/ \ slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja V______________ J Ivan cankar Glagol v tvornem načinu pove, da nekdo nekaj de/a. (Primer: Brivec brije deda.) Glagol v srednjem (povratnem) načinu izraža dejanje, ki se vrača na tistega, ki nekaj dela. (Primer: Gledavci se oblačijo.) VAJA — Popravi napake v tehle stavkih: Še vedno leskeče-jo tvoje oči. Ali upaš skočiti tu čez? Sedaj začenja doba nasilja. Tu neha drugo poglavje. Pouk konča ob 11^. Potem so drevesa nehala, bilo je le še polje. Glagol v trpnem načinu pove, da se z nekom nekaj dogaja, da je trpen. (Primera: Kolo bo popravljeno jutri. Knjiga se že tiska.) Če se le da, se trpni obliki glagola s se ognemo in dejanje opišemo drugače. (Primer: Knjiga se že tiska. Knjigo že tiskajo.) Ta oblika je lepa le pri brezosebnih glagolih. (Primeri: Oblači se. V mlinu se dvakrat pove.) VAJA — Popravi napake v tehle stavkih: V službo se ga sprejme takoj. Sprejema se nove naročnike. Povsod se jo vidi. Vsak dan se sliši kakšno novico. Odpadke se mora ročno odstraniti. Odrezke se potem stehta. Po montaži se novo žago preskusi. V posodo se dovaja paro. Kako se meče mrežo za ribe? Rabi se jo za izdelavo papirja. NEOSEBNE GLAGOLSKE OBLIKE Neosebne glagolske oblike so nedoločnik, namenilnik, deležniki in glagolnik. Nedoločnik Nedoločniki se končujejo na -ti ali -či. (Primera: Moram iti k zdravniku. Streči ni lahko.) Nedovoljeno je rabiti v zvezi z nedoločnikom besedico za. (Napak: Imaš kaj za kaditi? Saj ni za povedati. Nič nimam za brati. Ni ga bilo za spoznati. Prav: Imaš kakšno cigareto? Saj ni mogoče povedati. Nimam kaj brati. Ni ga bilo mogoče spoznati.) VAJA — Postavi naslednje glagole v nedoločnik: zasmehujejo, gnijejo, cveto, peko, tepo, je rekel, bo legel, ne sopi, žanjejo, pošel je, bo prešlo, grizli so, grem, mažeta, ne pljuj, plujemo, morete, boš moral. Namenilnik Namenilniki stoje za glagoli, ki pomenijo ali povzročajo premikanje. (Primeri — Pomenijo premikanje: So odšli iskat pomoč. Se peljemo obiskat teto. Je odhitela streč. — Povzročajo premikanje: Dali so ga učit. Namenjen je bil k sosedu orat. Poslal ga je iskat časopis.) Deležnik na -e Ta deležnik se rabi le pri nekaterih nedovršnih glagolih. (Primeri: Ječe je omahnil. Omahova-je je vstopil. Jecljaje je odgovoril.) Povratni glagoli ohranijo zaimek se. (Primer: Oziraje se je odhajal.) Deležnik na -č Te deležnike delamo le iz ne-dovršnikov. (Primera: Puhajoč gre vlak skozi noč. Zavila je okoli cvetočega grma.) VAJA — Naredi iz naslednjih glagolov deležnike na -e in -č: iti, strmeti, menjati, gospodovati, premišljevati, jokati, smejati se, hoteti, risati, plesati. Deležnik na -i S tem deležnikom delamo pretekli in prihodnji čas. (Primeri: Jaz pa nisem pel. Jutri boš jokal. Porumeneli listi odpadajo.) VAJA — Naredi iz naslednjih glagolov deležnike na -I: iti, biti, gristi, peči, tolči, pomolsti, teči, natvesti, navesti, navezati, oskubsti, odstreti. Deležnik na -n, -t Ta deležnik izraža stanje po dovršenem dejanju. (Primera: Vedro je napolnjeno z vodo. Vprašanje je zelo zapleteno.) Nekateri primeri: znesen, pomolzen, oskuben, vprežen, spečen, zlomljen, zavarjen, zmerjen, razdeljen, pokošen, kupljen, omlačen, pomlajen. VAJA — Naredi iz naslednjih glagolov deležnike na -n ali -t: prinesti, pomesti, zabosti, ožeti, posneti, pomladiti, zakriviti, oklestiti, nasaditi, ugrabiti, podeliti, zaploditi, obdariti, zaželeti, pogostiti, prenagliti se. Naslovna fotografija: ZNAMENJE v Dražgošah REŠITEV VAJ Iz prejšnje številke: 1. Zahvalim se Bogu za zdravje. Ponašaš se z denarjem. Hrepeni po domu. Skrbiva za otroke. Preživela bosta vse otroke. Onadva se izogibata sosedov. Želimo si počitnic. Čakate na strica. 2. Ušel bom. Bodel bo. Plela boš. Pletli bosta. Rjul bo. Šli bodo. Bomo. 3. Lezi na zemljo! Ne pecite črnega kruha! Ne strizita slik! Vrzi to v ogenj! Ne mečite kamenja! Ne rujta rož! Vedite to! Obleci otroka! Ne kolni! skrb za vrednote v slovenskem prostoru Če se v matični domovini po eni plati krize — gospodarska, narodna, nravna — množijo in večajo, se pa po drugi plati prav tako množijo In večajo skupine ljudi, ki na pojave krize opozarjajo in jih skušajo reševati. Katere so te skupine v slovenskem prostoru? . Najprej so to slovenski kristjani. Cerkev je na prvem mestu zdravih sil v narodu ne le časovno, saj je vse od konca vojne zagovornica zapostavljanih v matični domovini, ampak tudi sicer: po številu pripadnikov; po strukturah, po katerih je navzoča v celotnem slovenskem prostoru prav do zadnjega zaselka; po vsebini dela: oznanja in vzgaja ljudi za osvobojenje v vseh pomenih, smereh in razsežnostih tega pojma; po zavzetosti, s katero vrši svoje delo. • Potem so slovenski pisatelji. Vedno glasnejši in pogumnejši so, ko gre za vrnitev slovenske družbe k vrednotam. Na javni tribuni svojega društva v Cankarjevem domu v Ljubljani (9. in lO. jan. 1985) so marsikaj povedali. „Današnjo stopnjo našega razvoja lahko na kratko imenujemo kriza morale! Iz te krize se skotijo še razne druge krize: stabilizacija tartitovstva (= svetohlinstva), devalvacija resnice, inflacija laži, milijarde moralnih dolgov do padlih in umrlih za humani socializem, revalorizacija družbenopolitične in kazenske neodgovornosti" (Torkar). Partija „brez spoštovanja človekove božje svobode čepi nad nami kot koklja nad piščanci in kot edina odločujoča volja, ki v kali blokira vsako svobodno voljo“ (Rožanc). . Tretja skupina so slovenski časnikarji. Ti so si, tako kot srbski, izsilili vsaj nekaj prostora za nepristransko poročanje, čeprav kajpada še vedno po vseh uredništvih sredstev javnega obveščanja sedijo ljudje s škarjami, ki krojijo resnico po okusu tistih na vrhu. . In končno je tu mladina. Njeno glasilo Mladina je bilo zaradi preodkritega pisanja ponovno zaplenjeno. Mladina ima silno tenak posluh za resnico in pravico, poleg tega pa dosti korajže, saj nima kaj izgubiti. Katoliška mladina je zelo zavzeta posebno v graditvi vrednot (z glasilom Tretji dan, s svojimi množičnimi srečanji v Stični, posebno pa z vsakoletnim jesenskim teološkim tečajem v Ljubljani, ki postaja vse bolj svobodna tribuna različnih mnenj). Vse reke se v globini stikajo. Tudi vsa napredna in svobodna mnenja v Sloveniji se združujejo v en tok, ki postaja vedno močnejši. Bog daj, da bi se tako okrepil, da bi zajezil vse krize v slovenskem prostoru. ^ Založnik: Avguštin Čebul, župnijski urad Št. Lenart, 9517 Bičarja vas. Odgovorni urednik: dr. Janez Hombčck, 9020 Celovac, Vik-tringor Ring 26. Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja, 9020 Celovec, Viktringer Ring 26. Usmeritev: Versko-kulturni in informacijski mesečnik za ^Slovence na tujem. UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Belgija 400 Iran. Viktringer Ring 26, Francija 60 fran. A-9020 Klagenfurt Italija 12.000 lir Austria Nemčija 20 mark Nizozemska 20 gld. Švedska 60 kron NAROČNINA (v valuti zadev- Švica 19 fran. ne dežele): Avstralija 9 dol. Anglija 5 tun. Kanada 12 dol. Avstrija 130 šil. ZDA 10 dol. Razlika v cenah je zaradi neenake poštnine v posameznih državah in različnih deviznih preračunavanj. Naročnike sprejemajo povor-jeniki in uprava NAŠE LUfil. PRINTED IN AUSTRIA r Boris Dolinar Pesem božje ljubezni Ah, dragi Bog. koliko problemov imaš z nami! Prva in zadnja pesem, ki bo odmevala tja v večnost, Oče, je pesem Tvoje LJUBEZNI do nas. To je pesem MIRU za vse ljudi (a za premnoge nerazumljiva), pesem PRIJATELJSTVA in LJUBEZNI (toda stezo našega življenja prečesto križa sovraštvo), pesem SPRAVE in OSVOBODITVE (a ljudje in narodi ostajajo nespravljivi: eni gospodovalni, drugi potlačeni), pesem ZVESTOBE in pesem SREČE (a naša sebičnost, naša zaverovanost vase lomi vedno znova njeno božansko moč). Problemi, Gospod! A ti, dragi Oče, pričakuješ, da rešujemo te probleme mi sami. Dal si nam razum in svobodno voljo in nas vabiš, da postanemo Tvoji SODELAVCI pri spopolnjevanju stvarstva, pri graditvi miru in vesoljnega bratstva. Nekaj nemogočega? Ne! Razumem, Gospod: nekaj povsem mogočega! V Jezusu, v betlehemskem, mi je blizu Nekdo, ki dela iz mene ČLOVEKA MIRU, ki podpira mojo RAST v LJUBEZNI, blagoslavlja mojo STRAST za RESNICO in PRAVICO, mojo SOLIDARNOST z malimi, potlačenimi in preganjanimi. Nekdo, ki mi vedno ostaja zvest, ki me vedno znova išče in me z vso potrpežljivostjo skuša oblikovati za Svojega SODELAVCA... Naj pesem božje ljubezni odmeva v mojem in tvojem srcu, sestra,brat, vse dni Gospodovega leta 1986! v______________________________________________________y Nezgode „Šmuglar“ „Česa takega pa še ne, odkar smo zadnjikrat klali!“ je — pozabivši na to, da so pri njihovih sosedih v Kranjski Bistrici ravno tistega dne zjutraj zaklali prašička — vznemirjeno vzkliknil gospod Neroda, ko je odpiral poln prtljažnik svojega avtomobila in pri tem čisto po naključju za steklom hrbtnega okenca odkril kupček Naše luči, na katerem je ležalo vsaj štirideset izvodov številke 10. Ravnokar se je namreč vrnil z božičnih in novoletnih počitnic, ki jih je bil preživel doma v Kranjski Bistrici. Gospod Neroda pogosto potuje s svojim avtomobilom v domovino k svojim staršem. Pri tem obišče navadno še vse svoje bližnje in daljne sorodstvo ter prijatelje in znance. Vsake počitnice preživi doma. Skoraj vsak prost dan izrabi za to, da se odpelje domov k svojim, če je to le mogoče. Njegov avto je prevozil že ogromno kilometrov in prav gotovo ga poznajo že vse najbolj znane avtomobilske ceste. Pa tudi mnogi cariniki, seveda. Le-ti pa niso pri gospodu Nerodi še nikoli odkrili česarkoli prepovedanega, dasi se pojavi na jugoslovanski carini vsakokrat vsaj dvakrat, če hoče domov in potem spet nazaj v tujino. Saj tudi niso mogli ničesar odkriti, ker ni nikoli ničesar imel. Gospod Neroda namreč še nikoli ni česa „na črno“ prenesel čez carino ali „prešvercal“, če se izrazimo v rajn slovenski Šprahi. Domov v Kranjsko Bistrico pa tudi ne more priti kar praznih rok (ali bolje: praznega prtljažnika). To bi bilo kratko malo nemogoče. Domače je treba vendar vedno obdarovati. In to vsakega posebej. Gospod Neroda je zmeraj igral pri hiši neke vrste strica, včasih pa je bil tudi dedek Mraz. In pri tem ni smel na nikogar pozabiti in za vsakega posebej je moral vedeti, kaj si želi. Njegov očka si na primer velikokrat zaželi kakšno tako reč, ki je ni mogoče najti v nobeni trgovini, pa mu mora gospod Neroda potem prinesti pač kaj drugega. Sicer pa ima gospod Neroda toliko sorodnikov in znancev pa prija- gospoda Nerode teljev, da je prtljažnik njegovega avtomobila vselej zvrhano poln. Poleg drugih je treba obdarovati še sestrinega štiriletnega sinčka in bratovo triletno hčerkico. Upoštevati je treba tudi sosedovega starega ata, ki rad kadi samo tak in tak tobak, ki ga — seveda — doma ni, pa še botro Angelo, ki ima rada neko prav posebno kavo, s katero je pri nas, kakor vemo, sploh zelo hudo. Seveda pa gospod Neroda ne tovori samo v eno smer, ampak v obe! Marsičesa, kar je v Kranjski Bistrici, ni v Freistadtu, in tako je prtljažnik njegovega avtomobila tudi za nazaj vedno poln. Mnogokrat prevaža v velikih količinah tudi take stvari, ki se jih — na videz — sploh ne splača prevažati. Nekatere reči prevaža namreč v eno in v drugo smer. Tako prepeljuje na primer nemške makarone, svojo najljubšo jed, v ogromnih vrečah iz Freistadta čez mejo v Kranjsko Bistrico, ker so le-ti po njegovem okusu najboljši; v Nemčiji jih kupuje od tovarne Birkens in v Kranjski Bistrici zalaga z njimi še celo sosesko. Kadar pa se odpravlja nazaj v Freistadt, vzame vselej s seboj veliko količino domačih makaronov znamke Mlinotest Ajdovščina in jih prepelje na drugov stran, saj vendar v Nemčiji takih ni. Če bi ga kdo vprašal, zakaj to počenja, bi mu gospod Neroda samozavestno odgovoril: „Ha, Nemci sploh ne vedo, kaj so to pravi makaroni! Prave makarone znamo delati samo pri nas v Kranjski Bistrici.“ In če bi ga nato vprašali, zakaj kljub temu prevaža nemške makarone v Kranjsko Bistrico, bi nam odgovoril: „Zato ker so nemški makaroni vendar stokrat boljši od naših!