SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (AÑO) XLVI (40) Šaev. (No.) 10
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 2. aprila 1997
Í
Pričevanje in poslanstvo
Kazimierz Wiwatowski
Janezu Pavlu II. v pozdrav
Prev.: dr. Tine Debeljak
Pot, ki jo izbral ti je Gospod; od vrat Krakova do Petrovega sedeža po zlato tiaro papeža — ni bila le pot molitev in prošnja, temveč še preje trudov, bojev in naporov nam znanih križarskih vojska za krščansko vero ljudstev, narodov, sveta.
Križ v tvoji roki meča je žareči sij,
ki v njem izvir imajo Mojzesova čuda, Samsona moči.
Zaradi trdne vere v svete velike stvari, kot so Ljubezen, Bog, ki večjih sploh jih ni, in v vsezmagljivost njih, Te je pripeljal Bog v izbrancev svojih ozki krog,
ki njih največja je odlika: življenje posvetiti le za druge, v ponižnosti služiti svojim slugam kakor sluge.
Spoznal sladkost si zmage, polne vriskov,
in porazov žgočih grenko stisko,
spoznal si vse, kar je visoko in kar nizko.
Čim više si na poti tej se pel v strmine vzpon si bližal cilju se, ki ga določil ti je On.
In ko prestopil prag si zadnjih pristanišč, nanagloma kot blisk obsije te tiare blišč.
Zdaj s Petrovega sedeža glasiš v vesoljni svet resnico o Vsemoči Božji in Ljubezni, ki bo rešila svet, ker le po Njej in v Njej lahko Edinost, Sprava, Red store, da človek je človeku pravi brat.
Ponesi zdaj to božjo blagodat med ljudstva vsa in narodov rodove!
In Bog ti daj na pot vse svoje blagoslove!
Govor dr. Marka Kremžarja ob začetku srednješolskega tečaja
Vi, dragi študentje, in mi profesorji — vsi skupaj pričenjamo novo šolsko leto — pa tudi novo leto našega življenja. Navadno ne mislimo na to, a je res, da nas bi morala družiti že zavest, da smo tako eni kakor drugi odgovorni, da nam to leto ne uide brez koristi in brez smisla. Nekoč bomo namreč dajali pred Stvarnikom odgovor tudi za to leto, ki ga zdajle pričenjamo. Odgovorni smo vsak zase in drug za drugega, tako vi, ki se učite, kakor mi, ki vas učimo.
Če bi vas vprašal, zakaj ste se vpisali v tečaj, zakaj ste pričeli in zakaj vztrajate na poti slovenskega študenta v zdomstvu, bi dobil različne odgovore:
—• starši so me poslali;
—	družbo dobim in se zabavamo;
—	morda bi kdo rekel tudi, da se kaj nauči.
A vsi ti odgovori ne morejo pojasniti dejstva, da se že več kot četrt stoletja zbira na Srednješolskem tečaju, mesec za mesecem, leto za letom stotine slovenskih dijakov in desetine profesorjev.
In če bi vprašal nato še vas, ki u-čite na tečaju, zakaj delate to, ko vendar nimate od tega nikake koristi, ko je treba žrtvovati čas in denar, da moTete poučevati slovensko mladino o njenem jeziku, o njeni zgodovini in o naših skupnih vrednotah, kakšen odgovor bi dobil? Verjetno le kak nasmešek, saj vsi vemo, da učimo iz ljubezni do mladine in iz zvestobe slovenstvu.
Prepričan pa sem, da je v ozadju vseh razlogov, ki ste jih pripravljeni priznati vi, študentje — končno prav isti, osnovni, globoki razlog. Kajti le iz ljubezni dela človek stvari, ki mu ne prinašajo neposrednih koristi. Ljubezen in ponos sta temelja zvestobe. V globini srca prav dobro veste, da prihajate na *ečaj iz ljubezni do staršev, to je do svojega rodu, pa iz zvestobe tistim vrednotam, ki ste jih od svojih prednikov podedovali. To so vrednote slovenstva in krščanstva.
Je pa za vsem, vašim in našim delom, dragi dijaki, še en močan nagib, ki ga čutimo, a ga Bog ve zakaj, navadno ne omenjamo. Ta nagib je poslanstvo.
Vsi veste, ali vsaj čutite, da ne rastete v Argentini po slučaju ali zaradi želje vaših staršev, da bi se iztrgali iz slovenskega naroda in se
Leposlovni kritik Josip Vidmar, star 91 let, med revolucijo predsednik OF, po prepričanju liberalec, pa kasneje član komunistične partije, ki še danes ob vsaki priložnosti razglaša, da je neveren, je pred kratkim izstopil iz Društva slovenskih pisateljev. Povod za izstop je bil zapis Dimitrija Rupla, ki je eden urednikov oporečniške „Nove revije“, da je Vidmar v svoji kritiki o Kocbekovi knjigi „Strah in pogum“ njenega avtorja „denunciral“.
Josip Vidmar je v svojem dopisu z dne 1. decembra 1986 pozval predsednika omenjenega društva, naj ta izraz „denunciral“ izroči v presojo častnemu sodišču, „ki naj Ruplovo ravnanje oceni in ga primerno obsodi. če se to ne bi zgodilo ali če bi bila sodba razsodišča premila ali če bi Rupel razsodbe častnega razsodišča ne hotel izpolniti, mi bo težko ostati v članstvu Društva pisateljev, ki dopušča take neodgovorne žalitve kateregakoli izmed članov.“ Častno razsodišče pa je menilo, da je Vidmarjeva pritožba prišla na napačen naslov. Takole je zapisalo: „V konkretnem primeru ne gre za vprašanje literarne narave ali oo-
vključili v svet, ki bi jim nudil več materialnih ugodnosti.
Nasprotno. Vaši starši in njih predniki so bili in so zakoreninjeni v slovenstvo. Velika večina med njimi žrtvuje in posveča del svojega časa in premoženja, rasti slovenske skupnosti v Argentini. Od kod ta čut dolžnosti in odgovornosti?
Dva razloga sta. Prvi je, da rastemo iz rodu, ki je bil pripravljen nekoč za svoje slovenstvo in krščanstvo žrtvovati vse — tudi življenje.
Drug razlog pa je, da tako vi kakor vaši starši in mi profesorji, živimo, ker smo po božji volji bili re. šeni, da namesto pomorjenih junakov in mučencev vztrajamo in pričamo.
Seveda boste rekli, da ne morete biti priče za nekaj, kar se je zgodilo pred vašim rojstvom.
Ta odgovor ne drži, kajti vsak kristjan priča vse življenje o dogodkih, ki so jih mnogi potrdili s svojo smrtjo, čeprav jih sam ni doživel.
Res, niste bili prisotni, ko so vaši strici in dedje žrtvovali svoja življenja in prostost. Vendar vse to so delali, ker so vedeli, da je komunizem zlo za nje, za njihove družine, za ves narod — predvsem pa za njihov bodoči rod — to je za vas, ki bi sicer morali živeti v totalitarni, brezbožni družbi marksistične države.
Za vas, ki vas še ni bilo na svetu, so umirali; za vašo svobodo so se borili; da bi bili vi rešeni uničevalne zmote, ki je grozila narodu, so sprejemali nase trpljenje in tujino. Rojeni ste sicer v svobodni Argentini, a le zato, ker so mnogi od vaših prednikov za vašo svobodo bili pripravljeni dati življenje.
Vaši starši so priče prve generacije, ki je osebno poznala junake in mučence, videla žrtve, katere je od naroda zahtevala komunistična revolucija. Postopoma pa prenašajo zdaj nalogo pričevanja na vas, ki ste priče, drugega in tretjega rodu. Poznate resnico, ker so vam jo posredovali vaši starši, katere imati radi in katerim zaupate. Rojeni ste bili »T slovenskih, zdomskih družinah in prejeli s tem bogato, a tudi odgovornosti polno tradicijo. Dokler ne bo našim mučencem priznana čast — in poravnana krivica, toliko časa bo dolžnost pričevanja prehajala med nami iz roda v rod.
Dokler ni slovenski narod svoboden doma, naj izročilo slovenske svobode ohranja „Slovenija v svetu“!
klicne časti, zato ne sodi v pristojnost tega društvenega organa.“ Dimitrij Rupel pa dodaja: „Josip Vidmar je očitno pričakoval, da me bo Društvo slovenskih pisateljev izključilo iz svojih vrst. Želel si je take rešitve, ker bi na sodišču zelo težko dokazal, da sem napisal neresnico. če je bistvo tega društva politična diskvalifikacija, potem bom moral to društvo zapustiti jaz. Popolnoma nič nimam proti temu, če bi Josip Vidmar hotel ostati v društvu, ne bi pa hotel ostati v njem, ko bi se v njem uveljavljala Vidmarjeva politika.“
(Kat. glas, 19. III. 1987)
ZGODOVINSKA ŠKODA
V Mariboru se je dogodilo, da je eden od osnovnošolcev v svoji praznični nalogi (ob 29. novembru) med drugim zapisal, da bi Rudolf Maister moral začeti svoj napad dan ali dva kasneje, saj bi tako bitko izgubil, to pa tudi pomeni, da bi mi — torej v Sloveniji — živeli pod Avstrijo, kjer bi imeli večjo demokracijo in več svobode.
(Delo, 9. XII. 1986)
In to ste vi, dragi mladi rojaki!
Naloga pričevanja o žrtvi vaših prednikov prehaja iz roda v rod, na vas in na vaših otrok otroke.
Nismo slovenski politični emigranti edini na svetu, ki imamo podobno poslanstvo. Ukrajinci, Armenci in še mnogo drugih, ki žive v svetu po sili razmer, se ne sprašujejo, koliko rodov naj traja zvestoba. Vedo, da so sinovi in hčere družin, ki nosijo poleg splošno človeškega in krščanskega, še posebno poslanstvo v narodu, v katerem so bili po božji volji rojeni. Bili so, prav kakor mi, ohranjeni pred genocidom, da bodo oni in njih potomci pričali o dogodkih, o katerih sedanji svet še noče slišati.
