DR. ŽIGA BUČAR (1830-1879) JANKO JARC Mladost in bližnje sorodstvo Dr. Žiga Bučar, nekdanji novomeški okrajni zdravnik, narodnjak in vnet domoljub, čital- ničar in pobudnik zidanja Narodnega doma v Novem mestu, prvega na slovenskih tleh, je bil rojen 7. julija 1830 v Ljubljani, v tedanji predmestni župniji Marijinega Oznanenja, ki jo tudi danes vodijo frančiškani. Pri krstu je dobil ime Sigismund Friderik. Njegov oče, Franc Mihael Wutscher (Bučar), je bil trgovec in je ime] svojo prodajalno ob desnem voglu vhoda v Šentpetersko cesto, v sosedstvu fran- čiškanske cerkve. Dekliško ime matere je bilo Roje ali Raje. V družini sta bila vsaj še dva brata, starejši Janez in mlajši Franjo. Brata Janez in sedem let mlajši Žiga sta bi- la dijaka ljubljanske gimnazije in sta odraščala v obdobju, ko so se tudi v našo slovensko do- movino iz zahodnega in srednjeevropskega sveta vse bolj stekale svobodoljubne in narod- nobudilne ideje. Janez seje po končani srednji šoli odločil za pravne študije in odšel na du- najsko univerzo, kjer sta se brez dvoma še bolj krepila njegovo svobodoljubno mišljenje in narodna zavest. Ob svojih vračanjih v domo- vino je gotovo vplival tudi na mišljenje brata Žige. Revolucionarno leto 1848 sta brata doživela v Ljubljani in oba je potegnilo v do- gajanje. Dr. Josip Vošnjak je v svoji spominski besedi ob smrti dr. Žige Bučarja zapisal: »Kako vesel, za svoj narod navdušen mla- denič je bil naš Žiga, ko je 1848. leta v unifor- mi akademičnega gardista mogočno stopal po Ljubljani, kako milo, vsa srca očarujoče so donele njegove pesmi, ko je pomagal pri prvih slovenskih predstavah istega leta v gledališči, vsega tega se še danes radostno spominjajo, kar jih je izmej stare garde zvesto in neomade- ževano ohranilo svoj značaj od tačas do danes«. ' O javnem nastopanju bratov Janeza in Žige Bučarja leta 1848 je Anton Trstenjak o prvi slovenski »besedi« istega leta v ljubljanskem deželnem gledališču in o njenem programu (obsegal je pesmi in deklamacije) takole zapi- sal: »Za napravo besede pridobil si je največ zaslug Janez Bučar, oče našega opernega pev- ca g. Frana Bučarja«. Žiga Bučar pa je v tem času nastopal s kupleti in smešil nemčurje, igral Anžeta v ljubljanski uprizoritvi Linhar- tove Županove Micke, nastopil z manjšo vlo- go v igri Slovenec in Nemec, 22. novembra 1848 igral v burki Tat v mlinu, prevedeni iz češčine, in nastopil na gledališkem odru še v Dr. Žiga Bučar jeseni 1849.2 O tem je Anton Trstenjak zapi- j sal: »Dne desetega septembra 1849 predsta-, vljala se je igra Dobro jutro, prevedena iz če- j škega. Glavno vlogo je igral Žiga Bučar. ... j Urednik petju in igri je bil dr. J(anez) Bu-1 čar«.3 I Plamen prebujene in dejavne narodne zave- sti, ki je v obeh bratih vzplamtel v »pomladi i narodov«, v vsem njunem, žal kratkem, ži- ; vljenju ni ugasnil. Janez je po opravljenih ■ pravnih študijah, promociji za doktorja prava > in opravljeni praksi, dobil advokaturo v Po-1 stojni. Žiga pa je kmalu po končanih medicin-1 skih študijah nastopil službo okrajnega zdrav- ; nika v Novem mestu. i Dr. Janez Bučarje v Postojni poleg advoka- ture opravljal tudi posle notarja. Kot navdu- šen narodnjak, se je zelo zavzemal za ustano- ; vitev Narodne čitalnice. Privlačevalo ga je; tudi politično delo in ko so bile za 30. maji 1864 razpisane deželnozborske volitve, je v : 9 kmečki kuriji sodnih okrajev Postojna, Loga- tec, Cerknica, Lož in Ilirska Bistrica prijavil svojo kandidaturo tudi on. Bleiweisove Novi- ce z dne 25. maja 1864 so prinesle njegovo sporočilo volilnim možem, v katerem pravi: »Ponudim Vam tedaj domoljubno srce, iskre- no delavnost in vse moči, s katerimi se že ne- kaj let trudim za deželo. Natanko poznam do- godbe, dobre in slabe lastnosti, potrebe, tuge in želje krasne domovine naše in dragih roja- kov, ki so Vam izročili volivno oblast. Zato želim ustreči pravičnim željam naroda v zbo- ru, kjer poslanci za njegovo korist skrbijo po močinjim podeljeni. Vas pozdravljam. Z Bo- gom! Dr. Janez Bučar, advokat in notar.« Vse to leporečje pa je pri volilnih možeh bolj malo zaleglo: za Bučarja je glasovalo 19 volilnih mož, prav toliko za vladnega kandi- data barona Schloissnigga, z 69 glasovi pa je bil izvoljen dr. Etbin Henrik Costa, ki so ga poldrugi mesec kasneje izvolili tudi za župana mesta Ljubljane. Dr. Janez Bučar si je odslej prizadeval predvsem za ustanovitev Narodne čitalnice tudi v Postojni, saj sq te delovale že v več krajih kraškega in primorskega okolja. To mu je uspelo in za 1. maj 1868 je bil sklican ustanovni občni zbor čitalnice v Postojni. Za predsednika je bil izvoljen dr. Janez Bučar, predno pa je mogel povsem razviti čitalnično dejavnost, je 27. februarja 1869 nenadoma umrl, star komaj sedeminštirideset let. Dr. Janez Bučar je bil poročen z Marijo Blanko Altenburger, hčerjo ljubljanskega fina- nčnega uradnika Aleksandra Altenburgerja: le-tega je sodišče določilo za varuha obema njegovima mladoletnima sinovoma, Ivanu in Pranju. Ivan Bučar ali Ivo Ivanovič, kot se je kasne- je podpisoval, je bil rojen 24. maja 1856 in ob očetovi smrti še ni dopolnil trinajst let. Bil je dijak ljubljanske gimnazije in je zanj nedvo- mno skrbel njegov stari oče. Koje bil v petem gimnazijskem razredu, mu je njegov dedek in varuh umrl, sam pa se je preselil s stricu dr. Žigi Bučarju, okrajnemu zdravniku v Novem mestu. Prišel je v začetku poletnega semestra v šolskem letu 1870/71 in obiskoval novo- meško gimnazijo do konca šolskega leta 1872/73. Bil je dober dijak in je iz Kalistrove ustanove za postojnske dijake prejemal letno 240 goldinarjev.4 V šoli je dobival ocene iz slovenščine, klasičnih jezikov in nemščine, medtem ko si z matematiko nista bila preveč na roko. Njegova, brez dvoma že v rani mla- dosti v očetovi hiši vcepjena narodna zavest, je pri novomeškem stricu in pri gimnazijskih profesorjih frančiškanih, znanih narodnjakih, dobila krepko oporo, prebujala se mu je pa tudi pesniška žilica. Njegov vrstnik na novo- meški gimnaziji, Karel Clarici, sin upravitelja grajske posesti Zalog (Breitenau) v bližini No- vega mesta, se v svojih spominih Knjiga moje mladosti spominja, da je na njegovo dijaško stanovanje med drugimi dijaki zahajal tudi »mali, gibčni Bučar, nečak okrožnega fizika, ki seje pravzaprav pisal Wutscher. ... Bučarje tudi po malem pesnikoval in sem še dolgo znal na pamet sonet, ki gaje poklonil Viktor- ju (Černetu) za god.«5 V sedmem gimnazijskem razredu pa je Iva- nu Bučarju spodletelo in je v matematiki do- bil oceno »nezadostno« s pravico ponavljal- nega izpita. K njemu se Ivan Bučar na jesen 1873 ni javil. Vstopil je v artiljerijsko kadetni- co na Dunaju, a je bil leta 1877 iz nje odpu- ščen. Naslednje leto je avstro-ogrska vojska okupirala Bosno in Hercegovino. V vojaško službo je bil vpoklican tudi Ivan Bučar, ki pa je v Bosni zapustil avstrijsko armado in prešel na turško stran. Od tam je prebegnil v kneže- vino Srbijo in se zaposlil pri francoski družbi, ki je gradila železnice na Balkanu in v Mali Aziji. Služboval je v Beogradu, Skopju, Sofiji, Solunu, Carigradu in Koniji sredi Male Azije, od koder je bila speljana železnica do Bagda- da. V Koniji je Ivan Bučar zbolel, se vrnil v Carigrad in tam marca 1907 umrl. V novo- meški gimnazijski vpisnici je ostala za njim zadnja sled z dne 2. septembra 1895, ko sta mu bila izdana dvojnika letnih spričeval šeste- ga in sedmega gimnazijskega razreda. Ves čas svojega življenja v tujini ni nehal pesnikovati v rodni slovenščini in je tu in tam tudi objavil kako pesem v reviji Ljubljanski zvon, vse bolj pa se je navduševal za narodne pesmi južnih Slovanov. Ob njihovih vzgledih je zasnoval junaško pesnitev, nje dogajanje pa postavil v Postojno: navdih zanjo mu je dala očarljiva Postojnska jama. Naslov te Bučarje- ve pesnitve je Biserojla jasna vila, s podnaslo- vom Bajka iz Postojnske jame. V knjižni izda- ji je izšla v Ljubljani leta 1898, ko je bil njen avtor v Beogradu. O tej pesnitvi je zapisano: »Prevelika vnema za srbski jezik ga je zapelja- la, da je jezik v pesnitvi čudna jezikovna me- šanica«. Anton Slodnjak pravi, da pesnitev kaže vsaj rahle sledove talentiranosti, medtem ko je Oton Župančič označil Bučarjeve verze v pesnitvi kot »jednakomerno tinkanje, ki do- sadno bije na uho«.6 Franjo Bučar, rojen 20. januarja 1861, je bil ob očetovi smrti star osem let. Po končani os- novni šoli so ga domači poslali v obrtno šolo na Dunaju, kjer so zelo verjetno živeli sorod- niki njegove matere. Ko je šolo uspešno kon- čal, se je izpopolnjeval še na šoli za umetno obrt v Benetkah in potem dobil službo učitelja na Obrtni šoli v Ljubljani. Leta 1889 je pri Franu Gerbiču, ki je tri leta pred tem postal vodja Glasbene šole pri ljubljanski Glasbeni matici, začel obiskovati pouk petja in nadalje- val študij na konservatorijih na Dunaju, v Pragi in Milanu. Postal je operni pevec in je kot prvi tenorist prepeval na odrih gledališč v Bratislavi in Olomoucu, potem pa se je prese- lil v Nemčijo, kjer je bil član opernih hiš v 10 Frančiškanska cerkev in gimnazija v Novem mestu, razglednica iz leta 1908 v Narodnem muzeju v Ljubljani Leipzigu, Darmstadtu, Frankfurtu, Kölnu in v i Wagnerjevem gledališču v Weimarju. Prepe- i val pa je tudi v dunajski dvorni operi. Uvelja- vil se je še kot režiser in se izkazal v gledali- ščih v Colmarju. Esssenu in Gdansku. Leta 1918 seje vrnil v Ljubljano in postal prvi re- žiser ljubljanske opere. Nekaj let je poučeval tudi solo petje na šoli Glasbene matice v Ljubljani, a je moral zaradi bolezni prenehati. Umrl je 25. novembra 1926. Dr. Žiga Bučar v Novem mestu Narodna čitalnica j Po končanih medicinskih študijah in opra- vljenih izpitih ter pridobljenem naslovu dok- torja vsega zdravilstva (promoviran 22.7. ; 1856, 16.6. 