L, /*&. I VALENTIN VODNIK PRVI SLOVENSKI PESNIK SVOJEMU NARODU ZBIRKA IZ NJEGOVIH KNJIŽEVNIH DEL priredil Di IVAN PREGELJ V LJUBLJANI 1919 ZALOŽILA IN IZDALA OSREDNJA PISARNA S. KRŠČANSKOSOCIALNE ZVEZE NATISNILA KATOLIŠKA TISKARNA 40627 0300482.63 V spomin Valentina Vodnika. ( 1845 .) V Arabje pušavi se tiček rodi; v ojjudni gošavi sam za-se živi. So zvezde sestrice, mu mesic je brat, ni dano mu tiče si družico zbrat’. Zanj družba ne mara, in on ne za njo ; v samoti se stara, mu leta teko. Narslajši dišave, ki zanje sam ve, naržlahtniši trave, kadila drage in miro nabera netruden vse dni, se vbada, se vpera, za smrt le skrbi. Germado z njih dela perleten samce, no pride smrt bela, na nji se sožge. Vun plane z plamena z svitlobo obdan, sloveč’ga imena tič Fenis na dan. Tak pevic se trudi, samoten živi, se v slavi, ki zgrudi ga smrt, prerodi. Fr. Prešeren. 1 * 5 Valentin Vodnik r)rvi slovenski pesnik Valentin Vodnik se je 1 rodil 3. svečna 1758. v Gornji Šiški „pri Zibertu" na Jami. Stariši so mu bili kmet¬ skega stanu: Jože Vodnik in Jera roj. Pance z Viča. Devet let star se je začel učiti brati in pisati pri učitelju Kolencu. Za latinske šole ga je pripravljal stric Marcel Vodnik, fran¬ čiškan v Novem Mestu. Od 1. 1770. do 1775. je obiskoval latinsko šolo pri jezuitih v Ljub¬ ljani in je stopil nato v red sv. Frančiška, kjer je napravil obljube in pel kot Marcelijan novo mašo. L. 1784. ga je poslal škof Herberstein kot posvetnega duhovnika v pastirstvo na de¬ želi. Služboval je v Sori, na Bledu, v Ribnici in v Gorjušah na Bohinjskem. 1796. je prišel za kaplana in beneficijata k Sv. Jakobu v Ljub¬ ljani. Dve leti pozneje je postal gimnazijski učitelj jezikov in zgodovine. Francozi, ki so 4 1. 1809. zasedli Kranjsko, so ga napravili za gimnazijskega ravnatelja, za nadzornika za¬ četnih šol in za vodjo umetniške in rokodelske šole. Ko so 1. 1813. zasedli Avstrijci naše kraje, se je nadejal sposobni in učeni Vodnik lepih učiteljskih mest na ljubljanskem liceju. Toda zgodilo se je drugače. Avstrijski cesar ga je ukazal upokojiti. Vodnik, naš prvi pesnik, je bil postal tudi naš prvi mučenik. Zaradi rodoljubne pesmi »Ilirija oživljena" so ga bili očrnili na Dunaj, od koder so ga v 1. 1815. upokojili z 200 gld. letne pokojnine. Zdel se jim je nevaren, zaupali mu niso mladine, da je ne bi kvaril. Da bi sploh mogel živeti, je delal Vodnik odslej kot pomožen učitelj, kot prevajevalec uradnih ukazov, deželnih raz¬ glasov in okrožnic. Pa tudi s pisateljevanjem se je trudil služiti si kruh. Vkljub nezasluženi nesreči je nosil veder in krepek svoje breme, ohranil svojo veselo delavnost in pridnost do zadnjega hipa. 8. januarja 1819. zvečer ob devetih se je zgrudil sredi književnega dela zadet od mrtvouda. Pokopali so ga pri Sv. Kri¬ štofu v Ljubljani ob strani prijatelja Antona Linharta. Prijatelji so mu postavili 1. 1827. 5 grobni spominek z latinskim napisom. 1839. so ga nadomestili z novim, ki nosi slovenski napis: „Ne hčere, ne sina Po meni ne bo Dovolj je spomina; Me pesmi pojo." To je življenjska zgodovina prvega slo¬ venskega pesnika, ki je bil po izročilu mož, ki so ga poznali, najboljši človek, izboren učitelj, vzoren duhovnik, neumoren učenjak, prava, poštena kranjska duša, domač, veder, ljubezniv in šegav. Pet jezikov je govoril, pisal in učil; poleg slovenskega je poznal še druge slovanske jezike. Bil je vešč zgodovinar in starinoslovec, jezikoslovec in slovničar, da je sam veliki Kopitar tekmoval ž njim. Bil je naš prvi umetni in zares narodni pesnik, bil je pa tudi naš prvi veliki socijalni delavec, bil je vzornik Slomšku in bil je predpodoba dr. Kreka. Kakor Evangelist se je zgrudil ne¬ nadoma sredi dela, prvi Slovenec, ki je po¬ zdravil „Ilirijo“ — Jugoslavijo. Petnajst let star se je seznanil z avgu- štincem Markom Pohlinom, ki mu je bil prvi učitelj v pesništvu. Pravega narodnega pevca 6 . v pa je vzgojil v njem plemeniti baron Žiga Zois. Ginljivo je brati, kako mu je ocenjeval pesmi, grajal in hvalil: „Leniga čaka strgan rokal, palca beraška, prazen bokal — Ta konec (pesmi) je več vreden, nego sto pridig in več ko stotisoč pesmi, kar se tiče zares pravega narodnega duha." * Tako je dozorel Vodnik in si priboril kot pesnik (Pesme za pokušino 1809.). večen spomin v zgodovini slovenske umetne knjige. Kot socijalni de¬ lavec, kot ljudski pisatelj pa sije zaslužil večno hvaležnost slovenskega ljudstva. Izdajal je „Veliko Pratiko" (1795.