7V0NČEK A A IMI W A A LIST A i A i A ]fi SlO¥EIMSKO AMBINO Paleto wTjfc IQEliEKT QrflNQl & fl (Q ¥ ljtoijm™ LđST IM ZđLOŽBđ „Z4VEZE 4V5TK. JUGOSLOVANSKIH TC ITE LiS EC I H bRUŠTEV" NATISNILA „NA KOBIMA TISKARNA" ' „ KAZALO. Pesmi. Stran Razbojnik. O. Zupančič......................................1 Zimska pesem. Dr. F. Zbašnik..................................2 Savi. N. Pretko............................................2 Za deveto goró. Igor........................................8 Sveti Trije kralji. C. Slaviti....................................8 Za Novo leto. A. Medved..................14 Božična pesem. F Žgur...................16 Pesem o Novem letu. F. Žgur.................17 Mladi ljudje. S. P.....................17 i Za sinom. Vojanov....................21 Škrateljček Sen. A. Rapè...................25 Rojenice. F. Žgur.....................26 V mraku, N. Pretko....................26 Kurent. F. Žgur.....................33 Dobro jutro. Igor.....................42 Pesem o Američanih. Strninski.................49 Jezdec. C. Logar.....................50 V izbero. F. Žgur.....................50 Boj dveh palčkov. C. Logar......j...........50 Kum Jarnejka. O. Zupančič..... ............56 Pomladni pozdrav. Bogomila..................62 Zjutraj. Bogomila.....................68 Pa recite! C. Slavin....................68 Pregnanec. F. Žgur....................74 Rak. F. Lovšin......................76 Junak. E. Gangl......................77 Na gostiji. C. Logar....................80 Pirhi. 5. Cvetkov.....................83 Ko bi bilo res. F. Žgur...................90 Bclopeški jezeri. N. Pretko..................90 V Rim. Ii. Gangl.....................97 Ptičja svatba. C. Logar...................98 Ob potočku. C. Slavin...................98 Šumi zeleni gaj . . . Bogomila.................103 Ljubezen. L. Poljak....................104 Hi-hi-hi! C. Slavin....................112 Sirota. C. Logar.....................115 Žalostna pesem. R. Romanov........)........115 Metuljčki. Strninski....................117 Bajka o krilatcih. Strninski..................117 Kadar leže dete spat. F. Žgur.................121 Zelena gorica. F. Žgur...................121 Azrael. F. Žgur.....................122 Mladi Slovenci. F. Selski...................122 Dedkova pesem J. Bekš..................135 Mamici za god. S. Palček 141 Da bi ne bilo rosice! Borisov.................141 Pomlad. Borisov.....................145 Slovo. Borisov......................145 Cvetka. Borisov.....................145 V maju. Borisov.....................146 Voščilo. A. Medved....................146 Pedenj človek in laket brada, kako sta se metala F. Levstik........152 Na polju. Strninski....................163 Romanca o sv. Ambrožu. 5. Cvetkov...............165 Iz davnih dni. F. Žgur...................169 Za počen groš. C. Slavin...................170 Dežek pada. Strninski...................170 Mirno gledajo oči . . . L. Poljak................175 Na grobu sestrice. C. Slavin..................175 Bolnik. L. Poljak.....................186 Štorklja. F. Žgur.....................189 V vodi. 5. Palček.....................189 Slovenska zemlja. E. Gangl..................193 Fanči igra klavir. C. Slavin..................200 Črni gospodek. Anca....................200 Naša mačica. F.Palndk...................202 Na sredi vrta . . . E. Gangl..................211 Slovo. Anca ......................213 Jesenske pesmil Borisov...................217 Žalostna pot. C. Slavin...................226 „Či-či, Stanka! ..." C. Slavin.................227 Padla je slanica . . . Borisov.................239 Tri veše. C. Slavin....................236 Obisk. E. Gangl.....................238 Grobovi. Borisov.................: 241 Roža in trn. E. Gangl.....................242 Noč in dan. E. Gangl....................242 Polje in gozd. E. Gangl...................242 Orgle in piščal. E. Gangl..................242 Pastorka. C. Slavin....................248 Spančck. F. Žgur.....................254 Na poti. S. Palček.....................255 Na bojišču. C. Slavin . ...................261 Moč. E. Gangl......................265 Stara mati. Borisov....................266 Božič gre. Borisov....................266 Sveti Miklavž. Borisov...................272 