Poštnina platana v golovinll
Izhaja dvanajstkrat na leto. — Celoletna naročnina za ilane Vzajemna zavarovalnice Din 1'—, za vse ostale Din 16'—
Izdajat Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani. — Uredniitvo in nprava v Ljubljani, Miklošičeva cesta 19, telefon 25-21 in 25-22
LETNIK II.
NOVEMBER 1937
Štev. 11
Joca z
1. dejanje.
Zavarovalni zastopnik: Dober dan, oče! Saj me še poznate, ne?
Oče Koloman (kakih 56 let ima in le nerad govori): Hm, dal Agent!
Zavarovalni zastopnik: Pa naj bom agent! Res je, da sem Vam zavaroval poslopja, čeprav celih 22 let niste o tem hoteli ničesar slišati. Moral je pogoreti sosed Lenart, da ste podpisali. Moral je v cvetu let umreti Joštov zet Primož, da ste začeli misliti na zavarovanje v prid svojih otrok. A nisem prišel, da bi Vam vse to očital. Nekaj drugega in važnejšega je, zaradi česar sem se moral oglasiti pri Vas. Čujte, oče, ali je res mogoče, da še vedno niste letos plačali premije? [Aha, tu je kopito, boste rekli. Počakajte!]
Koloman: Moja stvar!
Zastopnik: O ne samo Vaša. Vaša in vaših recite rajši.
Koloman: Mojih?
Zastopnik: Da, bolj vaših kot Vaša! Vem, da rca ne nosite na dlani, a tega ne morete reči, da bi Vam sreča in bodočnost vaših dragih ne bili kar naprej na misli.
Koloman: Rad jih imam, res!
Zastopnik: Saj vem, da je tako. Slab zastopnik bi bil, če ne bt vedel, kakšnega kova so naši člani. Tudi to je namreč za nas važno, kako naš zavarovanec živi, kako za svoje skrbi, kako je na svoj pri nas zavarovani dom navezan. Pa prav zaradi tega se čudim, da plačilo premije zanemarjate, ko vendar veste, da lahko pride nesreča in Vam uniči vse, kar Vam je danes nepogrešljivo. Ta »hiša«, niti ta peč s prijaznim zapečkom ne bo več tista, če jo na novo pozidate. In — bodimo odkriti — e čim bi jo pozidali? Le zavarovalnica Vam lahko nudi za to odpomoč.
Koloman: Ne mislim pogoreti!
Zastopnik: Kdo pa pravi kaj takega. Preveč Vas poznam in predobro vem, da ne bi hoteli pogoreti, pa četudi bi Vam zavarovalnica zgradila palačo. Dom je le eden. Ni mogoče preboleti nesreče, ki uniči ono, kar je bilo Vaši krvi drago že nad eno stoletje. Toda priznati morate vendar, da pri nas mnogo gori in da gorijo tudi poslopja kakor so Vaša. Zdaj je kriva nesreča, zdaj spet zločinska roka. Mislim, da je le silno majhen odstotek pogorelcev tak, da bi si bil požar želel. Ogromna večina njih je nesrečna, čeprav jim zavarovalnica škodo pokrije. Najbolj nesrečni so seveda oni,^ ki so bili zavarovani, pa niso mislili ha pravočasno plačilo premije. Odlašali in odla-6ali so, za opomine zavarovalnice se niso brigali, hiti za odlog niso prosili. Pa je prišla nesreča In prej tako ponosni gospodar je preko noči — berač.
Koloman (nekaj zagodrnja In odide v kamro).
Zastopnik (sam za sebe): Na, sedaj je odšel in Bog ve, če ee vrne. Res so ljudje čudni. Tale Kolomanova korenina prav gotovo misli, da mi Je poseben užitek, če ga moram opozarjati na Plačilo premije. Pa je, Bogu bodi položeno, večina laka. Nočejo in nočejo razumeti, da jim zastopniki hočemo le dobro. Koliko potov človek napravi, kaj vse žrtvuje, da bi bili ljudje varni in V nesreči brez skrbi! Pa kljub temu se najdejo ljudje, ki nam očitajo, da delamo zgolj zaradi *aslužka. Kot da nas eden ne bi smel živeti!
(V tem se vrne oče Koloman in brez besede edšteje zastopniku denar za premijo.)
Zastopnik: Tako je prav, oče Koloman. Sedaj *va pba rešena skrbi. Ne hudujte se pa, če še •nkrat sprožim tisto stvar, zaradi katere ste se večkrat jezili na mene. Saj veste, da bi bilo
DOnien»
treba zavarovati tudi krmo in žito in pohištvo, skratka tudi premičnine. Največkrat požar na teh napravi več škode kot na poslopjih. Jesen bo kmalu tu in kašče bodo polne. Res, oče Koloman, čas je, da zavarujete tudi premičnine.
Koloman: Piši! (Zastopnik spiše ponudbo.)
Koloman (podpiše in'reče): Tudi plačam takoj (ter odšteje denar za novo zavarovanje premičnin).
Zastopnik: Oče Koloman, hvala Vam! Od srca želim, da ne bi nikdar današnjega dne obžalovali, pa tudi, da Vam nikdar ne bi bilo treba iskati pomoči pri zavarovalnici!
Koloman: Bog daj in sv. Florijan!
2.	dejanje.
Prva slika.
(Na vernih duš dan. Zunaj brije ostra burja. Zastopnik sedi pri petrolejki in prebira »Našo moč«. Tedaj se naenkrat odpro vrata in v poltemi opazi zastopnik Kolomana. Ves bled je.)
Zastopnik: Za božjo voljo, oče Koloman, kaj Vas je ob takem vremenu in tako pozno prineslo k meni?
Koloman: Davi smo pogoreli. Zgorele so tudi police.
Zastopnik: Pa menda ne mislite, da zaradi zgorelih polic niste več zavarovani! Polica je verni posnetek ponudbe, ki ste jo bili podpisali in ta je varno spravljena v palači Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani. Ona bo služila za podlago pri presoji odškodnine, ki Vam jo bo Vzajemna izplačala. Sedaj pa grem na pošto in oddam brzojavno poročilo o Vaši nesreči. Cenilec se bo čimprej zglasil pri Vas.
Koloman: Prav! Lahko noč!
Druga slika.
Pismonoša je pravkar odštel Kolomanu 10.000 dinarjev, ki jih je poslala Vzajemna. Zastopnik tuje zavarovalnice je navzoč.
Zastopnik tuje zavarovalnice: Sedaj pa imate, oče! Ali Vam nisem pravil, da Vas bodo ofrnažili. Škode imate nad 30.000 din, dobili pa ste komaj eno tretjino. Sedaj boste vsaj «pregledali.
Koloman (jezno namrši čelo, jezik se mu čudno razveže): Midva sva opravila. Izprašajte si rajši vest, kako je Vaša zavarovalnica izplačala Lenartu! Vam ne bom pripovedoval, kako in kaj je z menoj in Vzajemno. Vedite, da je to šele del denarja, ki ga prejmem od Vzajemne. Kaj mi bo sedaj ves denar pri hiši! Ko bom med zidanjem spet potreboval denar, ga bom dobil. Ta čas pa je denar varno naložen na obresti pri Kreditni zadrugi sodelavcev Vzajemne. To je ena. Druga pa je, da sem se prepričal, da zastopnik Vzajemne ni samo agent, temveč res misli in čuti z nami. Zato pa, prijatelj, z Bogom in poskusite srečo kje drugje!
3.	dejanje.
Živa slika: Pred gledalci stoji nova Kolomanova hiša z modernimi gospodarskimi poslopji. Pred hišo, na kateri se blesti tablica z napisom: Zavarovala Vzajemna, je zbrana vsa Kolomanova družina. Sredi skupine stoji Koloman, ves pomlajen, ter veselo stiska roko zastopniku Vzajemne. V ozadju se sliši fantovska pesem. ^	ge jar|;
v hribih žari.
Bratje, le ven na plan, na vrh planin!
(JpczotilD!
Norine Vinko, Stepanja vas 89, ni ro8 zastopnik Vzajemne zavarovalnice, oddelka »Karitas«, in nima pravice niti sprejemati novih članov niti kasirati denarja!
»Karitas«
posmrtninsko zavarovanje, Ljubljana.
Man} strašna nci fe v trne
zemlje kriti
kol so pod soetiim soncem sumi
dnooi.