— 1797.), urejal in pisal je prvi slovenski časnik „Lublanske Novice" (1797. —1800.). Za slovensko družino je pre¬ vedel „Kuharske bukve" in „Babištvo“, za šole je napisal „Abecedo“, „Keršanski Navuk'^ „Pismenost za Perve Sole", slovnico fran¬ coskega jezika in nemško - slovensko -latinski slovar. Sredi tega ogromnega zadnjega dela je umrl. Drugi so ga dovršili, da ga moremo danes uživati prav tako ginjeni, kakor ob na¬ rodnih slovenskih pesmih, ki jih je Vodnik med prvimi zapisoval in nabiral. * Prosto prevedeno po nemškem besedilu. Prešeren, slovenski sveiovnoznani pesnik se je poklonil pevcu in delavcu Vodniku, ustanovitelj »Mohorjeve družbe" škof Slomšek ga je slavil kot njegov »učenec" in si ga izbral za vzornika, šestinosemdeset kranjskih pisateljev, Slovencev in Nemcev, se mu je poklonilo ob stoletnici rojstva v »Vod¬ nikovem spomeniku" 1. 1859. Zdaj pa praznujemo stoletni spomin njegove smrti. Vodnik je v grobu in spi v Gospodu, toda »Ilirija" — Jugoslavija je vstala in živi. Živemu Vodniku je bila njegova »Ilirija oživ¬ ljena" v mučeništvo, zdaj po sto letih mu je v lovorov venec, v nesmrtno slavo. Vodnik, naš prvi ljudski pisatelj, mora med svoje ljudstvo, da mu bo za vzgled, prijatelj, znanec in duševni — vodniki * * * Vodnikovo književno delo kaže vse znake slovstvenega okusa iz dobe od 1. 1770. do 1815. Slovenski književni jezik takrat še ni bil dograjen, zorel je polagoma in dozorel v Prešernu. Oteč Marko Pohlin, čegar hvaležnim »jogrom" se prišteva Vodnik sam, tudi ni bil 8 mož, ki bi bil mogel Vodnika kakorkoli od- gojiti v dobrem jeziku in mu odkriti kraljestvo prave umetnosti, tako kakor je je desetletja pozneje učeni Matija Čop Prešernu. Da je Vodnik kljub temu zapel nekaj res umetnih pesmi, dokazuje in priča, da je bil sam iz sebe našel drugačno šolo svoji pesmi. Vodnik je bil prvi slovenski pevec, ki se je učil iz narodne pesmi, ki je torej prvi pesnil v narodovem duhu. Kot tak ni več samo učenec prosvetljene dobe Pohlinove, temveč že prvi slovenski romantik. S poznejšo romantiko ga veže tudi osebnost Zoisova, ki je bil Vod¬ niku, Kopitarju in Linhartu prav tako duševen mecen in mentor, kakor Prešernu in njegovemu krogu. Zato Vodnikova pesniška osebnost v slovenskem slovstvu ni samo historične vred¬ nosti, kakor je n. pr. Japljeva, Vodnikova pesem je zares prvi sad slovenske slovstvene umet¬ nosti. Malo umetnih, zrelih pesmi imamo od njega, toda še vedno dovolj, da ga moremo uživati in biti veseli. In če bi imeli samo »Ilirijo oživljeno", ki jo-je natisnil 1.1811. v svoji »Pismenosti za perve šole", ne smeli bi Vodnika smatrati zgolj za pesnika Kranjske, 9 temveč za pesnika, ki je z genijalnostjo ve¬ likih umetnikov-prorokov zapel eno najlepših in najbolj nacijonalnih slovenskih prigodnic. Pesnika „Ilirije oživljene" v prvi vrsti slavimo in se spominjamo v teh dneh nove svobode, ob stoletnici njegove smrti. Poleg Vodnika se s hvaležnostjo spo¬ minjamo vseh neštetih mož, ki so gradili skozi stoletja doli našo kulturno samostojnost, ki so gojili slovenski jezik, ga cedili in ljubili. V tisočih teh slovenskih učiteljev, ki so v veliki in pretežni meri izšli iz duhovskih in samo¬ stanskih vrst, občudujemo in blagrujemo ve¬ liko ljubezen, katere polni so živeli svojemu ljudstvu. Slaveči spomin teh naših narodnih delavcev, se učimo spoštovati tisti izbrani stan med nami, iz katerega je vzrastel naj¬ večji Slovenec dvajsetega stoletja — Evan¬ gelist Krek. 10 Vodnikova knjiga. I. Vodnik o sebi. „ Rojen fim 3. fvizhana 1758 ob 3. uri sjutra v gorni Shifhki na Jami p er Shibertu is Ozheia Josefa inu matere Jera Panze iz Vizha. Dedez Juri Vodnik je rojen v’ Shent Jakobi uni kraj Save, fe je pershenil na Trato pod Goro nad Dravlami k’ hiThi Shibert. Potle kupi hifho v’ Sifhki na Jami, ime seboj per- nefe v’ leti 1730, vmerje 1774 ftar ofemdefet inu pet let. Je rad delal inu vino pil. Vezh- krat mi je sam pravil, kako fta on inu njega ozhe Miha hodila na Hravafhko, kupzhovala s’ prefhizhmi, vinam inu platnam, sraven dober kup v’ oftariah ’shivela. Vezhidel Vodnikov je posno ftaroft doshivelo; dva brata inu ena feftra mojga dedza [o mene doftikrat peftovali, inu potle hvalili, kader fim pridno v’fholo hodil. 