“ Itd. Nekaj podobnega je tudi s kranjskimi klobasami, ki jih prav tako prevaža sem in tja. Velike količine kranjskih klobas, ki vsekakor veljajo po vsem svetu za posebnost, tovori vsakokrat iz kranjske Bistrice v Freistadt samo zato, ker jih tam pač ni. Z njimi zalaga potem navadno tudi svoje vernike, češ „človek ne živi samo od božje besede, tudi domača kranjska klobasa mu je včasih potrebna“. Kakšne klobase pa prevaža gospod Neroda nazaj v Kranjsko Bistrico? Ha! Tudi kranjske. Povprečen človek bi rekel, da v Nemčiji pač ni kranjskih klobas, pa bi se zelo motil. Kranjske klobase obstajajo namreč povsod tam, kjer živijo pravi Kranjci, se pravi ljudje z levega brega Save. To pa seveda ni le v Kranju ali v Kranjski Bistrici, saj jih živi mnogo tudi v tujini. Popolnoma mogoče je torej, da obstajajo kranjske klobase tudi v Nemčiji, in sicer iz enakega mesa, z enakimi začimbami, zavite v ustrezno črevo in na enak način, le da so narejene v Freistadtu, Offenburgu ali Stein-feldu. Take klobase, ki so včasih boljše kakor tiste, ki so narejene v Kranju ali v Kranjski Bistrici, pa prinese gospod Neroda svojim dragim domačim. Če cariniki na meji odprejo njegov prtljažnik, ga pač ne morejo ustaviti in popolnoma izključeno je, da_bi ga.zaradi teh reči lahko zaprli. Človek gre sedet navadno zaradi česa takega, česar ne bi smel prenašati čez carino. Tega pa gospod Neroda nikoli ne počenja, sajv smo že rekli, da ne „šverca“. Če bi namreč on, ki je duhovnik, „švercal“ in ga pri tem ne bi nihče odkril, bi bil to greh, ki bi se ga moral izpovedati pred svojimi kolegi, za katere pa sam prav dobro ve, da so jih pri teh stvareh na meji že odkrili, in le-ti bi mu bili za to pač zeleno nevoščljivi (kar je ena od konstantnih vrlin našega naroda). Res pa je tudi, da bi lahko, če se tega ne bi zavedal, prepeljal marsikaj čez carino, ne da bi grešil, tudi če bi ga zato potem zaprli. Nekoč se mu je nekaj takega že zgodilo. Gospod Neroda je zelo dober duhovnik, je pa tudi močno neroden, tako neroden, da mu je včasih že kar nerodno. Svoje vernike zelo spoštuje in je nanje tudi močno navezan. Ker jim želi vse najboljše, jim vedno posveti veliko časa in zanimanja. Ko prispe v njegovo župnijo pošiljka Naše luči, je ne pošlje na naslove svojih vernikov kar po pošti, saj bi tako z njimi ne imel osebnih stikov in se ne bi mogel z njimi ničesar pomeniti. Ne bodi len, vzame s kupa nekaj izvodov, jih položi na poličko za okencem svojega avtomobila in se z njimi odpelje po mestu na obiske, kjer jih potem razdeli. Tako se lahko z vsakim od svojih vernikov še po mili volji pogovarja in mu na primer ob 10. številki Naše luči zaželi tudi še osebno „vesel božič in srečno novo leto". Nekoč je tako ob začetku božičnih počitnic pozabil preostale izvode Naše luči v avtu in se je z njimi nevede meni nič tebi nič odpeljal lepo v Kranjsko Bistrico na božično-novoletne počitnice. Na carini ga niso odkrili, kar je zelo zanimivo. „Strah in groza!“ bi bržkone rekel kak naš vrli carinik, ko bi bil v avtu, ki bi ga pregledal, na poti nazaj, iz Kranjske Bistrice v Frei-stadt, odkril sveženj kakih štiridesetih izvodov prepovedane revije, ki je v vsej nedolžni pozabljenosti ležala na polički zadnjega okenca in s temne podlage sijala v svetli zimski sončni dan svoj beli naslov: Naša luč. In gospod Neroda se je pozneje še sam sebi čudil, da revije doma ni bil razdelil, ko jo je imel že doma, v Kranjski Bistrici, in jo je tam celo prebiral, pa je bil nanjo vendarle čisto pozabil. Imel je še srečo, da ga niso odkrili, saj so taki in podobni „uvozi“ pri nas kaznivi. Da pa je prepovedano „robo“ nevede in čisto brez koristi najprej uvozil in nato spet izvozil, sodi pač v vrsto dogodkov, ki jih lahko imenujemo „majhne nezgode dobrega gospoda Nerode“. Srečno novo leto Leto za letom si na prehodu iz starega v novo leto opolnoči v Evropi privoščimo razkošje, da pošljemo v zrak na tisoče raket, petard in raznih bomb kot znak za začetek novega leta. Vse skupaj potem potrdimo v topli sobi še z odpiranjem šampanjca, pok zamaška pa naj nam prinese srečen začetek. Tega včasih doma nismo poznali. Novo leto smo vedno pričakali kot drugi božični dan: zvečer smo se zbrali ob jaslicah, zmolili rožni venec in pokropili vso hišo — z željo, da bi nas tudi v novem letu spremljal božji blagoslov. Premišljujem, kaj imamo od novega načina pričakovanja novega leta . . . Zagotovo bolj prazno denarnico. Pa nekaj ur v izbrani družbi in veselem razpoloženju ... Je vredno to ohraniti in gojiti? Ali ni vse skupaj vendarle preveč hladno in brezdušno? Naj še toliko premišljujem, česa posebno velikega pri vsem tem res ne morem odkriti. Pa vseeno se mi zdi, da bi nekaj manjkalo, če nebo ta večer ne bi zažarelo v luči raket. Prvi del večera — tisti, ki se ga starejši še spominjamo iz naše mladosti — prav lahko ohranimo in ga seveda tudi moramo ohraniti. Drugi del pa naj prav tako ostane — za pričakovanje trenutka, ko udari ura polnoč. Nekaj je pri tem namreč vendarle dobrega in škoda bi bilo, ko bi čisto odpadlo: zbrani smo, skupaj smo in voščimo si „srečno novo leto“. Nenadoma se namreč zavemo, da smo drug ob drugem, da drug drugega potrebujemo, da drug drugemu želimo nekaj dobrega. Za naš čas že kar čudno, da smo vsaj enkrat na leto enakega mišljenja! Zadnje čase ljudje temu „srečnemu novemu letu“ vedno bolj pogosto dodajajo še čisto določeno željo, „da bi bilo zdravo“, češ saj potem bo že šlo (zlobni jeziki pripominjajo navadno še: „pa brez otrok!“ — kar je več kot brezdušno in zagledano samo v lastni jaz). Ja, vso našo srečo smo spravili na kratko besedo: zdravje. Le-to je postalo osnova naše sreče. Sprašujem se, zakaj nam je postalo zdravje tako potrebno, da nam je glavno merilo za srečo . . . Lahko si predstavljam, da zategadelj, ker zdrav človek pač lahko odloča sam o sebi in ne potrebuje vedno koga, ki naj bi mu pomagal. Biti bolan pomeni biti nenehno od koga odvisen. In le kdo hoče biti danes, ko tako radi ponavljamo samostojnost, še od koga odvisen!? Če pa nas obišče sestra bolezen, kot bi napisal sveti Frančišek, potem je seveda konec naše neodvisnosti. Navezani smo na posteljo, odvisni od postrežbe, skratka: vsa naša dejavnost je omejena in skorajda končana, počutimo se majhne, nemočne, včasih celo sami sebi odveč. Zato moderni človek dobro ve, da mu je zdravje največja vrednota. Odtod tudi ta želja ob novem letu. Ta želja je seveda za vsakogar od nas več kot upravičena. A vendar: kaj pa naj poreče bolnik, ki bi rad ozdravel, pa ve, da ne bo? Bo potem njegovo leto, njegovo novo in za marsikoga tudi zadnje leto, nesrečno, namesto da bi bilo srečno? Ali ni to nekoliko prehudo in prekruto? Kako naj mu voščimo srečno novo leto, ko pa vemo, da je in bo — po naših merilih — zanj zagotovo nesrečno? Rešitev vidim v tem, da se povežemo z začetkom zadnjega večera v letu, ko molimo in prosimo, da naj nas Bog varuje. To krščansko voščilo ob novem letu, ki sprejema v naše življenje in v naše misli Boga, se mi zdi veliko bolj pomembno in resnično kot karkoli drugega. Ampak le komu si še upamo voščiti ob novem letu leto, polno božje navzočnosti in