Lepo poslanstvo je to, ki daje našemu življenju še poseben smisel, a tudi dodatno težo. Križ, ki smo ga prejeli s tem, da smo rojeni v tem času, v teh razmerah, v slovenskih družinah, zahteva močnih fantov in deklet, a nudi zato globino in polnost, ki je sicer ne bi našli v povprečnem svetu.
Ta teža ima v sebi svoje plačilo: polnega, vrednega življenja — in je naravno dopolnilo križa, ki smo ga prejeli kot kristjani.
Argentina potrebuje ljudi, ki znajo živeti iz svojega prepričanja, za svoje ideale. Ni jih veliko. Vi ste rod, ki raste iz krvi slovenskih katoliških idealistov. Upravičeno ste ponosni nanj. Pokažite zdaj, da ste ga vredni!
Naj vam srednješolski in kasneje visokošolski tečaj pomaga, da boste lažje doumeli in zato krepkeje živeli to svoje, in naše skupno, slovensko poslanstvo.
Konec preteklega tedna smo v ljubljanskem „Delu“ zasledili dva članka, ki nesporno pričata, da se v Slovencih prebuja duh uporništva, kot ga je bilo v teku zgodovine že večkrat zaznati. Narod se je naveličal hlapčevati Beogradu in mladi rod si želi sprememb. To dokazujeta tudi naslednja dogodka.
V Titogradu, glavnem mestu črne gore, je okrožno javno tožilstvo vložilo obtožnico proti 21-letnemu študentu ekonomije Ambrožu Porenti, 20-letnemu kemijskemu tehniku Robertu Moravcu, 21-letnemu strojnemu tehniku Vladimiru Lebanu in 20-letnemu strojnemu tehniku Ed-mundu Glavini. Širili naj bi sovražno propagando, za kar so po 133. členu kazenskega zakonika lahko obsojeni na deset let zapora.
In v čem je bila ta sovražna pro-
Mogoče ne veste, da ...
—	da je na svetovni lestvici vojaških proračunov Jugoslavija na drugem mestu takoj za Izraelom, v izvažanju orožja pa na tretjem mestu...
—	da je kardinal Ratzinger, prefekt Kongregacije za verski nauk, prepovedal mostarskem škofu Žani-cu dajati izjave o dogodkih v Medjugorju...
—	da je v Stalinovih taboriščih bilo zaprtih 600 sovjetskih pisateljev, od katerih je bila skoraj tretjina likvidirana...
—	da sta dva slovenska duhovnika, ki še živita, ozdravela od raka na priprošnjo božjega služabnika Slomška. . .
—	da so letos ustanovili v Ljubljani „Društvo piscev iz NOB in revolucije“ in da ima 90 članov ...
MLADIKA, Trst, št. 10, 1986
Po rokopisu, ki ga je za ta prihod sv. očeta v Argentino napisal Poljak Kazimierz Wiwatowski, uglasbil pa
paganda? V obtožnici je rečeno, da so omenjeni med služenjem vojaškega roka v vojašnici „Pero Četko-vič“ v Baru od marca do junija lani med vojaki slovenske narodnosti poudarjali, da bi se morala Slovenija odcepiti od Jugoslavije in priključiti Zahodu, saj bi s tem Slovenci lahko živeli kot Švicarji; ne bi jim bilo treba vračati jugoslovanskih dolgov, poleg tega pa jim ne bi bilo treba pošiljati pomoči nerazvitim republikam in pokrajini Kosovo. Trdili so tudi, da sedanje državno vodstvo ni sposobno voditi Jugoslavije in da bi ga bilo treba zamenjati. Slovenija naj bi bila narodnostno čista, zato bi bilo treba vse neslovenske delavce poslati domov. Dejali so tudi, da sta slovenski in hrvaški narod edina kulturna v jugoslovanski državi. Treba bi bilo tudi spremeniti ustroj jugoslovanske vojske, saj v primeru napada v sedanjih razmerah ne bi bila sposobna braniti države.
Preiskovalni sodnik vojaškega sodišča v Beogradu, ki vodi preiskavo, je spričo navedenih izjav omenjene štiri Slovence obtožil, da so s svojim sovražnim delovanjem pozivali na protiustavno spremembo jugoslovanske socialistične samoupravne družbe, spodkopavali bratstvo, enotnost in enakopravnost narodov in narodnosti, se zavzemali za strmoglavljenje oblasti ter ogrožali varnost in obrambo države.
Drug značilen dogodek pa se je primeril v Beogradu na seji zveznega odbora za proslavo Dneva mladosti. Na omenjeni seji je predsednik tega odbora Hašim Redžepi, Albanec po rodu, z nekaterimi drugimi člani zastopal stališče, da Prešernova „Zdravljica“ ni primerna za začetek štafete in da bi jo morali zamenjati z neko drugo, ki bi bila bolj jugoslovanska. Menili so, da bi javnost lahko narobe razumela o-menjanje Boga v pesmi. Predsednik
Andrés Stanislaw SzymCzak, ne o-ziraje se na glasbo prestavil dr. Tine Debeljak.
pa je še terjal, naj slovenski planinci in govorniki govore v „jugoslovanskem jeziku“, češ da bo tudi sam govoril v srbohrvaščini, čeprav je njegov materni jezik albanski.
Ko je predsedstvo SZDL Slovenije zvedelo za te izjave, je zahtevalo javno opravičilo od Redžepija, češ da je šlo za žalitev slovenskega naroda. Redžepi pa je zahtevo zavrnil, češ da izhaja zahteva po o-pravičilu iz napačne interpretacije razprave na seji odbora.
Vse to dogajanje je v „Delu“ komentiral Jože Horvat. Med drugim je zapisal: „Upam pač, da bomo Prešernovo Zdravljico na startu štafete v Sloveniji vendarle slišali, taisto Zdravljico, ki jo je, še za pesnikovega življenja, prečrtal tudi av-stroogrski cenzor. Bogme, ne zaradi njenega Boga, ampak zaradi njenega duha, ta je cenzorju preveč „šel v nos“. Zdaj pa glejte farso, zdaj je „šla v nos“ članom zveznega odbora taista Zdravljica. Da, njen duh se jim je zdel preveč, saj poročevalec natančno piše, kakšen: premalo jugoslovanski, kot je bil onemu rajnkemu cenzorju verjetno premalo avstro-ogrski. Ob tem pa je od vsga začetka slehernemu bralcu, ki je pri normalnem zdravju bral to pesem, postalo takoj jasno, da pesem kliče k bratstvu med narodi, svobodi in k vsemu tistemu, kar sodi k osnovam humanizma. Ne njen „Bog“ ne slovenski narod, katerega pač tudi omenja, nista nikoli vsem tem bralcem delala težav. Vse do današnjega dne. Poziv predsednika ZSMJ, naj planinci v Sloveniji na začetku govorijo „v jugoslovanskem jeziku“, češ da tudi on ne govori v albanščni,' čeprav je to njegov materni jezik, temveč v srbohrvaščini, pa je nekaj novega, saj svojo odločitev vsiljuje vsem drugim... Pri tem ga nič ne ovira ustava, ki pravi, da so jeziki narodov enakopravni.“
(Kat. glas, 19. ni. 1987)
JOSIP VIDMAR JE IZSTOPIL IZ DRUŠTVA SLOVENSKIH PISATELJEV
Slovence je zajel puntarski duh
Še o predaji domobrancev
•L
Tone Mize rit
IZ21VL1EN3A V ARGENTINI
Zapadnoevropski časopisi v zadnjih mesecih večkrat poročajo o nasilni izročitvi domobrancev, hrvaških vojakov, četnikov in kozakov komunističnim oblastnikom. Tako priobčuje tudi časopis „Furche“ razgovor svojega dopisnika Aleksandra Orssicha z avtorjem knjige „Minister in pokoli“, grofom Nikolajem Tolstojem. V knjigi, ki je izšla v založbi Faber & Faber v Londonu, pisatelj — kot smo že poročali — označi Harolda MacMillana kot glavnega povzročitelja te strahotne izdaje in prevare. MacMillan je bil v tistih odločilnih dnevih politični svetovalec Harolda Alexandra, glavne-, ga poveljnika angleških vojnih sil v Sredozemlju, ki je imel sedež v mestu Caserta, in je bil torej odgovoren za vojaške operacije na Koroškem. Harold MacMillan je po vojni dobil naziv lord Stockton in je imel kot tak mesto v lordski zbornici angleškega parlamenta.
V razgovoru s časnikarjem Orssi-chem poroča grof Tolstoj, da je konec meseca maja 1945 Koroško preplavila množica ruskih kozakov, srbskih četnikov, slovenskih domobrancev in velik del hrvaških ustašev, ki so se zatekli k zasedbenim angleškim oblastem, kjer so prosili za zaščito. V svoji dobri veri so se že smatrali varne, ko je mednje nenadoma padla beseda „repatriacija“!! Res je bilo 40.000 kozakov na nečloveški način izročenih sovjetom. Med temi nesrečneži je bilo tudi 3.000 ruskih emigrantov izza prve svetovne vojne, ki vse od ruske državljanske vojne v letu 1917 niso več živeli v Rusiji. Titovim partizanom, ki so se nahajali v tistih dneh na Koroškem, pa so Angleži dnevno izročali po več tisoč vojakov in civilistov in so s svojim delom nadaljevali tudi še potem, ko se je že javno govorilo o masovnem izročenju pribežnikov Titovim vojakom. Danes, po več kakor 40 letih, avtor knjige osvetljuje to strašno izdajstvo in s. tem povzroča velike neprijetnosti angleški politični aristokraciji.
Grof Tolstoj obtožuje MacMillana, da je dobro vedel za posledice svojega povelja za izročanja beguncev. Kasneje je hotel na vsak način zabrisati vsako sled o teh dogodkih. Grof tudi trdi, da je neizpodbitno dejstvo, da Angleži niso imeli namena, da bi komunističnim silam izročali Kozake ali jugoslovanske pri-bežnike, saj mu je general Tom Keightley zatrjeval, da ni nikdar dobil povelja, da bi kogarkoli repa-triiral. Prvo vračanje beguncev se je pričelo takoj po 15. maju. ko je MacMillan obiskal Koroško. Tragika njegove odločitve je še večja, ker je
on sam v svoj dnevnik zapisal, da se zaveda, da izročenim preti suž-nost, mučenje in verjetno tudi nasilna smrt.