11 Devet let ftar popustim jegre, lushe, inu derfanje na jamenfkeh mlakah, grem volan v’ fholo, ker fo mi oblubili, de snam nehati, kader ozhem, ako mi uk nepojde od rok. Pitati inu branje me je uzhil fholmafter Ko- lenez 1767; sa pervo fholo ftriz Marzell Vodnik franzifkanar v’ Novim Mefti 1768 inu 1769. Od 1770 do 1775 poflufham per Jezuitarjih v’ Lub- lani fheft latinskeh fhol. Tiga leta me shenejo muhe v’ klofter k’ franzifkanarjam, fhlifhim vi- foke fhole, berem novo mafho, te s’ oblubami saveshem; al 1784 me Lublanfki fhkof Her¬ berstein vun polhi e, dufhe paft. Krajnfko me je mati uzhila, nemfsko inu latinfko fhole; laftno vefele pa lafhko, fran- zosko, inu fploh flovenfko. Kamenje posnati fim fe vadil 1793. S’ Ozhetam Marka Pohlin Difkalzeatam fe isnanim 1773, pifhem nekaj krajnskega, inu sakroshim nekitere pefme, med katirmi je od sadovolniga Krajnza komaj enmalo branja vredna. Vfelej fim shelel krajnfki jesik zheden narediti. Baron Shiga Zois inu Anton Linhart mi v’ leti 1794 narozhita, Kalender pifati; to je moje pervo delo, katiro tukaj vfim pred ozhi 12 poftavim, de fe bodo fmejali, inu s’ menoj potrplenje imeli. Zhebom shivel, ozhem fhe katiro noro med ludi dati; nafhi naftopniki bodo faj imeli kaj nad nami popravlaii, inu hruliti. Pifano na Gorjufhah v’ bohinfkeh gorah 1. Roshnizveta 1796.* II. Vodnik — pesnik. 1. Moj spominek. 1. Kdo rojen prihodnjih bo meni verjel, da v letih nerodnih okrogle sem pel ? 2. Ni žvenka, ni cvenka, pa bati se nič; živi se brez plenka o petju ko tič. 3. Kar mat’ je učila, me mika zapet’, kar starka zložila, jo lično posnet’. 4. Redila me Sava, Ljubljansko polje, navdale Triglava me snežne kope. 5. Vršaca Parnasa' zgol’ svojega znam, inacega 2 glasa iz gosli ne dam. 6. Latinske, helenske, 3 tevtonske 4 učim ; za pevke 5 slovenske živim in gorim. ’ Glej opombe! Stran 47. 13 7. Ne hčere, ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina; me pesmi pojo. 2. Ilirija oživljena. 1. Napoleon reče: Ilirija, vstan’! Vstaja, izdiha: Kdo kliče na dan? 2. O vitez dobrotni, kaj ti me budiš! Daš roko mogočno, me gori držiš! 3. Kaj bodem ti dala? Pogledam okrog, izločit’ ne morem skor’ svojih otrok. 4. Kdo najde Metulo fi in Terpo 5 * 7 moj grad? Emona 8 , Skardona 1 ’ sta komaj poznat’. 5. Nazaj spet junake kdo bode mi dal, ki jih se spartanski je vojvoda bal ? 6. Od nekdaj snežniki so najina last, odtod se je naša razlegala čast. 7. je Galijan 10 hraber na Padu, pred njim doraščen je tresel v ozidju se Rim. 8. Že močen na morju Ilir^an 11 je bil, k’ se ladije tesat’ je Rimljan učil. 9. Počasi pa Rimljan na vojsko ravna ; se morja navaja, premaga oba. 10. Široko razgraja do sedemsto let, al’ sprave sosednje ni hotel imet’. 11. Od severa-pride na njega vihar, nevredne gospode iz viškega vdar’. 12. Zdaj Branci 12 in Gotje 13 in Nemci slove, Ilir pa v temnice pozabljene gre. 13. Dve sedemsto solnec zarašča ga mah, Napoleon trebit’ ukaže mu prah. 14 14. Ilirsko me kliče Latinec in Grek, Slovensko me prav’jo domači vsi vprek. 15. Dobrovčan 16 , Kotoran, 10 Primorec, Gorenj’c, Pokolpljan 17 po starem se zove Sloven’c. 16. Od prvega tukaj stanuje moj rod, če ve kdo za druj’ga, naj reče, od kod ? 17. Z Bilipom 18 in Sandrom 19 so 'rneli trd boj, Latince po mokrem strah’val je njih roj. 20 18. Zveličana bodem, zaupati smem, godi se eno čudo, naprej ga povem. 19. Duh stopa v Slovence Napoleonov, en zarod poganja prerojen, ves nov. 20. Oprto eno roko na Galijo 21 'mam, to drugo pa Grkom 22 prijazno podam. 21. Na Grecije čelu Korinto 23 stoji, Ilirija v srcu Evrope leži. 22. Korintu so rekli helensko oko, Ilirija prstan Evropini bo. 3. Dramilo mojih rojakov. Sloven’c! Tvoja zemlja je zdrava, in pridnim nje lega najprava. Polje, vinograd, gora, morje, ruda, kupčija Tebe rede! Za uk si prebrisane glave, pa čedne in trdne postave, išče Te sreča, um Ti je dan, našel jo boš, ak’ nisi zaspan. Glej, stvarnica vse Ti ponudi, iz rok ji prejemat’ ne mudi! Lenega čaka strgan rokav, paTca beraška, prazen bokal! 4. Zadovoljni Kranjec. i. Od straže 24 hrvaške gor’ solnce mi pride, v vinograde laške za goro zaide : Z beneškega morja 20 jug čelo poti, od Štajerca burja po let’ me hladi. 18 2. Orjejo konjiči za hajdo, pšenico, nevirudni dekliči pa beljo tančico ; kaj maram, jaz kruha prislužim zadost’, ni sile trebuha po svetu mi nos’t’. 3. Imam oblačilo domač’ga pad’vana, 20 ženica pa krilo iz prav’ga mezlana; 2 ' se sveti na lice, ko pir’h moj škrlat, nje šapelj, iglice, nje modrec je zlat. 4. Rad plešem okrogle, s petama glas dajem, premetem vse ogle, v dva cepa se majem; nožiča pa Min’ce za mano drobni, pobira stopinj’ce, se v kroge vrti. 5. Na žgancih tropine pa kislega zelja, bob, kaša, vse mine, ko pridem od dela, al’ bodi pogača, klobasa al’ sok, al’ kar se obrača na ražnju -okrog. 