milosti!? Za mnoge, ki ne žive več kot pravi kristjani, iz vere, bi bila ta želja več kot starokopitna. Le zakaj naj bi imel Bog povsod svoje prste vmes! bo porekel marsikdo; saj se bom moral vendar vse leto sam truditi in delati in garati, Bog namesto mene ne bo ničesar naredil! Moti se moj dobri moderni človek, če misli, da si vse naredi in prigara sam. Pozablja, da je sveti apostol Pavel že davno povedal, da v Bogu živimo, se gibljemo in smo. Zato je tudi za naše zdravje „pristojen“ le Bog — če naj se tako izrazim —, saj samo On določa čas našega življenja. Zdravje, ta naša tako zaželena dobrina, se bo končalo prej ali slej — za zmeraj, in dano nam bo novo življenje, brez bolečin in smrti, v večnosti. Prav zato je naše krščansko voščilo ob novem letu nujno usmerjeno v neskončno večjo dobrino, kot je lahko zdravje. V dobrino, da bi bilo naše življenje v novem letu življenje z Bogom. Njemu ga izročimo in uravnavajmo ga po Njegovem načrtu! Za Boga pa ni pomembno, ali smo zdravi ali bolni, ampak ali Mu pripadamo ali pa smo se od Njega oddaljili. Najbolj trdno zdravje nam nič ne koristi, če smo zapustili Njega, in najhujša bolezen je lahko največji blagoslov, če smo v njej odkrili in našli Njega, saj nas leto vodi v srečno večnost. Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi! nas opozarja Jezus. Zato naj bo moje voščilo ob novem letu želja, da bi vsi, ki smo krščeni, spet odkrili Boga kot najvišjo in zadnjo vrednoto, in želja, da bi bilo vse naše delo v službi Boga, z Njim začeto in z Njim končano. Pri tem je čisto vseeno, kakšen poklic imamo. Vendar pa drži nepreklicno: samo z Bogom začeto delo bo blagoslov imelo. To naše delo pa je pošteno opravljanje naših poklicev, na primer poklica strežnice ali snažilke, mehanika ali inženirja, profesorja na univerzi ali uličnega čistilca. Povsod nas je postavil Bog v službo človeka in s tem v Svojo službo. Odmeril nam je čas in prostor, da kot kristjani v njem gradimo božje kraljestvo na zemlji, kraljestvo, kjer je (bo) merilo poštenost, dobrota in ljubezen. Če bo to načelo postalo načelo našega dela v letu Gospodovem 1986, potem bo svet v tem letu postal boljši, saj bo odpadlo toliko slabega, kolikor več dobrega bomo naredili. Sveti Pavel, čigar spreobrnjenje obhajamo ta mesec, nam zgovorno kliče: bratje, zdaj je čas rešitve bliže kakor kdaj, ker nam je Kristus bliže! Ne zdravje ali bolezen, temveč Kristus naj nam postane spet bližji; zato čujmo kot goreči kristjani, ki moramo spreobrniti in spremeniti svet, ker imamo luč življenja. Da bi nam bila ta luč največje merilo in vrednota, vam vošči vaš don Kamilo Škofova beseda sobratom Pismo ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita dr. Alojzija Šuštarja slovenskim duhovnikom ob začetku novega cerkvenega leta, ki ga zaradi njegove tehtnosti, globine in obče veljavnosti ponatiskujemo v celoti, saj velja pravzaprav nam vsem, tako duhovnikom kot neduhovnikom, za vse naše delo, duhovniško, duhovno in fizično, in za vse naše življenje in nehanje. „Z milostio ste namreč odrešeni po veri, vendar ne iz svoje moči, ampak je to božji dar“ (Bf 2, 8) Dragi sobratje! „Ali se splača? Ali sploh še kaj dosežemo? Koliko uspeha imamo?“ Morda se komu vsiljujejo ta vprašanja, ko smo spet na začetku novega cerkvenega leta. Sicer pa je že tako dovolj začetkov: vsak mesec, vsak teden, vsak dan je treba znova začeti. A kaj je pri teh začetkih razen novega časovnega obdobja novega? Ali ni pravzaprav vedno isto, nenehno ponavljanje bolj ali manj enakega? S Pridigarjem iz Stare zaveze bi kljub vsemu napredku in vsem spremembam mogli reči: „Kar je bilo, bo zopet; kar se je zgodilo, se bo zopet zgodilo; nič ni novega pod soncem“ (Prd 1, 9). Duhovniki in dušni pastirji morda doživljamo vse to še posebno močno, ker imamo ob vseh novih začetkih iste naloge v svojem poslanstvu in službi. Pa tudi iste težave, majhne uspehe in velike neuspehe. Vedno več delamo, pa kljub temu ostaja vedno več dela. Vedno več načrtujemo, se posvetujemo, se med seboj spodbujamo, pa imamo vtis, da vedno manj dosegamo. Vsaj statistike vidnih uspehov so skoraj v nasprotnem razmerju z načrti in posvetovanji, prireditvami ter novimi metodami in sredstvi. Nedvomno tega ne smemo posploševati. A včasih stojimo tako zelo pod vtisom neuspehov, da nam na tihem vstaja vprašanje: Ali se splača? Ob takih skušnjavah in težavah ni druge pomoči, kakor da se v vsej iskrenosti pred Bogom in v svoji vesti spet vprašamo, kaj je v dušnem pastirstvu uspeh in od česa je odvisen. Res je mogoče uspeh deloma tudi na zunaj ugotoviti in s statistikami zajeti. A pravi in odločilni uspeh nam ostaja skrit in presega človeška časovna in številčna merila, ker obstaja v rasti božjega življenja in božjega kraljestva v posameznem človeku in v družbi. In ta uspeh ni odvisen od našega deta in prizadevanja, ampak od milosti in božjega daru. „Nič ni tisti, ki sadi, in nič ni tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog“ (1 Kor 3, 7). Zato za vse naše dušnopastirsko delo velja beseda iz pisma Efežanom: „Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar ne iz svoje moči, ampak je to božji dar“ (Ef 2, 8). Izkustveno potrditev za to resnico, ki je sama prav tako skrivnost vere, najdemo tu in tam tudi v življenju. V župniji na primer, ki ni na zunaj bogve kako živa, zorijo duhovni poklici; drugod, kjer pa je izredno veliko različnih dejavnosti, jih ni. Pri verouku uporabljajo nekje vsa mogoča sredstva in metode, imajo različne prireditve in srečanja, pa se pri mladih pozneje v življenju kmalu vse podre; drugod pa otroci in mladi iz „suhega“ verouka odnesejo trdno podlago in smernice za življenje. Preprosta pridiga ima svojo notranjo moč in pritegne ljudi,-jih prevzame in spreobrne, drugod pa vsi psihološki in retorični prijemi ostanejo brez učinka. Če bi bil uspeh v Cerkvi in v verskem življenju odvisen predvsem od človeških dejavnosti, tehničnih sredstev, najnovejših psiholoških in socioloških spoznanj in metod, bi moralo biti krščansko, versko in cerkveno življenje vse boljše tam, kjer imajo tega dovolj na voljo, drugod pa, kjer vsega tega manjka, vse slabše. Pa je včasih ravno nasprotno. Torej bo le res, da nič ni ta, ki sadi, in nič ni ta, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog. Milost je, božji dar, ne sad človeškega prizadevanja. Kaj sledi iz tega za nas vse, dragi sobratje? Ne to, da bi opustili vsako človeško prizadevanje in delo, saj nas je Bog poklical na delo in nas kot delavce poslal v svoj vinograd in nas hoče imeti za svoje sodelavce, dobre, zavzete, pridne sodelavce. Pač pa sledi iz tega, da kljub vsemu prizadevanju ne gradimo toliko na svoji moči, ampak na milosti in božjem daru. Zato pa je treba močne in žive vere in pa — molitve. Brez ponižne prošnje in molitve za milost in brez močnega zaupanja v delovanje milosti ne gre. Te preproste in znane resnice sicer nihče med nami ne taji. Večkrat pa se tako obnašamo, kakor da z milostjo sploh ne računamo in da je molitev zapravljanje in izgubljanje časa. Neki afriški misijonar je pred leti poročal, da je prišel mimo kamnoseka, ki je kleče pred kamnom klesat podobo. Nekaj časa ga je gledal in se čudil njegovi spretnosti in njegovemu uspehu, potem pa mu je dejal: „Ko bi tudi jaz mogel s takim uspehom oblikovati ljudi in iz njih delati kristjane!