Kaj je nagnilo MacMillana, da je izdal povelje o izročanju, ni povsem jasno. Grofu Tolstoju -je dejal, da se je za izročitev Kozakov odločil na podlagi dogovora s Sovjeti v mesecu maju 1945, ko so le-ti imeli v svoji oblasti veliko Angležev, ki so bili vojni ujetniki Nemcev in so jih Sovjeti ob zasedanju nemškega ozemlja osvobodili. Te angleške vojake naj bi zamenjali za Kozake. Nikolaj Tolstoj pa je v svoji knjigi dokazal, da tak dogovor med Sovjeti in Angleži ni nikdar obstajal. ..
Na njegovo vprašanje, zakaj so Angleži izročili Titu Slovence, Hrvate in Srbe, saj Tito ni imel angleških ujetnikov za zamenjavo, je pa MacMillan lakonično odgovoril: „Kaj pa naj bi naredil z njimi, saj je bilo tedaj na Koroškem na tisoče beguncev in njih prehranjevanje in oskrbovanje je bilo iz dneva v dan težje...“ Brigadirju William Murrayu je zato dal ustno povelje, da naj te ljudi izroči titovcem, a mu obenem zabičal, da ne sme uporabljati nobenega nasilja. Da pa ne bi prišlo do kakšnih neljubih scen z begunci, naj se posluži prevare in laži... Zato so razširili vest, da se bodo vsak čas spopadle sovjetske in zavezniške čete in da je zato najbolje, da pošljejo jugoslovanske begunce v Italijo... V resnici pa so jih zapeljali na jugoslovansko mejo in jih tam izročili Titovim partizanom.
Tolstojeva knjiga je globoko ranila posebno temni del angleške zgodovine. Zato je razumljivo, da se angleške oblasti, pa tudi del angleške javnosti, namerno izogiba razpravljanju o teh tragičnih dogodkih. Še več — izgleda, kakor da bi vse storili, da bi prišli v pozabo. Ta dejstva pa so neprijetna tudi sedanjim jugoslovanskim in slovenskim oblastem, ki jih hočejo na vsak način zamolčati. Vprašanje pa je, koliko časa jim bo takšno ravnanje še u-spelo, ker že mladina iz njihovih vrst išče resnico o dogodkih na Koroškem, katerih priče še živijo.
P. D-ova.
PRVI KORAKI
ANEKDOTE IZSELJENCEV V ARGENTINI
10.
Ko gre mladina na počitnice, se velikokrat vede precej objestno. Tako se nam je dogajalo, ko nas je
Običajno je že, in verjetno ne_le v Argentini marveč tudi drugod po svetu, da se ritem ali tempo političnega dogajanja spreminja. Leze bolj zaspano v „meddobju“, ko so volitve daleč, pa se pospeši in včasih kar znori, komaj se na obzorju pokaže bližnje vprašanje po ljudski volji. Zato je bilo pričakovati, da bo leto 1987 posebej zanimivo. Vprašanje je bilo le, kaj bo vlada storila, ali bolje določeno, kaj bo storil Alfonsin, da si zagotovi vsaj sorazmerno dober izid prihodnjih poslanskih in guvernerskih volitev. Leta 1985 se mu je sreča nasmejala s sedaj proslulim planom Austral. Kaj pa sedaj, ko ekonomija škriplje na mncgih koncih, medtem ko inflacija, kljub ponovni zamrznitvi, junaško koraka v višave. (In sicer ne rajske.)
KLADIVA PESEM NAJ DONI
Vsak, tudi površen, poznavalec argentinskega političnega okolja dobro ve, da je bil vedno temelj pe-ronizma mogočno korporativistično organiziran sindikalizem. Vsaka vlada, ki je hotela mimo tega dejstva po letu 1955, pa naj je bila civilna ali vojaška, si je polomila noge. Zato najdemo nenehne poizkuse paktov in soglasij med vladami in sindikalnimi velikaši. Primer generala Onganije in kovinskega veljaka Van-dorja je dovolj zgovoren. Vandor je bil ubit, in ta smrt še vedno ni razčiščena. Tudi zadnja vojaška vlada je bolj ali manj uspešno iskala stike z gremialisti. A v tem naporu je bil nek „izvirni greh“, kajti ob revoluciji, ki je strmoglavila Peronovo vdovo, so aretirali in pozaprli najvidnejše sindikaliste, ki tega vojakom nikdar niso popolnoma odpustili.
Nastop radikalne vlade pred skoraj štirimi leti je znova pokazal, kako težko je voditi gospodarsko in socialno politiko proti sindikalnim interesom. Radikali so v zadnjih
deset deklet šlo v Bariloče.
Ravno v 'Centro Cívico smo prav počasi križale cesto, tako da nas je moral neki jeep prav potrpežljivo čakati. V mladostni prešernosti se obrnem in vozniku prav prijazno rečem v slovenščini: „Najlepša hvala!“
Pa mi šofer čisto vljudno odgovori: „Malenkost, gospodična.“
Bil je gospod Flere, katerega sem šele pozneje spoznala.
Prispevala: Jožejka Žakljeva
treh letih poizkusili troje različnih politik: vse so se ponesrečile. Prvi delavski minister (Mucci) je izvedel ostro ofenzivo proti stari sindikalni gardi. Ko pa je nov sindikalni zakon propadel spričo peronistične večine v senatu, se je moral minister posloviti, in vlada ni vedela kaj potem. Casella, sedanji kandidat za guvernerja buenosaireške province je prevzel mesto „za nekaj mesecev“. Svojo obljubo je res izpolnil, a ko je zapustil mesto je lahko pokazal, da je vsaj navezal simpatije na sindikalnem področju. Naslednji, Hugo Barrionuevo, je prihajal s sindikalnega polja in rad razkazoval svoje simpatije do peronizma. A to ni bilo dovolj. Nenehne stavke, in nemoč vlade, da bi ugodila delavskim zahtevam, ga je popolnoma o-nemogočila. Bil je zadnje čase le še dekorativna figura.
ZAPOSTAVLJENI KAMEN
. Medtem pa se je, vsled demokratizacije peronizma, na sindikalnem področju mnogo spremenilo. Pristaši obnoviteljske struje so na notranjih volitvah zmagovali drug za drugim. Skupina „25“ je postavila svoje najvidnejše člane na mnoga volilna mesta peronističnih listin. Svetovalci in poslanci so in bodo še mnogi sindikalisti. Oni pa, ki so bili poraženi, so imeli proste roke in dovolj časa, da so pričeli sestavljati novo strujo. Domala ves „pravoverni“ sindikalizem je presedlal v skupino „15“.
Tu se je začelo novo obdobje. Ta skupina je kmalu navezala prijateljske stike z nekaterimi vladnimi predstavniki. Ti stiki so šli tako daleč, da je glavni tajnik CGT, Saül Ubaldini, ki je videl nekoliko dalje kot mnogi drugi, zagrozil s svojim odstopom, če bi kdo vodil pogajanja z vlado za hrbtom v CGT organiziranega sindikalizma. Tedaj je izglodalo, da se je ofenziva ustavila. A sedanje stanje kaže, da se je le še pospešila, bolj tajno, a bolj globoko. Kot kaže je bila izredna po-višica, ki jo je dosegel kovinski sindikat, le del poizkusnih manevrov tega dogovora. Blagoslov mogočnega kovinskega voditelja Lorenza Mi-guela je bil zastor, ki je padel na igro sindikalno-radikalnega pakta.
Da povzamemo in razjasnimo. Hugo Barrionuevo se je nenadoma znašel pred dejstvom, da ni imel v- o-blasti niti sedeža. Njegov odstop je bil le problem priložnosti. Izbran je bil tudi že njegov naslednik. Moral bi biti José Rodriguez, vodja me-haniškega sindikata, z dobrimi zve-

isaBunaaiiBBeKnBaBBasaEaaBEEnaBiDBOBcaaBBi^aaanttntinnavnBaaacaiicBBaeitaaaBaaiiiKaaaBaaaaaaBanioaBaaaaaaBaaBaBa^BBBaaaRaaaBaecaaaaaaiiBaaaBBaaaBaBvaaBaBBaaBraiaaaaBaaaatiaBBaBaearaaaaaaaaaaaaaai
MARKO KREMŽAR
Znamenja časa
(Nadaljevanje in konec)
Mišljenje katoliškega tabora povzema France Bučar takole: „V nobenem primeru ne izzivati okupatorja in mu dajati povoda za represalije. Z moralno trdnostjo notranje ojekleniti in čim bolj neokle-ščen počakati na osvoboditev. Osvoboditev bo delo velikih sil, ki določajo o svetu. Slovenci itak nikoli nismo igrali aktivne vloge v velikih premikih. Enostavno smo premajhni za kaj takega. Naša sposobnost je v prilagajanju, v tem pa je tudi upanje našega obstoja. Temeljna premisa vse te taktike pa je poraz komunizma na naših tleh.“ (249) Pri tem zgoščenem, a izredno jasnem in v bistvu pravilnem povzetku, manjka morda ena misel, ki je bila prisotna tudi v katoliškem taboru in to je misel o „primernosti časa“.
Nista bili doma med katoličani le „ponižnost in ubogljivost“, niti „le pasivno čakanje na izid borbe“. Vendar, ker ni bilo med njimi drugih vidikov kakor le narodni in verski, jim ni bilo treba z oboroženim odporom hiteti. Njim ni šlo za reševanje Sovjetske zveze, temveč za reševanje, če treba tudi za oboroženo reševanje, samo slovenskih koristi. To pa bi imelo smisel šele, ko bi se teža mednarodnih front približala Sloveniji. Med tem pa je bilo na mestu ohranjevanje sloven-
skih sil, to je: Preživeti!