6. Za vsako povelje 'mam zidano voljo, za brambo dežele al’ hoditi v šolo; povsodi se maham ko čvrst korenjak, pa delam, pa baham, pa pijem tabak. 5. Kos in brezen. 1. Kos prepeva, gnezdo znaša, lepo brezen 28 gori gre, smeje se in kosa vpraša: „Poješ tako zgodaj že?“ 2. „„Kdo bo branil kosu peti? Ženil se je včeraj brat, jutri mislim ljubo vzeti, ravno vabim, bodi svat!““ 3. „Vse prezgodaj ti ropočeš, veš, da šele gori grem?“ „„Gor’ al’ doli, kamor hočeš, da se ženim, le to vem!““ 4. Dobre volje uka, raja, štirje godci mu pojo. „Bom za vreme prašal mlaja? Saj vijol’ce že cveto!“ 5. Breznov ščep se ves prevrne, goni megle, burjo da, hrib, doline sneg pogrne, v mrazu vmira vjolica. 6. Doli brezen mim’ pridrzne: „Kaj t’ je, kos? Ne poješ več?“ „„Eh, kaj? — Brat mi včeraj zmrzne, danes pa je moja preč!““ 7. Kamor tvoja sla 29 ti kaže, preveč nagel ne smeš bit’! Stara prat’ka se ne laže: brezen ima rep zavit. 6. Sraka ino mlade. Sraka mlade je svarila: Vse preblizu hiš greste! Vas bo nagla smrt pobila, niste dovolj pametne. Kadar človek se pripogne, al’ pa sključi se na tla, vsaka naj se hitro- ogne, on pobira kamena. 21 Če je taka, reko mlade, kaj pa bo začeti nam, ak’ se tiho mož prikrade, nese kamen za hrbtam ? Starka pravi: to je zmota! Vse po svet’ na robe gre, doživela kaj sem s’rota! Jajce več od pute ve! 7. Petelinčka. Lepo sta ravnala p’telinč’ka dva po bratski zobala, prijaflja sta b’la. Pa puta pritekla ječmenček pobrat’, ljubezen ju spekla, začela se klat’. 8. Uganke. Rad me ješ brez noge, rajši pa, k’ 'mam obe. (Jajce.) Rojen še oča ni, sin že po streh’ leti. (Dim.) Bolj ga ponuja, hujše se kuja; bolj ga napravlja, hujše se vstavlja. (Vozel.) Grela na lice živa sem koža, grejem na robe starega moža. (Kožuh.) 22 Sladko zgovorna stajica, pa v nji so bela jagneta. (Usta pa zobje.) Eden za drugim tečeta, nikdar se vjeti nečeta. (Dan pa noč.) Vse odprto, vse prebito, lačno — predrto, zmerom pa sito. (Sito.) Zaplata zaplato nešteta pokriva, nosi jih kožica, ni zanke ne šiva. (Tičje perje.) Šviga švaga čez dva praga. (Metla.) Zakaj dva dni nikoli nikoli dež ne gre? (Ker je noč vmes 9. Tekica. (Naroden motiv.) Tekica 30 teče pod brado, pod goro, 'peska ne takne igla ji plava se z nogo. Štirje junaki pa za njo, da prah kadi se pod peto. Oča jim pravi pa tako: Kir jo doteče, tega bo. 10. Dve Anakreontovi. 31 Mat’ črna zemlja p'jejo, njih pjejo pa drevesa, studence pije morje, pa morsko vodo solnce, svetlobo solnčno luna ; kaj bran’te men’, prijatTji, ak’ piti me je volja? Škržat, pač blagor tebi! Na vrhu ti drevesa popiješ kapljo rose, prepevaš po kraljevo ; saj tvoje to le vse je, karkol’ na polju vidiš, karkol’ po gozdu raste. Te radi 'majo kmetje, nikomur ti ne škodiš, častijo te vmrjoči, poletja sladki prerok! Umetnice te ljub’jo, za ljubo te ’ma solnce, 1 . II. Tine. Žiga. Tine. Micka. Tine. Micka. Žiga. P. Ž. P. Tine. Micka. T. M. k’ je ojster glas ti dalo; ne fare tebe starost, sin zemljin, modri pevček, 'maš belo kri, si zdravček, nebeščanom enak ves. 11. Petelinček, komedija, igrana v Ljubljani 1802. Sklep. Pogorelka so ostali, kam se hočejo podat’! Ved’ me, bratec, hitro, kmali, brž teciva! Kje so mat’? Cak’, se bomo k njim podali, — morajo pri nas ostat’ —, gospodinjo k nam peljali. — B’li ste vbogi, zdaj bogat’. Nadloge minejo. Težave zginejo, j ( Micki 1 . j Nic { Tinetu/ nl se vec bat ' Veseli bodite! Le jo zagodite! _ f matere z vama j , , Grem \ svatov in godcev / iskat ' Moja si, Micika! Tebe 'mam Tineta! Dobila s’ j " , . ,,, Si dobil j oceta m mat ! 25 12. Brambovska molitev. 32 Mogočni Bog! Tvoj dih je vstvaril solnca nove, Tvoj dih je v stan’ podret’ svetove, zato pohlevno mol’mo Te: Obrni milostiv’ obraz na brambo našo in na nas! Pred sodbo klič’ sovražnike — Ustiš’ nas, Bog ! Mogočni Bog! Sovražnik nas hče podse spravit’, posilit’, ropat’ in podavit’; ak’ Ti nam češ na strani stat’, odbil’ ga bomo ročno proč, iz Tebe 'zvira naša moč, si rajši smrt, ko sužnjost zbrat’ Usliš’ nas, Bog! Mogočni Bog! Napuh njegov prezgodaj baha, za Te ne mara, nima straha. Potrdi ude nam Tvoj dih! Ti srca šteješ ne ljudi; če ta prevzetnik prigrmi, ko pleve ga 'zkropi Tvoj pih Usliš’ nas, Bog! 26 13. Dies irae. 33 Dan poslednji pride sila, zemlja v prah se bo zdrobila, priča David in Šibila. Kaj trepeia bo prebiti! Videl bom sodnika priti, vsako vest na tank’ odkriti. Čudno grom trobente