Zapuščena.C. Golar....................282 Pripovedni spisi. Z doma. E. Gangl..........................................3 Bajka v tihem večeru. C. Slavin................................7 Tonček. A. Pape.....................14 Po praznikih. J. Barbič...................18 Cirilka. Solovej......................27 Ill Ludoviček se je bril. L. Černej.................32 Dedščina. Solovej .... :................33 Krivčeva izpoved. A. Rapè..................34 Večer pri Svetnikovih. /. Danič.................39 Tinče — ptičji lovec. F. Roječ................44, 66 Škrat. /. Trošt......................51 Iz mladih dni. F. Selski...................53 Medveduhar. Solovej....................59 Prevara. C. Logar.....................64 Bratovska ljubezen. Solovej..................66 Ob božjem grobu. /. Stukelj..................74 Pomladanski večer. 5. Cvetkov.................79 Slovanske pravljice. Nik. Vrhov: 17. Hvaležne živali...................80 Vilko — ministrant. F. Palnäk.................84 Pripovedka o Atilovem grobu. M. P................88 Jankova ljubljenka. Strninski..................92 V svet. F. Palnäk.....................99 Živa Velika noč. /. Trošt...................101 Mati. C. Logar......................116 Vojska. F. Palnäk.....................123 Niko — ribič. I. Trošt....................125 Jasni dnevi. F. Palnäk...................127 Kako je ugnai Srebot hudobne vaške otroke v kozji rog? M. Pintarjev.....129 Kam pa danes? F. Roječ...................138 Peter in Marko. R. Levin................. 146, 171 Kosov Tine. M. Pintarjev..................153 Iz mladih dni. S. Cvetkov..................162 Naše Pavle cvetični vrt. A. Rapè................164 Iz čitanke grofa Leva Nikolajeviča Tolstega. Solovej : 1. Mužik in kumare..................176 2. Kako je odstranil mužik kamen..............176 3. Najboljše hruške..................212 4. Trije kolači in ena štruca....................212 5. Kako je delil mužik gosi................212 6. Koša......................234 7. Peška......................234 8. Kaj je pravil striček o svoji ježi..............234 9. Vezir Abdul....................236 10. Požarni psi.....................255 11. Zimska noč divjega zajca................256 12. Kaj je pravila teta o krotkem vrabcu Živku..........256 13. Sokol in petelin...................258 14. Pajek......................258 15. Zlatolasa kraljična............ .....258 16. Stenice.....................281 17. Vonj......................281 Poštarjev Milko. Kompoljski..................179 Dva iz torbe. C. Logar....................................187 Zakaj je šel Tonček na božji pot. Radoš..............194 Miška. 5. Cvetkov.....................203 Vaški Janez. A. Rapè....................208 Žabe so jih pojedle. J. Krvan.................218 Prvi dimnikar. Kompoljski..................221 Jezica malih. F. Palndk...................228 Jutranji izprehod. C. Slavin..................230 Povodni mož na Mrzlici. M. R..................237 Vestna straža. P. Petrovič.......................238 K materi. Kompoljski.....................243 Najlepši dnevi. L. Poljak...................246 Vrli bratec. 1. Trošt....................249 Pravljica o starem bedaku. Vojanov................251 Ta krasota! ... F. Golob...................259 Vrabec in miš. S. Palček................ . 261 O svetem letu. /. Trošt...................267 Božič. Stepenko......................270 Pripovedka o naprstniku. M. Pirčeva...............283 Kako je bil zajec obsojen na petindvajset. F. Črnagoj..........284 Gledališka igra. Skrb in Smrt. J. Pankrac...................104 Poučni spisi. Iz knjige prirode. Solovej..................9, 183 V morskih globočinah. L. Ogorek................57 Spominski in slavnostni dan. L. Ogorek..............86 Andrej Žumer. L. Ogorek...................91 Nevihta. Kramarjev....................136 Dva zaslužna moža. L. Ogorek.................161 Sv. Ciril in Metod. L. Ogorek.................177 Jan Lego. L. Ogorek....................198 Novi papež Pij X. L. Ogorek..................201 Strela v smodniščnici na ljubljanskem Gradu. Nik. Vrhov ........207 Ivan Škrjanec. L. Ogorek...................224 Jurij baron Vega. M. Pirnat..................273 Pouk in zabava. Rebus.................... 