Le tako lahko razume, tudi kdor tega ni doživljal, ustanavljanje podtalnih Legij, na pobudo demokratičnih strank, katere je kasneje partija izzvala v boj proti njej, prav kakor je „spretno potisnila Cerkev v položaj, da ni mogla sodelovati v OF. ..“ (248). Popolnoma se strinjamo s Bučarjem ko pravi „Kakšna taktika v razmerah tuje okupacije bi bila za Slovence objektivno primernejša in koristnejša, je vprašanje, na katero bo mogoče najbolj objektivno odgovoriti šele čez daljše obdobje časovne oddaljenosti.“ (250)
Ni pa tako gotova njegova naslednja trditev: „Dejstvo pa je, da je zmagala koncepcija, ki jo je sprožila in vodila Partija...“ Mar je res zmagala v državljanski vojni koncepcija partije? Ali ni zmagala in omogočila jugoslovanski partiji dosego .oblasti prej Sovjetska zveza s svojo Rdečo armado? če bi velesile drugače potegnile zasedbene črte, kje bi bila tedaj partijska koncepcija v Sloveniji? Saj avtor sam poudarja na drugem mestu, da se na primer razumn;S‘vo ni pridružilo partiji ali vsaj ni brez pridržkov sprejelo njenega vodstva.
„Razumništvo, kolikor starejša generacija sploh ni stala že od vsega začetka ob strani, in sicer prav
zaradi svojega kritičnega stališča do te borbe, je vodilo borbo za narodno osvoboditev, ne državljanske vojske, še celo pa ne borbe za oblast partije.“ (185)
V tem kritičnem zgodovinskem trenutku sta bili storjeni, po avtorjevem mnenju, iz katoliške strani v borbi s komunizmom dve napaki.
„Tradicionalna katoliška smer je naredila tisto usodno napako, ki so jo za njo še ničkolikokrat naredili dosti zrelejši in močnejši nasprotniki komunizma, zlasti Amerikanci. Proti komunistični partiji se je borila tako, da se je borila proti gibanju, za katerim je sicer stala partija, ki pa je nosilec tistih interesov in stremljenj, ki so bila široko sprejeta ali vsaj sprejemljiva za večino ljudi in ki so se tudi sicer bolje skladala z novimi razmerami v svetu, tako političnimi kakor gospodarskimi.“ (250)
Ko nadalje postavi Bučar, da je treba „gibanja za nacionalno osvoboditev in za sodobnim razmeram ustrezajočo družbeno ureditev, podpreti, ne se proti njim boriti,“ mu damo seveda pravi Vprašanje pa je, kako storiti, recimo v slovenskem primeru, če skušamo istočasno upoštevati drugi del njegovega nasveta in sicer, da je „partiji treba priznati položaj enega od udeležencev... ne pa pristati na to, da prevzame monopol nad gibanjem. . . kajti partija bo vedno navzoča v takih gibanjih in jih skušala prevzeti v svoje roke. To je tako rekoč aksiom komunistične mednarodne politike, eno
od najpomembnejših izročil leninizma.“ (2’51)
Ali niso morda predstavniki katoliškega tabora prav zato, ker so poznali ta „aksiom komunistične politike“ tako dobro kot nemoralnost komunističnih metod, zavzeli odklonilno stališče do partijskega sodelovanja pri organizaciji ilegale; posebno še ker je partija postala zavzeta za „Osvobodilno borbo“ šele po tem, ko je Sovjetska zveza bila napadena in je nacistična Nemčija nehala biti zaveznik „delavnega ljudstva“?
„Drugo usodno napako,“ ugotavlja Bučar, „pa so naredili krščanski socialisti v OF... Glede na katoliško izročilo večine pristašev OF je ta večina vsaj v svojih nazorih izkazovala še na j večjo podobnost s pogledi krščanskih socialistov... Vsaj potencialno glede na število možnih pristašev so bili krščanski socialisti daleč najpomembnejša sila v OF. Aktivatizacija te sile pa je bila odvisna od obnašanja in nastopa pred-stavnikov krščanskih socialistov v vodstvu OF. To vodstvo pa taktiki komunistov ni bilo doraslo.“ (251)
„Ko ga je partija soočila z alternativo: ali državljanska vojna z vsemi pogubnimi posledicami ali pa boj proti okupatorju pod vodstvom partije, do zmage, medsebojne politične odnose pa bomo urejali po izgonu okupatorja — se je opredelilo za priznanje vodilne vloge partije. S tem je bila usoda krščanskih socialistov zapečatena.“
„Likvidacija krščanskih socialistov kot formalno organiziranega u-
zami s samim A-lfonsinom. Zamenjava naj bi bila potem, ko bi sveti oče že zapustil Argentino. Pa so časnikarji nekaj izvedeli in celoten postopek se je pospešil. Rodríguez se je znašel v nerodnem položaju, odklonil imenovanje, a blagoslovil drugega kandidata. Novi minister je torej Carlos Alderete, glavni tajnik energetskega sindikata, peronist in z dobrimi zvezami s cerkveno hierarhijo. Ponudba ga je doletela v Rimu, kamor je pohitel, da pozdravi papeža predno nastopi pot v ta spodnji konec Južne Amerike.
KAJ JE ZA KULISAMI?
Očividno tu ne gre le za enostavno zamenjavo ministrove osebe. Operacija tudi presega delno spremembo vladne sindikalne politike. Posledice bodo večstranske. Po eni strani je gotovo, da bo temeljito spremenjena sindikalna zakonodaja. Radikali so opustili svoj namen spopada s peronističnimi sindikati, in hočejo neki način mirnega sožitja. Socialni pakt je pred vrati.
Druga posledica te spremembe je odtegniti peronizmu precejšen del volilne podpore sindikatov. Vsi, ki so zapleteni v sedanjo zvezo bodo vsaj „nepristranski“. Zato taka jeza v peronističnih političnih vrstah in zamera v sindikatih, ki so vpre-ženi v obnoviteljske vrste.
Gre tudi za osebo glavnega tajnika CGT. Saúl Ubaldini je doslej predstavljal „bojno“ alternativo, in kot takega so ga postavili na čelo CGT. Sedaj je ista CGT „pogojno“ potrdila imenovanje peronista na delavsko ministrtstvo radikalne vlade. Ubaldini sam je bil sicer vedno proti. A v vrhovnem svetu so moči popolnoma izenačene. Na oltar edinosti so položili deklaracijo, ki je zadovoljila vse enako, kajti če bi glasoval^ bi to moglo voditi v razkol. Zaenkrat je Ubaldini torej izoliran. Sam pa je tudi dovolj previden in spreten, da bo znal čakati dokler nevihta ne preide. Ni pa človek, ki bi hitro vrgel puško v koruzo.
Na vladno potezo so seveda deževale kritike levice. Filomarksistične formacije, vključno Pl, so se spra-vile na ortodoksni peronizem kot na izdajalca, ki se je prodal „hlapcem“ Mednarodnega denarnega fonda. Za njihov ideal družbenega boja je ta pcteza pomenila hud udarec.
Zanimiv pa je komentar, ki ga izvedla Adelina de Viola, ena najvidnejših predstavnic nove liberalne garde. Spomnila se je, da je eno najmočnejših orožij za radikalno zmago leta 1983 bila obtožba voja-ško-sindikalnega pakta. Sedaj Alfonsin sam sklepa pakt z isto sindikalno vejo, katero je tedaj obtožil. In se vpraša: Kdo se je spremenil, predsednik ali sindikalisti? Kako naj sicer razlagamo ta novi pakt?
deleženca v OF za tem ni bilo več kako težje politično vprašanje, kvečjemu vprašanje likvidacije nekaterih posameznikov. Kolikor ji ni u-spelo z različnimi pritiski in manipulacijami spraviti v partijo tudi nekaterih predstavnikov krščanskih socialistov, je preostale po prevzemu oblasti hitro onemogočila in izvrgla. To je bil obračun, kjer je imela partija vse adute v svojih rokah.“ (252)
„Reševanje nacionalnega vprašanja prek narodnoosvobodilne borbe je postalo najbolj zanesljiva pot za partijo, da pride na oblast —, ki je pozneje ne izpusti iz rok. Sleherne koalicije je s tem konec.“ (252)
Morda bi mogli dodati Bučarjevim zaključkom le to, da je partija uporabljala, bolje izrabljala narodne težnje že prej, tako na primer v Španiji in, da je prav razširjeno poznanje komunističnih metod med Slovenci storilo, da je bil velik del katoličanov do nje upravičeno ne-zaupen, ob spopadu pa partijski teror toliko večji. Seveda je lahkovernost krščanskih socialistov pri tem še težje razumljiva.
Reševanje slovenskih problemov po vojski, še potrjuje upravičenost ravnanja tradicionalnega katoliškega tabora, kakor ga imenuje Bučar, ki presoja to obdobje takole:
„Če bi bila partija samo eden od udeležencev v koaliciji, če si ne bi prisvojila monopola oblasti, bi po vsej verjetnosti Jugoslavija ne zadela na tak .odpor pri zahodnih zaveznikih. Tako pa go zahteve Jugoslavije obravnavali v sklopu svoje-
NOVICE IZ SLOVENIJE
PISMO IZ DOMOVINE
Danes praznjujemo „Dan žena“. V začetku so ga ženske zelo lepo praznovale, potem pa se je tako izrodil, da so se samo še napile in potem prepevale kakor kakšni stari pijanci. Sedaj se o tem zelo sramežljivo govori, nikogar pa ni, ki bi temu prazniku dal kakšno boljšo vsebino. Pri vas še praznujete Materinski dan, kakor včasih. V časopisju je bilo včeraj natisnjeno v besedilo iž nedokončanega ciklusa Via dolorosa Bojana Štiha pod naslovom „Bolečina“. Štih piše spomine, kako so praznovali Materinski dan, ko so bili še otroci, kako so o materah pisali naši največji pisatelji. „Kolikor poznam slovensko literaturo, smem misliti, da je slovenski pisatelj odkril v trpeči slovenski materi narodovo moč vztrajanja in kljubovanja. Takoj po vojni je bil prepovedan, oziroma u-kinjen materinski dan. V družbenem življenju ga je nadomestil in zamenjal 8. marec, ki nikoli ni bil slovenski praznik. 8. marec se je zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih v okviru psihologije porabniške in manifestativne družbe spremenil v noro pijansko in amoralno veseljačenje, v bakanalije, ki jim težko najdemp tudi v najbolj razuzdanih in v smrtni grozi in strahu porojenih karnevalskih močeh vsaj približno primerjavo.“ (To je napisal Bojan Štih, ki ga na žalost ni več, da bi nas še kaj naučil.)
