskladju z dejstvom, da se povečini sami odločajo o tem, s čim bodo škropili in koliko, zastavljajo pa se tudi še druga vprašanja, npr. kaj v resnici naredijo s presežki. Kmetovalci tudi skoraj ne zaznavajo vplivov teh sredstev na okolje. Četrtina jih je prepričana, da vplivajo na prst, in desetina, da vplivajo na kakovost pridelkov. Vplivov na vode niso omenili. Izkušnje iz sosednjih območij pa narekujejo v prihodnje previdno ravnanje tudi na proučevanem območju. Kljub še nižji stopnji kmetijske dejavnosti v Podgrajskem podolju, so analize pesticidov v izviru Rižane pokazale njihov obstoj in povišane vrednosti (Zupan s sod., 1992), narekujejo previdno ravnanje v prihodnosti tudi na proučevanem območju. Najpomembnejša kmetijska panoga v Brkinih z Reško dolino je živinoreja. Anketirani kmetovalci so skupaj redili 258 glav velike živine (GVŽ), povprečno torej 5,2 GVŽ na gospodinjstvo ali 0,86 GVŽ na ha obdelovalnih zemljišč, kar dosega povprečje Slovenije (slika 2). V sestavi GVŽ prevladuje govedo starejše od dveh let (123 GVŽ), sledijo mlado govedo do 2 let starosti (41 GVŽ), konji (27,6 GVŽ), teleta (26,4 GVŽ), prašiči (15.1 GVŽ), perutnina (14,6 GVŽ) in drobnica (10.1 GVŽ). Dve tretjini hlevov za živino je na nastil, drugi so kombinirani na nastil in odtok. Tri petine gospodinjstev ima greznico. Vendar je večina greznic majhnih — do 5 m . 8 greznic ima do 10 m’ prostornine, 6 greznic do 20 m3, 4 do 30 m’ in 4 nad 30 m\ Tudi ustrezno urejene gnojne jame so bolj redek pojav. Slika 2: Kmetijske značilnosti Brkinov z dolino Reke. Fig. 2: Agricultural caracteristics of the Brkini with the Reka valley. Q. CL CL ro co co c c c > ’> > >N >N I I I < DÜ (J ’c TJ 'E ®| £g*S 2 E 50 = g .IS ro č*oo ®. ■? i <5# -v CD _2 _ o (/) re ■ —i u <1> 2 O CC • • 0) . CO CT. o o' CD - ro 2 N .E O) a o.t m t: - * — <1) (U D- -V — CL C _ o. < q: > Poleg reje živine na kmetijah (skupaj je v obravnavani regiji 4820 GVŽ) je treba omeniti še farmsko in kooperantsko rejo. Ta je v glavnem usmerjena v rejo perutnine. Perutninski kombinat Pivka je v letu 1995 gojil perutnino na 7 lastnih farmah (Zabiče, Mala Bukovica, Ravne, Kal, Sušica, Ravenca in Neverke) in pri več kooperantih. Na farmah so redili perutnino, preračunano v 6415 GVŽ, največ brojlerjev (5865 GVŽ) in nesnic. Po podatkih kombinata nimajo dokazov za vpliv farm in klavnice na kakovost vode, med vplivi na okolje pa navajajo le smrad. Gnoj, ki ga sestavljata žagovina in iztrebki, odvažajo na polja. Imajo tudi biološko čistilno napravo, za katero pa je predvidena sanacija in modernizacija. Kooperantov Pivke je 23 in so v 77 zrejah vzredili 910.032 živali ali 4549 GVŽ. Najdemo jih v krajih Buje, Dolnja Bitnja, Dolnji Zemon, Dolnja Košana, Kal, Ku-teževo, Nova Sušica, Slivje, Stara Sušica, Suhorje, Trpčane, Volče, Vrbovo, Zajelšje in Zavrhek. Najmanjše število zrejenih živali na kooperantski farmi je 3817 in največje 21.000 na eno vzrejo. Po avstrijski zakonodaji morajo imeti vsi objekti z več kot 2000 živalmi svojo čistilno napravo (Bricelj s sod., 1988) in v to kategorijo so uvrščeni vsi obravnavani objekti kooperantov. Vse živinorejske reje v obravnavani regiji zredijo letno za 15.784 glav velike živine ali 1,2 GVŽ na hektar obdelovalnih zemljišč. Kot vidimo, je živinorejska gostota v Brkinih z Reško dolino kar visoka. Naj na koncu pregleda živinoreje še enkrat opozorimo na neustrezno ureditev gnojnih jam, zlasti pri večjih rejcih, ter odsotnost čistilnih naprav odpadnih voda pri kooperantih in na farmah. Glavni pridelki analiziranih gospodinjstev so na proučevanem območju že tradicionalni. Najpomembnejša je pridelava sena, ki ga prodajajo tudi v okoliške pokrajine in mleka, za katerega je organiziran odkup. Po pridelanih količinah takoj za njima izstopa krompir, ki ga pridelujejo skoraj vsi vprašani kmetovalci. Sledijo zeljevke, koruza in pesa. V Ilirski Bistrici imajo zeljarno z zmogljivostjo 1200 ton svežega zelja. Večjega pomena je pridelovanje lucerne, črne detelje, silažne koruze in silirane trave. Žita je malo, največ je pšenice, ječmena in ovsa. V preteklosti poznano sadjarstvo, zlasti pridelava jabolk in češpelj, zopet pridobiva pomen. Ponovno se obnavljajo nasadi drevja (po podatkih krajevne pospeševalne službe 27 ha jablan in 4 ha češpelj) in spet se uvajajo stare sorte. Glavni problem kmetijstva v obravnavani regiji je izguba trga v Kvarnerju na Hrvaškem, ki jo je povzročila nova državna meja. Vpliv industrije in prometa V nasprotju z minulimi desetletji je današnji vpliv industrije na Reko manjši. Tovarna Lesonit je vpeljala suhi postopek proizvodnje ivernih plošč in zgradila lastno čistilno napravo. Tovarna organskih kislin je prenehala z delovanjem. Podjetje Transport je uredilo lovilec mineralnih olj. Pred dokončno sodbo bi bilo treba pregledati še delovanje nekaterih novonastalih podjetij, o katerih nam ni uspelo pridobiti podatkov. Vendar sklepamo, da so ti vplivi bistveno zmanjšani. Slika 3: Ponor Reke pod naseljem Škocjan. Fig. 3: The Reka sinking underground beneath the rock wall with the Škocjan village on the top. Obseg prometa na magistralni cesti Postojna-Reka se je po letu 1990 prepolovil, vendar se v zadnjem času ponovno krepi in cesta postaja ena od bolj obremenjenih pri nas. Promet se zlasti zgosti v poletni sezoni, ko preusmerjajo vozila tudi na sosednje magistralne ceste. Z večjimi obremenitvami cest se pojavlja večja nevarnost tudi za obremenjevanje Reke, zlasti zaradi tovornega prometa. Sklep V preteklosti je bila glavni krivec za slabo kakovost vode Reke industrija oz. industrijsko onesnaževanje. Po njenih tehnoloških spremembah in z zmanjšanjem obsega proizvodnje so se razmere bistveno izboljšale. Reka se zdaj nahaja v 2-3. kakovostnem razredu. V ospredje pa so stopili tudi drugi viri onesnaževanja, prebivalstveno (zlasti komunalna urejenost naselij) in kmetijsko obremenjevanje. Gostota poselitve na obravnavanem območju ni velika, vendar se v razporeditvi prebivalcev pokaže dvojnost med Ilirsko Bistrico in drugimi naselji. Ilirska Bistrica, v kateri živi sicer tretjina vseh prebivalcev pokrajine, je komunalno urejena. Ker pa je brez čistilne naprave, se odplake neprečiščene izlivajo v Reko in to je, poleg industrije, odločilni dejavnik obremenjevanja voda. Drugi kraji nimajo kanalizacijskega omrežja, ampak v glavnem greznice. Analiza obremenjevanja voda z živinorejo in s prebivalstvom je pokazala, da v dveh tretjinah vseh naselij živinorejsko obremenjevanje presega prebivalstveno, tudi do 10-krat. Zato bo treba urediti gnojne jame. Ozaveščenost prebivalcev glede uporabe mineralnih gnojil in sredstev za varstvo rastlin ni najboljša. Bližnji prepustni svet narekuje previdno ravnanje s temi sredstvi. Najpomembnejša kmetijska panoga v Brkinih z Reško dolino je živinoreja, z gostoto 1,2 GVŽ na hektar obdelovalnih zemljišč. Posvetiti bo treba večjo pozornost tudi farmski reji perutnine, ki že sedaj obsega skoraj 10.000 GVŽ. Biološko čistilno napravo bo treba sanirati in modernizirati. Tako na farmah kot tudi pri kooperantih pa bo treba urediti nove in ustrezno urediti gnojne jame. Vplivi nekdanjih industrijskih onesnaževalcev so zmanjšani, z varovanjem voda pa bo treba uskladiti tudi novonastala podjetja. Z večjim obsegom prometa se bo povečala tudi nevarnost obremenjevanja Reke zaradi tovornega prometa. Šele smotrno gospodarjenje v vseh dejavnostih na obravnavanem območju bo prispevalo tudi k ustreznemu varovanju krajinskega parka Škocjanske jame. Viri in literatura Ankete o značilnostih kmetovanja, 1996. Inštitut za geografijo. Ljubljana. Adamič, M. O., Perko, D., Kladnik, D., 1995: Krajevni leksikon Slovenije. Državna založba Slovenije. Ljubljana. Bricelj, M., Drozg V., Ravbar, M., Rejec Brancelj, 1., Špes, M., 1988: Problematika onesnaževanja okolja v občini Ptuj. Ljubljana. Leskošek, M., 1993: Gnojenje. ČZP Kmečki glas, 197 strani. Ljubljana. Popis prebivalstva in gospodinjstev 1991. Statistični urad Republike Slovenije. Podatki o rabi tal 1994. Republiška geodetska uprava. Rojšek, D., 1987: Fizičnogeografske značilnosti in naravne znamenitosti porečja Notranjske Reke. Varstvo narave, št. 13, str.: 5-24. Ljubljana. Šebenik, L, Kladnik, D., 1996: Brkini z dolino Reke. Gradivo za knjigo Pokrajine Slovenije. Ljubljana. Šebenik, L, 1993: Sodobne spremembe prometa na magistralnih cestah Trst-Reka in Postojna-Reka v Sloveniji. Geografski vestnik 65, str. 55-67. Ljubljana. Uradni list SRS, št.29, str.: 1625-1628. Ljubljana 1976. Zupan, M. s sodelavci, 1992: Kakovost voda v Sloveniji, leta 1991. Hidrometeorološki zavod Republike Slovenije in Zavod RS za varstvo okolja in vodni režim. Ljubljana. Zupan, M. s sodelavci, 1994: Kakovost voda v Sloveniji. Hidrometeorološki zavod Republike Slovenije, str.: 1-179. Ljubljana. Summary The manufacturing industry was the major cause of poor water quality of the Reka river in the past. The advanced technology and the reduced production have resulted in some major improvements in this area. The water quality is nowadays assessed as the category two or three. On the other hand, other sources of pollution have come to the fore: the settlements and the population (which especially depend on utility infrastructure), and the agriculture. The population density is not high in this region; however, an essential difference exists between Ilirska Bistrica and the other settlements. In Ilirska Bistrica in which a third of the region’s population live, has an organized sewer system which lacks a processing plant; thus, the untreated sewage is discharged directly into the Reka river, which represents the major source of pollution beside the industry. The other settlements lack sewer systems and make do with cesspools. A comparative analysis of the water pollution resultant on the one hand from the animal husbandry, and on the other from the population, has shown that the former exceeds the latter in two thirds of the settlements, in some of them even as much as by factor 10. Therefore, proper disposal of manure should urgently be organized. A part of the local population lack sufficient awareness and knowledge of how to use agrochemicals, and this problem will need a special attention in the future because the grounds are permeable. The animal husbandry is the most important agricultural branch in the Brkini and the Reka valley, with a density of 1.2 AU per a hectare of cultivated land. Large poultry farms, which already amount to 10,000 AU in total, are to be given a special attention. The existing biological treatment plants shall be modernized. Thus, on the large agricultural complexes, as well as on the private farms and cooperative lands, new manure pits shall be dug and properly furnished. The impacts of the former industrial polluters have diminished. The recently established companies are to adhere to the non-pollution standards. The increase in freight transport heightens the risk of toxic spills for the Reka river basin. Effective protection of the Škocjan Caves regional park will only be possible through the rational and consistent management of environmental risks posed by all activities in the region. DEMOGRAFSKE ZNAČILNOSTI MARIBORA IN NJEGOVA NOTRANJA ČLENITEV Damijana Počkaj Horvat* Izvleček Mesto Maribor doživlja podobne demogeogralske procese kot veliko evropskih mest. Prebivalstvo se hitro stara, rodnost pada, vse manj je priselitev v mesto. Podobne demografske in gospodarske razvojne značilnosti veljajo tudi za širše vplivno območje Maribora, kar samemu mestu ne omogoča ustreznih razmer za njegov bodoči ugodnejši demografski razvoj. Namen prispevka je s pomočjo nekaterih demografskih meril prikazati razvoj in osnovne značilnosti prebivalstva mesta Maribor v zadnjem desetletju ter na tej podlagi določiti posamezna demografsko vitalna in pasivna območja mesta. Ključne besede: demogeografija, Maribor, Slovenija. DEMOGRAPHIC CHARACTERISTICS OF MARIBOR AND ITS INTERNAL DIVISION Abstract Maribor undergoes similar demographic processes as numerous European towns do. The people age rapidly, fertility declines, immigrations to the town rapidly decrease. Similar demographic and economic developmental characteristics are also typical of the broader influential area of Maribor, which does not provide the proper conditions for the future, more favourable development of the town. The purpose of the paper is to present by means of certain demographic criteria the development and some basic characteristics of the population of Maribor in the last decade, and to determine on this basis the individual areas of the town, which arc demographically either vital or passive. Key words: Demogeography, Maribor, Slovenia. Uvod Namen prispevka je s pomočjo nekaterih demografskih meril prikazati razvoj in osnovne značilnosti prebivalstva mesta Maribor v zadnjem desetletju ter na tej podlagi določiti posamezna demografsko vitalna in pasivna območja mesta. Prispevek * Mag., asist.. Oddelek za geografijo. Pedagoška fakulteta, Univerza v Mariboru, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija. je povzetek analize, ki jo je avtorica opravila v sklopu raziskave “Urbanistične zasnove mesta Maribor” (Zavod za urbanizem Maribor) v letu 1996. Razdeljen je na dva dela. V prvem delu so prikazane nekatere demografske značilnosti mesta. Med demografskimi merili so uporabljeni podatki o številu prebivalcev v letih od 1869 do 1994 ter o starostni, izobrazbeni in ekonomski sestavi prebivalstva v letih od 1981 do 1991. Za primerjavo so v tabelah prikazani še podatki za občino Maribor, dve večji mesti v okolici (Ptuj in Murska Sobota), Celje in Ljubljano ter celotno Slovenijo. K mestu Maribor so prišteta naselja Košaki, Meljski Hrib, Ribniško selo in Za Kalvarijo. Drugi del je namenjen analizi demografskih značilnosti mesta po krajevnih skupnostih v letih od 1981 do 1991. V analizo so zajeta tri merila — število prebivalcev ter starostna in ekonomska sestava prebivalstva. Krajevne skupnosti so izbrane za enoto proučevanja zato, ker so se v obdobju 1981-1991 pokazale kot edine primerljive enote. Meje krajevnih skupnosti so prirejene območju mesta, zato je iz KS Počehova odšteto naselje Počehova, iz KS Prežihov Voranc naselje Vinarje, iz KS Jože Lacko naselje Dogoše in iz KS Tone Čufar naselje Zrkovci. Na podlagi izbranih meril so demografsko vitalna in pasivna območja znotraj mesta. 1. Demografske značilnosti mesta Maribor v primerjavi z nekaterimi mesti v Sloveniji 1.1 Rast števila prebivalcev v letih od 1869 do 1994 Razvoj prebivalstva v mestu Maribor je bil od sredine 19. stoletja do danes dinamičen in ves čas povezan z gospodarskim in gradbenim razvojem. Leta 1869 je v Mariboru živelo 16.876 prebivalcev (to je predstavljalo 1,5 % vseh prebivalcev v Sloveniji), leta 1994 pa 104.749 prebivalcev (5,3 % vseh prebivalcev v Sloveniji). V demografskem razvoju Maribora ločimo štiri obdobja. 1. Obdobje od sredine do konca 19. stoletja Sredi prejšnjega stoletja (leta 1846) je ob razmeroma počasni dotedanji rasti števila prebivalcev v mestu živelo 2200 prebivalcev. Poleg njih je še 280 prebivalcev živelo v Graškem, 467 v Koroškem in 442 v Magdalenskem predmestju, ki takrat mestu niso bila priključena (Pak, 1994, 57). Leta 1850 je v Mariboru živelo 2607 prebivalcev, če pa k njim prištejemo še 1226 prebivalcev v Koroškem predmestju, 1031 prebivalcev v Graškem predmestju, 615 prebivalcev v Magdalenskem predmestju in 228 prebivalcev v Orešju, je razširjeno mesto štelo 5707 prebivalcev. Rast mestnega prebivalstva sta pospeševali predvsem trgovina in nastajajoča industrija. Po zgraditvi južne železnice (leta 1848), obdravske koroške železnice (leta 1863) in velikih železniških delavnic na Studencih (leta 1863) je leta 1869 v Mariboru živelo že 16.876 prebivalcev. Nekatera predmestja so že leta 1850 upravno priključili mestu in so hitro izgubila svojo agrarno značilnost. Mestne površine so se širile pod Piramido in Kalvarijo, vse bolj pa tudi na desnem bregu proti jugu. Zgraditev delavnic na Studencih je pomenila začetek obsežne gradnje v tem delu mesta. V letih od 1863 do 1872 je nastala prva stanovanjska kolonija za delavce, zaposlene v železniških delavnicah. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je gradbeno začelo zapolnjevati bližnje območje med Metelkovo ulico, Kadetnico ter območjem kaznilnice in bolnišnice. Na levem bregu se je zapolnjeval predel med Dravo in Partizansko cesto, v Melju pa so nastale industrijske delavnice in kasarne (Pak, 1996, 8). Tako se je ob koncu stoletja (leta 1900) število prebivalcev podvojilo na 32.241 prebivalcev. Za prvo obdobje v razvoju prebivalstva Maribora je značilna hitra rast števila prebivalcev, kije močno presegala povprečno rast v celotni Sloveniji (tabeli 1 in 2) kot tudi rast v bližnjem Ptuju, v Murski Soboti ter v Ljubljani in v Celju. V letih od 1869 do 1900 seje število prebivalcev v Mariboru povečalo za 91 %, v Celju za 76 % in v Ljubljani za 58 %. 2. Obdobje od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne Na začetku 20. stoletja seje demografska rast umirila. Na razvoj sta vplivali prva svetovna vojna in gospodarska kriza v začetku tridesetih let. Leta 1931 je v Mariboru živelo 47.460 prebivalcev, kar je pomenilo v primerjavi z letom 1900 povečanje za 47 %. Demografska rastje enaka kot v Celju (povečanje za 46 %), a že počasnejša kot v Ljubljani (za 69 %). Za to obdobje je značilno, da je število prebivalcev v ožjem mestnem območju rastlo počasneje kot na njegovem obrobju, kjer se je širila z industrializacijo povezana urbanizacija. Melik (1957) navaja podatek, da seje mestno prebivalstvo v obdobju 1880-1931 povečalo za 93,6 %, prebivalstvo Teznega za 643,3 %, Pobrežja za 421 %, Studencev za 292 % in Radvanja za 167 %. Na Taboru in Studencih so do leta 1930 nastala obsežna stanovanjska območja enodružinskih hiš (na Taboru predvsem hiše srednjega razreda, na Studencih pa hiše delavcev), medtem ko je celotni del mesta na levem bregu pridobil podobo meščanske četrti (Drozg, Pak, 1994, 48). Tabela 1: Rast števila prebivalcev v letih od 1869 do 1994. Table 1: Population growth in the 1869-1994 period. ■rt- Ov Ov (N Ov o m o 'n "t OO (N Ov f'- On o OO o NO Ov -T in NO o r-i oo 00 On >r, OO (N r- o (N NO Ov «n m o r- •r» 'f, O NO «r» vO (N ON m 00 •n NO oo •n ’f oo (N 'T r- r^- ro m NO Ov oo ON rn «n 00 r-~ (N On •r» fN Tf o m •n «r» Tf ON (N OO (N •n o «ri NO ■rt- r*» rn 00 m r- (N Ov rn ON oo •n o o NO r- oo ON ON "t m «n NO NO NO 00 m f" 'r. (N Tf On •n NO r* •n fN ON r> 1 ■rr r- O -r m r'- NO •n m O Ov oo •n m r'l On 00 rn >/~i On •n oi On vo On m ro -t- _ o '-r On O O m vO O0 r- •O Ov r» 1 r- O oo n •n On (N m o (N r-l o (N (N •n r-' r- 'rt 00 m •n >ri (N nO (N O o 00 t"- 1 r- NO Ov m •n o ■rf • r, OO -3- 00 >n O •n <£ C/) c ‘5 _Q 2 5 00 4 S £2 C 2. 5 H 1Pj C3 O >£ oo u 2 •— c X) 3 o > c/) O o ^ X c 'C o 03 -1^ ^ ČŽ) 3 JU C/5 . _ S C c u Č3 03' 15 a. .b O > CD "O C c >N X .s w c 53 o ON ON ON £ I +3 ON 2 > O -D (2 I On Os r~ On On oo K On O' VO O' O On —• r-~ vo m —« r- ~ -j- o Tf — -rf o rn m vo oT (N >n no r~- ~ On — rf m 'O O' tj- •/■> —- r-~ oo (N On - Vi | O vo •ri On 00 —« oo' «r! O TD ~o o ON ’C o. oo £-^ 03 > £ 2 * ^ 2 03 Oi) 00 Č 3 5 w’ cu n — vo o qs —. — rn O 0/, KJ •§1 > oo n — r^ O' ' Tf «n no • in oo rs I 'n m o -O > 3 «n Tf 00 VO vo C/) c JD 5 a. o o Q. O TD .2 ’u CL ON I (N 00 ON pC On On O TD > C t- o o ‘V "2 J2 S 3 5 c1-2 ° 5 (D CO ^ ■S f in m >n »n oo rf tj- tj- rn On tj- o ooinooomO'O'rnmONOO'ifi M -'-,,,77777 ON (N On O (N 00 00 _ NO _ 00 T}- 1 oc m •n 0 ON m •n 0 On m NO Tf (N ON 0 O C<0 Os vO I'' NO 00 NO NO (N ■t Tf m (N m m *■"* •n m NO —. •n NO — cn Tf ON m _ _ 00 0 •n >n NOfNmr^ — O'nr^oor^oooN m — — oooo0N0N0N00r-r^ (Nm-^t'nNor'OOONO — in n rt OOOOOOOOOOOOOOOOO'O'O'Onon OnO'O'O'OnOnO'O'OnO'OO'o Opomba : * Za leto 1994 niso bili dostopni podatki za selitveno gibanje. 1.2 Starostna sestava prebivalstva v letih od 1981 do 1991 Neugodni prebivalstveni razvoj Maribora se kaže tudi v njegovi starostni sestavi. V obdobju od leta 1981 do 1991 se je delež prebivalcev v starosti do 19 let zmanjšal z 27,1 % na 24,4 % (tabela 5). Zmanjšal se je tudi delež v starostni skupini od 20 do 39 let (na 30,8 % leta 1991). Tako je postala najmočnejša starostna skupina prebivalstva stara od 40 do 64 let (32,9 %). Starostna piramida prebivalstva Maribora ima tako stisnjen spodnji del in vse bolj zaobljen vrh. Najširša je med 35. in 45. letom, t.j. pri rojenih po 2. svetovni vojni (grafikon 1). Z zmanjševanjem deleža mladih, ob podaljševanju življenjske dobe in zmanjševanju priseljevanja se je pričelo intenzivno staranje prebivalcev mesta Maribor. Z 11,8 % prebivalcev v starosti nad 65 let je postal Maribor mesto z najvišjim deležem starega prebivalstva med primerjanimi mesti. Leta 1991 je bilo 8,4 % vseh moških v Mariboru starejših od 65 let (v Sloveniji 7,8 %), žensk pa je bilo kar 14,9 % (v Sloveniji 13.8 %). Grafikon 1: Starostna struktura prebivalstva mesta Maribor in R. Slovenije leta 1991. Graph I: The 1991 population age structures of Maribor and Slovenia. MOŠKI starost ŽENSKE 85+ 80-84 75-79 70-74 65-69 60-64 55-59 50-54 45-49 35-39 30-34 10 987654321 0 01 23456789 10 % prebivalcev % prebivalcev Slove ni ja Maribor Starostno sestavo prebivalstva smo analizirali tudi s starostnim indeksom (t.j. razmerje med številom starih nad 65 let in mladih do 14 let). V mestu Maribor je starostni indeks leta 1981 presegel vrednost, pri kateri se začne prebivalstvo starati (pri vrednosti 40,0), saj je bila njegova vrednost 49,9. Podobne vrednosti sta imeli tudi Ljubljana in Celje, takšno pa je bilo tudi državno povprečje (starostni indeks 48,1). Starostni indeks pod 40,0 sta imeli v tem obdobju mesti Murska Sobota in Ptuj (tabela 5). Leta 1991 je starostni indeks v Sloveniji znašal 53,1, državnemu povprečju so se približale ali ga celo presegle tudi vrednosti starostnih indeksov v Ljubljani, Celju in na Ptuju (kjer v obseg mesta še niso bila zajeta nova primestna naselja). Ugodnejši je bil le v Murski Soboti (42,5). Mesto Maribor seje leta 1991 že približalo vrednosti starostnega indeksa 70 (67,7), ki jo označujemo kot prag negativne naravne rasti prebivalstva (Kus, 1989, 49). Okolica mesta (ostala naselja v občini Maribor) je imela v obeh obdobjih v povprečju ugodnejši starostni indeks od državnega povprečja. Tabela 5: Starostni indeks in starostna sestava prebivalstva leta 1981 in 1991. Table 5: Age index and age structure of the population in 1981 and 1991. Mesto % prebivalcev po starosti leta 1981 % prebivalcev po starosti leta 1991 Starostni indeks do 19 20-39 o nad 64 do 19 20-39 40-64 nad 64 1981 1991 Maribor 27,1 33,0 29,2 10,1 24,4 30,8 32,9 11,8 49,9 67,7 Mur. Sobota 30,6 36,1 25,4 7,6 28,1 34,3 28,8 8,8 31,6 42,5 Ptuj 30,8 35,5 25,5 8,0 26,7 32,7 30,5 10,1 33,6 51,9 Celje 27,8 32,5 29,3 10,1 26,3 31,5 31,6 10,6 47,9 53,6 Ljubljana 27,8 32,5 28,7 10,4 26,5 30,8 31,6 11,0 48,5 56,5 obč. Maribor 28,2 32,6 28,8 9,9 24,7 31,1 33,0 1 1,2 47,5 63,0 obč,- mesto 30,7 31,7 27,8 9,4 25,4 31,6 33,4 9,6 42,4 52,7 R. Slovenija 30,6 30,8 27,3 11,0 27,9 31,2 29,9 10,9 48,1 53,1 Opomba: K mestu Maribor so prišteta naselja Košaki, Meljski Hrib, Ribniško selo in Za Kalvarijo. Vir: Popis prebivalstva 1981, ZRSS. 1.3 Izobrazbena sestava prebivalstva v letih od 1981 do 1991 Izobrazbena sestava prebivalcev je eno izmed pomembnih demografskih meril, ki nam pomagajo odkrivati značilnosti prebivalcev kakega območja. Za prebivalstvo mesta Maribor (starejše od 15 let) je bila v letu 1981 značilna razmeroma skromna stopnja izobrazbe. Delež prebivalcev brez izobrazbe sicer ni dosegel 1 % (tudi deleži v ostalih primerjanih mestih so se gibali med vrednostma 0,7 in 0,9 %), kar 42,2 % prebivalcev pa je imelo le osnovnošolsko izobrazbo. Po- dobni deleži veljajo tudi za primerjana mesta, vse vrednosti pa so bile pod državnim povprečjem (58,5 %). Med srednješolsko izobraženimi prebivalci (45,2 %) so prevladovali tisti z dokončano poklicno srednjo šolo (27,7 %). Delež prebivalcev s končano višjo oziroma visoko šolo (9,3 %) je bil nižji kot v Ljubljani, Celju in Murski Soboti. Leta 1991 je naj večja sprememba opazna v nižjem deležu prebivalcev z osnovnošolsko izobrazbo (34,6 %; znižal seje zlasti delež prebivalcev z nepopolno osnovno šolo 3 9,9 %) in povečanju deleža prebivalcev z višjo oziroma visoko šolo (13 %), s čimer je Maribor presegel Celje. Polovica prebivalcev ima končano srednjo šolo, med katerimi še vedno prevladujejo poklicne srednje šole. V primerjavi z ostalimi mesti, zajetimi v analizo, so največje razlike med Mariborom in Ljubljano. Leta 1991 ima Ljubljana nižji delež prebivalcev z osnovnošolsko izobrazbo (30,6 %) in nižji delež prebivalcev s srednješolsko izobrazbo (48,7 %). Največje razlike so predvsem pri deležu prebivalcev s poklicno srednjo šolo (v Ljubljani le 16,6 %, državno povprečje je 19,4 %) in pri deležu prebivalcev s končano gimnazijo. Očitna je razlika tudi pri deležu prebivalcev, ki si je pridobilo višjo oziroma visoko stopnjo izobrazbe. Ljubljana ima skoraj 19 % visoko izobraženih prebivalcev, Maribor pa le 13 % (državno povprečje je 8,8 %). Izobrazbena sestava prebivalcev, ki v Mariboru ne izpolnjuje zahtev sodobnega družbenega razvoja in predvsem zaostaja za izobrazbeno sestavo prebivalstva Ljubljane, se neposredno zrcali v ekonomski sestavi prebivalstva in tudi v demografskem in gospodarskem razvoju mesta. Tabela 6: Prebivalstvo, staro 15 let in več, glede na šolsko izobrazbo leta 1981. Table 6: Educational structure of the population older than 15 in 1981. Meslo Število prebivalcev po izobrazbi Skupaj Brez izobr. 1-7 r. OŠ OŠ Poklicna SŠ Gim- nazija Tehnična SŠ SŠ- S.U.I.** Višja Š. visoka Š Ne- znano Maribor 85896 685 12206 24023 23834 3344 11688 12 7978 2126 Mur. Sobota 9215 69 978 2748 2324 429 1534 - 1050 83 Ptuj 8971 68 1562 2201 2568 344 1338 - 799 91 Celje* 26048 232 2607 8867 6628 1031 3654 109 2549 372 Ljubljana* 176507 1543 19554 45487 38324 14738 25549 98 27746 3471 obč. Maribor 120499 1104 20758 35527 33149 3890 14410 13 9202 2446 obč,- mesto 34603 419 8552 11504 9315 546 2722 1 1224 320 R. Slovenija 1457218 - 378076 473982 320784 45327 136675 564 86303 15507 Opomba: K mestu Maribor so prišteta naselja Košaki, Meljski Hrib, Ribniško selo in Za Kalvarijo. * Brez primestnih naselij, ki so bila kasneje vključena v mesto. ** Srednje usmerjeno izobraževanje. Vir: Popis prebivalstva 1981, ZRSS. Tabela 7: Prebivalstvo, staro 15 let in več, glede na šolsko izobrazbo leta 1991. Table 7: Educational structure of the population older than 15 in 1991. Mesto Število prebivalcev po zobrazbi Skupaj Urez izobr. 1-7 r. OŠ OŠ Poklicna SŠ Gim- nazija Tehnična SŠ SŠ- S.U.I.* Višja Š, visoka Š Ne- znano Maribor 87072 380 8597 21504 18753 2979 16384 5768 11341 1366 Mur. Sobota 109% 20 819 3003 2267 435 2101 664 1599 88 Ptuj 9069 36 932 2256 2070 285 1617 654 981 238 Celje 32684 116 4032 7749 6319 970 6277 2159 4199 863 Ljubljana 214838 767 16936 48792 35565 13077 41067 14913 40018 3703 obč. Maribor 124469 585 14008 32438 27440 3556 21898 8813 13836 1895 obč,- mesto 37397 205 5611 10934 8687 577 5529 3045 2495 529 R. Slovenija 1561628 9909 256695 466782 303198 38944 215541 111475 138012 21072 Opomba: K mestu Maribor so prišteta naselja Košaki, Meljski Hrib, Ribniško selo in Za Kalvarijo. * Srednje usmerjeno izobraževanje. Vir: Popis prebivalstva 1991, ZRSS. 1.4 Ekonomska sestava prebivalstva v letih od 1981 do 1991 Ekonomsko sestavo prebivalcev smo analizirali s pomočjo razmerja med deleži aktivnega prebivalstva, prebivalstva z lastnimi dohodki in vzdrževanega prebivalstva. V Mariboru je bila leta 1981 polovica prebivalcev aktivnih. Podobna ekonomska sestava je značilna tudi za prebivalce ostalih mest, ki so zajeti v analizo. Vse vrednosti so bile zelo blizu državnega povprečja (49,6 % aktivnih prebivalcev). Maribor je izstopal z najvišjim deležem prebivalcev z lastnimi dohodki (17,7 %). Leta 1991 se je delež aktivnih prebivalcev znižal na 47,4 % (podobno vrednost ima Celje), močno pa se je povečal delež oseb z lastnim dohodkom (28,2 %). Sorazmerno seje znižal delež vzdrževanih oseb (24,4 %), kije med primerjanimi mesti naj nižji (tabela 8). Med aktivnimi prebivalci glede na kraj stalnega bivališča je leta 1981 izstopal delež aktivnih v sekundarnih dejavnostih (53,3 %). Visok delež industrijskega prebivalstva je naraščal vse do leta 1981. Tako je bilo za Maribor značilno hitro oblikovanje delavskih predelov, česar ne zasledimo v nobenem drugem slovenskem mestu. Po letu 1987, ko je število delovnih mest v industriji doseglo svoj višek, se delež industrijskega prebivalstva hitro zmanjšuje. Leta 1991 je znašal delež aktivnih prebivalcev v sekundarnih dejavnostih 45,0 %, kar je skoraj enako državnemu povprečju (45,6 %) (tabela 9). Tabela 8: Ekonomska sestava prebivalstva (brez oseb na delu v tujini) leta 1981 in 1991. Table 8: Economic structure of the population (without gastarbeiters working abroad) in 1981 and 1991. Leto 1981 Leto 1991 % vseh prebivalcev % žensk % vseh prebivalcev % žensk Mesto akt. 1. doli. vzdr. sk. akt. 1. doli. vzdr. akt. 1. doli. vzdr. sk. akt. 1. doli. vzdr. Maribor 50,1 17,7 32,2 52,8 47,8 61,7 55,5 47,4 28,2 24,4 53,0 48,0 61,8 52,8 M. Sobota 52,7 11,5 35,8 52,9 50,4 56,4 55,3 51,3 21,0 27,8 53,0 49,9 62,9 51,2 Ptuj 49,6 14,2 36,2 52,9 47,8 63,2 55,8 48,5 25,4 26,1 53,3 48,2 61,8 54,6 Celje 50,9 16,9 32,2 53,1 49,4 61,4 54,7 47,5 27,0 25,5 53,0 48,8 61,4 51,8 Ljubljana 51,6 15,9 32,5 53,6 51,0 61,9 53,7 48,0 24,6 27,4 53,3 49,8 62,5 51,2 obč. MB 50,2 16,0 33,8 52,2 46,6 60,2 56,7 48,3 26,5 25,2 52,4 47,0 60,9 53,9 obč.- mesto 50,4 11,8 37,8 50,9 43,8 54,7 59,2 50,5 22,5 27,0 51,1 44,9 58,3 56,4 R. Slo. 49,6 14,0 36,4 51.7 46,1 57,4 57,0 49,4 23,1 27,5 51,7 46,7 59,5 54,3 Opomba: K mestu Maribor so prišteta naselja Košaki, Meljski Hrib, Ribniško selo in Za Kalvarijo. Vir: Popis prebivalstva 1981 in 1991, ZRSS. Zaradi pospešenega razvoja visokega šolstva, zdravstva in ftnančno-poslovnih storitev seje močno povečal delež aktivnih v kvartarnih dejavnostih (33,2 %), zaradi vse slabšega gospodarskega razvoja pa se je zmanjšalo število aktivnih v sekundarnih dejavnostih. Delež aktivnih prebivalcev v kvartarnih dejavnostih močno presega državno povprečje (21,9 %) in med primerjanimi mesti sledi Ljubljani. Med posameznimi panogami je leta 1991 še vedno na prvem mestu industrija (tabeli 9 in 10), čeprav seje delež aktivnih prebivalcev v industriji močno zmanjšal (od 41,1 % leta 1981 na 35,03 % leta 1991; še bolj pa po letu 1991). Med ostalimi dejavnostmi izstopa še trgovina, višji delež pa so v desetih letih dosegle finančno-poslovne storitve (5,24 % leta 1981, 11,33 % leta 1991). Po letu 1992 se je ekonomska struktura prebivalcev zaradi naraščajoče brezposelnosti močno poslabšala. Delež brezposelnih se giblje med 13 in 16% aktivnega prebivalstva in je eden najvišjih v Sloveniji. Večina brezposelnih je iz sekundarnega sektorja gospodarstva. Tabela 9: Aktivno prebivalstvo glede na kraj stalnega bivališča leta 1981 in 1991. Table 9: Active population by location of residence in 1981 and 1991. Mesto Maribor Mesto Maribor Občina Maribor 1981 1991 1991 Število % Število % Število % Kmetijstvo, vodno g. 848 1,60 506 1,15 2993 4,68 Industrija 20304 38,37 14237 32,39 20854 32,58 Gradbeništvo 4430 8,37 3050 6,94 4300 6,72 Obrt 3451 6,52 2505 5,70 3752 5,86 Promet, zveze 2546 4,81 2343 C -> O 3362 5,25 Trgovina 5588 10,56 4502 10,24 6454 10,08 Gostinstvo, turizem 1446 2,73 1316 2,99 1861 2,91 Stan., komunalne d. 643 1,22 619 1,41 887 1,39 Finan., poslovne st. 2876 5,44 4834 11,00 6495 10,15 Izobr., znanost, kult. 3603 6,81 3685 8,38 4702 7,35 Zdravstvo 3883 7,34 3624 8,24 4848 7,57 Družb. p. skupnosti 2752 5,20 2459 5,59 3046 4,76 Neznano 543 1,03 279 0,63 460 0,72 Skupaj 52913 100,00 43959 100,00 64014 100,00 Tabela 10: Aktivno prebivalstvo glede na kraj dela (št. delov, mest) leta 1981 in 1991. Table 10: Active population by location ofjob (number of jobs) in 1981 and 1991. Mesto Maribor 1981 Število % Mesto Maribor 1991 Število % Občina Maribor 1991 Število % Kmetijstvo, vodno g. 616 0,95 708 1,02 3068 4,01 Industrija 26617 14,14 24206 35,03 25772 33,66 Gradbeništvo 5596 8,65 5069 7,33 5469 7,14 Obrt 4169 6,44 3596 5,20 4264 5,57 Promet, zveze 3324 5,14 4294 6,21 4641 6,06 Trgovina 7189 11,11 6943 10,05 7643 9,98 Gostinstvo, turizem 1701 2,63 1886 2,73 2132 2,78 Stan., komunalne d. 836 1,29 1050 1,52 1081 1,41 Finan., poslovne st. 3390 5,24 7833 11,33 7998 10,45 Izobr., znanost, kult. 3675 5,68 4684 6,78 5101 6,66 Zdravstvo 4225 6,53 5343 7,73 5699 7,44 Družb. p. skupnosti 2858 4,42 3065 4,44 3205 4,19 Neznano 503 0,78 432 0,63 499 0,65 Skupaj 64699 100,00 69109 100,00 76572 100,00 1.5 Smeri demografskega razvoja Projekcije demografskega razvoja moramo razumeti kot opozorilo, kam gre sedanji razvoj in kakšno stanje bomo imeli v prihodnje, če razvoja ne bomo usmerjali. Za mesto Maribor nimamo izdelane projekcije prebivalstvenega razvoja, za celotno občino pa jo je izdelal Kus (1989, s. 64-80) v svoji študiji o prebivalstvu v občini Maribor na prehodu v 21. stoletje. Izdelal je projekcijo naravne rasti prebivalstva, v kateri napoveduje spontano padanje fertilnosti zaradi vpliva družbeno-ekonomskega razvoja. Smrtnost je leta 1993 najverjetneje dosegla svojo najnižjo raven in bi se po napovedih zaradi procesa staranja začela rahlo dvigovati. Ker napovedi o gibanju fertilnosti ne zagotavljajo niti enostavne reprodukcije prebivalstva, projekcija kaže zmanjševanje števila prebivalcev vse do leta 2010. Kus (1989) je izdelal tudi projekcijo prebivalstva z upoštevanjem migracijskega salda. Rezultat je enak, t.j. zmanjšanje števila prebivalcev do leta 2010. Ker je projekcija prebivalstva z upoštevanjem migracij zaradi njihove dinamičnosti in odvisnosti od številnih dejavnikov, manj zanesljiva, je lahko natančna le ob poznavanju starostne in spolne sestave prebivalstva. Nizka fertilnost bo v prihodnjem obdobju bistveno spremenila starostno sestavo prebivalstva. Kus (1989, s. 71) je ocenil, da bo leta 2010 v strukturi mladih do 14 let le še dobrih 15 % prebivalcev, kar je za petino manj kot leta 1985 (v mestu Maribor se je njihov delež že leta 1991 zmanjšal na 17,5 %). Bistveno naj bi se povečal delež starih nad 65 let (za dve tretjini) in leta 2010 s 16 % že presegel delež mladih (leta 1991 jih je bilo v mestu 11,8 %). Tako se bo proces staranja, kije v občini Maribor že danes izrazit (v mestu pa že kritičen), na prehodu v 21. stoletje še okrepil. Starostni indeks naj bi po napovedih leta 2000 v občini Maribor dosegel vrednost 84,4, leta 2005 vrednost 93,0 in leta 2010 presegel vrednost 100 (100,4) (Kus, 1989, s. 75). Podobne rezultate prinaša tudi Jakoševa študija (Ocena..., 1994) o projekciji števila prebivalcev po naravni rasti po občinah Slovenije. V občini Maribor naj bi se število prebivalcev zmanjševalo in leta 2000 doseglo 151.806 prebivalcev (leta 1991 — 151.221, leta 1995 — 151.901). Do leta 2010 bo število prebivalcev po napovedih padlo pod 150.000 prebivalcev (indeks 97,7 (1991 100)) (2005 150.587, 2010 147.750). Zmanjšal se bo tudi delež prebivalcev občine Maribor v prebivalstvu Slovenije. Leta 1991 je znašal 7,69 %, leta 2010 pa bo po napovedih dosegel vrednost 7,45 %. Po oceni prihodnjega števila in sestave gospodinjstev do leta 2010 iz projekcij prebivalstva (Ocena..., 1994) se bo tudi število gospodinjstev v občini Maribor zmanjšalo s 53.329 leta 1991 na 52.023 leta 2010 (indeks 2010/1991 je 97,6). Povprečna velikost gospodinjstva bo leta 2010 2,78 članov (2,84 članov leta 1991). Tak demografski razvoj zahteva, po mnenju Kusa (1989), posebno populacijsko politiko, ki bo vplivala na rast prebivalstva. 2. Demografska analiza mesta Maribor po krajevnih skupnostih 2.1 Rast števila prebivalcev po KS v obdobju od leta 1981 do 1991 V zadnjem desetletju seje v večini krajevnih skupnosti (KS) število prebivalcev zmanjšalo. Osnovni meji, ki jih opazimo v razvoju prebivalstva znotraj mesta, potekata po Dravi v smeri V-Z in po železniški progi v smeri S-J. V letih od 1981 do 1991 seje v KS na levem bregu Drave število prebivalcev zmanjšalo za 3872 (tabela 11). Indeks nad 100 ima v tem delu mesta samo 5 KS: KS Talci in KS Boris Kidrič v središču mesta (najnovejši sanacijski posegi ob novi avtobusni postaji), KS Ob parku, KS Za tremi ribniki in KS Počehova (predvsem zaradi gradnje enodružinskih hiš) (slika 1). Tudi na območju Teznega in Pobrežja se je število prebivalcev zmanjšalo v večini KS; najbolj v KS Heroja Vojka, KS Greenwich in KS Avgust Majerič. KS na obrobju mesta še kažejo pozitivno rast, čeprav imata samo dve KS indeks nad 100 (KS Silvira Tomasini in KS Tone Čufar). Tabela 11: Rast števila prebivalcev, starostni indeks in delež aktivnega prebivalstva v Mariboru po KS v obdobju od leta 1981 do 1991. Table 11: Population growth, age index, and percentage of the active population in Maribor in the 1981-91 period, by local communities. Št. preb. Spremem- Indeks Starostni indeks % aktiv. preb. Št. krajevna skupnost 1981 1991 ba št. preb. 81/91 1981 1991 1981 1991 1 Anton Aškerc 1356 1137 -219 83,8 124 158 46,1 39,0 2 Boris Kidrič 1286 1323 37 102,9 113 100 45,6 43,5 3 Heroja T. Tomšiča 2186 1850 -336 84,6 77 126 46,9 42,2 4 Ivan Cankar 1196 1074 -122 89,8 98 129 46,9 45,5 5 Koroška vrata 6376 5598 -778 87,8 53 85 49,0 46,7 6 Košaki 1562 3131 -231 85,2 34 54 51,6 47,9 7 Krčevina 1188 1052 -136 88,6 73 84 48,1 43,1 8 Melje 2816 1770 -1046 62,9 71 64 47,1 45,7 9 Ob parku 3358 3386 28 100,8 80 81 48,6 44,5 10 Počehova - 1 * 789 818 29 103,7 51 70 49,4 45,5 11 Prežihov Voranc - 2* 4770 4154 -616 87,1 75 163 48,2 40,0 12 Rotovž 3110 2406 -704 77,4 70 74 45,7 46,0 13 Talci 2036 2250 214 110,5 83 55 46,4 47,6 14 Za tremi ribniki 355 363 8 102,2 62 69 40,6 48,4 15 Angel Besednjak 2868 2417 -451 84,3 47 94 51,9 44,4 16 D. Kveder Tomaž 2270 4050 1780 178,4 31 40 49,6 50,3 17 F. Rozman Stane 3153 2661 -492 84,4 94 132 45,9 44,0 18 F. Zalaznik Leon 2957 2504 —453 84,7 72 77 47,7 46,5 19 Heroja Šercerja 3901 3265 -636 83,7 61 103 49,5 43,1 20 I. Zagernik Joco 2376 6769 4393 284,9 24 18 52,0 52,3 21 Jožica Flander 4695 3949 -746 84,1 38 95 51,9 49,0 22 Juga Polak 1906 1684 -222 88,3 98 84 42,9 44,4 23 Maks Durjava 1751 1554 -197 88,7 61 78 49,5 44,6 24 Miloš Zidanšek 2487 2090 -397 84,0 23 84 55,1 45,0 25 Moša Pijade 3117 2711 -406 86,9 47 119 50,4 44,8 26 Pohorski bataljon 1932 1745 -187 90,3 79 100 48,7 44,1 27 Proleterskih brigad 4732 4308 -424 91,0 9 33 54,9 54,3 28 Radvanje 3750 6373 2623 169,9 58 28 49,5 50,3 29 Slavko Šlander 4250 3617 -633 85,1 33 110 52,8 47,7 30 Avgust Majerič 0 0 0 0,0 0 47 0,0 51,5 31 Draga Kobala 2488 2218 -270 89,2 63 87 48,0 44,1 32 Greenwich 3380 2857 -526 84,5 31 79 52,6 47,1 33 Heroja Vojka 4992 3929 -1063 78,7 44 106 51,2 45,3 34 Jože Lacko - 3* 1940 1904 -36 98,1 39 58 51,8 48,4 35 Martin Konšak 3266 2707 -559 82,9 38 72 54,4 47,4 36 Silvira Tomasini 4270 4364 94 102,2 23 33 54,9 49,3 37 Slava Klavora 4559 4145 —414 90,9 33 59 52,7 48,6 38 Tone Čufar-4* 4586 5355 769 1 16,8 48 40 47,7 51,4 Skupaj levi breg 32384 28512 -3872 88,0 71 92 47,8 44,5 Sk. desni breg-Tabor 46145 49697 3552 107,7 45 60 50,7 48,3 Sk. d.b.-Tezno, Pobrež. 29481 27479 -2002 93,2 39 57 51,7 48,6 skupaj Maribor 108010 105688 -2322 97,8 50 68 50,0 47,4 Opomba: iz KS so odšteta naslednja naselja: 1 * — Počehova, 2* — Vinarje, 3* — Dogoše, 4 — Zrkovci. Največje sklenjeno območje naraščanja števila prebivalcev je na desnem bregu Drave na območju Tabora (KS Radvanje indeks 169,9, KS I. Zagernik Joco indeks 284,9 in KS D.K. Tomaž— indeks 178,4). To območje pomeni v današnjem demografskem razvoju najbolj živahen del mesta, saj z novimi stanovanjskimi soseskami privablja mlado prebivalstvo. Starejši del desnega brega mesta (jedro Tabora vse do naselja Maribor-Jug in Studenci) pa je območje stagnacije oziroma zmanjševanja števila prebivalcev Rezultat analize demografskega razvoja mesta Maribor kot celote se je potrdil tudi v analizi po KS. Kar v 24 KS (od skupno 38) se je število prebivalcev v zadnjem desetletju zmanjšalo, v 4 KS je opazna stagnacija, samo v 10 KS pa se je število prebivalcev povečalo. Slika I: Gibanje števila prebivalcev v Mariboru po KS v letih od 1981 do 1991. Fig. I: The population number development in the 1981-91 period, by local communities of Maribor. Indeks: 85-89.9 Šifrant KS Levi breg Desni breg — Tabor Desni breg—Tezno, Pobrežje 1 Anton Aškerc 15 Angel Besednjak 30 Avgust Majerič 2 Boris Kidrič 16 D. Kveder Tomaž 31 Draga Kobala 3 1 leroja T. Tomšiča 17 F. Rozman Stane 32 Greenwich 4 Ivan Cankar 18 F. Zalaznik Leon 33 Heroja Vojka 5 Koroška vrata 19 Heroja Šercerja 34 Jože Lacko - 3* 6 Košaki 20 I. Zagernik Joco 35 Martin Konšak 7 Krčevina 21 Jožica Flander 36 Silvira Tomasini 8 Melje 22 Juga Polak 37 Slava Klavora 9 Ob parku 23 Maks Durjava 38 Tone Čufar - 4* 10 Počehova - 1 * 24 Miloš Zidanšek 11 Prežihov Voranc-2* 25 Moša Pijadc 12 Rotovž 26 Pohorski bataljon 13 Talci 27 Proleterskih brigad 14 Za tremi ribniki 28 Radvanje 29 Slavko Šlander Opomba: iz KS so odšteta naselja: 1 * — Počehova, 2* — Vinarje, 3* — Dogoše, 4 — Zrkovci. 