22, 95, 142, 190, 214 V katerem jeziku pišejo največ pisem?...............22 Slavčevo petje......................23 Najčistejše mesto.....................23 Zanimiv slučaj......................23 Kako zdravimo nahod ? ................23 Pivci petroleja......................23 Šola za mišji lov.....................23 Pregovori.......................23 Vabilo in priporočilo....................24 „Abecedarji in abecedarice"..................47 Sneg na -- luni.....................47 Koliko tehta zemeljsko ozračje....................47 Letni časi..........................47 Besedna naloga.................... 47, 186 Mladi risar in slikar. V. Sič..................48 Uganka.......................48, 72 Rešitve in imena rešilcev . . .48, 72, 96, 120, 144, 144 168, 192, 216, 240, 264, 287 Barve avstrijskih-ogrskih dežel..... Mrki solnca in lune v letu 1903 ..... Kdo komu kaj daruje?....... Razmišljen učenjak ........ Žilava rodovina.......... Sloletnjak........... Morjenje ptičev na Laškem...... Pregovori, izreki in rečenice ..... Narodno blago. J. S......... Muzikalični volkovi........ Žepna ura in njena kolesa...... Srečni kaznjenec......... Najstarejše vino na svetu....... Število Slovanov......... Nad dvesto let.......... Dober tek!........... Medved v hlevu......... Umrljivost ljudi.......... Najvišje uredništvo ........ Delavca — milijonarja........ Najvišja človeška bivališča...... Ptice v pregovoru........ Mladost v pregovoru........ Čemu ima čebela želo?....... Računska igrača J. R........ Speča deklica.......... f Simon Rutar.......... Nevarnost gosenic......... Kaša — otrokova smrt........ Nezgoda Mihe Nerode 5. Palček .... .Stara mamica pripoveduje"...... Papež Leon XIII. — umrl....... t Ivan Škrjanc.......... Prvo pismo Leona XIII. kot papeža .... Latinska abecda na Japonskem..... Madeži tinte.......... Apneni madeži na obleki....... Cvetični popki.......... Krompir............ Kako čistimo steklenico z vodo..... Jejte jabolka!.......... Redovniki kot papeži........ Če te piči čebela ali osa....... Umetnik in modrijan........ Pomota............ Smodkin pepel — zdravilo...... Iz angleških šol.......... Največja hitrost vetrov........ Koliko je stala vojska v Bosni in Hercegovini? Bogatinec — posebnež........ Vožnja na življenje in smrt...... Nekoliko računa.......... Za kratek čas.......... Železniški vozovi za otroke................239 V eni uri — osivel..................239 Kako je prevaril zlodej Miho? J. R..............240 -j- Dr. Simon Šubic................................262 Največja kuhinja na svetu............................262 Čudna oporoka..........................262 Dober želodec..................................262 Kraljeva hruška..................................262 Papež Pavel II. iz kranjskega rodu grofov Barbov................262 Stroj za — pretepanje.................262 Temeljito. Dobràvec.................264 MoŽ z dolgo brado ............................264 Mesto iz stekla.................• • 264 Za računarje..................................264 Demant. L. O................... 264 Kako globoko delajo ljudje — pod zemljo....................286 Od kod so arabske številke?.............• • 286 Kača, ki je poginila od lakote...............287 Najmanjša vojska na svetu..............■ • 287 Največje mesto na svetu................287 Bolnica za ptiče...................287 Osemnajstletno spanje.................287 Papiga je pregnala tatove................287 Glasba. Da mi biti je drevo . . . E. Adamič.............46 Podbreška vojska. M. Pajk................69 Po tratah. F. Papier.................118 Šumi zeleni gaj . . . F. Juvünec..............143 Kdo sem. A. Kosi..................239 Aj, na okna ... A. Kosi................286 Podobe. Z doma....................5 Za deveto goro...................8 Slava Bogu v višavi!................12, 13 Po praznikih...................20 Cirilka.....................30 Abecedarji in abecedarice...............36, 37 Dobro jutro!...................43 Iz mladih dni..................54, 55 V morkih globočinah................57, 58 Podbreška vojska..................69 Junak.....................78 Cesar Franc Jožef 1..................87 Votivna cerkev na Dunaju................87 Papež Leon XIII...................88 Andrej Žumer...................91 Živa Velika noč...................102 Ljubezen....................104 Božena Némcova..................114 Žalostna pesem...................115 Stran Niko — ribič...................126 Totografična podoba bliska................136 Kam pa danes?...................140 Mamici za god...................141 Stara mamica pripoveduje 149 Pedenj-človek in laket-brada...............152 Kosov Tine....................157 Ivan Vrhovec...................161 Simon Rutar....................162 Nezgoda Mihce Narobe................166, 167 Mirno gledajo oči..................175 Poštarjev Milko................. 