Ti dve vrstici iz Prešernovega »Krsta pri Savici« so lahko čitali, kateri so pravilno rešili našo septembrsko nagradno zlogovnico. In teh je bilo tokrat izredno veliko. Izžrebani so bili sledeči:
Francka Anderle, Selo 20, p. Žirovnica;
Franc Sodja, kmet, Jereka 2, p. Boh. Bistrica;
Ferdo in Justina Majcen, Srnica 11, p. Dol pri Hrastnika;
Anton Kržišnik, Poljane 56 nad Škofjo Loko;
Anka Žebot, abiturientka, Maribor, Loška 10;
ßothard Ferme, župnik, Nova Štifta, pošta Gornji grad;
Minka Kalan, učiteljica, Zapotok, p. Turjak;
Angelca Hlebce, dijakinja, Stražišče št. 303 pri Kranju;
Modrijan France, kaplan, Loče pri Poljčanah;
Iva Korbarjeva, učiteljica, Sv. Peter na Medvedjem selu, p. Podplat.
Vsi našteti bodo do konca oktobra prejeli vsak po eno lepo vezano slovensko knjigo.
Važna pripomba:	Nekateri reševalci
naših mesečnih nagradnih zlogovnic še vedno pri svojem naslovu ne napišejo, kdaj so rojeni in kaj so po poklicu. Poslej nihče ne bo mogel priti v poštev pri žrebanju nagrad, kdor teh podatkov ne bo sporočil.
Kaute
kupite
najmodernejše oblike ie vedno najugodneje pri
Egon Zakrajšek • Ljubljana
Mikloiiteva cesta St. 34
Dva krokarja. »Gospod, kaj je tam zgoraj na nebu, luna ali sonce?« — c... res ne vem, gospod, sem preveč pijan ...«
*
Judovska. Dva Juda sta si naročila za večerjo ribe. Imeli so samo še dve, eno manjšo, eno večja »Kar vzemi 1« — pravi prvi Jud drugemu in ta si vzame večjo ribo. »Nesramnost,« — pravi prvi. — »Katero bi bil pa ti vzel, če bi bil prvi jemal?« — »Manjšo, se razume!« — »Potem je vse v najlepšem redu, saj jo imaš,«
Možje! Prava ljubezen in skrb za ženo in družino zahteva vedno tudi pravilno in dobro življenjsko zavarovanje
r
Jože Premrov, Ljubljana:
JzseHeitska nedelta - pEaznlk naše kun v tulim
Vsakoletna prva adventna — izseljenska nedelja je vsa posvečena misli in skrbi za naše brate in sestre v tujini. Nad pol milijona slovenske krvi je zdaj odtrgane od rodne grude. Naša lepa, a revna slovenska zemlja jim ni mogla nuditi za-čeljenih življenjskih pogojev, zato so bili primorani poiskati si delo in zaslužek pri tujih mogočnih narodih v daljnih zemljah. Trd je bil ta kruh in naporno je bilo delo, za katero so morali naši ljudje prijeti, saj je splošno znano, da še danes opravljajo tako delo, katerega se domačini sramujejo. Slovenci se ga niso bali, še manj sramovali. Delali in garali so kot živina tisoč metrov pod zemljo v črnih rovih in si s tem služili trdi vsakdanji kruh. Poleg tega pa so imeli stalno pred očmi svoj zadolženi dom, ki je bil že tik pred propadom. Tem zadolženim domovom eo pošiljali krvavo zasluženi denar in jih s tem oteli skoro polovico pred — bobnom.
Ogromne vsote denarja je prejela naša domovina od rodne krvi iz tujine. Celo v najtežjih letih gospodarske krize nas niso pozabili. Po podatkih Narodne banke v Zagrebu so znašale denarne potiljke naših izseljencev:
Leta 1929 . . . 887.6 milijona dinarjev „	1930	,	»	.	937.5
„	1931	«	.	,	573.1
„	1932	,	,	,	206.4
„	1933	,	,	.	122.3	„
„	1934	,	5	.	119.8
„	1935	.	,	.	192.0
„	1936	.	.	.	214.4
Te številke dovolj glasno pričajo, kako naši Izseljenci širom zemeljske oble ljubijo svojo rodno domovino. Pa ne samo to! Tudi ime in ugled naše domovine so zanesli v širni svet; kjerkoli so se Slovenci naselili, povsod so se pričeli krepko uveljavljati na vseh popriščih človeškega udejstvovanja. In tako imamo danes ugledne može, ki so s svojim odličnim delom dokazali tujim mogočnim narodom, da smo tudi Slovenci kulturen
narod.
Spomnimo ee na impozantne ameriške nebotičnike! Po pretežni večini so jih gradile pridne elovenske roke. Zamisel zanje pa so dali slovenski stavbeniki. Ime inž. Kadunca je znano že po vsej Južni Ameriki, saj je on zasnoval največje in najlepše zgradbe in nebotičnike, s katerimi ee «daj ponaša pred kulturnim svetom Južna Amerika.
Pomislimo na ogromne ameriške pustinje, katere so naši izseljenci, ko so se nanje naselili, epremenili v najlepša polja in nasade. V USA imamo več univerzitetnih profesorjev, mnogo zdravnikov, odvetnikov in tudi po državnih službah može, ki zavzemajo odlična mesta bodisi v kulturnem, bodisi v političnem oziru.
In naša lepa slovenska beseda in pesem? Povsod jo lahko čuješ, kjerkoli bijejo slovenska srca.
Od leta 1830, ko so se Slovenci začeli izseljevati, pa do danes, se je iz naše domovine izselilo že mnogo sto tisoč Slovencev. Mnogo jih že počiva v hladni tuji zemlji, a kljub temu jih živi še danes v tujini nad pol milijona.
Danes bivajo Slovenci v večjem številu po na-
slednjih državah: Severna Amerika		»	810.000 Slovencev	
Južna Amerika .		R	60.000	
Kanada . . . ,	«	a	20.000	
Francija , . , ,		4	40.000	
Belgija . . < „	S	i	5.000	?>
Holandija , , ,	a	K	3.000	
Nemčija . , > ,	a	l	50.000	»J
Avstrija . . , „	B	B	40.000	V
Egipt				10.000	
Poleg omenjenih držav je še razkropljenih po raznih evropskih državah, Palestini, Kitajski, Japonski in celo v daljni Avstraliji nad 70.000 Slovencev. Poleg tega pa imamo 120.000 Slovencev na Koroškem in nad 600.000 na Primorskem. Tako imamo danes že nad en milijon Slovencev izven državnih meja naše domovine.
To je ogromna številka za naš mali slovenski narod in mora dati vsakemu zavednemu Slovencu veliko misliti. Več kot polovica slovenske krvi je zdaj odrezana od našega narodnega telesa.
Do zdaj smo se za to svojo rodno kri, ki je šla iskat dela in sreče v tuji svet, malo brigali, ker smo imeli še vse premalo bratske ljubezni do nje. Zadnja leta pa si ideja o slovenskem izseljenskem vprašanju počasi utira pot tudi med najširše plasti našega naroda. Veliko smo že zagrešili napram našim izseljencem, ker se zanje nismo začeli brigati pravočasno. Če pomislimo, koliko store za svojo kri drugi narodi, zlasti Nemci, potem nas mora biti sram, da smo tedaj, ko je bilo naše izseljevanje na višku, epali.
Največja nevarnost je za mladino, ki je bila rojena in odrašča zdaj v tujini, pa nima svojih duhovnih voditeljev, ki bi jo v cerkvi in šoli učili o Bogu in o rodni zemlji njenih staršev v materinem jeziku. Mladina marsikje že ne razume več jezika svojih staršev, še manj pa pozna rodno zemljo svojih dedov in pradedov. Koliko škode bo za naš mali slovenski narod, če nam ekoro polovica slovenske krvi utone za vedno v mrzli tujini!
To veliko versko in narodno nevarnost, ki zdaj preti našim izseljencem, je začutilo v domovini nekaj dobrih sre in ustanovili so prepotrebno Rafaelovo družbo za varstvo slovenskih izseljencev. Ta družba, ki je letos v avgustu pra-
znovala 10 letnico obstoja in pričela z delovanjem i prispevki izseljencev in tudi z darovi, ki «o se zbirali po domovini, je danes znana med našimi rojaki po vseh delih sveta in v vseh državah kot najboljša njihova mati in vodnica v verskem, narodnem in kulturnem oziru. Na pobudo sedanjega velezaslužnega predsednika Rafaelove družbe gosp. p. K. Zakrajška, ki je živel 23 let med našimi izseljenci v USA, je Rafaelova družba uvedla vsako leto eno nedeljo, ki naj bi bila vsa posvečena misli, skrbi in molitvi za naše rojake v tujini, in to je izseljenska nedelja, ki jo bomo letos obhajali dne 28. novembra. Namen izseljenske nedelje je v prvi vrsti ta, da se opozorijo verniki po cerkvah in po prosvetnih domovih, naj za svoje rojake molijo in stopijo z njimi v pismene stike, obenem pa naj nekaj darujejo za Rafaelovo družbo, da bo mogla uspešno vršiti svoje poslanstvo, katerega ji je poveril ves naš narod.