“ Kamnosek je nekaj časa molčal, potem pa odgovoril: „Morda delate premalo na kolenih, pater.“ Da, morda delamo premalo na kolenih, premalo molimo. Premalo smo v cerkvi pred Najsvetejšim, premalo časa najdemo za premišljevanje, površno je naše molitveno bogoslužje, na hitro opravimo mašo, za daljšo osebno, zbrano in dobro molitev nimamo ne smisla in ne časa, češ, saj je vse moje življenje in deio ena sama molitev. Ko bi to bilo res! Tako varamo sebe in druge in se potem morda še čudimo, kako da imamo tako malo uspeha in predvsem, da smo sami nesrečni. Ali ne bi začetek novega cerkvenega leta pa tudi vsakega novega meseca, tedna in dne le ne pomenil nekaj novega? Novo odločenost za molitev v duhu in resnici in novo živo vero v moč božje milosti in božjega delovanja. Novega notranjega prepričanja, da ob vseh neuspehih ne bi nikdar spraševali, ali se sploh splača, ampak le podvojili in poglobili svojo molitev, svojo vero in svoje zaupanje v božje delovanje. Ne bomo sicer prišli tako daleč, da bi mogli z apostolom Pavlom reči: „Vse premorem v njem, ki mi daje moč“ (Flp 4, 13), toda ne bomo prišli v skušnjavo, da bi mislili, da se ne splača in da je vse prazno. Iz svoje izkušnje bomo lahko govorili tudi drugim, predvsem staršem, ki so v skrbeh za svoje otroke, in mladim, ki iščejo smisel in vrednost življenja. Dragi sobratje, molimo drug za drugega in pomagajmo si med seboj, da bi na pravi način razumeli in izvrševali svojo duhovniško službo in svoje poslanstvo. To je moja želja in prošnja ob začetku novega! cerkvenega leta. Alojzij Šuštar, ljubljanski nadškof (Iz SPOROČIL SLOVENSKIH ŠKOFIJ Koper, Ljubljana. Maribor, štev. It, 1985) med vrsticami Z izrezki iz slovenskih in tujih listov skušamo prikazati resnično podobo sedanjega slovenskega trenutka. Čeprav smo pri izboru za resnico nadvse natančni, odgovarjajo končno za utemeljenost poročil njih pisci oziroma uredništva zadevnih listov. V KATOLIŠKI GLAS: JUGOSLOVANSKI TISK SE ZAGANJA V SLOVENCE Po 40 letih previdnega molka se Slovenci začenjajo narodno osveščati. Ne prenesejo več, da jih Beograd gospodarsko izkorišča, da se prišleki z juga oblastno vedejo, da se poskuša z uvajanjem nekega jugoslovanstva, v katerem naj bi počasi Slovenci kot narod izginili. Kot v preteklosti so plat zvona začeli biti razumniki. Postajajo vedno bolj pogumni, ne bojijo se več povedati, kar mislijo, branijo, kar hoče Beograd Slovencem vzeti. In v jugoslovanski prestolnici so to hitro opazili. Srbsko časopisje je začelo napihovati nekatere dogodke in v Borbi, glasilu jugopartije, se je nedavno pojavil članek z opozorilnim napisom: Slovenski nacionalizem dviga glavo. Kaj se je pravzaprav v Sloveniji zadnje čase zgodilo? Najprej je v športni dvorani Tivoli v Ljubljani na hokejski tekmi Olimpije proti beograjski Crveni zvezdi prišlo do izgredov. Navijači so si dali duška zoper balkanski Jug in zapeli med drugim tudi nekakšno priredbo neke narodne pesmi z besedilom, ki opeva lepe čase, ko je bila „Slovenija še brez južnjakov“. Ljubljanski dopisnik revije Danas je na tej tekmi tudi slišal vzklike ..Srbe na vrbe!“ in nato objavil članek Vrbe na (Ijub-lianskem) stadionu. Ni se razburjenje še dobro poleglo, že je prišla na vrsto košarka. Spet so navijači v Tivoliju začeli protestirati proti neslovenskemu sodniku zaradi neke zelo nerazumne odločitve, s tribune je v njegovo glavo priletel plastični vžigalnik in mož je v svoji jezi prekinil tekmo. Olimpiji so odvzeli za kazen eno točko in namesto doma je morala trikrat igrati na tujem. Ne povedo pa ti „jugoslovanski časopisi“, kako v Beogradu „sprejemajo“ slovenska moštva. Kličejo jih „Švabe, Švabe“ in „Janezi, glupani“ (bedaki). Tam je tako zmerjanje del svobode, v Ljubljani pa je izbruh nacionalizma. Potem je prišlo v Idriji do pretepa. Bosanski delavci so nadlegovali slovensko dekle, kranjski „Janezi“ so jih Pa krepko premikastili. Odmev v sredstvih javnega mnenja je bil pretiran, vsi so se zgražali nad divjostjo Slovencev, ki so dobili sodne pozive, vsi pa skrbno mol- čijo o tem, kako se ti delavci z juga vedejo po javnih lokalih, ko se ga nadelajo: izzivajo, iščejo prepir, razbijajo kozarce in steklenice, pogosto se v njih rokah pojavi nož. Zanimivo je brati Nočno kroniko, ki jo vsak dan prinese ljubljanski dnevnik Delo: skoro vedno gre za Bosance ali Albance muslimanske vere, ki delajo nasilje po ljubljanskih pivnicah. Delo objavlja le njih imena, priimke pa le s prvo črko. Izgleda, da mu je to naročeno, da ne bi slovenska javnost še bolj zamrzila te nestrpne prišleke. Višek gonje zoper Sovence pa je dosegel odgovorni urednik zagrebške izdaje Borbe Krste Bijelič, ki je Ljubljanskemu dnevniku poslal 24 tipkanih strani. V spremnem pismu je zapisal, da je bil namen njegovega pisma obračunati z glavnimi nevarnostmi in nosivci nacionalizma v Sloveniji. Milan Meden, glavni urednik Nedeljskega dnevnika je ves dolgi članek objavil (zasedel je kar tri polne časopisne strani) ter dal s tem Slovencem spoznati, kakšna je raven razmišljanja nekaterih „skrbnikov jugoslovanstva“. Poslužujejo se iztrganih citatov, polresnic, ni jim mar poglobiti se v nacionalne posebnosti slovenskega naroda. Od take vrste ljudi si Slovenci ne morejo kaj dobrega obetati. In kaj med drugim ugotavlja Bijelič? Da Josip Vidmar, nekdanji predsednik OF, joka nad usodo slovenskega naroda; da predsednik skupščine SR Slovenije razmišlja o ločitvi Slovenije od Jugoslavije, to sicer