VINICA — Mladi literati z Dolenjske in Bele krajine, 28 po številu, so se srečali s slavisti in prebirali svoje sestavke. Srečanje je zbudilo precej zanimanja.
LJUBLJANA — Društev za varstvo okolja je zaenkrat v Sloveniji štirinajst. Povezane so v zvezo, ki je i-mela že osmi občni zbor in tam ugotavlja, da, imajo premalo denarja za svojo dejavnost, pa tudi premalo članstva, predvsem mlajšega.
LJUBLJANA — Pokojnine so od 1.
januarja zvišali za 7,48%, zato znašajo najnižje 90.434 din, najvišje pa 428-610.
LJUBLJANA — Porodniški dopust
je sicer bil pred časom podaljšan na eno leto, med katerim bi mati dobivala nadomestilo za „izgubljeno“ plačo To nadomestilo naj bi bilo v višini o-sebnega dohodka. Se pa dogaja» da nadomestila ostajajo zadaj za kake štiri mesece, ker se nadomestilo ravna po republiškem povprečju osebnih dohodkih. Zato so razlike večje v tistih pod-
ga zoperstavljanja imperializmu Sovjetske zveze. Slovensko narodno vprašanje je v pogledu celovitosti narodnega ozemlja prešlo v na j večji meri v roke Sovjetske zveze. Ta ga je seveda podredila svojim državnim in partijskim interesom. Ko je ob Informbiroju prišla v spor z jugoslovansko partijo, je kot orožje, točneje kazen, uporabila tudi to postavko: Koroško je brez najmanjše, ga pomisleka izročila Avstriji.“ (253)
Nato pa doda France Bučar v o-klepajih odstavek, ki ga je treba citirati v celoti, kajti predstavlja morda najpomembnejšo misel vse študije. Pomeni namreč izhodišče za nadaljnjo in poglobljeno razpravljanje o naši preteklosti — in prihodnosti. Takole pravi.
„Ob tem se je pokazalo, da je programska točka OF, da se vključimo kot aktivni udeleženec v boj proti okupatorju, ne pa da samo varujemo svoje sile (kot program katoliške strani) in se prilagajmo okoliščinam. ponovno postavljen pod vprašaj. Od tega vključevanja v boj je imela nesporno korist partija, saj je s tem prišla na oblast. Kot narod pa smo slej ko prej ostali drobiž, s katerim velike sile poravnavajo svoje račune. Ali je bilo z narodnostnega stališča to le velikansko napihovanje. za katero pa ni bilo potrebnih sil, in jih v takih okoliščinah tudi ni moglo biti? Zgodovina bo morala o tem še izreči svojo sodbo. Danes je za kaj takega po vsem videzu še prezgodaj.“ (254)
jetjih, ki imajo boljše plače. Upoštevati pa je treba, da so ugotovili, da imajo ženske že itak za 20 odstotkov nižje plače kot moški. Na porodniškem dopustu se torej zgodi, da dobivajo tudi le polovico plače, kot bi jo imele, če bi delale.
LJUBLJANA — Slovenski oktet je gostoval v ZDA od 19. januarja do 23. marca. Prepotoval je državo po dolgem in počez ter imel 45 nastopov. Občinstvo je bilo zelo navdušeno nad njihovim petjem še posebej pa, jih je presenetilo delo Pavla Mihelčiča „Krost“, napisano predvsem za oktet in fagot (Jože Banič).
LJUBLJANA — Kriminaliteta je v
lanskem letu spet malo upadla, kot se to redno dogaja od leta 1983' dalje. Na ljubljanskem temeljnem sodišču so lani sprejeli 7.073 ovadb za polnoletne storilce kaznivih dejanj, 969 za mladoletne prestopnike, 933 za pravne osebe stopkov in 6.866 za kazniva dejanja neznanih oseb.
MURSKA SOBOTA — Sladkorno peso bodo sejali v večjem obsegu, kot so načrtovali. Predvsem je to zasluga zaradi suma storitve gospodarskih pre-kmetov, ki so zračunali, da se jim splača, saj je dohodek dober, čeprav je z njo veliko dela.
LJUBLJANA — Odlagališča za radioaktivne odpadke še nimajo ne v Sloveniji ne na Hrvaškem. Zdaj se spo-razumljajo, da bi se odločili le za enega, skupnega in raziskave v tem pogledu že tečejo. Ker pa, je po černobilski katastrofi javnost zelo prestrašena, nihče noče imeti kaj takega v bližini. Edini dve možnosti, ki so jih dali v javnost, sta bili na področju Psunj-Papuk na Hrvaškem ali pri Slovenj Gradcu v Sloveniji.
PORTOROŽ — Mednarodno srečanje pisateljev ob meji je že drugič zbralo literate iz Slovenije-Jugoslavije, Italije, Avstrije in Madžarske. Kot poseben gost je bil generalni tajnik mednarodnega PEN kluba Alexander Bloch. Na srečanju so predvsem prišli v razgovor problemi prevajanja in uveljavitev pisateljev na dvojezičnem ozemlju ter Srednja Evropa kot geografski, meteorološki pojav in predvsem „utopija, o kateri se splača govoriti“, kot je ugotavljal Drago Jančar.
SLADKI VRH — V tovarni za papirnate robčke Sladkogorska so podpisali pogodbo z zahodnonemško tvrdko, po kateri ji bo prva dobavljala 200 milijonov zavitkov robčkov na leto. To naj bi jim prineslo okoli 10 milijonov dolarjev. Znamka robčkov bo Tempo.
Ni pa prezgodaj za razpravljanje o družbeni sedanjosti v Sloveniji in Jugoslaviji. Zato je večji del knjige posvečen odgovorom na ključno vprašanje: „Kaj je mit in kaj je stvarnost te družbe?“ (32) in tako razgalja Bučar mite o „izboru politične elite“ (33), o tajnih volitvah v organe družbeno politične skupnosti, o samoupravljanju (52), o „svobodi izbire“, kjer med drugim zapiše tudi tole nedvoumno resnico: „Preprečevati, da bi državljani prihajali v položaj, da a javnih zadevah samostojno odločajo, je eden od stožerjev oblasti leninistične partije.“ (67) Razlika med posameznimi partijami je bila v metodi kako „urejajo vedenje državljanov.“ „Partija se v takem primeru postavlja na isto stališče kot monarh absolutistične države: ker je tolmač božje volje (v primeru partije tolmač družbenih, objektivnih, od človekove volje neodvisnih družbenih zakonitosti) ta pa je večna, nespremenljiva, nedoumljiva, ne potrebuje za svoje ravnanje potrditve pri tistih, ki jim to voljo posreduje. Vse, kar od njih upravičeno terja, je uboganje in pokorščina.“ (69) Odtod tudi protislovje samouprave v totalitarni državi. „Samouprava, ki je ‘na liniji’,“ pravi Bučar, „ni samouprava. Samouprava, ki ni ‘na liniji’, pa zanika središče sistema kot edini vir smernic... in s tem njegov vodstveni monopol. To osnovno protislovje, v katerem se je znašla jugoslovanska politična elita po uvedbi samoupravljanja, na temelju leninistične ideologije ni razrešlji-
V mm?
SLOVENCI V ARGENTINI
Slomškov
Osebne novice
Krst: Krščen je bil Alfred Boštjan Grošelj, sin Rafaela in Martina roj. Erjavec. Botrovali so Anton Erjavec in Ana Erjavec. Iskrene čestitke!
Poroka V slovenski cerkvi Marije Pomagaj sta se poročila letalski poročnik Jože Novak in Adrijana Selan. Za priče so bili nevestini in ženinovi starši: Jože Selan in Marija, roj. Gredar ter Pavle Novak in Marica roj. Glavan.
Poročne obrede je med sveto mašo o-pravil Jože Repovž SDB. čestitamo!
Smrt: Umrla je v Bridgeportu v ZDA gospa Marija Us v 816. letu starosti. Naj počiva v miru!
ÍPE1M©§ UMREŠ
OB PAPEŽEVEM OBISKU
Ta teden bo sv. oče Janez Pavel
II.	spet obiskal Argentino, to pot ji bo lahko posvetil več časa in obiskal tudi notranjost države.
Slovenci bomo ob tej priliki imeli dve možnosti, da pridemo kot skupnost v njegovo bližino.
Argentinski odbor za izseljence pri škofovski konferenci prireja srečanje papeža z narodnostnimi skupinami 9. aprila v mestu Paraná. Tja bo odpotovala skupina Slovencev pod vodstvom Francija Cukjatija.
UMRLI SO OD 25. febr. do 2. mar 87:
LJUBLJANA: Zdravka Kocbek; Svetozar Koritnik; Franc Školč; Ludvik Polajnar; Nežka Bizjak; Vitomil Tome; Danijel Minatti; Silva Peterlin roj. Mentoni; dr. Anamarija Klinar-Vister; Roman Keržan; dr. Franjo Radšel; Milan Kiauta; Monika Smrekar; Joža Roj-šek; Ana Gabrščik; Ivan Marinšek, 78; Anton Kačar; Franc Čoki; Gregor Koren; Lojzka Logar roj. Makse.
Druga priložnost pa bo v petek,
10.	aprila, ko bo papež obiskal svoje sorojake Poljake v Luna Parku. Ti ,so kot posebno pozornost povabili na to slavje tudi zastopnike drugih narodnosti iz držav izza železne zavese, med njimi tudi Slovence.
Ker pa je med Poljaki veliko zanimanje za to in se jih je prijavilo veliko število, je bilo končno določeno, da* se od drugih narodnosti — in tudi naše — udeleži le manjše število predstavnikov, Zato se poljska skupnost opravičuje, ker ne more izdati vstopnic vsem Slovencem, ki so se prijavili k sprejemu. Več
pojasnil : SLO	lahko iiei	dobite IS!	v pisarni ZS. IIDOID
SAN		MARTIN	
SESTANEK LIGE ŽENA-MATI
Prvi sestanek Lige žena-mati v tem letu je potekel v velikem zanimanju za podajanje govornika Rudolfa Smersuja, ki se je spominjal sedemdesetletnice Majske deklaracije in obenem tudi sedemdesetletnice smrti dr. Evangelista Kreka.