Od začetka smo obhajali izseljensko nedeljo samo v Sloveniji, zdaj pa jo praznujemo že po vsej državi.
Kako je Rafaelova družba za slovenski narod potrebna, najbolj glasno pričajo prošnje, ki jih dan za dnem pošiljajo družbi naši izseljenci iz vseh delov sveta. Prosijo nas, naj jim pomagamo v verskem, narodnem in kulturnem oziru. Znano pa je, da se Rafaelova družba pri vsem tem ogromnem delu, ki ga ima z izseljenci, vzdržuje z milimi darovi, ki se pobirajo na izseljensko nedeljo, zato pa vsem prošnjam in kričečim potrebam naših izseljencev ne more ugoditi tako, kakor si želi. S podporo, ki jo prejema od naših državnih oblasti, zlasti od kr. banske uprave v Ljubljani, more Rafaelova družba zadostiti le najbolj kričečim potrebam naših izseljencev.
Rafaelova družba se dobro zaveda, da brez sodelovanja, brez denarnih žrtev vsega naroda, ne bo mogla ugoditi vsem nujnim željam in dejanskim potrebam naših izseljencev, zato se obrača ob letošnji izseljenski nedelji s toplo prošnjo do vsega naroda in tudi do naših merodajnih državnih oblasti, da ji priskočijo na pomoč, jo z denarnimi prispevki podprejo, da ne bo obnemogla, ampak da bo s podvojenimi močmi in nesebično ljubeznijo prijela za delo, ki kriči po nujni in takojšnji rešitvi.
Ako mi Slovenci do sedaj nismo imeli pravega razumevanja za našo kri v tujini, zbudimo se vsaj zdaj, ko se bo po vsej državi na izseljensko nedeljo govorilo o naših ljudeh v tujini.
Rešimo, kar se še rešiti da! Veliko je že zamujenega, toda veliko naše krvi še lahko rešimo, če krepko podpremo delo Rafaelove družbe, katere glavni namen je, da rešuje naše izseljence pred moralnim, kulturnim in narodnim poginom v mrzli tujini.
lema
Bilo je leta 1917 v Miirzzuschlagu na Gor. Štajerskem. Sola za enoletne prostovoljce je bila tam. Nekega sončnega septembrskega dopoldneva ležim na planini za živo mejo in oprezujem za »sovražnikom«. Onstran žive meje se je pasla čieda ovac, med njimi dva stasita ovna. Bolj kot namišljeni sovražnik me je zanimalo brezskrbno in ljubko gibanje ovac, zlasti še jagnet. Na mah pa je vsa čreda vztrepetala, nežna jag-neta so se plašno razbežala po grmovju, ovce pa so se trepetaje stisnile k ograji lesene staje. Sredi pašnika sta si stala nasproti oba ovna. Vratova sta jima bila kot dva napeta loka, rogovi preteče usmerjeni drugi proti drugim, pogleda sta izdajala strast... Tedaj se zakadita drug proti drugemu. Leseno so udarili rogovi ob rogove, sila zaleta pa je bila tolika, da sta se ovna odbila daleč vsaksebi. Nekaj časa sta stala kot vkopana, nato pa bliskovito sinila drug proti drugemu, da bi se naslednji hip spet odbila. V vedno krajših presledkih sta se zaletavala. Bila sta očividno enako močna, kajti zdaj je za hip omahnil ta, zdaj oni. A vedno se je odločno pobral in se z novo silo zaprašil v nasprotnika. Čeprav vsa izčrpana, ni bilo kazno, da bi hotel kateri popustiti. Z naporom zadnjih sil sta se končno spoprijela in že tudi odletela ter — obležala. Ne vem, če je ta način borbe med ovni običajen, in tudi ne, ali sta se drug drugega v tem strastnem dvoboju pobila, le tega
se spominjam, da bi ju bil najrajši s puškinim kopitom krepko obdelal (in mi je še danes žal, da nisem tako storil). Kaj drugega kot silna trma je bil ta nesmiselni boj!
Neka stalnost v človekovem hotenju je brezpogojno potrebna. A tudi to stalnost mora voditi zdrava pamet in nesebična ljubezen. Taka vztrajnost In trdnost je temelj vsem človekovim velikim in heroičnim dejanjem. Brez pameti in ljubezni postane ta v človekovo naravo vsajena lastnost vir nesreče in vsakojakega zla. Najusodnejša je trma — in to Je Ime za tako neurejeno vztrajnost v hotenju — za srečo zakonskega in družinskega življenja. Če se tam ne srečata mož in žena z mnogo zdrave pameti in s še več ljubezni, je zakon le brezmiselna borba dveh rogatih ovnov, v kateri končno obležita oba in z njima sreča družine.
Narobe. Na občinski deski je bil nabit sledeči poziv: »Ker se požari v zadnjem času tako množe, se lastniki posestev pozivajo, da jih dajo dovolj visoko zavarovati zoper požar.« — Neki hudomušnež je pripisal: »Narobe! Ko bi posestva ne bila že dovolj zavarovana, ne bi bilo požarov.«
- *
V gledališču. Ravnatelj igralcu: »V Ijubav-nem prizoru ste vse preveč mrtvi, v prizoru pa, ko umirate, preživahni.«
Igralec: To je vpliv plače. S tako plačo ni mogooe ne živeti, ne umreti.«
Lepa tolažba. V tistih časih, ko so še obsojence na vozeh vozili na morišče, so nekega takega hudodelca tja peljali. Zraven njega je sedel rabin (židovski duhoven). Pot je bila dolga, vročina neznosna. Ko so se že celo uro vozili, ei obriše zločinec pot s čela in zagodrnja: »To je strašna pot v tej vročini!« — Rabin pa odgovori: »Ti si še srečen, ker boš kar tam ostal, a jaz se bom moral vso to pot še nazaj peljati.«
*
V muzeju. Dva preprosta fanta prideta v muzej in ogledujeta kip gladiatorja (= rimskega cirkuškega borca). Kipu je manjkala ena roka, manjkala ena noga, čelada je bila ubita in tudi obraz je kazal več prask. Na podstavku je bilo zapisano: »Zmagovalec«.
»Prmej« pravi eden, »kakšen je bil neki tisti, ki je bil tepen, če je že zmagovalec tak!«
★
Bog vedi, zakaj! — »Zakaj se pa vaši otroci venomer jokajo?« — »Bog vedi, zakaj. Saj jih venomer tepemo, da se ne bi, pa nič ne pomaga.«
Pazite! Če hočete sodelovati v velikem nagradnem tekmovanju „Naše močiu, morate pravočasno poravnati premijo!
Kito imtt noše zaraunraliiice?
Izmed družb, ki spadajo v italijansko interesno območje, deluje pri nas
JADRANSKA. ZAVAROVALNA DRUŽBA ali
RIUNIONB ADRIATICA DI SICURTA s sedežem t Trstu.
Predsednik družbe je
ARNALDO FRIGESSI DI RATTALMA t Trstu. Ta je obenem predsednik zavarovalne družbe »L’Assicuratrice Italiana« v Milanu in »Societk Finanziaria Assicurativa« v Trstu in Milanu, podpredsednik Mednarodne nezgodne in škodne zavarovalne družbe na Dunaju, zavarovalne delniške družbe »L’Oriont« v Carigradu, zavarovalne družbe >Protectrice-Accidents< v Parizu, zavarov. družbe >Protectrice-Vie« v Parizu, zavarov. družbe »Agricola-Fonciera« v Bukarešti, Monakovske življenjske zavarovalne d. d. v Monakovem in Com. delle Comp. di Assle. Marittimc v Trstu. Dalje je upravni svetnik sledečih družb: Italij.-češkoslovaške trgovske zbornice, Češkoslovaške zavarovalne d. d. za obrt, trgovino in industrijo v Pragi, >Bulgarskega Feniksac v Sofiji, zavarovalnice »Lloyd Siciliano S. A. It. di Assic. Marit-time e Riass. Geo.r v Rimu, »Unionc Snbalpina di Assic,< v Turinu, »Mutua Assic. Cotonic v Milanu, Soc. It. per le Strade Ferrate Meridionali« v Florenci, »Assoc. fra le Soz. Ital. p. az.< v Milanu, »Unione Ital. di Riassic.r v Rimu, »Credito Itaiianoc v Milanu, »Soc. An. per Azioni .Zona Industriale del Porto di Triestox v Trstu, »Isti-tuto di Credito per le Imprese di publica Utilithc v Rimu, parobrodne družbe »Cosulich« v Trstu ter upravni svetnik številnih fašističnih gospodarskih korporacij.