1858 rigoroz iz porodništva), je bil i dr. Žiga Bučar najprej nameščen kot zdravnik pri železarni v Topuskem na Hrvaškem. Dr. Josip Vošnjak je zapisal, da »je sprejel službo j na fužinah Friedauskih blizu Topuska na hr- vatsko-slovenski meji«. Lastnik teh fužin je bil vitez F. von Friedau, ki je bil hkrati tudi j lastnik graščine Gradac v Beli krajini in je i tamkaj zgradil topilnico železa, ki je delovala od leta 1858_do 1882. V začetku šestdesetih, let je bil dr. Žiga Bučar že v Ljubljani, kjer je bil leta 1861 med soustanovitelji ljubljanskega: Zdravniškega bralnega društva, ki seje že na- slednje leto preimenovalo v Društvo zdravni-' kov na Kranjskem. Po nastanku nove jugoslo- vanske države ob koncu prve svetovne vojne se je to društvo 2. decembra 1918 preimeno- valo v Slovensko zdravniško društvo. Kmalu po letu 1861 je bil dr. Žiga Bučar imenovan za okrajnega zdravnika v Novem mestu. V tem času je »dolenjska stolica« zače- la rahlo spreminjati vtis »žalostnega središča dolenjske birokracije in revščine«, kot je o Novem mestu zapisal Janez Trdina. Mesto se je začelo narodno prebujati in se usmerjati v nove tokove avstrijske notranje politike. Po- ' raz avstrijske vojske 24. junija 1859 pri Solfe- rinu in temu sledeča izguba dotedanje Avstriji ! pripadajoče severnoitalijanske province Lom- ' bardije v korist nastajajoče zedinjene Italije, i sta hitro spodnesla tudi Bachov absolutistični režim v habsburški državi. Na Dunaju je bila 21. oktobra 1860 objavljena takoimenovana »oktobrska diploma«, ki je vsebovala sklepe ' razširjenega avstrijskega državnega sveta in so jo razglasili s cesarskim manifestom. V njej je bila predvidena federativna preureditev Av- strije in njenim narodom obljubljena toliko zaželjena enakopravnost. Državni svet je bil še pred objavo diplome tudi mnenja, »da zanemarjanje deželnih jezikov v šoli in v dru- gih zadevah javnega življenja izbuja veliko nevoljo«, kot je zapisal dr. Janez Bleiweis v svojih Novicah 1 7. oktobra 1860. Ta čas sta v Novem mestu prav v šolskih klopeh gimnazije vse bolj naraščala plamen narodne zavednosti, 11 in navdušenje za narodno buditveno delo. Di- jaki so glede tega imeli vso oporo in spodbudo pri nekaterih svojih profesorjih: ravnatelju gimnazije p. Bernardu Vovku, po stroki mate- matiku in fiziku, pri zgodovinarju in zemlje- piscu p. Rafaelu Klemenčiču, ki je bil doma s kmetije nad Mestnimi njivami v Novem me- stu, ter zlasti pri klasiku in slavistu p. Lacku (Ladislavu) Hrovatu. Kako je bilo takrat v Novem mestu in na novomeški gimnaziji, pove v Novicah dne 12. julija 1860 objavljeni dopis, v katerem dopisnik M.P., verjetno vi- šješolec Matija Pašič iz Semiča, vesel sporoča, »da tudi mi, kakor se vidi, ne bomo zadnji v slovenščini« in nadaljuje: »Jela se je tudi pri nas javiti tako živo zavest narodnosti kakor še nikdar ne. Oživlja se ljubezen do materinega jezika, ki je bil tako dolgo zanemarjen kakor da bi ne bil naš domač jezik. Bili so časi, da so se ravno tukaj ljudje iz dijaka norca delali, ko so ga v maternem jeziku, to je, po sloven- sko govoriti slišali; brž so mu rekli, da je ali hud sovražnik nemščine ali pa je celo ne razu- me; zdaj pa je drugač. Prerodili smo se in na- rodni duh nam v srcih klije. Nemščina se ne zanemarja, ali tudi slovenščina dobiva čedalje bolje pravice, ki ji gredo pred Bogom in sve- tom. Da so se časi tako dobro obrnili v naši gimnaziji, gre čast in hvala verlemu domolju- bu, visoko častitemu gosp. očetu frančiškanu L(adislavu) H(rovatu), profesorju gerškega je- zika, ki nam je res dika in ponos. Celo leto se prestavlja gerški jezik na slovenski, tako na priliko Demostena, Ksenofonta, Homerja; prevodi gredo že dobro od rok.« Dobra dva meseca kasneje je isti dopisnik zapisal: »Iz raznih dopisov, ki se nahajajo po slovenskih časnikih in napredovanje našega slovstva zadevajo, se vidi, kako živo veje duh slovenski, kako se oživlja narodnočutje in hre- penenje po pridobitvi pravic, ki vsakemu na- rodu, kateri še ni popolnoma poginul, so pra- ve svetinje. Le tako naprej!« Bližala se je tisočletnica prihoda bratov Konstantina-Cirila in Metoda na Moravsko in novomeški dijaki so leta 1861 priredili v gimnazijski dvorani javnosti namenjeno Ci- ril-Metodovo proslavo. Pri sestavi programa in besedil je dijakom pomagal popularni pater Lacko, dijaki pa so čisti dohodek namenili »čitavnici«. Leta 1863 sta ravnatelj in profesorski zbor novomeške gimnazije prišla v hud spor z na- drejeno šolsko oblastjo, ker so se odločili, da bodo v sicer uradnem, to je nemškem jeziku tiskanem letnem poročilu, vsa slovenska lastna in krajevna imena natisnili po pravilih slovenskega pravopisja. Ko je ob koncu šol- skega leta 1862/63 letno poročilo izšlo, je bilo že na naslovni strani natisnjeno: Programm des kaiserl. königl. Gymnasiums in Novo- mesto in le v drobnejšem tisku in v oklepaju dodan še nemški naziv mesta Neustadtl, v se- znamu dijakov pa so bila vsa lastna in krajev- na slovenska imena pisana po slovensko. Ta- krat je v Novem mestu, v Kranjski in sosednih deželah nastal krik in vik. Nemci in nemšku- tarji so v svojih časnikih žolčno napadali no- vomeško gimnazijsko vodstvo, slovenski čas- niki pa so mu peli hvalo in ga drugim šolskim vodstvom stavljali za vzgled, medtem ko je razjarjena deželna vlada za kazen nameravala celo ukiniti štiri višje gimnazijske razrede.'^ V Novicah in drugih slovenskih časnikih so se ta čas vse pogosteje oglašali klici o potrebi, da se ustanovi Narodna čitalnica tudi v No- vem mestu. Ko so ta, po hrvaškem vzgledu ustanavljana, izobrazbi in zabavi, predvsem pa prebujanju narodne zavesti namenjena društva, uspešno živela in delovala že v vrsti slovenskih mest in večjih podeželskih krajev, so v Novem mestu in na Dolenjskem sploh le govorili o potrebi ustanovitve takega društva. Zato je Fran Levstik v svojem listu Naprej leta 1863 zbodel Dolenjce in Novomeščane: »Če se človek malo ozre po svojej domovini, mora se mu čudno zdeti, da vrli Dolenci duševno spe tako mirno, kakor sloveči kralj Matijaš pod zemljo pri kamenej mizi. Kaj delajo Do- lenci? Kaj dela sloveče mejsto, dolenski Rim?« V tem »slovečem mejstu«, v Novem mestu, pa se je le začelo nekaj premikati. V našem mestu sta sicer takrat, kot je zapisal Janez Tr- dina, »v vseh rečeh svet dajala in odločala« prost Jernej Arko in predsednik okrožnega so- dišča Jožef Anzelm vitez Scheuchenstuel. Prvi je bil novomeški prost od leta 1852 do svoje smrti v letu 1868. drugi pa predsednik okrožnega sodišča od 1850. do 1867., ko je odšel na novo službeno mesto v Gradec, bil tam septembra 1970 kot dvorni svetnik upo- kojen in tri leta za tem umrl. Njegova žena, Primčeva Julija, je leta 1864 umrla v kandij- skem gradiču Novi dvor in je pokopana na šmihelskem pokopališču. Njen grob je ohra- njen. V Novem mestu je bil ta čas brez dvoma ugledna in vplivna oseba tudi dr. Jožef Rozi- na, dolenjski rojak iz Malega Gabra pri Šen- tvidu na Dolenjskem. Bil je dijak novomeške gimnazije, pravne študije je opravil na univer- zi v Gradcu, kjer je bil 1839. promoviran za doktorja prava. Leta 1846 je dobil advokaturo v Novem mestu. Svojo narodno zavest je iz- pričal že v letu 1848, ko je bil med pobudniki uprizoritve Linhartovega Matička, ki so ga v dvorani Kazine zaigrali 6. in 9. januarja 1848. Med igralci so bili po večini mlajši uradniki, med katerimi je bil posebej prizadeven aktuar okrožnega urada Franc Polak. Po marčni re- voluciji je dr. Rozina postal vodja narodnega gibanja v Novem mestu in bil 4. decembra 1848 izvoljen za predsednika Slovenskega društva, že julija istega leta pa je bil pobudnik in nedvomno tudi finančni podpornik izhaja- 12 nja lista Sloveniens Blatt, v nemškem jeziku, a za slovenske narodne koristi pisanem novo- meškem časniku, ki je izhajal v drugi polovici leta 1848. Janez Trdina je o dr. Jožefu Rozini zapisal: »Kar je rekel on, je bilo kakor pribito. V vseh zborih je imel prvo besedo in poglavitno veljavo.