nekoč v prihodnosti; da trojica „dežurnih nacionalistov“ Hafner, Vidmar in Štih razmišlja o Sloveniji kot nekakšni posebni, izločeni in tudi malce ogroženi oazi. Zaradi vsega naštetega je bil tudi centralni komite slovenske partije prisiljen izreči svojo besedo. V uvodu izjave je dr. Ciril Ribičič dejal, da je treba povsem jasno povedati, da mora Zveza komunistov Slovenije, če hoče ostati zvesta in načelna svojemu programu pred zadnjo vojno in med njo, ostati borec za uveljavljenje interesov slovenskega naroda in nosivec boja zoper nacionalistične težnje, ki jih ogrožajo. Slovenskega naroda ne ogroža Jugoslavija kot taka, ampak obe temeljni zvrsti nacionalizma, separatizem (= ločiti se od ostalih narodov — op. NL) in unitarizem (= vse jugoslovanske narode zliti v novega, jugoslovanskega). KATOLIŠKI GLAS, Gorica-Trst, 28. nov. 85/1 SÜDDEUTSCHE ZEITUNG: KJE JE POT IZ GOSPODARSKE KRIZE V JUGOSLAVIJI? Jugoslaviji in njenim občanom ni šlo še nikoli tako slabo kot ob lanski 40-letnici njenega rojstva. Njen dolg v tujini znaša 20 milijard dolarjev; inflacija je 1985 dosegla rekordno stanje 86% in je s tem najvišja v Evropi; dinar je bil nasproti dolarju od začetka 1985 do danes razvrednoten za 44%, njegova kupna moč v Jugoslaviji grozljivo pada; življenjska raven drsi. Število brezposelnih je z okrog 1 milijona doseglo nekako 15% celotnega za delo sposobnega prebivavstva. Kupna moč delavčeve plače odgovarja danes plači iz leta 1967. Če poskušamo ugotoviti vire krize, naletimo na mnogo vzrokov. Najprej je tu dejstvo, da je država živela zadnjih deset let pod Titom na račun visoke zadolžitve v tujini prek svojih razmer in da je nalagala delno nesmiselno, za ljudsko gospodarstvo brez potrebe. Sedaj je treba te napake plačevati. K temu je treba dodati nezakrivljene vzroke: težave z izvozom industrijskih izdelkov, ki izvirajo iz mednarodne gospodarske krize; porast vrednosti dolarja v zadnjih letih in s tem v zvezi višje cene pri uvozu nafte in surovin ter pri obrestih za posojila; dve neobičajno mrzli zimi in suhi poletji so vnesle zmedo v oskrbo z energijo, prisilile k višjemu uvozu energije (le za devize) in pritisnile na ljudsko gospodarstvo. Industrijska proizvodnja je zastala, kmečkih pridelkov je manj. Dobrih nasvetov je bilo dovolj. A dobrih nasvetov gospodarskih strokovnjakov partijski in vladni funkcionarji niso hoteli poslušati. Sprostitev jugoslovanskega gospodarstva namreč, ki so jo ti strokovnjaki imeli za nepogrešljivo nujno, in proizvodnja, ki bi krila stroške, v zvezi s pospeševanjem zasebne podjetnosti, sta naleteli na svetovnonazorsko nasprotovanje. K temu je treba dodati, da je sposobnost odločanja političnih vodilnih krogov od Titove smrti znatno popustila. Kolektivno vodstvo države in partije v Beogradu in republikah išče opravičila v „soglasju“. Rezultat tega so brezkonče razprave, pa nobenih odločitev. To je eden od vzrokov za to, da ni gospodarska reforma, ki jo je poleti 1983 sklenila zvezna vlada v Beogradu, prinesla nikakršnih sadov. Tudi pod Titom so bile neskončne razprave. A potem se je lepega dne on vzpostavil s svojim ugledom in je odločil, prav ali napak. Končno: rotacija v vseh teh vodstvenih krogih gotovo ne daje funkcionarjem veselja do odločanja. Gospodarska kriza Jugoslavije, tako je mogoče slišati v Beogradu celo prepričane člane partije, je sad politično-svetovnonazorske krize, v kateri se država nahaja. Tu ne gre več le za motene odnose med osrednjo jugoslovansko državno oblastjo v Beogradu in dokaj neodvisnimi in na svojo ustavno samostojnost sklicujočimi se delnimi republikami, ki jim je bliže njihova delna republika kot jugoslovanska zveza; tu gre za to, ali neblokovna, na Zahod odprta Jugoslavija s svojo last- no potjo, lahko še nadalje ohranja neodvisno smer ali pa bo — prek gospodarskega pritiska od znotraj in od zunaj — prisiljena se ožje priključiti „socialističnemu taboru“. Nikakršna tajnost ni, da si stojijo znotraj partijskega vodstva nasproti „liberalci“ in „dogmatiki“; in da poskuša Moskva sedanjo krizo na vsak način izrabiti ter svoj vpliv v Jugoslaviji in na Jugoslavijo okrepiti. A še brez vidnega uspeha. Kajti kar jugoslovanski vrhovni politiki — s pogledom na partijski kongres v juniju 1986 — zadnji čas za odpravo krize javno predlagajo,.kaže na usmeritev k „sprostitvi“. Nedonosna podjetja naj bi zaprli, zasebno iniciativo, predvsem v kmetijstvu in turizmu, naj bi spodbujali, za dobro delo naj bi dajali več plače, za slabo manj. Upanje, da lahko Jugoslovani, s sicer tesno zadrgnjenimi pasovi, a z manjšim svetovnonazorskim pritiskom, krizo premagajo, je dano. Sistem sam na sebi ni slab, je rekel pred kratkim vrhovni funkcionar Mika Špiljak, pač pa njegovo uresničevanje. Moral bi biti le prilagojen današnjim danostim. Za zgled je navedel Kitajsko. Ko so ga vprašali, ali se bodo usmerili h „koreniti“ ali le k „lepotilni“ spremembi političnega sistema, se je odgovoru izognil z „niti niti“. Morda bo prišlo, kot je pisal beograjski ma-gacin NIN, do „korenitega olepšanja“. Nobenega dvoma ni pustil Špiljak glede tega, da je prihodnost Jugoslavije odvisna od povezave njenih narodov, od bratstva i jedinstva. „Brez tega bi doživeli usodo Libanona,“ je rekel. SÜDDEUTSCHE ZEITUNG, München, 29. nov. 85/4. FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG: KRIZA V JUGOSLAVIJI SE NADALJUJE Na svoji običajni letni seji v Opatiji so jugoslovanski gospodarski znanstveniki to pot napadli gospodarsko politiko svoje vlade kot komaj kdaj prej. Prva tarča je bil načrt s smernicami za 1986, ki ga je izdelal načrtovalni urad v Beogradu in ki med drugim predvideva zmanjšanje inflacije za približno 30%, torej za manj kot polovico sedanje stopnje inflacije, in zvišanje izvoza za 5%, pa tudi pomembne izboljšave v proizvodnji in glede življenjske ravni. Te rožnate napovedi je utemeljeval predsednik načrtovalnega urada Sindič z dejstvom, da bodo že v bližnji prihodnosti v parlamentu sprejeli nove zakone, ki naj bi prinesli izboljšanje gospodarske ureditve. Pri razpravljanju je rekel gospodarski znanstvenik prof. Kovačevič, da predsednik načrtovalnega urada „veruje v čudeže“. Jugoslavija, tega mnenja je bil on, ne bo na noben način letos sposobna resnega razvoja v gospodarstvo, ker je pot že ubrana v drugo smer. Razni gospodarski znanstveniki opozarjajo na to, da predvideni zakoni „za izboljšanje sistema“, kot