Ravnateljski svet tvorijo poleg predsednika še:
Podpredsednik:
Salvatore Segrč Sartorio, senator.
Člani:
Alessandro G. Afenduli, senator Borletti Conto di Arosio, Guido Cosulich, baron Leo Economo, Enrico Marchesano, minister Antonio Mosconi, poslanec Glacinto Motta, Carlo Orsi, Enrico Paris! nob. di Messina, baron Rodolfo Parisi, Alberto Pirelli in Enrico Paolo Salem.
Generalni svet sestavljajo:
Gustavo Alberti, poslanec prof. Alberto Asquini, poslanec Zenone Benini, Guglielmo Brunner, Gio-vani Buitoni, poslanec Nicolo Castellino, Arnaldo Cavaliere, Cesare Cavaliere, Francesco Cesoni, Alessandro Fak di Bruno, Enrico Galvanl, Alberto Glanzmann, poslanec Antonio Larocca, poslanec Giuseppe Mazzini, poslanec Emilio Menegozzi, senator Conte Giacomo Miari de’ Cumani, Alberto Mimbelli, Giovani Misco, Ignazio Mormino, Carlo Attolenghi, poslanec Filippo Pennavaria, senator Attilio Pozzo, baron Ambrogio Ralli, Massimiliano Reismann, Lodovico Rizzi, Ferrucio Slocovich, Gian Carlo Stucky, Giacomo Treves in Gerardo Vicuna.
Ravnateljstvo za Jugoslavijo sestavljajo:
Ravnateljski svetnik: DAMJAN BRANKOVIČ v Beogradu, predsednik »Astre< d. d. za kemične proizvode, Jugoslov.-madžarske d. d. za izmenjavo robo, Beograjskih tekstilnih podjetij d. d., G. Rumpel stavbno in trgovske d. d.. Jugoslovanske Ganz d. d. — vse v Beogradu, podpredsednik Jugoslov. Union banke v Beogradu, upravni svetnik Narodne banke kraljevine Jugoslavije, Prve mehan. tovarne okenskega stekla d. d. v Pan-čevem in Tovarne aluminija v Beogradu, član ravnateljstva Beočinske cementne tovarne in Prve jugoslov transportne d. d. Schtnker & Co. v Beogradu i. t. d.
Generalni predstavnik in vodilni ravnatelj: JOŽEF KARFUNKEL. — Prokurist: LEOPOLD SPITZER.
(Opomba; Prednja podatke smo posneli po gospodarskem letopisu Compassu za 1. 1937 in po poslovnem poročila družbe «Riunione Adriatica dl Slcurtk« za leto 1836.)
Ne vemo ne ure ne dneva...
V zadnjem (asu je „KARITAS** Izplačata (Gi6 ZŠlVSfOVSlnS VSOtG oh smrti sledečih članov In članici
Vest Ljudmila, Stražišče pri Kranju 236;
Pavalec Peter, Studenci pri Mariboru, Slomškova 8; Zorko Franc, Brengova 76, p. Sv. Anton v Slovenskih goricah;
Božiček Franc, župnik v Kamnici pri Mariboru; Hufnagel Matilda, Breg 6, p. Stražišče pri Kranju; Zajc Matevž, Trbovlje 65;
Lenko Marija, Breznica 40, p. Prevalje;
Ambrožič Marjana, Breznica 1 pri Škofji Loki; Marolt Ana, Izlake 19, p. Medija—Izlake;
Zemljič Julijana, Ljubljana, Celovška 62-II; Munih Ivan, Vrhovo 4, p. Radeče pri Zid. mostu; Gorjanc Antonija, Ljubljana, Cesta na Loko 18; Jereb Marija, Trebnje 3;
Kalan Franc, Kamna gorica 49;
Germšek Melhior, Krize 47, p. Podsreda;
Faganel Leopold, Ljubljana, Kongresni trg 2; Markizetti Janez, Slov. Javornik 36;
Slivnik Marija, Hrušica 52, p. Jesenice;
Stine Franc, Ljubljana, Vodovodna cesta 78; Weilgony Ana, Ljubljana, Hrenova 7;
Tratnik Stanislava, Celje, Zagrad 79, je bila brezplačno zavarovana, ker so njeni starši zavarovani za posmrtnino.
V septembru 1987 se je prijavilo v »KARITAS« 606 novih zavarovancev.
»KARITAS«.
Ni se mu posrečilo. »Koga peljejo z rešilnim avtom?« — »Starega Mohoriča, ker je hotel svojo ženo pretepsti.«
*
V blaznici. Prvi bolnik: »Poglej tam onega —■ popolnoma je blazen. Govori, da je Napoleon.« 7~ Drugi bolnik: »Siromaki Napoleon sem vendar lazit
Profesorska. »Gospod profesor, kosilo Vas čaka!« — »Kar potrpi naj en trenutek v predsobi, takoj pridem.«
*
Srečen zakon. — »No, kako se počutiš v zakonu?« — »Izborno! Od dne do dne postajam mlajši. Kakor v svojih otroških letih kadim sedaj zopet skrivaj.«
Pomemhitejü spominski stneut
1.	nov. 1918 je zasedla srbska vojska Beograd, V mesecu septembru se je pričela rušiti fronta evropskih osrednjih držav na vseh koncih; tako je bila v dneh od 14. do 20. sept, predrta bolgarska fronta pri Solunu. Potem je šlo pa zelo hitro naprej, in vkorakanje srbske vojske v Beograd moremo označiti kot zaključek velikih vojaških operacij na jugu.
9.	nov. 1456 je bil v Beogradu ubit zadnji celjski grof Ulrik II. Vladal je bil le dve letu Čeprav ni mislil slovensko, kot takrat sploh ni bilo nacionalizma v sedanjem smislu, ga moramo vendar smatrati kot nekakšnega zastopnika jugoslovanstva. Po njegovi smrti so se začeli znani boji za njegovo dediščino (Pegam in Lambergar),
12.	nov. 1920 je bila z Italijo sklenjena pogodba v Rapallu, ki je določila nam krivično mejo proti Italiji in je ustvarila samostojno državo Reko. Ta se je pozneje združila z Italijo. Pogodba v Rapallu je Slovence razkosala. Tako smo dobili v teku dobrega meseca dva smrtna udarca; kajti mesec dni prej, 10. oktobra, se je bil vršil na Koroškem plebiscit In smo izgubili krasno deželo, zibelko slovenstva.
13.	nov. 1560 je bil rojen v Ljubljani Tomaž Hren, poznejši škof in reformator; umrl je dne
10.	febr. 1630. Njegov čas je čas protireformacije, ko je nazaj potisnjeni katolicizem prešel k protinapadu, ki ga je vodil španski kralj Filip II. Žrtev tistih bojev je bila tudi nesrečna škotska kraljica Marija Stuart. Pri nas je protireformacija uspela, in prej že močno poluteranjene slovenske dežele so postale zopet katoliške.
16. nov. 1632 je padel v bitki pri Lützenu na Saškem švedski kralj Gustav Adolf, ki je bil prišel s severa dol v Srednjo Evropo kot zaščitnik protestantizma. Protestanti so izgubili z njim vse nadkriljujočega voditelja, obdanega s sijajem rešitelja luteranske vere, opremljenega z močno moralno avtoriteto.
16. nov. 1869 je bil otvorjen Sueški prekop. S tem je dobila v prvi vrsti Južna Evropa hitro zvezo z deželami Južne in Vzhodne Azije. Zlasti ai je opomogel tudi naš Trst. Pogled na karto nam pravi, da gre pogled iz Trsta na poti proti jugu naravnost proti Sueškemu prekopu. Delnice prekopa, ki so bile prej vse v rokah Francozov in egiptskega vladarja, eo prešle polagoma tudi v roke Angležev, ki so sedaj gospodarji prekopa. Delnice nesejo včasih tudi do tisoč odstotkov na letol Spor Italije z Abeeinijo je prinesel družbi, ki upravlja prekop, zopet ogromne dohodke.