2.2 Starostna sestava prebivalstva po KS v letih od 1981 do 1991 Sprememba demografske sestave prebivalcev Maribora v zadnjih 25 letih kaže, da se naglo zmanjšuje delež mladih oziroma veča delež starega prebivalstva. Skromen delež mladih bo imel dolgoročne posledice na bodočo starostno strukturo mesta in na še nižjo rodnost. Leta 1981 je imela na območju mesta le polovica KS starostni indeks pod 50. Najmlajši del mesta je bilo območje Pobrežja in Teznega, kjer je imela samo KS Draga Kobala starostni indeks 63, vse ostale pa pod 50. Podobna starostna sestava prebivalcev je tudi na območju Tabora, vendar se proti Studencem starostni indeks zvišuje (izstopata KS F. Rozman Stane s starostnim indeksom 94 in KS Juga Polak s starostnim indeksom 98). Slika 2: Starostni indeks prebivalstva v Mariboru po KS leta 1981. Fig. 2: The 1981 population age index, by local communities of Maribor. Indeks Na levem bregu Drave je znašal starostni indeks v povprečju 71 (torej je že presegel mejo 70 kot prag negativne naravne rasti prebivalstva). KS v tem delu mesta so dosegale najvišje starostne indekse v letu 1981 (KS Anton Aškerc — 124 in KS Boris Kidrič — 113). Samo KS Košaki je imela ugoden starostni indeks (34). V desetih letih do popisa prebivalcev leta 1991 se je stanje še poslabšalo (kar so pričakovale tudi napovedi demografskega razvoja; Kus, 1989). Število KS z ugodnim starostnim indeksom seje zmanjšalo na samo 7 KS (vse so na desnem bregu Drave). V desetih letih se starostni indeks ni poslabšal v KS Silvira Tomasini, KS Tone Čufar in KS Avgust Majerič ter KS Proleterskih brigad in KS I. Zagernik Joco. Proces staranja pa je zajel tudi ta del mesta. V KS Moša Pijade in KS Slavko Šlander je mlajše prebivalstvo odraslo in sedaj prevladuje tam zrela starostne sestava. Slika 3: Starostni indeks prebivalstva v Mariboru po KS leta 1991. Fig. 3: The 1991 population age index, by local communities of Maribor. Indeks: m 100-163,9 h~r1 80-99,9 KKH 65-79,9 50-64,9 llll 35-49,9 Bffl 9-34,9 Območje mesta na levem bregu Drave leta 1991 kaže zaskrbljujočo starostno sestavo, saj že povprečni starostni indeks dosega vrednost 92, posamezne KS pa celo vrednosti nad 150 (KS Prežihov Voranc 163, KS Anton Aškerc 158). V tem delu mesta leta 1991 ni niti ene KS, ki bi imela še ugodno starostno sestava prebivalstva. Analizo starostnega indeksa dopolnjuje analiza deležev posameznih starostnih skupin prebivalstva. Več kot 30 % prebivalcev, starih do 19 let, imata leta 1981 samo dve KS (KS I. Zagernik Joco in KS Proleterskih brigad), leta 1991 pa samo še prva KS. Najmanj najmlajšega prebivalstva imajo KS na levem bregu Drave, kjer so se deleži mladih v desetih letih samo zniževali. Tukaj ni niti ene KS z več kot 29 % mladega prebivalstva. Slika 4: Nadpovprečno zastopane starostne skupine prebivalstva v Mariboru po KS leta 1981. Fig. 4: The population age groups represented above the average in 1981, by local communities of Maribor. nad 64 let 40-64 in nad 64 let 70 in 1991, while individual local communities already reached the value of more than 130. Since percentage of the young has reduced, life expectancy has prolonged and immigration has reduced, an intensive process of the population ageing has begun in Maribor. It is presumed that the majority of residents have moved to the rims of the town , but such a development is nevertheless negative for the town itself. The educational structure of the population of Maribor, which does not meet the needs of contemporary social development and especially lags behind the educational structure of the population of Ljubljana, directly reflects in the economic development of the town. A half of the population of Maribor are active, and the percentage of the active population in the manufacturing industry is still outstanding. In the last ten years, the percentage of the people employed in the quaternary activities increased, and in the tertiary activities, the people employed in commerce prevailed. After the year 1992, the economic structure of the population heavily impaired due to increasing unemployment. The percentage of the unemployed oscillates between 13 and 16% of the active population and is the highest in Slovenia. Most of the unemployed come from the secondary sector. Due to the small size of investigated area and, above all, owing to the unadjusted statistics which can not provide comparable data for the areas smaller than a local community, the demographic structure of the inner town is not well discerned. In spite of this fact, the areas with the typical demographic structures are discernible. Maribor Jug (Maribor South) can be ranked among the demographically vital areas of Maribor; it was built towards the end of the seventies and in the eighties. The area of the following local communities, Radvanje, I. Zagernik Joco, Proletarskih brigad and D. Kveder Tomaž, has been typical of the population growth in the past ten years (index above 110), the favourable age structure (the age index below 40), and relatively high percentages of active population (above 50 %). This is the only continuous area which manifests a positive demographic development by all three demographic criteria. Similar characteristics were established for the area of three local communities, i.e., Tone Čufar, Jože Lacko and Silvira Tomasini, which can also be ranked among the vital areas of the town. On the left bank of the Drava, only individual parts (with the recently built single-family houses) in the rims of the town rank among the vital areas, and some smaller areas in the center of the town which underwent revitalization or new houses were built there (e.g. by the new bus station). The demographically passive areas of the town are located on the left bank of the Drava, above all. Outstanding is the area of the old town core and the older built-up areas (also the areas of detached, villa-type houses) in the following local communities: Heroja T. Tomšiča, Prežihov Voranc, Anton Aškerc and Ob parku. Demographically passive on the right bank of the Drava are the following areas: a large part of Studenci, Tabor and the upper part of Pobrežje, i.e., the local communities Heroja Vojka and Avgust Majerič. These areas were built up at the beginning of the century and in the 20’s. The building structure has not been later improved; therefore, these areas began to stagnate not only demographically but also economically. The percentage of the young is very low, between 17 and 23 %, and the percentage of the non-active population is high above the average. Such a trend of development leads towards the ghettoization of the individual parts of the town and this is the process which is mainly avoided, or at least limited and minimized in more developed environments with higher awareness. The above-mentioned trends of development can be mitigated also with a proper town-planning policy. However, such measures have only an indirect role; nevertheless, they have to be taken into consideration while planning the town ordering. It is necessary to rise the level of the housing construction, above all, and indirectly the level of dwelling culture, direct the building of new houses and the economic activities into the districts of unfavourable demographic structure, build the town and orient into the restoration and revitalization of passive areas, maintain the polyfunctional structure in the social, the age- and the economic aspects, and rise the urbanization level in the larger areas of the town. NEKATERE ZNAČILNOSTI USTROJA MARIBORA Vladimir Drozg* Izvleček Prispevek je poskus sintetskega prikaza nekaterih prvin urbane strukture na podlagi primerjanja, povezovanja in pojasnjevanja kakovosti bivalnega okolja, degradiranih območij in centralnih območij mesta Maribor. V sklepu naloge je prikazana shema ustroja mesta Maribor. Ključne besede: ustroj mesta, Maribor, urbana geografija. CERTAIN STRUCTURAL FEATURES OK MARIBOR Abstract The paper is an attempt of synthetic presentation of the certain elements of urban structure. It is based on the comparison, linking and explanation of the quality of dwelling environment, the degraded areas, and the central areas of Maribor. Presented in the conclusion is a structural scheme of Maribor. Key words: Urban structure, Maribor, Urban geography. Ustroj pomeni oblike in način povezanosti prvin, ki sestavljajo kak pojav. Pri tem ne gre samo za zveze med posameznimi prvinami, temveč tudi sestavljenimi — za odnose med sklopi prvin1. In dalje, pomembnejše kot same prvine so načini in oblike povezav med njimi (Wittkau, 1992: 17). V primeru mest so to razmerja med sklopi morfoloških, funkcijskih, ftziognomskih, socialnih in tehničnih prvin. Spremembe posamezne prvine se hitro pokažejo v strukturi mesta, zato je ustroj v vsakem razvojnem obdobju in stanju prvin drugačen. Spoznavanje ustroja, kije po klasičnem geografskem pojmovanju blizu (regionalno) geografske sinteze, si predstavljamo s povezovanjem, primerjanjem in pojasnjevanjem prvin, ki mesto sestavljajo. Glavne kategorije za spoznavanje mestnega ustroja so geneza oziroma starost objektov, način * Dr., docent, Oddelek za geografijo, Pedagoška fakulteta, Koroška c. 160, 2000 Maribor, Slovenija. 1 Pojem ustroj se namreč lahko nanaša na skupino prvin (npr. stanovanjskih hiš), na del mesta ali na celo mesto. Pri tem se spreminja tudi hierarhija prvin, ki so lahko posamični ali združeni v sklope. Posamezni element je na višji hierarhični stopnji že struktura in obratno — struktura na nižji stopnji razpade na prvine (Wittkau, 1992: 17-19). zazidanosti, gospodarske dejavnosti oziroma funkcija zemljišč, razvejenost omrežij, socialna struktura prebivalcev in mestna renta. Seveda je ob tem pomemben še vrednostni sistem, na podlagi katerega ustroj in posamezne sklope prvin razlagamo. V našem primeru je to polifunkcionalnost mesta in mestnih predelov, dostopnost, urbanost in izgrajenost mestnega prostora (več o tem Drozg, 1997). Ker so prvine ki mesto sestavljajo, heterogene, je tudi mestni prostor diferenciran in strukturiran. Oblik diferenciacije je več; ena najpomembnejših je členitev mesta na ekonomsko aktivni in pasivni prostor. Posamezni deli mesta imajo večji razvojni potencial, v njih se koncentrirajo delovna mesta in kapital, nekateri predeli pa zastajajo in se spreminjajo v degradirana območja. Drugi vidik diferenciacije je raznolikost stanovanjskih območij. Ta so različno zasnovana in urejena, kar je posledica socialnih razlik med prebivalci oziroma ločitve kraja dela od kraja bivanja. Preplet ekonomskih in socialnih značilnosti daje vpogled v strukturo mesta, saj sta oba pojava med najbolj mestotvornimi. V nadaljevanju prikazujemo nekatere prvine urbane strukture, ki izvirajo iz ekonomskih in socialnih značilnosti Maribora. Kakovost bivalnega okolja Stanovanjska območja se med seboj razlikujejo tudi po kakovosti bivalnega okolja, ki je sintetični pokazatelj bivalnih razmer in nekakšen komplement socialni topografiji mesta. Ker je mesto socialno heterogeno, je različno tudi bivalno okolje posameznih socialnih skupin. Vendar pa socialna topografija in kakovost bivalnega okolja danes nista več tako očitno povezani med seboj. Kakovost bivalnega okolja je odvisna v prvi vrsti od opremljenosti, dostopnosti in urejenosti, od prvin, ki so le posredno povezani s socialno strukturo prebivalstva, bolj pa z urbanističnimi izhodišči in določili urejanja prostora (torej družbenimi vrednotami o urejanju človekovih bivališč). Osnovne prvine bivalnega okolja so prostorske implikacije bivanja, izobraževanja, oskrbovanja, dela, rekreacije in komunikacije. Več ko je dejavnosti in prostorskih ureditev ki omogočajo zadovoljevanje potreb prebivalcev v stanovanjskem območju, toliko večje bi naj bile možnosti za kvalitetno bivalno okolje. Kakovostno bivalno okolje pomeni namreč takšne ureditve, ki so ekološko neoporečne, zagotavljajo raven urbanega standarda, okolje pa je estetsko in funkcionalno urejeno (več o tem glej Drozg, 1996 a). V raziskavi smo analizirali 32 stanovanjskih območij v Mariboru in jih primerjali po štirih sklopih elementov: opremljenosti območja z oskrbnimi in storitvenimi dejavnostmi, dostopnosti do centralnih območij, ekološki obremenjenosti in urejenosti. Stanovanjska območja so razdeljena na kategorije, kjer je bivalno okolje primerno, zadovoljivo in neprimerno. Pri interpretaciji rezultatov smo upoštevali še: starost gradbenega fonda, položaj območja glede na celotno mesto (na robu ali v središču), socialno strukturo prebivalcev in način zazidanosti. To so prvine, ki so vzrok različne kakovosti bivalnih razmer. Slika 1: Kakovost bivalnega okolja. Fig. 1: The quality of dwelling environment. i£0 ■ » --;, [25] [20] Iz analize lahko razberemo, daje kakovost bivalnega okolja najvišja v delu mesta na levem bregu Drave. Večji del stanovanjskih območij je blizu središč oskrbnih in storitvenih dejavnosti, športnih in parkovnih površin, območja pa so bolje urejena. Dejavnik, ki zmanjšuje kakovost bivalnega okolja je obremenjenost prometnic, kjer, predvsem ob primarnih prometnicah, raven hrupa presega še sprejemljive vrednosti. Veliko stanovanjskih območij na levem bregu sodi med urbanistično najbolj kakovostna, kar pomeni, da so grajena po enotni stavbarski zamisli, opremljena z otroškimi igrišči, s primernimi (humanimi) gostotami stanovalcev, so morfološko razpoznavna in dajejo vtis mestnosti (več o tem glej Lobnik, 1996). Stanovanjska območja, ki so bila v vrednotenju bivalnega okolja ovrednotena najvišje, so iz druge polovice 19. stoletja in iz obdobja med obema vojnama, zasnovana in zgrajena pa so v značilnem meščanskem slogu. V morfološkem smislu je največ večstanovanjskih hiš razmeščenih v uličnih blokih ter prostostoječih hiš vilskega tipa. Novejša zazidava samo zapolnjuje vmesne proste površine ali zaključuje urbanistično načeta območja. Zgovoren je podatek, da živi v tem delu mesta prebivalstvo, ki po izobrazbi in višini dohodkov sodi v zgornjo polovico socialne lestvice. Nekoliko nižjo kakovost bivalnega okolja imajo novejša območja blokov ob Koroški in Gosposvetski cesti ter Smetanovi ulici. Preveč so oddaljena od zelenih površin, skromneje opremljena z oskrbnimi in storitvenimi dejavnostmi ter v sosedstvu obrtnih območij. Morfološko pa gre za najkakovostnejše stanovanjske predele v Mariboru; tako območje ob Gosposvetski cesti, ki je imeniten primer vrtnega mesta in sociološke zaključenosti soseske, kot območje ob Smetanovi ulici, ki ga odlikuje oblikovna enotnost meščanskih hiš. Socialna struktura prebivalstva je bolj heterogena; v območju ob Koroški in Gosposvetski cesti je delež mladega in aktivnega prebivalstva povprečen, sklepamo, da gre za demografsko vitalno območje, kjer živi srednji sloj prebivalstva. Nasprotno pa je ob Smetanovi ulici starostni indeks okoli 60, veliko je vzdrževanega prebivalstva, ocenjujemo, da je tudi izobrazbena struktura podpovprečna. Ocenjevanje kakovosti bivalnega okolja v ožjem središču mesta je zaradi protislovnosti meril težavno. Območje je po našem vrednotenju manj primerno za bivanje zaradi oddaljenosti od zelenih in rekreacijskih površin ter pomanjkljive urejenosti. Gradbeni fond je namreč povečini dotrajan in nevzdrževan. Urejeni so samo ulični deli fasad, pa še to samo ob trgovskih ulicah, dvorišča in notranjost uličnih blokov pa je neurejena. Žal je prenova srednjeveškega jedra kljub ambicioznemu začetku povsem zastala. V območju srednjeveškega dela mesta število prebivalcev upada (v letih 1981 do 1991 seje število prebivalcev v KS Rotovž zmanjšalo od 2860 na 2301; Počkaj Horvat, 1996), delež vzdrževanega prebivalstva pa je višji kakor v ostalih KS. Proces terciarizacije mestnega središča je tako intenziven, da je stanovanjska funkcija vedno manj izražena. Zato so prostorske ureditve povsem prilagojene kupcem in obiskovalcem, ne pa stanovalcem, kar se odraža tudi v nižji kakovosti bivalnega okolja. Posamezni deli srednjeveškega jedra so potencialno najkakovostnejše bivalno okolje zaradi slikovitega okolja, dostopnosti do oskrbnih in rekreacijskih območij ter zaradi doživljanja mesta, kar je za določen socialni sloj ljudi pomemben motiv pri izbiri kraja bivanja. Socialna sestava prebivalcev v prenovljenem delu Lenta kaže prevlado ljudi z visokošolsko izobrazbo in nadpovprečnimi dohodki. V delu mesta na desnem bregu Drave je kakovost bivalnega okolja v povprečju nižja kakor na levem. Vzrok za to je pomanjkanje zelenih in rekreacijskih površin, skromna opremljenost centralnih območij ter slabša dostopnost do središča mesta.2 Najvišje ocenjena stanovanjska območja so iz meščanskega obdobja, t.j. vilska četrt med Ljubljansko in Betnavsko cesto. Temu sledijo nova stanovanjska območja v delu mesta, imenovanem Maribor-Jug ter posamezne soseske na Teznem in Pobrežju. Tudi v tem primeru lahko ugotovimo kakovost meščanskega urbanizma, saj je edina parkovna površina v meščanskem delu mesta, v novih stanovanjskih soseskah na območju Maribor-Jug pa so samo okrasne zelene površine, (Nemci jih duhovito označujejo “Schaugrün”), ne pa funkcionalne. Pa tudi gostota zazidanosti je veliko bolj humana (okoli 80 preb./ha proti 160, kolikor znaša povprečna gostora v novih soseskah3). Naslednja pomanjkljivost teh stanovanjskih sosesk je nepopolna oskrba. Prevladujejo dejavnosti za dnevno oskrbo, funkcij za srednjeročno in dolgoročno oskrbo pa v delu mesta, kjer je pravzaprav demografsko težišče, skoraj ni. Veliko je tudi neurejenih površin, kar zmanjšuje privlačnost stanovanjskih četrti. Blokovne soseske na območju Maribor-Jug imajo zadovoljivo kakovost bivalnega okolja. Pomanjkljiva je dostopnost do zelenih površin, preskromna opremljenost z javnimi funkcijami, tudi povezanost z mestnim središčem in drugimi deli mesta bi lahko bila boljša, značilna pa je velika gostota prebivalcev. Socialno je to območje zelo homogeno in eno tistih, kjer število prebivalcev narašča. Nadpovprečno veliko je otrok, iz česar sklepamo, da prevladujejo mlade družine in srednja generacija, kar pa se ne kaže v opremljenosti okolja.4 V morfološkem smislu je območje izgrajeno, funkcijsko pa dovolj dobro opremljeno. Najbrž pa prav velika gostota preprečuje večjo socialno povezanost in s tem novo bivalno kakovost. Zadovoljiva kakovost bivalnega okolja je tudi v novejših stanovanjskih območjih blokovne gradnje na Teznem in na Pobrežju. Ker novejše urejanje stanovanjskih območij določajo isti urbanistični normativi, so razlike v kakovosti bivalnega okolja predvsem posledica položaja in opremljenosti mestnega predela. Stanovanjsko območje Greenwich na Pobrežju je blizu sekundarnega mestnega središča, ki ima tudi nekaj specializiranih funkcij. Blokovske soseske med Prvomajsko in Panonsko ulico pa so lep primer povojnega funkcionalističnega urbanizma iz 50. in 60. let. Območje je ambientalno zelo kvalitetno, z veliko zelenih površin in srednjo gostoto zazidave. V teh območjih živi veliko vzdrževanega prebivalstva. To so namreč delavska stanovanja iz 60. let, katerih stanovalci danes niso več aktivni. Demografska študija D. Počkaj Horvat povečevanje deleža prebivalstva, starejšega od 65 let, v teh območjih natančneje dokumentira (Počkaj Horvat, 1996). 2 Zadnji mestni park na desnem bregu Drave je bil urejen okoli leta 1930, na levem bregu pa leta 1950, ko je mesto štelo okoli 46.000 prebivalcev. 3 Čeprav je, kakor ugotavlja Sieverts, kakovost okolja bolj odvisna od prostorske razmestitve in zasnove soseska kakor od gostote (Sieverts, 1997: 41). 4 Stanovanjske soseske v delu mesta, kjer živi pretežno starejše prebivalstvo, so enako opremljene. Najbolj pomanjkljivo so opremljena in urejena območja enodružinskih hiš iz obdobja med obema vojnama in tista iz 60. let na Teznem, Studencih in na Pobrežju. Nastala so v času, ko je bila gradnja zaradi intenzivnih priselitev najbolj množična, urbanistični predpisi pa zelo ohlapni in pomanjkljivi. Te soseske so zasnovane brez pravega urbanističnega načrta, tudi izgrajevale so se povsem stihijsko. Prometna mreža je nefunkcionalna, pomanjkljiva je komunalna oprema, športne in parkovne površine so predaleč in slabo dostopne. Takšna so območja ob Ruški in Pekrski cesti, ob Ulici Heroja Nandeta ter med Cesto 14. divizije in Stražunskim gozdom. Nekoliko posplošeno lahko zapišemo, da so najkakovostnejša območja za bivanje iz meščanskega obdobja. Bodisi da gre za vilske četrti, območja večstanovanjskih hiš ali delavskih kolonij (socialna hierarhija!), so soseske opremljene z zelenimi površinami, zgledno urejene in načrtovane z zmerno gostoto prebivalcev. Nekoliko nižjo vrednostno stopnjo kažejo soseske stanovanjskih blokov, ki so zasnovane in opremljene v skladu z urbanističnimi določili. V večini primerov je od položaja soseske odvisna večja ali manjša kakovost bivalnega okolja. Presenetljivo je, da v območjih novejše enodružinske stanovanjske gradnje kakovost bivanja ni visoka. Pomanjkljivo so opremljena (tako z oskrbnimi dejavnostmi, zelenimi površinami) in premalo urejena. Individualna stanovanjska gradnja je bila v preteklosti urbanistično in arhitekturno zapostavljena, saj v morfološkem pogledu redko katero območje presega najpreprostejšo razmestitev objektov “v šahovnici”. Izstopajo samo redke soseske organizirane stanovanjske gradnje. Najslabše ovrednotena so območja individualnih stanovanjskih hiš iz medvojnega obdobja. Zaradi obrobnega položaja glede na urbana vozlišča, pomanjkljive opremljenosti in stihijske zazidave so že ob nastanku odstopala od prevladujoče urejenosti ostalih stanovanjskih območij. Degradirana območja Urbanistično prostorski razvoj mesta poteka v dveh smereh; po eni strani se mesto širi navzven, na nove površine v okolici, po drugi strani se izgrajuje navznoter. Za izvajanje tega seje uveljavil sistem prenove in prestrukturiranja območij, ki so razvojno zaostala, katerih stopnja mestnosti ni dovolj izražena in ki ne prinašajo pričakovanega dohodka (mestne rente). V razvoju mesta prihaja namreč do ambivalentnega procesa, ko se nekatera območja spremenijo iz ekonomsko aktivnih v ekonomsko pasivna. Zaradi izgube vitalnih funkcij, ob katerih so se nekoč razvijala, postopoma propadajo, se slumizirajo, postanejo marginalna in izločena iz mestnega življenja. E. Lichtenberger imenuje ta proces razmestenje (nem. Stadtverfall, angl. urban decay) in je tem bolj intenziven, kolikor intenzivnejše je širjenje na nove površine in koliko slabša je materialna baza mesta (Lichtenberger, 1990: 15). Širjenje mesta in prenavljanje sta namreč v obratnem razmerju. Na splošno si pod razmestenimi ali degradiranimi površinami predstavljamo razvrednotena, poškodovana, manj vredna in zapuščena zemljišča. Nekoliko natan- čnejša opredelitev degradiranih območij vključuje: 1. zemljišča, ki so zaradi človekovega delovanja tako spremenjena, izkoriščena ali poškodovana, daje potreben nov poseg za njihovo smotrno izrabo in ureditev, 2. območja, ki so izgubila nekdanji mestotvorni značaj ali je ta okrnjen, 3. prvotna dejavnost brez rekonstrukcije ali spremembe stanja ni mogoča, ker ni zadovoljeno sodobnim standardom urejanja prostora, 4. območja so neizgrajena, neprimerno urejena, z nizko stopnjo mestnosti (Drozg, 1996 b). Ločimo več vrst degradiranih območij: • Ekološko degradirana območja, kjer je spremenjeno naravno ravnotežje ali gre za prizadetost enega od naravnih elementov. Posledice degradacije so nezdravo bivalno okolje, spremenjen videz zemljišč (npr. zaradi pogrezanja ali drsenja tal), omejena raba za druge dejavnosti. • Funkci jsko degradirana območja, kjer je prvotna dejavnost brez rekonstrukcije ali spremembe stanja nemogoče. Taka območja so pasivne, ekstenzivne površine z neracionalno ali neprimerno izrabo, ki z ekonomskega vidika ne prinašajo takega dohodka, kot bi ga sicer lahko. Poleg tega kazijo videz in urejenost okolja. Primer funkcijsko degradiranega območja so opuščeni tovarniški objekti, halde, neizkoriščene površine v industrijskih ali stanovanjskih območjih. • Socialno degradirana območja, kjer gre za nenormalno socialno strukturo prebivalstva oz. koncentracijo marginalnih skupin prebivalstva (brezposelni, vzdrževani, etnične manjšine). Socialno degradirana območja so pogosto leglo socialnih konfliktov, vandalizma, kriminalitete in drugih oblik delikvence; kakovost bivalnega okolja je nizka, območje je “bivalno prehodno”, saj je število priselitev in odselitev visoko. • Vizualno degradirana območja so tista, kjer je poseg v prostor razvrednotil videz območja ali pa je zaradi opuščane dejavnosti območje neurejeno in zanemarjeno. Bližina vizualno degradiranega območja zmanjšuje vrednost in privlačnost sosednjih površin, predvsem pa daje vtis nekulturnega in brezbrižnega odnosa do okolja. • Urbanistično degradirana urbana območja, kjer so nekatere prostorske ureditve že v zasnovi zgrešene in pomanjkljive, ker ne omogočajo zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb, lahko so vprašljive iz krajinskega ali ekološkega vidika (npr. brez urejene komunalne infrastrukture). Običajno so nastajala stihijsko, brez ustrezne urbanistične obdelave, prevladuje star gradbeni fond, pogosto so brez oblikovnih kvalitet, izoblikovanega središča, sosedstev. Koželj navaja, da je opredelitev degradiranih območij možna samo za konkreten primer, ker so merila za opredeljevanje relativna. Odvisni so od “razvitosti vrednot, občutljivosti do okolja in zavedanja o nujnosti razumnega ravnanja z njim” (Koželj, 1995: 8). Degradacijo površin lahko ugotavljamo samo s primerjanjem podobnih površin in z ocenjevanjem njihovih mestotvornih možnosti (“zemljišča danes niso več taka, kot so bila nekoč ali kot bi, glede na položaj in strukturo mesta, lahko bila”; ibid: 8). Slika 2: Degradirane površine v Mariboru. Fig. 2: The degraded areas at Maribor. Avtor: V. Drozg Kartografija: I. Sajko Vir: ZUM d.o.o., Maribor V raziskavi o degradiranih območjih v Mariboru smo ločili naslednje oblike de-gradiranosti: 1. funkcijsko degradirana območja, 2. ekološko 3. socialno 4. urbanistično in 5. vizualno degradirana območja. Degradiranih površin v Mariboru je približno 620 ha. Največ je funkcijsko degradiranih območij (250 ha) in urbanistično degradiranih (220 ha). Ostale oblike zavzemajo 50 ha (ekološko degradirana območja), 90 ha (vizualno degradirana območja) in 10 ha (socialno degradirana območja). Legenda: HI Funkcijsko degradirane površine Ijljijljll urbanistično degradirane površine t Q] socialno degradirane površine I----1 ekološko degradirane površine vizualno degradirane površine Degradiranih območij je več v delu mesta na desnem bregu Drave kakor na levem. Očitno je mesto na levem bregu bolj izgrajeno, tudi razvijalo seje bolj skladno in načrtno. Na levem bregu Drave je degradiran del historičnega središča, nekaj glede na položaj nefunkcionalno izrabljenih območij ter deli mestnega roba. Te površine zavzemajo 60 ha. Degradirana območja so pretežno sredi urbanega tkiva, propadla pa so zaradi prenosa iste funkcije na druga območja ali pa so gradbeno smislu še nedograjena. Klasični zgled je degradacija Lenta, ki seje pričela z izgubo prometne funkcije. Leta 1913 zgrajen most, ki je povezal Glavni trg in Trg revolucije, je “prestopil” najnižjo dravsko teraso, saj je postavljen višje od starega mostu. Ker so nove prometne poti predel ob Dravi obšle, je ta začel funkcijsko, gradbeno in socialno propadati. Prenova, ki je že dolgo prevladujoč način urejanja srednjeveških delov mest, seje v Mariboru pričela sredi 80. let, danes pa je zaradi skromnih materialnih razmer in nerešenih lastninskih zadev povsem zastala. Ne-prenovljeni del Lenta tako še naprej propada. Povsem neprimerna je namembnost objektov (namesto mestotvornih dejavnosti se pojavlja samo stanovanjska), zaradi komunalne neopremljenosti in socialne sestave prebivalcev je dejanska vrednost zemljišč veliko nižja od potencialne (s tem pa tudi dohodek, ki ga območje prinaša mestni blagajni), gentrifikacija in slumizacija pa zmanjšujeta privlačnost sicer ožjega središča mesta. Število prebivalcev stalno nazaduje, nacionalna sestava pa je najverjetneje bolj raznolika kot v kateremkoli drugem delu mesta. Čeprav ima območje velike lokacijske in kulturnozgodovinske možnosti, te niso izkoriščene. Drugi primer degradacije je med Koroško cesto in Smetanovo ulico, kjer je, upoštevajoč položaj območja, raba preveč ekstenzivna, namesto stanovanjske, poslovne in trgovske funkcije so tod vrtovi, obtme delavnice in posamezne stanovanjske hiše. Na desnem bregu je degradiranih območij več, obsegajo tudi večje strnjene komplekse. V razmestitvi se kaže prostorski razvoj in struktura mesta. Zavzemajo namreč nekdanja industrijska in stanovanjska območja, ki so bila ob nastanku na mestnem robu, kasnejši razvoj pa jih je vključil v urbano tkivo. Zaradi bližine mestnega središča in stanovanjskih območij predstavljajo nekompatibilno dejavnost, zaradi prostorskih omejitev pa so razvojno omejena in prometno odmaknjena. Najznačilnejši primer je industrijska cona Studenci (nekdanje železničarske delavnice), ki otežuje širitev centralnega območja na Taboru in onemogoča prometne povezave v smeri S-J. Podobno je območje med železniško progo in Titovo cesto, t. i. plato KPD. Čeprav leži skoraj v geometrijskem središču mesta, je že ves čas ekstenzivno izrabljen in brez mestotvorne dejavnosti. Vzrok je nekdanja obrobna lega glede na mestno središče, komunalna dejavnost (na območju je bila gramoznica), marginalnost območja pa se nadaljuje še danes, ko je tudi prometno težko dostopno. Zapostavljenost območja pospešujejo tudi neprivlačne dejavnosti v sosedstvu, kar vse otežuje prestrukturiranje in sanacijo. Takšne razmere so posledica intenzivnejšega razvoja mesta na obrobju, ki je imelo vse povojno obdobje prednost pred izgrajevanjem navznoter. Kot je bilo že omenjeno, je bil Maribor na prehodu v 20. stoletje omejen predvsem na levi breg Drave, na desnem so bili zgolj zametki mesta in obmestne vasi. Po letu 1950 se je pričela gradnja velikih stanovanjskih sosesk na mestnem robu. Posledice tega so vidne v gradbeni strukturi: srednjeveški in meščanski zazidavi, ki najbolj dajeta vtis mestnosti, sledi območje enostanovanjskih hiš, ki so na desnem bregu prevladujoča morfološka enota (druga največja, poleg novih sosesk blokov). Prehod iz “mestne” v “obmestno” zazidavo je na desnem bregu zelo hiter, tik mestnega središča. Za tem predelom pa je v 60. in 70. nastalo obsežno območje blokov in enodružinskih hiš, ki se širi proti vencu obmestnih naselij. Nenehno širjenje mesta brez prenavljanja notranje strukture ni ostala brez posledic5. V delu širšega mestnega središča na desnem bregu Drave je veliko ekstenzivno izrabljenih oziroma urbanistično degradiranih površin, ki (po Koželju) niso takšne, kakršne bi lahko bile. To so sive cone mesta, ekstenzivno izrabljene, neprimerne namembnosti, prinašajo veliko premalo dohodka, brez oblikovanega središča in funkcionalne prometne mreže, ki bi območje povezovala ne le s središčem, temveč z ostalimi predeli mesta. Takšno je območje ob koroški železniški progi (ki ima nastavke meščanskega urbanizma), predel med Ruško in Valvasorjevo ulico. Značilno je, da je funkcijsko in urbanistično degradiranih območij največ na Studencih, ki so pravzaprav najstarejše predmestje na desnem bregu Drave. Degardirana območja na Teznem in na Pobrežju so posledica nedo-grajenosti in ekstenzivne rabe prostora, zato takšnih strukturnih neskladij, kot so na Studencih, ni. Degradirana so stanovanjska območja, ki so nastajala na mestnem robu v času med obema vojnama.6 Takšna so območja med Limbuško cesto in Jenkovo ulico (na Studencih), med Cesto 14. divizije in Lovsko ulico (na Pobrežju) med Ulico heroja Nandeta in Velesovo ulico ter ob Volodjevi ulici (na Teznem). Zaradi nefunkcionalnega prometnega omrežja, neizoblikovanega središča, pomanjkanja javnih površin in vsaj minimalne oblikovne enotnosti, je kakovost bivalnega okolja neprimerna. Med degradiranimi historičnimi (stanovanjskimi) območji so tudi delavske kolonije, ki so ena od urbanističnih in kulturno zgodovinskih posebnosti industrijskega Maribora (železničarska kolonija, Vurnikovo naselje, Hutterjeva kolonija, TAM-ova kolonija). Danes so predvsem socialno degradirana, saj je starostna struktura prebivalcev neugodna, bivalni standard pa je za današnje razmere skromen. Zaradi nespornih urbanističnih kvalitet so potencialno kakovostna stanovanjska območja. Omeniti je treba še eno območje degradacije, to je rob mesta. Izpostavljeno je razpršeni gradnji, ki se stihijsko razrašča in zaseda krajinsko in ambientno najboljše parcele (predvsem vznožje Pohorja in obronki Slovenskih goric so temu pojavu najbolj izpostavljeni), vrtičkarstvu in raznim “pločevinastim tortam” (obrtne delavnice, skladišča), ki se množijo ob vpadnicah. Gre za funkcionalno in vizualno de- 5 Na desnem bregu Drave sc prenova kot način urejanja mesta še ni pričela. 6 Še na karti mesta Maribor iz leta 1920 obsega mesto samo pozidano območje na levem bregu Drave, na desnem pa le del Studencev in Tabora. Večji del Studencev, Pobrežje in Tezno so zunaj meje mestnega območja (Načrt mesta Maribor, I : 12.000; priredil R. Badjura). gradacijo. Kompaktnost zasnove srednjeveškega in meščanskega mesta se tako spreminja v vedno bolj razpršeno obliko. Območja centralnih dejavnosti Območja dela in bivanja so med najbolj mestotvornimi predeli, še posebej območja centralnih dejavnosti. Zaradi terciarizacije urbane ekonomije je tod zaposlenih vedno več ljudi. Ker so žarišča družbenega življenja imajo poudarjeno socialno funkcijo, hkrati pa reprezentativni pomen. Ker se življenjske navade spreminjajo, so oskrbna središča danes drugačna kot pred desetletji. Nekdanje trgovine z mešanim blagom na križišču lokalnih prometnic so zamenjala nakupovalna središča s široko paleto oskrbnih in storitvenih dejavnosti. Nova razmestitev oskrbnih središč je posledica liberalizacije gospodarstva in je prilagojena povečani mobilnosti. Podobno kot centralni kraji so tudi območja centralnih dejavnosti razporejena v hierarhični sistem. Hierarhija centralnih območij je relativna, odvisna je od velikosti mesta in razvitosti oskrbnih ter storitvenih dejavnosti. Območja centralnih dejavnosti v Mariboru so razvrščena v 5 hierarhičnih stopenj, in sicer: središča sosedstva, lokalna središča, subcentralna območja, ožje središče mesta in nakupovalno središče (več o tem Drozg, 1996 c). Razmestitev centralnih območij, struktura dejavnosti, gravitacijska območja, kijih pokrivajo ter morfološka izoblikovanost kažejo tudi strukturne značilnosti celotnega mesta. V mestu je 39 centralnih območij, od tega 17 središč sosedstev, 17 lokalnih središč, trije subcentri, centralno poslovno središče ter nakupovalno središče (v nastajanju). Razmestitev območij centralnih dejavnosti kaže nekakšno dvojnost strukture mesta. V centralnem poslovnem središču je skoncentrirana večina regionalnih in mestotvornih funkcij, pa tudi veliko oskrbnih in storitvenih dejavnosti. Glede na velikost Maribora se zdi taka koncentracija funkcij manj primerna7. Zaradi povečanja mestnosti ostalih četrti bi bila koristna premestitev nekaterih centralnih funkcij v subcentre. V mestnem središču je skoncentrirana večina funkcij regionalnega pomena in specializiranih dejavnosti. Še leta 1995 pa je bilo v ožjem mestnem središču 21 trgovin za dnevno oskrbo (samopostrežbe), kar močno presega število prebivalcev na gravitacijskem območju (podobno ugotavlja tudi Pak (Pak, 1994: 87)). 