« Dalje pravi, da je leta 1848 bistro vi- del, kaj je treba storiti v korist naroda in za blaginjo zanemarjene Dolenjske in Novomeš- čanom dokazal, da so Slovenci.8 Dr. Jožef Ro- zina je bil rojen 1810., umrl pa je 1889. v svo- jem gradiču Steinhof v Kandiji, ki gaje njegov zet Fran Šuklje preimenoval v Kamen. Danes je gradič del novomeške splošne bolnišnice. Med meščani so poleg dr. Rozine veljali za narodnjake zlasti lekarnar Dominik Rizzoli, trgovci Karel Kalčič, Franc Kastelic, Valentin Oblak in Vincenc Marin, steklarja Karel in Ferdinand Seidl in krčmar Karel Rozman. Pridruževalo se jim je več mlajših rodoljubnih izobražencev, ki so kot uradniki prihajali na službovanje v Novo mesto. Med njimi so bili namestnik državnega pravdnika Ludvik Rav- nikar, avskultant Gregor Keršič, sodni adjunkt Jožef Gerdešič, sodni pripravnik dr. Vojteh Kraus, sin kapiteljskega organista in učitelja petja, sodna uradnika Martin Mohar in Jožef Rohrmann, pa še kdo. V začetku šestdesetih let je prišel v Novo mesto tudi dr. Žiga Bučar, vnet in neutrudno delaven narod- njak. Geslo takratnega narodnoprebujnega dela je bilo »čitavnica«. Ko so bile leta 1861 po hr- vaškem zgledu ustanovljene prve narodne či- talnice v Trstu, Mariboru, Ljubljani in Celju, so začeli nanjo misliti tudi v Novem mestu. Ves narodni preporod Novega mesta pa se je odvijal počasi, v neprestanem strahu in obota- vljanju, dokler niso novomeškim rodoljubom utrdili hrbtenico in vlili meščanstvu več na- rodnega zanosa člani ljubljanskega Južnega Sokola ter pevci ljubljanske čitalnice, ki so bili povabljeni na proslavljanje novomeške petstoletnice. Med gosti sta bila tudi prof. Fran Erjavec in odvetnik dr. Valentin Zamik, zvesta svojemu vodilu, da je treba narod ne- prestano buditi in buditi, zlasti še meščanstvo. O proslavi petstoletnice svojega mesta so No- vomeščani začeli razmišljati že leta 1861. Več predlogov in načrtov o tem, kaj bi bilo treba ob tej priložnosti storiti v korist mesta, je bilo objavljenih tudi v dnevnem časopisju. Na ob- čini so predvideli dobrodelno loterijo, uradna in nemškutarska stran je mislila predvsem na patriotično parado, med rodoljubi pa se je plaho oglašala želja, da bi ustanovili čitalnico. Vendar se Novomeščani takrat še niso do konca predramili in novomeški dopisnik lista Triglav je še 11. aprila 1865 tožil, »da je že pomlad, v Novem mestu pa še vedno zastonj mladega brstja, ki bi ga tako radi gojili, tako mimo čuvali in o čegar klici so mislili, da se že v zdravi zemlji greje. Čitalnico mislim.« Od takrat, pa vse do jubilejnih dni v avgu- stu 1865, v slovenskih listih ni bilo več glasu o novomeški čitalnici. Vendar so v času, ko seje pripravljala ustanovitev čitalnice v Metliki in Sevnici, tudi v Novem mestu stvar resno vzeli v roke. Ko so na rotovžu začeli razpošiljati vabila za proslavo in je novomeška meščanska garda vabila krško in kostanjeviško gardo v goste, nemškutarji pa so šušljali, da bodo po- vabili ljubljansko nemško telovadno društvo, so sodni uslužbenci Ludvik Ravnikar, Gregor Keršič in Martin Mohar ter lekamar Dominik Rizzoli, trgovec Černič in gostilničar Gregorič v nekaj urah nabrali petinštirideset podpisov meščanov na vabilu Južnemu Sokolu v Ljub- ljani, ki naj s svojim prihodom in nastopom počasti petstoletnico mesta in udeležence navduši za narodno stvar. Vabilo je podpisal tudi župan Toussaint Fichtenau-Jelovšek. Južni Sokol je vabilo rade volje sprejel. Pri- dražili so se mu še pevci ljubljanske čitalnice in skupaj so se odpeljali z vlakom do Krškega, od tam pa z vozovi preko Kostanjevice v Novo mesto. Ob mostu čez Krko jih je priča- kalo veliko meščanov in okoličanov, ki so po pozdravu Ludvika Ravnikarja s sokoli na čelu odkorakali po današnji Pugljevi ulici na Glav- ni trg. Godba meščanske garde pa jim je za- igrala koračnico Naprej zastava slave. Valen- tin Zamik je v svojem opisu novomeških slav- nosti zapisal, da je sokolom ob pohodu v Novo mesto na pot sijalo sonce kot Napoleo- nu ob njegovi največji zmagi pri Slavkovem, za novomeško nemškutarijo pa daje bil ta dan pravi Waterloo, kjer je isti Napoleon doživel svoj popolni poraz. Proslavljanje novomeške petstoletnice je potekalo ob večemi razsvetljavi mesta in ob- hodu godbe ter ob svečanih obredih v kapi- teljski in frančiškanski cerkvi. Na rotovžu so delili imenovanja za častne meščane, temu pa je sledil slavnostni obed za povabljene odlič- nike ter pogostitev revnih ter povabljenih in domačih gardistov, medtem ko so meščani sokole in pevce iz Ljubljane povabili na svoje domove. Popoldne je bila na Tratah, to je na mestnem travniku za Žabjo vasjo, ljudska ve- selica, kjer so nastopili tudi sokoli in ljubljan- ski pevci. Posebno pozornost so zbujale rdeče sokolske srajce, ki so mnoge spominjale na uporne italijanske garibaldince. Zvečer so lju- bljanski gostje v prostorih Kazine pripravili pravo čitalniško besedo s petjem in rodoljub- nimi recitacijami. Naslednjega dne so se Ljubljančani dobili s svojimi gostitelji v gostilni na Bregu. Pridruži- li so se jim tudi mestni odličniki z županom Fichtenauom, glavarjem Eklom in odvetni- kom dr. Rozino, prišla pa sta tudi prof Fran Erjavec in odvetnik dr. Valentin Zamik. Ob uživanju rakov iz Krke in ob trškogorski ka- pljici je bilo izgovorjenih veliko navdušujočih 13 besed: ustanovitev čitalnice je bila sklenjena stvar. Zvečer je bil za konec jubilejnih sveča- nosti še ples v dvorani Kazine. Skoraj vse, kar so v Novem mestu v zvezi s petstoletnico načrtovali, je splavalo po Krki, ostalo je le povrnjeno staro ime mesta Rudolf- swert in njegov poslovenjeni naziv Rudolfovo (v veljavi vse do leta 1918). Članki in razpra- ve, ki jih je v čast petstoletnice našega mesta v Poročilih zgodovinskega društva za Kranjsko objavila skupina zgodovinskih raziskovalcev, so ostali v Novem mestu skoraj neopaženi, pač pa se je uresničila davna želja rodoljubov: ustanovili so Narodno čitalnico. ^ Da bi čitalnico čimprej priklicali v življe- nje, se je deset dni po končani proslavi v Brunnerjevi gostilni na Bregu zbralo dvajset rodoljubov, med njimi dr. Jožef Rozina in dr. Žiga Bučar, ki so se posvetovali o ustanovitvi čitalnice, izbrali pripravljalni odbor in mu na- ložili, da čimprej pripravi društvena pravila in jih predloži oblasti_ v odobritev. V odboru je sodeloval tudi dr. Žiga Bučar. Novomeška javnost se je sedaj razgibala in ljubljanski ne- mški časnik Laibacher Zeitung je 6. septem- bra 1865 objavil dopis iz Novega mesta, ki je sporočal, da je v Novem mestu od proslave petstoletnice dalje resnično nastalo novo ob- dobje in da je doslej tako mirno in družabno mestece razklano v dva tabora: enemu je bilo geslo Kazina, drugemu čitalnica. Ko se je zgražal še nad tem, da so glavni organizatorji novega društva kaki trije državni uradniki, je dopisnik menil, da bo ustanovitev čitalnice novomeškemu družabnemu življenju prinesla le škodo. Pripravljalni odbor za ustanovitev čitalnice je sredi septembra 1865 izpopolnil od okraj- nega glavarstva vrnjena pravila, jih ponovno predložil ter jih že 23. septembra dobil vrnje- na in odobrena. Pripravljalni odbor seje sestal že naslednji dan in sklenil takoj začeti prido- bivati člane; že prvi dan so jih nabrali šestin- štirideset. Ustanovni občni zbor je bil sklican za 25. oktober 1865 pri Brunnerju na Bregu. Za predsednika čitalnice je bil izbran dr. Jožef Rozina, tajniške posle pa so zaupali dr. Žigi Bučarju. Novomeška čitalnica, šestnajsta med čital- nicami, ki so bile do tedaj ustanovljene na slo- venskih tleh, je imela svojo prvo javno prire- ditev 26. novembra 1865. Ker ji v Kazini niso hoteli posoditi dvorane, so se člani zbrali v gostilni na Bregu. Na sporedu so bile recitaci- je in pevski nastopi. Med številnim občin- stvom so bili tudi štirje mlajši člani čitalnice, ki so si za to priložnost omislili in oblekli rde- če srajce, kakršne so videli pri ljubljanskih so- kolih, ki so nastopili ob petstoletnici mesta. Prišlo je tudi nekaj profesorjev-frančiškanov in dijakov. Po