MLADOST    NOčI
Širne  Vučetić
Senčnica ob morju diha od majske sape, a na obalo se plazi hobotnica teme. O polipi mraka, koliko vas je! Vidim vašo vlažno glavo z dvoje očmi, dvema rjavima sončnicama večera.
Tiho je pobočje, blag je oljčni vrt.
Ni rumenih rojev čebel,
ni več rdečih rož in kelihov sonca.
In kaj bi z njimi, čeprav bi bili?
Mar niso sinja nebeška morja
še zmeraj v krošnjah?
Bilo bi dobro pozdraviti črte rib,
ki prihajajo v tvoje oči,
gospa noči, na tej večerni obali.
A tišina postaja kot šala.
Sence trav čutim (ali kaj?)
in hrepenim, da sedem čimprej za polno mizo,
ki  si  jo,  noč,  pripravila  zame in  s  črnim  tilom
prekrila,
da bi svečo prižgal in pričakal sladko oljčno večerjo na olju.
O mladost noči s cenenim jedilnikom v tej samotni hiši-fantaziji, ki jo sapica z morja hladi in ovija hobotnica mraka.
711