7 Mesto se je do srede 19. stoletja razvijalo na levem bregu Drave, na desnem bregu so bile samo vasi, po izgraditvi južne železnice pa še remontne delavnice in delavske kolonije. Tudi kasneje so na desnem bregu Drave nastajale le stanovanjske soseske, zametek centralnega območja se je začel širiti ravno pred gospodarsko krizo, ki je gospodarski in prostorski ravoj mesta zavrla za daljše obdobje (Leskovce 1991). V času ekstenzivnejšega prostorskega razvoja po letu 1950, so na desnem bregu Drave nastajala stanovanjska in industrijska območja, terciarni in kvartarni sektor pa se je širil na levem bregu. Takšen ustroj mesta še danes, ko se je število prebivalcev povečalo več kot enkrat, ni presežen. Sklepamo, da seje veliko Mariborčanov oskrbovalo v središču mesta. V naslednjih dveh letih se je število samopostrežnih trgovin zmanjšalo na 15, v delu mesta na desnem bregu Drave pa seje število trgovin za dnevno oskrbo povečalo za 19 enot8. Poslovno in trgovsko središče je še vedno omejeno na levi breg Drave, čeprav se trgovina postopoma seli tudi na desni breg. V enakem obdobju se je število trgovin za srednjeročno oskrbo v delu mesta na levem bregu Drave povečalo bolj kot v subcentrih. Terciarizacija je najbolj vidna v ožjem mestnem središču, kjer širjenje trgovskih in poslovnih dejavnosti že ogroža kakovost bivalnega okolja v bližnjih stanovanjskih območjih. Nove funkcije nastajajo v meščanskem delu mesta, kjer so stavbe bolje ohranjene in kjer so že druge, komplementarne dejavnosti. Ob tem se zmanjšujejo možnosti za sanacijo oziroma nadaljevanje prenove srednjeveškega jedra. Poslovno središče se širi med srednjeveškim mestom in prometnim vozliščem (avtobusno in železniško postajo). Opazno je širjenje poslovnih dejavnosti, specializiranih trgovin in gostinskih obratov, hkrati pa zmanjševanje števila trgovin za dnevno oskrbo. Zaradi razmeroma velikega mestnega središča se na levem bregu Drave niso razvili centri nižje ravni. Razmestitev centralnih območij na desnem bregu se ne ujema z razmestitvijo prebivalstva. Upoštevajoč radij dostopnosti do funkcij srednjeročne oskrbe, ki znaša 15 min, je velik del mesta na desnem bregu Drave zunaj območja še sprejemljive dostopnosti (oddaljenosti). Predvsem manjka subcenter na Studencih, zametek centra na Pobrežju pa prav tako pokriva le del območja. Samo na območju Maribor-Jug in v novejših stanovanjskih soseskah na Teznem sta razmestitev in opremljenost centralnih območij ustrezni, saj so bila ta urejena na podlagi urbanističnih normativov. Danes je raven opremljenosti subcentrov je skromna. Prevladujejo funkcije, ki ustrezajo lokalnemu središču. V nobenem subcentru ni regionalnih funkcij, tako da so subcentri pomembni bolj z vidika oskrbe prebivalcev kakor razbremenjevanja mestnega središča, disperzije delovnih mest, komunikacijskih in prometnih vozlišč. Takšne razmere so povsem v nasprotju z aktualno urbanistično mislijo, po kateri bi naj bila območja mesta urejena polifunkcionalno. Očitno mesto zaradi velikosti tega ekonomskega praga še ni doseglo. Najbolj problematično je na Studencih, kjer pravzaprav ni območja, ki bi imelo značaj središča in bi bilo primerno opremljeno. Tudi na Pobrežju in na Tezno lokalna središča še niso docela izoblikovana. Opremljenost lokalnih središč marsikje ne presega ravni dnevne oskrbe. Dejavnosti za srednjeročno oskrbo skoraj ni, ali pa so take, ki v lokalno središče ne sodijo (npr. trgovina z elekričnim materialom, trgovina z zavesami). Opazno je pomanjkanje storitvenih dejavnosti, ki so povečini še vedno nameščena v središču mesta. Središča sosedstev so enakomerno razmeščena po mestu, vendar pomanjkljivo 8 Rezultati kartiranja funkcij v širšem središču mesta iz leta 1995 in 1997 so dostopni pri avtorju. opremljena. Največjih primanjkuje v delu mesta na levem bregu, kjer se zaradi bližine oziroma velikosti mestnega središča bolje opremljeni centri ne morejo razviti. Le redka premorejo več kot samopostrežno trgovino, kar je glede na značaj območij s centralnimi dejavnostmi oz. središči sosedstev kot osnovnimi enotami sila skromno. O dopolnjevanju z drugimi funkcijami — rekreacijsko, socialno in kulturno za zdaj še ne moremo govoriti. Slika 3: Območja centralnih dejavnosti v Mariboru. Fig. 3: The areas of central activities at Maribor. Legenda: l-jlJ-'jj ožje mestno središče 0 subcenter A lokalno središče • središče sosedstva | nakupovalno središče Avtor: V. Drozg Kartografija: I. Sajko Vir: ZUM d.o.o., Maribor Bolj kot funkcijska nepopolnost centralnih območij je problematična morfološka neizoblikovanost subcentrov in lokalnih središč. Presoja morfološke izoblikovanosti je pokazala neizrazitost, nerazpoznavnost in pomanjkljivo urejenost večine centralnih območij (Sešel, 1996: 53). Zasnovana in urejena niso kot javni prostor z reprezentativno funkcijo, kot komunikacijsko središče in območje z javnim programom. Tudi videz okoliških objektov in prometnic običajno ne daje slutiti bližine centralnega območja. Še posebej velja to za centralna območja nižjega ranga. Zdi se, daje večina lokalnih središč nastala iz središč sosedstev, zato so tudi v morfološko fiziognomskem pogledu manj izrazita, nerazpoznavna so tudi v strukturi mesta. Brez dvoma je eden od razlogov za oblikovno neizrazitost prav stihijsko razmeščanje oskrbnih in storitvenih dejavnosti zunaj centralnih območij. Zaradi tega se zmanjšuje obseg in število dejavnosti, ki bi lahko bile nameščene v centralni coni, in s tem možnost načrtnega urejanja. Zanimivo je, daje večina centralnih območij ob ulici, le redko katero se je razvilo ob trgu ali križišču. Predvsem trgov, ki dajejo večji občutek središčnosti, mestnosti in monumentalnosti, imajo pa tudi komunikacijsko oz. socialno funkcijo, v Mariboru primanjkuje. Sklepne ugotovitve Za ustroj mesta na levem bregu Drave je pomembno mestno središče, kakovost stanovanjskih območij in industrijski predel v Melju. Mesto na levem bregu Drave je dokaj izgrajeno, stopnja mestnosti in kakovost bivalnega okolja sta tod največji. Najbolj ekspanziven je poslovno trgovski predel, kjer srednjeveško mesto že izgublja stanovanjski značaj in se spreminja v trgovsko središče. Terciarizacija je tod naj intenzivnejša in se širi proti meščanskemu delu mesta, pa tudi najstarejši industrijski del se postopoma spreminja v obrtno poslovno območje. Stanovanjski predeli veljajo za najkakovostnejše. Delno zato, ker novogradnje samo zapolnjujejo nezgrajene površine in se s starejšo zazidavo dopolnjujejo v enovito celoto, ki ohranja zgodovinski videz mesta. V zahodnem delu mesta je stopnja izgrajenosti manjša, poleg funkcionalno degradiranih območij se v najstarejšem delu mesta pojavljajo še socialno degradirana. Na desnem bregu Drave je ustroj bolj zapleten. V njem se jasneje kažejo razvojne stopnje mesta. Bistvena so stanovanjska in industrijska območja ter neizgrajenost posameznih predelov. Stopnja mestnosti in kakovost bivalnega okolja je nižja kakor na levem bregu, tudi zaradi obsežnih prostih in ekstenzivno izrabljenih površin. Na Studencih, ki so najstarejše predmestje Maribora, ustroj določa industrijska cona (nekdanje železničarske delavnice) in območja enodružinskih hiš iz obdobja med obema vojnama. Novodobno urbanistično urejanje je bilo zelo omejeno, zato je območje ostalo nefunkcionalno zasnovano. Izgrajevalo se je stihijsko, je brez osrednjega območja in prometno povezano samo s središčem mesta, ne pa tudi z drugimi predeli. Posledica tega so obsežna degradirana območja in nizka kakovost bivalnega okolja. Studenci so tako brez nekaterih osnovnih dejavnosti in prostorskih ureditev, ki bi jih predel mesta moral imeti. Na Taboru si sledijo srednjeveško mesto, meščanske vilske četrti in soseske novih blokov. Vendar območja gradbeno niso zaključena (zapolnjena, izgrajena). Središčni del Tabora, katerega zametek sega do koroške železnice, je zelo majhen, v enem delu funkcijsko povsem degradiran. Bolj mestotvorno zasnovo meščanskega mesta takoj nadomesti značilna obmestna zazidava z enodružinskimi hišami, degradirana in ekstenzivno izrabljena območja, temu pa sledijo nove blokovne soseske s šibkimi centralnimi območji. Urbanistični razvoj je preskočil starejša območja in se na novo pričel na mestnem robu. Notranji deli so zato nefunkcionalno izrabljeni, z neprimerno namembnostjo (delež javnih funkcij je zelo nizek), veliko površin je degradiranih in ekstenzivno izrabljenih. Pomanjkanje javnih funkcij in majhno središčno območje hromi funkcioniranje celotnega zahodnega dela mesta na desnem bregu Drave. Ustroj Tezna je najbolj “čist”. Osnovna prometnica (Ptujska cesta) deli območje na industrijsko poslovni in stanovanjski del, vmes pa nastaja osrednje centralno območje (subcenter). Stanovanjski del je zasnovan in zgrajen v različnih urbanističnih doktrinah, od modernistične iz 50. let, do postmodernistične. Ob blokovnih soseskah je območje enodružinskih hiš. Novejši del je primerno urejen, z zadovoljivo opremljenim bivalnim okoljem, starejši pa je iz obdobja stihijske urbanizacije obmestja. Industrijska cona, kije v času nastanka veljala za uspešno prostorsko ureditev, danes izgublja proizvodni značaj, čeprav je edino perspektivno območje za namestitev novih in preseljenih proizvodnih obratov. Ustroj Tezna je polifunkcionalen, saj obsega vse dejavnosti in območja kot funkcionalno sklenjena mestna četrt. Pobrežje je najmanj izgrajen del mesta. Nove blokovne soseske za zaposlene v bližnjem Melju le zapolnjujejo proste površine med starejšo enodružinsko zazidavo, vendar skupaj ne tvorijo funkcionalno sklenjene celote. Dediščina nekdanjega predmestja in stihijske zazidave ob vpadnici še danes ni presežena. Območje potrebuje osrednjo prometnico, ob kateri se bo razvilo središčno območje, kakršnega sedaj ni. Poleg tega primanjkuje urejenih zelenih površin in mestotvornih območij (osrednjih trgov, vozlišč). Ustroj Pobrežja zaznamujejo tudi degradirane površine: stanovanjska območja iz 30. let ter deponija komunalnih odpadkov, zaradi katere so ekološko degradirana tudi bližnja stanovanjska območja. Med Taborom in Pobrežjem je obsežno območje, ki je brez prave namebnosti in je funkcijsko degradirano. Na njem so dejavnosti, ki nimajo javnega značaja, čeprav so ob najpomembnejši južni vpadnici. Iz prikazanega je razvidna nekakšna dvojnost urbane strukture, ki je v literaturi označena kot “bipolarno mesto” ali “twin city” (Held, 1992: 235). Zanje je značilen neenak razvoj v preteklosti, funkcijsko neravnovesje in neizgrajenost, ki je posledica velikosti mesta in s tem povezanih ekonomskih pragov. Menimo, da je Maribor primer slednjega. Mesto se je v preteklosti razvijalo predvsem na levem bregu Dra- ve, šele v razmerah hitre industrializacije in pospešene gradnje stanovanj, se je gradbena dejavnost prenesla na desni breg. Širjenje stanovanjske gradnje pa ni spremljal razvoj centralnih dejavnosti (javnih funkcij) in prestrukturiranje nekdaj robnih in neurejenih predelov. Še danes mesto ni tako veliko in gospodarsko močno, da bi se razvoj preusmeril v zagotavljanje večje kakovosti bivalnega okolja (kar pomeni izboljševanje opremljenosti in polifunkcionalnost), večanje mestosti (s prenovo in prestrukturiranjem degradiranih območij) ter širjenje ekonomsko aktivnega prostora tudi na desnem bregu Drave. Izgrajevanje, prenova in prestrukturiranje degradiranih območij še niso zaživeli, čeprav se obseg degradiranih površin po naši oceni povečuje. Samo s prestrukturiranjem posameznih četrti bo lahko odpravljeno neskladje v ustroju mesta. Slednje je po našem mnenju druga značilnost ustroja Maribora: neizgrajenost in nizka stopnja mestnosti na desnem bregu Drave. Nekateri kazalci urbane strukture, zbrani po mestnih predelih, to “dvojnost” med mestom na levem in desnem bregu Drave še potrjujejo. Preglednica: Kazalci urbane strukture po predelih mesta Maribor. Table: Indicators of urban structure, by districts of Maribor. Kazalec Studenci Tabor Pobrežje Tezno Rotovž Štev. prebivalcev 13.887 35.810 16.263 11.216 28.512 Stev. del. mest — sek. sek. 978 4998 697 4903 * 8856 Štev. del. mest — terc. sek. 247 3325 570 755 5535 Štev. del. mest — kvar. sek. 295 **5108 582 1167 9331 Štev. centralnih območij 4 14 6 4 10 Štev. objektov regionalnega pomena 1 8 2 1 39 Štev. os. in sred. šol 2 10 4 n J 10 Štev. bank in pošt 1 11 2 2 19 Štev. zdrav, domov 1 14 4 3 22 Štev. javnih špotnih igrišč 1 3 2 1 2 Štev. kinodvoran 0 0 0 0 4 Štev. parkov 0 1 0 0 2 Štev. trgov 1 4 1 1 13 Štev. zadovoljivo opremljen, stanovanjskih območij 1 od 3 9 od 12 3 od 6 1 od 4 6 od 8 Štev. urejenih stan. območij 0 od 3 9 od 12 3 od 6 2 od 4 5 od 8 Štev. degradiranih območij 5 9 5 4 8 Štev. telef. na 100/preb. 28,7 34,8 31,4 34,3 50,6 * približno 6500 delovnih mest je v Mel ju. ** približno 2400 delovnih mest je v Mariborski bolnišnici. Slika 4: Shema ustroja mesta Maribor. Fig. 4: The structure scheme of Maribor. kotovž: STUDENCI: TABOR [Tezno: Legenda: ^ trgovsko in poslovno središče [TITfl kvalitetna stanovanjska območja manj kvalitetna stanovanjska območja degradirana stanovanjska območja | | funkcijsko degradirana območja Hi industrijsko območje Avtor: V. Drozg Kartografija: I. Sajko Vir: ZUM d.o.o., Maribor Literatura Carter, H., 1995: The study of urban geography. London: Arnold, 4. izd. Curk, J., 1991: Urbana in gradbena zgodovina Maribora. V: Maribor skozi stoletja. Zbornik. Maribor: Obzorja. Drozg, V., 1996 a: Kvaliteta bivalnega okolja v stanovanjskih območjih. Strokovne podlage za urbanistično zasnovo mesta Maribor. Zavod za urbanizem Maribor (tipkopis). Drozg, V., 1996 b: Degradirane in proste površine. Strokovne podlage za urbanistično zasnovo mesta Maribor. Zavod za urbanizem Maribor (tipkopis). Drozg, V., 1996 c: Območja centralnih dejavnosti. Strokovne podlage za urbanistično zasnovo mesta Maribor. Zavod za urbanizem Maribor (tipkopis). Drozg, V., 1997: Morfologija slovenskih mest. Fazno poročilo — metodološke osnove. Inštitut za geografijo. Ljubljana (tipkopis). Dürrenberger, G. et ali 1992: Das Dilemma der modernen Stadt. Berlin: Springer. Held, G., 1992: Barcelona, doppelte Stadt. V: Metropole, Weltstadt, Global City. Dortmunder Beiträge zur Raumplanung 60. Dortmund: IRPUD. Počkaj Horvat, D., 1996: Demografske značilnosti mesta. Strokovne podlage za urbanistično zasnovo mesta Maribor. Zavod za urbanizem Maribor (tipkopis). Koželj, J., 1995: Sanacija degradiranih urbanih območij. Skrajšano poročilo o prvi in drugi fazi raziskave. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo. Leskovec, A., 1991: Razvoj gospodarstva v Mariboru. V: Maribor skozi stoletja. Zbornik. Maribor: Obzorja. Lichtenberger, E., 1990: Stadtverfall und Stadterneuerung. Wien: Verlag der Öster-reichieschen Akademie der Wissenschaften. Lobnik, U., 1996: Urbanistično kvalitetna območja v Mariboru. Strokovne podlage za urbanistično zasnovo mesta Maribor. Zavod za urbanizem Maribor (tipkopis). Monheim, R., 1972: Aktiv- und Passivräume. V: Raumforschung und Raumordnung 1972/2, str. 51-58. Pak, M., Leib, J., 1994: Maribor - Marburg. Prispevki h geografiji prijateljskih mest. Maribor: Pedagoška fakulteta. Pirkovič-Kocbek, J., 1982: Izgradnja sodobnega Maribora. Ljubljana: Partizanska knjiga Schaffer, F., 1986: Angewandte Stadtgeographie — Projektstudie Augsburg. Trier: Zentralausshuss für deutsche Landeskunde. Sešel, M., 1996: Javne površine. Strokovne podlage za urbanistično zasnovo mesta Maribor. Zavod za urbanizem Maribor (tipkopis). Sieverts, T., 1997: Zwischenstadt. Wiesbaden: Wieveg. Wittkau, K., 1992: Stadtstrukturplanung. Düsseldorf: Werner. Summary A comprehension of the town structure is achieved through linking, comparing and explaining the basic urban elements. The key categories taken into consideration were the following: genesis or the age of buildings, the mode of building up, economic activities, functions of land, networks’ branching, social structure of the population, and the town rent. The paper discusses three complexes of the elements which form the town structure. These are: the quality of dwelling environment, degraded areas, and the areas of central activities. The quality of dwelling environment is a synthetic indicator of dwelling conditions and a kind of a complement to the social topography of town. The areas of the highest quality for dwelling are those from the bourgeois period. All these areas, i.e., the villa districts and the districts of apartment houses, as well as the workers’ colonies (social hierarchy!) have green zones; they are all in good order and planned for a moderate population density. A slightly lower quality is established for the block-of-flat districts which are planned and furnished in accordance with the urban planning standards. In most of the cases, it is the location of a district (not the town-planning ordering) on which the quality of dwelling environment depends. It is surprising that the areas of single-family houses of more recent origin do not show a high dwelling quality. They are deficiently furnished (with supply activities), they lack green zones, and they are not enough in order. From the aspects of town-planning and architecture, the building of single-family houses was in subordinate position in the past; therefore, the simplest arrangement of objects from the morphological point of view, i.e. “in chessboard”, is but rarely surpassed. Exceptions to this are represented only by some rare districts of the organized building of houses. The lowest quality is established for the districts of single-family houses built in the interwar period. Due to their marginal position as to the urban nodes, their deficient furnishing and the unorganized building up, they deviated from the prevailing ordering of the other residential districts already at the beginning. In a general sense, de-urbanized or degraded areas stand for the devalued, damaged, less valuable and abandoned lands, which extend over approx. 620 hectares of Maribor. Such conditions have resulted from the intensive development of the town in its margins, which took precedence over the building in the inner town during the entire post-war period. At the turn of the 19th century, Maribor was limited to the left bank of the Drava, above all, while on the right bank, there were only some very beginnings of the town and a suburban village. The building after the year 1950 was oriented into the construction of large residential districts on the unoccupied lands at the rims of the town. The results of this development are evident in the structure of the building up: the medieval and the bourgeois styles of building up, which both have the highest level of urban features, are followed by the area of single-family houses which are the prevailing morphological unit on the right bank of the Drava (the second largest to the new block-of-flat districts). The transition from the “urban” to the “suburban” building up is very rapid on the right bank, close by the town core. Beyond this area, an extensive area of blocs of flats and single-family houses originated in the 60’s and the 70’s; it extends towards a bow of suburban settlements. This constant spreading of the town without any renovation of its inner structure has not passed without certain consequences. Thus, many areas of extensive land use occur in a certain part of the broader town center on the right bank of the Drava. These are the “grey zones” of the town, of extensive and unsuitable land use; they give too little income, they lack an established center and the functional transport network to connect these areas not only with the center but also with the other parts of the town. The distribution of central areas, their gravitational areas, the structure of activities, and the morphological features show the structural characteristics of the entire town. There are 39 central areas in all, of which 17 are district centers, 17 local centers, three subcenters, the central business district and a shopping center (in formation). The distribution of areas with central activities show a kind of double structure of the town. Concentrated in the CBD are most of the regional and basic urban functions, as well as numerous supply and service activities. The distribution of central areas on the right bank does not correspond to the distribution of the population. Only in the area of Maribor-Jug (Maribor-South) and in the other residential districts of more recent origin, the distribution and the furnishing of central areas are suitable, since they were arranged on the basis of the urban planning standards. Nowadays, a level of the subcenter furnishing is low. The functions corresponding to the level of local centers prevail. All subcenters lack the regional functions, so that they are only important from the aspect of supply; however, they are entirely insignificant from the aspects of relieving the town center, dispersion of jobs, communication and transport nodes. The morphologically unformed subcenters and local centers are even more problematic than the functional deficiency of central areas. An assessment of morphological features has shown that most of the central areas are non-explicit, non-discernible, and lacking organization. Evident from the foregoing is a kind of duality in the town structure, which is called a “twin city” in professional litterature. DRŽAVE, NARODI, MANJŠINE: POLITIČNOGEOGRAFSKI ORIS Milan Bufon* Izvleček Prispevek vsebuje gradivo o nekaterih izbranih političnogeografskih temah in dru-žbeno-teritorialnih pojavih ter obravnava zlasti vprašanje odnosa med državami, narodi in manjšinami. Podrobneje so prikazani sinhroni aspekti državnih pojavnih oblik in diahroni vidik razvoja sodobnega nacionalizma. Proučena sta še problem državnosti in uveljavljanje večinskih narodov v Evropi, ter tudi razmerje med njimi in tako imenovanimi “narodi brez države” oziroma nacionalnimi manjšinami. Na koncu poskuša prispevek podati nekaj možnih tipizacij evropskih držav glede na njihovo etnično sestavo, nacionalno "samozadostnost” ter narodnotnanjšinsko bilanco. Ključne besede: Politična karta sveta, evropske države, narodi in manjšine. STATES, NATIONS, MINORITIES: A POLITICO-GEOGRAPHICAL SURVEY Abstract Comprised in the paper are the materials on certain selected politico-geographical themes and socio-territorial phenomena, and discussed are particularly the questions on relations between states and nations and minorities. Presented in detail are synchronous aspects of the state origination forms and diachronic aspects of development of contemporary nationalism. In a case study of European continent, a question is further studied, on the state formation and predomination of dominant nations, as well as relations between the latter and the so-called “stateless nations” or national minorities. Presented at the end are some possible typologies of European states as to their ethnic composition, national “self-sufficiency” and national minority balance. Key words: Political world map, European states, Nations and minorities. Članek želi podati pregled nekaterih pomembnejših vidikov sodobnega politi-čnogeografskega proučevanja na temo odnosa med državami, narodi in manjšinami. Nedvomno so vprašanja razvoja držav in nacionalizma temeljno in klasično raziskovalno polje politične geografije, ki ga je mogoče ločiti na bolj kvantitativni in kvalitativni del. Prvi se pretežno ukvarja s strukturno analizo politične karte sveta, drugi * Dr., ZRS, Znanstveno raziskovalno središče Republike Slovenije, Koper, Garibaldijeva 18, 6000 Koper, Slovenija. (E-mail: Milan.Bufon@ZRS-KP.si) pa zadeva problematiko teorije razvoja in sistematike različnih pojavnih oblik nacionalizma. V nadaljevanju bo prikazano izbrano gradivo o omenjenih temah, pri čemer bo upoštevan predvsem položaj v Evropi. 1. Države in njihove pojavne oblike Glede strukturne analize politične karte sveta gre najprej omeniti nekatere vidike zemljepisnega položaja držav, in sicer: 1. zemljepisni položaj na karti sveta in vplive splošnih geografskih danosti na razvoj držav (na primer podnebne posebnosti); 2. zemljepisni položaj glede na naravne vire in prometne, zlasti vodne poti; 3. zemljepisni položaj v odnosu do drugih držav in kakovosti meddržavnih raz- merij; 4. strateški položaj in spreminjanje učinkov tega položaja na razvoj držav. Drugi vidik zadeva vprašanje morfologije držav, zlasti njihovega obsega in oblike. V povprečju merijo države v svetu med 500 tisoč in milijon km2 in ta obseg označuje tudi srednje velike države. Dejansko pa je povprečna velikost držav v različnih predelih sveta tudi dokaj različna: v Evropi znaša srednja površina držav 275 tisoč km2, v Afriki 550 tisoč km2, v Aziji z Oceanijo 1350 tisoč km2, v Severni in Južni Ameriki pa 1550 tisoč km2. Glede na navedene razpone lahko države po velikosti razvrstimo v: • mikrodržave: manj kot 25 tisoč km2; • zelo majhne države: 25 do 125 tisoč km2; • majhne države: 125 do 250 tisoč km2; • srednje majhne države: 250 do 750 tisoč km ; • srednje velike države: 750 do 1500 tisoč km2; • velike države: 1,5 do 3 milijone km2; • zelo velike države: 3 do 6 milijonov km ; • države velikanke: več kot 6 milijonov km". Razsežnosti držav so torej izredno različne, saj imamo na eni strani mikro-državice, kot so Liechtenstein (150 km2), San Marino (62 km"), Monako ali Vatikan (obe manj kot 5 km2), na drugi pa velikanke, kot so Kanada, Rusija, Kitajska, ZDA, Brazilija in Avstralija z okrog 8 milijoni km2. Manj podrobno lahko prvi dve navedeni kategoriji združimo v splošnejši pojem “malih” držav, naslednji dve v novo enoto “srednje-malih”, predzadnji dve v skupino “srednje-velikih” in zadnji dve v skupino "velikih” držav. Če potem upoštevamo samo države v pravem pomenu besede, se pravi, da izključimo najmanjše poldržavice in državne enote z omejeno suverenostjo (v Evropi so to poleg že navedenih še Andora, Malta in Ciper, v Aziji z Oceanijo Maldivi, Tajvan, Singapur, Brunei, Palau, Mikronezija, Marshallovi otoki, Kiribati, Nauru, Tonga, Zahodna Samoa, Tuvalu in Cookovi otoki, v Afriki Zahodna Sahara, Bahrain, Kapverdski otoki, Sao Tome/Principe, Sejšeli, Komori, Mavricius, Svazi in Lesoto ter v Amerikah St. Kitts/Nevis, Antigua/Barbuda, Dominika, Sv. Lucija, Sv. Vincenc/Grenadina, Grenada, Barbados in Trinidad/Tobago — skupno 37 enot), nam ostane 37 državnih enot v Evropi, 38 v Aziji z Oceanijo, 54 v Afriki in 27 v obeh Amerikah, to je skupaj 156 “pravih” držav (stanje v letu 1996). Struktura teh držav po velikosti izraža v skupnem pogledu pravilen potek, se pravi, da število držav enakomerno upada od ene skrajnosti (“male” države) do druge (“velike” države), medtem ko se pri posameznih območjih kažejo pomembnejši odmiki. V Evropi je tako izrazito nadpovprečno veliko malih držav, podpovprečno pa srednje-velikih; v Aziji z Oceanijo je manjši delež malih in srednje-velikih držav, številnejše pa so srednje-male države; v Afriki je manj malih in velikih držav, prevladujejo torej srednje-velike; v Amerikah pa prevladujejo velike države, izrazito manj pa j e srednje-malih držav. Naslednja možna razvrstitev zadeva obliko držav, ki so lahko: 1. podolgovate (dolžina šestkrat večja od širine), npr. Čile, Norveška, Švedska ali Panama; 2. kompaktne ali uniformne, npr. Francija, Belgija, Poljska; 3. proruptivne, se pravi bolj ali manj kompaktne države z manjšo teritorialno zajedo v soseščino, npr. Burma, Tajska; 4. deljene, se pravi tiste države, ki jih sestavlja več med seboj nepovezanih delov, npr. Indonezija, Japonska, Filipini, Danska, ZDA; 5. perforirane države, ki vsebujejo druge manjše države, npr. Italija, Južna Afrika. Pri tem obstajajo tudi različne možnosti matematičnega merjenja kompaktnosti držav, na primer po formuli: lk=l,27xA/L=<2, kjer je A površina v km2, L dolžina najdaljše osi. lk gre od 0 (linija) do 1 (krog). Sinhrona analiza politične karte sveta ne more niti mimo pregleda različnih in številnih singularitet, kot so že omenjene poldržave, enklave ali države s posebnim statusom, na primer protektorati, kolonialne posesti, dejansko neodvisne, a formalno odvisne države (države Commonwealtha, kot so Kanada, Avstralija in druge), formalno neodvisne, a dejansko polkolonialne države (razna karibska otočja), vojaško zasedena ozemlja (Zahodna Sahara, Ciper, West Bank, Libanon), države-dvojčki, ki so nastale zaradi politične delitve prvotno enotnih državnih tvorb (Nemčija in Vietnam pred združitvijo, Koreja, Kitajska), države z nepopolnim statusom (Andora, Vatikan, Tajvan ali Bantustani — zadnji dve v okviru mednarodne skupnosti nista priznani kot državi, prvi dve pa ne izvajata vseh običajnih državnih funkcij oziroma sta omejeno suvereni), federalizirane države, ki jih sestavljajo dve ali več avtonomnih politično-teritorialnih enot (ZDA, Kanada, Belgija, Indija), konfederacije lokalnih skupnosti (na primer Švica ali Združeni arabski emirati), mesta države (na primer bivša ali sedanja kolonialna trgovska oporišča, kot sta Hong Kong ali Singapur), začasne politične tvorbe, kot sta bila Gdansk ali Svobodno tržaško ozemlje in tako dalje. Čeprav so bistveno manj obsežna kot nekoč, obsegajo kolonialna ozemlja še danes precejšen del zlasti necelinskih površin. Zato delimo kolonije na celinske in otočne, v obeh primerih pa obstajajo točkovne in ozemeljsko obsežnejše posesti. Točkovne kontinentalne kolonije so Macao, Hong Kong, Gibraltar in Panamski prekop, točkovne otočne kolonije pa na primer Asuncion, Sv. Helena in Falklandi. Obsežnejša celinska kolonija je dejansko ostala le Francoska Gvajana, v to skupino teritorialnih enot pa bi lahko uvrstili večja oddeljena ozemlja, na primer Grenlandijo ali Aljasko. Podobno lahko povežemo tudi otočne kolonije, kot so Kajmanski otoki, Holandski Antili, Bermudski otoki ali Otoki Reunion, z oddeljenimi otočji, kot so Mikronezija, Družbeni otoki, Nova Kaledonija, Havaji, Portoriko, Galapagos, Ada-man, Velikonočni otoki, Azori, Kanarski otoki, otoki Svalbard ali Ferski otoki. 2. Razvoj nacij in nacionalizma Bolj vsebinsko orientirane političnogeografske obravnave se največkrat ukvarjajo s teorijo razvoja nacionalizma ter različnimi pojavnimi oblikami tega družbenega in prostorskega pojava. Pri tem poudarjajo zlasti modernost pojava, saj je bilo konec 10. stoletja komaj 7 neodvisnih teritorialnih držav, do konca 13. stoletja je njihovo število naraslo na 12, do konca 16. stoletja na 18, do konca 18. stoletja na 21; prava eksplozija pojava se je torej pričela komaj v zadnjih desetletjih: število držav je do srede 19. stoletja naraslo na 41, do konca 19. stoletja na 47, do leta 1940 na 64, do leta 1970 na 125 in na okrog 155 do leta 1995 (v število niso upoštevane najmanjše poldržave, približno 35 enot). To ne pomeni, da pred nastopom ••modernih” držav ni bilo nikakršne politične ozemeljske organiziranosti, le pojavne oblike so bile različne, saj je bila za srednji vek, a tudi za kasnejši čas, značilna izredna fevdalna razdrobljenost posesti (v 16. stoletju je bilo samo v Evropi okrog 1500 samostojnih ozemeljskih enot), ki se je pčasi začela preoblikovati v ozemeljsko enotnejše državne tvorbe, očitno s pomočjo izrazite centralizacije oblasti. Toda ali je centralizacija bila res edina možna razvojna pot? Ta “scenarij” je dejansko le eden izmed petih najbolj “prepričljivih”, saj bi v Evropi od 16. stoletja dalje lahko prišlo do: 1. še večje drobitve obstoječih ozemeljskih enot; 2. prevlade zvez krajevnih enot; 3. oblikovanja enotne krščanske teokratske federacije; 4. nastanka velikega celinskega imperija; 5. državne ureditve po načelu “srednje velikih” ozemeljskih enot. Odgovor na vprašanje, zakaj je med navedenimi izbirami prevladala zadnja, gre najverjetneje iskati v njeni večji skladnosti s potrebami uveljavljajoče družbenoekonomske paradigme “črnega” industrijskega kapitalizma, ki za svoj razvoj potrebuje enotno, standardizirano ozemlje in dovolj enotno in na krajevne skupnosti nevezano, torej mobilno prebivalstvo. Standardizacija in homogenizacija pa je mogoča le v državah, ki imajo zadostno oblast in nadzor nad ozemljem, zaradi česar so moderne ozemeljske države veliko bolj zainteresirane za politično obvladovanje danega ali zamišljenega “nacionalnega” prostora kot dotedanje državno-politične tvorbe. V obdobju romantike in klasičnega nacionalizma (zlasti od leta 1850 do leta 1950) je zato veliko govora o t.i. “naravnih” mejah narodov in držav ne glede na dejansko etnično distribucijo: na “mejnih” predelih so se tako srečevale zahteve dveh nasprotujočih si nacionalizmov in običajno je večji (močnejši) narod potegnil “daljši” konec. Vsekakor poznamo 3 glavne oblike državne suverenosti oziroma oblikovanja državnih političnih povezav: • unitarne države (Francija in Anglija sta morda najbolj znana zgleda); • federalne države, kjer suverenost izvajajo na dveh različnih ravneh, federalnem in državnem (federalna oblika državne organiziranosti je posebno značilna za največje države, npr. ZDA); • konfederalne države ali politične entitete, v katerih so države zelo ohlapno povezane med seboj in jih združujejo samo sprotni funkcionalni cilji kot na neki trajni želji po združevanju (na primer Skupnost neodvisnih držav, Evropska unija). Pogosto so se večnacionalne državne formacije delile na manjše državne enote (po 1. svetovni vojni zlasti turški imperij in Avstro-Ogrska, v novejšem času še Jugoslavija, Sovjetska zveza in Češkoslovaška), običajno po nacionalnem načelu. Kljub temu pa je dokaj presenetljivo, da so zelo malo sprememb doživele postko-lonialne države, ki v bistvu še danes ohranjajo isto politično strukturo, kakršno so podedovale iz kolonialnega obdobja, ta pa nima nikakršne zveze z dejansko krajevno družbeno-kulturno sestavo. Čeprav so razna osvobodilna gibanja v teh državah pred osamosvojitvijo zagovarjala potrebo po spreminjanju političnih meja, kasneje tega niso uresničevala, ker bi to odpiralo vrsto novih nezaželjenih sporov med različnimi verskimi in etničnimi skupinami. Še največ takih sprememb je morda doživela Indija, kjer je najprej prišlo do odcepitve Pakistana (1947), kasneje pa do delitve med Pakistanom in Bangladešem (1971). Posebno poglavje je zato problem povezanosti med narodom in državo. Narodi so po prevladujočem mnenju raziskovalcev tega vprašanja etnične skupine s povsem določeno idejo oziroma ciljem: ustanovitev lastne države po načelu samoodločbe ali vsaj pridobitev politično-teritorialne avtonomije. Načelo samoodločbe (vsak narod ima pravico do lastne države) se je izoblikovalo šele ob koncu 18. stoletja, zlasti po navdihu francoske revolucije, in se je pričelo obširneje udejanjati komaj v naslednjih desetletjih. Prvič se je zamisel, da morajo države v bistvu slediti nacionalni karti in ozemeljski distribuciji (predvsem v interesu vodilnih “državotvornih” narodov) pojavila na Dunajskem kongresu leta 1815, dejansko pa sojo sprejeli v mednarodno pravo leta 1919 na Mirovni konferenci v Parizu, ko so pravico do samoodločbe narodov priznali kot osnovno vodilo novega evropskega reda. Povezava narod - država je odslej tako tesna, da se v mnogih jezikih, zlasti pa v bolj centraliziranih družbenih in političnih okoljih, oba izraza uporabljata kot sinonima (v angleščini, francoščini in italijanščini). Podobno ravna tudi mednarodna skupnost pri imenih skupnih teles kot so Združeni narodi (United Nations), čeprav se v taka telesa narodi brez lastne države dejansko ne morejo včlaniti. Dejansko je nacionalizem izrazito evropski pojem, ki ga lahko združimo v 5 glavnih skupin: • Protonacionalizem ali nacionalizem prvih unitarnih zahodnoevropskih držav, ki je sprva izražal bolj lojalnost neki že obstoječi politični entiteti in njegovemu vladarju kakor pa narodu v današnjem pomenu besede. Zato je v teh državah (Anglija, Francija, Švedska in Portugalska, deloma Španija) ‘'moderna” nacionalna država nastala pred narodi, se pravi, da je tu narode oblikovala država in ne obratno. • Združevalni nacionalizem je značilen za Srednjo Evropo, kjer ni prišlo do nastanka “modernih” srednje-velikih držav, ampak po eni strani do obilice malih mestnih državic (Nemčija in Italija), po drugi pa do nastanka večjih multinacionalnih imperijev (Avstro-Ogrska). V zadnjem primeru zato ni šlo za združevalno nacionalno izbiro, temveč za • ločitveni nacionalizem, podobno kot v Osmanskem in ruskem imperiju; v isto skupino sodi tudi državotvorni proces na Irskem in Norveškem. V neevropskih razmerah sta najbolj značilna: • Osvobodilni nacionalizem, zlasti v postkolonialnih državah, ter • obnovitveni nacionalizem, kjer se postkolonialna obnova nasloni na historični spomin preteklih državotvornih izkušenj (Iran, Indija, Egipt). Razmerje narod - država se najbolj pogosto uporablja pri razvrstitvi držav po nacionalni sestavi. Po približni oceni je srednje razmerje med "narodi z državo’ in “narodi brez države” približno 1:10, saj obstaja v svetu skupno okrog 2000 etničnih skupin, okrog 200 držav in le okrog 20 “pravih” nacij. A tudi pri “uspešnih narodih ne more biti govora o povsem enonacionalnih državah — nacijah, ki bi bile sposobne združiti ves narod in kjer ne bi bilo pripadnikov drugih narodov. Med take države sodi morda le Islandija. Zato bolj pragmatično označujejo kot nacije že tiste države, kjer večinski narod dosega vsaj 60 % skupnega prebivalstva. Ocenjuje se, da v modernem času 65 % držav izpolnjuje to precej ohlapno "normo”. To skupino delimo spet v dva tipa: v prvega sodijo delne nacionalne države (skupaj je takih držav okrog 50), se pravi različne države, ki jih poseljuje isti narod (na primer 17 arabskih držav) ali “deljene” države, kot so Koreja in podobne, drugi tip pa sestavljajo prave nacionalne države, ki jih lahko spet ločimo v tiste, kjer vodilni narod presega 95 % skupnega prebivalstva (takih je okrog 25, na primer Japonska, Norveška itd.), in take, kjer vodilni narod predstavlja 60 do 90 % skupnega prebivalstva (takih držav je okrog 35, na primer Francija, Slovenija itd.). Večnacionalne države (takih je okrog 55) so tiste, kjer noben narod ne dosega absolutne večine. V to skupino sodi tip držav, kjer prebivalci večinskega naroda predstavljajo 40 do 60 % skupnega prebivalstva (okrog 15 držav, na primer Filipini in Sudan), tip držav, v katerih živita dva večinska naroda oziroma etnični skupini, ki štejeta skupaj več kot 65 % prebivalcev (takih držav je okrog 20, med njimi Belgija, Peru itd.) in končno tip pravih večnacionalnih držav z visoko stopnjo etnične ali nacionalne fragmenta-cije (okrog 20 držav, na primer Indija, Malezija, Nigerija itd.). V pogledu razvoja nacionalizma in statusa etničnih formacij lahko ločimo tri glavne pojavne oblike: etnije so objektivne družbene in kulturne formacije, ki jih sestavljajo pripadniki istega etničnega izvora, jezika, historičnega izročila in ki v kontinuirani obliki zasedajo neko ozemlje; pripadnike take družbene formacije, ki to naselitveno ozemlje zapustijo zaradi selitve, a ohranjajo prvotno etnično identiteto, smemo tudi prištevati k skupnemu etnosu. Narodi so etnije, ki so poleg objektivne uspešno razvili tudi subjektivno in institucionalno plat etnične identitete in si prizadevajo, da bi poleg visoko razvitih kulturnih osnov samozavedanja (jezikovna standardizacija, razvita kultura in šolska izobrazba v lastnem jeziku) uspeli ustanoviti tudi lastno državo ali vsaj dosegli zadovoljivo politično in ozemeljsko avtonomijo. Nacije opredeljujemo v politično-teritorialnem pogledu kot “nation-state”, se pravi narode, ki so uspeli oblikovati lastno državo in se v tej državi uveljavljajo kot večinska in prevladujoča družbena skupina. Navedene oblike se lahko pojavljajo tudi sočasno pri isti etnični formaciji: tako so na primer Slovenci v okviru Slovenije “nacija”, kot “narod” oziroma narodna ali nacionalna manjšina pa se pojavljajo tudi zunaj državnih okvirov v sosednjih državah (na Tržaškem, Goriškem in na Koroškem), kot “etnija” pa še na širšem ozemlju v soseščini (Rezija, Beneška Slovenija, Porabje) ali manjših naselitvenih otokih zunaj avtohtonega etničnega ozemlja (Hrvaška, Furlanska nižina, Dunaj, Severna Amerika, Argentina, Avstralija). 3. Evropski narodi in manjšine V Evropi živi več kot 60 različnih etničnih skupin oziroma narodov, kar pomeni, da ima več kot 50 % etničnih formacij tudi lastno državo. Kljub temu razmeroma visokemu deležu najdemo v Evropi vendarle še približno 140 manjšinskih situacij ter približno 55 različnih manjšin; od teh je nekaj manj kot polovica nacionalnih manjšin, nekaj več kot polovica pa tako imenovanih “internih” manjšin brez matične države. V povprečju ima v Evropi vsaka država 4 različne manjšine: več kot 10 manjšin živi v Rusiji, Romuniji in Italiji, od 6 do 10 v Franciji, Jugoslaviji (Srbija + Črna gora), na Madžarskem, Poljskem in v Španiji. Ena do dve manjšini živita v Luksemburgu, Islandiji, Portugalski, Irski, Norveški, Nizozemski, Makedoniji, Švedski, Danski, Albaniji, Sloveniji in Švici. V osnovi delimo etnične manjšine na ozemeljske in neozemeljske, razširjena pa je tudi delitev na avtohtone in neavtohtone manjšine. Pri ozemeljskih manjšinah lahko na primer razlikujemo: 1. manjšine z lastnim, bolj ali manj avtonomnim ozemljem (na primer Katalonci, Valežani); 2. nacionalne manjšine, kjer lahko pride do zrcalne (na primer Nemci na Danskem, Danci v Nemčiji) ali enostranske distribucije (Nemci v Italiji in Franciji); 3. ozemeljsko strnjene manjšine, ki živijo v več držav (na primer Baski, Laponci); 4. izvorno enotne, a ozemeljsko bolj ali manj deljene manjšine (na primer Reto-romani, Frizijci, Kelti); 5. manjšine znotraj manjšin (na primer Ladinci na Južnem Tirolskem, Nemci v Dolini Aoste). 