180, 181 Bolnik.....................186 V vodi.....................189 Jan Lego....................199 Papež Pij X....................201 Miška.................. 204, 205, 206 Počitek na strehi..................223 Ivan Škrjanec...................225 Či-či, Stanka! ...".................227 Jutranji 'izprehod..................232 Najlepši dnevi...................247 Na poti.....................255 Ta krasota!....................260 Dr. Simon Šubic..................262 Papež Pavel II....................263 V spomin na dobo cvetja................269 Vegov kip na realki v Idriji 275 Vegov grb....................277 Vegova rojstna hiša..................279 Štev. 1. V Ujabljani, 1. prosinca 1903. Leto IV. Razboj oik:. (Starinska pesem.) Razbojnik je v vinograd prišel in med trte skesan je, žalosten sel. „Za Boga te rotim, oj, trta odkrij, kaj si že kogà ubila ti?" „„Ubijati — to moj je stan, in glej — ubijam noč in dan. Prišli so po vina vozniki k nam, oj, trije fantje v vinski hram. Kateri je najbolj mlad in krepak? In on se je prvi zvrnil vznak. In za njim je drugi za prešo pal, le kmet in tretji je še ostal. Trijé vozovi, pet sodóv, dva mrtva, en živ — kako domov? A živi Je svojemu poslu kos: mrliča vsakega na svoj voz. Dva mrtva voznika in eden živ, kaj misliš, razbojnik — kdo li je kriv? Glej, jaz sem umorila oba, in še tretjega bi kmalu bilà. In kola škripljejo navzdol, in mesec se smeje kot še nikol. Tako sem morila v prejšnjih dneh za dobro voljo in za smeh. A lani se je storil greh. Glej ta prepad — tu spita dva, in jaz sem vanj pahnila oba. Že čriček v gori je zapel: „Oj, kraljevina, moškot0l. Kmet cele dneve se poti, jaz ti prepevam vse noči. Kdo te bo pil, oj, moškotel?" In kmet se je za glavó prijel. Brez petja so trgali, prešali, vsi tiho glavé so povešali. Le čriček za mejö je pel: „Kdo te bo pil, oj, moškotel?" Pa je prišel iz mesta gospod pa potrkal na ta in oni sod. A kmet je natakal majoliko: „Potrpite, gospod, še nekoliko. Iz Amerike pošlje sin mi moj za Božič —in takrat vam plačam takoj." in prosil ga je in ga medil, a gospod je trd in hladen bil. „Ne, ne, to ne gre", je odmajal, smejal se, pil in je zaspal. A kmet je še pil, in pod večer prišla mu je v nemo dušo zver. 1 ^ 2 Hš- In gospoda je vlekel k prepadu — in jaz pahnila oba sem v temo globin ..."" In dejal je razbojnik: „Tako moriš in vendar zelena v solncu stojiš." tMrzli vetri so pripeli, snežec so privedli beli -snežec pada. pa ne vbada, je mehak J Snežec pada, vedno pada, že beli se gozd, livada, log in njiva. — Vse pokriva svetli tlak! JCajd, s sanmi po strmem bregu, hajd, nizdol po belem snegu! Preko griča vije driča se kot trak . . , In šel je razbojnik v temni les in moril je ljudi vse vprek in črez. Trgovcem je blago jemal in siromakom ga je dajal. Oton Zupančič. JCajd, s sanmi po strmem bregu, hajd, nizdol po belem snegu, kar po vrsti v družbi čvrsti — to je vlak! JCajd, s sanmi po strmem bregu, hajd, nizdol po belem snegu! Skoči s tira, ne umira še junak! JCo smo doli, pa spel gori gremo s težkimi tovori, gori, doti, na okoli stokrat vsak! Dr. Fr. Zhašnik. To bil je Udmanič junak, tak zelen kot hrast in tako krepak. Rimska pesem. Savi. Tebi je pač lahk^o, Sava 3^lena, ker te do smotra pot vodi le ena: struga globoka ti je izkopana, tvojim valovom je v morje smer dana. jY(sni pa ni ta%o, meni je górje, smotri so moji še dalje k.