končanem programu so se mlajši zavrteli v plesu. Vse to je razkačilo ka- piteljskega kanonika Mateja Svetličiča, ki je v pridigi 3. decembra 1865 ostro grajal to prire- ditev, ki da so jo pripravili »škrici« (zasmeh- Ijivka za uradnike), rdeče srajce pa so ga spo- minjale na uporniške italijanske garibaldince in prevratna gesla francoske revolucije in pro- stozidarskih lož o svobodi, enakosti in brat- stvu. Ni mu bila všeč tudi udeležba frančiška- nov, posebej pa še dijakov, češ da so jim pro- fesorji-frančiškani dovolili, da se udeleže za- bave v gostilni. Med čitalničarji je zavrelo. Prost Jernej Arko je v razgovoru z dr. Jožefom Rozino sicer priznal, daje šel kanonik Svetli- čič predaleč in daje pripravljen doseči preklic obtožb ter tako dati čitalnici zadoščenje za ža- litve, ki bi lahko pripeljale do tožbe. Ko pa je čitalnica tudi pismeno zahtevala preklic žalitev na istem mestu, kjer so bile iz- govorjene, je prost Arko v nemško pisanem odgovoru 11. decembra 1865 te zahteve zavr- nil in menda celo ponovil nekatere Svetličiče- ve trditve. To je bil vzrok, da je čitalnični od- bor obširno razpravljal, tajnik dr. Žiga Bučar pa sestavil odgovor in točko za točko pojasne- val in zavračal obtožbe. Pismo sta podpisala predsednik dr. Rozina in tajnik dr. Bučar. V odgovoru sta prosta še zbodla, češ da mu ne pišejo odborniki v nemščini zato, ker bi misli- li, da slovenščine ne razume, ampak zato, ker vljudnost zahteva odgovor v tistem jeziku, v katerem je bil izrečen ogovor. V dopisu ugota- vljajo, da prireditev pri Brunnerju ni bila ni- kakršna otvoritvena prireditev, v gostilni pa je bila zato, ker jim v Kazini niso hoteli dati na razpolago svoje dvorane. Tudi so frančiškani takoj po končanem programu odšli, rdeče srajce nekaterih pa niso imele nikake zveze z garibaldinci in prevratniki, ampak so jih mla- di gostje oblekli le v spomin na sokole; ti pa so uradno priznano in dovoljeno društvo. Od- povedali so se tudi preklicu žaljivk na mestu, kjer so bile izrečene. Končno ugotavljajo, da člane čitalnice prav tako kot duhovščino pre- vevajo čustva krščanske ljubezni in patriotiz- ma. Pismo je bilo pisano 15. decembra, tri dni kasneje pa je prost odgovoril, da z zadošče- njem sprejema na znanje izjavo odbora, s ka- tero se čitalnica odpoveduje zahtevi po prekli- cu. Če pa bodo v čitalnici res prevladovali principi krščanskega življenja in patriotizma, bo tudi on sam čitalnico podpiral. Prepira je bilo tako v Novem mestu konec, razvedelo pa seje zanj tudi v Ljubljani. Dežel- no predsedstvo je 17. decembra 1865 zahteva- lo od predstojnika okrajnega glavarstva, da z obratno pošto podrobno poroča o razmerah v društvu Narodna čitalnica, o napadu kanoni- ka Svetličiča nanjo in o zahtevi čitalnice za preklic napada ter proštovi odklonitvi te za- hteve. Predsedstvo želi posebej vedeti, kaj je z udeležbo frančiškanov pri večernih zabavah in o njihovem dovoljenju, da se le-teh udeleže tudi dijaki. Pri deželni vladi seveda še niso po- zabili na spor, ki so ga imeli profesorji- 14 frančiškani z nadrejeno šolsko oblastjo zaradi pisave slovenskih krajevnih in osebnih imen v letnem gimnazijskem izvestju. Naslednjega dne je okrajno glavarstvo odgovorilo in poro- čalo o kanonikovem napadu na čitalnico, češ daje čitalničarje ozmerjal s »škrici«, nadalje o zahtevi čitalniškega odbora za preklic napada in proštovi odklonitvi le-tega. Kar zadeva udeležbo mladine pri plesu v gostilni, pa po- roča, da matere same pošiljajo svoje sinove na ples k Brunnerju itd. Poslej o kakem sporu med čitalnico in proštijo ni bilo več glasu. Čitalnica je za svoje potrebe najela dve sobi v gostilni (ali hotelu) Pri kroni na Glavnem trgu. Tam so že leta 1848 ustanavljali Sloven- sko društvo in prvič v našem mestu razvili slovensko narodno zastavo. Manjša soba je ra- bila za pravo čitalnico, večjo pa so uporabljali za prireditve. Gostilničar je bil Anton Hoče- var, brat Martina Hočevarja, bogataša, ki je živel v Krškem in bil nemškutar ter na voli- tvah kandidat nemškutarske politične stranke. Bil je tudi lastnik hiše, v kateri je bila omenje- na gostilna. V prostorih, najetih v tej gostilni, je čitalnica delovala do konca leta 1972, ko ji je Anton Hočevar na zahtevo brata, ki je pro- padel na volitvah, pokazal vrata. Dolenjska mesta Novo mesto. Krško, Ko- stanjevica, Metlika, Črnomelj in Višnja gora so skupaj volila enega poslanca. 10 Ob volitvah v tem času sta se za ta mandat borili dve stranki: narodnjaška in nemškutarska. Izidi glasovanja volilnih mož so bili navadno od volitev do volitev različni: enkrat je zmagala ta, potem zopet druga plat. Kot trdni narod- njaki so bili znani Metličani in Črnomaljci. Med novomeškimi narodnjaki so bile znane nekatere trgovske družine, poleg njih pa še ne- kateri mlajši uradniki, ki so prihajali službo- vat v naše mesto. Vse bolj glasna je bila tudi gimnazijo obiskujoča mladina, ki je dajala du- ška svoji narodni zavednosti na šolskih prire- ditvah v spomin Valentina Vodnika, Franceta Prešerna ali Antona Janežiča. Te prireditve je s podporo svojih profesorjev prirejala tudi v čitalnični dvorani. Ob volitvah leta 1867 so dijaki celo dejansko posegali v volilno borbo. Prof. Ivan Steklasa, ki je bil takrat v osmem gimnazijskem razredu, je o takratnem volil- nem boju v Dolenjskih novicah leta 1909 za- pisal: »Volilna borba je bila huda. Nemšku- tarji so bili kakor obsedeni; kar besneli so pro- ti duhovščini in vsemu, kar je bilo slovenske- ga. Po gostilnah slovenski gosti niso imeli nikjer miru, psovali in grdili so jih, kar so le mogli.« Dijaki, tudi nižješolci, pa so se po vo- litvah, ki so bile na novomeškem rotovžu, iz tistih volilnih mož, ki so glasovali za nemške- ga kandidata, norčevali in jih na poti iz mesta obmetavali s peskom in nesnago. Narodna zavest Novomeščanov pa se je le polagoma utrjevala^ Zmagi narodnjakov je na- mreč spet sledila zmaga nemškutarije tudi na V zbirki pečatnikov Narodnega muzeja v Ljubljani je ohranjen železni preklopni pečatnik dr. Žige Bu- čarja novomeškem rotovžu. Omahljivost in neod- ločnost občinskih odbornikov se je pokazala n.pr. pri volitvah župana leta 1869, ko je bilo na občinskih volitvah 10. in 11. decembra, kot so poročale Novice, izvoljenih dvanajst narodnjakov, trije nemškutarji, trije pa »niso bili ne eno ne drugo«. Ko pa so volili župana, je bil izvoljen vodja novomeške nemškutarije, upokojeni stotnik avstrijske vojske Albert pl. Lehmann. Županoval je vse do leta 1871, ko je odstopil iz protesta, ker je občinski odbor izglasoval podelitev častnega meščanstva gro- fu Karlu Hohenwartu, politiku, ki se je zavze- mal za federativno ureditev habsburške mo- narhije. Šele potem so narodnjaki izvolili svo- jega moža. Bil je to lekarnar Dominik Rizzoli. Ta rodbina se je nekoč priselila iz italijanske- ga Milana v naše mesto in se tu poslovenila. Dominik Rizzoli je županoval do 1876. Tudi v vrhu novomeške družbe je proti koncu šestdesetih let prišlo do sprememb: predsednik okrožnega sodišča Jožef Anzelm Scheuchenstuel je bil 15. junija 1867 premeš- čen v Gradec in bil tam kot dvorni svetnik 1870. upokojen. Tri leta za tem je umrl. Leta 1868, 14. septembra, je umrl prost Jernej Arko, znan tudi po tem, da je hotel povsem gotizirati kapiteljsko cerkev: zvonik je dobil današnjo obliko, odstranjevati pa so začeli tudi notranjo baročno cerkveno opremo, predvsem oltarje. O kakem javnem nastopanju dr. Žige Bu- čarja v tem času ni vidnih sledov. Posvečal se je svojemu poklicu in bil iskan in spoštovan zdravnik. Novice so 19. aprila 1871 poročale. 15 da se pripravlja nova ureditev zdravniške službe po dolenjskih okrajih tako, da bi vsak okraj imel svoj zdravstveni svet in svojega okrajnega zdravnika. Mesec dni kasneje, ko- nec maja 1871, pa so vedele povedati, daje bil za novomeški, krški in litijski okraj nastavljen za zdravnika dr. Žiga Bučar. Ko je gostilničar Anton Hočevar na zahtevo svojega brata, na volitvah propadlega nemčur- skega kandidata Martina Hočevarja, z novim letom 1872 vrgel čitalnico na cesto, je za dr. Bučarja prišel čas, ko se je z vso močjo zopet uveljavljal v novomeškem društvenem življe- nju. O takratnih prilikah v Novem mestu je Fran Šuklje, ki je bil v letih 1873 do 1875 pro- fesor zgodovine in zemljepisja na novomeški gimnaziji, zapisal: »Novo mesto je bilo tedaj pač vprav tip ne- mškutarskega gnezda. Vladala je birokracija in ta je bila skoraj izključno nemškega mišlje- nja. Le par izjem je bilo in še ti gospodje so bili plašljivi, ki se niso upali na dan s svojo barvo. Ali pa so kar prenizko stali na uradni- ški lestvici, da bi se mogli količkaj uveljaviti. Edini pogumni narodnjak je bil okrajni zdravnik dr. Žiga Bučar, zelo priljubljen tudi kot veščak v medicinski stroki.