3.1 Narodi z lastno državo V Evropi ima torej kar precejšnje število (skupaj 31) narodov lastno državo: Islandci — govorijo stari norveščini zelo soroden jezik “islenska”; skupno število pripadnikov tega naroda je 253.000 (97 % prebivalcev Islandije so protestanti); Norvežani — uporabljajo dve uradni jezikovni obliki: bolj pogovorni “nynorsk” (razvil se je iz stare norveščine) in “bokmal”, danščini soroden knjižni jezik; skupno število pripadnikov tega naroda je 4.227.000; na Norveškem živi tudi približno 32.000 pripadnikov drugih etnično-jezikovnih skupin (95 % prebivalcev Norveške so protestanti); Švedi — skupno število pripadnikov tega naroda je 8.892.000, od tega jih živi približno 300.000 na Finskem; na Švedskem živi še približno 65.000 pripadnikov drugih narodov in etnično-jezikovnih skupin (95 % prebivalcev Švedske so protestanti); Finci — skupno število pripadnikov tega naroda je 4.670.000, od tega jih živi približno 200.000 v sosednjih državah, medtem ko v jugozahodnem delu Finske živi okoli 300.000 Švedov (švedščina je tu ob finščini uradni jezik), 92 % prebivalcev Finske so protestanti; Rusi — skupno število pripadnikov tega naroda je 143 milijonov, od tega jih živi okoli 15 milijonov v drugih evropskih državah; v Rusiji živi približno 20 milijonov pripadnikov drugih etnično-jezikovnih skupnosti (večina prebivalcev Rusije so pravoslavci); Estonci — govorijo finščini soroden ugrofinski jezik; skupno število pripadnikov tega naroda je 1 milijon; v Estoniji živi približno 600.000 pripadnikov drugih narodov (večina prebivalcev te države so protestanti); Latvijci ali Letonci — pripadajo baltski indoevropski jezikovni skupini; skupno število pripadnikov tega naroda je 1,5 milijona; v Latviji živi približno 1,2 milijona pripadnikov drugih narodov (večina prebivalcev te države so protestanti); Litvanci ali Litovci — govorijo Latvijcem soroden jezik; skupno število pripadnikov tega naroda je 3 milijone; v Litvi živi približno 700.000 pripadnikov drugih narodov (večina prebivalcev te države so katoliki); Danci — skupno število pripadnikov tega naroda je 5.130.000, od tega jih živi 50.000 v Nemčiji; na Danskem živi približno 40.000 pripadnikov drugih narodov (98 % prebivalcev Danske so protestanti); Angleži — so potomci etnično-jezikovne združitve Keltov, Rimljanov, Anglov, Sasov, Skandinavcev in Normanov; skupno število pripadnikov tega naroda je približno 50 milijonov; v Združenem kraljestvu živi približno 5,5 milijonov pripadnikov drugih etnično-jezikovnih skupin in narodov ter približno 2,5 milijona priseljencev iz nekdanjih britanskih posestev ter njihovih potomcev (69 % prebivalcev Združenega kraljestva so protestanti, 13 % je katoličanov, 3 % muslimanov); Irci — zaradi preteklega angliziranja otoka so skoraj opustili irščino; irščina pripada gelski veji keltskih jezikov, v zadnjih letih pa skušajo oblasti ponovno obuditi rabo tega jezika, ki je sedaj prvi uradni jezik v državi, angleščina pa pomožni uradni jezik; skupno število pripadnikov tega naroda je 3.650.000, od tega jih živi približno 150.000 v Severni Irski (93 % prebivalcev Irske so katoliki, ostali protestanti); Portugalci — skupno število pripadnikov tega naroda je 10,3 milijona (95 % prebivalcev Portugalske so katoliki); Spanci — v resnici se dele na več etnično-jezikovnih skupin, med katerimi prevladuje kastilska, sicer pa živijo v državi ob katalonski skupini še druge romanske skupine, kot so Aragonci, Asturijci, Galicijci ali Galegi, Okcitanci in preromanski Baski; skupaj je v Španiji približno 25 milijonov kastilsko govorečih prebivalcev in približno 14 milijonov pripadnikov drugih etnično-jezikovnih skupin (90 % prebivalcev Španije so katoliki); Francozi — med ustvarjanjem države so absorbirali številne etnično-jezikovne skupnosti romanskega, germanskega, keltskega in drugega izvora; brez teh (skupaj približno 8,5 milijona oseb, katerim je treba prišteti še približno 3 milijone priseljencev iz nekdanjih francoskih posestev) je pripadnikov francoskega naroda, ki se je razvil iz severne narečne skupine (langue d’o'i'1), približno 51 milijonov (od tega živi okoli 6 milijonov francosko govorečih prebivalcev v sosednjih državah, (85 % prebivalcev Francije so katoliki, 4 % muslimani in 2 % protestanti); Italijani— skupno število pripadnikov tega naroda je 55 milijonov, od tega jih živi približno 300.000 zunaj Italije; v Italiji živi približno 2,2 milijona pripadnikov drugih narodov in etnično-jezikovnih skupin ter približno 1 milijon priseljencev, zlasti iz neevropskih držav (večina prebivalcev Italije je katolikov); Nizozemci — govorijo iz starospodnjenemščine izpeljan jezik; skupno je pripadnikov tega naroda približno 19 milijonov, od tega jih živi približno 5,5 milijona v sosednjih državah; na Nizozemskem živi približno 600.000 pripadnikov drugih etnično-jezikovnih skupin in približno 600.000 priseljencev iz nekdanjih in sedanjih čezmorskih posestev (36 % prebivalcev Nizozemske so katoliki, 27 % je protestantov, 2 % muslimanov); Nemci — so državotvoren narod oziroma prevladujoča etnična skupnost v Nemčiji, Avstriji, Švici in Luksemburgu; skupno število pripadnikov tega naroda v navedenih in drugih državah znaša 90,7 milijona, od tega 4 milijoni živijo zunaj omenjenih “nemških” držav; v Nemčiji živi približno 200.000 avtohtonih pripadnikov drugih narodov in približno 5 milijonov tujih priseljencev; v Avstriji živi približno 200.00 pripadnikov drugih narodov, Nemci v Švici sestavljajo 70 % skupnega prebivalstva, v Luksemburgu je uradni jezik francoščina, medtem ko nemščino uporabljajo kot sekundarni javni jezik, predvsem v tisku, poleg francoščine in nemščine pa ima v vojvodini status deželnega jezika od leta 1984 tudi krajevno mozelsko-frankovsko narečje leceburščina (približno polovica pripadnikov nemškega naroda pripada katoliški veri, polovica pa protestantski); Poljaki — skupno število pripadnikov tega naroda je 38,5 milijona, od tega jih živi 1 milijon zunaj Poljske; na Poljskem živi približno 750.000 pripadnikov drugih narodov in etnično-jezikovnih skupnosti (90 % prebivalcev Poljske so katoliki); Belorusi — skupno število pripadnikov tega naroda 11 milijonov, od tega jih živi 2,2 milijona zunaj Belorusije; v Belorusiji živi približno 1,6 milijona pripadnikov drugih narodov (prebivalci Belorusije so večinoma pravoslavne vere); Ukrajinci — skupno število pripadnikov tega naroda je 45,5 milijona, od tega jih živi približno 5,8 milijona zunaj Ukrajine; v Ukrajini živi približno 12.1 milijona pripadnikov drugih narodov in etnično-jezikovnih skupnosti (večina prebivalcev Ukrajine je pravoslavne vere); Čehi — skupno število pripadnikov tega naroda je 9,9 milijona, od tega jih živi približno 70.000 zunaj Češke; na Češkem živi približno 550.000 pripadnikov drugih narodov (večina prebivalcev Češke je katolikov); Slovaki — skupno število pripadnikov tega naroda je približno 5,6 milijona, od tega jih živi približno 570.000 zunaj Slovaške; na Slovaškem živi približno 710.000 pripadnikov drugih narodov (večina prebivalcev Slovaške je katolikov); Madžari — govorijo enega od ugrofinskih jezikov; skupno število pripadnikov tega naroda znaša približno 13,2 milijona, od tega približno 3 milijone zunaj Madžarske; v tej državi živi približno 270.000 pripadnikov drugih narodov (65 % prebivalcev Madžarske so katoliki, 28 % protestanti); Romuni — so potomci romaniziranih naseljencev, govorijo poseben romanski jezik s primesmi bolgarščine, madžarščine in turščine; v 19. stoletju so opustili cirilico in uvedli nekoliko prirejeno latinico; Romuni so “državotvoren” narod tudi v sosednji Moldovi; skupno število pripadnikov tega naroda znaša 24,6 milijona, od tega jih živi približno 800.000 zunaj Romunije in Moldove; v teh državah živi približno 3,8 milijona pripadnikov drugih narodov in etnično-jezikovnih skupnosti (prebivalci Romunije in Moldove so večinoma pravoslavne vere); Slovenci — skupno število pripadnikov tega naroda je približno 1,9 milijona, od tega jih živi približno 150.000 zunaj Slovenije; v Sloveniji živi približno 250.000 pripadnikov drugih narodov, povečini kot novejši priseljenci (večina prebivalcev Slovenije je katolikov); Hrvati — s Srbi jih povezuje soroden jezik, ločuje pa različen družbeno-zgo-dovinski razvoj; so “državotvoren” narod na Hrvaškem, deloma pa tudi v Bosni in Hercegovini; skupno število pripadnikov tega naroda znaša približno 5 milijonov, od tega jih živi približno 785.000 v Bosni in Hercegovini in približno 150.000 v drugih državah; na Hrvaškem živi približno 630.000 pripadnikov drugih narodov (večina prebivalcev Hrvaške je katolikov); Srbi — so “državotvoren” narod ne le v Srbiji, ampak tudi v Črni gori in v določenem smislu še v Bosni in Hercegovini; štejejo skupaj približno 9,8 milijona, od tega jih živi približno 1,4 milijona v Bosni in Hercegovini in približno 700.000 zunaj omenjenih držav; na območju Srbije in Črne gore živi približno 2.7 milijona pripadnikov drugih narodov (srbski prebivalci v Zvezni republiki Jugoslaviji so večinoma pravoslavne vere); Bolgari — so po izvoru slovanizirano turško pleme; skupno število pripadnikov tega naroda je 8 milijonov, od tega jih živi približno 170.000 zunaj Bolgarije; v Bolgariji živi približno 1,2 milijona pripadnikov drugih narodov in etnično-jezi-kovnih skupin (večina prebivalcev Bolgarije je pravoslavne vere); Makedonci — govorijo bolgarščini soroden jezik; skupno število pripadnikov tega naroda je 2 milijona, od tega jih živi 400.000 zunaj Makedonije; v Makedoniji živi 450.000 pripadnikov drugih narodov (večina prebivalcev Makedonije je pravoslavne vere); Albanci — so potomci indoevropskega ilirskega plemena; skupno število pripadnikov tega naroda znaša 5,8 milijona, od tega jih živi približno 2,7 milijona zunaj Albanije; v Albaniji živi še približno 70.000 pripadnikov drugih narodov (večina prebivalcev Albanije je muslimanov); Grki —- skupno število pripadnikov tega naroda je približno 9,6 milijona, od tega jih živi približno 75.000 zunaj Grčije; v Grčiji živi še približno 750.000 pripadnikov drugih narodov (97 % prebivalcev Grčije je pravoslavne vere); Vsi ti narodi so praviloma oblikovali nacije, se pravi države, v katerih so prevladujoči tako v političnem kot v etnično-demografskem pogledu. Ob takih državah so v Evropi tudi nekatere posebne državne tvorbe (poleg žepnih poldržavic Andora, Monako, Liechtenstein, San Marino, Vatikan in Malta), kot so Luksemburg (večina prebivalstva pripada nemški etnični skupini, uradni jezik pa je francoščina), Belgija (federalna zveza, v kateri živita dva naroda oziroma etnični skupnosti: Flamci [Nizozemci] in Valonci [Francozi]), Švica (konfederacija lokalnih skupnosti, ki jih sestavljajo Nemci, Francozi, Italijani in Retoromani), Avstrija kot izraz ločenega družbenozgodovinskega razvoja dela Nemcev, Bosna in Hercegovina kot območje stika in prepletanja Hrvatov in Srbov ter nastanka posebne družbeno-zgodovinske formacije Bošnjakov muslimanske vere, ter Moldova, v kateri prevladujejo romun- sko govoreči prebivalci. Prebivalce vseh teh držav lahko zato opredelimo kot narod le pogojno, ker se v jezikovno-etničnem pogledu bistveno ne razlikujejo od drugih narodov, ampak jih je v posebno družbeno-politično formacijo oblikovalo šele ločeno življenje v samostojni ali drugače ločeni državni tvorbi. Skupaj je v Evropi 43 držav, od tega 31 nacij, ostale pa so države “posebnega tipa”. Državotvorni proces je v Evropi potekal zelo različno. Prve stabilne politično-teritorialne tvorbe nadlokalnega in nadregionalnega tipa so nastale konec 7. stoletja v Bolgariji, ki pa je kot država razpadla v 14. stoletju, ter v 9. in 10. stoletju v Nemčiji, Češki, Madžarski, Danski in Islandiji, od katerih pa se je v kasnejših stoletjih ohranila le Danska, medtem ko je Islandija izgubila samostojnost v 13. stoletju, Nemčija je razpadla v ohlapno zvezo državic sredi 17. stoletja, Češka in Madžarska pa sta izgubili samostojnost v začetku 16. stoletja. Tudi današnje žepne poldržavice so večinoma nastale v tem času kot v razvijajoče se teritorialne države zaradi različnih razlogov neintegrirana fevdalna ozemlja (San Marino v 4. stoletju, Vatikan v 8. stoletju, Andora in Monako v 13. stoletju, Malta v 16. stoletju, medtem ko je Liechtenstein izostal od državotvornih procesov v soseščini komaj leta 1866). V 11. stoletju se je utrdila angleška država, ki pa se je oblikovala v današnjo Veliko Britanijo šele leta 1707 z zvezo s Škotsko. V 12. stoletju se je dokončno oblikovala Portugalska, medtem ko je Švedska, ki se je tudi razvila v tem času, izgubila samostojnost v 14. stoletju in jo ponovno dokončno pridobila v začetku 16. stoletja. Francija je prerasla regionalne okvire v 13. stoletju, ko se je razvila tudi avstrijska habsburška država, medtem ko se je Poljska oblikovala v začetku 14. stoletja (razkosana je bila leta 1795), Rusija pa v 16. stoletju. Španija je nastala z združitvijo Kastilije in Aragonije in zmago nad Arabci v drugi polovici 15. stoletja. Sredi 17. stoletja sta se dokončno oblikovali Nizozemska in Švica, nato pa se politična karta Evrope ni več spreminjala do 19. stoletja, ko so najprej nastale Grčija, Belgija in Srbija (1829-1830), nato Romunija in Italija (1859-1861), Luksemburg in ponovno Madžarska (1867), Nemčija (1871), Bolgarija (1879) in za krajši čas Črna gora (1878 -1918). Do ponovnih sprememb pride v začetku 20. stoletja, ko se osamosvojijo Norveška (1905), Finska in baltske države (1917), katere pa bo Stalin odpravil leta 1940, ter ob koncu I. svetovne vojne (1918-1920), ko nastaneta Jugoslavija in Albanija, ponovno pa se osamosvojijo Islandija, Češka (v federaciji s Slovaki) in Poljska. Po koncu 2. svetovne vojne se poleg delitve Nemčije osamosvoji le Irska (1949), medtem ko povzroči ponovne večje spremembe na politični karti Evrope šele razpad socialističnih večnacionalnih držav in še zlasti razkroj Sovjetske zveze v letih od 1990 do 1993, ko ob ponovni združitvi Nemčije ter obnovi samostojnih držav Estonije, Latvije in Litve na novo zaživijo kot neodvisne države dotedanje zvezne republike Belorusija, Ukrajina, Moldova, Slovenija, Hrvaška, Makedonija, Bosna in Hercegovina (njen status še ni povsem opredeljen) ter Slovaška. Etnično-jezikovna sestava evropske celine pa je še veliko bolj zapletena, saj je ob navedenih 31 državotvornih narodih še precejšnje število narodov brez ilriavc oziroma etnično-jezikovnih regionalnih skupnosti ter nacionalnih manjšin. 3.2 Narodi brez države Tako imenovani ‘'narodi brez države” oziroma neprevladujoče etnično-jezikovne in druge regionalne skupnosti v Evropi so naslednje (številke so približne): Aragonci — skupaj 30.000 (Španija); Asturijci — skupaj 450.000 (Španija); Baski — skupaj 650.000 (od tega 550.000 v Španiji in 100.000 v Franciji); Baškirci — skupaj 1,3 milijona (Baškirska republika v Rusiji); Bretonci — skupaj 500.000 (Francija); Čuvaši — skupaj 1,7 milijona (Čuvaška republika v Rusiji); Frizi — skupaj 500.000 (od tega 400.000 na Nizozemskem, 70.000 v Nemčiji in 20.000 na Danskem); Furlani — skupaj 550.000 (Italija); Gelci — skupaj 80.000 (Velika Britanija); Gagauzi — skupaj 150.000 (Moldova); Galegi — skupaj 3 milijone (Španija); Grišuni — skupaj 100.000 (Švica); Kačubi — skupaj 100.000 (Poljska); Kalmuhi — skupaj 150.000 (Kalmuška republika v Rusiji); Katalonci — skupaj 6,2 milijona (od tega 6 milijonov v Španiji, 200.000 v Franciji in 20.000 v Italiji); Komi — skupaj 275.000 (Republika Komi v Rusiji); Kornižani — skupaj 5000 (Velika Britanija); Korzičani — skupaj 150.000 (Francija); Ladinci — skupaj 30.000 (Italija); Laponci— skupaj 55.000 (od tega 32.000 na Norveškem, 15.000 na Švedskem, 5000 na Finskem in 2000 v Rusiji); Leceburčani — skupaj 350.000 (od tega 270.000 v Luksemburgu, 40.000 v Franciji in 30.000 v Belgiji); Mankši — skupaj 20.000 (Velika Britanija); Mari — skupaj 600.000 (Marška republika v Rusiji); Okcitanci — skupaj 6,5 milijona (od tega 6,5 milijona v Franciji, 50.000 v Italiji in 5000 v Španiji); Sardinci — skupaj 1 milijon (Italija); S or bi ali Lužiški Srbi — skupaj 70.000 (Nemčija); Škoti — 5 milijonov (Velika Britanija); Tatari — skupaj 6 milijonov (od tega 5,6 milijona v Rusiji, 400.000 v Ukrajini, 20.000 v Romuniji in 10.000 na Poljskem); Udmurti — skupaj 700.000 (Udmurtska republika v Rusiji); Valežani — 500.000 (Velika Britanija). Skupaj je v Evropi 30 "narodov brez države” oziroma regionalnih etnično-jezi-kovnih skupnosti. Tako kot pri “državotvornih” narodih je tudi pri “narodih brez države” kvantitativni razpon dokaj odprt, čeprav se tudi pri tej skupini srečujemo s številčno vse prej kot skromnimi etnično-jezikovnimi skupinami, kakršne so na primer Tatari, Okeitanci, Katalonci, Škoti in Galegi, ki štejejo več kot 3 milijone pripadnikov, ali Čuvaši, Baškirci in Sardinci, ki štejejo več kot milijon pripadnikov. Na drugi strani sodijo v skupino “narodov brez države” tudi številčno zelo skromne skupnosti, kot so Aragonci, Kornižani, Ladinci in Mankši, ki štejejo manj kot 50.000 oseb. Pri vseh pa je odprto vprašanje dejanske pripadnosti, saj navedene številke kažejo bolj “potencialni” kot dejanski obseg teh manjšinskih skupnosti, posebno tistih, ki nimajo nobene oblike politične in ozemeljske avtonomije. Te so zato pogosto močno integrirane v prevladujočo družbeno skupino in se le v manjši meri istovetijo z manjšinsko skupnostjo. Taki so na primer Škoti, pri katerih le manjši del potencialnega prebivalstva sodi, da je škotski jezik nekaj več kot narečna zvrst angleščine oziroma se v povezavi z Gelci eksplicitno zavzema za avtonomijo dežele. Očitno pa se državni okviri le redkokdaj ujemajo z nacionalnimi oziroma etnično-jezikovnimi, saj so v Evropi države, v katerih ne živi nobena manjšinska skupnost, v bistvu le Islandija in Portugalska, formalno pa tudi Irska in Luksemburg, čeprav se v funkcionalnem pogledu tudi v teh dveh državah keltsko govoreči Irci ali Leceburčani smejo opredeljevati kot manjšinske etnično-jezikovne skupnosti. Pri vseh drugih državah srečujemo večje ali manjše število avtohtonih manjšinskih skupnosti, h katerim poleg zgoraj omenjenih “narodov brez države” prištevamo še nacionalne manjšine oziroma dele “državotvornih” narodov, ki živijo kot avtohtona skupnost v sosednjih državah. Lastnih nacionalnih manjšin zunaj državnih okvirov nimajo v Evropi le Islandci, Norvežani, Estonci, Latvijci, Litvanci, Angleži, Portugalci (Galegi so se razvili kot samostojna etnična skupina) in kastilski Španci. 3.3 Narodne manjšine Kot nacionalne manjšine se v Evropi torej pojavljajo (številke so približne): Albanci — skupno 2,7 milijona (od tega 2 milijona v Zvezni republiki Jugoslaviji, 350.000 v Makedoniji, 200.000 v Grčiji in 100.000 v Italiji); Belorusi — skupno 1,6 milijona (od tega 1,2 milijona v Rusiji, 200.000 na Poljskem, 135.000 v Latviji, 65.000 v Litvi in 25.000 v Estoniji); Bolgari — skupno 170.000 (od tega 90.000 v Moldovi, 40.000 v Zvezni republiki Jugoslaviji, 30.000 v Grčiji [z imenom Pomaki, s katerim označujejo tu musli-mizirane Bolgare] in 10.000 v Romuniji); Čehi — skupno 70.000 (od tega 60.000 na Slovaškem, 6000 na Hrvaškem in 5000 v Romuniji); Danci — skupno 50.000 (Nemčija); Finci — skupno 200.000 (od tega 130.000 v Rusiji, 50.000 na Švedskem in 20.000 v Estoniji); Francozi oziroma Franko-Provansalci — skupaj 80.000 (Italija); Grki — skupno 75.000 (od tega 60.000 v Albaniji, 10.000 v Italiji in 5000 v Romuniji); Hrvati — skupno 150.000 (od tega 100.000 v Zvezni republiki Jugoslaviji, 25.000 v Avstriji, 15.000 na Madžarskem in 3000 v Italiji); Irci — skupno 150.000 (Združeno kraljestvo); Italijani — skupno 30.000 (od tega 25.000 na Hrvaškem in 5000 v Sloveniji); Luksemburžani ali bolje Leceburčani — skupno 70.000 (od tega 40.000 v Franciji in 30.000 v Belgiji); Madžari — skupno 3 milijone (od tega 1,8 milijona v Romuniji, 600.000 na Slovaškem, 350.000 v Zvezni republiki Jugoslaviji, 200.000 v Ukrajini, 5000 v Avstriji in 5000 v Sloveniji); Makedonci — skupno 450.000 (od tega 250.000 v Bolgariji in 200.000 v Grčiji); Nemci — skupno 4 milijone (od tega 2 milijona v Rusiji, 1 milijon v Franciji, 300.000 v Italiji, 200.000 na Poljskem, 200.000 na Madžarskem, 120.000 v Romuniji, 100.000 v Belgiji, 50.000 na Češkem in 20.000 na Danskem); Nizozemci — skupno 100.000 (Francija); Poljaki — skupno 1 milijon (od tega 400.000 v Belorusiji, 250.000 v Litvi, 220.000 v Ukrajini, 70.000 na Češkem, 60.000 v Latviji, 20.000 na Madžarskem, 5000 v Nemčiji, 4000 v Romuniji in 3000 v Zvezni republiki Jugoslaviji); Romuni — skupno 700.000 (od tega 300.000 v Ukrajini, 200.000 v Grčiji, 130.000 v Zvezni republiki Jugoslaviji, 20.000 na Madžarskem, medtem ko je število Romunov v Albaniji in Bolgariji neznano); Rusi — skupno 15 milijonov (od tega 11 milijonov v Ukrajini, 1,5 milijona v Belorusiji, 900.000 v Latviji, 550.000 v Moldovi, 500.000 v Estoniji, 350.000 v Litvi in 40.000 v Romuniji); Slovaki — skupno 570.000 (od tega 430.000 na Češkem, 80.000 v Zvezni republiki Jugoslaviji, 30.000 na Poljskem, 20.000 v Romuniji in 10.000 na Madžarskem); Slovenci — skupno 150.000 (od tega 100.000 v Italiji, 50.000 v Avstriji in 2000 na Madžarskem); Srbi — skupno 640.000 (od tega 600.000 na Hrvaškem. 35.000 v Romuniji in 3000 na Madžarskem); Švedi — skupno 300.000 (Finska); Turki — skupno 1,2 milijona (od tega 900.000 v Bolgariji, 120.000 v Grčiji, 100.000 v Makedoniji in 30.000 v Romuniji); Ukrajinci — v Zakarpatju se imenujejo Rusini ali Ruteni; skupno 5,8 milijona (od tega 4.4 milijona v Rusiji, 600.000 v Moldovi, 300.000 v Belorusiji. 180.000 na Poljskem, 90.000 v Latviji, 70.000 v Romuniji, 50.000 v Estoniji, 50.000 na Slovaškem, 45.000 v Litvi in 25.000 v Zvezni republiki Jugoslaviji). V Evropi živi 25 različnih nacionalnih manjšin. V pregledu niso vštete nacionalne manjšine v večnacionalnih državah, izvorno sorodne manjšine pa so združene ne glede na to, da zaradi ozemeljske oddeljenosti od matičnega naroda in različnih zgodovinskih okoliščin marsikdaj nimajo le različnih imen, ampak se tudi dejansko vedejo kot posebne etnične skupine in se razlikujejo po različni stopnji vključenosti v večinsko okolje. Pogosto kot nacionalne manjšine opredeljujejo tudi dele tako imenovanih “narodov brez države” (Franko-Provansalci v Italiji, Leceburčani v Franciji in Belgiji). Upoštevati velja tudi, da so v pregledu podobno kot pri “narodih brez države”, navedene pogosteje uporabljene in manjšinam bolj naklonjene ocene števila pripadnikov nacionalnih manjšin. Te zato kažejo bolj “pričakovani” oziroma potencialni obseg teh skupnosti kot pa dejansko stanje na podlagi samoopredelitve. Pogosto državne oblasti manjšin sploh ne priznavajo in malokje je njihov zakonski in zaščitni status ustrezno urejen (pri večjih nacionalnih manjšinah verjetno le v primeru švedske skupnosti na Finskem in nemške skupnosti v Italiji). 3.4 Poskus tipizaci je evropskih držav po etnični sestavi Iz preglednic lahko razberemo, da je razdrobljenost v različne manjšinske situacije še posebno značilna za nacionalne manjšine, posebno pri tistih narodih, ki mejijo na večje število sosedov, in v tistih državah, kjer so bila zgodovinska in politična dogajanja burnejša in izrazitejša, medtem ko so regionalne etnično-jezikovne manjšine ali tako imenovani “narodi brez države” praviloma osredotočeni le v eni sami državi. Bolj poudarjeno naddržavno značilnost imajo pri teh manjšinah Frizi, Katalonci, Okcitanci, Tatari (čeprav živijo večinoma vendarle v eni sami državi) ter še zlasti Laponci, Retoromani (se pravi Grišuni, Ladinci in Furlani) in Kelti (to etnično-jezikovno skupino sestavljajo Galci, Irci, Valežani, Kornižani in Bretonci). Države z nadpovprečnim številom manjšin so Rusija (14), Romunija (13), Italija (II), Francija in Zvezna republika Jugoslavija (po 8), Madžarska (7) ter Poljska, Španija in Združeno kraljestvo (po 6); v mejah povprečja (od 3 do 5 manjšin) so Hrvaška, Slovaška, Avstrija, Bolgarija, Češka, Belorusija, Estonija, Latvija, Litva, Moldavija, Nemčija, Grčija in Ukrajina; države s podpovprečnim številom manjšin so Nizozemska, Švica, Norveška, Belgija, Makedonija, Švedska, Danska, Albanija, Slovenija in Finska, poleg že omenjenih Islandije, Portugalske, Irske in Luksemburga, ki so dejansko ali formalno brez manjšin. Države z nadpovprečnim številom manjšin pa niso nujno tudi večnacionalne države, saj kot take opredeljujemo le tiste, kjer večinski narod ne dosega 60 % vsega prebivalstva. Boljše razumevanje nacionalne strukture posameznih držav in razmerja narod - nacija ponuja priložena tabela. Država Sk 1 2 3 4 5 6 Islandija 253 100 - - - - - Norveška 4259 99 - - - UD Švedska 8607 99 - - 3(1) .6(1) •2(1) Finska 4975 94 - - 4(3) 6(1) • UD Rusija 148000 86 - - 10(7) 5(4) 9(8) Estonija 1600 63 - - - 37(4) - Latvija 2680 56 34 (Rus) - - 10(4) - Litva 3690 81 - - - 19(4) - Danska 5120 99 - - KD 1(1) - Združ. kraljestvo 57561 90 - - - •3(1) 10+3(5+0) Irska 3494 100 - - - - - Portugalska 10285 100 - - - - - Španija 39187 64 - - - - 36(6) Francija 56556 80 - - .1(1) 2(1) 13+5(7+0) Nizozemska 14752 92 - - •7(1) - 4+4( 1 +0) Nemčija 79070 93 - - 5(8) •3(2) 1+6(2+0) Poljska 38423 98 - - 3(9) 2(4) ■4(2) Belorusija 10300 84 - - 20(5) 16(3) - Ukrajina 51800 76 - 1 13(10) 23(4) .8(1) Romunija 23272 91 - - 3(4) 9(13) - Bolgarija 9010 87 - - 2(4) 13(3) - Grčija 10269 93 - - ■8(3) 7(5) - Makedonija 2034 78 - - 20(2) 22(2) - Albanija 3245 98 - - 47(4) 2(2) - ZRJ 10407 74 - - 8(3) 26(8) - Hrvaška 4784 85 - - 4(4) 15(3) - Slovenija 1966 88 - - 8(3) 1(2) 11(0) Madžarska 10552 97 - - 23(6) 3(7) - Slovaška 5310 87 - - 10(5) 13(3) - Češka 10365 95 - - .7(3) 5(3) - Italija 57061 96 - - 0(2) 1(6) 3+2(5+0) Luksemburg 381 75 - - 21(2) - 25(0) Belgija 9978 55 (Niz) 36 (Fra) - - 1(2) 9(0) Švica 6820 60 (Nem) 16 (Fra) 9 (It) - - 1 + 15(1+0) Avstrija 7815 97 - - 4(1) 3(3) - BiH 4366 50 (Bos) 32 (Srb) 18 (Hrv) - - - Moldova 4400 69 - - - 28(3) 3(1) Sk— skupno število prebivalcev v državi (v 000); 1 — delež večinskega naroda pri skupnem prebivalstva v državi; 2 — delež drugega naroda pri večnacionalnih državah; 3 — delež tretjega naroda pri večnacionalnih državah; 4 — delež večinskega naroda, ki živijo zunaj državnih okvirov (v kolikih državah); 5 — delež nacionalnih manjšin pri skupnem številu prebivalcev v državi (kot nacionalne manjšine so bile tu opredeljene vse etnično-jezikovne manjšine, ki se lahko sklicujejo na matični državotvorni narod — v oklepaju je navedeno število teh manjšin); 6 — delež drugih etnično-jezikovnih manjšin pri skupnem številu prebivalcev v državi (‘‘narodi brez države”, a tudi večje skupine priseljenih manjšin — v oklepaju je navedeno število teh manjšin); 0 — priseljene etnične skupine. Po nacionalni in etnični sestavi lahko evropske države na podlagi podatkov iz tabele delimo na: • nacionalne države s skromnim deležem manjšinskih skupnosti ali brez njih (večinski narod obsega 99 do 100% prebivalcev: Islandija, Norveška, Švedska, Danska, Irska, Portugalska); • nacionalne države s skromnim deležem manjšinskih skupnosti; večinski narod obsega 90 do 98 % prebivalcev: a) Finska, Poljska, Romunija, Grčija, Albanija, Madžarska, Češka, Avstrija (prevlada nacionalnih manjšin), b) Združeno kraljestvo, Italija (prevlada etnično-jezikovnih skupnosti), c) Nizozemska, Nemčija (prevlada priseljenih manjšinskih skupnosti); • nacionalne države s precejšnjim deležem manjšinskih skupnosti; 80 do 90 % prebivalcev je pripadnikov večinskega naroda: a) Litva, Belorusija, Bolgarija, Hrvaška, Slovaška (prevlada nacionalnih manjšin), b) Francija (prevlada etnično-jezikovnih skupnosti), c) Rusija (tako nacionalne manjšine kot etnično-jezikovne skupine), d) Slovenija (prevlada priseljenih manjšinskih skupnosti); • nacionalne države z velikim deležem manjšinskih skupnosti; 70 do 80 % prebivalcev je pripadnikov večinskega naroda: a) Ukrajina, Makedonija, Zvezna republika Jugoslavija (prevlada nacionalnih manjšin), b) Luksemburg (prevlada priseljenih manjšinskih skupnosti); • nacionalne države z zelo velikim deležem manjšinskih skupnosti (60 do 70 % prebivalcev je pripadnikov večinskega naroda: a) Estonija, Moldavija (prevlada nacionalnih manjšin), b) Španija (prevlada etnično-jezikovnih skupnosti); • večnacionalne države (noben narod ne presega 60 % prebivalcev: a) Belgija, Švica, Bosna in Hercegovina (institucionalne večnacionalne države), b) Latvija (dejansko večnacionalna država). Kot vidimo, so na naši celini, kjer se je “ideja” o nacionalnih državah rodila in razvila, te seveda najbolj razširjene. Glede na razmerje narod-nacija oziroma stopnjo njihove nacionalne “samozadostnosti” lahko te države delimo (pri čemer ni bil upoštevan tisti del narodnega telesa, ki je uveljavil svojo samobitnost v okviru večnacionalnih držav) še na: • nacije, ki zajemajo celotno narodno skupnost (Francija, Islandija, Norveška, Estonija, Latvija, Litva, Združeno kraljestvo, Irska, Portugalska, Španija, Italija, Moldova); • nacije, zunaj katerih se nahaja zelo majhen del narodne skupnosti (1 do 5 %: Nemčija, Avstrija, Hrvaška, Finska, Švedska, Romunija, Poljska, Bolgarija, Danska, Grčija, Češka, Nizozemska); • nacije, zunaj katerih se nahaja manjši del narodne skupnosti (5 do 15 %: Ukrajina, Rusija, Slovaška, Slovenija, Zvezna republika Jugoslavija); • nacije, zunaj katerih se nahaja precejšen del narodne skupnosti (15 do 25 %: Madžarska, Luksemburg, Makedonija, Belorusija); • nacije, zunaj katerih se nahaja velik del narodne skupnosti (25 do 50 %: Albanija). Upoštevajoč razmerje delež naroda v državi — delež naroda zunaj države ter delež manjšin drugih narodov in etnično-jezikovnih skupnosti v državi, lahko v Evropi prevladujoče nacionalne države sintetično ločimo v pet različnih tipov: • države, ki se povsem ali povečini (do 5 % skupnega števila pripadnikov večinskega naroda zunaj države in do 5 % manjšin med skupnim številom prebivalcev države) skladajo z narodnim ozemljem: Islandija, Portugalska, Irska, Norveška, Italija, Švedska, Danska, Poljska, Češka, Avstrija; • države, zunaj katerih se nahaja manjši del dominantnega naroda (do 10%) in kjer manjšine prav tako predstavljajo le manjši del (do 10 %) skupnega prebivalstva: Finska, Nizozemska, Nemčija. Romunija, Grčija, Slovenija; • države, ki zajemajo sicer ves ali večji del večinskega naroda (od 90 do 100 %), a tudi dokaj konsistenten del manjšinskih skupnosti (od 10 do 20 % skupnega števila prebivalstva): Estonija, Španija, Moldova, Litva, Francija, Združeno kraljestvo, Bolgarija, Hrvaška, ZRJ, Rusija, Slovaška; • države, kjer precejšen del dominantnega naroda živi zunaj državnih okvirov (10 do 20 %) in v katerih se nahaja konsistenten delež manjšin (10 do 20% skupnega števila prebivalcev): Belorusija, Ukrajina, Makedonija, Luksemburg (v zadnjem primeru so kot večinski narod opredeljeni tisti, ki govorijo lece-burški regionalni jezik, kot manjšine pa priseljene etnične skupine); • države, kjer zelo velik del (več kot 20 %) večinskega naroda živi zunaj državnih okvirov in v katerih se nahaja skromen delež manjšin (do 5 % skupnega števila prebivalcev): Albanija, Madžarska. 4. Sklep Evropa, domovina nacionalizma, a tudi politične geografije, je svoj vzor politične ureditve prostora in družbenih odnosov marsikje uveljavila tudi na drugih celinskih, marsikje pa je v nasprotju z “evropsko” doktrino samoodločbe narodov zatirala nacionalna gibanja, ko so bili ta v neskladju z njenimi državnimi interesi. S tem je udejanila tako imenovani paradoks ABC — kjer se enota B najprej bori za odcepitev od matične enote A, po osamosvojitvi pa sama onemogoča odcepitev še manjše enote C — ter dokazala, kako “elastično” in relativno je lahko razumevanje družbenih in prostorskih pojavov in procesov v času in prostoru. Hkrati je evropska celina pravi “laboratorij” kompleksnosti osnovnih političnogeografskih pojavov, kot so etnične formacije, narodi, nacije, države in manjšine, ki skupno prispevajo k oblikovanju samosvoje in pestre podobe kulturnih pokrajin na njej. Različni kulturni prostori kažejo številna pretekla nasprotja in napetosti, a tudi željo po iskanju novih ravnovesij in medsebojnega povezovanja. Tudi današnja dogajanja, ki pomenijo po eni strani integracijo vse večjega dela evropske celine, po drugi pa fragmentacijo večnacionalnih držav in splošno regionalizacijo družbenega in političnega življenja, so le vesten pokazatelj mnogokrat protislovne, a privlačne političnogeografske podobe te celine. Politična geografija dobiva zato tu vedno nove izzive in raziskovalna področja za svoje delo, ki je v vse večji meri usmerjeno k soustvarjanju “evropskega” sožitja ter “povezovanja v različnosti”. Prav od uspeha in uveljavljanja teh nazorov in političnih vrednot je odvisna tudi prihodnost Evrope, a tudi precejšnjega dela sveta, ki se sklicuje na njene civilizacijske dosežke. Viri in literatura Anderson, B., 1983: Imagined Communities, London, Verso. Anderson, J., 1986: Nationalism and geography, v: J. Anderson (ur.), The Rise of the Modern State, Brighton, Wheatsheaf. Bufon, M., 1994: Regionalizem in nacionalizem, Annales 5, str. 9-16. Bufon, M., 1995: Oris položaja avtohtonih etničnih in narodnih manjšin v Italiji, Geografski vestnik 67, str. 127-140. Calvet, L.J., 1993: L’Europe etses langues, Paris, Plon. Ceinos, P., 1992: Atlante illustrato delle minoranze etniche, Como, RED. Chaliand, G., 1985: (ur.), Les minorites ä l’äge de l’Etat-nation, Paris, Fayard. Dikshit, R.D., 1987: Political Geography, New Delhi, Tata McGraw-Hill Publishing Company Limited. EBLUL, The European Bureau for Lesser Used Languages, Dublin (razne publikacije). Foster, C.R., 1980: Nations without a State: Ethnic Minorities in Western Europe, New York, Praeger. Gellner, E., 1983: Nations and Nationalism, Oxford, University Press. Giordan, H. (ur.), 1992: Les minorites en Europe, Paris, Kime. Glassner, M.I., 1993: Political Geography, New York, John Wiley & Sons. Gosar, A. (ur.), 1993: Geografija in narodnosti, Geographica Slovenica 24, Ljubljana, Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani. Heraud, G., 1963: L’Europe des ethnies, Paris, Presses d’Europe. Holmstead, E., Lade, A., 1969: Lingual Minorities in Europe, Oslo, Sanilaget. Kloss, H., McConnell, G.D. (ur.), 1984: Linguistic Composition of the Nations of the World — Composition linguistique des nations du monde, Laval-Quebec, Centre International de Recherches sur le bilinguisme. Labasse, J., 1991: L’Europe des regions, Paris, Flammarion. Laponce, J., 1987: Language and their Territories, Toronto, University of Toronto Press. MRG, Minority Rights Group, Annual Report, London, MRG (razne publikacije). MRG, Minority Rights Group, World Directory of Minorities, London, MRG, 1996. Plichtova J. (ur.), 1992: Minorities in Politics, Bratislava, Czechoslovak comitee of the European cultural foundation. Sanguin, A.L. (ur.), 1993: Les minorites ethniques en Europe, Paris, Editions L’Harmattan. Siguan, M., 1990: Les minorites linguistiques en Communaute Europeenne, Bruxelles, Office des Publications Officielles de la Communaute Europeenne. Smith, A.D., 1986: The ethnic origins of nations, Oxford, University Press. Stephens, M., 1976: Linguistic Minorities in Western Europe, Llandysul, Gower Press. Straka, M., 1970: Handbuch der europäischen Volksgruppen, Wien, Bräumuller Verlag. Taylor, P.J., 1989: Political Geography, London, Longman. Toso, F., 1996: Frammenti d’Europa, Milano, Baldini & Castoldi. Williams, C.H., 1991: Linguistic Minorities: Society and Territory, Philadelphia, Clevedon. Summary The article discusses certain aspects of political geography of the states, nations and minorities, with a special emphasis laid on the European situation. The survey includes a general analysis of political world map as to the location, size and form of states and their status. Presented in detail in a case study of European continent are the problems of borderlands, which proceed from a relatively high political fragmentation of the continent; comprised are also the descriptions of different types of European borderlands and certain cases of institutional Euro-regions. Especially typical of Europe is its key relation, i.e. the relation between nations and states, since this continent is a craddle of modern nationalism. The latter has followed in its development mainly a concept of forming medium-seize territorial units, within which individual nations predominated. This is a modern phenomenon; namely, in making politico-territorial formations the national principle already occurred in 1815, but it became actually effective only in 1919. Nationalism as the social and political movement which tends towards the establishing of suitable politico-territorial formation for the dominant nation, can be divided in Europe into the so-called proto-nationalism, uniting nationalism and separating nationalism, while in other parts of the world, the liberation nationalism and restorative nationalism also occur. In spite of the constantly increasing number of states in the last decades, nationalism has still remained a limited phenomenon; namely, there are about 2000 different ethnic groups, about 200 states, and only slightly above 20 nations in a literal sense of the word, i.e. the states where a dominant nation exceeds 90 % of the total population. Thus, as the nations in a broader sense, all those states are determined where the leading nation makes more than 60 % of the total population. The second type of states is formed by the partial national states, of which one nation lives in several different politico-territorial formations. However, multinational states still remain the most widespread type in the world. Nationalism occurs on different social and territorial levels (on a regional level as regionalism), and so can ethnic formations be concurrently formed on different levels of objective and subjective identity under the influence of various politico-geographical processes. Thus, the Slovenians within Slovenia are “the nation”; but Slovenians live also as a national minority in neighbouring countries in the Trieste region, the Gorizia region and Carinthia, and as an "ethnicity” on the autochtonous territories along the border within the neighbouring states (Resia, the Venezia province, Szlovenvidek), or in the individual settling islands which originated due to the emigration (e.g. in Croatia, Friuli, both Americas and Australia). There are above 60 different ethnic groups or nations in Europe in total, of which approx. a half have their own states. It is interesting that some nations enforced their state-forming power within the frame of different states (Germans, Roumanians). Besides, about 55 different autochtonous minorities live in Europe; they can be divided into two main groups: the national minorities, and the ethnic-lingual minorities without their national hinterlands or the “stateless nations”. These minorities form altogether 140 different minority situations, which means that four different minorities, on average, live in a state. Numerically more consistent are usually the ethnic-lingual groups without their national hinterlands, consisting of several million people (the Galegos, the Catalunians, the Scots, the Tartars), although some national minorities can also be quite numerous (the Albanians in Yugoslavia, the Hungarians in Roumania, the Germans in France, the Ukrainians in Russia, the Russians in Ukraine and Belarus). Thus, the European states can be divided by different politico-geographical principles with regard to their ethnic or national structure: by the percentage of a dominant nation in total population, by the percentage of all the members of a certain nation which live in the country, or, by the common balance between the percentage of a dominant nation living outside its own state and the percentage of national minorities living in the country. Although the politico-geographical picture of our continent always offers new challenges and research topics, the relation between states and nations and minorities, and the question of territorial identity further remain in the first plan of the interest of this geographical branch, particularly in the light of contemporary social and spatial processes in Europe which tend towards the social integration along with preserving and valorizing the cultural diversity. SLOVENCI V AVSTRIJI — ŠTEVILO, NAČIN POSELITVE, STRUKTURA, IDENTITETA Jernej Zupančič* Izvleček Prispevek obravnava prisotnost Slovencev na celotnem državnem ozemlju Avstrije, ne le pripadnikov manjšine na območjih njihove avtohtone poselitve, temveč tudi izseljence in zdomce. Prikazani so številčni razvoj in današnji način poselitve, socialna struktura ter glavna vprašanja identitete slovenskega prebivalstva v Avstriji. Ta država je po številu Slovencev, živečih zunaj Slovenije, na tretjem mestu v svetu. Ključne besede: Avstrija, narodne manjšine, izseljenci, zdomci, Slovenci v zamejstvu, Slovenci v Avstriji SLOVENIANS IN AUSTRIA — THEIR NUMBER, SETTLING PATTERN, STRUCTURE, IDENTITY Abstract The article discusses the presence of Slovenians in Austria on the entire state territory, not only the minority members living on their autochtonous settling territory, but also the emigrants and the gastarbeiters. Presented is their numerical development and the current settling pattern, social structure and the key questions about the identity of Slovenian population in Austria. By the number of Slovenians living outside Slovenia, Austria ranks the third in the world. Key words: Austria, National minorities, Emigrants, Gastarbeiters, Slovenians beyond the border, Slovenians in Austria. 1. Uvod Avstrija ima izmed vseh držav, kjer prebivajo Slovenci kot avtohtona manjšina, izseljenci ali zdomci, posebno mesto, ne toliko zaradi števila, kot zaradi raznolikosti, trajanja in zgodovinske zakoreninjenosti Slovencev v tem prostoru. Slovenci živijo kot znana, dobro uveljavljena in organizirana avtohtona manjšina na južnem Koroškem, maloštevilna in slabo organizirana ter uradno nepriznana avtohtona manjšina * Dr., raziskovalec, Inštitut za geografijo, Trg francoske revolucije 7, 1000, Ljubljana, Slovenija. na nekaj med seboj ločenih območjih v obmejnem pasu na južnem Štajerskem. Zaradi selitev so se oblikovala nova naselitvena jedra koroških Slovencev predvsem na Dunaju, v Gradcu in v drugih večjih avstrijskih mestih. V Avstriji živijo tudi izseljenci iz Slovenije v več generacijah, manjše število političnih beguncev in pregnancev iz Slovenije iz prvih let po drugi svetovni vojni ter številni zdomci, sezonski delavci in v zadnjih dveh desetletjih tudi opazno število čezmejnih dnevnih migrantov. Razen matičnega naroda sestavljajo Slovenci v Avstriji vse skupine slovenskega etničnega telesa: manjšino, izseljence in zdomce. V preteklosti so Slovence v Avstriji pogosto enačili s “koroškimi Slovenci”. Ti so najbolj številčen, organiziran, razmeroma strnjeno naseljen in strukturno najbolj kompleksen del prebivalstva, ki ga zaradi jezikovne, kulturne in narodne pripadnosti enotno imenujemo “Slovenci v Avstriji”. Na bistveno širši poselitveni prostor Slovencev v Avstriji so opozorile raziskave o selitveni dinamiki koroških Slovencev. Ugotovljeno je bilo, da se je v zadnjih desetletjih predvsem zaradi socialne preobrazbe veliko Slovencev preselilo v večja koroška mesta in tudi v kraje zunaj Koroške. Vendar sta bila zlasti Dunaj in Gradec že več stoletij privlačna cilja za Slovence iz celotnega etničnega ozemlja, ne le s Koroške in Štajerske. V celoti je bilo območje današnje Avstrije tradicionalno območje priseljevanja Slovencev. Naposled moramo posebej spregovoriti še o zdomcih, saj je Avstrija po številu zdomcev druga najpomembnejša država (za Nemčijo). Tem je treba prišteti še nedoločeno število čezmejnih dnevnih migrantov, sezonskih delavcev, študentov in drugih, ki jim pomenijo nekatera središča, predvsem Dunaj, tisto, kar so pomenila številnim generacijam vse od 14. stoletja dalje: okolje, v katerem se lahko uveljavljajo bolj kot v domačem okolju. Slovenci v Avstriji spadajo med tiste manjšinske skupnosti, ki so v svoji zgodovini z večinskim narodom preživele skoraj vse oblike sobivanja. Od soseščine in strpnosti v času od poznega srednjega veka do pričetkov narodnega prebujanja v moderni dobi, ko nacionalne ideje v Evropi sploh še ni bilo, do tekmovanja in konkurence v dobi največjega vzpona Habsburške monarhije, kar se je stopnjevalo v politične spopade za prebivalstvo in za ozemlja vse do razpada Avstro-Ogrske. Sledil je vojaški spopad za ozemlje in pozneje še plebiscit, ki je v skladu z določili sentžer-menske mirovne pogodbe začrtal današnjo slovensko-avstrijsko mejo. Asimilacijski ukrepi, ki so sledili v letih po plebiscitu, so bili načrtni in nasilni, saj je nova oblast skušala diplomatsko osvojeno ozemlje osvojiti tudi etnično. Leta 1938 je z anšlusom avstrijsko oblast za sedem let zamenjala nacistična Nemčija. Za Slovence so nastopili v vsej zgodovini verjetno najhujši časi: izpostavljeni so bili izrednim ukrepom, od likvidacij do nasilnih preselitev. Stanje je bilo tudi po končani vojni še več let zelo napeto. Oblasti so z nasilnimi asimilacijski ukrepi v upravi, šolstvu in politiki pritiskale na Koroške Slovence. Šele v osemdesetih letih so se pričeli mednacionalni odnosi zaradi sprememb v sami manjšini, večinskem narodu in Evropi vidno izboljševati in prehajati k sožitju in sodelovanju, čeprav je posamična nasprotovanja in spore še mogoče čutiti. V primerjavi s t.i. “koroškimi Slovenci” se je problematika štajerskih Slovencev obravnavala veliko redkeje, ostale skupine, kot so npr. Slovenci v Gradcu, na Dunaju in drugod, pa so bile komaj kdaj omenjene. Vprašanje Slovencev v Avstriji je bilo tako v znanosti kakor v praksi in v javnosti omejeno na t.i. “koroško vprašanje”. Prispevek podaja nekatere temeljne razsežnosti o življenju Slovencev v Avstriji. Empirični del izvira iz obširne disertacije “Slovenci v Avstriji”, kjer smo uporabili rezultate uradnih popisov ter podatke, zbrane s terenskim delom z intervjuji in anketiranjem. Zaradi pomanjkanja prostora se bomo v nadaljevanju omejili predvsem na vsebino, metodologijo in tehnične postopke pa puščamo ob strani. Bralec si lahko te vsebine poišče v disertaciji sami (Zupančič, 1996). 