° morje; pot pa do njih mi je vsaka nejnana, če je katera, je s trnjem nastlana. Narjau Pretke. Z doma. Spisal E. Gang/. tarši so mu umrli, ko je bil še čisto majhen. Naprej mu je umrl oče, leto pozneje mati. A ker je bil še čisto majhen, ni vedel, koga je izgubil in koga so mu zagrebli v zemljo. Ostala mu je samo stara mati. Ob njeni gorki ljubezni je preživel svojo mladost. Ali tak ni bil kot so drugi otroci, ki so polni življenja in veselja. Na njegove mlade dni ni svetila materina in očetova ljubezen, zato je bil Habjanov Janez tih in resen otrok. Dostikrat je videl, kako ima stara mamica objokane oči. Pozno zvečer, ko je legel v posteljo, pa ni mogel zaspati, je videl izpod odeje, da sedi njegova stara mamica še vedno za mizo, da neprestano giblje z ustnicami, a po licu ji teko solze, debele in vroče. Zato je bil tudi Habjanov Janez vedno tih in resen, otožen in dostikrat solznih oči. Ko je že toliko dorastel, da je začel hoditi v šolo, je kmalu izprevidel, da je sirota na svetu. Drugi otroci so mu pripovedovali, kako jim je lepo doma, kjer skrbe zanje njih dobri starši, in takrat je izprevidel Habjanov Janez, da je sirota, da nima očeta in matere in zato je bil tih in resen, otožen in dostikrat solznih oči. A svojo staro mamico je ljubil s čistim srcem. Dobro je vedel, kako skrbi zanj, kako se trudi na stare dni, da bi mu osladila osamljeno mladost, kako moli in joka zaradi njega, ker ga je pustil ljubi Bog tako samega in zapuščenega. In svoje stare mamice se je oklenil z vso vdano ljubeznijo. Že v mladih letih je sklenil, da hoče biti dober, pošten in priden, da bo dobri mamki v veselje, da bo njene zime pomlad. V šoli je napredoval, da je bil vedno eden izmed najboljših. Učenje mu ni delalo nobene preglavice, nobene sitnosti. Zdelo se mu je celo, da se ima vedno premalo učiti. Zato je prosil gospoda učitelja, naj mu posoja knjige, ki jih je potem prebiral doma. Čital je s slastjo, z razumom. Knjige so mu bile najboljše prijateljice. V družbo drugih otrok ni zahajal. Ni se mogel privaditi njih živahnosti, zato |e rajši posedal doma. Tako lepo se mu je zdelo doma! Poleg stare mamice je sedel, pa je čital in čital ali pa l* 4 HS- jo je poslušal. In njegova stara mati je znala tako lepo pripovedovati. Kolikokrat mu je že pripovedovala o njegovih starših. Povedala mu je že obilokrat, kako dobrega očeta je imel in kako dobro mater. In kako sta težko umrla zaradi njega. Med boleznijo in ob zadnji uri je jima bil samo on v mislih. Z njegovim imenom na ustnicah sta umrla, se preselila v večnost . . . Da, težka je bila obema smrt, ker sta morala ostaviti njega, Janeza. . . * * * Ko je dovršil Janez domačo šolo, bi rad odšel s svojimi součenci v bližnje mesto v latinske šole. Ali imel ni zato potrebnih sredstev, pa tudi stare matere ni mogel in hotel pustiti same. Zato mu je ugasnila ta želja, preden se mu je še prav razvila. Ostal je v domačem kraju in se šel učit krojaštva. Ni bil kakor so drugi rokodelski učenci, ki nagajajo mojstru in kade skrivoma tobak. Janez je bil ponižen in slušen, zato se je kmalu izučil toliko, da mu je izročal mojster že samostojna dela, mu tudi plačal tuintam kaj nagrade ter ga napravil za pomočnika prej, nego je bilo v početku dogovorjeno. Njegovi vrstniki, ki so se tudi učili rokodelstva, so mu vse to zavidali in ga celo sovražili. A Janez se je menil vrlo malo za oboje. Vestno je opravljal svoje delo, kadar pa je bil prost, je sedel doma pri stari materi, prebiral knjige, ki jih je še zmeraj dobival od gospoda učitelja ter poslušal ukovito in zabavno pripovedovanje stare matere. A kadar je stopil k oknu v domači hiši ter videl, kako se razprostira pred njim svet, velik in lep, obrobljen na obzorju z visokimi, v oblake kipečimi gorami, pregrnjen z zelenimi travniki in plodnim poljem, prekrižan z belimi, v neskončno daljo hitečimi cestami — takrat se ga je polastilo vroče hrepenenje po tem velikem, lepem svetu. O, ko bi mogel tja, da bi kaj videl, kaj novega zvedel ter se potem vrnil izkušen in učen domov, k stari materi! In kadar je čital v knjigah, kako so odhajali z doma rokodelčiči, kako so se po dolgih letih vračali domov, bogati izkušenj, spretni delavci, razumni možje — takrat se ga je zopet polastilo vroče hrepenenje po tujih krajih, po tem velikem, lepem svetu ! Ali kako naj gre od stare, podpore potrebne matere? Kako jo naj pusti samo sedaj, ko so ji oslabele oči in lasje osiveli kot sam beli sneg? A hrepenenje po tujih, daljnih krajih je raslo v njem bolj in bolj, mu jemalo ponoči sladko spanje in ga odvračalo podnevi