« (Podčrtal J.J.) Narodni dom Kakor si je Novo mesto obotavljalo pri ob- novi Narodne čitalnice, tako je pohitelo z zi- danjem Narodnega doma, 11 ki ne bi dal strehe le čitalnici, ampak tudi drugim narodnim dru- štvom in ustanovam. Vse to bi bilo težko do- segljivo, da ni te zamisli neprestano podpirala neutrudna delavnost in bistrovidna načrtoval- nost dr. Žige Bučarja. Novembra 1871 so bile deželnozborske vo- litve in v dolenjskih mestih sta si stala naspro- ti kandidat narodnjakov, tolstovrški graščak Karel - Dragotin Rudež in kandidat nemšku- tarske stranke, krški bogataš Martin Hotsche- var. Ker je ta na volitvah propadel, je od brata zahteval, da čitalnici odpove najete prostore. Novice so o tem 8. januarja 1872 poročale: »Hočevarjev brat, ki je gospodar tiste hiše, kjer je do zdaj čitalnica naša stanovanje se ve da za plačilo imela, je od dveh dohtarjev po- sebnohujskan, jo ob novem letu iz hiše zapo- dil.« Čitalnico je rade volje sprejela pod stre- ho gostilničarka Skabernetova. Kljub vsemu gostoljubju in prijaznosti gostilničarke in nje- ne hčere Marije (kasneje poročene Rozina, babice skladatelja Marjana Kozine), so delo- vanje čitalnice dokaj ovirali manj ustrezni prostori. Zdaj je zopet prišel čas za dr. Žigo Bučarja, da še bolj okrepi svojo sicer stalno dejavnost v korist narodne stvari. Ker je že vse leto 1872 zagovarjal misel, da bi si čitalnica postavila lasten dom, je bil na občnem zboru 8. decem- bra 1872 izvoljen za predsednika v poslovnem letu 1873. In že ob koncu leta 1872 je čitalni- ca kupila sredi mesta ležečo gradbeno parcelo. Dopisnik Slovenskega naroda je 3. januarja 1873 poročal, da je bilo delovanje čitalnice, ko je bila v preteklem letu pregnana iz dote- danjih prostorov, precej ovirano, potem pa pravi: »Toda že se obrača na bolje, ravnokar izvoljeni čitalniški predsednik g. dr. Bučar za- res neumorno dela vse napore, da bi naš na- rodni zavod čimprej se prebudil iz medljenja. In morem za gotovo poročati, da je čitalničin odbor storil sklep, katerega uresničenje že v nekaterih mesecih bode učinilo, da bode no- vomeška, za vso dolenjsko stran prevažna či- talnica na novo oživljena in na svojem lastnem domovanji živahneje delovala, cvela in napredovala kakor kdaj poprej. Tako po- boljšanem narodnem zavodu ne bode težko, da k sebi potegne skoro vse meščane, ker do malega vsi so narodnjaki, tudi, kar posebno poudarjam, trgovci, ki so pri volitvah dejan- sko kazali, da jim je mari blagor naroda, med katerim žive in kupčujejo. Kaki trije tukajšnji trgovci se skazujejo slovenskemu narodu so- vražne. Takim narod najbolje pride v živo, da pri njih ne kupuje nič. Naj si pomorejo z de- narjem nemčurjev, bomo videli, kako bodo vozili.« Naslednjega dne, 4. januarja, je Slovenski narod objavil dopis o silvestrovanju v novo- meški čitalnici. V njem poroča, da se je gostov kar trlo in daje predsednik čitalnice naznanil, da je odbor čitalnice kupil za tisoč tristo gol- dinarjev stavbišče, ki leži sredi mesta, kjer bodo sezidali novo domovanje čitalnici, vsa stavba da bo stala šest do sedem tisoč goldi- narjev, in nadaljuje: »In da se pokrijejo stro- ški, ima se, po odborovem sklepu, izdati tristo dolžnih pisem po 24 goldinarjev, katerih pre- jemniki naj bodo mesečno plačevali vsaj po en goldinar, tako bode vsakemu narodnjaku mogoče udeleževati se tega prevažnega narod- nega čina in prej ko v enem letu bomo Novo- meščani med vsemi Slovenci prvi imeli svoj Narodni dom.« Predsednikovo poročilo, pravi dalje pisec, je med udeleženci silvestrovanja zbudilo veli- ko navdušenje, potem pa so se s pesmijo in plesom zavrteli v novo leto. Potem se z dobri- kanjem prikloni Novomeščankam in zapiše: »Pri priložnosti pa sem prvikrat imel prijazno priliko gledati, koliko, našemu malemu mestu neprimerno veliko število mladomičnih, zalih in ljubeznivih gospodičen nam cveti, ki so vse zmožne in z mladostnim srcem kar hrepene, da bi s petjem ali igranjem gledaliških iger sla- dile narodnega društva zabave. O, ko bi pač že zidan bil Narodni dom! slišalo se je iz marsi- katerih nežnih ust, in sleherni pa je novome- ški narodni čitalnici v lastnem domovanji pre- rokoval sijajno življenje.« S trditvijo, da Kazi- ni vedno bolj zmanjkuje članov, dopisnik konča svoje pisanje. 16 Na občinskih volitvah 21. in 24. januarja 1873 so narodnjaki zmagali in v novi občinski odbor je bil izvoljen tudi dr. Žiga Bučar, ki je zdaj stopil še v politično areno. O izidu voli- tev sta poročala Novice in Slovenski narod ter navdušeno pozdravljala zmago narodnjakov ter izvolitev Dominika Rizzolija za župana. Temu veselju so se pridružili tudi v Ljubljani: ko so v nedeljo 26. januarja 1873 uprizorili slovensko predstavo Nestroyeve igre Danes bomo tiči, so kot vložek zapeli tudi kuplet in v njegovih zadnjih kiticah, v sicer okornih verzih, opevali novomeške volitve: Iz Novega mesta došel nam je glas, ki z'lo razveselil je tukaj vse nas, da zmagali spet narodnjaki tam so, Nemčija pa da rakom žvižgat šla bo. Zgodilo se to na Dolenjskem je zdaj, posnemaj Ljubljana Dolenjce skor zdaj, in lahko verjameš mi to, da spodobno bi za te to bilo. V soboto, 1. februarja 1873, je Slovenski narod objavil dopis o načinu, »po katerem ima zidati se novo poslopje za čitalnico v No- vem mestu« in pristavil: »Čitalnica v Novem mestu, kot glavnem mestu cele dolenjske stra- ni Kranjske dežele je velike važnosti. Ona bode pravi naš dolenjski narodni dom, zbira- lišče narodnjakom in domoljubom. Naj tedaj rodoljubi vsega Dolenjskega podpirajo nas, da bomo srečno postavili to narodno središče. Vse slovenske časopise in glasila, kakor tudi društva, prosimo, naj nam z besedo in deja- njem v pomoč bodo.« Dne 9. marca 1873 dopisnik ponovno poro- ča o izvolitvi narodnjaka lekarnarja Domini- ka Rizzolija za župana in o surovem obnaša- nju nekaterih nemčurjev in častnikov takratne novomeške gamizije, ki da groze narodnja- kom celo z osebnim obračunavanjem. Potem poroča, s kakšnim veseljem in navdušenostjo se oglašajo mnogi narodnjaki z vseh strani z denarnimi prispevki in posojili za gradnjo Na- rodnega doma. Poslanec grof Jožef Emanuel Barbo z Rakovnika v Mirenski dolini je dal petsto goldinarjev posojila, obljubil pa še več, če bo treba. Meščan Germ je ponudil na raz- polago sto tisoč kosov opeke, meščani pa da- jejo vprego za vozove brezplačno. Že kuplje- nemu stavbišču so dokupili še zraven ležeči vrt. Iz načrta za dom pa je bilo razvidno, da bo to lepo dvonadstropno poslopje, v katerem bodo dvorana za prireditve, bralne sobe, v pri- tličju prostor za gostilno in hišnikovo stano- vanje, zraven pa tudi sobe, namenjene za pre- nočevanje tujih gostov. Dne 25. maja 1873 Narodov dopisnik poro- ča, da pričenjajo z gradnjo Narodnega doma. Načrte zanj je napravil stavbenik A. Kap- pner. Narodni dom bo v okras Novemu me- stu, še več vredno pa je, »da Narodni dom bode šola lepih nravov, učilišče koristnih ved- nostij in narodne besede, kakor tudi hram za narodno izpodbujevanje in razveseljevanje«. Potem opisuje, kako navdušeno meščani pod- pirajo gradnjo Narodnega doma, pri tem pa pohvalno omenja zlasti gostilničarja Karla Rozmana, trgovca Adolfa Guština in Valenti- na Oblaka ter peka Jakoba Mechoro. Na kon- cu dopisnik poziva domoljube, naj denarno podprejo zidanje doma, ker bodo stroški grad- nje predvideno znesli do 35.000 goldinarjev. Kljub nekaterim oviram, ki jih je poskušala nemškutarija postavljati gradnji doma na pot in kljub pojavljajoči se avstrijski finančni kri- zi, so priprave za zidanje doma tekle dalje in bile končno tako daleč, da so 8. junija 1873 položili temeljni kamen. Nobenega dvoma ni, da je bil osrednje gibalo, načrtovalec in spod- bujevalec vsega, kar je bilo potrebno storiti in priskrbeti za gradnjo doma, predsednik Na- rodne čitalnice^ in občinski odbornik, okrajni zdravnik dr. Žiga Bučar. Nedelja 8. junija 1873 je bila zanj dan velike radosti in zado- ščenja za opravljeno delo. »Vesel in sijajen je bil znameniti dan, kate- rega je pretečeno nedeljo, 8. junija obhajalo Novo mesto...« Tako je začenjal dopisnik Slo- venskega naroda svoj obširni popis slavnosti pri polaganju temeljnega kamna za Narodni dom in nato nadaljeval: »Pokazalo se je, da narodna zavest, s katero je tukaj šele leta 1865 prebudil zlasti Južni Sokol ljubljanski, da če- dalje bolj in bolj prešinja vse kroge meščan- ske, da rodi tudi že plemeniti sad na narod- nem polji.