19.	nov. 1808 je bil rojen Janez Bleiweis; umrl je 29. nov. 1881. »Leto 1848 je z marčno revolucijo prineslo tudi Slovencem politično in kulturno svobodo, ki je rodila čelo vrsto kratkotrajnih časnikov in časopisov. Ta doba je označena po delu za narodno prebujo in izobrazbo slovenskega ljudstva. Vodja tega dela pa je bil Janez Bleiweis, urednik »Novic«, strokovnega rokodel-skega-kmetijskega lista. Svoboda je imela velik vpliv tudi na razvoj slovenskega slovstva, ki se je v tej dobi obogatilo z novimi pesniškimi vrstami, z novelo, romanom, črtico in dramo. Zbirali so še nadalje narodno blago, slavili narod in budili narodno zavest. Bleiweis je bil voditelj starejšega prerodnega rodu. »Novice« so skoraj 20 let vodile slovensko slovstvo v čisto poučni smeri. Njih pomen je velik, ker so: 1. združile vse slovenske pisatelje, ki so bili dotlej brez glasila; 2. zedinile Slovence vseh pokrajin okrog enotnega knjižnega jezika In črkopisa; 8. širile veselje do branja in s tem slovensko zavednost.«
20.	nov. 1813 je bil rojen veliki jezikoslovcu Fran Miklošič; umrl je 7. marca 1891. Bil je pravi duševni velikan in je užival mednarodni sloves. Slovenskemu imenu je mnogo koristil. V Ljubljani ima spomenik na Trgu kralja Petra.
23. nov. 1747 je bil rojen baron Žiga Zois. »Valentina Vodnika, ki je bil po prvih poskusih utihnil, je ponovno navdušil za slovensko delo največji podpornik in voditelj prerodnega dela, baron Žiga Zois.« Zois se je zanimal za vse, kar je bilo s slovenskiim jezikom in slovenstvom sploh v zvezi, in ga moremo šteti med največje naše dobrotnike. Kako naravnost genljivo je na primer pismo, ki ga piše Vodniku 20. marca 1794 in v katerem govori o Linhartu, Kumerdeju, o slovnici in slovarju, o zemljepisu in pratiki itd.I
26. nov. 1800 je bil rojen Anton Martin Slomšek, poznejši škof lavantinski; umrl je 24. septembra 1862. Že kot bogoslovec v Celovcu je učil
svoje tovariše slovenskega jezika in je pozneje kot spiritual skozi polnih deset let navajal seme-nišenike k pisateljevanju, jim je popravljal in pilil njih sestavke, jih je navduševal za pesni-kovanje itd. Predvsem je skrbel, da bi dobilo ljudstvo v roke dobrega in koristnega čtiva. Kakor v Celovcu, tako je pozneje tudi kot lavantinski škof posvetil vse svoje delo vzgoji duhovščine in naroda, ki ga je prebujal in vnemal s svojimi »Drobtinicami«. Deloval je e pesmijo in pridigo, s poučno in nabožno knjigo, z delom za šolo in z delom v šoli. Sredi za tiste čase skoro neum-Ijivo bogatega narodnoprobudilnega ter pisateljskega delovanja, je vendar ostal duhovnik in škof v najplemenitejšem pomenu besede. Sv. stolica je na pobudo lavantinskega škofa priznala Slomšku naslov »častivrednega božjega služabnika« in dovolila, da se vršijo uvodne priprave za proglasitev blaženim.
27. nov. 1865 se je rodil naš Evangelist Krek. Umrl je mnogo prezgodaj, 8. okt. 1917, pred 20 leti. Spominjali smo se ga s hvaležnostjo, našega največjega moža zadnjih desetletij.
Prof. dr. Vinko Šarabon.
Trgovci! Oglašujte v „Naši moči“
Oh ti profesorji! Profesor, ki ga sprevodnik v vlaku prosi za vozni listek, išče zaman po svojih žepih. »Pridem pozneje zopet,« reče vljudno sprevodnik. Profesor pa: »Kar počakajte! Vozni listek moram najti, ker sicer ne vem, kam potujem 1«
Obrtniki! Oglas v „Naši moči“ ima gotovo uspeh!
Židovska. Ajteles: »Če mi ne daš tisoč dinarjev, skočim v vodok
Bajteles: »Počasi, počasi! Prehladil se boš.« Ajteles: »Si poženem kroglo v glavo.« Bajteles: »Odletela bo od čela.«
Ajteles: »Krstiti se bom dal.«
Bajteles: »Hvala Jehovi, veseli bomo.«
Ajteles: »Odprl bom nasproti tvoji trgovini novo trgovino.«
Bajteles: »Na, tu imaš tisoč dinarjev.«
Športniki! Zavarovanje za nezgode je nujno potrebno!
Dober odgovor. Rihard Levosrčni je stal nekoč pred sultanom in dejal: »Kako moreš dopustiti, o sultan, da tvoji podložniki zmerjajo kristjane z nevernimi psi?« — Sultan: »In ti častivredni bojevnik, kako moreš dopustiti, da tvoji podložniki nazivljajo svoje pse ,Sultane*?«
Reševanje naših zlogovnic širi Vaše umsko obzorje. Za nagrado pa lahko dobite še lepo knjigo.
Težave na potovanju. V železniškem vozu sla *e dve starejši gospe dolgo prepirali. Prva je vpila: »Za božjo voljo! Zaprite vendar okno, sicer me zadene kap!« — Druga je hotela: »Ne, okna ne odpreti, to bi bila moja smrt!« — Sopotniki so bili tega pričkanja siti in eden pravi: »Najprej bom okno odprl, da ena umre, nato ga bom zaprl, da zadene drugo kap, pa bomo imeli mir.«
Bodite previdni, kadar s tujimi zastopniki govorite o zavarovanju!
Izjava ljubezni. Vdova Urša je bila strašansko zaverovana v starega samca Klopčarja, ki pa za njena hrepenenja ni kazal kar nič zanimanja. Nekoč je Urša kar naravnost napadla Klopčarja: »Gospod Klopčar, recite vendar ze tisti dve besedi, ki bosta za mene ali pekel ali nebesa!« — Klopčar ji je mirno odvrnil: »Gospa, kar ustrelite se!«
Kdor premije redno ne plačuje, ^ samo sebi škoduje
Ugleden obisk
Že večkrat smo omenili v našem listu visoko stopnjo bolgarskega zadružništva, prav posebno če njihovega zavarovalstva. Bili smo z njihovimi redstavniki redno v prijateljskih pismenih sti-ih in tudi »Naša moč« jih vsak mesec sproti spominja ra Slovence in našo Vzajemno zavarovalnico.
Vse to pa ni moglo pognati korena, dokler tudi oni bolj in od bliže ne spoznajo nas, našo Vzajemno. Zelo smo jih vabili, naj pridejo in vidijo, kak zavod zmore sicer majhen, pa narodno zaveden in kulturno visoko stoječ narod. V kratkem smo res imeli kar dva odlična obiska. Prvi je bil tehnični ravnatelj činovničeske zavarovalnice iz Sofije, kmalu za njim sta pa ob vrnitvi iz Pariza, koder sta bila na zasedanju mednarodne zadružne zveze, ostala cel dan med nami glavni ravnatelj te zavarovalnice in delegat uprave g. Hristo Ganev ter ravnatelj požarnega od-
delka g. Košev. Vse ju je zanimalo, posebno naši vzorni poslovni prostori, naše statistike, tabele, ceniki, organizacija itd.
Spregovorjene so bile iskrene besede bratskega prijateljstva. Gola formalna vljudnost je hitro prepustila mesto intimnim poslovnim razgovorom, s katerimi so zgrajeni pravi temelji obojestranske dobre volje stopiti v ožje poslovne stike.
Temu obisku je sledilo vabilo za udeležbo na njihove velike slavnosti, ko so izročili 9. okt. t. 1. novo ogromno zgradbo svojemu namenu in o čemer bomo še poročali. Zelo želimo, da bi dose-dajni razgovori rodili kmalu trajne sadove, ki naj premoste za vedno globoko in žalostno brezno med dvema slovanskima narodoma. Veseli in ponosni bomo, če bo ta prvi korak storjen vprav potom zavarovalstva in celo potom slovenske Vzajemne zavarovalnice.
Alojzij Kuhar, Ljubljana:
Messe glsti zunstsife pufitike
Pretekli mesec je bil strašen v svojih napovedih. Na dveh koncih sveta grme topovi in teče človeška kri v potokih, drugod pa so se pripravljali grdi prepiri, o katerih smo mislili, da se ne morejo končati drugače kot pa z novimi krvavimi pretepi. Toda navzlic vsem strahotam, ki so nas obdajale, lahko rečemo, da se je položaj znatno zboljšal in da smo napravili krepak korak naprej.