od dela. Zajedlo se mu je to hrepenenje tako globoko v dušo, da ni imel več mirnega trenutka: dan in noč je samo premišljal, kaj bi storil, kaj ukrenil, da bi mogel z doma. Kolikokrat je že stopil pred staro mater s trdnim namenom, da ji pove, kar je sklenil. Če ga vpraša, kaj bo z njo, ji pa poreče, da bo že ljubi Bog napravil tako, da bo prav zanjo in zanj. Ali kadarkoli je stopil pred staro mater, mu je vselej obtičala beseda v grlu, da ni mogel izpregovoriti niti besedice. Zdelo se mu je, da ni še vsega dobro premislil, zato pa tudi 5 fè- rie more govoriti. Seveda : najprej mora poskrbeti, da ga ne bo stara njegova mati preveč pogrešala. In kaj mu pride na um? Njegov mojster ni imel svoje hiše; stanoval je drugod pod tujo streho. Njegova stara mati pa ima svojo hišo, in še precej prostora je v nji, vsaj toliko, da bi njegov mojster lahko stanoval pri nji. Tako bi bilo pomagano stari materi na dve strani: prvič bi ji bilo pomagano s stanarino, drugič pa bi ji ne bilo tako dolgčas po njem, ako bi imela vedno koga poleg sebe. Če bi pa stara mati zbolela, se vrne takoj domov, pa najsi bi bil prav na koncu sveta! Nekega dne stopi torej k svojewui mojstru in mu vse to pove. Mojstru je bil všeč Janeza sklep, saj mu je tudi že sam prigovarjal, naj gre na tuje, 6 Hé- ker bi bilo škoda zanj, za umnega mladeniča, da tiči vedno doma. Mojster mu je pa tudi obljubil, da se preseli k njegovi stari materi ter da ji bo podpora in pomoč ves čas, dokler se ne vrne Janez. Janezu se je zdelo sedaj vse urejeno. Pogumno stopi pred staro mater ter ji brez ovinkov pove, kaj namerava. — Široko je odprla starka oči in v prvem trenutku ni vedela, ali sliši prav ali ne. Dolgo časa je molčala. Naposled pa izpregovori mirno in vdano: „Pameten si, Janez, in sam veš najbolje, kaj ti je storiti!" * * * In Janez se je poslavljal. Oblekel se je v nedeljsko opravo, pospravil svoje reči v torbico in jo obesil preko ram, pa je stopil k mizi, kjer je sedela ljuba stara mamica. „Z Bogom, mati!" je dejal, in solze so mu zalile oči. Stara mati ga je gledala dolgo časa nemo in ljubeče. Naposled pa je rekla tudi ona: „Z Bogom, Janez!" In tudi nji so zalile solze oči. „Blagoslovite me!" zaprosi Janez in se zgrudi na kolena. In stara mati vstane in se skloni nad Janezovo glavo. Roke mu položi nanjo in šepeče tiho in iskreno: „Bog te spremljaj, čuvaj in dovedi nazaj!" Janez odide s težkim srcem, polnim solz. Stara mati stopi k oknu in gleda za njim, za Janezom. Videla je, kako se odmiče dalje in dalje po beli cesti, kako ji bolj in bolj izginja izpred oči, in tudi njeno srce je bilo težko in polno solz. — V kotu v sobi je visel križ. Tjakaj se obrne stara mati, pade na kolena in moli, moli . . . Janez je hitel naprej, in molitev stare matere je hitela za njim... * * Minilo je pet let. Mojster, ki je od Janezovega odhoda stanoval pri njegovi stari materi, je umrl. Starka je ostala zopet sama. Hudo ji je bilo tako zapuščeni! „O, da se vrne Janez!" je tarnala. In že je sklenila, da stopi h gospodu učitelju ter ga poprosi, naj piše Janezu v njenem imenu, da ga prosi, naj se vrne, ker je sedaj tako čisto sama. Tedaj pa se odpro vrata. Starka tega ni čula, zakaj izgubila je že popolnoma sluh. — Na pragu pa je stal Janez. Velik je bil že, gosposki napravljen, in brke je imel pod nosom. „Mati," zakliče pol s smehom, pol z jokom. In kakor bi ga čula gluha starka, se obrne k vratom, razproste roke in — kot bi ji mlada moč šinila v stare ude — steče proti Janezu in ga pritisne nase. — Od tedaj je ostal Janez doma; začel je delati na svojo roko in nikoli mu ni manjkalo dela. Zaslovel je kmalu daleč naokrog za izvrstnega krojača. Srečen je bil poleg nje, poleg stare matere, a ona je bila srečna poleg njega, poleg Janeza. 