« Dopis o poteku novomeške slav- nosti je Slovenski narod objavil 12. in 14. ju- nija 1873. Iz njega posnemam: V nedeljo, ob sedmi uri zjutraj, je v gorenj- sko narodno nošo oblečen »kranjski fant« na vozu, okrašenem s slovenskimi trobojnicami, pisanimi trakovi in lipovim zelenjem, vozil temeljni kamen od kamnoseka v Bršlinu po cesti preko Marofa v mesto. Možnarji so po- kali, pred vozom pa je korakala godba meš- čanske garde in igrala_ slovenske napeve. Pred vhodom v mesto ob Škabemetovi hiši so voz pričakali številni meščani in ga pozdravili z živio! klici, voz pa je nadaljeval pot skozi me- sto na gradbišče. Čitalničarji in številni gostje so po opravljenem cerkvenem opravilu v ka- piteljski cerkvi odšli na gradbišče, okrašeno z venci in zastavami. Tam se je zbrala velika množica meščanov in okoličanov, gostje pa so prišli iz Bele krajine, Ljubljane, Gorenjske in Štajerske. Zborovanje se je začelo ob desetih dopol- dne. Med grmenjem možnarjev je godba za- igrala himno Hej Slovani, potem so dijaki od- peli posebno kantato, nakar je stopil na oder metliški narodnjak Anton Navratil, pozdravil zborovalce in poudaril pomembnost gradnje Narodnega doma ter mu zaželel veliko uspe- 17 ha. Za njim je zborovalce in goste pozdravil župan Dominik Rizzoli in dejal, da bo nova stavba mestu v okras, obenem pa tudi »učiliš- če za omiko, za znanost in izobraževanje sploh«. V nadaljevanju je zapisano: »Za njim predsednik čitalnice, gospod dr. Bučar, prebe- re zgodovino tega društva, med drugim, da či- talnica v Novem mestu nikjer ni mogla niti ne more dobiti dostojnega, privatnega prostoriš- ča, kjer bi mogla za svoje potrebe dovoljno razprostirati se in ne preganjana od protivni- kov, kar ji je vedno godilo se, izpolnovati svojo važno nalogo, da je torej v zavesti si, da bi pod sovražnim pritiskom narodna stvar čezdalje huje trpela in celo propala, ako bi ne oskrbela si svojega lastnega domovanja, po znanem načinu jela graditi si svoj narodni dom.« Za njim je govoril dr. Josip Vošnjak in po- udarjal, da slovenskemu narodu sedaj grozi nevarnost od Nemcev (po porazu Francije 1870 je bilo obnovljeno nemško cesarstvo) in da je treba »za blagor domovine žrtvovati imenje in življenje«. Za tem so zborovalci vi- hamo pozdravili dr. Valentina Zamika. Ta, na narodnih zborovanjih in taborih priljublje- ni govornik, je najprej omenjal zidanje jeruza- lemskega templja in odgon Izraelcev v babi- lonsko sužnost, nato pa dejal, da našim pred- nikom ni bilo treba ob bregovih Krke, Save in Drave pretakati solz kot Izraelcem ob brego- vih Evfrata, saj so »s svojimi solzami pred sto- letji apno mešali, s katerim so morali svojim tlačiteljem na visokih in šiljastih klisurah gra- dove zidati«. Takšno žalostno stanje daje bilo vse do najnovejših časov. Ko je na primer slo- venski rojak in hrvaški pesnik Stanko Vraz »pred več kot tridesetimi leti čez Novomesto potoval, je svoje uspomene na Vaše mesto v svojem dnevniku z besedami 'mrko, mrko, sve mrico' zabilježil. Če pa bi na ta dan prišel, bi moral zapisati: 'jasno, jasno, vse jasno'.« Po- tem je podčrtal tri svoje želje: prvič, da bi bil Narodni dom pravi tempelj slovenstva; dru- gič, da bi bil središče za omiko in izobraženost našega tako zapuščenega naroda; tretjič »da bi se v narodnem domu gojile ideje 19. stoletja, katere so voditeljce najbolj izobraženim naro- dom tega sveta, kakor severnim Nemcem, An- gležem, Italijanom, Francozom in sedaj tudi Spanjolcem, to so ideje vsestranskega napred- ka in svobode«. Za Zamikom sta zborovalce pozdravila še poslanec Viljem Pfajfer iz Krškega in grof V ran i can i iz Zagreba. Po pozdravnih govorih je predsednik čital- nice dr. Žiga Bučar prebral na pergamentu pi- sano listino z opisom namena in pomena Na- rodnega doma, ki so jo potem podpisali vsi odborniki čitalnice, župan in mnogi gosti. Dr. Bučarje potem listino skupaj z izvodi na Slo- venskem izhajajočih slovenskih časnikov vlo- žil v posebno kositrno skrinjico in jo položil v temelj nove stavbe. Nato so pristopile belo oblečene deklice, ki so prinesle na blazinico položeno kladivo in zidarsko lopatko, nakar je župan Dominik Rizzoli s kladivom potrkal po temeljnem kamnu in rekel: »Vzdigni se Slovencem na diko in slavo.« Potem so se zvrstili še gostje, odborniki čitalnice, nato pa še vrsta novomeških gospa in gospodičen. Do- poldansko slavnost je zaključila budnica Na- prej zastava slave. Sledila je pogostitev z vrsto nagovorov in branjem pozdravnih brzojavk ter popoldanska in večerna veselica na posest- vu trgovca Valentina Oblaka v Šmihelu. Nekateri novomeški rodoljubi so že leta 1869 predlagali, naj bi bil sklican tudi tabor za Dolenjsko in to v Novem mestu, češ da je novomeški Glavni trg dovolj velik in da lahko sprejme veliko množico zborovalcev, kar je novomeško nemškutarijo tako razkačilo, da so javno sežigali izvode Slovenskega naroda, ki je ta predlog objavil. Predlog je zadel na gluha ušesa, pač pa je novomeški letopisec dr. Leo- pold Picigasl2 v svojih spominskih zapiskih povedal, da je bilo zborovanje ob polaganju temeljnega kamna za Narodni dom v Novem mestu tako za mesto kot za Dolenjsko, skoraj enakega pomena kot tabori, ki so jih tisti čas prirejali po slovenskih pokrajinah. Kot je bil dan polaganja temeljnega kamna za Narodni dom za dr. Žigo Bučarja dan rado- sti in zadoščanja, pa mu je prav ta dan bilo ro- jeno tudi gorje. Stavba Narodnega doma je si- cer hitro rasla in še pred zimo je bila v glav- nem pod streho. Potem pa se je začelo zatika- ti. V mestu ni bilo več dr. Žige Bučarja, ki ga je deželna vlada pregnala v Kočevje. Pregon in smrt Za 23. oktober 1873 so bile razpisane voli- tve za državni zbor. Dr. Josip Vošnjak je v svojih Spominih na 457. strani zapisal, da sta z dr. Valentinom Zamikom ob svojem obisku v Novem mestu nagovorila dr. Žigo Bučarja, daje v kuriji dolenjskih mest prevzel kandida- turo na listi narodno-liberalne stranke. Cen- tralni volilni odbor v Ljubljani je 12. oktobra 1873 objavil imena kandidatov za volitve v državni zbor in za dolenjska mesta predlagal dr. Žigo Bučarja. To je bilo seveda znano že prej in Slovenski narod je z dopisom iz Ljub- ljane z dne 11. oktobra javljal, da je dr. Etbin Costa (rojen 1832. v Novem mestu, umrl 1875. v Ljubljani, z dr. J. Bleiweisom in L. Tomanom vodilni mož konservativne stran- ke) na nekem shodu v Ljubljani »najprej grmel na liberalne Slovence, potem pa poseb- no še na tri narodne kandidate, namreč na dr. Razlaga, prof Pajka, kandidata za mariborsko okolico, in dr. Bučarja, kandidata za dolenjska mesta«. Po opisu napada na dr. Razlaga nada- ljuje: »Brez primera nesramneji, predrzneji je pa, da gre Costa ravno v tem času, ko se volil- 18 na borba bije, slovenska kandidata Pajka in dr. Bučarja ter njihov program ometati. Oba ta dva moža sta znana rodoljuba slovenska, za oba so pripravljeni Slovenci obeh barv glaso- vati in ker sta kandidata v najnevarnejših kra- jih, kjer je velik strah, da ne zmaga nemšku- tarska - torej protislovenska stranka - pač se ne moremo prečuditi nestidnosti in predrzno- sti tega nemškega priskoka Coste, da prihaja tu dlako cepit in s tem agitirat naravnost za Seidla in Hotschevarja.« Med nemškutarji do- lenjskih mest je Bučarjeva kandidatura brez dvoma zbudila preplah. Njegova delavnost, trdno rodoljubje in splošna priljubljenost, vse to mu je obetalo zmago na volitvah. Nemšku- tarija je napela vse sile, da kakorkoli prepreči njegov nastop na volitvah. Ker je tudi deželna vlada pisano gledala na to kandidaturo, je za- čela ukrepati: dne 15. oktobra, torej teden dni pred volitvami, je Slovenski narod javil, daje dr. Bučar, kandidat narodno-liberalne stranke proti »neizobraženemu bogatinu, krškemu Hočevarju, od kranjske deželne vlade prestav- ljen iz Novega mesta v Kočevje« in pozival volilce dolenjskih mest, naj ga prav zato voli- jo, ker se Bučar s tem, da kandidira, žrtvuje in da se na njegovo rodoljubje smejo zanesti. Dr. Žiga Bučar je mislil in upal drugače. Nenadna in prisilna premestitev v Kočevje mu nikakor ni bila po volji. Ne le zato, ker je težko zapuščal Novo mesto in svoje narodno, pa tudi zdravniško delo v njem, temveč tudi zato, ker se mu je upirala selitev v njemu nas- protno, če že ne kar sovražno kočevarsko oko- lje, saj je takrat kočevskemu okraju načeloval nemško zagrizeni okrajni glavar Gustav Fla- dung. Ker je bil dr. Bučar vedno rahlega zdra- vja, so ga gotovo plašile tudi ostrejše klimat- ske razmere Kočevja in okolice. Upal je, da se reši s tem, da se odpove kandidaturi za po- slansko mesto v državnem zboru. Dne 19. oktobra, torej