Sestanek italijanskega in nemškega diktatorja v Berlinu se nam je prikazoval v mrki luči. Oba, Mussolini in Hitler, sta odgrmela precej hude govore in ploha, ki je neprestano polivala dvamili-jonsko množico, ki ju je morala jjoslušati na Mai-feldu, prav nič ni vplivala na bojno razpoloženje. Sedaj so se dimi odkadili in gledamo na ta dogodek z bolj treznimi očmi. Sedaj vidimo, da sta imela oba državnika in njuni spremljevalci veliko veselje nad topovi in postrojenimi divizijami nemške vojske, da sta se ob pogledu na svojo moč iskreno radovala in da sta se tudi drugače lepo imela ter dneve obiska zabavno preživela. Sedaj se nam celo že zdi, da niti prav posebno jezna nista bila in da sta se bolj smehljajoče ozirala po »nedemokratičnem svetu«, kol pa mu grozila s kakšnimi skupnimi pohodi politične dvokolice, ki se imenuje »osišče Rim—Berlin«. Berlinski sestanek se je iztekel konec koncev v zadovoljnost vseh, tako obeh diktatorjev, ki sta se napila novega navdušenja, kakor ostale Evrope, ki sta jo pustila pri miru.
Dobre vesti so prišle tudi e Sredozemskega morja. Kje so tiste roparske podmornice, ki so vsevprek po Sredozemskem morju potapljale trgovske ladje še pred dobrim mesecem? Kje so tista tajinstvena roparska letala, ki so sredozemske države tolikanj razburila. Niti duha niti sluha ni več od njih. Okrog 100 francoskih in angleških rušilcev križari sedaj po tem morju in stražijo trgovsko plovbo pred roparji. Tajinstvenih podmornic niso našli. Izginile so prav tako tajinstve-no, kot so se pojavile, in nad prej razburkanim Sredozemskim morjem sije sedaj zopet prijaznejše sonce. Posebno razveseljivo je, da se je pomirila Italija. Evropa je vedela, da se bo pomirila in da bo šla z Anglijo in Francijo. In Anglija posebno dobro ve, da Italija navzlic vsemu svojemu poudarjanju, kako trdno je njeno sodelovanje z Nemčijo, ničesar bolj iskreno ne želi kot pa sporazuma z njo. Tako so torej iia Sredozemskem morju rišle skupaj tri velike pomorske sile: Anglija, rancija in Italija. Med njimi ni ne Nemčije in ne Sovjetske Rusije, ki neprestano motita mir. Te tri velesile bodo sedaj med seboj govorile in razpravljale o tem, kako bi se na Sredozemskem morju napravil red za daljšo dobo let v bodočnosti. Iz nesreče — prepir o tajinstvenih podmornicah — se zna sedaj razviti še sreča — namreč končnoveljavni, tolikokrat že napovedani in tolikanj zaželeni sporazum med vsemi sredozemskimi državami; sporazum, ki bo za dolgo bodočnost zavaroval mirno in varno plovbo vseh trgovinskih ladij, saj je Sredozemsko morje danes eno najbolj prometnih predelov naše zemeljske oble.
Tudi iz Španije vesti niso slabe Nacionalisti so v teku zadnjih mesecev dokazal?, da predstavio močno državo, ki jo mora mednarodni svet štovati, in da imajo sredstva, da jo branijo.
V rdečem delu Španije pa slišimo, da odhajajo nori komunistični in anarhistični ideologi, ki so povzročili toliko krvoprolitja, v ozadje fn da se polagoma ustvarja pametno ozračje, v katerem bo medsebojni sporazum obeh taborov vendarle mogoč, ne da bi bilo treba državljansko vojno nadaljevati do krutega konca. Nacionalistična Španija ni samo enkrat poudarila, da je za vsak predlog, ki hoče špansko domovino rešiti in obnoviti, da bo zopet španska, dostopna.
Končno moramo kot razveseljivo podčrtati tudi dejstvo, da nam je prošli mesec prinesel tudi znatne zunanjepolitične olajšave v podonavskem prostoru, kjer živimo mi. Jugoslavija je tako rekoč z vsemi svojimi sosedami sklenila prijateljske pogodbe. Samo severna meja še čaka. To delo je treba nadaljevati. In res, nadaljuje se zaenkrat na madžarski meji. Naša država skuša složno — skupaj s svojima zaveznicama Češkoslovaško in Romunijo — enkrat za vselej razčistiti svoje odnose do Madžarov. Tudi madžarske meje morajo postati mirne. Slišali smo, da je Madžarska na to pripravljena in da hoče s svojimi sosedami, ki jih do sedaj ni hotela upoštevati — ker se je morda preveč zanašala na svoje zavezništvo z Italijo in na večnost italijanskega nasprotovanja državam Male zveze — skleniti prijateljske sporazume, ki bodo odprli možnost za mirno sožitje in sodelovanje, in ki bodo razbremenili neznosno napetost, ki je do sedaj še vedno pritiskala na vseh madžarskih mejah.
Če bi strahotne vesti, ki jih dobivamo z Daljnega vzhoda, kjer so Japonci uprizorili grozotno klanje kitajskega civilnega prebivalstva, ne motile slike, ki smo jo naslikali, bi lahko rekli, da je bil letošnji september plodonosen, ker miru ni motil in je narode drugega k drugemu le nekoliko približal. Samo okrvavljeni Daljni vzhod meče čudno svetlobo na sedanji položaj svetovne politike. Le zakaj, lako se moramo vprašati, nista italijanski in nemški diktator, namesto da sta v Berlinu z besedami poveličevala svoje režime, to krasno priložnost, ki sta jo v Berlinu imela, uporabila za to, da bi bila poslala ven v svet poziv na vse kulturne narode, naj živijo pod tem ali pod onim režimom, da splošno napravijo konec dogodkom, ki bodo ostali zapisani v zgodovini kot sramota našega desetletja. Če bi bila to storila, bi jima verjeli, da sta prijatelja človeštva. Toda tega glasu nismo slišali.
HMWUKI IH POSOIUHI« VJCÄJJMJKÜjSUTNfl^M)
reg. zadruga z neoni- za-v.
Obrestuje hranilne vloge po dogovoru do 5%
Dragi mladi prijatelji I
Prijateljice seveda tudi, da ne bo zamere. Ljubi ste mi vsi, ki se me spominjate vsak mesec, ko rešujete naloge in mi še to in ono sporočite. Že enkrat sem vam pa povedal, da je moje pero preslabotno, moj čas prekratek in moj žep (za nakup znamk) preluknjan, pa zato nobenemu ne morem odgovarjati. Kam bi pa prišel. Če bi vsem odgovarjal. Prav nič drugega potem ne bi smel početi in od samega ljubljanskega nemarnega zraka bi moral živeti. Joj, kaj vse ml moji prijatelji pišejo!
Janezek bridko toži, ker mu je očka umrl, mamica pa je tudi vsa bolna. Micika tarna, ker je očka brezposeln in je Micikin želodček večkrat lačen kot sit. Peterček mora šele 9 let star že služiti za pastirja, ker ima še 14 bratov in sestra in za vse ni kruha doma. Ankica se trese ob misli, da prihaja zima, njenih čeveljčkov pa se podplati komaj še držijo. Jurce je ves obupan, ker mu je zdravnik rekel, da je njegovo srce ne-ozdravljvo bolno. Vidka joče, ker ji starši ne morejo kupiti šolskih knjig. In tako dalje. Ko vsa ta drobna pisemca prebiram, se mi stori milo pri srcu in najrajši bi se razjokal. Pisati in odgovarjati pa res ne morem, ker se mi roka trese od sočutja in žalosti.
E j, stran z žalostjo! Še sedaj le, ko bi vam rad napisal kaj veselega, se je priklatila k meni. Bes je ni prav nič prida.