2. Koliko je Slovencev v Avstriji? Vprašanje številčnosti manjšinske in izseljenske populacije je eno od osrednjih vprašanj etničnega proučevanja. Za samo skupnost je prav številčnost ključni člen obstoja in razvoja in velikokrat celo kakovosti etničnega bivanja. Od številčnosti in prostorske razporeditve je namreč v veliki meri odvisno, koliko in kakšne gospodarske, kulturne, izobraževalne in politične organizacije ter ustanove lahko skupnost vzdržuje, kolikšna je politična teža skupnosti in kolikšno možnost komuniciranja v lastnem jeziku sploh imajo člani manjšinske skupnosti. Dosedanje izkušnje z ugotavljanjem števila pripadnikov manjšin niso posebno spodbudne. Študije Klemenčiča, Grafenauerja, Pleterskega, Zorna in drugih kažejo prav na primeru koroških Slovencev vztrajno sistematično prikazovanje manjšega števila pripadnikov slovenske manjšine, kot je bilo v resnici. Popisi so bili neredko le eno izmed orodij pritiska na manjšino. Za analizo je prav tako moteče nenehno spreminjanje metodologije popisov in objave popisnih rezultatov, da ne omenjamo razdelitve na več jezikovnih skupin in uvedbe popisne kategorije “vindiš” (Grafenauer, 1946, Grafenauer, 1990, Klemenčič, 1960, Klemenčič, 1990, Pleterski, 1966, Zorn, 1967). Nekateri so ocenjevali take statistične popise kot neprimerne za ugotavljanje etnične strukture, ki jim torej ne kaže posebno zaupati. Zato so vzporedno z uradnimi popisi Slovenci sami organizirali posebna in cerkvena štetja (šematizme), s katerimi so skušali ovreči uradne podatke in dokazati, da je pripadnikov slovenske manjšine v resnici precej več. Ob tem ne moremo spregledati vedno večje neskladnosti med podatki uradnih popisov na eni ter ocenami števila Slovencev na drugi strani. Ocene temeljijo na različnih terenskih pokazateljih kot so npr. vpis otrok v dvojezične šole ter gospodarsko in kulturno delovanje narodne skupnosti. Ocenjevanje postaja čedalje bolj težavno, saj je prepoznavanje posameznikov v mestnem okolju precej težje kot v vaškem oziroma podeželskem. Toda podrobne primerjalne raziskave so dokazale, da pomenijo statistični popisi zelo strogo merilo, ki lahko zajame le približno tretjino manjšinske populacije na Koroškem, ki jo je pa mogoče dokazati z različnimi terenskimi pokazatelji. Statistični popisi torej ne dajejo pravega števila pripadnikov manjšine, posredujejo pa še zadovoljive informacijo o prostorski razširjenosti, načinu poselitve, značilnostih starostne, spolne, izobrazbene in gospo-darsko-socialne strukture. Ob kritični presoji so uradni podatki vendarle uporabni, čeprav ne dajejo enostavnega odgovora na najbolj pogosto vprašanje, kolikšna je številčna moč manjšinske skupnosti (Zupančič, 1993). Grafikon 1: Primerjava skupnega števila prebivalstva na Koroškem, števila Slovencev po uradnih podatkih ter spodnje in zgornje ocene števila Slovencev v obdobju 1846-1991. Graph 1: The total number of population in Carinthia, the number of Slovenians according to the official data, and the lowest and the highest assessments on the number of Slovenians in the 1846-1991 period. 120000 100000 80000 > 60000 40000 20000 CD CD M CO CO leto spodnja ocena zgornja ocena CD O) CD OO 00 CD OO co O OO CD CD O O CD O CD uradno štetje Vir: Zupančič, 1996, 147. Rezultati ljudskega štetja leta 1991 se precej razlikujejo od popisa pred desetimi leti. Medtem ko so pri prejšnjih popisih našteli vedno manj slovensko govorečih, se je ob zadnjem popisu število celo rahlo dvignilo. Edino na južnem Koroškem je število slovensko govorečih upadlo, vendar manj kot pri prejšnjih popisih. Številčno nazadovanje je bilo močno le pri popisni kategoriji “vindiš”. Skupno so na območju avtohtone poselitve na Koroškem našteli 14.593 in na Štajerskem 246 prebivalcev, v vsej državi pa 20.191. V številko so zajeti le tisti z avstrijskim državljanstvom. Poleg teh je popis 1991 dokazal še 10.209 oseb s slovenskim občevalnim jezikom brez avstrijskega državljanstva. Uradna statistika dokazuje 30.400 oseb s slovenskim občevalnim jezikom na celotnem ozemlju Avstrije (podatki ÖSTAT, 1991). Skupno število je mogoče oceniti na najmanj 60.000 v celotni Avstriji. Ocena je približna, saj so možnosti realnega ocenjevanja zunaj Koroške zelo pičle. 3. Današnji način poselitve Slovencev v Avstriji Podatki starejših popisov se nanašajo predvsem na južno Koroško. Za ostala območja podatkov po občinah pogosto niso objavljali ali pa jezikovne sestave sploh niso ugotavljali. Šele popisa iz leta 1981 in 1991 vsebujeta podatke v vsej Avstriji, s čimer je omogočena vsaj groba ocena obsega in načina današnje poselitve Slovencev v Avstriji ter osnovne strukturne značilnosti te populacije. Kljub skopim podatkom za popise v letih 1951, 196! in 1971 je razvidno postopno nastajanje današnjega načina poselitve Slovencev. Njihovo število je v Celovcu, Gradcu in na Dunaju nenehno naraščalo, medtem ko se je skupno število slovensko govorečih zmanjševalo tako na območju avtohtone poselitve na Koroškem in Štajerskem kakor v vsej državi. Splošno številčno nazadovanje je treba v prvi vrsti pripisati asimilaciji, saj so bile selitve predvsem notranje (s podeželja v mesta in v mestno okolico). Nova poselitvena jedra in razpršena poselitev so nastajala ob krčenju obsega avtohtone poselitve in predvsem z naglim zmanjševanjem deleža slovenskega prebivalstva na tem območju. Danes živi zunaj območja avtohtone poselitve približno četrtina slovensko govorečih (približno 5000 oseb), leta 1951 pa jih je bilo le približno 5 % (okrog 2000 oseb). V mestih Celovcu, Gradcu in na Dunaju je bilo pred štirimi desetletji skupno dobrih 200 prebivalcev slovenskega jezika, ob zadnjem popisu pa okrog 4000. Slovenci so se stoletja zgrinjali v našteta mesta, se tam šolali, delali in ustvarjali. Velik del jih je tudi za stalno ostal tam. Navzočnost Slovencev v teh mestih je predvsem rezulat nenehnega priseljevanja in sprotne asimilacije. Tudi po koncu monarhije je bilo Slovencev iz različnih slovenskih pokrajin še precej, kasneje pa so prihajali predvsem s Koroške. Tako vlogo imata Dunaj in Gradec še danes, medtem ko se Celovec zaradi bližine in funkcij predstavlja kot integralni del avtohtonega slovenskega poselitvenega prostora, čeprav ga po uredbi o dvojezičnem šolstvu niso šteli zraven. Območje, kjer živijo Slovenci, je po navedbah zadnjega štetja bistveno širše, okrepila se je navzočnost v večjih urbanih središčih, izrazit pa je tudi umik na primestne občine. V vseh večjih avstrijskih mestih živi več kot 100 Slovencev, na Dunaju, v Celovcu in Gradcu pa več kot 1000. Slovenci živijo tako že skoraj v vseh političnih okrajih po Avstriji. Še vedno je glavno zgostitveno območje Slovencev na južnem Koroškem, ki pomeni izhodišče za nova naselitvena jedra. Druga večja zgostitev je na Štajerskem s središčem v Gradcu in okolici, proti severu pa prehaja v manjše zgostitveno jedro v starem industrijskem območju ob Murici in Muri med Muerzzuschlagom in Judenburgom. Tabela 1: Število slovensko govorečih prebivalcev ob uradnih štetjih leta 1951, 1961, 1971, 1981 in 1991 po naselitvenih območjih v Avstriji. Table 1: Number of Slovenian speaking people according to the census data of 1951, 1961, 1971, 1981 and 1991, by settling areas in Austria. Lcto Državljan- stvo Območja poselitve Slovencev Koroška skupaj Območje avtohtone poselitve na Mesto Celovec Mesto Gradec Mesto Dunaj Drugje v Avstriji Skupaj Koroškem Štajersk. 1951 Avstrijci 19658*4 19556*4 150*7 137*7 39*7 41*7 190*7 19976*1 Neavstrijci 2876*5 2197*5 314*7 279*7 1 13*7 20*7 1219*7 3863*2 skupaj 42095*6 41123*6 464*7 975*7 152*7 61*7 1409*7 43400*3 1961 Avstrijci 0 24911*8 0 0 0 0 0 24911 Neavstrijci 0 561*8 0 0 0 0 0 561 skupaj 0 25472*8 0 0 0 0 0 25472 1971 Avstrijci 20966 0 0 0 0 507 0 23572 Neavstrijci 936 0 0 0 0 435 0 4425 skupaj 21902 0 0 0 0 942 0 27997 1981 Avstrijci 16552 16371 73 985 566 801 961 18772 Neavstrijci 543 484 82 219 372 408 1303 2649 skupai 17095 16855 155 1177 938 1209 2264 21421 1991 Avstrijci 14850 14593 246 1227 939 1832 2581 20191 Neavstrijci 1611 1305 371 492 1508 1348 5478 10110 skupaj 16461 15898 617 1719 2447 3180 8059 30301 Vir: podatki ÖSTAT, 1951. 1961, 1971, 1981, 1991; Zupančič, 1996, 148. *1 — Na Koroškem so prištete tudi osebe iz kategorij: slovensko-nemško, slovensko-vindiš, vindiš-slovensko, vindiš-nemško in vindiš. *2 — Prištete so osebe iz kategorij: slovensko-nemško. *3 — Prištete so osebe iz kategorij: nemško-slovcnsko, nemško-vindiš (kar so sicer šteli za “nemško” ). *4— Vštete so osebe iz kategorij: slovensko, slovensko-nemško, slovensko-vindiš, vindiš-slovensko, vindiš-nemško, vindiš. *5 — Vštete so osebe iz kategorij: slovensko, slovensko-nemško, slovensko-vindiš. *6 — Vse popisne kategorije skupaj. *7 — Upoštevane so samo popisne kategorije: slovensko, slovensko-nemško, slovensko-vindiš, vindiš-slovensko, vindiš-nemško, vindiš. *8 — Podatki se nanašajo samo na dvojezično ozemlje brez Celovca in Beljaka. Slika 1: Število slovensko govorečih prebivalcev Avstrije leta 1991. Pregled po političnih okrajih — avstrijski državljani. Fig. I: The number of Slovenian speaking inhabitants in Austria in 1991, by political districts — Austrian citizens. Število oseb C/5 o Drugo najpomembnejše zgostitveno jedro je na Dunaju in v bližnji okolici na Spodnejavstrijskem. Posebej izrazito se širi proti jugu ob južni železnici (Moedling, Baden) ter proti severu (Stockerau). Na Zgornjeavstrijskem razen Linza ni opaznejše koncentracije Slovencev. Več jih je v Salzburgu in okolici, posebno proti jugu, v industrijskem pasu proti Halleinu. Na Tirolskem je vidnejši le ozek pas ob Innu, predvsem v okolici Innsbrucka. Po pomenu in velikosti četrta največja zgostitev je na celotnem območju na Predarlberškem (po uradnih navedbah je bilo ob zadnjem štetju tam 519 državljanov in 1026 nedržavljanov, skupaj torej približno toliko kot v Celovcu). Ko govorimo o zgostitvenih jedrih ter o koncentracijah števila slovensko govorečih, je treba posebej podčrtati, da se to nanaša le na absolutno število. V primerjavi z dobrih 20.000 oseb pomeni navzočnost nekaj sto slovensko govorečih opazno zgostitev, čeprav je Slovencev tam manj kot odstotek. Na območju avtohtone poselitve na južnem Koroškem seje število slovensko govorečih povečalo v občinah z nizkim deležem in številom Slovencev. Porast gre tod pripisati ponovnemu opredeljevanju k slovenski jezikovni skupini (statistično). V Celovcu in v bližnjih primestnih občinah se je število povečalo predvsem zaradi doseljevanja, čeprav tudi učinkov ponovnega opredeljevanja k slovenski jezikovni skupini ne moremo izključiti. Zaradi številnih nemških doseljencev so nekatere občine, kot so npr. Kotmara vas, Žihpolje, Loga vas, Hodiše in druge, skoraj povsem izgubile prvotno pretežno slovenski značaj. Obenem se je število slovensko govorečih zmanjšalo v nekaterih občinah z večjim absolutnim številom in deležem slovenskega prebivalstva v Rožu in Podjuni, kar gre pripisati asimilaciji, še posebno med pripadniki popisne skupine “vindiš”. Take občine so predvsem v Rožu in Podjuni. V goratih občinah, kot sta Sele in Železna Kapla, se je število slovensko govorečih zmanjšalo zaradi odseljevanja, odstotek slovensko govorečih pa je ostal skoraj enak. V celoti je prišlo tudi na območju avtohtone poselitve do izrazite razpršitve, saj imata le še dve občini več kot polovico slovensko govorečih, polovica občin pa že manj kot 5 %. Na Štajerskem se je na območju avtohtone poselitve število slovensko govorečih po podatkih zadnjega popisa ponovno povečalo. Pri tem gre vsaj deloma za rast tudi zaradi doseljevanja iz slovenske Štajerske in Prekmurja (Klemenčič Matjaž, Olas, 1994). Naj večja zgostitev je v Gradcu (skoraj 1000 oseb) in v širši okolici tega mesta. Veliko graških Slovencev izvira s Koroške in so se tja priselili zaradi študija in dela. Dunaj je drugo največje naselitveno jedro Slovencev v Avstriji, skupno z bližnjo okolico na Spodnjeavstrijskem. Ob popisu leta 1991 so našteli 1832 oseb s slovenskim občevalnim jezikom. Dunajski Slovenci imajo večstoletno tradicijo bivanja v tem mestu, kateremu so kot predstavniki različnih poklicev dali trajen pečat. Skupnosti dunajskih Slovencev so se oblikovale sproti, v vsaki generaciji posebej. Izvirajo z različnih območij slovenskega etničnega ozemlja ne glede na današnje politične meje (Dunaj in Slovenci, 1994). Tabela 2: Število slovensko govorečih prebivalcev ob popisu leta 1991 po avstrijskih zveznih deželah ter v Gradcu in Celovcu, glede na spol in državljanstvo. Table 2: Number of Slovenian speaking people as to sex and citizenship according to the 1991 census, by Austrian provinces and at Graz and Klagenfurt. Dežela Spol Avstrijski državljani Brez avstrijskega državljanstva Skupaj M 22 65 48 Gradiščanska Ž 43 74 117 Skupaj 65 139 165 M 6712 1022 7734 Koroška Ž 7250 589 7839 Skupaj 13962 1611 15573 M 205 688 893 Spodnja Avstrija Ž 253 344 597 Skupaj 458 1032 1490 M 127 665 792 Zgornja Avstrija Ž 126 259 385 Skupaj 253 924 1177 M 127 338 465 Salzburška Ž 183 220 403 Skupaj 310 558 868 M 615 2034 2649 Štajerska Ž 1080 814 1894 Skupaj 1695 2848 4543 M 80 403 483 Tirolska Ž 122 321 443 Skupaj 202 724 926 M 148 562 710 1’redarlbcrška Ž 188 464 652 Skupaj 336 1026 1362 M 832 763 1595 Dunaj Z 993 584 1577 Skupaj 1825 1347 3172 M 390 0 390 “vindiš” Ž 498 0 498 Skupaj 888 0 888 M 8708 6540 15248 Avstrija Ž 11357 3669 15026 Skupaj 20177 10209 30274 M 531 323 854 Celovec Ž 687 169 856 Skupaj 1218 492 492 M 341 1015 1356 Gradec Ž 598 493 1689 Skupaj 939 1508 3045 Četrta večja zgostitev Slovencev v Avstriji je na Predarlberškem, kjer je po podatkih zadnjega popisa živelo več kot 500 oseb slovenskega jezika in poleg tega še več kot 1000 tistih brez avstrijskega državljanstva. To skupino sestavljajo večinoma izseljenci in zdomci iz Slovenije, kar se razločno vidi po izobrazbeni in socialni sestavi. V drugih avstrijskih zveznih deželah živijo Slovenci večinoma v mestih in industrijskih ter turističnih krajih. Nekateri izvirajo s Koroške, drugi pa so izseljenci iz Slovenije. Spolna sestava nam razkriva še eno podrobnost. Med slovensko govorečimi z avstrijskim državljanstvom je več žensk kot moških, pri nedržavljanih pa je ravno obratno. Očitno gre pri tem za večje število mešanih zakonov, v katerih se jezik in identiteta v prvi generaciji še zadrži ne glede na jezikovno okolje, v katerem posameznik živi, težje pa je to prenašati na otroke. V letih od 1981 do 1991 seje močno povečalo tudi število slovensko govorečih brez avstrijskega državljanstva. Ti so predvsem zdomci, ki v Avstriji bivajo in delajo začasno. Nekateri zdomci se kasneje odločijo tudi za trajno naselitev v Avstriji in iz zdomcev postanejo izseljenci. Število oseb brez avstrijskega državljanstva je v letih od 1951 do 1981 nihalo (upoštevajoč, da za leto 1961 ni ustreznih podatkov) med 2600 in 4400, leta 199! pa se je povečalo skoraj za štirikrat (na 10.110), kar pomeni tretjino vseh slovensko govorečih v Avstriji. Hkrati se je močno spremenilo tudi težišče poselitve. Leta 1951 je na avtohtonem območju na Koroškem in Štajerskem prebivalo dve tretjini izmed 3863 oseb brez avstrijskega državljanstva, leta 1981 izmed 2649 oseb brez avstrijskega državljanstva dobra petina in leta 1991 izmed 10.100 oseb brez avstrijskega državljanstva le še okrog šestina (16%). Nasprotno se je povečeval delež nedržavljanov v mestih (Dunaj, Gradec, Celovec), od desetine leta 1951 na več kot tretjino leta 1981 (38 %) in leta 1991 le malo manj (tretjina). Slednji je bil sicer vštet že pri območju avtohtone poselitve. Prav tako seje ves čas povečevalo število Neavstrijcev na območjih avtohtone poselitve in zunaj omenjenih mest. Leta 1951 je znašalo še slabo tretjino (32 %), leta 1981 že skoraj polovico (49%) in leta 1991 več kot polovico (54%). Ta pregled utegne biti zelo varljiv glede absolutnega števila, saj do leta 1971 niso objavljali podatkov za celotno državno ozemlje. Zdomci živijo predvsem v območjih urbanega značaja, kjer je več možnosti za delo, in v obmejnem pasu na Koroškem in Štejerskem. Bližina igra pri izbiri kraja zaposlitve pomembno vlogo (Zupančič, 1996, 163-182). Posebno skupino slovenskega prebivalstva sestavljajo prekomejni dnevni migranti. Mnogi so zaposleni tudi na črno. Zlasti iz slovenske Štajerske se je po propadu številnih industrijskih podjetij sprostilo veliko delovne sile. Dnevno se vozijo na delo vse do Gradca in okolice. Ta oblika čezmejnega zaposlovanja je na Koroškem manj pogosta, ni pa neznana. Slika 2: Število slovensko govorečih prebivalcev Avstrije leta 1991. Pregled po političnih okrajih — osebe brez avstrijskega državljanstva. Fig. 2: The number of Slovenian speaking inhabitants in Austria in 1991, by political districts — persons without Austrian citizenship. Število oseb Č (/) O T3 C ‘> •C o OD C > O JD E o O, O 4. Socialna struktura slovenskega prebivalstva v Avstriji Število in prostorska razmestitev slovenskih prebivalcev, kot jo prikazuje statistika, je po eni strani rezultat selitvene dinamike, po drugi pa odraz tudi spremenjenih izobrazbene in socialne sestave. Želja po izobrazbi in primernem delovnem mestu, združena včasih še z osebnimi razlogi, je mnoge slovenske Korošce (in ne samo te!) gnala proč od doma, v Gradec in še pogosteje na Dunaj. Mnogi so študijska leta v teh mestih podaljšali in se naposled tam za stalno naselili. Socialni preobrazbi so torej sledile selitve, ki so v nekaj desetletjih oblikovale današnja nova poselitvena jedra in ob tem nekoliko izpraznile območje avtohtone poselitve. Očitno obmejna, razmeroma slabo urbanizirana Koroška ni imela dovolj ustreznih delovnih mest, kar je še pospešilo odseljevanje. Slovencem je bilo v mnogih poklicih težje pričenjati poklicno uveljavljanje na Koroškem in so zato raje izbrali bolj strpno okolje Dunaja in drugih avstrijskih predelov. Na splošno večja prostorska in socialna mobilnost sta torej povzročila nastanek razpršenega slovenstva v Avstriji. Vendar sta bila prav izobrazba in temu ustrezen poklic tista, ki sta mnogim omogočila, da so tako v domačem okolju kot v povsem nemškojezičnih mestih zadržali slovenski jezik in identiteto. Še v šestdesetih in sedemdesetih letih je slovenska manjšina na Koroškem veljala za pretežno delavsko-kmečko in hkrati za podeželsko (Zupančič, 1992). Leta 1981 so se že pokazale precejšnje spremembe, vendar je bilo med slovenskim prebivalstvom na Koroškem še več kot 20 % kmečkega (od vsega prebivalstva dežele približno 9 %), medtem ko so bili v ostalih poklicih slabše zastopani kot večinsko prebivalstvo. Do socialne izenačitve je že tedaj prišlo v mestih, predvsem v Celovcu, saj je bil delež izobražencev med Slovenci enak in ponekod celo večji kot pri večinskem prebivalstvu (Zupančič, 1992). Zadnji popis je pokazal precej drugačno sliko. Med slovensko govorečimi prebivalci na Koroškem seje delež kmečkega prebivalstva znižal na približno 12 % (od vsega prebivalstva dežele je bil približno 7 %), pri vseh drugih dejavnostih pa je prišlo do izenačenja. Razlike med mestom in podeželjem se spričo urbanizacije in modernizacije slednjega zmanjšujejo, vendar so še vedno znatne. Urbana območja imajo precej višji delež oseb s srednjo, višjo in visoko izobrazbo, medtem ko na podeželju še marsikje prevladujejo tisti s poklicno ali samo osnovno šolo. Po izobrazbeni sestavi se od vseh močno loči Celovec, saj jih ima dobri dve tretjini slovensko govorečih vsaj srednješolsko izobrazbo, več kot 80 % pa jih dela v različnih terciarnih dejavnostih. Podobno sliko je imelo mesto že leta 1981, sedaj seje le še stopnjevala (Ibounig, 1983, Reiterer, 1986, Reiterer, 1996, Zupančič, 1993, Zupančič, 1996). Skupine Slovencev po Avstriji zunaj Koroške se med seboj precej razlikujejo po izobrazbeni in socialni sestavi. V podeželskih območjih na Štajerskem, Zgornje- in Spodnejavstrijskem še marsikje prevladuje delavsko prebivalstvo z osnovnošolsko in poklicno izobrazbo. V celoti kaže tako slovensko prebivalstvo kot večinski narod značilnost terciarne družbe. Na Tirolskem in Salzburškem je izobrazbena sestava podobna naštetim območjem, le da je nekaj večji odstotek zaposlenih v terciarnih dejavnostih. Med slovenskim prebivalstvom na Predarlberškem pa še vedno prevladujejo industrijski delavci. Resda je Predarlberško najbolj industrializirani predel Avstrije, toda delež zaposlenih Slovencev v industriji je bistveno višji kot pri večinskem prebivalstvu. Slovenci na Predarlberškem so predvsem priseljenci iz Slovenije, ki so se sem priselili v šestdesetih in sedemdesetih letih, in njihovi potomci. Ti so prepoznavni po izobrazbeni in poklicni sestavi, mlajša generacija pa praviloma dosega višjo izobrazbeno raven in je tudi v večji meri zaposlena v uslužnostnih dejavnostih. Po socialni in izobrazbeni sestavi posebej izstopa Dunaj z najbližjo okolico, ki v mnogočem spominja na strukturo Slovencev v Celovcu. Po izobrazbi prevladujejo tisti z višjo, visoko in srednješolsko izobrazbo, zaposleni pa so predvsem v različnih terciarnih dejavnostih. Slovence na Dunaju najdemo v sicer skoraj vseh poklicih, vendar po izstopajo predvsem poklici v umetnosti, znanosti, kulturi, trgovini, zdravstvu, bančništvu in sorodnih dejavnostih. Skupnost dunajskih Slovencev sestavljajo tako koroški Slovenci kot priseljenci iz Slovenije. Veliko izobražencev predvsem v gospodarskih dejavnostih ter v kulturi je tudi v Gradcu, čeprav po deležu ne izstopajo posebej. Zaradi številnih priseljencev iz Slovenije je največ delavcev s poklicno, osnovnošolsko ter deloma še srednješolsko izobrazbo. V celoti torej izstopajo tri pomembnejše zgostitve slovenskih izobražencev, in sicer Celovec, Gradec in Dunaj, kar je odraz precejšnje urbanizacije avtohtonih, predvsem koroških Slovencev, toda hkrati tudi funkcij omenjenih mest za Slovence. Očitno obstaja potreba po slovensko govorečih zastopnikih podjetij, pravnikih, bančnikih, trgovcih, diplomatih. Zaradi znanja jezika so iskani predvsem v tistih dejavnostih, ki imajo več stikov s slovanskimi deželami v srednji in vzhodni Evropi. To se še posebej kaže pri osebah brez avstrijskega državljanstva. Medtem ko drugod po Avstriji prevladujejo tisti z nižjo kvalifikacijo, ki delajo kot delavci v proizvodnji in različnih storitvenih dejavnostih, najdemo na Koroškem, v Gradcu in na Dunaju visokokvalificirane, ki delajo v trgovini, bančništvu, zavarovalništvu, kot prevajalci in pravniki. To zelo nazorno dokazuje potrebnost slovenskega jezika v obmejnem prostoru in v najpomembnejših gospodarskih središčih. Ob koncu osemdesetih let seje t.i nakupovalni turizem izredno razširil. Kraji, kot so Pliberk, Labot, Lipnica in Radgona in za bolj zahtevne še Beljak, Celovec in Gradec, so dobili izjemno veliko čezmejno potrošniško zaledje v Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni. Tedaj so nakupovali zlasti blago široke potrošnje v velikih količinah, zato so se pojavile nagle potrebe po osebah z znanjem slovenščine. V tem času so v avstrijskih bankah mnogi nalagali svoje prihranke ali sklepali zavarovalne pogodbe. Nakupi elektronike, strojev, računalnikov, računalniške opreme in programske opreme so zahtevali kvalificirano delovno silo, veščo obeh jezikov, stroke in zakonodaje ter s poznavanjem navad in miselnosti na obeh straneh meje. Iskani so postali tehnični inženirji, ekonomisti, pravniki in prevajalci (Zupančič, 1996, 164-187). Domnevamo, da je bilo na črno teh pojavov še več, vendar so tudi uradni podatki dovolj zgovorni. Klasično izseljeništvo se je tako predvsem v obmejnem prostoru spremenilo v pospeševalca čezmejnega sodelovanje in s tem pričelo prevzemati vlogo, ki je sicer najbolj primerna za pripadnike organizirane manjšine. 5. Vprašanje identitete je vprašanje etničnega obstoja Slovencev v Avstriji 5.1 Vsebina identitete Slovencev v Avstriji Identiteta je najobsežnejša sestavina etničnosti in pomeni ključ etničnega preživetja Slovencev v Avstriji. Vsebino narodne identitete sestavlja pet sestavin, ki si sledijo v ohlapnem zaporedju: kulturno-jezikovna, zgodovinska, prostorska, gospo-darsko-socialna in politična. Zunanja objektivna znaka (prvini) sta jezik in prepoznavna kultura — poleg samega opredeljevanja ter narodne zavesti. Narodna zavest pomeni nenehno subjektivno odločanje za vzdrževanje in ohranjanje narodne identitete. Biti “zaveden Slovenec” pomeni izpovedovati se, predstavljati in izjasnjevati se kot Slovenec, pomeni razumeti objektivne znake slovenstva (narodne identitete) kot vrednoto in jih zavestno ohranjati. V tem primeru je mogoče subjektivno obstajati “Slovenec” tudi v primeru, ko pogoji ohranjanja prvin narodne identitete niso ugodni in ko pri posamezniku zasledimo le še manjši del prvin, ki so značilnost slovenske narodne identitete. Pripadnik manjšine mora za subjektivno sprejeto vrednoto “slovenskosti” storiti več kot pripadnik večinskega naroda. Ob tem nujno sprejema tudi objektivne in morda tudi subjektivne prvine identitete večinskega naroda. Opredeljevanje za pripadnost k nekemu narodu pomeni v bistvu le pozuna-njanje vsebine identitete, pomeni torej subjektivno sprejemanje objektivnih lastnosti, okoliščin, vsebin in norm, ki veljajo v skupnosti, kateri želi posameznik pripadati. Da bi lahko še govorili npr. o “Slovencu”, mora ta imeti vsaj nekaj objektivnih in (ali) subjektivnih prvin slovenstva. Te si posameznik pridobiva, spreminja in izgublja v procesu socializacije, ki poteka vse življenje (Zupančič, 1996, 61-67). Pri terenski raziskavi o vsebini identitete smo med intervjuvanci dobili rezultate, ki jih prikazujeta tabela in grafikon. Posebej smo ločili, ali se omenjene prvine (sestavine) pojavljajo v celoti ali le delno. Jezik je pri tem gotovo najbolj prepoznavna, izpostavljena in obenem vsebinsko najbolj bogata prvina — sestavina narodne identitete. Jezik je hkrati tista prvina, ki ga upošteva uradna avstrijska statistika (žal le občevalni jezik), in tako številčnost, način poselitve in strukturo Slovencev presojamo le po tistih, ki so se ob popisu izjasnili kot slovensko govoreči. Jezikovno-kulturna in zgodovinska (izvor) sta osnovni, izhodiščni sestavini: v različnih oblikah ju ima velika večina vprašanih, vendar ju subjektivno nekateri ne sprejemajo kot “svoje”. Po izvoru, jeziku in kulturi je torej Slovencev več, kot se jih subjektivno priznava. To je zelo značilna lastnost skoraj vseh manjšinskih skupnosti. Kolikšna bo razlika med objektivnim in subjektivnim, je odvisno od meril, ki jih uporabljamo pri za ugotavljanje etničnosti. Statistični popisi zaradi zelo strogih meril (upoštevan je občevalni jezik) izkazujejo le tretjino populacije, ki jo je bilo mogoče ugotoviti s pomočjo različnih terenskih kazalcev (prim. Zupančič, 1993, 232-233). V našem primeru so razlike majhne, ker smo z intervjuji zajeli povečini “aktivne” Slovence. Ostale tri sestavine se sicer opazno ločijo med seboj, vendar jim je skupen precej višji delež subjektivnega sprejemanja posameznih znakov, kot pa jih v resnici imajo. V tem primeru so “Slovenci” v večji meri po lastnih, subjektivnih merilih. Zlasti pri preseljenih na območja zunaj Koroške postopoma krnijo zveze in odnosi z izvornim območjem. V Gradec in na Dunaj odhajajo zaradi študija ter nabiranja prvih poklicnih izkušenj. Mnogim postaneta mesti drugi dom, ko se za stalno naselijo tam. V določeni (delni) meri se povezanost z izvornim območjem še ohranja s tesnimi sorodstvenimi vezmi ali lastniškimi razmerji. Toda subjektivno jih večina opredeljuje Koroško še vedno kot "svojo”, ker so od tam “doma”. Tabela 3: Subjektivni in objektivni znaki slovenske identitete po posameznih sestavinah pri proučevani skupini avstrijskih Slovencev. Table 3: Subjective and objective indicators of Slovenian identity in the studied group of Austrian Slovenians, by individual components. Sestavina Objektivni znaki Subjektivni znaki kulturno- jezikovna - zna slovensko in tudi govori slovensko vsaj v družini - je dejaven v kulturnih društvih - obiskuje slovenske prireditve - sprejema slovenščino kot svoj jezik - sprejema slovensko kulturo, ima slovensko kulturno zavest zgodovinska (izvor) - starši so bili Slovenci - predniki so bili (vsaj deloma) Slovenci - priznava slovenski izvor, korenine - sprejema slovenski zgodovinski spomin, mile in zavest prostorska - živi na območju avtohtone slovenske poselitve - je osebno, materialno in sorodstveno vezan na območje avtohtone poselitve - Slovenijo ima za “matico” - sprejema območje avtohtone poselitve za “domovino”; čuti se koroškega Slovenca pa tudi Korošca gospodarsko- socialna - sodeluje v gospodarski strukturi manjšine ali Slovenije - delo je povezano s slovensko skupnostjo; “poklicni Slovenci” - sprejema gospodarsko razsežnost slovenstva tako v Avstriji kot širše in jo ima za “svojo” politična - sodeluje v političnem življenju manjšine ali Slovencev sploh na kakršenkoli način - je volilec pri volitvah v politične strukture, ki imajo tudi slovensko obeležje - slovenstvo zavestno sprejema kot politično skupnost, bodisi v okviru manjšine ali tudi širše Vir: intervju, 1995, N=I04; Zupančič, 1996, 274. Grafikon 2: Koliko objektivnih in subjektivnih prvin imajo intervjuvanci pri posameznih sestavinah narodne identitete. Graph 2: Number of objective and subjective elements of the interviewed persons in the individual components of national identity. kulturna (S) kulturna (0) izvor(S) izvor (O) prostorska (S) prostorska (0) gospodarska (S) gospodarska (0) politična (S) politična (0) ................................| i 0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100% ■ popolno d delno □ manjka Opombe: (O) —• objektivne prvine; (S) — subjektivne prvine. Vir: intervju, 1995. N= 104, Zupančič, 1996,276. Izmed vseh sestavin je najšibkejša gospodarsko-socialna; ugotoviti jo je bilo mogoče le pri slabi polovici. Podatek zgovorno kaže na smer gospodarske integracije v večinsko družbo; lastno manjšinsko gospodarstvo postopoma izginja oziroma se čedalje bolj omejuje na posamezne slovenske gospodarske ustanove, ki nudijo delo in preživetje. Odstotek tistih, ki nosijo objektivne znake gospodarske sestavine slovenske identitete, je zaradi opaznega števila t.i. “poklicnih Slovencev” še dokaj visok. V pogovorih so mnogi navajali, da je vprašanje manjšinskega gospodarstva kljub zelo ugodni socialni sestavi pereč problem. Subjektivno so sogovorniki ocenjevali gospodarsko sestavino kot “svojo”, torej manjšinsko, še precej višje — skoraj 80 % naj bi jo imelo. Za zadnjo, politično sestavino veljajo podobne značilnosti kot za gospodarsko; približno polovica jih premore objektivne, več kot štiri petine pa slovensko skupnost tudi subjektivno sprejema kot “svojo”. Pri politični sestavini je ločevanje na objektivne in subjektivne prvine zelo težavno opravilo. Zmanjševanje objektivnih in subjektivnih znakov pri posameznih sestavinah identitete zgovorno kaže na spreminjanje slovenske identitete ali celo na njeno izgubljanje. V zgornjem primeru gre v večji meri za okrnitev identitete; zaradi vključenosti v gospodarsko in politično življenje večinske družbe se izgubljajo predvsem objektivne prvine obeh sestavin. Določen del manjšine postaja dejansko vse bolj le jezikovno in kulturno opredeljena skupnost, ki se zaveda svojega izvora, medtem ko je gospodarsko in politično ter zaradi razseljevanja tudi prostorsko krepko odmaknjena in odtujena. Slednjič načenja asimilacija tudi jezik in kulturo. Ali povedano drugače: manjšinska skupnost se mora zaradi ogroženosti objektivnih prvin gospodarske in politične sestavine narodne identitete dodatno ozirati na jezik in kulturo ter vzgojo zavesti pripadnosti, če hoče etnično preživeti. S.2 Večplastnost identitete pri Slovencih v Avstriji Pripadnik manjšine bo torej v procesu socializacije sprejemal vsebine lastne narodne identitete (svoje izvorne skupine, iz katere izvira sam oziroma izvirajo njegovi predniki) in nacionalne države večinskega naroda oziroma družbe, v katero je vključen preko različnih gospodarskih, političnih, izobraževalnih in kulturnih ustanov. Proces socializacije zaradi te dvotirnosti objektivno pelje tudi v večplastnost identitete. Hkratno pojavljanje več identitet podobnega ranga je druga značilnost identitete pripadnikov manjšin. Medtem ko si pri pripadnikih večinskega naroda identitete sledijo od osebne, družinske, lokalne, regionalne, deželne do narodne kot najbolj kompleksne, so pripadniku manjšine v procesih socializacije posredovane prvine tako lastne etnične oziroma narodne (manjšinske) kot državne (vzeta tudi kot nacionalna v smislu državnosti) identitete in zato tudi zavest o njej. Hkratno pojavljanje več identitet se je doslej v strokovni družboslovni literaturi razmeroma redko omenjalo (Južnič, 1993; Smith, 1991). Na grafikonu je prikazano pojavljanje različnih identitet pri isti proučevani skupini. Vsak intervjuvanec in anketiranec se je lahko opredelil za poljubno število identitet. Posebej smo ločili anketirance in intervjuvance iz slovenskih in mešanih družine (kjer je partner nemškojezičen). Anketiranci in intervjuvanci so se opredeljevali predvsem za štiri identitete: kot Slovenci (ne glede na državo bivanja), koroški Slovenci (manjšinska identiteta, ki vsebuje narodno in regionalno značilnost hkrati), Korošci (regionalna oziroma deželna identiteta brez narodnih implikacij) in Avstrijci (v pomenu državne pripadnosti, kije lahko opredeljena tudi kot nacionalna). Kot Slovenci sta se opredelili dobri dve petini vprašanih. Razlika med tistimi, ki izvirajo iz slovenskih družin, ter tistimi, ki izvirajo iz mešanih družin, je komaj zaznavna. Največ se jih je opredelilo kot “koroški Slovenci”, čeprav izvira približno desetina iz Slovenije ter jih tretjina živi na Dunaju in v Gradcu. Odstotek je posebno visok pri osebah, ki živijo v čistih slovenskih družinah. Dobra polovica se jih je ne glede na družinske jezikovne raz- mere opredelila za “Korošce” in tri četrtine kot “Avstrijci”.Tudi pri zadnjih so razlike med mešanimi in slovenskimi družinami zelo majhne. Slaba desetina se jih je uvrstila tudi v krog nemškogovorečih Avstrijcev, približno 15 % pa jih je navedlo različne druge identitete, od lokalnih in regionalnih do “Evropejcev” in “kozmopolitov”. Pri tem gre večinoma za osebe iz mešanih zakonov ali pa za samske. Desetina se jih večinoma iz osebnih razlogov ni želela opredeljevati. Grafikon 3: Večplastnost identitete anketirancev in intervjuvancev. Graph 3: Multilayered identities of the interviewed persons. Slovenec (S) Slovenec (M) koroški Slovenec (S) koroški Slovenec (M) Korošec (S) Korošec (M) Avstrijec (S) Avstrijec (M) nem. govoreči Avstrijec (S) nem. govoreči Avstrijec (M) se ne želi opredeljevati (S) se ne želi opredeljevati (M) 0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100% ■ da one Opombe: (M) izvirajo iz mešanih družin; (S) — izvirajo iz slovenskih družin. Vir: anketa 1, 1995, intervju, 1995, N=362; Zupančič, 1996, 278. Iz prikazanega je jasno razvidno, da se večji del anketirancev hkrati opredeljuje za “koroške Slovence” in “Avstrijce” ter v nekoliko manjši meri, vendar še zelo izra- žito za “Slovence” in za “Korošce”; združujejo torej dve identiteti: slovensko in avstrijsko. To potrjuje tudi nekaj nižji odstotek opredeljenih za “Slovence”, torej za pripadnike naroda, ki ga razmejujejo politične meje. Regionalna oziroma deželna opredelitev za “Korošce” potrjuje močno regionalno pripadnost. Nekateri se opredeljujejo tudi kot “Dunajčani” in “Gradčani”, vendar to izvira bolj iz stvarnih odnosov kot čustvene navezanosti na ta prostor. V hierarhiji prikazanih identitet so jih sogovorniki uvrstili nekoliko nižje. Ob tem se zastavlja izzivalno vprašanje, v kakšnem odnosu so si navedene identitete. Sogovorniki so razmeroma pogosto navajali nekakšno vzporednost avstrijske in koroškoslovenske (in tudi slovenske) identitete in nobeni niso dajali očitne prednosti. Vendar se opredeljujejo za “Avstrijce “ iz drugačnih razlogov in celo na drugačen način kot za “Slovence”. Slovenci so zaradi jezika, kulturne pripadnosti, čustvene navezanosti, izvora, torej spleta objektivnih in subjektivnih prvin, za Avstrijce pa se opredeljujejo predvsem iz stvarnih razlogov: državljanstva in s tem povezanih državljanskih pravic in dolžnosti, vključenosti v gospodarski, kulturni, politični izobraževalni in medijski svet avstrijske družbe, sprejemajo v svetu razpoznavne avstrijske državne simbole. Večinoma so ponosni, da živijo v Avstriji, ki je prepoznavna kot alpska dežela, urejena, z visokim življenjskim standardom, visoko ravnijo socialne in pravne varnosti, demokratična in ugledna. Prav tako ima veljavo istovetenje z avstrijsko kulturo (ki je rezultat prizadevanj precej širšega prostora od današnjega državnega okvira). Avstrijska identiteta je tako znak aktivnega sprejemanja danih razmer, odsev stvarnosti in koristnosti. Je funkcionalna in v smislu državljanske lojalnosti tudi pričakovana. Drugi so navajali zgodovinsko pogojenost prepletanja obeh identitet, ker da je to že politična, gospodarska in kulturna tradicija, izvirajoča še iz skupne mnogona-cionalne države — habsburške monarhije. Ta naj bi bila nadnacionalna in take lastnosti pripisujejo tudi sedanji avstrijski naciji. Slovenstvo in avstrijstvo naj bi bilo po mnenju teh medsebojno pogojeno, pri čemer postavljajo svoje jezikovno-kulturno slovenstvo ob bok političnega avstrijstva. Avstrijstvo in slovenstvo si nista v nasprotju niti si nista v hierarhičnem odnosu, temveč sta si vzajemna. Občutijo ju kot celoto, ki je nima smisla deliti. Avstrijstvo sprejemajo v celoti, vendar to ne sme nasprotovati njihovemu slovenstvu in ga ovirati (obratno skoraj ne pride v poštev). Obenem se jasno zavedajo, tako kot tisti iz prej omenjene skupine, da je za slovensko identiteto potreben določen napor in aktivno delo, ker socializacijska moč zunanjih dejavnikov že tako odločno prevladuje. 5.3 Jezik in identiteta Intervjuvanci so v pogovorih izmed vsebin slovenske identitete povsem jasno in nedvoumno postavljali na prvo mesto slovenski jezik, ki je po njihovem osnovni razpoznavni znak navzven in povezovalec navznoter. Je kultura, filozofija, simbol in smisel. Nanj se morajo navezovati še druge prvine: široko pojmovana kultura, narodna zavest, zavest politične pripadnosti, zavest o bivanju v skupnosti, da ne omenjamo vseh objektivnih elementov, ki so bili že nekajkrat poudarjeni. Bivanje v skupnosti mora biti funkcionalno, sicer jezik izgubi eno od svojih osnovnih nalog. Ti torej nasprotujejo individualizaciji, ker po njihovem pelje v asimilacijo. Funkcijo jezika in kulture postavljajo še višje, ker se na drugih področjih, še posebno v okviru gospodarske in politične sestavine, čuti velik primanjkljaj. Ogroženost jezika je zato tudi usodno vprašanje identitete in s tem vprašanje preživetja dela slovenskega naroda. Kako tesno je povezana usoda slovenskega jezika in identitete, kažeta naslednja grafikona. Komentarje skoraj odveč. :l0vendružin m<*šanih Vir: anketa 1, 1995, intervju, 1995, N=362, Zupančič, 1996, 267. Grafikon 4: Spreminjanje rabe slovenščine v družini po generacijah. Intervjuvanci in anketiranci iz slovenskih in iz mešanih družin. Graph 4: Changes in the use of Slovenian in families as to generations. The interviewed persons come from Slovenian or mixed families. |Xv:| neodločen I::: -| ni partnerja IV.’-l ni otrok intervju- partnerji otroci vanci Vir: intervju, 1995, N=104, Zupančič, 1996, 277 Grafikon 5: V kolikšni meri se opredeljujejo kot Slovenci intervjuvanci, njihovi zakonski partnerji in njihovi otroci. Graph 5: The levels to which the interviewed, their spouses and children determine themselves as Slovenians. 