štiri dni pred volitvami, je Slo- venski narod med domačimi novicami na prvem mestu objavil presenetljivo vest, da se je dr. Bučar odpovedal kandidaturi v dolenj- skih mestih. Zato je nastal preplah tudi v slo- venskem narodnem taboru. Volitve v državni zbor so bile že pred vrati in na mesto Bučarja je bilo treba hitro izbrati drugega kandidata. Centralni volilni odbor v Ljubljani seje na hi- tro roko odločil za ljubljanskega trgovca, ro- kavičarja Janeza Nep. Horaka, ki je bil češke- ga rodu in na Dolenjskem malo ali nič po- znan. Spričo tega je na volitvah narodna stranka doživela katastrofalen poraz. Državnozborske volitve dne 23. oktobra 1873 je Fran Šuklje, mladi profesor novome- ške gimnazije, takoj naslednjega dne v Slo- venskem narodu kritično ocenil in zapisal: »Ker se Vam bode od druge strani poroče- valo o volilnem boju novomeške okolice. Vam hočem le kratko opisati vršenje volitev v dolenjskej mestnej skupini. Brez vsake dvo- mbe so bila dolenjska mesta deloma nemška, deloma zasedena od ubozega, nevednega meš- čanstva, deloma napolnena od kruhoborne bi- rokracije, iz prvega začetka zelo nevarna tla za vsacega narodnega kandidata. Vendar bi bili imeli nado v volilnem boji zmagati, ako bi bil obče spoštovani dr. Bučar, priljubljen ka- kor zdravnik, cenjen kakor značajni in svobo- domiselni narodnjak, pri svojej kandidaturi ostal. Toda on je odstopil v zadnjem trenotku in narodna stranka v velikej zadregi za kandi- data, postavila je nam ljubljanskega g. Hora- ka. Bila je tojako nesrečna misel: Horak je tu- kaj nepoznan, brez politične veljave, brez po- trebnega talenta, potem še sumljiv kakor mož, ki je doslej preveč se udal klerikalnemu upli- vu. Tako se je bila pooblastila obupnosti in letargija narodnih krogov, medtem ko je usta- voverna stranka po uradnikih in dacarjih na vse kriplje agitovala; tako je prišel dan volitve in začel se je volilni boj, za nas brez zmago- valne nade.« Dr. Bučarju se iz Novega mesta v Kočevje nakako ni mudilo. To je novomeškim Ne- mcem in nemškutarjem začelo že presedati. Čimprej bi si bili radi ta trn izdrli iz pete, pa je bivši župan in vodja novomeške nemšku- tarije Albert pl. Lehmann dr. Bučarja skoraj dobesedno napodil iz mesta. To seje zgodilo v začetku novembra na seji občinskega odbora, ki se je je udeležil tudi takrat še v mestu biva- joči dr. Bučar. O tej seji je novomeški dopis- nik Slovenskega naroda 6. novembra 1873 poročal: »Predno je mestni župan po otvorenji seje na prvo točko preiti mogel, se vzdigne bivši župan pl. Lehmann in predlaga, da izreče mestni odbor g. dr. Bučarji, katerega je ne- mčurstvo v kranjsko Sibirijo, t. j. v Kočevje prestavilo, zarad njegovih velicih zaslug za mesto in celo okolico zahvalo. Daje po večini narodni mestni odbor to rad storil, glede res velicih zaslug v vsacem oziru, bodi si kar se tiče mesta, v sanitetnih in materijalnih zade- vah, ali pa kar se tiče dolenjske železnice, nij mi treba praviti, ker celo zagrizeni nemšku- tarji, ki imajo malo boljših človeških čutov še v sebi, spoznajo sedaj, da je dr. Bučar veliko dobrega kot zdravnik in kot mestni odbornik storil.« Potem pravi dopisnik, da je takoj po izrečeni zahvali dr. Bučarju stotnik v p. A. pl. Lehmann zahteval, da mora dr. Bučar takoj zapustiti sejo, ker nima na njej nič več kaj iskati in zagrozil, da bo sam zapustil sejo, če dr. Bučar tega ne stori, med odborniki pa je nastalo več kot eno unourno prerekanje. Nekaj dni kasneje seje dr. Žiga Bučar z dru- žino preselil v Kočevje, na njegovo mesto pa je iz Kočevja prišel zdravnik dr. Böhm. Novomeški nemškutarji so uživali ob pre- gonu dr. Bučarja in bili prepričani, da so s tem tudi Narodnemu domu zadali težak, če ne smrtni udarec. Da so se v tem le motili, jim je 19 povedal Narodov dopisnik, ki je štiri mesece po odhodu dr. Bučarja, dne 7. marca 1874, zapisal: »Akopram je vse rodoljube novome- ške, posebno pa čitalnico, britko zadela zguba vrlega dr. Bučarja, ki je bil narodnemu žive- nju duša in utemeljitelj Narodnega doma, nis- mo se daH plašiti, da bi bili odjenjali od priza- detij naših nego še tesneje krog ognjišča doma- čega stopivši upiramo se krepko navalu sovra- ga.« Potem izraža upanje, da bo Narodni dom po zaslugi in delavnosti Rozmana, Mechore in Guština kmalu vsaj toliko usposobljen, da se bo vsaj čitalnica lahko vselila vanj. Potem še zapiše, da se v Kazini že pozna prihod dr. Böhma, ki je prišel iz Kočevja in zamenjal dr. Bučarja:po vzgledu Kočevja, so tudi v novo- meški Kazini organizirali pevski bor (Lieder- tafel). V gimnaziji, poroča dalje, pa da je hudo, ker novi profesorji, ki so bili po podrža- vljenju gimnazije tu nastanjeni, slovenščine sploh ne razumejo. Da bi zagotovili uspešno nadaljevanje grad- benih del v Narodnem domu, je bil za poslov- no leta 1875 izvoljen za predsednika čitalnice državnozborski poslanec grof Jožef Barbo z Rakovnika v Mirenski dolini. Grof Barbo in tolstovrški graščak Karel Rudež sta res dala izdatno pomoč. Pomagala sta še dekan Ed- vard Polak iz Leskovca pri Krškem in mirno- peški župnik Anton Mlakar. Grof Jožef Barbo je potem predsedoval čitalnici vse do leta 1879, nakar mu je za leto dni sledil tolstovrški Karel Rudež. Za gradnjo Narodnega doma je skrbel posebni stavbeni odbor, ki so ga sestav- ljali trgovci Anton Kalčič, Ferdinand Seidl, Valentin Oblak in Franc Kastelic. Izgradnjo doma so uspešno nadaljevali in v pozni jeseni 1875. so bili tako daleč, da je bilo poslopje delno usposobljeno za vselitev. Slovenski na- rod je 18. novembra 1875 objavil prispevek Od dolenje Krke, kije bil napisan 15. novem- bra. V njem je dopisnik poročal: »V osrednjem mestu naše Dolenjske obha- jala seje, kakor znano, sinoči imenitna sloves- nost otvorjenja Narodnega doma. Krasna ta zgradba bila je od zunaj vsa z zelenjem, mlaji, raznobojnimi svetilnicami okinčana in nad vhodom vabil je napis Srčno pozdravljeni na- jodličnejši narodnjake v preko vsake nade krasno okinčane notranje prostore. Blagorod- ni g. grof Barbo, predsednik Narodnega doma, ki je vprav radi tega iz Dunaja od državnega zbora prišel, da pozdravi s krepko besedo na- vzočne goste, popisovaje s kakovimi žrtvami in vstrajnostjo se je dodelal Narodni dom, kako pa da se to pozabiti mora, ker ga kot prvo delo na Slovenskem domoljublji posve- čeno, vidimo stati pred nami, spodbujaje da- lje, kako se imamo zbirati domorodci okolo tega doma in z združeno močjo braniti ga pred navalom nemškutarstva.« Nato je govoril kapiteljski vikar Tomažič in pozval s slogi »mlade« in »stare« Slovence in se zahvaljeval prvima podpornikoma gradnje, grofu Barbu in graščaku Rudežu in zlasti »pr- vemu buditelju Dolenjske, odličnernu narod- njaku dr. Bučarju ter jim zaklical 'Živio!', ki ga je navdušena skupščina vihamo ponovila. Potem so pevci zapeli Naprej zastava slave, Strunam in Domovina mili kraj, med posa- meznimi točkami programa pa je igrala godba domače meščanske garde. Potem so prebrali pozdravne brzojavke, ki so jih poslali voščilci z Dunaja in drugih krajev, med njimi tudi dr. Bučar iz Kočevja. Glasi se: »Živelo društvo, živili narodni dom, živio blagi njegov pred- sednik. Zbrane prijatelje pozdravlja Bučar.« Vsemu temu je sledila pogostitev v prosto- rih čitalnice, nakar se je mlajši svet zavrtel v ples, saj je bil tam »tudi lepi venec krasnih gospej m gospodičen novomeških«. Dr. Žiga Bučar se je težko ločil od Novega mesta, od čitalnice in svojega Narodnega doma. Predno je odšel, je 1. novembra 1873 še podpisal dolžno pismo, s katerim si je nakaj čitalničarjev najelo posojilo v iznosu tisoč gol- dinarjev za nadaljevanje gradnje Narodnega doma. Stavbeni odbor je 1. oktobra 1877 pod- pisal Dolžno pismo, s katerim potrjuje, da je ' »od gospoda dr. Žige Bučarja, c.kr. okrajnega \ zdravnika v Kočevju prejel 400 - štiristo - fo-1 rintov (goldinarjev) in to za plačilo dolga še j ostalega od kupljene hiše za Narodni dom od ] Frančiške Vepustekove tukaj«. Stavbni odbor \ 20 se je zavezal, da bo to posojilo dr. Bučarju vr- nil v štirih letnih obrokih po sto goldinarjev s 6 odstotnimi obrestmi vred; in to med leti 1878-1881. Da je dr. Bučar ves čas svojega kočevskega pregnanstva s skrbjo in osebno prizadetostjo spremljal nadaljevanje gradnje Narodnega doma v Novem mestu, priča tudi pismo, ki ga je 17. septembra 1877 pisal članu stavbenega odbora V. Oblaku in je ohranjeno v arhivu či- talnice. Pismo razodeva vso Bučarjevo zaskr- bljenost, da se dogotovijo gradbena dela na domu, obenem pa razkriva tudi njegovo gmotno stanje ter - slutnjo bližnje smrti. Ker je pismo zadnji doslej znani dokument