Njegov že poznan sproščen način prikazovanja je članiie osvojil tako, da so ga prosile, naj na prihodnjem sestanku, ki bo 15. aprila, stvar nadaljuje; predavatelj je obljubil ter bo govoril o dr. Antonu Korošcu. Zaradi vsesplošno zanimive teme Liga vabi na svoj sestanek tudi druge Sanmartinčane!
TOMBOLA 1987
Po počitniških mesecih je spet zaživelo v Domu: pričela se je slovenska šola, pevski zbori že pridno vadijo; športno igrišče je dobilo obiskovalce. Nekako ta čas sovpada vsako leto tradicionalna tombola Slomškovega doma; tradicionalna, saj letošnja je bila že triindvajseta. Videti je, da se je nas igra tako prijela, da je postala že kar del našega letnega repertoarja v Domu. Nestanovitno vreme nemalo ogroža vse prireditve na prostem, tako so se tudi prireditelji nedeljske tombole (22. marca) zaskrbljeno ozirali v dopoldansko nebo, prevlečno z oblaki in vzhodnim vetrom (vremenski pregovor pravi: „veter z vzhoda — dež nevaren kot kuga“). A vsem vremenskim prerokom navkljub se je opoldne prikazalo sonce, jesenski dan je kar vabil na prijeten vrt Slomškovega doma. Nad 600 rojakov in domačih prijateljev je bilo navzočih, ko je napovedovalec Marjan Loboda začel s klicanjem številk. Po številnih kvaternah in činkvinih (po 200 vsakih), je prišlo na vrsto 61 bogatih tombol. Prvi dobitek: najmodernejši barvni televizor je zadela ga. Katarina Prešeren, 2. ga. Žakljeva in 3. g. Pregelj. Tudi ostale tombole je kontrolna komisija pod predsedstvom Božidarja Finka, kar kmalu izročila srečnim dobitnikom.
-j
SLOVENIJA V SVETU
RAZNI KRAJI: Helena Baloh roj. Čremošnik, 82, Vinska Gora pri Velenju; Martin Pajk, Zabukovje pri Sevnici; Tomaž Svetičič, Bevke; Dušan Arko, Razdrto; Marija Bavec, Viševek; Jože Stritar, 85, Velike Lašče; Janez Ki-rin, Lesce; rev. Friderik Aužner, Zg. Ložnica pri Slov. Bistrici; Franc Suša, 86, Celje; Veronika Artelj roj. Sever, 84, Šmartno pod šmarno goro; Rozalija Habjan roj. Tome, 93, Šmarje-Sap; Danica Ulčar roj. Grebinšek, Blejska Dobrava; Jože Peklar, Kamnik; Katarina Lenček, Šmihel pri Novem mestu; Amalija Škrlj, Cerknica; Jože Kotnik, Celje; Stane Berčič, Sp. Gameljne; Jože Žalar, Velike Lašče; Viktorija Kovačič roj. Germovšek, Bizeljsko; Štefan Zver st., Dob; Stanko Bizjak, Kovor pri Tržiču; Jože Drozg, Šentlambert nad Zagorjem; Marija Bašelj roj. Čadež, Preska pri Medvodah; Marija Krt roj. Lavrenčič, Pliskovica; inž. Milan Može, Tomaj Vinko Bajcar, Zagorje; Marija Gomboc roj. Malič, Murska Sobota; Franc Jesenovec, Vnanje Gorice; 'Marija, Novak roj. Mejaš, 79, Radeče; rev. Pavle Čibej, Ajdovščina; Anton Ivee, Kranj; Teodor Peric, Lovran; Hubert Mihič, Hrovača; Ludvik Ribnikar, Tržič; Ivan Jankovič, Črna vas.
Francija
Monsignor Nace Čretnik
Ob prazniku sv. Cirila in Metoda;, 14. februarja, je papež Janez Pavel 51., na predlog pariškega nadškofa kardinala Lustigerja, i-menoval za prelata g. Čretnika, župnika slovenske župnije v Parizu in ravnatelja Slovenskih katoliških misij v Franciji. K visokemu imenovanju, ki v enaki meri pomeni priznanje slovenski skupnosti v Parizu in priznanje vsem Slovencem v Franciji, iskreno čestitamo.
MIRKO VASLE
Slovenci
ZDA
V	Chicago je praznovala svoj 80. jubilej Gabrova mama. Zahvalno mašo je daroval p. dr. Vendelin Špendov v fari Sv. Štefana. Mama Gaber sodeluje v raznih listih, kakor Zarja in Ameriška domovina in tudi v dobrodelnih ustanovah, pa tudi je redna naročnica našega lista.
V	okviru prosvetnih ur je pri fari Sv. Cirila v New Yorku nastopil pevski zbor Zvon iz Connecticuta, ki letos namerava turnejo po slovenskem kulturnem prostoru Koroška, Primorska, Gorica in Slovenija.
(17)
in šport
vo.“ (81) Kar pomeni, da bo v Sloveniji slej ko prej konec samoupravljanja tudi v teoriji, ali pa bo konec' leninistične ideologije in se samoupravljanje spremni v to, kar bi po imenu moralo biti.
Vendar se bo politična elita za o-blast borila. „Njen boj je — z Bučarjevimi besedami — boj za oblast boj za to, da ostane na položajih, ki si jih je zagotovila, in to za vsako ceno. Temu cilju je pripravljena žrtvovati vse. Tudi gospodarske cilje, trdnost gospodarstva, hitrejši razvoj.“ (91)
Odtod strah pred zasebno lastnino in pred svobodo združevanja, ki je lasten vsem totalitarnim političnim klikam, ki si laste ime „elite“.
„Resničnost in utvara“ je bogata knjižica, ki je vredna branja in prebiranja. Ni je mogoče zgostiti v suho kazalo idej, ker bi pri tem izgubili svežost, ki jo izražajo tekoče Bučarjeve strani. Škoda, da bo omejena naklada, baje je izšla le v tisoč izvodih, otežkočala njeno kroženje med rojaki. Pa bo iznajdljivost že našla odgovor potrebi, kot se to med nami navadno dogaja.
Odmev, ki ga bo vzbudila v različnih predelih naše narodne skupnosti, bo gotovo različen, če bo v domovini poživila zavest o potrebi globljega poznanja družbene in zgodovinske stvarnosti pa bo v zdomstvu povečala željo, da bi mogli vsi svobodo in resnico-ljubni rojaki, razpravljati o svoji skupni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti — z ramo ob rami.
SMUČARSKI SKOKI
Tudi v tej disciplini na snegu smo se Slovenci v tej sezoni dobro odrezali. Naj sledi nekaj rezultatov:
V	Severni Ameriki so v Lake Pla-cidu tekmovali na srednji skakalnici. Zmagal je Avstrijec Vetori, drugi je bil Primož Ulaga, 4. Tepež in
11.	Debelak. Na veliki skakalnici pa je zmagal Norvežan Oppas, tretji je bil Ulaga.
Potem so skakali v Chamonixu v Franciji na 75-m. skakalnici. Spet je bil tretji Ulaga, Tepeš 13., itd. Zmagal je Čeh Švagerko. V Oberst-dorfu v Nemčiji je spet zmagal na veliki skakalnici Oppas, Slovenec Matjaž Debelak je tu dosegel doslej največji uspeh, ko si je priboril 6. mesto. Ulaga in Tepeš sta pristala precej bolj zadaj.
V	Garmisch Partenkirchenu je slovenska ekipa kot celota tudi doživela višek, ko so se v petnajsterica najboljših uvrstili kar štirje skakalci. Zmagal je Zah. Nemec Bauer, 4. je bil Tepeš, 5. Debelak (spet odličen), 11. Štirn in 14. U-laga.
Vse dobro gre v troje: v avstrijskem Innsbrucku se je uresničila dolgo pričakovana slovenska zmaga: prvi je bil Primož Ulaga, 6. Tepeš in 19. Debelak. Naslednja postaja je bila v Bischofshofenu, kjer je Tepeš zasedel 4. mesto in Ulaga 9.
Nato se je vsa skakalna druščina preselila na češko, kjer je v Strp-skem Plesu na veliki skakalnici zmagal Vzhodni Nemec Findeisen, Ulaga pa je bil 13., 17. pa Zupan. Na
srednji skakalnici pa je bil 13. Ulaga.
V Vzhodni Nemčiji v Oberwie-senthalu je bil zmagovalec Vettori, 7. je bil Tepeš, 25. pa Debelak. Skakalno turnejo so nadaljevali na Finskem v Lahti*. Na srednji skakalnici je zmagal domačin Nikkola, Ulaga je to pot zasedel le 15. mesto, drugi pa še nižja.
S temi rezultati je dosedanje stanje lestvice za svetovni pokai takole: 1. Vettori (Avstrija) 171 točk, 2. Oppas 158 točk; 3. Ulaga 132 točk, 4. Tepeš in Stjernen (Nor.) po 109 točk.
Februarja meseca se je vršilo v Obersdorfu ZRN svetovno prvenstvo v smučarskih skokih. Na veliki skakalnici (90 m) je zmagal in s tem postal novi svetovni prvak Avstrijec Felder. Tu je pripravil veliko presenečenje 18-letni Slovenec Matjaž Zupan. Uvrstil se je na odlično četrto mesto, kar predstavlja doslej najboljšo slovensko uvrstitev na svetovnem prvenstvu, 13. je bil Tepeš; 28. Debelak in 35. Ulaga.
Na srednji skakalnici (70 m) je zmagal Čeh Parma, 12. je bil Tepeš, 18. Ulaga, 23. Debelak in 30. Zupan. Po ekipah je zmagala Finska, Jugoslavija je dosegla 4. mesto.