npr. novi devizni zakon, verjetno še dolgo ne bodo sprejeti, ker (dalje na strani 13) N Zanimivost VELIKIH LAŠČ je dvostolpna cerkev s slikami Janeza Wolfa, zadnjega baročnega slikarja pri nas. no, to pa od doma s________/ na sploh 65-LETNICA SLOVENSKE OPERE V MARIBORU Pomembno obletnico so v Mariboru proslavili 27. novembra s krstno izvedbo Kačjega pastirja skladatelja Pavla Merku. Pred predstavo je spregovoril predsednik častnega odbora za proslavo dr. Matjaž Kmecl, predsednik slovenskega sveta za kulturo. Poleg drugih slavnosti je bil za jubilej mariborske operne hiše še simpozij o sodobni operni ustvarjalnosti na Slovenskem z namenom, da spodbudi sorazmerno zapostavljeno sodobno operno snovanje pri nas. Slovenska opera v Mariboru je bila ustanovljena leta 1920. Prva predstava je bila opereta Mamzelle Nitou-che maja 1920. Od tedaj do danes — seveda s prekinitvijo med nemško okupacijo — je mariborska slovenska opera dala skupno 6029 opernih, baletnih 'n operetnih predstav. Uprizorili so 245 naslovov 135 skladateljev, od tega je bilo 24 slovenskih. Po štirih letih nemške zasedbe so kot prvo predstavo uprizorili Čajkovskega opero Evgenij Onjegin. Mariborska opera velja danes za enega vitalnejših opernih ansamblov v srednji Evropi. V letu svoje 65-etnice je v Operi SNG Maribor v jubilejni sezoni poudarek na slovenski operni in baletni ustvarjalnosti. ATLAS SLOVENIJE — KNJIGA DESETLETJA V Cankarjevem domu v Ljubljani so sredi novembra zabeležili pomemben kulturni dogodek v slovenskem prostoru. Mladinska knjiga je namreč predstavila Atlas Slovenije, ki je plod dolgoletnega dela slovenskih geodetov. Ti so v dvajsetih letih izdelali Temeljni topografski načrt Slovenije v merilu 1: 5000. Na tej podlagi je Geodetski za-zod Slovenije začel izdelovati občinske, planinske in izletniške karte v merilu 1:50.000. Misel, da bi predstavili vso Slovenijo v tem merilu v atlasu, je vzklila med sodelovanjem Mladinske knjige in Geodetskega zavoda kmalu potem, ko so strokovnjaki ugotovili, da slovenski uporabnik atlas potrebuje in želi ter da bi bil tak projekt smotrn. Atlas Slovenije je izšel v nakladi 60.000 izvodov, od tega so 48 tisoč izvodov prodali prednaročnikom. Ob izidu je stal okoli osem tisočakov. V registru Atlasa je 45.000 imen nase- Kdaj bomo dosegli tisto stopnjo zrelosti, da bo taka tribuna odprtega razmišljanja, kot je teološki tečaj v Ljubljani, dostopna tudi širši slovenski javnosti na naših televizijskih zaslonih? DRUŽINA 85/45 lij, zaselkov, rek, potokov, gora, vrhov in drugega. Slovenija je predstavljena na nad 109 kartah v merilu 1:50.000. Kot je zapisalo Delo, se le malo narodov na svetu lahko pohvali s tako natančno predstavitvijo svoje dežele in da nam je vsaj enkrat prav prišlo, da smo majhen narod. „Atlas Slovenije je lepa in uporabna knjiga, knjiga, ki naj bi bila v vsakem slovenskem domu in v večini slovenskih avtomobilov. Za vsakršno identifikacijo slovenskega prostora je od danes naprej najboljši priročnik in zato neprecenljive vrednosti." (Delo, 20. 11. 1985) POVPREČNA PLAČA V SLOVENIJI znaša 59.576 dinarjev ali skoraj deset novih 5000-dinarskih bankovcev. Po podatkih slovenskega statističnega zavoda so bili osebni dohodki za 108 odstotkov višji, kot so bili lanski oktobrski. Največ so si izplačali v izobraževanju in kulturi, kjer je znašala povprečna plača 74.565 dinarjev. Zanimiva je primerjava z ostalimi jugoslovanskimi pokrajinami, kjer so leta 1985 dvignili osebne dohodke znes-kovno manj kot v Sloveniji. Po osemmesečnih podatkih so se osebni dohodki v državi povečali za 69,9 odstotka. Zaposleni v družbenem sektorju so v septembru povprečno zaslužili: FRANČIŠKANSKA CERKEV v Ljubljani ima pročelje na Prešernovem trgu, kjer stoji spomenik Franceta Prešerna. Cerkev ima freske na stropu in lep glavni oltar, Robbovo delo. Hrvaška 43.881, Vojvodina 40.197, ožja Srbija 38.168, Bosna in Hercegovina 38.131, Črna gora 32.951, Kosovo 32.362 in Makedonija 29.786 dinarjev. SLOVENSKI VINOGRADNIKI BIJEJO PLAT ZVONA Slovenski odbor za vinogradništvo in vinarstvo je na svoji seji decembra poudaril, da so zaradi zimske pozebe v zimi 84/85 razmere v slovenskem vinogradništvu in vinarstvu tako kritične, da bi morali čimprej ukrepati, predvsem pa bi morali zagotoviti denar za odpravo posledic te hude naravne katastrofe. Skrb zbujajo tudj podatki o letošnji letini grozdja. Leto 1985 velja za eno najslabših v zgodovini vinogradništva na Slovenskem, saj bo vinska bera znašala le malo več kot 4 milijone hektolitrov. Po oceni sloven- Resnica bo preživela vse, ki jo zatirajo, in dala prav vsem, ki zanjo pričujejo. DRUŽINA 85/45 skega zavoda za statistiko je bil letošnji pridelek (85) grozdja glede na lansko leto (84) manjši za 48 odstotkov in je znašal okoli 60.000 ton. Vinski izvozniki bodo na tuje prodali le dobrih 70 odstotkov predvidenih količin vina. Da domači pivci ne bi bili preveč prikrajšani, bosta Slovin in Navip uvozila 200.000 hektolitrov žlahtne kapljice. ŠTAJERSKA IN POMURSKA GOSTIŠČA NA DOBREM GLASU Italijanska žirija je po tridnevnih pokušinah po štajerskih in pomurskih gostilnah podelila v mariborskem hotelu Orel priznanja in diplome. Visoko italijansko priznanje Zlatega kuharja je dobila gostilničarka Ivanka Šauperl, lastnica gostišča Vernik v Bezeni pri Rušah. Italijanski sladokusci so bili izredno navdušeni nad odlično pripravljenim domačim nadevanim zajcem. Priznanje je dobila tudi gostilna Siber za nadaljevanje izročila domače kuhinje. Pohvaljena je bila restavracija Stil v Mariboru za izbor predjedi, za sladice gostilna Izletnik iz Bukovcev, gostilna Lovenjak-Horvat pa za pečeno raco z rdečim zeljem. od tu in tam v___________ BAKOVCI Več kot 80 krajanov, starejših nad 65 let, se je zbralo v vaškem domu na tradicionalnem srečanju ostarelih. Vsa ta leta jim v okviru krajevne skupnosti pripravijo prijetno in pestro popoldne članice humanitarnih organizacij pod vodstvom neutrudne predsednice Rdečega križa. Najmlajši vaščani so letos ob glasbi Sreševih fantov prispevali lep kulturni program. Vse tiste, ki se zaradi bolezni srečanja niso udeležili, so obiskali na domu in v Domu počitka v Rakičanu. BOHINJSKA BISTRICA Lesno podjetje Lip Bled je v tem kraju odprlo nove, 4140 kvadratnih metrov velike proizvodne prostore. S tem bodo lahko združili delo, ki je potekalo doslej na dveh različnih krajih in povečali proizvodnjo