kliče, budi dole, morje, griče, žene k sodbi vse mrliče. Strmi smrt, se čud’ natora, ko pred sodja zdajzdaj mora stvar mu dolžna odgovora. Bukve bodo na dan djane, vpričo vseh na drobno brane, ne bo miselce neznane. Kadar dojde sodnik zvesti pravdo delat slednji vesti; brez podkupa, brez obresti: Takrat duša kaj poreče, kam sirota se zateče, ko pravične srce peče? 27 Kralj prestrašne velikosti, ki raj daješ po milosti, sodi me po svoj’ blagosti! Mili Jezus, kir si zame voljno križ zadel na rame, ta dan, prosim, pozri name! Duše milo si Ti ljubil, jih neveste v nebo snubil; bo Tvoj trud zastonj se zgubil? Sodnik pravdnega mašč’vanja, bod’ mi dober odpuščanja zdaj pred dnevom obsoj’vanja! Duša vboga zdiham kriva, rdečica me zaliva, milost Tvoja naj me vrniva. Majdaleno odvezuješ, Dizmu svet’ raj obetuješ, men’ zaup tud’ oznanjuješ. 28 Prošnje moje so nevredne, daj mi želje, misli čedne, da ne grem u ognje vedne! Daj pri ovcah mesto meni, ne med kozle, ne zakleni, vsmiljen me na desno deni! Ločivši kar je prekletih, in na levo stran odštetih, reci meni v družbo svetih! Dol’ do tal kolen’ podrto, po spokorno srce strto, nebo, molim, štor’ odprto! Dan ta solzni že prihaja, kjer iz praha meso vstaja, da bo sojen človek krivi. Daj odpustek mu, Bog živi! Jezus, vsmiljeni pastir, dari dušam večni mir! 14. Vodnikovo pevsko geslo. Naj pesem umetna, naj merjena bo, nikdar ni prijetna, ak’ žali vuho. III. Vodnik — pripovednik. Žena in puta . 36 Vdova je imela puto, k’ je sledni dan jajce znesla. Meni pa, de, če ji posipa več ječmena, bo dvakrat na dan nesla; sturi tako. Kura pa spitana še eniga ne zmaga na dan. Ta pravlica kaže, de : kdor lakomno preveč želi, še kar ima zgubi. Gospodinja in dekle. Pridna vdova budi dekle o petelinovim petju: vstanite delat. Deklam vedno delo težko de, sklenejo domačiga petelina pobiti, k’ je go- spodino prezgodaj budil. Ga pobiejo. Pa si niso nič bolši; še hujši jim je. Gospodina ne sliši petja, še zgodneje vstaja. Ta pravlica vuči: de zmisliki so nam do¬ stikrat krivi še hujšiga zlega. Krokar in lesjak. Krokar vkradel kos mesa sede na drevo. Lesjak ga vidi, sla mu pride do mesa: stopi, ga hvali: velik, lep si, sosebno vreden kral biti vsih tic: sej bi tudi bil, če ti peti znal. 30 Krokar spusti meso, zakroka debelo. Skoči lesjak in pravi: Lub moj krokar, še mervico vuma, potlej ti nič več ni treba do krala. Ne dajmo se perliznencam hvalit! Vumna perpovest. Peloponežani so se tako radi smejali, de ni nič pametniga bilo brez kakšniga smeha. To nikamor ne kaže, pravio, pošlimo v Delfi Apolonov svet prašat, kako bi se ventalo (= odpomoglo) smehu. Bogov pravež (= pro- rok) odgovori: Pozejdonu morskimu bogu junca darujte brez smeha. Otvezejo junca, hite k morju, otročaje odpode. Ravno mislio potopiti junca, kar poba med seboj zagledavši pravio: greš domu, paglovic! Pobič pa: Me¬ nite, ga bom požerl? Takrat vsi v smeh, in domu, rekoč: Ni nam pomagati. Kratko-časna pergodba. Kmetiški ludje so nekidaj na veliku praz¬ nih reči vero imeli; med drugimi rečmi so enkrat v gerški deželi eniga strašili, de tu nič dobriga nepomeni, ker je ena kača pred njega vežne vrata perlezla, inu se okoli kluča ob- 31 vila. — On govori: tu ni Čudnu, de se je kača okoli kluča obvila; čudu bi bilu, aku bi se kluč okoli kače obvil. * IV. Vodnik — zgodovinar. Povedanje od slovenskiga jezika. Stare reči so tudi nove tistim, katerim so neznane. Zatorej bodem popisoval, od kod krajnski jezik inu zarod pride, inu od neki- danih časov začel: Krajnci 36 so en odraslik velikiga sloven¬ skiga naroda, kateri zdej prebiva od terža- škiga morja noter do zmerzliga morja v Mo- škovii skuz 400 mil. široko, inu od pemskiga, noter do dežele Kamčatka na konec moško- vitarskiga cesarstva še čez tavžent mil na dolgost. Skorej vse ludstva v tim prostori so slovenci; to je krajnci, slovenci, hravatje, dal- matini, bosnjaki, slavonci, slovaki sem ter kje po turskim inu ogerskim; ti so ta kraj Do¬ nave. Na unim kraji Donave pak su Pemci, moravci, polci, pomurjani, lužici, vandali, vendi, litavci, Leti, inu ena neizmirjena prostranost moškovitarskeh prebivalcov po Moškovii, Se- 32 verii, inu na meji Tartarie. Ti vsi imajo sploh ime, de so Slovenci, inu imajo jezik od ene ~ same matere, namreč, slovenski jezik ... Krajnci so pisat znali, preden so bili ločeni od slovencov na unim kraji Donave, inu lesem blizo laške dežele peršli. Za to ker imajo enako besedo povsod; krajnec pravi: pisati, Pemec