Vem, đa^ je vaše največje veselje, ko čitate v »Mladi moči«, kdo je dobil nagrado. Kajpak se vam za hip zgubančijo čela, če ne najdete svojih imen. Pa se kmalu potolažite in prav od srca privoščite drugim srečo. Ali je tako? Ce še ni, pa se poboljšajte! Zelo grdo je, če se človek ne veseli, ko vidi, da je bližnji srečen. Evo vam srečnike, ki so bili izžrebani, ker so prav rešili septembersko zlogovnico:
Marija Čibej, učenka 6. razr. I. deki. ljudske šole v Mariboru, Pobrežje pri Mariboru, Slomškova ulica 44;
Anica Tonkli, učenka 2. razr. Ijud. šole na Kopanju, Vel. Račna št. 85, pošta Grosuplje;
Marija Zalar, uč. 8. razr. Ijud. šole pri Sv. Vidu nad Cerknico, Rudolfovo 2, pošta Begunje pri Cerknici;
Švegelj Pivk Vinko, uč. 5. razr. ljudske šoie na Blejski Dobravi, Podkočna, p. Blejska Dobrava.
Vsakemu teh štirih pošljem še ta mesec lepo vezano knjigo za spomin.
Kaj pa sedaj? Iz števila poslanih mi rešitev sklepam, da so vam zlogovnice bolj pri srcu kot pa druge naloge. Zato vam bom pa kar takole zastavil:
a, — Bog — ca — že — da, do, dra — e, e, e, — ga, ge, genj, go, grl, grob — i, i — ja, j», ja, ja — la le. H, li. U, lij, lje, lu — mi — na, ne, nei, ni, no, no, nu — o, o, ol, ol — pa, pei — ra, ri, Rim — se, si — ta, ta, tar, to — va, va, van, ve, ved, ven, vi — la.
To so zlogi. Iz njih sestavite besede sledečega pomena: 1. Vrhovni poglavar katoličanov. — 2. Mesto, v katerem on prebiva. — 3. Velikonočni vzklik. — 4. Kaj te navdaja, ako dobiš nagrado?
—	5. Največja jugoslovanska reka. — 6. Katero knjigo bi moral vsak kristjan najrajši čitati? — 7. Najvišje bitje. — 8. Važen del cerkvene oprave.
—	9. Poslednje počivališče imenitnih ljudi. — 10. Časovna mera. — 11. Sovražnik zavarovalnic. — 12. Bolezen. - 13. Ovčje pasme je. — 14 Železno vojaško pokrivalo. — 15. Kateri svetopisemski očak se je bil enkrat upijanil? — 16. Jugoslovanska kneginja. — 17. Posoda je sicer, a vode le ne drži. — 18. Svetopisemski očak, ki se je na ognjenem vozu odpeljal v nebesa. — 19 Slovenska reka. — 20. Opojna pijača. — 21. »Jugoslovanska pokrajina v Napoleonovih časih. — 22. Zemeljska vzboklina. — 23. Kako ti rečejo, če ničesar ne znaš. — 24 Nam sosednja država.
Tako, sedaj bomo pa videli, če se v šoli kaj naučite. Kdor se pridno uči in včasih še kaj lepega čita, bo prav z lahkoto našel vse besede. Seveda morajo biti samo take besede, ki se dajo sestaviti iz gornjih zlogov. Ce boste našli prave besede in jih lepo po vrsti zapisali drugo pod drugo, boste dobili začetne besede dveh pesmi, ki bi jih moral vsak izmed vas znati in vedno navdušeno prepevati.
Rešitve mi pošljite v zaprtih kuvertah najkasneje do 30. novembra t 1. Seveda bodo zopet štirje nagrajeni.
Sedaj pa še nekaj. V zadnji in tudi v tej številki »Naše moči« berete o velikem nagradnem tekmovanju Pa so nekateri izmed vas slabo prebrali navodila. Drugače namreč ne bi pošiljali rešitev. Zapomnite si tedaj, da je tisto tekmovanje samo za prave zavarovance, ne pa tudi za njihove hčerke in sinčke. Škoda je tedaj znamk, ki jih za pošiljanje takih stvari traknate.
In še nekaj, da ne pozabim. V oktobrski številki šem vam stavil nekaj vprašanj glede »Naše moči« Tista vprašanja so silno lahka. Pa sem vendar doslej dobil le malo odgovorov. Kako to? Ali vas »Naša moč« ne zanima? Vedite tedaj, da je od vaših odgovorov zelo mnogo odvisno. Te odgovore bodo namreč upoštevali in nam prihodnje leto morda nudili še boljšo »Našo moče. In tedaj bo tudi za naš kotiček več prostora. Kdor tedaj še ni odgovoril, naj hitil
Sedaj pa vsem prav lepe pozdrave 1
Brat Ivo.


Konj in osel. Konj: »No, osel, zate mora biti posebna čast, da stanuješ z menoj skupaj v hlevu!« —. Osel; »Ne bodi domišljav! Konje bodo kmalu izpodrinili avtomobili, oslov bo pa na svetu vedno dosti!«
e
Napačna telefonska zveza. »Halo, je tam 23-84?« — »Da!« — »Ali imate še dva boljša sedeža skupaj?« — »Kaaaj?« — »Ce imate še dva boljša sedeža?« — »Mi sploh nimamo nikakih sedežev 1« _ »Tako? Ali ni tam gledališče?« — >Ne, britofl«
Slabo ga je razumel. Dva prijatelja a« srečata po dveh letih. »Kako živiš v zakonu?« — vpraša prvi. — »Izvrstno, moja žena je angel,« — pravi drugi. — »Srečo imaš,« jadikuje prvi, »moja še živi.«
m
Smola. Gospodična Avrelija pripoveduje ogorčeno svoji prijateljici Evlaliji: »Pomisli, šestkrat sem že objavila v časopisih med malimi oglasi, da išče samostojna gospodična luč in toploto v svojem življenju — danes sem vendar prejela odogovor od mestne plinarne.
nagradna zlogovnim
za iHHrcm&ec 1937
a,	a, a,	a,	a, a, a, ad	—	ba, ba,	bež, bu	—*
ca,	ca.	ca,	ci, ci, ci, ci, ci	—	ča, če,	če,	čin,	ču
—	da, dak, di, dri — e, e, ek, ek, ek, eks — fa
—	genj, gent, go, go, gra, grad — i, i, in, ist, iz — ja, ja, ja, ja, ja, ja, ja, ja, jem — ka, kat,
ku,	ku, ku, kvi, kvi — la, le, le, le, le, les, li, U, lje, lu — ma, ma, me, men, ment, mi, mi, min, mir, moč — na, na. na. na, ne, nec, ni, ni, nik, nik, nje, nje, no, no — o, o, o, o, ot
—	pan, plo, po, pre — rane, re, rek, ri, ru — se, se, se, se, si, skrb, sod, sre, sten, stop, suš
—	ša,	ščer	—	ta, ta, ta, tek,	ter, ti,	ti,	tor	—
va,	va,	var,	vo,	vo, vza —	za,	zer, zt,	zi,	zi,	zlo
—	žu.
Iz gornjih zlogov sestavi besede, ki jih najdeš, ako naslednje stavke dopolniš (kolikor j« pik, toliko črk mora imeti manjkajoča beseda) I
1.	Zavarovalni ......je dobrotnik ljudstva. —
2.	......je vseh grdob grdoba. — 3. Le...........
more trditi, da je zavarovanje nepotrebno. — 4 Predsednik Vzajemne zavarovalnice se piš«
...... — 5. Ne čakaj, da te šele..................
pripravi do plačila dolžne premije I — 6. No
..........temveč prepričati je dolžnost poštenega
zavarovalnega zastopnika. — 7. Ce gori, bodi poleg gasilca prvi pri požaru tudi .............. —
&.............ne bo nikdar razumel, kaj pomeni
vzajemno zavarovanje. — 9. Jamstvo za tvojo brezskrbnost je pravilno zavarovanje in plačana ..........— 10...............je ženski posel, zaradi katerega je nastalo že mnogo požarov. —
ll.	Če te mora že...........opominjati na pla-
čilo premije, nisi skrben gospodari — 12. Le
.......se ne zavaruje. — 13....................že
po svojem imenu ne more biti domača zavarovalnica. — 14. . . . spada med gradiva, za katera
je treba plačevati najvišjo premijo. — 15.........
• . • . v ruk; zanikrnega hlapca j«'že mnogo požarov povzročila. — 16. Ne dopusti, da bi morala tožbi za premijo slediti..............— 17. Premijska ...............................je obvezna za vse zavarovalnice.