Naj omenimo še jugoslovensko državno prvenstvo v skokih, ki je bilo v Planici na srednji skakalnici. Državna prvaka sta postala: mladi Zupan iz Kranja, na veliki skakalnici pa P. Ulaga.
Ti rezultati nam kažejo vrhunsko formo Primoža Ulage ter M. Tepeša, posebej pa še novi slovenski smučarski up Matjaža Zupana.
Stran 4
... 1 I ■	■■■■■	■■■■■■■ "■ '	III	»
___	y*
mali oglasi Cehi v
ANGLEŠČINA IN NEMŠČINA
Vse stopnje, tudi praktični pogovor. Posamezniki ali skupine; tudi ob večernih urah; na tvojem domu. Pojasnila tel. 654-6438.
SANITARNE NAPRAVE
Sanitarne in plinske naprave — privatne - trgovske - industrijske - odobritev načrtov. Andrej Marolt, Avellaneda 216, San Miguel. T. E. 664-1656.
ZA DOM
Garden Pools — konstrukcije bazenov -filtri - automatično zalivanje - Andrej Marolt, Martinez de Hoz 110, San Miguel, T. E. 664-1656.
ADVOKATI
dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske in trgovske zadeve v Capitalu in Pcia. Bs. As. — Tucu-man 1455, 9. nadstr. E - Tel. 45-0320 - poned., torek, četrtek od 16 do 20.
ARHITEKTI
arh. Jure Vombergar — Načrti za gradnje stanovanjskih hiš, industrijskih in trgovskih stavb. — Av. Gaona 2776 - 1706 Haedo T. E. 659-1413.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadro severno od postaje Liniers).
Alpe Hogar — Stane Mehle — vse za
vaš dom - L. Vemet 4225 - 1826 Rem. de Escalada - T. E. 248-4021.
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127.
Kreditna zadruga SLOGA — Bine. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 14. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od ponedeljka do petka od 14. do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN — Slovenski dom - Cordoba 129 Tel. 755-1266 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure. (g. Stanko Oberžan).
SIOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS — Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hernandarias - Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10,30 do 12,30 (ga. Marija Gorše).
SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Monte 1851 -Uraduje ob četrtkih od 20. do 22. ure in ob nedeljah od 10,30 do 12,30 (g. Nande češarek).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) H. Irigoyen 2756 Tel. 651-1760 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od
9,30	do 11,30 (gdč. Julka Moder).
Cena največ štirih vrstic A 3 za enkratno objavo, za ves mesec — 4 številke — A 8.
Po letu 1968 je veliko češkoslovaških državljanov zaprosilo Nemčijo za politični azil. Po osemnajstletnem bivanju na Zapadu je njihov gospodarski položaj — predvsem ekonomskih beguncev — zelo dober, saj je njihov povprečni letni dohodek za 20% višji od letnega dohodka Nemcev. Komaj 3,5% eksiliranih Čehov je brezposelnih in le 8% jih je zaposlenih v navadnih delavskih poklicih. Število čehoslovakov, ki so lahko dokazali, da imajo akademsko izobrazbo, je dvojno v primerjavi s povprečnim številom nemških intelektualcev. To dokazuje, da je po letu 1968 za azil zaprosil velik del češkoslovaške elite, ki pa v prvih letih bivanja na Zapadu ni imela lahkega življenja. Težak začetek so imeli predvsem umetniki, igralci, pisatelji, časnikarji, zgodovinarji in filozofi — torej politični begunci, katerih procent je bil enako visok, kakor pri drugih narodnostih, to je o-krog 8%.
Za Čehe nemška dežela prav za prav nikdar ni bila prava tujina. Tisočletna kulturna in gospodarska povezava češke, Moravske, Saške, Slezi j e in Bavarske je v teku zgodovine res velikokrat prinesla gotove probleme in težave, toda Češka, Moravska in Slovaška so se vedno prištevale — tako intelektualno kakor kulturno — k Zapadu. Praga je tako zapadno usmerjena, kakor Dunaj, Frankfurt, Rim, Firence ali Pariz. Za veliko večino češkoslovaških političnih pa tudi gospodarskih beguncev, nemški jezik ali nemška kultura nista tuja kultura ali tuj jezik, temveč zgolj drugi jezik in ista kultura.
Zato tudi integracija češkoslovaških beguncev v zapadnonemški živelj poteka skoro brez trenj — na veliko zaskrbljenost mnogih čeških sociologov, zgodovinarjev in filozofov. Otroci eksiliranih Čehov danes že slabo češko govorijo in v svoji materinščini skoro ne znajo pisati. Tudi branje čeških knjig jim dela težave in čeprav govorijo s starši doma češko, se v nemščini lažje izražajo. Poroke med češko mladino so redke, raje si poiščejo svoje življenjske druge v prvi vrsti med Švicarji, pa tudi zapadnimi Nemci, Švedi, Amerikanci, Kanadčani in Avstralci, precej redko pa se poročajo z Italijani ali Francozi.
Težave nastanejo ob rojstvu otrok, bodisi pravih čeških družin, bodisi mešanov zakonov. Najkasneje v treh mesecih že dobijo starši novorojenčka po pošti dostavljen rojstni list kot — novorojenega češkega državljana v inozemstvu. Pošlje jim ga češkoslovaški „Centralni urad za zadeva češkoslovaških državljanov v inozemstvu“... Kako morejo češkoslovaške oblasti dobivati tako točna
Nemčiji
0BVC5TIL0 ESL0VENIA LIBRE
in redna poročila o življenju eksiliranih Čehov — pa dosedaj ni bilo mogoče ugotoviti... Zaskrbljeni so pa tudi založniki čeških in slovaških knjig in časopisov, katerih njihovi sonarodnjaki dosti ne kupujejo. Kljub naraščajočemu številu beguncev upada prodaja, ker emigranti raje segajo po nemški publikacijah. Statistika je pokazala, da Čehi in Slovaki več čitajo, kakor pa njihovi nemški ali avstrijski, ali švicarski vrstniki.
Za takšno nezanimanje za češkoslovaške časopise je več vzrokov, med njimi tudi sledeči: veliko število nekdanjih češkoslovaških državljanov (katerih število cenijo — brez mladoletnikov — na okoli 12.000!) se v zadnjih letih prizadeva, da bi dobili nemško državljanstvo. Predno ga dobijo, morajo izpolniti gotove pogoje, to je, da morajo zaprositi češkoslovaško državo, da jih izbriše iz državljanske knjige. Po zakonu iz leta 1977 morajo torej svoj odnos do matične domovine urediti, predno lahko vložijo prošnjo za nemško državljanstvo! Tako so dejanski pri-sljeni, da vzpostavijo kontakte s češkoslovaškim poslaništvom v Bonnu in se torej na nek način „oprostiti za zločin pobega“ iz češkoslovaške. Kot „protiuslugo“ za izbris iz državljanske knjige pa je najmanj, kar zahtevajo uradniki poslaništva, da morajo prosilci prekiniti vsako politično delovanje ali prijateljske stike z „izdajalskimi eksulanti“ ter takoj odpovedati vse emigrantske publikacije, plošče in video-kasete. Še več pa zahtevajo od ekonomskih e-migrantov: nudijo jim ugodnost, da lahko obiskujejo svojo rojstno domovino, zato pa jim morajo pošiljati gotove — informacije!
Po mnenju Ote Filip so zahteve nemških oblasti za podelitev državljanstva češkoslovaškim političnim beguncem absurdne, ker morajo — pod pritiskom nemške zakonodaje — le-ti po osem ali desetletnem bivanju v Nemčiji navezati stike z zastopniki režima, od katerega so pobegnili, se mu „oprostiti“ in za ureditev pravnih odnosov s češkoslovaško državo še plačati 10.000 — do 15.000 — nemških mark na osebo... sicer ne dobijo državljanstva...
Teh 8% pravih češkoslovaških političnih beguncev ima zato izredno malo izgledov, da bi dobili nemško državljanstvo,1 ker odklanjajo vsak kontakt z zastopniki sedanje komunistične vlade. Poleg tega praktično nimajo nobene denarne možnosti, da bi se denarno odkupili, ker imajo kot intelektualci veliko niižje dohodke ,kakor njihovi sonarodnjaki, ki so ekonomski begunci. Zato bodo morali ostati — večni azilanti.
P. D-ova.
SOBOTA, 4. aprila:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
Visokošolski tečaj v Slovenski hiši ob 16. uri.
NEDELJA, 5. aprila:
V	Rožmanovem domu ob 11.30 sv. maša za vse rajne odbornike in člane, nato kosilo.
Vsakoletna tombola v Carapachayu. Mladinska sv. maša, nato sestanek SDO in SFZ v Slovenski hiši ob 9.30 uri.
Informativni sestanek staršev Slomškove šole po sv. maši.
ČETRTEK, 9. aprila:
Redni sestanek Zveze slovenskih mater in žena v Slovenski hiši. V okviru Katoliškega shoda Slovencev v Argentini bo govoril delegat dr. Alojzij Starc o versko nravnem življenju naše skupnosti včeraj, danes in jutri.
Seja izvršnega odbora Zedinjene Slovenije v društvenih prostorih ob 20.30.
VELIKI ČETRTEK, 12. aprila:
V	Slovenski hiši slovenska večerna sv. maša. ob 19.
VELIKI PETEK, 13. aprila:
V	cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši ob 19 bogoslužno opravilo.
VELIKA SOBOTA, 14. aprila:
V	cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši ob 22 velikonočno slavje luči in sv. maša.
SOBOTA, 25. aprila:
Redni občni zbor Slomškovega doma
ob 20. uri.
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja z Slovenski hiši ob 15. uri.
LJUBLJANA — Založba Partizanske knjige je vedno v večji zadregi: ni denarja. Ker se večinoma ukvarjajo s tematiko „enobe“ in so tako vrstne izdaje drage, se počasi preusmerja tudi k literarnim delom in znanosti. V najpopularnejši zbirki Znameniti Slovenci bosta izšli biografiji Antona, Lajovica in Emila Adamiča. Drugi zanimivi naslovi so: Zgodovina ljubljanskih ulic (V. Valenčič), Primerjalna zgodovina slovenske literature (J. Kos), Vojaške noše na Slovenskem (S. Vrišer). V zbirki Anadeta pa izhajajo dela slovenskih freudistov in lacanovcev.