psati, Polec pisač, Moškovitar pisati.Krajnski jezik je moškovitarskimu narbol podoben; bol, kakor vsem drugim slo¬ venskim izrekam ... Adam Bohorič je dal na dan eno gram- matiko za krajnski jezik v leti 1584. Do sedaj se še malo takeh bukv najde; vunder ih imamo za nauk, de iz nih zvemo, kako so naši stari predniki pisali, jezik čistili, inu podučili, kako bi se en unajni izučil, naš jezik govoriti. £fcrv Dones bomo začeli govorit od prebiva- lišov pervih krajncov. Pisar Prokopius pravi, de so v slabeh kočah prebivali, katere so bile semterke redko sejane; mesta so bile skuzi rimske vojske razdjane, slovenci od močniših ludstvov na tesnobo ugnani, inu so mogli v hribih, gorah, inu snežnikih varnost iskat. . . 33 Kras, Kokra, Trojane, Drava, Sava, Korka, Kopa, Terst, Logatec, Cele, Hrušica, Pola so silno stare imena; mlajši pak so Lublana, Novo mesto, Bistrica, dosti drugih, inu niso znane per starih pisarjih med Rimci inu Gregi .. . Emona je bila že razdjana, kadar so slovenci na krajnsko peršli, inu so ia kraj, ker sedaj Lublana stoji, Gradiše imenovali . . . V gradiši se je ta mestia začela Luba ali Lublana imenovat, ker je na lepim inu lubim kraji, per vodi inu per poli ležioča. Dolenci še dan današni v več krajih pravio Lublena ne Lublana . 37 * De so Krajnci serčni v boju bili, inu de so še sedaj, ni treba dvojiti, ker se ve, kako serčno so neki daj se čez Turka bojovali. Ob sedajnim časi pa officirji krajnce hvalio, de so narbolši soldatje, kader se enkrat pervadio. Prokopius piše, de slovenci niso ne hu- dobniga, ne golufiviga nagnenja. Večidel so pošteni, inu tudi pruti ptujcam dobrotlivi. 34 V. Vodnik — slovničar. Dosti po nemško in latinsko pisanih grama¬ tik je med ludi danih, ktire Nemcam in dru¬ gim Europejcam kažejo slovenski jezik pisati in govoriti; slovensko pisanih pa za domačo potrebo nič več ne poznam, ko sami dve. Ptujce smo tedaj vučili našo besedo znati, sebe pa ne. Od tod pride, de nimamo skoro nič vu- čeniga perdelka. Zatorej je prav prišla zapo¬ ved našim mladenčam dati v roke pismenji navuk, kir jim bo kazal, svojo domačo besedo izrekvati in na pismo devati. Porečeš: čemu pa mi bo? saj znam po naše govorit. — Go¬ vorit znaš, al spravno govoriti in pisati rnore- bit ne. Nemci, Lahi, Francozi dajo svojim otro- kam narpred svojo domačo pismenost za pervi uk, deslih znajo nemško, laško, francozko. Za kaj? za to ki je treba začeti vse navuke z’ tisto besedo, ktiro nas mati vučila ... * Opomin. Nimamo nobeniga znamina za spole kazati, beseda sama svoj spol kaže v zadnimu zlogu kakor per Latincih: tedaj ni¬ mamo člena, kakor ga "imajo Nemci, Lahi, Francozi ino drugi. (Pism. z. p. š. 12.) * 35 En rojen Krajnc neda miru, inu v enim pismi piše, de krajnski jezik je vbog, zato ker nekateri ludje dosti nemskeh besedi namesti krainskeh govore. Ako bi taka velala, bi Nemci bol pomankliv jezik imeli, kakor mi; zakaj nemci vsaki dan eno veliko silo francozkeh, latinskeh, inu laškeh besedi v ustah nosio. Po celi Europi je taka navada, de sosedje od so¬ sedov besede brez prave potrebe jemlejo; al to je ena spačena navada, inu v bukvah ne- sme biti, temuč bukve se morejo v čistim je¬ ziki pisat. Nesmemo tedaj pisat: fajn, falar, faler, fant, favd, ferš, flaša, flika, furman, am¬ pak: tanek, ali lep ali všečen, steber ali pod¬ pora, pregrešenje, mladeneč, guba, s’rovi ali presn ali hladni ali nov, staklenica, zaplata, voznik. * VI. Vodnik — pratikar. Od vremena. Zjutrajna inu zvečerna zaria pomenita, de je obilno dima inu rose v luftu, v katere se sončni žarji vprejo. Na jutrajno zario pride al veter al dež. Kader sonce gorigre, raztegne 36 dim, luft se počne mešat, od tiga vstane veter; ali se pak dim vkup spopada, v kaple nabera, inu od tod pride dež. Rosa večerne zarie pak po noči na tla pade, luft se izčisti, inu drugi dan je jasno vreme. Hišne opravila za vsaki mejsic. Opravila v Kimovci. Blatu inu dobro parst na pešene nive ali travnike vozi. Reš, pšenico, zimski ječmen z vlanskim semenarn sej, de se zgodaj dobru vraste. Travnike, kateri slabu rode, plitvu preorji, pognoji; z detelo inu se¬ nenim praham na pomlad obsej. Žele obiraj. Na vertih korenje, špinačo vsej, de boš na pomlad zgodaj za kuho imel. Sadne drevesa, katere si vže obral, nad korenino odkopli, inu z drugo dobro parstjo obsuj. Suhe, od vejtra polomnene veje potrebi. Lan, konople otari, dokler so še jasni dnevi. Otavo v sončnim vremeni nezamudi. Dimnike pred zimo ostergaj. Pomoč, de