6. Sklep Slovencev je v Avstriji torej tako statistično kot dejansko precej več kot seje potrjevalo doslej, in zasedajo različna območja. Kot manjšinci, izseljenci in zdomci živijo v Avstriji, vendar pripadajo slovenskem» narodu in imajo s Slovenijo, državo matičnega naroda, različno intenzivne odnose. Gre torej za razmeroma številčno skupnost (več kot 60.000 po ocenah oziroma dobrih 30.000 po uradni statistiki), poseljeno precej razpršeno v pretežno urbaniziranem okolju, ki je po izobrazbeni ravni in po socialnem položaju že praktično povsod izenačena s pripadniki večinskega naroda. Ocena prihodnjega razvoja je nehvaležna naloga, saj je identiteta, ta ključni pojem etničnosti, izredno kompleksna po svoji vsebini, toda obenem občutljiva za spremembe. Izboljšan dejanski položaj slovenske skupnosti v bolj strpnem ozračju medetničnih odnosov v Avstriji gotovo olajšuje tudi etnično preživetje. Tudi asimilacija se je začela umirjati. Zelo pozitiven premik pomeni tudi ohranjanje slovenske identitete v mešanih družinah in v povsem nemškojezičnem okolju. V prid ohranjanja številčnosti govori tudi znatno število zdomcev, ki že imajo družine in je zanje precej verjetno, da se bodo slej ali prej odločili za stalno naselitev v Avstriji ter se spremenili v izseljence. Vendar nas pred velikim optimizmom svari nekaj znakov. Demografska struktura kaže prevlado žensk med aktivnim in ostarelim prebivalstvom, kar kaže na velik delež mešanih zakonov. Identiteta se v prvi generaciji zadrži, težje pa je pri otrocih, zlasti pri tolikšni prostorski razpršenosti. Tudi če bi hoteli, imajo razmeroma majhne možnosti za žive stike, za izbiro slovenskih pogovornih partnerjev. Vsebina identitete je objektivno že opazno načeta. Ali bo naslednja generacija zmogla ohraniti jezik, kulturo in indentiteto, ni mogoče natančno predvideti. Zanesljivo pa moramo v skladu s spremenjenimi razmerami pri avstrijskih Slovencih pričakovati tudi novo vsebino identitete ter njeno večplastnost. Literatura Dunaj in Slovenci, 1994: Ljubljana, zbornik, ur. Mihelič D. Grafenauer, B., 1946: Germanizacija treh Avstrij, Koroški zbornik, DZS, Ljubljana, str. 249-275. Grafenauer, B., 1990: Proučevanje problematike posameznih manjšinskih skupnosti, narodne manjšine, zbornik, SAZU, Ljubljana, str. 17-28. Ibounig, P., 1983: Die Kaerntner Slowenen in Spiegel der Volkszaehlung 1981, Amt der Kaerntner Landesregierung, Klagenfurt, 122 str. Južnič, S., 1993: Identiteta, FDV, Ljubljana, 399 str. Klemenčič. M., Olas, L., 1994: Demografske strukture prebivalstva. Narodne manjšine, 3, SAZU, Slovenci v avstrijski zvezni deželi Štajerski, zbornik, Ljubljana, str. 73-81. Klemenčič, V., 1960: Kritični pretres avstrijskega popisa 1951 z ozirom na jezikovno strukturo na Koroškem, Razprave in gradivo, 2, INV, Ljubljana, str. 101-182. Klemenčič, V., 1990: Metodologija uradnih popisov prebivalstva pripadnikov slovenske manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, Narodne manjšine, SAZU, zbornik, Ljubljana, str. 31-45. Pleterski, J., 1967: Die Volkszaehlung vom 31 Maerz 1961 in Kaernten, Razprave in gradivo, 4-5, INV, Ljubljana, str. 165-215. Reiterer, A. F., 1986: Doktor und Bauer. Ethnischer Konflikt und Sozialwandel, Szi, Drava, Celovec, 183 str. Reiterer, A. F., 1996: Kaerntner Slowenen: Minderheit oder Elite?, Neuere Tendenzen der ethnischen Arbeitsteilung, SZI, Drava, Celovec, 312 str. Smith, A.D.: National Identity, Penguin Books, London-New York, 227 str. Zorn, T., 1967: Zamejski Slovenci v avstrijskem delu Štajerske po podatkih ljudskih štetij 1951 in 1961, Kronika, 15, Ljubljana, str. 54-55. Zupančič, J., 1992: Vpliv socialnogeografske preobrazbe na položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem, magistraska naloga, FF, Ljubljana, 333 str. Zupančič, J., 1993: Socialnogeografska transformacija in narodna identiteta. Primer Slovencev na Koroškem (Avstrija), Geographica Slovenica 24, zbornik, Ljubljana, str. 65-72. Zupančič, J., 1993: Socialgeographic Transformation and National Identity — the Case of Slovene Minority in Carinthia (Austria), GeoJoumal, 30.3, Kluwer Academic Publishers, Dordrecht / Boston / London, str. 231-234. Zupančič, J., 1993: Novejše spremembe v socialni strukturi koroških Slovencev, Razprave in gradivo, 28, INV, ljubljana, str. 115-123. Zupančič, J., 1996: Slovenci v Avstriji, doktorska disertacija, FF, Ljubljana ÖSTAT, 1951, 1961, 1971, 1981, 1991 (arhiv in objavljena gradiva). Summary The Slovenians in Austria represent: a renown, well established and organized autochtonous minority in Southern Carinthia, a small in number, poorly organized and formally unacknowledged autocthonous minority in some dispersed areas in the border zone in Southern Styria, new settling focuses of Slovenians coming from the territory of autochtonous minority, above all in Vienna, Graz and other major Austrian towns, emigrants from Slovenia of several generations, remains of political refugees and exiles from Slovenia from the first years after World War II, numerous gaslarbeiters, seasonal workers and, in the last two decades, also a noticeable number of transborder daily commuters. The Slovenians in Austria form all the groups of an ethnic body, i.e., the minority, the emigrants and the gastarbeiters, except for the dominant, majority nation. The present dispersion of Slovenians in Austria is the result of social and spatial mobility of Slovenian population, political delineation, assimilation processes and international migrations. The Slovenians moved intensively due to education and work, and through settling in major Austrian towns, above all in Klagenfurt, Vienna and Graz, they gradually formed new settling focuses. Each migration represented also the change of lingual and cultural environment. Slovenian settling space spread intensely, particularly into the most dynamical areas of Austria; meanwhile, the percentage of Slovenians as well as their absolute number heavily declined in the area of autochtonous settling in Carinthia and Styria. Thus, the Slovenians in Austria are dispersed, but they are socially actually equal to the majority nation. The immigrants and gastarbeiters from Slovenia settled in the same areas and they differ from the Austrian Slovenians, above all, in the educational and social structures. According to the official statistical data, there were almost 21,000 Austrian citizens in Austria in 1991, with Slovenian as their language of communication, and about 10,000 without citizenship (the gastarbeiters from Slovenia). The majority of these citizens live in Carinthia (gross 15,000), 1000 in Graz, and 1800 in Vienna. The others live dispersed in all Austrian provinces. Some more important settling focuses are located in Forarlberg and around Salzburg, around Linz, in Vienna and its surroundings, in Styria at Graz and its surroundings, and in southern Carinthia with Klagenfurt. According to the official data, 30,301 Slovenian speaking people live in entire Austria and by the estimates more than 60,000, of which 45,000 live in Carinthia. It is very difficult to asses the number of Slovenians living outside Carinthia. The settling focuses of gastarbeiters are alike. The educational and the social structures are similar to those of the majority population. As a whole, the Slovenian population already shows explicit features of urban society with the increased tertiary sector. Only the Slovenians in Klagenfurt, Graz and Vienna evidently deviate due to their higher level of education, particularly in the fields of education (especialy in Carinthia), science, culture, arts, banking, insurance; many of them are physicians, lawyers and translators. Through this, their spatial function reflects, since they are present in the most important economic centers and the border areas in Carinthia and Styria. Prevailing among Slovenian gastarbeiters are the workers with completed elementary and vocational school, except for certain places in Carinthia, at Klagenfurt, Graz and Vienna, where a greater number of technical intelligence occurs among the gastarbeiters. National identity consists of five components, of which the first two are parallel, and the remaining three follow in hierarchical order: the lingual-cultural, the historical (origin), the spatial, the economico-social, and the political. These components comprise the objective contents and the subjective awareness as the spiritual response to the accepted real world. Particularly the objective elements of the economic and the political components have already become quite defective for the Slovenians in Austria, while the subjective awareness has still been preserved. A part of minority has already grew into a cultural-lingual community which is gradually being assimi- lated. The national identity is formed, maintained and transformed in the processes of socialization which go on the entire life of an individual. In them, the contents of identity can change (members of minority first begin to lose the economic and the political components, and through emigration also the spatial component), as well as the modes and forms of expression, the intensity of the minority identity and its position in the system of remaining identities and values. The identity is conditioned and strongly influenced by various factors, such as the language situation in a family, the job and social factors, the space with its structure and processes, the impacts of Austria and Slovenia, and the psychological influences depending primarily on an individual. The Slovenians in Austria have a multilayerd identity. They determine themselves primarily as Carinthian Slovenians (the minority identity), Austrians (the state-political identity), Slovenians (national-cultural identity) and Carinthians (provincial or regional identity). These identities do not exclude one another and they are not controversial, but parallel and reciprocal. Very strong with Slovenians in Austria is their regional or provincial awareness which is already expressed with the minority determination alone (Carinthian Slovenians), or the regional determination alone (Carinthians). Strong provincial awareness is a feature typical of all Austrian provinces, not only of Carinthia. However, the regional or provincial identity is subordinate to the state identity (Austrian) and the national identity (Carinthian Slovenians). Yet, it is very persistent and it is retained in the first generation, as a rule, even after migration. Bilingualism is an important feature of minority. On the one hand, it represents the survival technique, and on the other, it becomes its identifying lingual-cultural characteristic. Mixed marriages do not automatically represent renouncement of Slovenian identity which is well preserved in the first generation and slightly less with children. It usually begins to be limited to personal identity, and by the contents, to lingual-cultural identity, while the other components are gradually omitted. Mixed marriages are bilingual; many could also be designated as bicultural. Concurrently, they also represent an expanded circle of receivers of Slovenian culture. Undoubtedly, the use of Slovenian language is the most important but not the exclusive element of national identity. Some people keep up Slovenian awareness also in cases when the use of Slovenian in a family is minimal. They maintain different Slovenian symbolism, the feeling of identity, affinities, and similar features. A common minimum indicator of Slovenianhood of most diverse forms and intensities is represented by the cultural and lingual awareness as the last subjective remainder of the objective elements (language and culture) and it occurs in such a form with children and couples in mixed marriages. Thus, a class of people exists, who cannot be ranked among Slovenians by the objective criteria, nor they are subjectively entirely identified as such, but they wish their special identity because of their origin, language and culture. Therefore, it is justified to talk about the Slovenian cultural space. NEKATERI PROSTORSKI VIDIK» TELEFONSKEGA OMREŽJA V SLOVENIJI Drago Kladnik* Izvleček Telefonsko omrežje je pomemben del informacijsko-komunikacijske infrastrukture. Zlasti razširjene storitve pomenijo pravo revolucijo v družbeno-gospodarskem in tudi prostorskem razvoju. Na drugi strani je zasičenost s “klasično” telefonijo vse večja, zaradi različnih vzrokov pa je neenakomerno prostorsko razporejena. V prispevku analiziramo tudi mobilno telefonijo. Zaradi različnih tehničnih omejitev je vpliv obeh omrežij na razvoj informacijske tehnologije delno omejen. Ključne besede: telefonsko omrežje, informacijska infrastruktura, regionalni razvoj, Slovenija. CERTAIN SPATIAL ASPECTS OF SLOVENIAN TELEPHONE NETWORK Abstract A telephone network is an important part of the information-communication infrastructure. Particularly the expanded services represent a real revolution in the socioeconomic and the spatial developments. On the other hand, saturation with "traditional” telephony is ever greater; due to diverse causes it is spatially unequally distributed. Mobile telephony is also analysed in the paper. The influence of both on the development of information technology is partly limited due to various technical limitations. Key words: Telephone network, Information infrastructure, Regional development, Slovenia. Uvod Izraz informacijska tehnologija označuje telekomunikacijsko in računalniško tehnologijo, ki razvitejše države vse bolj usmerja na pot tako imenovane informacijske družbe. Pojem je sinonim za postindustrijsko družbo, ki temelji na splošni dostopnosti informacij in prevladujoči vlogi znanja, tako v proizvodnji kot storitvah. Pomembno kakovostno preobrazbo doživlja tudi telekomunikacijska infrastruk- * Dipl. geog., raziskovalec, Inštitut za geografijo, Trg francoskc revolucije 7, 1000 Ljubljana, Slovenija. tura. Še pred desetletjem se je njena vloga omejevala predvsem na možnost hitrega prenosa slušnih in vidnih signalov, s čimer je omogočila pravočasno odzivanje in ukrepanje, olajšala pa je tudi organizacijo številnih dejavnosti. Telefonski priključek je imel najprej praktični pomen, potem pa je, predvsem v urbaniziranih območjih, naraščal njegov prestižni status. Na manj razvitem, bolj odmaknjenem podeželju je dolgo, ponekod vse do danes, zadržal predvsem “praktično” vlogo, edino hitro vez s svetom. Vendar se je telefonsko omrežje v zadnjem času tudi na podeželju že tako na široko razraslo, da je marsikje doseglo raven mest izpred nekaj let. Hkrati so telekomunikacije začele omogočati povsem nove storitve. Kljub razmeroma hitremu širjenju se te v širši javnosti šele uveljavljajo, a ni dvoma, da bodo v razmeroma kratkem času v razvitejših okoljih povsem prevladale, še posebno če imamo v mislih njihov učinek na gospodarski, družbeni in prostorski razvoj. Razvojne analize kažejo, da bodo gospodarsko in družbeno največ pridobile tiste države, ki bodo prve izrabile možnosti, ki jih ponuja informacijska tehnologija. Tako smo ravno v teh letih na pomembnem razpotju, ko prihaja do uveljavljanja novih načel v razporejanju na razvite in nerazvite države. Ponudniki telekomunikacijskih storitev nas zasipavajo s podatki o širjenju klasičnega in mobilnega telefonskega omrežja, hkrati pa postajajo analize gostote telefonskega omrežja vse manj pomembne, saj je zmožnost prevzemanja novih komunikacijskih tehnologij pri obeh omejena, pri “klasični” telefoniji pa mnogokje celo povsem onemogočena. Kljub temu je bilo za potrebe raziskave o vplivih sodobne informacijsko-komu-nikacijske infrastrukture na prostorski razvoj Slovenije (1997) v analitični fazi preučenih tudi več prostorskih vidikov telefonskega omrežja. Rezultati so prikazani v nadaljevanju. Ti vidiki so po značaju značilno geografski; omogočajo jih sodobni geografski informacijski sistemi in računalniška tehnologija. Šele prostorski prikaz pojavov, grafični ali s tabelami, omogoča določnejšo opredelitev nekaterih značilnosti in zakonitosti. Posebno težavno je bilo vzpostavljanje potrebne podatkovne zbirke. Odpiranje Slovenije navzven, rušenje monopolov in strah pred znano in neznano konkurenco narekujeta neodzivanje operaterjev na prošnje za posredovanje potrebnih zbirk podatkov. Zato je bil potreben posreden in žal mnogo bolj zamuden pristop, štetje telefonskih naročnikov po naseljih iz Telefonskega imenika Slovenije (1996) in iz Telefonskega imenika Slovenije na internetu. Žal ni bilo mogoče ločiti zasebnih in poslovnih telefonov. Analizirani sta bili tako klasična kot mobilna telefonija, medtem ko so ostale storitve telefonskega omrežja bodisi manj pomembne bodisi v povojih. Nekatere se prav v zadnjem času izjemno hitro širijo (na primer sistem GSM mobilne telefonije). V posredovanih Telekomovih dokumentih (Poslovni načrt..., 1996) so bili na voljo splošni, zbirni podatki, razčlenjeni le do ravni poslovnih enot oziroma omrežnih skupin. Različni statistični podatki so zaradi prevelikega časovnega zaostajanja skoraj brez uporabne vrednosti (Rezultati razisko- vanj..., 1996). Vsaj za preučitev gostote telefonskega omrežja ni na voljo nobene celovite literature; prispevki za posamezna ožja ozemeljska območja se obdobno pojavljajo le v časopisju. Smernice razvoja telekomunikacijske infrastrukture v Sloveniji Pri vseh vrstah komunikacij gre za tri zvrsti: komunikacije od ene do druge točke (primer telefonije), od ene na mnogo točk (primer radiofuzije) in od mnogih točk na eno samo, kar pa je v bistvu podvrsta komunikacij prvega tipa. Telekomunikacije pomenijo eno od ključnih infrastruktur sodobne države. Pričakuje se, da bodo že čez deset let samo telekomunikacijske storitve vseh vrst prispevale 5 % družbenega proizvoda Slovenije, v veliki meri pa bodo določale uspešnost in hitrost razvoja gospodarskega in negospodarskega sektorja (Vplivi..., 1997). Velja, da je znatno investiranje v telekomunikacije najprej dobičkonosno za operaterje same, posredno pa tudi za gospodarstvo, ki telekomunikacijsko infrastrukturo uporablja in uporabo plačuje. Pomembno pa je tudi za razvoj kakovosti življenja posameznika in celotne družbe. Država z razvitimi telekomunikacijami je privlačna za tuje investitorje in tudi za domačo kvalificirano delovno silo, ki ostaja doma in ima možnost povezovanja s tujimi strokovnjaki. Telekomunikacijska infrastruktura v Sloveniji mora v bližnji prihodnosti omogočiti razvoj vseh vrst komunikacij po vseh znanih medijih (klasični in optični kabli) med posamezniki ter gospodarskimi in negospodarskimi subjekti. Hiter razvoj informatike zahteva takšno infrastrukturo, ki bo omogočila zagotoviti vse danes znane storitve v vsakem stanovanju in na vsakem delovnem mestu, kar pomeni možnost dostopa do omrežij optičnih kablov. Zakon o telekomunikacijah (1997) pravi, da dolgoročni razvoj telekomunikacijskega omrežja in storitev, vlaganja v javno telekomunikacijsko omrežje ter uporabo gospodarnih tehnologij za pokrivanje podeželskih in manj razvitih območij z javnimi telekomunikacijskimi storitvami opredeljuje nacionalni program. Večja gostota omrežja pomeni več prometa, boljše možnosti za uvajanje novih storitev in izboljševanje poslovnih priložnosti za nova podjetja. Družbene koristi širjenja telekomunikacijskega omrežja so neposredno opazne zlasti pri odzivanju na posledice naravnih ujm, odpravi osamitve oddaljenih, težje dostopnih območij ter izboljšanem zagotavljanju zdravstvenih, reševalnih in veterinarskih storitev. Hkrati se zmanjša količina potovanj in pospešuje razvoj podjetništva tudi v bolj oddaljenih območjih, izboljša se prometna učinkovitost nasploh in olajšana je distribucija kmetijskih pridelkov. Izboljšane so tudi možnosti trgovine, obrti, turizma in drugih dejavnosti, tako da lahko širjenje omrežja označimo kot izjemno pomembno pri zagotavljanju skladnejšega regionalnega razvoja ter ohranjanju poseljenosti podeželja. S tem se posredno zmanjšuje pritisk na naseljevanje v mestih, kjer je prehod v informacijsko družbo še bolj izrazit, a ga spremljajo strukturno prilagoditvene težave. Pri trženju se izboljšajo možnosti za nakup in prodajo ter olajša dostop do trgov in strank. Koristi razvitih telekomunikacij se v posameznih podjetjih zaradi uporabe v omrežja povezanih računalnikov, elektronske izmenjave dokumentov, izboljšanega finančnega nadzora in boljše izrabe virov kažejo v neposrednem zmanjšanju stroškov. Obravnavani so bili trije možni razvojni scenariji (Vplivi..., 1997): naravni, pospešeni in scenarij preživetja. Glavna načela prvega so razvoj javnih telekomunikacij, kot ga načrtuje sektorski razvojni načrt, uvedba in preizkušanje novih storitev, kijih pokrivajo sredstva iz proračuna, razvoj informatizacije s stopnjo rasti, skladno s težnjami tržnega razvoja, “spontana” informatizacija uprave in tele-matizacija zaradi pomanjkanja usklajenega pristopa ter takšna tarifa javnih in novih storitev, ki v želji pomagati manj razvitim območjem in ogroženim gospodarskim vejam ne dopušča selektivnega pristopa. Pospešeni scenarij opredeljujejo načela, ki temeljijo na predpostavki hitrejšega razvoja storitev in informatike od stopnje splošne gospodarske rasti. Po njem bi se načrtno vzpostavila informatizacija nekaterih prednostnih sektorjev, vezanih na gospodarstvo, upravo in družbeno okolje, pospešen bi bil razvoj posebnih sistemov (na primer uvajanje sodobnega katastra, širitev nadzora okoljskih parametrov, avtomatizacija zdravstvenega informacijskega sistema ipd.), razvoj javnih telekomunikacij bi bil podprt z ustreznim investicijskim načrtom, za posamezne storitve bi bil vzpostavljen primeren tarifni sistem, s katerim bi zasledovali cilje vsesplošnega posodabljanja; vse to bi spremljalo intenzivno uvajanje novih storitev. Scenarij preživetja vsebuje načela, ki usmerjajo scenarij razvoja državnih omrežij s stopnjo rasti, nižjo od splošne gospodarske rasti, a predvideva spontano rast drugih zasebnih omrežij. Zanj so značilna prenizka razpoložljiva investicijska sredstva. S tem scenarijem je možno dajati prednost le nekaterim strateško pomembnim sektorjem. Čeprav je v primerjavi z ostalima omejevalen, v praksi dejansko obstaja. Spodbudna je težnja, da se stanje spremeni. Pomembno je tudi spoznanje, da z metodo ekstrapolacije dosedanjih razvojnih teženj ne moremo zajeti problematike, ki je temelj za odločitve o prostorskem razvoju. Kakovostne spremembe, ki jih prinašajo potrebe informacijske družbe, so namreč tako korenite, da postajajo edina ustrezna komunikacijska infrastruktura optična omrežja. Pereč problem je pokrivanje celotnega ozemlja. Prostorski načrti morajo predvideti dodatno izrabo vseh obstoječih koridorjev, namenjenih telefoniji, televizijskim distribucijskim mrežam, oskrbi z električno energijo, plinom in vodo, za kanalizacijo, ob železnicah, cestah, poteh ter na urejenih brežinah vodotokov za morebitno polaganje komunikacijskih kablov. Velik del infrastrukture bo zgrajen zaradi velikih projektov, ki bodo zahtevali samo del zmogljivosti, vendar bodo v kratkem času sposobni zagotoviti kompletna vlaganja v graditev posameznih odsekov. Strategija vzpostavljanja informacijske infrastrukture se bo najverjetneje razvijala postopno, skladno z družbenim in gospodarskim razvojem. Na Telekom in druge nosilce sistemov zvez, pa tudi na uporabnke, bodo vplivali razvoj v razvitejših okoljih ter prizadevanja ponudnikov tujih rešitev, znanja, opreme in kapitala. Zato ni pričakovati, da bi se lahko uspešno uveljavil kakršen koli državnoplanski pristop. Dolgoročno je potrebno opredeliti le globalne razvojne cilje, možne poti do njih pa se bodo oblikovale glede na trenutne razmere. Oblike povezave glede na prenosno sredstvo in sodobne storitve telefonskega omrežja Glede na prenos se danes v telekomunikacijah uporabljajo trije temeljni načini povezave uporabnika s centralo ali drugimi vozlišči (Poslovni načrt..., 1996): • “klasična” povezava s paričnimi ali koaksialnimi bakrenimi kabli, • optična kabelska povezava, ki je lahko aktivna ali pasivna, • brezžična radijska povezava. V tehniki bakrenih kablov je trenutno zgrajeno skoraj celotno pristopno omrežje Telekoma Slovenije. Način gradnje, vzdrževanje in odprava napak so utečeni. Cena v običajnih okoliščinah (povprečno zahteven teren, dovolj gosta poselitev, oddaljenost od centrale do 5 km) je za na ta način priključenega uporabnika sprejemljiva. Podrobnejši prikazi kažejo (Koliko..., 1995), da se v posameznih občinah povprečna dejanska cena napeljave priključka giblje med 1000 in 5000 ameriškimi dolarji. Vendar nov zakon o telekomunikacijah (1997) priključnino na celotnem ozemlju Slovenije izenačuje. Kakovost povezave zadošča le zahtevam ozkopasovnih sistemov (klasična telefonija, ozkopasovni ISDN, modemske povezave do 2 Mbit/s). Življenjska doba zemeljskih kablov je pri ustrezni izvedbi več desetletij, zračne kable pa je že po desetih letih treba zamenjati z novimi. Tudi zaradi videza neurejenosti je zlasti med uporabniki v urbanem in suburbanem okolju vse več zahtev po polaganju zemeljskih kablov, a je ta način precej dražji. Zato se ga za zdaj Telekom načrtno otepa, upajoč na morebitno državno finančno podporo. Uvajanje optičnih vlaken in radijskih komunikacij močno povečuje zmogljivosti telekomunikacijskih omrežij in izboljšuje njihovo dostopnost. Tehnologija za globalno izmenjavo informacij je torej v skoarj neomejenih količinah že del našega vsakdana (Vplivi..., 1976). Spekter storitev je v primerjavi s tehniko bakrenih kablov znatno širši: klasična telefonija, sodobna digitalna telefonija, analogna in digitalna mobilna telefonija, telefonija s prenosom slike (ISDN in videokonference), počasne modemske računalniške in terminalske mreže, računalniške mreže v lokalnih območjih (LAN), računalniške mreže na širših območjih (WAN) s hitrostmi od 2 Mbit/s do 2 Gbit/s, prenos velikega števila digitalnih telefonskih kanalov, prenos različnih signalov v varnostnih mrežah (protipožarna in protivlomna varnost, nadzor onesnaženosti voda, zraka in tal), prenos vseh vrst informacij znotraj varnostnih sistemov vojske in policije. V zadnjem času postaja mobilna telefonija tako v svetu kot pri nas resno dopolnilo ali celo nadomestilo za tako imenovano fiksno telefonijo. Zato je zaznati težnjo, da vsi večji telefonski operaterji nudijo tudi mobilne storitve. Pri nas sta v uporabi dva sistema mobilne telefonije (Kocbek, 1997; Poslovni načrt..., 1996). Opredeljujemo jih s kraticama NMT (analogni mobilni telefon) in GSM (digitalni mobilni telefon). Prvega imamo v Sloveniji od leta 1991, drugega pa šele od 1996. Temeljna razlika med njima je v tem, da lahko uporabniki prvega telefonirajo le v Sloveniji in ponekod na Hrvaškem, medtem ko je v dosegu drugega skoraj celotna Evropa. S prvim so pokrili okrog 95 % vseh slovenskih naselij, z drugim pa za zdaj šele tretjino, a so vključeni celotno območje cestnega križa, vse mestne občine in glavna turistična središča. Uporablja ga torej predvsem poslovni svet, zato se njegova uporaba hitro širi. V Telefonskem imeniku 1996/97 je navedenih le okrog 200 naročnikov, pregled telefonskega imenika na internetu pa izdaja, da je bilo maja 1997 samo v Celju okrog 270, v Mariboru pa okrog 350 naročnikov. Telekom predvideva, da bosta leta 2000 obe omrežji skupaj imeli približno 100.000 naročnikov, zdaj pa je številka šele dobrih 30.000. Mobilni sistemi pomenijo predvsem kvantitativno rast števila priključkov in večanje prometa, novih storitev informacijske družbe ter prenosa večjih količin podatkov pa od njih ne moremo pričakovati. Tako klasična kot mobilna telefonija potrebujeta razvojne usmeritve k integriranemu omrežju različnih digitalnih storitev (govor, podatki, tekst, živa slika), s kratico imenovanem ISDN (angleško Integrated Services over Digital Network). Z njim bo Telekom sprva dopolnjeval priključke v klasičnih omrežjih, po letu 2000 pa bo analogne priključke začel intenzivno zamenjevati z digitalnimi, še posebno za poslovne namene. V preteklosti je bilo treba za vsako storitev zgraditi posebno omrežje, telegrafsko, telefonsko in pozneje podatkovno. Po načrtih naj bi se število priključkov ISDN z zdajšnjih 4000 do leta 2000 povzpelo na okrog 16.000. Še pred letom je bilo pri nas le nekaj sto priključkov ISDN. Trenutno je storitev ISDN dosegljiva predvsem v najpomembnejših slovenskih mestih, med katerimi po relativni gostoti izstopa Kranj. Trenutno še prevladuje povpraševanje po temeljnem pristopu ISDN, v bližnji prihodnosti pa se bo po pričakovanjih pokazala potreba po primarnem dostopu ISDN, kamor spadajo tudi priključki internet. Sodobne centrale v Sloveniji so že v maju 1997 zagotavljale zmogljivost 150.000 digitalnih linij. Trenutno javna telefonija obsega 92 % celotnega telefonskega prometa, različne storitve 7 %, medtem ko je prometa v najetih vodih le odstotek. Storitve paketnega prenosa podatkov se kot nosilne storitve prodajajo za različne računalniške aplikacije (razvoj tehnike računalniške obdelave podatkov vse bolj poudarja podatkovne telekomunikacije; s širitvijo osebnih računalnikov ta, sprva značilna poslovna telekomunikacijska storitev, prerašča tudi v storitev za domačo rabo) ali za različne storitve z dodano vrednostjo, ki jih nudi Telekom Slovenije (SIPAX.25, Slovenija On Line in Smail 400). Omrežje S1PAX.25 nudi storitve paketne menjave v krajevnem, medkrajevnem in mednarodnem omrežju. Temeljni storitvi sta spreminjajoča navidezna zveza in trajna navidezna zveza. Uporabniški terminali se v omrežje vključujejo neposredno s hitrostmi do 2 Mbit/s in posredno prek telefonskega omrežja s hitrostmi do 9600 bit/s (Telefonski imenik Slovenije, 1996). Sistem Smail 400 nudi storitve elektronskega sporočanja, prav tako v krajevnem, medkrajevnem in mednarodnem omrežju. Elektronsko sporočanje, torej prenos sporočil z vmesnim shranjevanjem, je dobra telekomunikacijska rešitev za vse številnejše aplikacije. Posredovani so različni tipi sporočil, pisni, slikovni in podatkovni, Pri tem so zagotovljeni učinkovitost, zanesljivost, varnost in preprostost komuniciranja. Sistem Smail 400 ponuja prenos informacij v obliki elektronske pošte in računalniško izmenjevanje podatkov. Slovenija On Line je telekomunikacijski sistem, ki ponuja storitve iz domačih in tujih informacijskih sistemov ter informacijskih omrežij. Med njimi so najzanimivejše storitve omrežja Internet (WWW, Telnet, Net News in elektronska pošta), predvsem za poslovne uporabnike pa sta namenjeni storitvi Teleokna in Videotekst. Potencialni uporabniki storitev sistema Slovenija On Line so vsi, ki imajo telefonski, ISDN-, mobilni ali X.25 priključek ter računalnik z ustrezno opremo za priključitev. Predvsem omrežje Internet dobiva neslutene razsežnosti. Vanj je povezanih približno 32.000 računalniških mrež z več deset milijoni uporabnikov po vsem svetu. Samo v Združenih državah Amerike je že več kot 27 milijonov naslovov za elektronsko pošto. Kar 28 % odraslih Američanov vsak teden odpošlje vsaj po eno sporočilo po elektronski pošti (Vplivi..., 1997). Omenimo še faksimilne storitve, kijih omogočajo faksimilne naprave. Konec leta 1995 je bilo vključenih okrog 15.500 faksimilnih naročnikov (Poslovni načrt..., 1996). V Sloveniji naj bi bilo opremljenih z modemi več kot 21.000 osebnih računalnikov in 8000 od teh modemov omogoča tudi prenos faksimilnih dokumentov. Javna govorna telefonija omogoča telefoniranje uporabnikom na javnih mestih. Javne telefonske govorilnice uporabljajo osebe, ki potrebujejo storitev na javnih mestih in ljudje, ki nimajo lastnega telefonskega priključka. Pri nas je zaradi razmeroma skromne gostote telefonskega omrežja tovrstna ponudba še vedno razmeroma pomembna. Med uporabniki prevladujejo popotniki, poslovneži, turisti, udeleženci prireditev, bolniki, ostareli idr. Razlikujemo stalne, sezonske in začasne, mobilne govorilnice. Leta 1996 je bilo v Sloveniji 600 javnih govorilnic na žetone in 1500 na kartice (Poslovni načrt..., 1996). Vzporedno z razvojem hitrejših in zmogljivejših medijev je začela hitro nazadovati vloga telefaksov. S stališča razvoja informacijske družbe naj bi bil Telekomov najpomembnejši projekt zgraditev optičnega kabelskega omrežja, saj je medkrajevnih optičnih kablov v Sloveniji še veliko premalo. Tudi za potrebe širokopasovnih storitev so Telekomova omrežja skromna, zato bodo morali graditi nove digitalne centrale. Pomembna vrednotaje, da so trase že pridobljene in polaganje novih kablov ne bi smelo naleteti na različne, zlasti lastninske ovire. Temeljne značilnosti telefonskega omrežja v Sloveniji Telefonija sega že v čas pred 1. svetovno vojno, a so jo še po 2. svetovni vojni uporabljali predvsem v državna uprava in takrat še redki poslovneži. Leta 1951 (Rezultati raziskovanj..., 1996) je bilo v Sloveniji vsega 10.523 telefonskih naročnikov, v uporabi pa je bilo 18.333 telefonskih aparatov. Do leta 1960 se je število naročnikov povzpelo na 19.522, do 1970 na 52.650, do 1980 na 81.807 in do 1990 na 421.803. Iz navedenih številk je mogoče narediti sklep, da se je začelo telefonsko omrežje pospešeno razvijati šele v sedemdesetih letih, šele v osemdesetih letih pa lahko govorimo o njegovi splošni rabi. Navadno se stopnja razvitosti telefonskega omrežja ponazarja z gostoto, to je s številom telefonskih naročnikov na 100 prebivalcev. Nekatere gostote temeljijo tudi na številu linij oziroma številu priključkov. Medsebojna razmerja niso povsem jasna, a verjetno ni daleč od resnice trditev, da se posamezne številke dejansko le malo razlikujejo. Telefonski naročnik je pravna ali fizična oseba, ki ima na svojo zahtevo vključeno na javno telefonsko omrežje eno ali več telefonskih naprav (Telefonski imenik Slovenije, 1996). V Sloveniji je gostota telefonskih priključkov že presegla številko 30, kar pa je še vedno pod povprečjem Evropske zveze, kjer presega 40. Po drugi strani presegamo veliko večino vzhodnoevropskih in srednjeevropskih držav nekdanjega socialističnega bloka. Za prikaz in primerjavo učinkovitosti telefonskega omrežja se uporabljajo še nekateri drugi kazalci. Pomemben je predvsem telefonski impulz, s katerim se beleži ustvarjeni promet. Možno je razlikovati mednarodni in domači promet, njune smeri in intenzivnost. V domačem prometu je mogoče razlikovati vezi med različnimi območji oddaljenosti, kar lahko opredeljuje njihovo vsestransko medsebojno povezanost. Upoštevaje časovne nize, je mogoče opredeliti morebitne spremembe, ki jih lahko opredelimo kot posledico različnih razvojnih dejavnikov. Žal pomanjkljiva opremljenost nekaterih central ne omogoča celovitega beleženja impulzov. Kar 55 % vseh impulzov v slovenskem javnem telefonskem omrežju ustvarja mednarodni telefonski promet. (Poslovni načrt..., 1996). Domači promet že nekaj časa upada (letno za okoli 10%). Junijska podražitev ga bo zagotovo še bolj zmanjšala. Učinkovitost omrežja se meri tudi v dohodku na priključek. V Sloveniji je nekaj pod 400 dolarji, v Evropski zvezi je dvakrat, v Združenih državah pa celo trikrat večji. Fizični obseg storitev na prebivalca je pri nas celo sedemkrat manjši kot v ZDA. Manjši dohodek pomeni manjše investicije. Te so v Sloveniji trikrat manjše kot v Nemčiji in celo v primerjavi z Madžarsko zaostajamo za dvakrat (Vplivi..., 1997). Manjše investicije pomenijo počasnejši napredek in razvojni krogje sklenjen. Temeljne značilnosti telefonskega omrežja na koncu junija 1996 so bile (Podatki Telekoma, 1996): • vgrajena zmogljivost telefonskih central je znašala 781.950 priključnih točk, • izkoriščena zmogljivost telefonskih central je bila 81,5 %, • delež digitalnih priključnih točk je znašal 52,7 %, • delež poslovnih telefonskih priključkov je znašal 22,8 %, • število čakajočih na telefonski priključek je bilo 55.953, • dvojčnih telefonskih priključkov je bilo 180.024 ali 28,2 % od vseh izkoriščenih zmogljivosti. Število dvojčnih priključkov se je v kratkem času še povzpelo na 198.453 (Poslovni načrt..., 1996). Kakovost teh povezav je pod pričakovanji uporabnikov, zato čaka Telekom zahtevna naloga, da jih čimprej nadomesti z običajnimi. Razvojni načrt predvideva, da naj bi do leta 2000 zamenjali vse tovrstne priključke le v urbanem okolju. Daleč največ dvojčnih priključkov je v omrežni skupini Novo mesto, kjer delež dosega kar 46,8 %, najmanjši, 16,8%, pa je v omrežni skupini Nova Gorica (Podatki Telekoma, 1995). Velik porast števila dvojčnih priključkov je posledica Telekomove naglice, da si v tekmi z drugimi operaterji, ponudniki sodobnejših storitev, zagotovi strateško prednost. Hitro priključevanje čakajočih na telefonski priključek je z razmeroma nizkimi vlaganji možno hitro izpeljati, hkrati pa se ob poenoteni ceni priključka v blagajno stekajo znatna sredstva. Vendar postane, ob upoštevanju vzdrževanja ter nezadovoljstva uporabnikov zaradi pogostih okvar in slabe kakovosti prenosa, cena tako zgrajenega priključka dokaj visoka. V območjih s takšnimi povezavami je problematično tudi uvajanje storitev ISDN. Omenimo še možnosti izrabe koaksialnih bakrenih kablov, ki na podeželju, kjer prebivalci že dolgo brez uspeha čakajo na telefonski priključek, imajo pa priključek za kabelsko televizijo, omogočajo zagotovitev govorne telefonije, prenosa sporočil po teklefaksu in računalniških podatkovnih signalov, tudi pristopa na omrežje Internet. Seveda omogočajo tovrstno povezavo tudi kabelska omrežja v drugih okoljih in ne nazadnje tudi morebitna omrežja potencialnih konkurentov (ELES, DARS, Geoplin, Slovenske železnice...); tudi to spodbuja Telekomova prizadevanja, zato se število novih priključkov v zadnjem času vsako leto poveča za približno 7 %. Geografske značilnosti telefonskega omrežja V podrobno členitev po posameznih naseljih so bili zajeti vsi v Telefonski imenik Slovenije 1996/97 vpisani telefonski naročniki. Upoštevani so tako naročniki navadnih kot naročniki mobilnih telefonov; pri slednjih sta obe omrežji združeni. Soočenje s podatki o srednjih nadmorskih višinah naselij (Krajevni leksikon Slovenije, 1995), številu prebivalcev, številu gospodinjstev, deležu počitniških bivališč (Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj, 1992), zaposlitveni bilanci in tipologiji naselij glede na razvojne parametre (Ravbar, 1995) je omogočilo izdelavo niza prostorskih ponazoritev na ravni posameznih naselij, združevanje naselij v značilne razrede, pa tudi posploševanje ugotovitev, zlasti v medsebojni prepletenosti. Grafikon 1: Gostota telefonskih naročnikov po slovenskih regijah. Graph I: The telephone subscriber density by Slovenian regions. 40,00 št. mob/100 preb tel/100 preb 35,00 30,00 25,00 20,00 15,00 10,00 5,00 0,00 Grafikon 2: Gostota telefonskih naročnikov po višinskih pasovih. Graph 2: The telephone subscriber density by the altitude belts. 50,00 □ št. tel/100 preb |m št. mob/100 preb 45,00 40,00 35,00 30,00 25,00 20,00 15,00 10,00 5,00 0,00 višinski pasovi (v metrih) Temeljna predpostavka je bila, da se omrežji klasičnih in mobilnih telefonov na podeželju do določene mere izključujeta, v razvitem urbanem okolju pa dopolnjujeta. Na podeželju naj bi mobilna telefonija omogočila povezavo zlasti tam, kjer je omrežje fiksnih telefonov preskromno, v poslovno razvitem urbanem okolju pa gostejše fiksno omrežje še dodatno izpopolnjujejo možnosti pogovorov z mobilnimi telefoni, kar zagotavlja kar najhitrejšo odzivnost. Na gostoto naj bi vplivale, seveda v medsebojni prepletenosti, vse posamezno preučene prvine: z nadmorsko višino naj bi se gostota praviloma zmanjševala, povečevala pa naj bi se z večanjem števila prebivalcev oziroma naraščanjem deleža počitniških bivališč ter zaposlitvenih zmogljivosti. Preučena je bila tudi gostota omrežij po glavnih slovenskih gospodarskih regijah (Vrišer, 1990). Grafikon 3: Gostota telefonskih naročnikov glede na velikost naselij. Graph 3: The telephone subscriber density as to the size of settlement. 