7 HS- Bajka v tihem večeru. Spisal Cvetko Slavin. rak je legal na zemljo. Zunaj je padal sneg še gosteje kakor podnevi. Slonel sem v naslonjaču in sanjal kakor otrok, ki strmi v nebo in premišljuje meglice, ki plavajo pod jasnim nebom. Prav tako kakor jaz je sedel pred leti moj dedek ob peči. Krog njega pa nas je bilo zbranih cela tropa otrok in poslušali smo njegove pripovedke. Mrak je padal na zemljo kakor danes, in snežilo je. „Oh, dedek, dejte, povejte nam, odkod prihaja sneg!" sem ga zaprosil jaz, in vsi drugi so podpirali mojo prošnjo. Dedek se ni dal dolgo prositi. Zapalil je ugasli vivček, potegnil par-krat prav krepko iz njega in začel: „Tam gori visoko nad zvezdami cvete ravno pred nebesi krasen vrt. Zlate in srebrne rože klijejo tam na lepih gredicah, ki jih zalivajo sami lahkokrili angelci. Vsak večer prihajajo ti iz nebes. Najprvo prižgejo svetle zvezdice po nebu, potem pa prinesejo biserne kanglice in zajamejo čistega studenca, ki izvira ravno sredi raja. S to vodico pa zalivajo zlate in srebrne rože pred nebesi. Pri tem pa pade tudi kakšna kapljica na zemljo, ki jih popijejo slastno naše cvetke — in te kapljice so — rosa. Toda te rože ne cveto samo spomladi, ampak šest mesecev v letu zlate in šest mesecev srebrne, spomladi in poleti zlate, jeseni in pozimi srebrne. Zgodilo pa se je nekoč — od takrat je že več tisoč let — da so bile srebrne rože nevoščljive zlatim, da smejo cveteti spomladi. In nebeške rožice so se začele prepirati in prepirale so se ves dan. — Zvečer so prišli kot navadno angelci in ko so začuli prepir, so se zjokali od žalosti in šli tožit rožice večnemu Bogu. Bog se je pa razsrdil in rekel srebrnim rožam, ki so začele prepir: „Ker ste bile nevoščljive svojim sestricam, ne boste več cvetele šest mesecev v nebeškem vrtu! Ko se vam najlepše razvije cvetje, vam odpade in splava daleč, daleč doli na zemljo." Tako je rekel Bog. — In zavel je lahen vetrič skozi vrt — in hipoma se je razsulo cvetje srebrnim rožicam in padlo na zemljo. — In tu vzdihuje zdaj vsako zimo, in nihče ga nima rad. A ko posije pomladno solnce, tedaj se spomni cvetje na tiste ure, ko je dehtelo visoko tam gori v nebeškem vrtu — in začne se solziti tako močno, da se razstopi v svetle solze . . . Vidite, tako so se izpremenile cvetke, ki so jim stregli nebeški angelci, zaradi nevoščljivosti v snežinke." Dedek je utihnil, a mi vsi smo se zamislili v usodo snežink, ki so naletavale tam zunaj . . . To bilo je tam za deveto goró, za deveto goró je bilo tako: Mosiček Stranac na gobo je sel, pa gosli presladke v levico je vzel. In note položil je poleg na tla, da bi vedel natanko, kako naj igra. Ko glas pa veseli začula sta, copate brž mehke obu la sta. Sa devefo goró. In v ples sta poskočni zasukala se in lepó sta na smeh držala se. In igral je veselo, igral je lepo, s harmoniko godec ne zna tako. In godei S t rt ina č je : ■»Didl-dom, didl-di...« In glas je plaval na vse strani. In glas je plaval, priplavaval do tatn, kjer hrošč sta in žena imela hram. In tja do Strunača priplesala sta, a možiček po goslih, karkoli se da. In vsem je trem pač bilo lepo, ah, bilo lepó, da nikoli tako ! Igor. Sveti trije JCralji. Sveti trije JCralji vprašajo za pol: „JCod se pride v J3etlehem? cKod se gre, oj, kod?" Sveti Irije JCralji, dolga je še pot, dolga tristo milj in še več od. Sveti trije JCralji, črez gorice in poljé prišli boste tretji dan tja do JColpine vodé. Sveti trije JCralji, tamkaj Janko Vlah peljal vas bo uri dve črez vodó ves plah. Sveti trije JCralji, vi pa potlej kar dajte svetlo kronico njemu v bógat dar! Sveti trije JCralji, in odtod potem kar črez morje pot drži v sveto mesto JSetlehem! . . . Cvetko Slavin. Iz knjige ptnt*ode.*) Napisal Solovej. IV. zadnjem članku smo govorili o stisljivosti teles. Danes vzamemo rastezljivost, ki ni nič drugega kot obrnjena prva lastnost. Najprej moram opozoriti na to, da se ne sme zamenjati te lastnosti s prožnostjo. Razloček bo najbolj očividen, če vzamemo primer. Gotovo ste že videli, vsaj nekateri, kovača, ki je nabijal okrog kolesa železen obroč. Preden ga je začel pribijati, ga je raz-belil. Čemu se gre neki mučit, saj bi lahko kar tako napravil dosti velik obroč in ne bi imel dela z razgrevanjem? No, če bi vzeli kar tak obroč, dokler je še mrzel, in bi ga hoteli natakniti na kolo, bi se morali presneto mučiti in še bi nič ne pomagalo. Ali kakor hitro razgreje kovač obroč, ga lahko spravi na kolo. Železo je namreč toplota raztegnila. Ko se potem zopet ohladi, se zaradi stisljivosti zoži in stisne celo kolo skupaj, tako da more voznik brez škode z njim črez jarke in kamenje in mu vendar ne razpade. Vidite, če bi železo ne imelo te lastnosti, kako bi to kolo izgledalo : zaradi stisljivosti bi se les sčasoma še bolj osušil, kolo bi se