pšenica ne bode snetjava. Semenska pšenica more enu lejtu stara biti, taka, de ta lejtas perdelana se še le k lejtu na jesen seje. Čez zimo se le eno dlan 37 debelu v žitnico nasuje; na pomlad, kakor hitru ta pervi sok v smreke pride, se narežejo po pedi dolge smrekove veje ino se po konci v to eno dlan debelu nasuto semensko pšenico prav gostu nasade. Taka ostane vse vkup brez premešanja do jeseni notri do časa te sejtve. Gospodinske opravila. Prešičem se more z verstjo klasti, nesmejo nikol stradat, pak tud ne pod noge metat. Rosa, inu hudo vreme jim posebno škoduje; torej se nimajo venspustit, preden rosa neodjide, inu per hudim vremenu zdajci v’ svinak vgnat. Prešič nebode nikol čist Špeh imel, ako bode en čas z ene sorte žitam pitan, potlej pak z drugo; takih Špeh bo po sredi mesnat. Namočena turšica jih dobro oppita; rož ni za prešiče. Kislo mleko radi žro, inu siradko; kar jim tudi dobro tekne. * VIL Vodnik — časnikar in novičar. Ogenj v Ljubljani. Nedelo 38 popoldne ob treh, kader so ludje v cerkvah al na postopanji bili, vstane na 38 naglim ogin v Krakovim, ribiškim predmestji naše Lublane. Pomoč ni mogla zadosti hitro perteči, suhe lesene strehe inu slama so se naprej vnemale, veter vlekel, dvanajst hiš je skoro na enkrat v svitlim plameni. Mestni, do¬ mači inu soldatje so komaj polovico Krakoviga odteli, inu mesto obarvali, kamer je vihar go¬ reče daske nosil. Trideset hiš je zgorelo, devet ih je odkriteh, da ni ogin dalaj mogel. Zdaj vošim, de bi za naprej strehe z ceglam po¬ krili, inu hiše pred ognam varne zidali; če ne, bo cela Lublana v vedni nevarnosti zavolo ne- katereh nevarneh koč. Ljubljana 14 dni brez mrliča. Stari ludje ne pomnio, de bi kdaj poleti tako malo merličov per nas bilo, kakor letaš. Deslih je vročina na naglim začela, vuner no¬ beden ni vmerl skuz štirinajst dni od perviga dne tiga mesca 39 do petnajstiga. Kuga na Španskem. Kuga, 40 katera tukej skozi 2 mesca ruje, je še zmerom huda, per nekaterih je koker uro- čina, inu ih glava boli, drugi kozlajo žouc inu 39 ih bole vsi udje, še drugi mečejo kri ven, ti zadni zlo pomerjo. Boj daj je 16.000 ludi, kateri so kugo imeli, ozdravlenih bilo, 10.000 ih je pomerlo inu 50.000 ni bolnih bilo. Planet Uran. Imenitni zvezdogledec v Londonu gospod Heršel je skuzi svoje 40 čevlov dolgo gledalo najdel, de Planet Uran ima šest mesecov ali majheneh Lun, katere krog njega hodio. • VIII. Vodnik — učitelj preprostega ljudstva. Kuharske bukve. Krajnice se kuhanja težko uče, ker neza- stopio pomenik francozkeh, anglejskeh, laškeh inu nemskeh besedi; posebna nadloga je po deželi zunaj mesta, tam ga ni človeka, kir bi skrivno zastopne besede razložil nevajenem Slovenkam. Torej sim si perzadel začetik ene kranjske kuhine v’ roke dati mojem rojakinam. One imajo čast, de so narejavke zdraveh, dobro dišečeh, inu snažneh jedi; tedaj jeh nagovorim: sturite tudi ve čast vaši kuhini, 40 de jo bote v lastnim slovenskim jeziki za- stopile, govorile inu ohranile. Ako nisim mo- rebit vse prav po kranjskim zadel, bodete ve popravile, inu za en drugi perhodnikrat po¬ vedale, kaj imam prenarediti, kader se bodo te bukve drugič natiskvale. * Kumare v jesihi hraniti. Vzami majheneh kumar, operi, inu pol dneva osolene pusti ležati v skledi; potle jeh na en gorki kraj postavi, de se osuše, pa vender ne na sonce. Potle perstavi jesiha, ene lorber pe¬ resa, popra inu dišave, de zavre, v vreli jesih deni kumare, de enkrat zavrejo; razloži ku¬ mare v glaže, nali jesih čez nje. Kadar jesih moč zgubi, ga odli, inu drugiga hudiga nali; se hranijo čez celo leto. Poljski nauk. Pr. Kaj je poljski navuk? Od. Je kratko podvučenje v dolžnostih tistiga človeka, kir polje obdeluje. Pr. Kdo mi zapovduje obdelovati polje? Od. Bog! Po njegovi volji si rojen v takimu stanu, de sebi hrano služiš z’ trudam. Bog je stvaril polje ino hoče, de človek 41 iz njega dobiva sad svojiga dela. Ako človek prepusti polje svoji gojzdni sro- vini, ono zdevja, bo nerodovitno, se za- raša z’ plevelam, bode prebivalše nesnage in strupenih žival, te sture nezdravo sapo, inu se maštujejo nad nami, zavol raz- žalenja Božjiga, ker nismo pokorni nje¬ govi volji. Ako pak obdelujemo polje ino ga radi z našim potam orosimo, vse po njemu cvete v rodovitnosti ino obilnosti ino zemla rodovitna povrača trud človekov, kir posluša voljo svojiga stvarnika . . . * IX. Vodnik — veroučitelj. Zgodbe svete na kratkim. Bog stvari svet ino človeka. Bog večni ino vsiga