45,00 št. mob/100 preb Ut. tel/100 preb 40,00 35,00 30,00 % 25,00 20,00 15,00- 10,00 5,00 0,00 število prebivalcev Izračuni, prikazani v grafikonih in tabelah, so delovno hipotezo skoraj v celoti potrdili. Največja gostota telefonskih omrežij je bila ugotovljena v Primorju in osrednji Sloveniji, vendar je v prvi regiji večja gostota navadnih, v drugi pa mobilnih telefonov. Zanimivo je, da sta v obeh parametrih na zadnjih mestih Zasavje in Pomurje, pri čemer pri “klasični” telefoniji krepko zaostaja Pomurje in pri mobilni le nekoliko Zasavje. Z naraščanjem nadmorske višine se gostota naročnikov navadnih telefonov praviloma zmanjšuje. Naj večja je v obalnih naseljih, izstopa tudi višinski pas od 200 do 300 m z glavnino najbolj razvitih mestnih naselij, potem pa sledi padec in njemu nihanje do nadmorske višine 900 m, ko prične gostota hitreje nazadovati; to velja pripisati predvsem dragim napeljavam v odmaknjenih območjih s samotnimi domačijami. Zato pa se v višje ležečih naseljih poveča število mobilnih telefonov. To je tudi posledica dejstva, da so z njimi povezane planinske postojanke in pastirski stanovi po planinah, ki se statistično štejejo k bližnjim, nižje ležečim krajem. Z naraščanjem velikosti naselij se gostota obeh telefonskih omrežij praviloma povečuje. Izjemi sta najmanjša velikostna razreda z do 10 in z 11 do 20 prebivalci, kjer je v težnji po zagotovitvi vsaj temeljnih povezav s svetom prišlo do zgostitev; tam že majhno število priključkov močno poveča gostoto. Najbolje opremljena so velika mesta, kjer je tudi najbolj živahno poslovno življenje. V obdelavo je bilo zajetih 584.504 naročnikov navadnih in 26.336 naročnikov mobilnih telefonov. Delež vključenih naročnikov navadnih telefonov je po Telekomovih podatkih za junij 1996 90,7 %. Vsi naročniki niso zajeti zaradi različnih razlogov: • podatki v Telefonskem imeniku so nekoliko starejši, • nekateri naročniki zaradi želje po zasebnosti ali drugih vzrokov ne želijo biti vpisani v imenik, kar jim v upravičenih primerih omogočajo zakonska določila, • kljub skrbni obdelavi podatkov in dobri identifikaciji posameznih naselij (pojavljajo se nova in nova naselja, nekatera pa so spremenila ime) se je v Telefonski imenik prikradlo nekaj napak (lep primer je naselje Sv. Florjan v občini Rogaška Slatina, ki ga v Telefonskem imeniku sploh ni, na Internetu pa se pojavlja v različicah Sv. Florjan, Sv. Florijan, Sveti Frorjan in Sveti Florijan; posamezni naročniki se v seznamih brez posebne zakonitosti ponavljajo, drugi pa ne), • naselja so v Telefonskem imeniku razvrščena po omrežnih skupinah; njihove meje se povsod ne pokrivajo z upravno členitvijo. Tako so nekatera robna naselja vpisana v drugih knjigah, kot bi pričakovali, spet druga pa so razdeljena na dve omrežni skupini in je podatke treba seštevati. Kljub skrbnemu sestavljanju datoteke in kontroli na Internetu je možno, da so se prikradle manjše napake, kar pa seveda ne vpliva na splošne značilnosti. Izračunane gostote povsem potrjujejo zasnovo Ravbarjeve tipologije, hkrati pa so tudi njena posledica. Zelo opazen negativni odklon najdemo v kategoriji obmestje, kjer je zaradi nagle zidave, ki ji ne sledi dovolj hitro povečevanje zmogljivosti central, prišlo do kar krepkega zaostanka. Opazno je tudi, da se skladno s slabšanjem razmer povsem pravilno zmanjšuje število mobilnih telefonov. Številke potrjujejo, da je v Sloveniji s telefoni oskrbljena že večina gospodinjstev. V povprečju znaša gostota 91 naročnikov navadnih telefonov na 100 gospodinjstev (v podatku se skrivajo tudi poslovni telefoni in telefoni v počitniških bivališčih). Tabela 1: Gostota telefonskega omrežja glede na razvojno tipologijo (Ravbar, 1995). Table 1: Telephone network density as to the developmental typology (Ravbar, 1995). Tipologija — M. Ravbar Štev. naročnikov navadnih telefonov/l 00 prebivalcev. Štev. naročnikov mobilnih telefonov/100 prebivalcev Štev. naročnikov navadnih telefonov/100 gospodinjstev mesto 36.73 1.85 103.19 ožje suburbanizirano območje 29,39 1,53 92.39 obmestje 25,33 1,05 83.19 izrazito urbanizirano območje 28.63 0,98 90.44 urbanizirano podeželsko obm. 25.87 0,92 84,87 polurbanizirano podežel. obm. 23,35 0,84 78,41 stabilno podeželsko območje 21,33 0.63 73.57 ogroženo podeželsko območje 19,92 0.58 69,08 odmirajoče podeželsko obm. 17,94 0,56 61,74 Slovenija — skupaj 29,72 1,34 91,30 Viri: M. Ravbar, 1995; Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 1991. Telefonski imenik Slovenije 1996/97. Tabela 2: Gostota telefonskega omrežja glede na gostoto počitniških bivališč. Table 2: Telephone network density as to the density of vacation dwellings. Delež počitniških bivališč (v % od vsega stavbnega fonda) Število naročnikov navadnih telefonov/100 prebivalcev Število naročnikov mobilnih telefonov/l00 prebivalcev 0 24,12 0,98 0,01 do 10 32,00 1,49 10,01 do 20 24.85 0.98 20.01 do 30 22,61 0.74 30,01 do 40 23.43 1,01 40,01 do 50 27,11 1.16 nad 50 34.04 1.49 Slovenija — skupaj 29.72 1,34 Vira: Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 1991. Telefonski imenik Slovenije 1996/97. Tabela 3: Gostota telefonskega omrežja glede na zaposlitveno bilanco. Table 3: Telephone network density as to the employment balance. Razmerje med številom aktivnih prebivalcev in številom delovnih mest Število naročnikov navadnih telefonov/l 00 prebivalcev Število naročnikov mobilnih telefonov/l00 prebivalcev 0 28,37 0.55 0,01 do 0.25 24,31 0,91 0,26 do 0.50 22.87 0.85 0,51 do 0,75 22,64 0.84 0.76 do 1,00 27,17 1,04 1.01 do 1,50 36,16 1.91 1,51 do 2,00 35,32 1,64 2.01 do 4.00 33.31 1,59 nad 4 27.70 1.22 brez aktivnih, a z delovnimi mesti 19,86 1,39 Slovenija — skupaj 29.72 1,34 Vira: Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 1991. Baza podatkov Inštituta za geografijo. Obe tabeli opozarjata na pomembno vlogo, ki jo imajo v gostoti telefonskega omrežja imetniki vikendov in s poslovnimi telefoni zaposlitvena središča. Lastniki počitniških bivališč so imeli ponekod očitno celo prednost pred krajevnim prebivalstvom, marsikje pa je bila njihova vloga spodbujevalna. V razredu z do 10 % vikendov se skrivajo tudi vsa večja mesta; od tod nadpovprečno visoka gostota obeh omrežij, ki kasneje praviloma potrjuje delovno predpostavko. Z naraščanjem ponudbe delovnih mest se telefonsko omrežje sprva zgošča, vendar v krajih z naj večjimi presežki začne nazadovati. To je posledica klasičnih industrijskih središč polpretekle dobe, ki ponujajo veliko število delovnih mest, predvsem za manj kvalificirano delovno silo; ta za svoje delo ne potrebuje ne telefona ne računalnika. Negativni odkloni v zadnjih dveh razredih so predvsem posledica majhnega števila tovrstnih naselij, ki pa se pojavljajo predvsem v razvojno problematičnih območjih. Bolj podrobno ponazoritev značilnosti telefonskega omrežja omogoča prikaz po posameznih naseljih. Zemljevid pokaže na precejšnjo razliko med zahodnim in vzho dnim delom države. Prav tako je gostota v južni Sloveniji praviloma večja kot v Slika I: Gostota telefonskih naročnikov po naseljih leta 1996. Slovensko povprečje je 29,12 naročnikov/100 prebivalcev (= indeks 100). Fig. I: The telephone subscriber density in 1996, by Slovenian settlements. The Slovenian average — 29.72 subscribers/100 inhabitants (= index / 00). Viri: Telefonski imenik Slovenije 1996/97, Telekom Slovenije, Popis prebivalstva 1991, MOP, Urad za statistiko R. Slovenije, brez telefonskih naročnikov in naselja brez stalnih prebivalcev severni. Opazne so zgostitve okrog vodilnih naselbin, vendar je na njihovih obrobjih mogoče zaznati obroče z nižjimi vrednostmi. To je posledica hitrega, pogosto stihijskega razraščanja obmestnih naselij, za katere sta značilni pomanjkljivi komunalna in infrastrukturna opremljenost. Zmogljivosti central so povsem izkoriščene in brez izgradnje novih ali širitve starih novih naročnikov ni mogoče priključiti. Tovrsten pojav je mogoče opazovati predvsem okrog Ljubljane, Kranja, Domžal, Novega mesta, Celja in Maribora. Do določene mere presenetljivo, hkrati pa izredno pomembno je spoznanje, da v povprečju podeželje le še malo zaostaja za mesti. Opaziti je sicer mogoče nekatera nesorazmerja, ki pa niso v nobeni povezavi z boljše ali slabše razvitimi območji. Tako je na primer zaznati visoko gostoto v Pokolpju, izjemno nizko pa na območjih Moravške doline in Črnega grabna v nekdanji “veliki” domžalski občini, ki je hribovito zaledje očitno preveč zanemarjala. Nizko gostoto imajo tudi Črnjansko, Pohorje, Haloze, večji deli Slovenskih goric, Goričkega, Voglajnskega in Sotelskega gričevja, Gorjanci, Suha krajina, Notranjsko podolje, Polhograjsko in Idrijsko hribovje ter deli Zgornjega Posočja. Tam so tudi nekateri večji kraji brez navadnih telefonskih priključkov: Koseč, Magozd in Avsa. Več takšnih naselij je še v Halozah (Belski Vrh, Korenjak, Meje, Mali Okič, Veliki Okič in Skorišnjak), v Raduljskem hribovju (Ždinja vas, Vrh pri Pahi, Herinja vas, Črešnjice in Jelše pri Otočcu), na vzhodu Gorjancev (Dolenja in Gorenja Pirošica, Kraška vas in Bušeča vas), v Beli krajini (Krašni Vrh, Cerkvišče in Dolenja vas pri Črnomlju), v Suhi krajini (Pod-bukovje, Veliko Globoko, Drašča vas, Veliko Lipje in Gradenc) ter v Posavskem hribovju (Cirkuše v Tuhinju, Preserje pri Lukovici, Limbarska Gora, Ples, Jablaniške Laze in Leskovica pri Šmartnem). Vtis je, da so regionalne razlike slej ko prej posledica lokalnih politik do razvoja infrastrukturnega omrežja. Pri tem so bili od občinskih središč bolj oddaljeni kraji pogosto prikrajšani. To potrjuje tudi pregled po posameznih občinah. Med tistimi, ki za državnim povprečjem (29,72 tel. nar./100 preb.) zaostajajo za več kot dvakrat, so občine Zavrč (5,61), Lukovica (6,99), Turnišče (7,18), Moravče (7,67), Juršinci (7,68), Gornji Petrovci (9,34), Videm (12,07), Sveti Jurij (13,56) in Majšperk (14,59). Najvišje gostote so v občinah Sežana (38,39), Koper (40,25), Ljubljana (41,72) in Piran (42,80). Pričakovati je, da se bodo z novo upravno razdelitvijo razlike postopoma zmanjšale. Analiza po mestih z več kot 5000 prebivalci je pokazala, da imajo mesta s prevlado industrije (Trbovlje, Zagorje ob Savi, Hrastnik, Litija, Velenje, Ravne na Koroškem in Jesenice) precej nižje gostote kot mesta, kjer precladujejo terciarne in Slika 2: Gostota telefonskih naročnikov po večjih mestih leta 1996. (Število telefonskih priključkov/100 prebivalcev). Fig. 2: The telephone subscriber density in major towns in 1996. (Number of subscribers/1 00 inhabitants). c m TJ cr> ra CD CL O N (/) ra w ra o q ra n .«> a> ._ - o. — .i= m o a; > P Ql a ra *{2 < ^ £ kvartarne dejavnosti. Med njimi so z visokimi vrednostmi najbolj izstopajoča Ljubljana, Koper, Izola, Lucija, Bled in Slovenj Gradec, gostota v zasavskih mestih pa je celo nižja od slovenskega povprečja. Kjer zaradi težkih naravnih razmer ter zasičenosti ali pomanjkanja central ni mogoče napeljati telefonov, pa tudi tam, kjer razgibano poslovno življenje zahteva neprestano dosegljivost posameznikov, seje uveljavilo omrežje mobilnih telefonov. Njihovo vlogo dobro ponazarjajo ugotovljena razmerja med gostotama omrežij navadnih in mobilnih telefonov. V krajih brez navadnih telefonov je gostota mobilnih telefonov 1,55, v krajih z gostoto do 10 nar./100 preb. je 0,98, z gostoto med 10 in 20 je 0,69, med 20 in 30 je 0,83, med 30 in 40 je 1,50, med 40 in 50 je 2,62 in nad 50 (takšnih krajev ni prav veliko) 1,31. Tako so opazne zgostitve omrežja mobilnih telefonov v glavnih središčih (Ljubljana, Celje, Novo mesto, Nova Gorica), še nekoliko višje vrednosti, ki državno povprečje presegajo za dvakrat, pa so v hribovitem zaledju Ljubljane, kjer je precej počitniških hišic, v Polhograjskem hribovju, zaledju Domžal, Suhi krajini in na Idrijskem, kjer je omrežje navadnih telefonov sila redko, ter na Bovškem, kjer je velika gostota posledica mobilnih telefonov na planinskih pašnikih, slabega pokrivanja z navadnimi telefoni in precejšnjega števila počitniških bivališč. Skoraj v polovici slovenskih krajev ni naročnika mobilnega telefona. Zaradi razmeroma hitrega vključevanja vedno novih naročnikov se podatki neprestano spreminjajo. Zato so bile za vsa naselja brez ali z enim samim naročnikom navadnega telefona ter z več kot dvajsetimi prebivalci opravljene dodatne analize na Internet omrežju, ki so pokazale območja najintenzivnejših Telekomovih prizadevanj po zgoščanju omrežja. Tabela 4: Porast gostote telefonskih naročnikov med letom 1996 in majem 1997 (št. naročnikov/100 prebivalcev). Table 4: The increase in telephone subscribers density during the year 1996 and until May 1997 (number of subscribers/100 inhabitants). Število prebivalcev Število telefonov Gostota tel. 1996 Gostota mob. 1996 Gostota tel. 1997 Gostota mob. 1997 do 50 0 - 1,12 7,94 1,85 nad 50 0 - 1,68 9,74 1.75 do 50 1 3,11 1,51 11,55 1,95 nad 50 1 1,15 1.50 3,75 1,76 Vira: Telefonski imenik Slovenije 1996/97, Telefonski imenik na internetu. Slika 3: Razmerje med naročniki mobilih in navadnih telefonov po naseljih leta 1996. Slovensko povprečje je 0,045 naročnikov mobitelov/naročnikov navadnih telefonov (= indeks 100). Fig. 3: The ratio between mobile and fixed telephones by settlements in 1996 as to the Slovenian average which is 0.045 mobile per one fixed phone (= index 100). Viri: Telefonski imenik Slovenije 1996/97, Telekom Slovenije brez telefonov in mobitelov Kot je razvidno iz tabele, se telefonsko omrežje nenehno zgošča. Zadnji Telekomovi podatki navajajo že skoraj 700.000 naročnikov. Vendar ugotovljene številke v sebi skrivajo spoznanje, da gre pravzaprav za dejavnosti, omejene na posamezna območja oziroma občine, spet drugje pa ostaja vse po starem in je še vedno precej krajev brez telefonskega priključka. V zadnjem letu so bili najbolj dejavni v občinah Novo mesto, Šmarje pri Jelšah, Zagorje ob Savi, Divača, Gorišnica in Črnomelj; v prvi seje gostota naročnikov navadnih telefonov z 0,11 povečala na kar 28,18. Ker so upoštevana le naselja, ki so bila leta 1996 brez naročnikov ali z enim samim, je mogoče reči, da je Telekomu v enem samem letu uspelo omrežje zgostiti na raven, značilno za slovensko podeželje. Viri in literatura Baza podatkov Inštituta za geografijo. Faleskini, R., Gulič, A., Hočevar, M„ Kladnik, D., Praper, S., 1997: Vplivi sodobne informacijsko-komunikacijske infrastrukture na prostorski razvoj Slovenije. Delovno gradivo razvojno raziskovalnega projekta. Urbanistični inštitut Republike Slovenije in Inštitut za geografijo, Ljubljana. Kocbek, D., 1997: Telefon, ki je vedno pri roki. Delo, priloga Delo s Dom, 3. 7. 1997. Ljubljana Koliko nas stane telefonski priključek. Delo, 30. 6. 1995. Ljubljana. Orožen Adamič, M., Perko, D., Kladnik, D., 1995: Krajevni leksikon Slovenije. DZS, Ljubljana. Podatki Telekoma Slovenije. Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj leta 1991. Statistični urad Republike Slovenije, Ljubljana. Poslovni načrt za obdobje 1996-2000. Telekom Slovenije. 1996. Ljubljana. Ravbar, M., 1995: Zasnova poselitve v luči regionalnega razvoja. IB revija, št. 11-12, letnik XXIX. Ljubljana. Rezultati raziskovanj. Letni pregled prometa in zvez 1994. Statistični urad Republike Slovenije. 1996. Ljubljana. Telefonski imenik Slovenije 1996/97. Telekom Slovenije. 1996. Ljubljana. Telefonski imenik Slovenije na internetu: http;//telekom si./egi/base exe? HEAD=tisheadp.html&PAGE=WHlTE&CP=1250 Vrišer, I., 1990: Ekonomskogeografska regionalizacija republike Slovenije (na podlagi vplivnih območij centralnih naselij in dejavnostne sestave prebivalstva). Geografski zbornik, št. XXX. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana. Zakon o telekomunikacijah. Uradni list Republike Slovenije, št. 35, 13. 6. 1997. Ljubljana. Summary A term information technology denotes the telecommunication and computer technologies which ever more direct the developed countries towards the so-called information society. The term is also synonymous with the post-industrial society which is based on the general accessibility to information and the prevailing role of knowledge in production and services. The telecommunication infrastructure undergoes an important qualitative transformation, too. In the recent times, the telephone network has spread so widely also in rural areas that the latter have already reached the level of towns of few years ago. However, only by applying the method of extrapolation of the hitherto developmental trends, the problems which are the basis for taking decisions on the spatial development cannot be sufficiently highlighted. Telecommunications began to pave the way for completely new services. In spite of the relatively fast spreading of telecommunications, they are only in the stage of gaining popularity in the general public; however, they will undoubtedly completely prevail in the better developed environments in a relatively short time, particularly because of their impact on the economic, social and spatial developments. Developmental analyses show that the first countries which are going to make use of the possibilities offered by the information technology will profit the most in the economic and social aspects. Thus, an important, new division to developed and nondeveloped countries comes into existence just in these years. Social benefits of the telecommunication network expansion are directly manifested particularly in the response to natural hazards, eliminating the isolation of remote areas of difficult access, and the improved offer of medical and veterinarian services. Concurrently, a number of travels declines and the development of entrepreneurship is stimulated also in more remote areas, the transport efficiency generally improves, and the distribution of agrarian products is facilitated. In 1951, there were 10,523 telephone subscribers in total in Slovenia, and by the year 1990, the number increased to 421,803. The telephone network began to develop progressively in the seventies, while its general use only began in the eighties. Its basic characteristics at the end of June 1996, were as follows: • the inbuilt capacity of telephone exchanges — 781,950 lines; • the used capacity of telephone exchanges — 81.5 %; • percentage of digital lines — 52.7 %; • percentage of business lines — 22.8 %; • the number on the waiting list for subscriber’s lines — 55,953; • problematic party lines — 180.024 or 28.2 % of all the used capacities. All subscribers whose names are registered in the 1996/97 Telephone Directory of Slovenia were included into a detailed division. Subscribers to fixed and mobile telephonies were taken into account (the NMT and the GSM systems are merged). The comparison of data on the mean altitude of settlements, number of inhabitants, number of households, percentage of vacation dwellings, employment rate and settlement typology as to developmental parameters, provided the grounds for making the numerous spatial presentations on the level of individual settlements, grouping the settlements into typical classes, and generalizing the findings, particularly in their intertwining. A detailed presentation of characteristics of telephone network is made possible through the presentation on the level of individual settlements. A map shows a considerable difference between the western and the eastern parts of the country. Concentrations around the town cores are evident, while the circles of lower values can be discerned in the suburbia. This results from a fast, often unorganized expansion of suburban settlements which are typical of deficient furnishing with public utilities and infrastructure. The telephone exchanges are filled to capacity and without building some new ones or extending the old ones, there is no chance for new telephone subscribers. It seems that regional differences are, to a great extent, the result of local policies in which the settlements which are more remote from municipal centers have been often cut short. Razgledi VLOGA SLOVENSKIH GEOGRAFOV V SODOBNIH RAZISKAVAH KRASA Andrej Kranjc* Izvleček V prispevku je na kratko predstavljena vloga geografov pri uveljavljanju termina “kras” ter pri nastanku in razvoju vede krasoslovje s poudarkom na našem krasu, na njegovih raziskavah in na slovenskih geografih, ki so k temu prispevali svoja spoznanja. Današnji delež slovenskih geografov v krasoslovnih raziskavah v svetovnem merilu je avtor skušal oceniti na podlagi objavljenih bibliografij. Vloga slovenskih geografov je, po avtorjevih ocenah, velika, večja, kot pa bi bil lahko '‘normalni” delež, glede na obseg krasa v Sloveniji in število njenih prebivalcev. Da bi tak delež obdržali ali ga šc izboljšali, bi morali še pospeševati predmet “kras” v visokošolski študij. Ključne besede: geografija, krasoslovje, terminologija, izobraževanje. THE ROLE OF SLOVENIAN GEOGRAPHERS IN MODERN KARST RESEARCH Abstract A short review is presented in the paper, of the role of geographers in spreading the term “karst”, and in the origin and development of the karst science; the emphasis is laid on Slovenian karst and its investigations, and the Slovenian geographers who performed them. The author tried to asses the current share of Slovenian geographers in the karst researches within the scope of the world literature, which he did on the basis of two published bibliographies. By the author’s estimates, the role of Slovenian geographers is important and their share is much greater than only proportionate, if the size of Slovenia is taken into consideration. To maintain or even further increase this share, the subject “Karst” should be more eagerly promoted at the high-level education. Key words: Geography, Karst science, Terminology, Education. * Dr., znanstveni svetnik, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Titov trg 2, 6230 Postojna, Slovenija. V 16. (Mercator, 1589) in 17. stol. je bil Kras le večje pokrajinsko ime. Valvasorju sta bila pokrajina Kras in njeni prebivalci Kraševci istega reda kot npr. Pivka s Pivčani in Čičarija s Čiči. V 19. stol. je iz pokrajinskega imena Kras (Karst, Carso) nastal splošni pojem oziroma termin (kras, Karst, Carso). Pri tem so zelo pomembno vlogo imeli tudi geografi. Kot primer naj omenim le J. Lorenza z Reke (1859) in W. Urbasa iz Trsta (1874, 1877) ter seveda A. Schmidla. Ta se je na pobudo Južne železnice lotil raziskav (tudi turističnega potenciala kot bi rekli danes) in si s svojimi deli, predvsem znano knjigo Die Grotten und Höhlen... (1854) prislužil naziv "očeta moderne speleologije” (Shaw, 1978). Manj je znano, da je že pred tem, v uvodu k drobnem vodniku “Wegweiser in die Adelsberger Grotte und die benachbarten Höhlen des Karstes” (1853), predstavil svoje poglede na kras: ‘'pod imenom ‘der Karst’ označujemo gorovje med dolino Soče in Reko, od Vrhnike do Trsta; toda nove raziskave kažejo, da se taka zgradba prične že v Benečiji ter vključuje vso Istro in Dalmacijo” (1853). Temelji krasoslovja so bili položeni na prelomu 19. v 20. stol. Pri tem so imeli zelo pomembno vlogo geologi, predvsem avstrijski. Če ne večja, pa je bila vloga geografov vsaj bolj odmevna in ko govorimo o temeljnih delih krasoslovja, se vedno najprej spomnimo nanje: na delo J. Cvijiča (1893), R Krausa (1894), A. Gavazzija (1904) in A. Pencka (1904). Razen Krausovega dela, ki se imenuje “Höhlenkunde” (Jamoslovje oziroma Speleologija), imajo vsa ostala že v naslovu ‘‘kras”. Vsi ti geografi, najpomembnejši za nastanek vede krasoslovje, so bili tako ali drugače povezani z našo deželo, z našim krasom. A. Gavazzi pa je hkrati vezni člen z geografi, ki jih imenujem “prva generacija” slovenskih geografov krasoslovcev, saj je bil med prvimi predavatelji geografije na 1919 ustanovljeni ljubljanski Univerzi. V “prvo generacijo” slovenskih geografov krasoslovcev štejem J. Cerka (1911), P. Kunaverja (1922), J. Rusa (1924), V. Bohinca (1927) in A. Melika (1935). S to generacijo so se slovenski geografi dokončno uveljavili v raziskovanju krasa. Z njimi se slovenska geografija še ni toliko uveljavila v svetovnem krasoslovju, kot se je uveljavila doma. Našteti geografi so tudi avtorji temeljnih geografskih del o slovenskem krasu v slovenskem jeziku. Kakovostni preskok v raziskovanju krasa je napravila “povojna generacija” naših geografov. Za ta čas in predvsem po njihovi zaslugi se je slovensko krasoslovje pričelo širše uveljavljati v svetu. Zdaj ni več samo zasluga kraških pojavov in krasa, da je Slovenija znana kot kraška dežela, ampak v veliki meri njenih raziskovalcev. Med najpomembnejšimi dosežki naj omenim ustanovitev Inštituta za raziskovanje krasa pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti leta 1947, ustanovitev kraso-slovne revije Acta carsologica leta 1955, organiziranje Mednarodnega (svetovnega) speleološkega kongresa, na katerem je bila ustanovljena, v veliki meri prav po zaslugi I. Gamsa, Mednarodna speleološka zveza (1965) in vpeljava geografije krasa na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani leta 1966. Med temi geografi naj posebej omenim 1. Gamsa, R Habeta, P. Habiča, J. Kunaverja, R. Savnika in A. Serka. Podobno vlogo, kot jo je imela Kunaverjeva knjiga iz leta 1922, ima Gamsov Kras (1974). Danes temelji večina ocen uspešnosti v znanostih o Zemlji, naravoslovju in družboslovju na objavljenih delih, na bibliografijah, citiranosti, odmevnosti, itd. Za poskus ovrednotenja vloge slovenskih geografov v sodobnih raziskavah krasa (ali v sodobnem krasoslovju) sem izbral isto metodo: bibliografijo slovenskih geografov krasoslovcev v primerjavi s svetom. Upošteval sem dve deli, ki zajemata rezultate iz 1995: Speleological Abstracts (Bulletin Bibliographique) (34, 1995) in Newsletter on Annotated Bibliography (Urushibara-Yoshino, 1995). Prvo delo je bibliografija Mednarodne speleološke zveze, ki vključuje, predvsem v okvirih posebnih komisij, večino svetovnih krasoslovcev in je zato seveda tudi krasoslovna bibliografija, ne le speleološka. Poudarek je na speleologi j i in vanjo je vključenih tudi veliko del, kijih nikakor ne moremo šteti med strokovno, znanstveno oziroma raziskovalno literaturo. V tem smislu je treba tudi gledati na dobljene rezultate in na primerjave. Drugo bibliografijo izdaja oziroma jo je izdajala “komisija za kras” (Environmental Changes and Conservation in Karst Areas) Mednarodne geografske zveze in je torej bolj, čeprav nikakor ne izključno, geografsko usmerjena. V pregledani številki Speleological Abstracts je obdelanih 671 enot periodike, monografij in drugih izdaj. Iz te literature je vsega skupaj izbranih 5452 prispevkov (člankov oziroma naslovov), ki jih je napisalo 2599 avtorjev. Iz Slovenije je pregledanih 11 periodik in monografij. Med temi ni Geografskega vestnika, a ne zato, ker ne bi sodil zraven ali iz nemarnosti, ampak zato, ker v obdelanem letniku GV pač ni bilo ničesar takega, kar bi Speleological Abstracts lahko upoštevali. Mimogrede naj omenim, da je po merilih, ki jih uporablja knjižnica Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, dosedaj izšlo v GV 120 prispevkov, ki sodijo (tudi) v krasoslovje. Iz te slovenske literature je v Speleological Abstracts obdelanih 144 prispevkov 61 avtorjev. Če to primerjamo s celotno bibliografijo: delež slovenske literature je 1,6%, delež slovenskih avtorjev 2,3 %, slovenskih prispevkov pa 2,6 %. In kaj k temu pri-pevajo slovenski geografi? Med avtorji je 9 geografov (15 %), ki so prispevali 32 bibliografskih enot, to je 22 % slovenskih prispevkov. V celoti gledano predstavljajo slovenski geografi 0,3 % avtorjev, naštetih v tej bibliografiji, njihova dela pa obsegajo 0,5 % celotne “svetovne proizvodnje” 1995. Za primerjavo naj navedem še nekaj podatkov o avstrijskem in slovaškem deležu, torej razmeroma majhnih držav (a vseeno večjih od Slovenije) s precej razvito krasoslovno dejavnostjo. Avstrijski geografi prispevajo k celotnemu rezultatu 0,3 %, slovaški pa 0,4 %. Ne veliko, a vendarle manj od slovenskih. Naj še na kratko omenim, o čem vsem so pisali slovenski geografi v letu 1995 v zvezi s krasom: o prsti in rabi tal na krasu, jamskih sedimentih, drobnih oblikah jamskih sten, rasti kapnikov in sige, varstvu kraškega površja, kraških parkih in Škocjanskih jamah, krasoslovni terminologiji, zgodovini krasoslovja, jamah v zgo- dovini (v svetovnih vojnah), o organiziranosti speleološke dejavnosti, o močerilu ter seveda poročila in ocene strokovne literature. Newsletter on Annotated Bibliography je po obsegu veliko skromnejši, saj je v številki, ki sem jo pregledal ob tej priložnosti, vsega skupaj obdelanih 278 bibliografskih enot. Opozorim naj, da gre za poročilo “kraške komisije”, ki skuša (čeprav to vedno ne uspeva) upoštevati predvsem tehtnejša (ali vsaj obsežnejša) dela in načeloma kratke novice odklanja. Teh 278 objav je prispevalo 463 avtorjev, med katerimi je (le) 116 (25 %) geografov. “Komisija za kras” Mednarodne geografske zveze pojmuje torej svoj “krasoslovni delokrog” precej širše od geografije krasa oziroma od dela geografov na krasu. Prav toliko kot geografov je vseh upoštevanih slovenskih avtorjev (116); Slovenci torej prispevamo kar 25 % letnih objav, upoštevanih v bibliografiji te komisije. Med temi je 48 del slovenskih geografov — torej smo v letu 1995 prispevali 10 % celotne krasoslovne bibliografske bere in 41 % ‘"geografskih” prispevkov oziroma 41 % slovenskih prispevkov. Ti podatki so vsekakor zelo spodbudni, veliko bolj od tistih iz revije Speleological Abstracts, vendar nobena od obeh bibliografij ni popolna niti objektivni. V Speleological Abstracts gotovo moti množica drobnih jamarskih prispevkov, novic, opisov jam ali le jamarskih podvigov, v Newsletter pa morda najbolj to, da bibliografije prispevajo predvsem člani oziroma avtorji sami — torej je delež raziskovalcev razmeroma majhen, izbor pa precej subjektiven. Naj bo tako ali drugače, vzrokov za pesimizem ni, razen enega: pomanjkanje podmladka. V teh bibliografijah se pojavljajo bolj ali manj ista imena, nekatera že zelo dolgo, predvsem pa ista imena prispevajo največ del. Podmladek pa je v veliki meri odvisen od izobraževanja. Tudi v tem primeru so geografi bili ali so še med vodilnimi. Že Cvijič je imel serijo predavanj o krasu na pariški Sorbonni, med naštetimi geografi v zgodovinskem pregledu jih je bila cela vrsta pomembnih univerzitetnih učiteljev geografije. Tudi danes je po svetu še tako: v Aix-en-Provenceu je bil najbolj znan predavatelj J. Nicod, na Dunaju H. Trimmel, v Dublinu D. Drew, v Huddersfieldu J. Gunn, v Hamiltonu (Kanada) D. Ford, v Aucklandu P. Williams. Seveda pa geografi niso edini. Kot zanimiv primer naj navedem S.-12. Lauritzena, kemika po izobrazbi, ki predava o krasu na geološkem oddelku univerze v Bergnu. Če sklenem: naš Kras je dal ime pojmu kras in vedi krasoslovje, v veliki meri sta se krasoslovje in speleologija razvili na naših tleh, naši raziskovalci so veliko pripomogli k razvoju krasoslovja kot vede in kot predmeta v okviru geografije. Na nas vseh, na ljubljanskem Oddelku za geografijo pa še posebej, je velika odgovornost, da vzgojimo novo generacijo geografov krasoslovcev, ki bodo doseženo vsaj ohranjali, če že ne presegali. Vprašujem pa se, kakšen je pogled na proučevanje krasa na mlajši univerzi v Mariboru, kaj o tem mislijo načrtovalci tretje univerze na Obali in “ekološkega” študija v Novi Gorici. Imamo tradicijo, imamo teren, imamo raziskovalce, imamo težave s krasom, ki bi jih morala stroka reševati — ali bomo med prvimi, ki bomo osnovali oddelek za študij krasa? Literatura Bohinec, Valter, 1927: Županova jama. 1. poročilo Društva za raziskavanje jam v Ljubljani. (Zusammenfassung — Die Županova jama bei Grosuplje in Slovenien), Geografski vestnik, 2 (1926), 156-168, Ljubljana. [Cerk, J.,J 1911: Die Žiglovica. Laibacher Zeitung, 27. 9. 1911, p. 2087. Laibach. Cvijič, J., 1893: Das Karstphänomen. Versuch einer morphologischen Monographie. Geogr. Abhandl. (Penck), (B), 5/3, 1-114, Stuttgart. Gams, 1., 1974: Kras. Zgodovinski, naravoslovni in geografski oris. Slovenska matica, 359 pp., Ljubljana. Gavazzi, A., 1904: Die Seen des Karstes. I. Teil, Morphologisches Material, Abhandl. geogr. Ges., 5/2, 1-136, Wien. Kraus, F.. 1894: Höhlenkunde. Carl Gerold’s Sohn, 308 p., Wien. Kunaver, Pavel, 1922: Kraški svet in njegovi pojavi. Poljudnoznanstven spis s slikami. Učiteljska tiskarna, 6-104, Ljubljana. Lorenz, J., 1859: Geologische Recognoscierung im Liburnischen Karste. Jahrb. geol. Reichsanst., 10/2, 332-345. Wien. Melik, A., 1935: Slovenija. Geografski opis. I. Splošni del, 1. zv., Slovenska matica, V-V1U, 1-393, Ljubljana. Mercator, 1589: Forum lulium, Karstia, Carniola, Histria et Windorum Marchia. Penck, A., 1904: Über das Karstphänomen. Vorträge des Vereines Verbreitung naturwiss. Kentnisse in Wien, 44/1, 1-38, Wien. Rus, J.. 1924: Slovenska zemlja. Kratka analiza njene zgradnje in izoblike. Zvezna tiskarna in knjigarna, 48 pp., Ljubljana. Shaw, T. R„ 1978: Adolf Schmidi (1802-1863) the father of modem speleology? Intern. Journal of Speleology, IJ1S, 10, 3-4, 253-267, Milano. Schmidi, A., 1853: Wegweiser in die Adelsberger Grotte und die benachbarten Höhlen des Karstes. Nach neuen Untersuchungen in den Jahren 1850-52, 80, Wien. Schmidi, A., 1854: Die Grotten und Höhlen von Adelsberg, Lueg, Planina und Laas. Pp. VIII, 1-316, Wien. Speleological Abstracts. Bulletin Bibliographique Speleologique. Comm, ot bibliogr. ot the Intern. Union of Speleology, 1995, 34 (27), 331 pp., Münchenbuchsee, 1995. Urbas, W., 1874: Die oro- und hydrographischen Verhältnisse Krains. Z. DÖAV, 296-312. Wien. Urbas, W.. 1877: Die Gewässer von Krain. Z. DÖAV, 147-163, Wien. Urushibara-Yoshino, K. (edit.), 1995: Newsletter on Annotated Bibliography. Commiss. “Envir. Changes & Conserv. in Karst Areas”, IGU, 3, 1-63, Tokyo. Valvasor, J. W.. 1689: Die Ehre dess Hertzogthums Crain. 1. Th., 1-696, Laybach. Summary During the spread of the regional name “Kras” into the general sense of “karst” in the 19th century, geographers, e.g. A. Schmidi, J. Lorenz and W. Urbas, already played important roles. Thus, for example, Schmidi writes: “...but the recent investigations have shown that such structure (i.e. der Karst) begins already in Venezia province and extends over entire Istria and Dalmatia” (1853). At the turn of the 19th century, bases were set up for a new science, the karst science, in which some geographers were particularly important: J. Cvijič (1893), F. Kraus (1894), A. Gavazzi (1904) and A. Penck (1904). They were followed by the “first generation” of Slovenian geographers - karst researchers: J. Cerk (1911), P. Kunaver (1922), J. Rus (1924), V. Bohinec (1927) and A. Melik (1935). They became renowned with their works particularly in their native country. A qualitative leap was made by a “post-war generation”: a share of foreign geographers in the investigations of the Slovenian karst became insignificant; this generation did not only keep records, make inventory and described karstic phenomena, but studied them thoroughly and often reported about the results abroad and in foreign publications. This was also due to the establishment of the Karst Research Institute at Postojna in 1947, the publishing of Acta Carsologica (since 1953), the establishment of the International Speleological Union (1965) and the introduction of the geography of karst at the Department of Geography at the Faculty of Arts in Ljubljana (1966). Particularly outstanding among those geographers are the following: 1. Gams, F. Habe, P. Habič, J. Kunaver, R. Savnik and A. Šerko. For the assessment of the role of Slovenian geographers in the karst science, two bibliographies of 1995 are compared: the Speleological Abstracts (Bulletin Biblio-graphique) (5452 bibl. units, 2599 authors) and the Newsletter on Annotated Bibliography (278 bibl. units, 463 authors). In these two bibliographies, the percentages of Slovenian geographers are 0.5 %, in the first, and 10 % in the second case. This is also the contribution of Slovenian geographers to the world karst science in the year 1995. These results are encouraging and there is no cause for pessimism, except for the lack of a young generation, which is worrying. In these bibliographies, more or less the same names appear, some of them for a very long time already, which reveals that few authors have contributed the majority of papers. However, the young generation depends on the education to a great extent. The geographers, again, were the leading also in this case: from Cvijič who lectured at Sorbonne in Paris, to the recently deceased M. M. Sweeting, a lecturer on the karst at Oxford. Slovenian Kras gave the name to a phenomenon called the karst and to a science called the karst science. Besides, the karst science and speleology have originated on the Slovenian grounds, to a great extent, and the Slovenian researchers have much contributed to the development of the karst science as a science and as a subject within the frame of geography. We all, and particularly the Department of Geography in Ljubljana, have a great responsibility to educate the new generation of geographers - karst researchers, who are going to maintain at least, or even better, surpass the achieved level. SLOVENSKI GEOGRAFI IN KOMISIJA ZA KRAS PRI MEDNARODNI GEOGRAFSKI ZVEZI Ivan Gams* Izvleček Pisec tega članka je v obdobju od leta 1977 do leta 1982 kot vodja komisije za kraško denudacijo pri Mednarodni speleološki zvezi, pri izvajanju delovnega programa komisije, to je pri meritvah korozije z apneniškimi tabletami na štirih kontinentih sveta, zbral skupino krasoslovcev geografov. Ti so postali leta 1984 jedro kraške delovne enote v Mednarodni geografski zvezi, imenovane sprva Študijska skupina za človekov poseg v kras MGZ. Pisec teh vrstic je lahko kot vodja jugoslovanske delegacije na skupščini MGZ leta 1984 v Parizu zagovarjal ustanovitev delovne enote za kras in leta 1988 v Sydneyu potrebo po nadaljevanju njenega obstoja. Že v času njegovega predsedovanja Študijski skupini je del vodstva MGZ zavračal posebno delovno enoto za kras z utemeljitvijo, da je krasoslovje marginalna tematika. Take očitke negira 23 letno uspešno delo le enote, ki ima zdaj ime Komisija MGZ za Trajnostni razvoj in urejanje (angl. management) kraških območij. Key words: krasoslovje, kras, ekologija, zgodovina MGZ, Slovenija. SLOVENIAN GEOGRAPHERS AND THE COMMISSION ON KARST AT THE INTERNATIONAL GEOGRAPHICAL UNION Abstract The author of the article, who was the chairman of the Commission on Karst Denudation at the International Speleological Association, gathered a group of geograph-ers-karst researchers in the 1977-82 period, during the implementation of Commission’s working programme and performing the solution measurements by means of standard limestone tablets on four continents. In 1984, the group became a core of the karst unit at the IGU, called the Study Group on Man’s Impact on Karst. As a head of the Yugoslav delegation, the author of these lines could defend at the 1984 IGU Assembly in Paris the establishment of the karst unit, and at the 1988 IGU Assembly in Sydney, the necessity for its further existence. Even during his chairmanship, a part of the IGU disapproved a special working body for karst by substantiating that the karst science was but a marginal topic. Their arguments are confuted by 23 years of successful work of the Group, nowadays called the IGU Commission on Sustainable Development and Management of Karst Terrain. Key words: Karst science, Karst, Ecology, IGU history, Slovenia. * Akad., univ. prof. v pokoju. Ul. Pohorskega bataljona 185, 1113 Ljubljana, Slovenija. Med pomembnejše organizacijske dosežke slovenskih geografov, ki jih v tej številki GV navaja A. Kranjc v članku Vloga slovenskih geografov v sodobnih raziskavah krasa, spada po mnenju pisca tega dodatka tudi ustanovitev posebnega krasoslovnega telesa pri Mednarodni geografski zvezi (v nadaljevanju MGZ). Njegova predhodnica je bila komisija za kras, ki je v petdesetih letih tega stoletja delovala v MGZ pod vostvom prof. Herberta Lehmanna. Tedaj ugledni nemški kra-soslovci so še nekaj let vzdrževali tradicijo organiziranja mednarodnih kraškomor-foloških simpozijev, ki so se jih udeleževali tudi nekateri Slovenci (glej Neue Ergebnisse der Karstforschung in den Tropen und im Mittelmeerraum. Geographische Zeitschrift, Beihefte, Wiesbaden 1974). Pozneje so se geografi krasoslovci mednarodno udejstvovali predvsem v okviru Mednarodne speleološke zveze, posebno v njeni komisiji za kraško denudacijo. Podpisani je na mednarodnem speleo-loškem kongresu v Sheffieldu leta 1974 predlagal in po sprejetju vodstva komisije tudi prevzel izvedbo mednarodne primerjalne meritve kemične erozije (kraške denudacije) s pomočjo standardnih tablet iz apnenca iz lipiškega kamnoloma. Sodelavci pri tej raziskavi so sestavljali glavnino krasoslovnega delovnega telesa, ki ga je Mednarodna geografska zveza osnovala leta 1984 v Parizu. Ustanovitvi tega telesa za krasoslovje pri MGZ sta botrovali dve srečni okoliščini. Konec leta 1983 je Slovensko geografsko društvo (zdaj Zveza geografskih organizacij Slovenije) v komiteju za geografijo SFRJ zastopal pisec teh vrstic in bil v njej edini krasoslovec. Na seji, kije morala izoblikovati predlog za nadaljevanje starih in ustanovitev novih delovnih teles MGZ, je komite sprejel njegov predlog za ustanovitev posebnega telesa za kras, in ga tudi predlagal za vodjo. Ker tedanji predsednik komiteja prof. dr. Dušan Dukič ni imel sredstev za prevajanje v angleščino, je prepustil izdelavo utemeljitve piscu teh vrstic. Taje kot vodja jugoslovanske delegacije moral zagovarjati jugoslovanski predlog na skupščini MGZ leta 1974 v Parizu. Namesto predlagane komisije je skupščina, na kateri je predsedstvo MGZ predlagalo zmanjšanje delovnih teles, ustanovila Študijsko skupino za človekov poseg v kras. To naj bi naslednja skupščina lažje ukinila, ko bi začela izvajati v Parizu sprejet sklep o zmanjšanju delovnih teles. Druga srečna okoliščina je bila v tem, da je podpisani tudi na naslednjem mednarodnem geografskem kongresu, ki je bil v v Sydneyu leta 1978, vodil maloštevilno jugoslovansko zastopstvo. Z osebnimi razgovori z vodji nacionalnih delegacij in njihovimi podpisi je uspel prepričati predsedstvo MGZ o pomembnosti obstoja kraške skupine, zato je bilo v skupščini tudi izglasovano podaljšanje njenega delovanja. Ker od slovenske (republiške) raziskovalne skupnosti pisec teh vrstic ni prejemal dovolj pomoči za uspešno vodenje skupine, je v Sydneyu predlagal novega predsednika — prof. dr. U. Saura iz Padove. Na prvem rednem simpoziju Študijske skupine MGZ z naslovom Človekov vpliv na kras leta 1987 v Postojni, smo zaradi finančne krize v kateri je bila takratna država, zbrali le okoli 50 tujih in nekaj domačih krasoslovcev. Oddelek za geografijo FF v Ljubljani je izdal zbornik predavanj (urednik J. Kunaver) z. 21 referati, skupno z Inštitutom za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni pa tudi ekskurzijski vodič (205 strani) po Dinarskem krasu do Črne gore. Čeprav je knjiga Man’s irnapet in karst — Guide book (Ljubljana 1987) najtemeljitejši novejši kraškomorfološki opis Dinarskega krasa, v jugoslovanski strokovni javnosti ni vzbudil pričakovanega zanimanja, slovenska pa mu je najbrž zamerila, daje bil objavljen zgolj v angleščini. Z leti pa seje strokovnih posvetov v organizaciji prvotne Študijske skupine, ki se je leta 1982 preimenovala v komisijo MGZ, udeleževalo vedno