zmanjšalo, in obroč bi postal torej veliko preširok. To bi bilo ropotanja po naših cestah! — To lastnost železa morate dobro razlikovati od prožnosti. Če vzamete kos proške (elastike), kakršna je ob strani pri črezgležnjih črevljih ali pri ženskih podvezah za nogavice, in jo potegnete, se tudi da raztegniti. Vendar skoči takoj nazaj, če izpustite. Prožna telesa so torej ona, ki potem dobe takoj navadno obliko, čim neha delovati nanje sila. Železo se sicer tudi raztegne in zopet stisne pri segrevanju in ohlajevanju, vendar se stisne le zaradi pomanjšanja toplote, ne bi se pa dalo raztegniti in se ne bi tudi zopet skrčilo, če bi ga poizkušali razvleči z roko in ga potem zopet izpustili. Pri raztezljivosti teles igra glavno ulogo toplota. Kaj se zgodi v telesu, kadar ga razgrejemo? Delci tvarine postanejo nemirni in počno se odrivati *) Tretji članek glej v lanskem letniku stran 103! Creduti tvo. ->• 10 Hg- drug od drugega, kakor morajo imeti otroci tem več prostora, čim bolj skačejo in letajo. Ali kakor so med otroki nekateri bolj mrtvi, drugi bolj živahni, so tudi telesca različnih tvarin različnega značaja. Les se zaradi toplote navidezno ne raztegne, temveč smo baš pri stisljivosti rekli, da se njegovi delci drug drugemu približajo. Ko se les n. pr. na solncu osuši in se prešerni gostje, vodni delci, umaknejo, da polagoma vsa voda iz njega izhlapi, in ko bi imeli potrebne natančne priprave za merjenje, bi šele tedaj mogli meriti les, koliko se raztegne zaradi toplote. Bolj vroče krvi, bi rekli, je železo, in z njim sploh vse kovine. Železo je že tako raztezljivo, da lahko to s svojimi čutili brez posebnih pripomočkov opazimo, n. pr. kadar obija kovač kolesa, kar sem pa že v početku omenil. Po večjih krajih delajo mostove iz železa, ne iz lesa kot po vaseh. In pri takem mostu zbijejo posamezne dele z železnimi klini. Če bi tu kdo rekel : „Vroče kline moram zabiti, da se zvari vse skupaj v en kos," bi se malo zmotil. Žreblji bi se ohladili in stisnili skupaj, most bi se razsul. Razžariti in razširiti moramo torej luknjo, ki se potem ohladi in čvrsto stisne žrebelj. Če toplota telesa razteza, to ni nič drugega, kot da dobe delci tvarine več življenja in se hočejo svobodnejše gibati. Da je to res, nam potrdi železo. Pri kovaču vidite sicer, da postane železo najprej žareče kot otroku lice, ko se po mili volji naskače in naleta; pozneje, če je le še v ognju, postane belo. Bolj ga kovač z ogljem ne more obdelati, in do sedaj še z očmi ne vidimo delcev, da bi silili drug od drugega tako silno proč. Ali pojdimo v talilnico! Ona strašna vročina, ki je tam po pečeh, da železnim delcem tako moč in jih tako razburi, da se železo stali in teče kot voda. Raztaljeno železo ni nič drugega kot delci železa, ki so se zaradi toplote tako daleč oddaljili drug od drugega, da se ne morejo nič več čvrsto držati v trdnem kosu, temveč postanejo tekočina. To je takisto kot z otroki, kadar se jih prime cela rajsa za roke in jo udari v tek. Dokler ne lete preveč, se drže, ali ko se dobro zaženejo, se jim roke izmuznejo, in vsi se razlijejo nalik povodnji po travniku ali igrališču. Raztezljive so tudi druge snovi, seve ne tako očividno kakor kovine. Govorili smo na primer o lesu, da je obsežnejši, če je namočen kakor če je suh. Tudi stare črevlje, ki so se preveč izsušili, nekateri vtaknejo v vodo, da se omehčajo in razširijo; seve se jih mora potem namazati z mastjo, da iznova ne otrdnejo. Še bolj vpliva toplota na tekočine. To vidimo pri kuhi. Ko voda zavre, se začno delati pare, ki niso nič drugega kakor tako razširjeni delci vode, da se ne morejo držati več skupaj ter uhajajo kvišku, ker so lažji od zraka. Če pare ohladimo, se stisnejo, in zopet dobimo vodo. Da so pare res le razširjena voda, se lahko prepričate. Kar enkrat stopite v kuhinjo k materi, sestri, teti, ali kdor že pri vas to reč opravlja, pa tam poprosite, da smete biti tako dolgo v napotje, da zavre voda. Ko kuharica pristavi lonec vode, od začetka ni nič, vse je mirno. No, kmalu se začuje neko čudno ropotanje, voda začne čekljati. Kaj je to in zakaj? Voda, ki je blizu ognja, se bolj razširi, da je je v enakem prostoru manj kot one, ki je dalje od ognja; ta je torej težja, zato iztisne lažjo in razgreto vodo, in tako se začne 11 i