mogočni, Bog sam v treh Per- šonah, Oča, Sin ino sveti Duh je stvaril vse to, kar je zvunaj njega, kar vidimo ino ne vi¬ dimo. Eno djanje njegove volje je stvarilo vse bitja duhovne ino telesne iz nič. Po stvar¬ jenju Angelov je hotel tudi svet narediti v šest dneh, to je: Svitlobo, nebo, zvezde, zemlo, morje, zeliša, živali, ino šesti dan moža ino 42 ženo, de bi ta dva živela srečna in nevmerjoča, ako bi bla ostala njemu zvesta ino nedolžna. Keršanski navuk. Dalje od četerte zapovdi. Pr. Ktire dolžnosti imajo Kristiani proti po¬ svetnim Poglavarjam, ki nas ladajo, inu ktire dolžnosti imamo posebno proti Na¬ poleonu Pervimu, našimu Cesarju? Od. Kerstjani so Poglavarjam, kleri jih vladajo, ino mi smo sosebno Napoleonu I. našimu Cesarju dolžni lubezen, poštovanje, po- koršino, zvestobo, vojskino službo, davke naložene za obrambo Cesarstva ino nje- goviga cesarskiga stola; dalje smo dolžni goreče molitve za njega zdravje ino za srečo duhovno ino posvetno cele der- žave ali cesarstva. * X. Vodnik cerkveni govornik. Luka p. 1 0. v r. 2 3 itd. Naš Izveličar srečne imenuje taiste, ka¬ teri njegove dela in nauke vidjo inu šlišio, zatu kir veliku Prerokov inu Krajlov bi bilu radu vse tu slišalu inu vidilu. Zakaj on lete 43 taku srečne imenuje ? Zatu, Preljubeznivi, kir ravno leti so to srečo imeli, de so oni to iz- veličansko resnico iz samih vust Božjiga Sinu prejeli. Preroki so tu le v duhu naprej vidili, oni so želeli tudi z svojimi očmi viditi, al tu njim ni došlul Krajli so želeli Kristusa slišat, tudi tem ni tu došlu . 41 44 Vodniku v zahvalni spomin. (1859.) Ti zvezda svetla, Vodnik moj, si dal’č pred mano hodil, pa bil sem zvest učenec Tvoj, ker s’ me prijazno vodil. Prav po domače si nam pel, in si tud’ moje srce vnel naj po domače poje in drami brate svoje. Od petelinčka si zapel, zadonel od Triglava, Savice pesmico zajel, vir pesmi bila Sava. Poslušal Te, in sem Te bral, poželel, naj bi tudi znal tak po domače peti, Slovence oživeti. Po licu poznal nisem Te, pa poznal sem po duhu; otroci Tvoji, — pesmice 45 živijo v lepem sluhu. Očeta slava berzni sin so hčere matere spomin; Tak hvala pesmi gladke so Vodniku, nam sladke . 42 Veselje moj’ga Vodnika pač bila je gorica; najslaja njemu pesmica res tekla je zdravica. Na zdravje sladko vince pit pošteno se oveselit’ To je Slovencov srce, najnih pesmi jedrce. Kraljestvo nama bilo ni bogastvo tega sveta; Slovenš’na blišča in časti Slovencem ne obeta. Zaupam pa, da bodeva v nebesih večno združena Slovenca prav vesela s Slovenci slavo pela. Anion Slomšek. 46 Opombe. 'Vodnik o sebi. Ta lastni životopis je napisal Vodnik na prvi list »Velike pratike za 1. 1795“. Značilen je za pesnikovo skromnost in domačo preprostost. 1 Parnas je pesniška gora starih Grkov. 2 drugačnega. 3 grške. 4 nemške. 5 popevke. 6 latinska imena rim¬ skih naselbin; Emona Ljubljana. 10 Galec. 11 Vodnik in sodobniki so mislili, da so bili Iliri Slovani. 12 Franki (Karl Veliki). 13 germanski narod. 14 Napoleon je od¬ prl slovenske šole. 15 Raguza Dubrovnik. 16 Cattaro Kotor. 17 prebivalci ob Kolpi. 18 Filip Macedonski. iv Aleksander Veliki. 20 Ilirski narod. 21 Francosko. 22 grška kultura. 23 Korint, mesto sredi Grške. 24 granica. 25 čitaj: murja. 26-27 domače preje blago. 28 mesec ma¬ rec. 29 poželjenje. 30 pomeni najbrž kozico. 31 Anakreon je bil grški pesnik (500 I. pr. K.); Vodnik je v okusu dobe njegove pesmi prevajal, češ, da se pojejo po hrvaških „vižah“. 32 Pesem po nemških brambovskih, ki jih je Avstrija naročila prevesti. 33 Znana cerkvena mrtvaška pesem. 34 Prost prevod Boileaujevega pevskega gesla. 35 Prevodi iz Ezopovih basni. 36 Slovenci. 37 Ta razlaga ni prava. 38 29. IV. 1798. 39 VII. 17 99. 40 1 800. so torej že imeli špansko bolezen. 41 Vodnikov jezik v tej pri¬ digi je še zelo slab. 42 To mesto je težko umljivo: očetu v čast je berzni (?) sin, materi v veselje pa hčere. Tako so tudi Vodniku pesmi v čast, nam v veselje. 47 KAZALO. oo Prešeren: V spomin Valentina Vodnika .... 3 Valentin Vodnik. 4 Vodnikova knjiga. I. Vodnik o sebi.11 II. Vodnik pesnik.13 III. Vodnik pripovednik ... 30 IV. Vodnik zgodovinar ... 32 V. Vodnik slovničar. ... 35 VI. Vodnik — pratikar .... 36 VII. Vodnik časnikar in novičar 38 VIII. Vodnik učitelj preprostega ljudstva.40 IX. Vodnik veroučitelj ... 42 X. Vodnik cerkveni govornik 43 Slomšek: Vodniku v zahvalni spomin.45 Opombe.47 * ■Mi NARODNA tN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000511719