naprav za odsesovanje v lesni industriji, transportnih sredstev in strojev. Tako bo občutno zmanjšan uvoz iz tujine. Stavba in oprema sta stali 365 milijonov dinarjev, pri čemer je 120 milijonov prispevela Commerce iz Ljubljane, ki poslovno sodeluje z matično firmo na Bledu. Novo Podjetje zaposluje 120 delavcev. CELJE Slušno prizadeti so v domu Dušana Finžgarja pripravili tradicionalni kviz o organiziranem delu slušno prizadetih v Sloveniji. Prireditve so se udeležile skupine iz Dravograda, Kopra, Murske Sobote, Novega mesta, Velenja in Celja. Vsi udeleženci so pokazali solidno znanje, najbolj pa so se odrezale skupine Celje I, Novo mesto in Murska Sobota, ki so si prislužile knjižne nagrade in diplome. V programu je sodelovala Plesna skupina slušno prizadetih iz Dravograda, ki je za svoj nastop požela navdušen aplavz. Prireditev so vsi udeleženci zelo pohvalili, sklenili pa so jo z družabnim plesom. DRAVOGRAD Pri tukajšnji pošti so začeli širiti telefonsko centralo, ki bo po dograditvi (predvidoma konec leta 1985) omogočila kar 400 novih telefonskih priključkov. Denar za to naložbo sta prispevala podjetje za PTT promet iz Maribora in krajevna skupnost Dravograd. Z razširitvijo centrale bodo telefone dobili tudi ljudje v mnogih odročnih in obmejnih krajih v tej koroški občini, kjer so jim pri napeljavi telefona pomagali tudi vojaki obmejnih enot. Na telefonske priključke v Dravogradu čaka že več kot 250 ljudi. IZOLA V prostorih izolske turistične in gostinske šole je bilo novembra deseto slovensko tekmovanje gojiteljev ptic in obenem razstava sobnih ptic. Okrog 1700 ptic, ki so jih prinesli gojitelji iz 26 slovenskih društev, je dva dni ocenjevalo deset sodnikov. Najboljši se bodo udeležili državnega tekmovanja v Zagrebu. Prireditev je pripravilo primorsko društvo za vzgojo in varstvo ptic. IZLAKE Medobčinska gospodarska zbornica je v hotelu Medijske toplice pripravila razstavo pogrinjkov, zasavskih in slovenskih domačih jedi, slaščičarskih izdelkov in izdelkov domače in umetne obrti. Razstava je bila zaključna prireditev dobro obiskanih gostinsko-turističnih dnevov. Z njimi in razstavo so skušali predvsem vzpodbuditi zasavske gostince, da bi uvrstili na svoje jedilnike predvsem domače slovenske jedi. Prav tako, skušajo v Zasavju poenotiti in razširiti turistično ponudbo. Na dnevih so predstavili tudi z_aščitni znak zasavskega turizma. Številni obiskovalci so se lahko prepričali, da slovenske jedi brez težav tekmujejo z jedmi iz slovanskega juga. JESENICE Železarna Jesenice, ki je v prvih desetih mesecih prodala na tuje za 20 milijonov dolarjev izdelkov, mora na tujih trgih letos premagovati vse več ovir. Tuji poslovni partnerji izsiljujejo čim nižje cene, države pa svojo industrijo ščitijo z vedno večjimi uvoznimi dajatvami. Zaradi tega so se slovenskim jeklarjem nekateri trgi čisto zaprli, tuje železarne pa z izredno nizkimi cenami svojih izdelkov vse močneje prodirajo na slovensko tržišče. Oktobra je tona jeseniškega jekla stala povprečno 497 dolarjev. Železarji bodo letos morali zbrati piecej milijonov dolarjev za uvoz nekaterih surovin in repromaterialov, ki jih na domačem trgu ni mogoče dobiti. KRANJ V tovarni Sava so se prvi v Sloveniji lotili izdelave terminološkega slovarja s pomočjo računalnika. Gre za slovar, ki bo pokrival obsežno področje gumarst-va, v katerem se prepletajo kemijski, strojniški in drugi tehniški elementi. Uporaba računalnika jim bo prihranila veliko časa in denarja, saj bodo na ta način odpravili veliko pisarniškega dela pri zbiranju in urejanju gradiva za slovar. Strokovnjaki se bodo zato lahko posvetili le analitičnemu delu in vsebinskemu oblikovanju slovarja. Kot računajo, se z računalnikom čas izdelave pri velikih slovarjih zmanjša vsaj za polovico v primerjavi z dosedanjim ročnim delom. LENDAVA Pred hotelom Lipa v Lendavi so odprli razstavo kipov, ki so jih ustvarili ude- leženci letošnje, že trinajste mednarodne likovne kolonije. Tudi letos jo je pripravila delovna enota .galerija in muzej' pri zavodu za kulturo občine Lendava. Likovne kolonije so se udeležili kiparji Ferenc Kiraly, Takumo matsu-moto, Janos Nemetz in Vasil Vasiljev. Njihova dela bodo ostala v Lendavi. LJUBLJANA Slovenski veseli večer v hali Tivoli je lepo uspel. Za skoraj dve uri razvedrila je poskrbel Mito Trefalt, stari znanec slovenskih družin. Ob 25-letnici dela na slovenski televiziji je s sodelavci priredil prireditev, na kateri ni manjkalo smeha, prijetnih melodij in skečev. Na prireditvi je nastopil tudi Janez Košnik, družbo pa sta mu delali še Špela in Neža. Pridružil pa se jima je tudi Janez Svetokriški. LJUBLJANA Turistična agencija Kompas Flertz je na Celovški cesti zgradila nove in prenovila stare objekte. Dela so trajala 20 mesecev, v objekte pa so vložili 300 milijonov dinarjev. Tehnično-poslovni objekt ima razen poslovne stavbe tudi osrednjo tehnično bazo za vsa Kompasova vozila v državi, mehanične delavnice za osebna vozila, avtubuse in tovornjake ter kleparstvo in ličarsko delavnico. S tem je temu slovenskemu turistične- mu velikanu omogočena optimalna dejavnost in večji dinarski in devizni zaslužek. MARIBOR Tovarna vozil in toplotne tehnike je letos izvozila 1200 kamionov v Belgijo, 3500 oljnih peči v Nemčijo, 180 kamionov v Kanado, 100 toplotnih kotlov v Nemčijo, 100 velikih toplovodnih kotlov v Sovjetsko zvezo, 400 kamionov v Italijo in več kot 1000 bojlerjev v Avstrijo. Izvoznega načrta v višini dveh milijonov dolarjev letos ne bodo dosegli, saj so v devetih mesecih izvozili le za nekaj več kot 1 milijon dolarjev. Računajo, da bodo letni izvozni načrt izpolnili le 70-odstotno. Za prihodnje leto pa že imajo večja naročila za svoje izdelke na konvertibilnem tržišču. MARIBOR 2000 milijonov mariborskih študentov se ni pridružilo bojkotu plačevanja stanarin v študentskih domovih v Ljubljani, pač pa so celo podprli zvišanje stanarin, ki sedaj v povprečju znašajo 3800 dinarjev. Mariborski študenti so z razumevanjem sprejeli razlago vodstva študentskih domov o povišanju stanarin, vendar so med drugim zahtevali, da vodstvo domov skupaj s študenti pripravi varčevalni program za leto 1986. Zahtevali so tudi, da je treba naš smeh je kot cviček — precej kisel NEKOČ SMO BILI SIROMAŠNI. DANES SMO BOGATEJŠI ZA SPOZNANJE, ZAKAJ SMO ŠE NAPREJ SIROMAŠNI. Negativni politični vic je tisti, ki pove, da nihče ne razume, za-4