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Teléfono: 6 9 - 9 5 0 3
Glavni urednik: Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 20.446	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1987:
Za Argentino A 50; pri pošiljanju po pošti A 56; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol. TALLERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
V Colonu poje naš rojak basist Janez Vasle vlogo prof. znanosti v otroški operi Socorro, nos invaden los globulines od Menottija. Predstave bodo: v nedeljo, 5. aprila ob 17 in pozneje.
REŠITEV KRIŽANKE
Vodoravno: 1) Odurno. 6) Bratov. 11) Doma. 12) Bol. 14) Seva. 15) Ene. 16) Zapit. 18) Rig. 19) Ni. 20) Parižan. 22) To. 23) Ponarejen. 25) Murni. 27) Emona. 29) Odteče. 31) Vnemar. 32) Rov. 33) Dar. 35) Car. 36) Lev. 37) Silen. 39) Dir. 41) Am. 42) Janičar. 44) Še. 45) Hočemo. 46) Osoren.
Navpično: 1) Odenemo. 2) Doni). 3) Ume. 4) Ra. 5) Obara,. 6) Bliže. 7) As. 8) Ter. 9) Ovit. 10) Vagonar. 13) Opira. 16) Zanič. 17) Tajen. 20) Ponev. 21) Nemec. 23) Prtov. 24) Nomad. 26) Udremo. 28) Nariše. 30) Edino. 31) Vrečo. 34) Ali. 36) Lah. 37) Sam. 38) Nas. 40) Ren. 42) Je. 43) Ro.
Sporočilo za srečanje s svetim očetom v Lima Parku tO. aprila ob 17. uri
Društvo Zedinjena Slovenija sporoča, da je od organizatorjev prejela samo 200 vstopnic za petek, 10. aprila, ko bo sveti oče pozdravil Poljake v Luna Parku. Vstopnice smo razdelili zastopnikom vseh naših Domov in drugih organizacij, kateri bodo zastopali Slovence v Argentini pri tem srečanju s papežem Janezom Pavlom II.
SLOVENSKI DOM CARAPACHAY
V NEDELJO, 5. APRILA, OB 16. URI
TOMBOLA
BOGATI DOBITKI!
Lepo vabljeni!
V slučaju slabega vremena se tombola preloži na poznejši
datum.
FRAN MILČINSKI	(51)
Ptički brez gnezda
Bolela jo je pot iz ječe nazaj v svet, ki se mu je bila že odrekla,. Hitela je proti domu s povešeno glavo, tako se ji je zdelo, da jo vsakdo gleda.
Oddahnila se je, ko je krenila s ceste na part. Okoli šupe je bilo vse tiho — vrata so bila zaklenjena z novo ključavnico...
Trudna je sedla, na tnalo poleg duri. Bolela jo je glava in težko ji je bilo misliti. Kdo je zaklenil? Zakaj? Od kod nova ključavnica? Ni bila kos preudarjati. Oči so jo pekle in ji lezle vkup, glava ji je kinknila. Dvignila se je s tnala,, sedla na prag, se naslonila v kot ob podboju in zaspala, trdno zaspala.
Ko se je zbudila, je stalo sonce že na zapadnem nebu, sodila je, da mora biti okoli štirih. Počitek ji je bil o-krepčat telo in duha. Zbrala, je misli v bodočnost: življenje ji je ostalo —• uravnati si bo treba novo življenje!
Ozrla se je okoli šupe, kje je bil ključ od duri. Morebiti na oknu? — pod pragom? — v špranji za podbojem? —• Pa se je spomnila, da je mož ubežal — menda je sodnija zaklenila šupo in hrani ključ... Zdaj se je domislila tudi sina Stanka, da se je potepel in česa so ga sumničili...
Pa jo je postalo strah sebe, svojega življenja, svoje družine: kako je
mogla gledati ves ta greh v sebi in okoli sebe in ga trpeti! Gnev se ji je oglašal in odpor, novi, strogi naklepi so ji pričenjali poganjati v duši.
Čim prej prestane najhujše, tem bolje! Napotila se je na očetov dom. Čez travnike je krenila — nevede po isti poti, ki je bila zadnja, pot rajnega očeta. Hitela je. Pa ko je dospela do vratec, ki so z Mirja šla na vrt, je postala. Burno ji je bilo srce. Gledala je čez plot, ali je kdo na vrtu, ali ni čuti glasu semkaj z dvorišča, saj sestra Nanča ni prehitre sorte. Kako jo bo sprejela? Na je,čo je bila pripravljena in na smrt, pa bi se malodušno ne u-pala pred sestro? Zdaj, ko se je v resnici odločila, da prekine vse stare stike z grehom in prične novo življenje?
Segla je čez plot, odpahnila duri in stopila na vrt. Vzravnala se je v duhu, pa se ji je vendar krčilo srce, ko so jo vsako drevo, vsak grmič, sivo groblje in zelena tratina opominjali rajnika. — Dvorišče je bilo prazno, naglo je spela po stopnicah in potrkala. Nanča se je oglasila, odleglo je Koc-murki: hujši del svojega pota sem prestala!
Nanča je sedela pri oknu, vsa oblečena v črno, s črno ruto na glavi. V rokah je držala popisano polo papirja in kakor jo je obračala, brati je le
ni mogla, ker ni imela takih naočnikov, ki nanje lahko bere tudi tisti, ki ne pozna črk. Obrnila je pogled na vstopivšo sestro in zazijala z očmi in z usti — v hitrici si ni mogla urediti stališča nasproti sestri.
Kocmurjeva se je šele ta, hip zavedela svoje sramote, da ni niti črno oblečena, in zabolelo jo je od nog do glave. Tiho je pozdravila kakor spričo mrliča: „Dober dan!“
Nančina usta so odgovorila: „Bog daj!“ in so ostala odprta. Vsa pozornost ji je bila osredotočena na papir v rokah, pokimala je sestri in rekla: „Pisane stvari težko berem, me bole oči. Pirc je prinesel, poslal mu je notar, da je testament rajnkega očeta. Pirc je pijan, mu je včeraj ušla žena. Kdo mi bo zdaj kuhal? Saj kuhala je Pirčeva tako zanič: en dan zelje, en dan repo, rekla je, to je dober živež; če sta zelje in repa dober živež in bi bilo res, bi psi že na njivi pojedli oboje — pa ju niti ne povohajo!“
Nanči je bila všeč ta njena duhovitost in bi jo bila rada še bolj na široko razpredala. Toda Kocmurka ji je rahlo vzela, pisanje iz rok, si primaknila stol in rekla: „čakaj, preberiva, kaj je zapisano!“
Bil je prepis očetovega testamenta in je določal:
„V imenu božjem!
Danes sem pokopal sina Antona, z njim svoj up, svoje račune. Zdi se mi, tudi moji dnevi gredo h koncu, kmalu se vidiva s Tončkom. Zato sporočam
svojo zadnjo voljo. Vse, kar imam, zapuščam svoji ženi, materi svojega ljubega Antona. Zapuščam ji tudi svoji hčeri iz prvega zakona in jo prosim, da ju ne zavrže, ampak zanji skrbi po svoji previdnosti. Hčeri pa ji morata biti pokorni; če bosta pridni, vem, da jima moja žena ne odreče deleža, kakršnega bosta vredni.
V	Ljubljani, dne 10. sušca 189..
Tomaž Koren.
Pripis.
Človek obrača, Bog obrne, čast njegovi sveti volji! Danes smo še ženo nesli k večnemu počitku. Ostal sem sam. Ker ne vem, kdaj se me usmili smrt, in ker me skrbi zaradi hčera, ki nista takšni, kakor bi si ju želel, jima volim po svoji smrti le užitek svojega premoženja, vsaki pol; za njima naj vse pripade revežem ljubljanskega mesta.
V	Ljubljani, dne 15. vinotoka 189..
Tomaž Koren.
Pripis.
Kar sem volil hčeri Rezi, preklicujem in ukazujem, naj ne dobi ničesar za mano. Omožila se je zoper mojo voljo s človekom, ki je postopač in'pretepač in tudi pravijo, da ni pošten. Vendar se mi je smilila zaradi otrok in sem jih vzel v hišo. Slabo sta mi poplačala dobroto, ugnati sta me hotela, da jima izročim premoženje; branil sem se, pa se me je lotil s silo in mi grozil s smrtjo. Velel sem ji, naj ga pusti in se loči, da bo konec greha in pohujšanja, pa je rajši pustila mene kakor njega. Zato jo razdedinim.
V Ljubljani, dne 6. mal srpana 189 ..
Tomaž Koren.“
Kocmurjeva je globoko zasopla. Torej se je zgodilo, kakor je pričakovala in se bala. In kakor je zaslužila — je pristavila takoj v mislih.
Testamenta pa še ni bilo konec in čitala, ga je naprej:
„Pripis.
Ko se človek pripravlja na smrt, ni dovolj, da ureja svoje posvetne skrbi, misliti mora najprej na Boga. Posvetoval sem se z našim gospodom župnikom in premišljeval sem njegove besede: da v vsem, kar je in se godi, tiči višja modrost Tistega, ki vodi našo usodo — modrost in pravica! Nesrečo imam s hčerama. Župnik pa mi je velel, naj si izprašam vest, ali je nisem sam kriv, te nesreče; moja kri sta in v mojih rokah je bila njuna vzgoja — sebe da bi moral soditi in ne hčera! Te misli mi zdaj ne gredo iz glave...
Naš župnik je moder mož in njegova tolažba zaleže. Tožil sem za sinom Antonom, pa me je zavrnil: ,Bog komu vzame, da tja da, kjer je potreba večja. Vzel vam je sina, zdaj ste namenili premoženje revežem, glejte božjo modrost in pravičnost!1 In še je rekel: kar storim, naj storim iz ljubezni!
Zato odpuščam hčeri Rezi in naj pade polovica dohodkov iz moje imovine na njuna otroka, sodišče naj skrbi, da se pošteno vzgojita. Tako bo pomaga-no tudi Rezi.