več krasoslovcev in raslo je tudi število prireditev, ki jim je bila komisija samo pokrovitelj. Zbornik konference o spremembah v kraškem okolju leta 1991 v Padovi obsega že 414 strani. Več njegovih študij je ponatisnila mednarodna revija Catena (Supplement 25, Cremlingen, 1993, str. 59-98). Ob povezovalni vlogi komisije seje v svetovnem krasoslovju uveljavilo več zunajevropskih inštitucij s sposobnimi geografi, npr. v Avstraliji, na Kitajskem in v Kanadi (Hamilton). Vidno se je uveljavila Japonka Kazuko Urushibara-Yoshino, ki je pedogeografsko zanimanje razširila na krasoslovje med dveletnim strokovnim izpopolnjevanjem na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Po pooblastilu kraške komisije MGZ, po letu 1944 izdaja vsakoletno bibliografijo novih krasoslovnih objav (Newsletter on Annotated Bibliography, univerza v Komazawi). V Evropi imajo v krasoslovju vidno vlogo univerzitetni geografski inštituti v francoskem Aix-en-Provence (njegovi sodelavci v imenu francoskih federacij za speleologijo in za krasoslovje redno izdajajo revijo Karstologia, kjer sodelujejo tudi tuji krasoslovci), v Sosnowiecu na Poljskem, v Padovi, in do upokojitve M. M. Svveetingove tudi v Oxfordu. Kranjčev članek o vlogi slovenskih geografov v sodobnih raziskavah krasa je treba dopolniti z navedbo, da postaja Acta carsologica po zaslugi urednika Andreja Kranjca vedno bolj tudi mednarodna revija. Trije geografi krasoslovci z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni prispevajo zadnja leta pomemben delež pri organizaciji vsakoletne “kraške šole” in drugih mednarodnih zborovanj, referate s teh tečajev in simpozijev pa, pretežno v angleščini, objavljajo v Acti carsologici. Mednarodna uveljavitev postojnskega inštituta je do neke mere nadomestila praznino po ukinitvi Geografskega inštituta Češkoslovaške akademije znanosti v Brnu, ki je dolga leta izdajal revijo Studia carsologica. Andrej Kranjc, ki je postal leta 1996 član komisije MGZ s sedanjim imenom Trajnostni ravoj in upravljanje (angl. management) s kraškimi področji, nadaljuje tradicijo, po kateri so ves čas obstoja kraškega telesa pri MGU v njem bili zastopani slovenski geografi kot predsednik ali člani (vseh članov je le 8 do 10, dopisnih pa mnogo več). Nekateri v vodstvu MGZ so kraško delovno telo od nekdaj odklanjali s trditvijo, daje krasa po svetu premalo in daje zato krasoslovna tematika za MGZ marginalna. Prizadevanja, da bi v okviru kraške komisije izdelali boljši pregled obsega kraškega ozemlja po svetu, žal niso rodila uspeha. Za taka načrtna dela namreč delovna telesa MGZ niso primerna. O deležu kraškega površja po svetu obstojajo zato še vedno samo ocene. Spričo doseženih uspehov pa zagovorniki zmanjšanja števila delovnih teles v MGZ, kraške komisije na geografskem kongresu na Nizozemskem leta 1996 niso poskušali ukiniti, ampak sojo organizacijsko povezali s sorodnimi. Neglede na to kakšna bo prihodnja organizacija, bo za krasoslovje zainteresirana skupina geografov ostala še naprej močna. Njeni člani že zdaj sodeluje tudi v Mednarodni speleološki zvezi, v mednarodni zvezi geomorfologov in mednarodni zvezi kvartarologov. Če bi kraška skupina v MGZ izgubila sedanjo krovno organizacijo, jo bo lahko poiskala drugje. Summary The Study Group on Man’s Impact on Karst as the initial phase of the later Commission on Karst was established during the International Geographical Congress at Paris in 1984, on the proposal made by the Yugoslav National Geographical Committee. The latter also nominated its Slovenian member for the first chairman of the Commission. Being the head of the Yugoslav team at the geographical congresses at Paris and at Sydney (in 1988), he had the opportunity to convince the heads of other national delegations about the need to have a karst body within the International Geographical Union. As a former chairman of the Commission on Karst Denudation at the International Speleological Union, he gathered through the study of solution by means of the standard limestone tablets, the geographical researchers who formed a core of the new karst unit at the 1GU. The Study Group from Paris, which has recently been renamed the Commission on Sustainable Development and Management of Karst Terrains has given new dimensions to the karst science by establishing certain interrelations between the nature and a man in different karst areas of the world. PRSTI NA TAJSKEM Franc Lovrenčak* Izvleček V prispevku so prikazani rezultati proučevanja prsti na Tajskem. Iz osmih profilov prsti v različnih delih Tajske je bilo vzetih šestnajst vzorcev, ki smo jih analizirali v laboratoriju. Proučili smo prsti pod gozdnim in travniškim rastlinstvom ter antro-pogeno prst rižišč. Po sistematski pripadnosti sodijo med akrisole, rendzine, koluvi-alne prsti in antropogene prsti — kultosole. Razlikujejo se po fizikalnih in kemičnih lastnostih Za akrisol je značilna rdeča barva in večinoma velik delež glinastih delcev, kisla reakcija ter globok profil. Rendzina in koluvialna prst sta plitvi. Za profil prsti rižišč je značilen plitev horizont Ap. Ključne besede: akrisol, rendzina, prst rižišč, Tajska. SOILS IN THAILAND Abstract Presented are the results of the soil investigation performed in Thailand. From the eight soil profiles in different parts of Thailand, sixteen samples were taken, which have been analysed in a laboratory. Studied were the soils under the forest and the grass vegetation, and the anthropogenic paddy soils. According to the systemic classification, they belong to acrisols, rendzinas, colluvial soils and anthropogenic soils or cultosols. They differ by physical and chemical properties. The acrisol is typical of red colours, a large percentage of clay particles, acid reaction and a deep profile. The rendzina and the colluvial soil are shallow. Typical of the profile of the paddy soils is a shallow Ap horizon. Key words: Acrisol, Rendzina, Paddy soils, Thailand. Uvod Na terenskem delu na Tajskem smo proučili prsti iz osmih profilov. Trije se nahajajo na ravninskem osrednjem in južnem delu države. Štirje so iz goratega severnega in jugozahodnega dela Tajske in eden iz kraškega površja severno od Cha Ama že na Malajskem polotoku (slika 1). Terensko proučevanje prsti je obsegalo merjenje globine profila, debelino posameznih horizontov, risanje skic profilov in jemanje vzorcev iz posameznih horizontov. To delo je bilo opravljeno s pomočjo študentov * Dr., izred. prof., Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, Univerza v Ljubljani, 1000 Ljubljana, Slovenija. geografije 4. letnika (1996-97) s Filozofske fakultete v Ljubljani. Nabrane vzorce prsti smo analizirali v fizičnogeografskem laboratoriju na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Mehansko analiza je bila opravljena po postopku z natrijevim pirofosfatom. Tekstura je bila določena po mednarodni teksturni klasifikaciji. Odstotek kalcijevega karbonata je bil določen volumetrično s Scheiblerjevim kalcimetrom, reakcija pa elektrometrično s pH-metrom v 0.1 N KC1. Pri določanju odstotka organske snovi je bila uporabljena Walkley-Blackova metoda (Lovrenčak, 1979). Pedogcnctski dejavniki Na značilnosti prsti na Tajskem vpliva več pedogenetskih dejavnikov, med njimi so pomembni podnebje, matična podlaga, relief in voda. Zelo izrazite so tudi posledice človekovega delovanja. Z mnogimi posegi v prsti so ljudje dokaj spremenili njihove lastnosti. Na podnebje Tajske močno vpliva njena lega v tropskem pasu. Razprostira se od 6° do 21° severne geografske širine, v osrednjem delu Indokitajskega polotoka. Podnebne značilnosti spreminja tudi reliefna izoblikovanost. Lega v tropskem pasu in relief izrazito delujeta na temperaturne in padavinske značilnosti. V nižinskim delih države znašajo srednje letne temperature med 26 in 28 °C, v gorskih pa se srednje letne temperature znižujejo za 0,6 °C na 100 m. Padavine prinaša jugozahodni monsun od sredine maja do sredine oktobra. Zaradi gorskih slemen, ki se raztezajo na zahodu države, je v tem delu Tajske največ padavin: od 2000 do 3000 mm. Predeli, ki se nahajajo vzhodno od gorovij, dobijo večinoma 1000 do 1500 mm padavin letno. Dolžina sušne dobe se daljša od juga proti severu. Na jugu države traja le dva meseca, v osrednjem delu pet in na severu šest mesecev (Bibič, 1997). Take temperaturne in padavinske razmere povzročajo hitro razpadanje proti preperevanju manj odpornih kamnin, npr. skrilavcev. Posledica je nastajanje globokih prsti. Deževnica, ki pronica skozi prst, pa raztaplja in iz nje odnaša bazne ione, kar povzroča njeno siromašenje. Reliefna oblikovanost se kaže tudi v vodnih značilnostih prsti. V ravninskih predelih, ki so nastali z nasipavanjem reke (Mea Nam pomeni v tajščini reka) Chao Phraya in njenih pritokov se kaže prevelika vlažnost na prsti. Pogosto poplavna voda prekrije prsti in ovira oksidacijske procese, visoka talna voda pa povzroča procese redukcije. Vse to se kaže v slabši rodovitnosti prsti. Ljudje pa so z osuševanjem zmanjšali delež vode in povečali rodovitnost prsti. Take prsti, ki imajo zaradi človekovih posegov močno spremenjene fizikalne in kemične lastnosti in jih uvrščamo med antropogene prsti, se nahajajo tudi v gorskih dolina in na pobočjih (na umetnih terasah) ter slemenih nad njimi. V gorskih predelih na severu in zahodu Tajske se na strmejših pobočjih, kjer je večje odnašanje drobnih prstenih delcev, nahajajo plitve prsti. Slika I: Lega profilov prsti. Fig. 1: The soil profile locations. MIANMAR LAOS CHIANG MAI p SUKHOTHAI y* PHITSANULOK TAJSKA Vlopburi (•AYUTHAYA MBANGKOK KAMBODŽA ICHAAM VIETNAM Andamansko ntof/e Kamninska podlaga iz katere nastajajo prsti, je na proučevanih območjih precej različna. Na ravninah osrednje Tajske prevladujejo drobno zrnati rečni nanosi. Gorska severna območja so na zahodu zgrajena iz predkambrijskih metamorfnih kamnin (gnajs, filit, kvarcit itn.), sicer pa so razširjeni paleozojski do triasni peščenjaki, skrilave gline in apnenci; v srednjem delu so graniti, na vzhodu pa so sedimentne kamnine (peščenjak, skrilavec, konglomerat) in andezit (Uhlig, 1988). Severno od Cha Ama prihaja na dan tudi apnenec. Zgradba profilov ter fizikalne in kemične lastnosti prsti kažejo, da v goratih predelih stopa kamninska podlaga kot pedoge-netski dejavnik v ozadje in prevlada podnebni dejavnik. To sklepamo po tem, daje na različni kamninski podlagi nastala podobna prst, globoka in rdeče barve. Naravna vegetacija, v najbolj vlažnih predelih na zahodu in jugu Tajske je tropski deževni gozd. V osrednjih delih države, kjer je manj padavin, se širi tropski monsunski gozd. Na vzhodu države, kjer se sušnost še poveča, sta tropski zimzeleni gozd deževne dobe in odprti zimzeleni savanski gozd. Gorate predele porašča tropski gorski gozd. Ob Chao Phrayi se je pred posegi človeka razraščal tropski poplavni, močvirni gozd, ob obalah Tajskega zaliva pa je še danes ponekod ohranjen mangrovski gozd (Schmithüsen, 1976). Razprostranjenost prsti na Tajskem Osrednji del Tajske pripada nižavju ob reki Chao Phraya in njenih pritokih. Reke so nasule obsežno aluvialno ravnico (180 km dolgo in 600 km široko), ki na jugu prehaja v delto reke Chao Phraya. Nižavje je ravno in reke imajo neznaten strmec, gladina talne vode je visoka, zato so tu mokrotna tla in po deževju poplave. Ljudje pa so tla osušili in nekdaj mokrotne prsti z obdelovanjem spremenili v rodovitne prsti. Že v 19. stol. so na njih začeli pridelovati riž. Danes se tu širijo obsežna rižišča (Oblak, 1997). Tako so naravne prsti, ki pripadajo dvema skupinama, sedaj dokaj spremenjene. Severne in obrobne dele nižavja so prekrivale rdečkastorjave in rdeče prsti (fersialitne prsti) suhe savane in suhega listopadnega gozda, na osrednjih in južnih delih nižavja pa so prevladovale mineralno hidromorfne prsti (vlažne travniške in aluvialne travniške prsti, humusni gleji in glejsoli in neklasificirane aluvialne prsti) (Ganssen, Hädrich, 1965). Večina teh prsti je zaradi posegov človeka — osuševanja, obdelovanja, pridelovanja riža in drugih kulturnih rastlin — postala antropogena, označujemo jih kot antropogene hidromorfne prsti, zlasti prsti rižišč (paddy soils). Severna Tajska je gorata. Gorske verige, potekajoče od severa proti jugu, ki jih v ozkih dolinah ločujejo povirni pritoki reke Chao Phraya (od zahoda proti vzhodu: Ping, Wang, Yom in Nan), gradijo kristalinske in sedimentne kamnine. Na taki matični podlagi, goratem reliefu in v vlažnem monsunskem podnebju so v pedogenezi nastale različne gorske prsti. Mednje uvrščamo neklasificirane gorske prsti humidnih in subhumidnih tropov. Prekrivajo velik severni in severozahodni ter zahodni del Tajske. Večinoma jih porašča monsunski gozd, ki varuje prsti pred erozijo. V tem gozdu je gospodarsko pomembno drevo tikovec (Tectona grandis), ki daje zelo uporaben les — tikovino. Veliko uporabno vrednost ima tudi bambus (vrste iz rodu Dendrocalamus). Pripadniki gorskih plemen so na pomolih med dolinami in na vznožju pobočjih gozd posekali in njegovo rastišče uredili v njive, kjer goje riž in druge kulturne rastline. Na manjših območjih na severovzhodu države se s temi prstmi prepletajo gorske rdeče in rumene podzolirane prsti, ki jih tudi poraščajo monsunski gozdovi (Gans-sen, Hädrich, 1965). Na vzhodu Tajske se širi planota Korat (povprečno visoka 150 do 180 m), ki jo večinoma sestavljajo triasni peščenjaki. Tu je zaradi osušenih zračnih gmot, ki jih prinaša jugozahodni monsun, precej manj padavin (1000 do 1500 mm povprečno letno), kot v zahodnih delih. K sušnosti prispeva tudi pet mesecev dolga sušna doba. Vse to povzroča, da tu raste savansko rastlinstvo. V takih naravnih razmerah so nastale lateritne prsti, delno zbledele na površju (latosoli, kaolisoli, ferlitične prsti, feralsoli, ferisoli), neklasificirane, v vlažnih in polvlažnih tropih. Te prsti prekrivajo velik vzhodni del Tajske (Ganssen, Hädrich, 1965). V rečnih dolinah pa so na rečnih nanosih nastale obrečne prsti, ki so zaradi pridelovanja riža spremenjene v prsti rižišč. Južna Tajska, ki sega na severni del Malajskega polotoka, je tudi gorata. Ves osrednji del sestavljajo gorski hrbti, ki so nadaljevanje gora iz severa. Med njimi so zarezane bolj ali manj široke in globoke doline. Jedro gorskih hrbtov je iz granita. Obdajajo pa ga paleozoiski apnenci. Na teh kamninah v vlažnem monsunskem podnebju nastale gorske prsti vlažnih in polvlažnih tropov so neklasificirane. Poraščajo jih gosti monsunski gozdovi. Robni deli polotoške južne Tajske so nižji in zajemajo tudi priobalne ravnice na vzhodni strani ob Tajskem zalivu in zahodni ob Anda-manskem morju. Tu najdemo lateritne prsti, ki segajo ne samo do južne tajske meje, temveč do južnega konca Malajskega polotoka (Ganssen, Hädrich, 1965). Poleg teh prsti najdemo na Tajskem še halomorfne prsti pod mangrovami in antropogene halomorfne prsti ob solinah. Na apnencih pa so se v pedogenezi v kra-ških predelih države razvile rendzine. Po novejših proučevanjih prsti jih na Tajskem uvrščajo v več enot (FAO-UNESCO, 1976. 1979). Prsti v osrednjih nižinskih predelih sodijo med tluvisole, na jugu nižine, v delti reke Chao Phraya pa so razširjene oglejene prsti. V gorskih predelih na severu in zahodu države najdemo globlje akrisole, ki reagirajo kislo, plitve litosole in regosole. V porečju rek Ping in Yom se nahajajo tudi luvisoli, iz katerih so izprane mnoge snovi. Z glino obogateni nitosoli se nahajajo na višjem, planotastem površju na vzhodu Tajske, kjer se prepletajo s temno obarvanimi vertisoli. Nekatere lastnosti prsti Vzorci prsti so bili vzeti le iz nekaterih prsti, zato niso mogoče širše primerjave in posplošitve. Proučene prsti so prikazane z lastnostmi, ki smo jih ugotovili z analizami. Namen analiz je bil podrobneje spoznati nekatere fizikalne in kemične lastnosti prsti, ki kažejo na njihovo genezo in rastiščne razmere. Profil I kaže prst ob robu riževega polja, severno od mesta Phitsanulok. Daleč okrog se širijo polja riža, ki so bila v času ogleda (november) namerno zalita s plitvo (15 cm globoko) vodo zaradi rasti riža. Profil gradi zgornji, temno rjav, humozen horizont, globok 5 cm. Po teksturi je ilovnato glinast, saj vsebuje dobro tretjino glinastih delcev. Pod njim je svetlejši in bolj glinast horizont. V obeh horizontih je reakcija nevtralna, delež kalcijevega karbonata znaša od 2 do 3 %. Odstotek organske snovi se z globino zelo zmanjša in je v spodnjem horizontu sploh več ni (diagram 1, tabela 1). Diagram 1: Profi! I Graph 1: Profile / glina mcU pH v 0,1 N KCl pesek hori- zont CaCO, org. snovi \W\W\N Tabela 1: Lastnosti prsti pri mestu Phitsanulok. Table 1: Soil properties near Phitsanulok town. Profil Številka Hori- % % % Teks- pl I v % % org. Globina vzorca zont peska melja gline tura 0,1 Kcl CaCOi snovi v cm I 1 Apl 34,14 32,08 33,78 IG 6,67 2,33 11,28 0-5 2 Ap2 36,56 28,12 35,32 IG 6,95 3,64 0,71 5-20 IG = ilovnata glina. Prst bi lahko uvrstili k antropogeni, saj gre za predel med riževi polji, kamor so ljudje pri obdelovanju polj gotovo nanašali zemljo. Profil II je pod travniškim rastlinstvom v zgodovinskem parku v mestu Sukhotai. Sestavljata ga dva horizonta. Zgornji temno rjav je globok 10 cm. Pod njim je svetlejši horizont, ki ga je bilo mogoče izmeriti le do globine 10 cm (cel profil je bil globok 20 cm). Po teksturi je cel profil ilovnato glinast, podobno kot prvi profil. Od njega pa se razlikuje po reakciji, ki je tu kisla, čeprav je delež kalcijevega karbonata približno enak. V zgornjem horizontu je malo organske snovi, ki jo je v spodnjem še manj (tabela 2). Tabela 2: Lastnosti prsti pri mestu Sukhotai. Table 2: Soil properties near Sukhotai town. Profil Številka % % % Teks- pl I v % % org. Globina vzorca peska melja gline tura 0,1 Kcl CaC03 snovi v cm II 3 28,64 40,38 30,98 IG 5,70 3,32 2,12 0-10 4 26,73 39,88 33,39 IG 5,67 3,97 1,41 10-20 IG = ilovnata glina. Tudi to prst uvrščamo med antropogene prsti, saj so pri urejanju parka spreminjali njene lastnosti. Profil III je iz odeje prsti ob reki Meping, severno od kraja 'lak, že v zahodnem gorskem delu Tajske. Po pobočju nad reko je deževnica sprala na spodnje dele do 20 cm debel horizont rdečkaste koluvialne prsti. Ponekod v sosedstvu pa je prst odnešena, tako daje matična podlaga razkrita. Med kamninskimi delci izrazito prevladujejo peščeni, ki povzročajo peščeno ilovnato teksturo. Po reakciji je ta prst nevtralna, z majhnim deležem kalcijevega karbonata. Odsotnost organskih snovi potrjuje alohotnost teh prsti (tabela 3). Tabela 3: Lastnosti prsti ob reki Meping. Table 3: Soil properties by the Meping river. Prom Številka vzorca % peska % melja % gline Teks- tura pH v 0,1 Kcl % CaCO, % org. Globina snovi v cm 111 5 80,48 8,91 10,61 Pl 6,83 2,89 0 0-20 PI = peščena ilovica. Profil IV smo izmerili v useku ceste v bližini vasi Karenov, v gorah zahodno od Chiang Maija. Predstavlja globoko, rdečo tropsko prst. Profil gradijo trije horizonti. Diagram 2: Profil IV Graph 2: Profile IV pesek melj glina niti ia/ j hori- zont pH v 0,1 NKCI tek.v c»co org. snovi \W\ W\ \\ 110 \\ 120 130 140 130 \\\ 170 \W BC 180 Zgornji je temno rjav, humozen (več kot 4 % organske snovi), globok 40 cm. Opečnato rdeč horizont pod njim sega do globine 170 cm. Glede na velik delež glinastih delcev bi ga predvidoma lahko označili kot horizont Bt. V tej globini se nahaja prehodni horizont v matično podlago (verjetno horizont BtC). V njem se meša rdečkasta glina s kremenovim gruščem. Za to prst je značilno, da močno poraste delež glinastih delcev v srednjem in spodnjem delu profila glede na zgornji del. Glinastih delcev je več kot 50 %, tako imata spodnja horizonta glinasto teksturo. Reakcija v celem profilu je kisla, delež kalcijevega karbonata pa je presenetljivo največji v spodnjem horizontu. Delež organske snovi je največji v zgornjem humusnem horizontu (diagram 2, tabela 4). Tabela 4: Lastnosti prsti v bližini vasi Karenov. Table 4: Soil properties near Karenov village. Profil Številka vzorca Hori- zont % peska % melja % gline Teks- tura pl 1 v 0,1 Kcl % CaCOj % org. snovi Globina v cm IV 6 Ah 34,70 28,50 36,80 IG 6,11 3,25 4,23 0- 40 7 Bt 20,52 14,50 64,98 G 5,43 2,86 1,41 40-170 8 BC 28,73 20,89 50,38 G 5,77 4,23 2,12 pod 170 IG = ilovnata glina, G = glina. Nekatere lastnosti te prsti, kisla reakcija, visok delež gline in rdeča barva kažejo, da gre za kislo izprano prst, obarvano z železovim oksidom. Vse te lastnosti pričajo, da deževnica izpira glinaste delce v spodnji del profila. Glede na kislo reakcijo bi to prst uvrstili v akrisol. Profil V označuje prst na vzpetini Doi Suthep pri Chiang Maiju, na višini približno 1000 m. Profil sestavljajo trije horizonti. Zgornji humusni je rjave barve in sega do globine 26 cm. Pod njim do 60 cm sega rdečerjav horizont. Se globlje pa leži opečnato rdeč horizont. Po glinasti teksturi je ta prst dokaj podobna prsti iz profila IV, saj tudi vsebuje visok delež glinastih delcev. Podobni sta si tudi po kisli reakciji, deležu kalcijevega karbonata in organske snovi. Zaradi podobnih lastnostih jo uvrščamo v skupino akrisola (diagram 3, tabela 5). Tabela 5: Lastnosti prsti na Doi Suthepu. Table 5: Soil properties on Doi Suthep. Profil Številka vzorca Hori- zont % peska % melja % gline Teks- tura pl I v 0,1 Kcl % CaC03 % org. snovi Globina v cm V 9 Ah 46,69 19,60 33,71 IG 6,42 3,15 2,82 0-26 10 Btl 38,64 11,39 49,97 G 6,08 1,69 1,41 26-60 11 Bt2 41,49 10,40 48,11 G 5,85 1,58 0,71 pod 60 IG = ilovnata glina, G = glina. Diagram 3: Profil V Graph 3: Profile V 8 lin» pesek mcU pH v 0.1 NKCI CaCO, W w\ WWW wwww #. ♦ w\w\w ♦ ■ WWW w *\4( w w \W\ w\ t \\\ Profil VI predstavlja prst ob kraški jami pri Kao Luangu. Tu prihaja na dan apnenec, v katerem je zaradi korozijskih procesov nastala kraškajama. Prst v bližini jame je plitva, komaj 9 cm globoki horizont A prekriva horizont C — apnenčasto matično podlago. Med kamninskimi delci prevladuje drobni pesek, zato je tekstura zgornjega horizonta peščeno ilovnata. Po reakciji je ta prst nevtralna, kljub temu da vsebuje le slaba dva odstotka kalcijevega karbonata. Čeprav je porasla z raznimi zeliščnimi rastlinskimi vrstami, v prsti ni organskih snovi. Po teh lastnostih (nevtralni reakciji, revnosti z organskimi snovmi) sklepamo, da so morda tukaj prst kopali ali kako drugače posegli v profil in s tem spremenili njene lastnosti (tabela 6). Tabela 6: Lastnosti prsti pri Kao Luangu. Table 6: Soil properties near Kao Luang. Profil Številka % % % Teks- pil v % % org. Globina vzorca peska melja gline tura 0,1 Kcl CaCO, snovi v cm VI 13 64,64 20,78 14,58 Pl 7,49 1,97 0 0-9 PI = peščena ilovica. Po zgradbi profila in matični podlagi to prst uvrščamo med rendzine. Profil VII je bil opisan v velikem naravnem parku Kaeng Krachan v gorovju severozahodno od Cha Ama. Horizonti v tem profilu se slabo ločujejo med seboj. Podobno kot na severu pri Chiang Maiju je tudi tu prst globoka in rdeča. Profil sestavljajo zgornji 8 cm globoki horizont. Pod njim je rdeč horizont, ki sega od 8 do 60 cm. Še globlje pa se nahaja drobljiva skriljava kamnina. Za razliko od podobnih profilov na severu Tajske tu med kamninskimi delci prevladujejo v zgornjem delu profila drobno peščeni in v spodnjem grobo peščeni delci, glinastih delcev je malo. Zato je tesktura glinasto ilovnata do peščeno glinasto ilovnata. Reakcija je v celem profilu kisla, prav tako je v vseh horizontih malo kalcijevega karbonata. Po teh dveh lastnostih in po barvi je ta profil dokaj podoben prsti v gorskem svetu na severu Tajske. Tako lahko tudi to prst uvrščamo k akrisolu (diagram 4, tabela 7). Diagram 4: Profil Vil Graph 4: Profile VII pesek melj hori- zont glina pH v 0,1 N KCI CaCO org. snovi \\\\\\\\ \\\\\\\\ ,\\ A,,C \\\\ \v w\\\ \\\\\\\\ \\\\\\\\ \\\\\\\\ \\\\\\\\ PGl Tabela 7: Lastnosti prsti v Kaeng Krachanu. Table 7: Soil properties at Kaeng Krachan. Profil Številka vzorca Hori- zont % peska % melja % gline Teks- tura pil v 0,1 Kcl % CaCO., % org. snovi Globina v cm VII 14 Ah 53,33 28,68 17,99 Gl 6,57 1,61 2,82 0- 8 15 AhC 56.86 26,26 16,88 Gl 6,42 3,59 1,41 8-60 16 C 64,10 16,70 19,20 PGI 4,58 2,00 0,70 pod 60 Na riževem polju pri mestu Konchanburi smo vzeli vzorec prsti iz zgornjega horizonta, ki je globok 12 cm. Nad njim je bilo 7 cm vode, ker je bil riž na tisti stopnji rasti, ko mora biti polje pod vodo. V prsti prevladujejo drobno peščeni delci, zato je prst peščeno ilovnate teksture. Po reakciji je kisla in vsebuje malo kalcijevega karbonata ter organskih snovi. Uvrščamo je med antropogene prsti rižišč (tabela 8). Tabela 8: Lastnosti prsti pri Konchanburiju. Table 8: Soil properties near Konchanburi. Profil Številka % % % Teks- pil v % % org. Globina vzorca peska melja gline tura 0,1 Kcl CaCOj snovi v cm VIII 17 77,1 10,10 12,80 Pl 6,37 1,66 1,41 0-12 Zanimiva je primerjava lastnosti te prsti z lastnostmi ilovice, ki se nahaja v velikih solinah pri mestu Samut na severu Malajskega polotoka. V vrhnji plasti solinske grede prevladujejo meljnati in glinasti delci, zato je tekstura ilovnato glinasta. Glede na pridobivanje soli je razumljiva alkalna reakcija (pH 8,16). Po tej lastnosti so ta solinska tla podobna halomorfnim tlem v Chott el Djeridu v Tuniziji, ki imajo tudi alkalno reakcijo (pH je od 8,2-8,3) (Vovk, 1996). Delež kalcijevega karbonata je razmeroma visok (3,83 %), organskih snovi pa je malo (1,41 %). Sklep Analize proučevanih prsti na Tajskem so pokazale, da prsti v nižinskih predelih uvrščamo med antropogene prsti rižišč in rendzine na apnencu, prsti v gorah pa med koluvialne prsti in akrisole. Antropogene prsti so po teksturi ilovnato glinaste do peščeno ilovnate. Po reakciji so alkalne do kisle in vsebujejo malo kalcijevega karbonata. Večinoma imajo malo organske snovi. Na njih gojijo riž ali pa na njih raste travniško rastlinstvo. Akrisoli so več kot 60 cm globoke prsti rdeče barve. Po teksturi so večinoma glinaste. Zanje je značilna kisla reakcija, ki je posledica izpiranja baz in do neke mere tudi silikatna matična podlaga. Tudi v akrisolih je malo kalcijevega karbonata, kar je tudi vzrok za kislo reakcijo. Hitro preperevanje organskih snovi v vročem in vlažnem podnebju vpliva na nizek delež organskih snovi v večini proučenih horizontih. Na akrisolih je naravna vegetacija monsunski gozd z gosto drevesno zarastjo. V njem raste drevo tikovec (Tectona grandis), njegov les tikovina je zelo uporaben za celo vrsto izdelkov. V tem gozdu je gospodarsko zelo pomemben tudi bambus (Dendrocalamus), ki ga uporabljajo v različne namene. Marsikje je gozd izkrčen, na njegovem rastišču sedaj raste riž, bananovci in druge kulturne rastline, kijih ljudje uporabljajo za svojo prehrano. Viri in literatura Bibič, N., 1997: Podnebje Tajske. Tajski utrinki. Ljubljana. Fitzpatrick, E.A., 1980: Soils. London. Ganssen, R., Hädrich, F.: 1965: Atlas zur Bodenkude. Mannheim. Köninck R. 1994: L’ Asie du Sud-Est. Paris. Lovrenčak, F., 1979: Laboratorijske analize prsti. Ljubljana. Oblak, A., 1997: Prsti Tajske. Tajski utrinki. Ljubljana. Uhlig, H., 1988: Südostasien. Frankfurt am Main. Vovk, A., 1996: Erozija prsti v Tuniziji. Geografske značilnosti Tunizije. Ljubljana. Dudal, R., 1968: Definiton of soil units for the Soil map of the World. Rome. FAO-UNESCO, 1974: Soil map of the world 1 : 5.000.000, South Asia (Vll-2). Paris. FAO-UNESCO, 1979: Carte mondiale des sols 1 : 5.000.000, volume VII, Asie du Sud. Paris. FAO-UNESCO, 1979: Soil map of the world 1 : 5.000.000, Southeast Asia (IX). Paris. Schmithlisen, J., 1976: Atlas zur Biogeographie. Mannheim, Wien, Zürich. Summary According to the analyses of the investigated soils in Thailand, they can be ranked by their properties as follows: the soils in the lowlands belong to anthropogenic paddy soils, the soil on the limestone belongs to rendzina, and the soils in the mountains rank among colluvial soils and acrisols. The texture of the anthropogenic soils is clay-loam to sandy-loam. As to the reaction, they are alkaline to acid, containing but little calcium carbonate. They mainly contain little organic matter. Rice is grown on these soils or they are covered with grass vegetation. The acrisols are over 60 cm deep soils of red colour and mainly of clay texture. They are typical of acid reaction which results from the solution of bases and, to a certain extent, also of the silicate parent material. In the acrisols, too, there are but little calcium carbonate which is also the cause of acid reaction. The fast weathering of organic matter in a hot and humid climate results in a low percentage of organic matter in most of the studied horizons. Monsoon forest with the high density of trees is the natural vegetation on acrisols where teak trees (Tectona grandis) grow, the wood of which is used for many products. Economically also very important in this forest are bamboo trees (genus: Dendrocalamus), which are used for different purposes. On many locations, the forest land is reclaimed for growing food plants, such as rice, banana trees and other cultural plants. Raziskovalne metode DRUŽBENOGEOGRAFSKI VIDIK PROUČEVANJA OKOLJSKIH PROBLEMOV Metka Špes* Izvleček Prispevek obravnava družbenogeografski vidik proučevanja okoljskih problemov. Predmet takih raziskav so posamezniki ali skupine prebivalstva kot sprejemniki onesnaženega okolja, ki se na te pojave različno odzivajo. S predstavljeno metodo raziskovanja ugotavljamo predvsem, v kakšnem obsegu lahko onesnaženost uvrstimo med dejavnike strukturne, fiziognomske ali funkcijske diferenciacije degradirane pokrajine. Ključne besede: degradacija okolja, odzivi prebivalstva, spremembe v okolju. SOCIOGEOGRAPHICAL ASPECT OF ENVIRONMENTAL PROBLEMS INVESTIGATION Abstract The article discusses a sociogeographical aspect of the environmental problems investigation, in which an individual or groups of people are treated also as the receptors of polluted environment, who differently respond to these phenomena. With the presented method of investigation the extent has been established, above all, to which the pollution can be ranked among the factors of structural, phsyiognomic, or functional differentiation of degraded landscape. Key words: Environmental degradation, Response of population, Changes in environment. V razvoju znanosti, svetovne in domače, bi težko našli temo, ki je bila v zadnjih treh desetletjih pogosteje proučevana kot “okolje” in vse kar je povezano z negativnimi učinki njegovega čezmernega obremenjevanja, onesnaževanja, skratka razvoja, ki ni (bil) uravnotežen z naravo in njenimi zakonitostmi delovanja. S temi perečimi problemi so se ukvarjali raziskovalci s področja naravoslovja, tehnike, medicine, kasneje pa še družboslovja in humanistike. Raziskovalnim rezultatom je * Dr., doc., raziskovalec, Inštitut za geografijo, Trg francoske revolucije 7, 1000 Ljubljana, Slovenija. vse pogosteje sledilo, ali jih celo prehitevalo, povečano zanimanje javnosti, razširil in okrepil se je pretok informacij, večje in odmevnejše ekološke nesreče (kot na primer Bhopal, Otok treh milj, Černobil, kisli dež, jedrski odpadki, tanjšanje ozonske plasti) pa so sprožile še vrsto drugih reakcij — od demonstracij in gibanj do političnih pritiskov. Med strokami, ki so se v zadnjih letih odzivale na spremembe v okolju, ima pomembno mesto tudi geografija, ki že po svoji osnovni vlogi proučuje odnose med posameznimi sestavinami okolja in predvsem spremembe, ki so rezultat tega medsebojnega součinkovanja in sovplivanja. Pri tem pa nas, poleg pokrajinskih učinkov človekovih posegov v okolje, zanimajo tudi posredni vplivi degradiranega okolja na človeka oziroma na posamezne skupine ljudi, ki jih vidimo v dvojni vlogi, na eni strani kot povzročitelje večine negativnih sprememb v okolju, na drugi pa tudi kot tiste, ki so žrtve teh sprememb in njihovih posledic. Zanima nas, kako različne skupine prebivalstva sprejemajo okolje, predvsem degradirano, kaj vpliva na njegovo različno sprejemanje in seveda, kako se to kaže na odzivih ljudi. V ospredju je predvsem obravnava prostorskih učinkov teh reakcij. Odnos do okolja, tudi onesnaženega, se namreč oblikuje na podlagi tega, kako različne skupine ljudi razumejo, zaznajo in sprejemajo te pojave. Med strokovnjaki in v javnosti se pojem okolje in njegove izpeljanke (življenjsko okolje, človekovo okolje, bivalno okolje, okoljski) praviloma uporablja, ko govorimo le o pretežno negativnih pojavih ali spremembah oziroma o porušenem dinamičnem ravnovesju, ki ga povzročajo človekovi posegi v okolje. Spremembe, preoblikovanje, transformacije se v okolju dogajajo ves čas, onesnaževanje je samo določena stopnja oziroma oblika tega dogajanja (Radinja, 1972). Čezmerna onesnaženost ali degradacija okolja pa že kaže na tisto stopnjo preobrazbe, ki je nevarna za človekov obstoj in nadaljnji razvoj, ko je v okolju naravni potencial prekoračen do te stopnje, da narava s svojimi samočistilnimi sposobnostmi ne more več nevtralizirati in presnavljati emisij v vseh treh agregatnih stanjih. Destruktivno spreminjanje okolja se večkrat kaže tudi v prevelikem izkoriščanju naravnih virov, ki je temeljilo na prepričanju, da so naravni viri (čista oziroma pitna voda, rodovitna prst...) neizčrpni. Sedanjo onesnaženost, degradacijo, siromašenje okolja moramo torej razumeti kot posledico vsega dosedanjega delovanja in kopičenja negativnih učinkov, ne le sedanjih posegov v okolje. Že iz zgodovine oziroma literature poznamo primere, ko je ob preveliki onesnaženosti, hrupu, smradu, prihajalo do različnih reakcij ljudi na te neprijetnosti. O antični, rimski zakonodaji lahko rečemo, da je bila v nekaterih delih “ekološko naravnana”. Na primer: za gradnjo črpališč pitne vode in njeno napeljavo je bilo treba dobiti posebna cesarjeva dovoljenja, da ne bi prišlo do njene nesmotrne rabe; nedopustno je bilo, da bi na primer smrad iz sirarn motil sosede; odpadne vode je bilo prepovedano zlivati iz stanovanj ali celo odmetavati odpadke (Brimblecombe, Nicholas, 1993). V srednjeveškem Londonu so na primer že v 13. stoletju omejevali uporabo premoga, kovačem so predpisali čas, ko so premog lahko kurili v svojih pečeh, znamenje dobrega obnašanja v soseski je bila tudi omejena uporaba hrupnih kladiv. Posebna nadloga tedanjih Londončanov so bile velike količine smeti. Pisatelj Evelyn je zapisal, da umazano in zasmeteno mesto spominja na predmestje pekla. Odpadke so pogosto odlagali v reko in v zgodovinskih virih je mogoče razbrati, da so se menihi, ki so imeli mlin niže ob reki, pogosto pritoževali, da jim odpadki, kijih reka prinaša iz Londona, lomijo mlinska kolesa (Brimlecombe, Nicholas, 1993). Poznamo tudi domače, slovenske primere, ko so ljudje že zelo zgodaj opozarjali na posledice onesnaževanja okolja. Avstrijska vlada je leta 1873 v Celju dala zgraditi državno cinkarno. Po prvotnih načrtih naj bi industrijski obrat zgradili v Rimskih Toplicah, kjer je nekoč že stala manjša topilnica cinka. Takratni lastnik toplic pa se je tej zamisli odločno uprl, ker seje, kot je razvidno iz arhivov, zavedal nevarnosti škodljivih vplivov onesnaženega zraka. Zato so cinkarno zgradili v Celju, pri pogodbi o načrtovani gradnji pa je tudi določilo: “Ako bi prišle na vrsto naprave, ki bi mogle biti zdravju škodljive, bo o njih odločala posebna komisija.” Že v začetku 30. let našega stoletja so opozarjali, da tovarniški plini povzročajo precejšnjo škodo na rastlinah. Iz tega časa je dokument, da je “podšumar obhodil Zagrad in Teharje in opazoval negativne ličinke na poljskih rastlinah, okrajni gozdni referent pa je ugotavljal škodo na gozdovih na Jožefovem hribu”. Zavodu za agrikulturno kemijo v Zagrebu so leta 1933 poslali vzorce drevesnih listov in analiza je pokazala, daje v njih precej žvepla (Orožen, 1973). Če upoštevamo tesno in neposredno medsebojno odvisnost in prepletenost sestavin okolja, pridemo do spoznanja, da se z razvojem in povečanimi vplivi družbe ne spreminja le okolje s tem, da je človek že precej preusmeril tudi naravne procese (mestna klima, erozija) in da vanj vnaša nove sestavine, temveč je preoblikovano okolje že začelo spreminjati tudi svojo vlogo v družbenem in gospodarskem razvoju. Vse preveč posegov v okolje je sprožilo in sproža negativne učinke, ki se kažejo v onesnaženosti, degradaciji in ogroženosti okolja, in veliko je znakov, da dobiva spremenjena vloga okolja v življenju in razvoju ljudi čedalje več negativnih oblik. Gre predvsem za slabšanje kakovosti in količine naravnih virov (pitna voda, rodovitna prst, čist zrak, zdrava vegetacija), prav tako gre tudi za neposredne, negativne vplive na zdravje prebivalstva, zmanjšane estetsko-vizualne vrednosti pokrajine, skratka — gre za slabšanje razmer, ki omogočajo kakovostno življenje v najpomembnejših segmentih: prehranjevanju, bivanju, zdravju in počiteku. Pri razumevanju teh, predvsem negativnih procesov je pomembno, da ne spregledamo njihovega ožjega in širšega dojemanja. Pogosto se namreč dogaja, da premagovanje okoljskih problemov ni le tehnološko ali strokovno vprašanje, temveč je odvisno tudi od načina in stopnje njihovega razumevanja. Ko želimo z določenim posegom doseči zastavljeni cilj, se ljudje po naravi bolj nagibamo k preprostejšemu, linearnemu razumevanju posameznih pojavov. Teže pa razmišljamo o mrežni medsebojni povezavi in medsebojni odvisnosti posameznih sestavin okolja oziroma o vsej kompleksnosti vzrokov in posledic, ki jih sprožimo s posegom. Številni znanstveniki (Vester, 1991; Haber, 1993) v svojih delih opozarjajo, da je prav pomanj- kanje znanja in neupoštevanje strokovnega dela, ki ga zahteva tako imenovani mrežni-kompleksni sistem ugotavljanja in predvsem predvidevanja negativnih prostorskih učinkov posameznih posegov, krivo za večino sedanjih okoljskih težav. Prepogosto o prostorskih posegih odločajo ljudje ali skupine ljudi, ki imajo pred seboj le en cilj — poseg, ki bo kratkoročno in le za določeno skupino ljudi prinesel izboljšave ali boljše življenje, sprožil pa vrsto stranskih, negativnih učinkov (tako imenovani linearni sistem odločanja). Človek oziroma skupine ljudi se različno prilagajajo spremembam v okolju ali nanje odgovarjajo. Degradirano okolje namreč različno vpliva na prebivalce, ki živijo v takem okolju, vendar pa njihovo sprejemanje, razumevanje in zaznavanje okolja, predvsem onesnaženega, ne ustreza povsem njegovemu dejanskemu stanju, njegovi degradaciji, temveč je odvisno od stopnje naše pripravljenosti in sposobnosti zaznavanja okoljskih problemov, se pravi od naše zaznave okolja (glej sliko 1). Vplivi oziroma informacije, ki prihajajo iz okolja, predvsem onesnaženega, se preoblikujejo pri različnih skupinah ljudi, razlikujejo se tudi njihove predstave o okolju, kjer živijo, o njegovi kakovosti, onesnaženosti, vzrokih za njegovo degradiranost itd. Na podlagi zaznave oziroma sprejetega okolja pa se oblikujejo reakcije in odločitve, ki so spet odvisne od številnih dejavnikov in večinoma ponovno vplivajo na spremembe v okolju. Prebivalce torej ne obravnavamo le v njihovi aktivni vlogi kot povzročitelje sprememb oziroma kot “proizvajalce” emisij, ki imajo negativne vplive na okolje, temveč tudi kot sestavni del okolja, na katero te spremembe vplivajo. Številne dosedanje raziskave (domače in tuje) so opozorile, da posamezne skupine prebivalcev različno sprejemajo vplive in informacije o okolju, predvsem pa različno ocenjujejo stopnjo njegove degradacije. Med informacije, ki jih človek dobiva o okolju, ne štejemo le tistih, ki jih je mogoče prebrati v javnih glasilih, temveč predvsem vse tiste oblike neposrednih vplivov onesnaženega okolja, ki jih človek neposredno zaznava, opaža, občuti (zdravstvene težave, zmanjšan pridelek, estetske motnje, slabša kakovost bivalnega okolja...). Dejavnike, ki vplivajo na različno razumevanje in dojemanje okolja in oblikujejo različne predstave o okolju pri ljudeh, lahko združimo v skupino socialnogeo-grafskih filtrov. Filtri so različno prepustni za vplive in informacije iz okolja ali o njem. Gold (1980) elemente in procese, ki vplivajo na razumevanje okolja, deli v tri kategorije: spoznavne procese, ki oblikujejo prostorske sheme, osebnostne (čustva, motivacije) in socio-kulturne. Skupaj pa vplivajo na pretok informacij o okolju, kjer je treba upoštevati, da lahko posameznik hkrati sprejme le omejeno skupino potencialnih informacij o okolju, pa še to v glavnem le tiste, ki dopolnjujejo že oblikovano sliko ali zmanjšujejo negotovost in zahtevajo le manjše odzive. Slika 1: Razumevanje sprememb v okolju, oblikovanje reakcij in njihovi prostorski učinki. Fig. I: A comprehension of environmental changes, the formation of responses and their spatial effects. — O LIJ T „gglž ssiil ^ < z z UJ 2 -) < H -O LU ^ CO _)>(/) o > •o vnoviN3iao VNpunod anoowa ‘iaiion in93so 1S3AVZ vNivNoiovN VXSU3A 'varum* !_.><(/) _ m m Q_ _l > O (3NIAI? ‘AIPN 'V0Z09 0A1$IN1SV1) 3AVMVN 00 I1SONSIAOO NI I1SONVZ3AVN Q3äSOd3N VPNdOlS £ o V UJ C/) o u. a: WQW J U IL ^ UJ H- O — w w d m UJ O N UJ 3PNV1S oxsrN3zow3dd 'rvzoiod ixswono*3 VAlS1VAI93äd VAV1S3S VNOllMOd NI VN39ZVd90ZI UJ Z O < ° ž Z < 3rN$nxzi VAiS1VAI93äd VAV1S3S VN1SOHV1S LU £ m Q O > ^ LU UJ o CD O