o Bu- čarjevi navezanosti na Novo mesto, ga v celoti objavljamo. Glasi se: Cestiti prijatel! Iz vašega pisanja sem neradostno razvidil, da se obroki banke Slavije niso v celoti odraj- tali. Sicer pa ne vem zakaj vas tako ojstro ter- jajo, ker šelej koncem t.m. pride čas za 4. obrok. Neradostno sem tudi bral, da nemate zapise natanjko peljane, ker sami niste vedeli, koliko ima banka še za terjati. Kar se tiče pokritja za- dnih ostalih 658 f. 421/2 kr., mislim, da bi se na Barbota, Rudeža, Pfeiferja, Navratilja i druge apeliralo, da naj vsak nekaj dajo zravem pa tudi m[ vsak nekaj, da bi se vsaj kakih 500 f. dobilo. Čas je, da se enkrat poskusi do skraj- nega iti, naj pokažejo rodoljubi, ali jim je kaj mar za ohranenje narodnega doma, deloma tudi lastnih novcev, katere ne bodo zgubiti hotli. Mi smo že storili toliko, da rodoljubje ne more od nas več terjati. Pišite jim tedaj, da ste Turki v Plevni in če vam ne dajo novega živeža, bo Plevna padla. [Bučar govori tu v prispodobi: v rusko-turški vojni 1877. na Bal- kanu so se Turki močno utrdili v mestu Plev- na med Donavo in pogorjem Balkan in šele po več mesecih so Rusi z romunsko pomočjo zavzeli Plevno. Boji za to mesto so močno od- mevali zlasti v slovanskem svetu.] Kar se mene tiče, bom moj obrok poslal kakor za- dnič to je 70 f. akoravno sem sam sedaj neka- ko v stiskah. Pred par dnevi sem šelej dobil nalog plačati Percentualne davke, kar bo zna- šalo čez 2000 f. in bo moralo odrajtano biti do srede Janerja. Tudi sem oblegovan od vseh strani, od sorodnikov, prijateljev in znancev za posojila, kakor da bi bil milijonar. Vrag ve, kako da me sedaj vsak najde. Jaz bom moral jako varčno postopati, da ne bom raztresel pičlo premoženje, od katerega bodo morali moji otroci in žena živeti po mojem odhodu, kateri ni jako daleč, ako bo moja naduha tako napredovala, kakor en čas sem. Težko da mi bo mogoče drugi obrok za Vepustkovo poso- diti, in dobro bi bilo, ako bi Vi že sedaj za Ta ultimo skrbeli! Na noben način ne smete roke križ in der- žati. Treba bi bilo zopet neke živahne agitaci- je za nabiranje pripomočkov. Pokličite v ta namen kako sejo vkup odličnih narodnjakov, kakor ste že enkrat, zna biti se ogrejejo, da se prihodni leto kaj naprej zida in lehko vam bo, se na vspeh sklicati, da založeni denar tudi že obresti nese. Jaz tudi ne dvomim, da bi se sta- novanja v drugem nadstopju dobro splačeva- le, ker je sila kvartirje v Novem mestu. Srečke sem dobil (100), bom skušal jih spe- i čati. Želim, da mi kmalo kaj bolj prijetnega na-\ znanite. Ostanem vaš verni prijatel ter po- zdravim vse prijatelje. 17.12.887 Dr. Ž. Bučar Temne slutnje dr. Bučarja so se uresničile. Njegova bolezen se je tako poslabšala, da je moral pustiti službo in seje z družino preselil iz neprijaznega Kočevja v Ljubljano. Pa tudi ozračje njegovega rojstnega mesta mu ni bilo naklonjeno. Zato je 1879. odšel iskat olajšavo svoji naduhi v manj zamegljeni zrak v Stražiš- če pri Kranju. Tam mu je sprva res odleglo, potem pa se mu je zdravje naglo poslabšalo in 30. julija 1879 je umrl. Njegovo smrt sta slovenski javnosti v petek 1. avgusta 1879 naznanila osmrtnica in spo- minski članek, ki ga je napisal dr. Josip Voš- njak. V osmrtnici je rečeno, daje dr. Žiga Bu- čar umrl 30. julija ob 8. uri zjutraj v starosti 49 let po dolgi in mučni bolezni. Pogreb je bil najavljen za petek, 1. avgusta ob treh popol- dne iz hiše št. 15 v Slonovih ulicah v Ljubljani na pokopališče pri Sv. Krištofu. Podpisani: Matilda Bučar, roj. Grimpner, soproga, sin Boleslav in hči Matilda ter brat Franjo. V uvodnem članku, objavljenem v Sloven- skem narodu na dan pogreba, je dr. Josip Voš- njak obudil spomine na umrlega prijatelja in iskrenega rodoljuba ter zapisal: »Z njegovim prihodom v Novo mesto se je tam in po Do- lenjskem začela razcvetati narodna zavest, in če danes vidimo tam vedno bolj utrjeno na- rodnost, zasluga je to Žige Bučarja. Glavni svoj trud pa je po ustanovljenji narodne čital- nice na to obračal, da se dobe zanjo primerni prostori, da se sezida prvi slovenski narodni dom. Do česar se mi Slovenci v Ljubljani še do dandanes nismo mogli vspeti, to je dosegel v prijaznem slovenskem mesteci s svojo enerži- jo in s pomočjo iskrenih narodnjakov dr. Žiga Bučar. In čeprav nij videl dokončanega dela, lahko je bil vesel svojih uspehov, kajti videl je, da česar še manjka, se bode s časom dodelalo, dolenjska stran pa ima za vselej svoj narodni dom. Da možu tako odločno narodnega delova- nja niso bile prihranjene vse one britkosti, ka- tere je moral vsak narodnjak v le teh časih 21 prenašati, lahko se da misliti. Tudi njega so poskušali podreti in uničeva- ti, ko so spoznali, da se ne da upogniti. In kmalu po volitvah 1873, na katerih je Žiga, kakor vselej, energično se gibal za narodne kandidate, dobil je ukaz, da mora zapustiti to- liko mu priljubljeno Novomesto, ter se prese- liti v Kočevje. To je bil za njega težki, reči smemo, smrtni udarec, kajti na plučah vedno nekako rahlega moža nastaviti med mrzlo, prašno kočevsko pečevje, je pač toliko, ko - gnati ga v smrt. Ža- lostnega srca, a nepotrtega duha se je udal v svojo usodo, tolažeč se edino s tem, da mu bode kmalu mogoče, opustiti pretežavno za njega službo in ostalo življenje v svojem pre- ljubem rojstnem mestu ljubljanskem prežive- ti. Žalibože je predolgo odlašal ta sklep, do- kler ga ni bolezen prisilila izstopiti iz službe. Letošnjo spomlad preselil se je v Ljubljano in bil vesele nade, da se po leti popolnem ozdra- vi. Prišel je poletni čas. Žiga se je odpeljal na Gorenjsko, kjer je nekaj časa res začel okreva- ti. A kmalu je bolezen hujša postala in v sredo je Žiga končal svoje življenje, še ne v 50. letu svoje starosti. Na tihem grobu pa kličemo možu vedno či- stega značaja in neupognenega rodoljubja: Večnaja mu pamjat!« Dr. Josip Vošnjak je v svojih Spominih, ko je omenil Bučarjevo usodo, zapisal: »V Rudo- Ifovem je takrat bil (ob polaganju temeljnega. kamna za Narodni dom) dr. Žiga Bučar okraj- ni zdravnik. Njega smo nagovorili, da je pre- vzel kandidaturo za državni zbor v dolenjskih mestih. A brž ko je vlada to zvedela, gaje brez vsakega povoda prestavila v Kočevje; to je bih eden tistih silovitih činov avstrijskih vlad, s katerim so preganjale in preganjajo vsakega za svoj narod gorečega rodoljuba, ki noče biti iz- dajalec svojega rodu. Dr. Bučar je bil slabega zdravja. V Kočevju se gaje lotilajetika; prese- lil se je v Ljubljano in tukaj umrl, žrtev svoje- ga poštenega rodoljubja. Zares upravičen gnev mora prevzeti človeka, ko vidi in doživi toliko krivice in krutega nasilstva.«13 Dr Žige Bučarja, zdravnika in neumorno delavnega narodnjaka in domoljuba že več kot stodeset let ni, njegov Narodni dom v No- vem mestu pa še trdno stoji in zopet čaka, da zaživi v prvotnem namenu in pomenu: pro- sveti in kulturnemu napredku Novega mesta in Dolenjske. Spomin na dr. Žigo Bučarja pa bi v Narodnem domu lahko ohranjala vsaj skromna spominska plošča. VIRI IN LITERATURA Arhiv Narodne čitalnice v Novem mestu; — Janko Jarc, Ob petstoletnici Novega mesta. (Prispevki k zgodovini narodnega preporoda na Dolenjskem). Kronika slovenskih mest II. 1935, str. 54-60, 141-145, 296300; — Janko Jarc, Narodno prebuje- nje Novega mesta ob njegovi petstoletnici. Kronika slovenskih mest, III. 1936, str. 23-30, 103-109; — Janko Jarc, Novo mesto v obdobju med leti 1850-1900. (Spremna beseda v knjigi: Karel Clari- ci, knjiga moje mladosti. Ljubljana 1981, str. 221-293. — Janko Jarc, Novomeški Narodni dom, DL 1982, štev. 14, str. 28 Judita Podgornik, Narod- ni dom v Novem mestu. Rast št. 3/1991, str. 275-277. OPOMBE 1. Slovenski narod 1.8. 1879. — 2. A. Trstenjak, Slovensko gledališče. Ljubljana, 1892, str. 35. — 3. Ibidem, str. 39. —4. Podrobneje glej SBL: Kalister. — 5. KareKClarici, Knjiga moje mladosti. Ljublja- na, 1981, str. 147. — 6. SBL, 3. str. 148. — 7. J. Jarc, Ob petstoletnici Novega mesta 1. 1865. Kroni- ka slovenskih mest II, 1935, str. 54-60, 141-145, 196-300 in III, 1936, str. 25-30, 103-109. — 8. SBL: Rozina. — 9. Alenka Ložar, Narodna čitalni- ca v Novem mestu. (rkp.). — 10. Podrobneje je zgo- dovina Novega mesta v drugi polovici 19. stoletja opisana v: J. Jarc, Novo mesto med leti 1850-1900 (spremna študija h Karel Clarici, Knjiga moje mla- dosti, str. 221-293). — 11. J. Podgornik, Narodni dom v Novem mestu. Rast II, 1991, str. 275-277 in J. Jarc, Novomeški Narodni dom. Dolenjski list, 8.6. 1982. — 12. Prepis v Študijski knjižnici Mira- na Jarca Novo mesto. — 13. J. Vošnjak, Spomini. Ljubljana, 1982, str. 457-458. 22