—	18. Laž je, da Vzajemna pri cenitvah odbije
sleherni.........— 19. Ali ti mora res šele
..........dokazati, da si dolžan plačati dogovorjeno premijo? — 20............nad družino je,
če gospodar ne poskrbi pravočasno za pametno zavarovanje I — 21........je konec molitve. —
22.	Zavarovanje je smotrno ................... —
23.	Kdor zbira zavarovanja, se imenuje agent ali
tudi . .......... — 24. Zavarovalnica ti je za-
radi drugih zavarovancev dolžna naprtiti tudi ...... ako ne plačaš dolžne premije. — 25. Če
si enkrat dobil ...... ne odlašaj s plačilom
premije 1 — 28................ zavarovalnica je in
hoče biti le tvoja prijateljica. — 27.............
je klic k vstajenju; vstani še ti in bodi resen
plačnik prevzetih obveznosti! — 28................
... je sramota, ki si jo nakoplje nevesten gospodar, ako ne plača, kar je obljubil plačati. — 29. Požar je.............., dvojna celo, če nimaš
plačane premije. — 30.....................bo »Naši
moči« vedno najdražji bravec. — 31. ... . moč naj ti bo v pravo srečo! — 32...............v strehi
in neplačana premija sta začetek skrbi in bede.
—	33. Po domače pravimo zavarovanju tudi . . .
.......— 34 S požarno polico so tvoja poslopja
zavarovana tudi, če se pojavi....................
plina. — 35. ... bo vladal v tvoji duši, če boš imel zavest, da si pametno zavarovan in da si
premijo v redu poravnal. — 36....................
je skrajno sredstvo, ki se ga poslužuje zavarovalnica, da zavaruje i svoje i zavarovančeve koristi.
kadar premija ni plačana. — 87................pri
našem tekmovanju bo pač tudi tebi v veselje. —
38.	V vsaki fari je...............Vzajemne. —
39.	Pridobivanju novih zavarovancev pravimo a
tujo besedo.................— 40..........., ki jo
je razpisala »Naša moč«, vzbuja vsesplošno zanimanje. — 41. Slab je . . ., ki mu ni mar bodočnosti lastnih otrok. — 42. .... je stalna spreng Ijevalka gospodarja, ki se ne briga za zavarovanje. — 43. Boljša..................je prirodna
posledica pametnega življenjskega zavarovanja.
—	44. Ne pozabi, da ti nudi »Naša . . .< poleg medletnih Številnih nagrad še tako imenovano
celoletno v znesku 1000 dinl — 45.............je
grd sovražnik gospodarstva. — 46. Brat . . . pozdravlja svoje male. — 47............je potrebna
zdravemu zavarovalstvu in pametnemu vojskovanju. — 48. Zlato je .............— 49. Veliko
............tekmovanje »Naše moči« zanima de-
settisoče naših čitateljev.
Ne muči se pri iskanju enega izraza predolgo. Ako ti takoj ne pade v glavo, pojdi dalje in poišči izraz, ki ti je bolj znan. Sproti pa črtaj zloge, ki si jih že porabil. H koncu ti bo potem lahko najti še manjkajoče besede.
Če vse prav rešiš ter najdene besede po gornjem vrstnem redu zapišeš drugo pod drugo, ti prve povedo važno vprašanje in odgovor na vprašanje.
Rešitve pošljite najkasneje do 30. novem-
Uacčeunnle ie edina pet sto bfst&o-
stnniii
Slovenski narodni pregovor pravi: »prazna mošnja — figov mož«. Pa je veliko resnice na tem. Kar zamislite se, da vam jutri zmanjka tal, da pridete ob vse, kako bi s tistim trenutkom
bra t. 1. na naslov: Uredništvo »Naše moči«, Ljub- | padla vaša samozavest. Gotovo imate v neposred-Ijana, Miklošičeva cesta 19. Deset izžrebanih rese- m bližini dovolj primerov, ko iz popolnega moža, -	odločnega, ze kar oholega, postane gospodarski
slabič, okolici v pomilovanje, sebi v nesrečo, ker je prišel udarec — pa ni bil nanj pripravljen.
In kar je pri enem, velja za vse, za cel narod. Vsi moramo stremeti vedno za tem, da vse nepričakovane udarce usode že v naprej odbijemo ali vsaj oslabimo. Le narod, ki se zaveda, da je treba zbirati v debelih letih za črne dni, je in ostane borben, gospodarsko poln poleta, žilav in dosleden v borbi za boljšo bodočnost.
Slovenci smo bili v tem gotovo med prvimi. Smo bili pravimo! Se do nedavna smo veljali kot
valcev bo dobilo po eno lepo vezano slovensko knjigo.
Plačuj premijo samo z našimi čekovnimi položnicami! Pazi na številke čekovnih računov, ki so: za požar 10.717, 10.718, za življenje 11.564,
za Karitas 16.373,
za male branše (vlom, kolesarji, ne- narod gospodarsko moSno podkovan; pa brez tuje Zgode, jamstvo, kasko, zvonovi) I pomoči in brez tujega kapitala. Samo znana slo-
17.174.
Ima - sne doma
Marsikateri možakar se jezi na oni znani izrek, da žena podpira v hiši tri ogle, in modruje: »Ves dan delam, se mučim in trpim, vse samo zato, da bi ženi in otrokom oskrbel prijetno streho in dobro hrano. Kaj je ženino delo v primeri z mojim! Bedak je bil tisti, ki je prvi zinil ono o treh oglih, ki jih žena podpira!«
Pa možakar vendar le nima prav. Predvsem je napram ženi hudo krivičen. Ali ne vidi, kako je žena zjutraj prva na nogah in kako zvečer poslednja misli na počitek? Med jutrom in večerom pa je vse polno dela, neprestanega dela, drobnega, na videz neproduktivnega dela, pa vendar prav zaradi svoje pestre enoličnosti težkega dela. Pa pomislimo še na bolečine ob rojstvih, na skrbi ob dojenčku, na dejansko ljubezen do otrok sploh, potem se bo šele pokazalo, da je žena resnično srce svoje družine.
Ni vsaka žena taka. Marsikatera je v hiši moreča slana, namesto da bi bila blago sonce. Marsikatera je bodeča osa in ne marljiva čebela. Marsikatera je bolj moreči strup za veselo družinsko življenje in ne vse oživljajoče in vse pre-rajajoče srce.
Te druge žene rade tarnajo, kako je mož pust, siten, z ničemer zadovoljen. Morda je res. A največkrat zato, ker mu je dom po ženini »zaslugi« odvraten Žena je ono bitje, ki veže moža na dom ali pa mu dom priskuti. Kako naj bo mož vesel In prijazen, če dom ni hiša snage, reda. sonca in topline! Tudi najpreprostejša hiša, tudi naj-skromneiši dom zmore eno, da namreč vlada v njem snaga, red. Tudi hajskromnejša jed diši prijetno. če se ji pozna, da je pripravljena s skrbjo, ljubeznijo in obzirnostjo.
Koliko več resnične sreče bi bilo po naših domovih, če bi sleherna žena vedela, da je njen poklic biti — srce doma!
MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA
Nove in oproščene vloge
Din 149,000.006'-
so vsak čas
in brez omejitve izplačljive Za vse vloge jamči
MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA
venska pridnost in velika varčnost sta nam dali ta sloves, nam samim pa voljo, borbenost in samozavest.
In danes? Z nesrečno gospodarsko krizo, z zaporami pri denarnih zavodih in naših zadrugah je položaj oslabljen. Nič več se ne štedi tako kot nekdaj, denar se drži neploden doma, da nič ne donaša, pač pa zavira obtok, ki daje delo, zaslužek, promet in prospeh.
Ali je to modro, ali je to pametno? Če vam na zledeneli poti zdrsne ali se vsedete na tla in čakate spomladi, da zgine led! Kaj ne stopate dalje prav tako, če ne še bolj odločno, pa bolj krepko in oprezno! Zakaj naj bi bilo v gospodarstvu drugače?
Najtežji časi so že za nami. Novi upi vstajajo tudi v našem gospodarstvu. Denar pri hranilni-
cah ni zgubljen, le rabiti ga ni mogoče. Naj ostane kot rezerva za kasneje, saj bo vedno dobrodošeL Zaupanje ne sme biti omajano, v kolikor je — ne po krivdi nas samih — popravimo na drugi strani.
Vzajemna zavarovalnica je s svojo vzorno organizacijo, vztrajnim in poštenim delom na-, pravila ogromno za naš narod. Danes stoji kot mogočen v živo, nepremagljivo skalo vsekan svetilnik na razburkanem morju, mirno, odločno, s polnimi načrti, da z neomajnim zaupanjem, ki ga uživa v narodu, zopet vkleše oni osnovni temelj, ki je predpogoj za ves nadaljni razvoj t. j. da zopet privzgoji omajani smisel za štednjo.
V ta namen je ustanovljena Kreditna zadruga sodelavcev V. Z., ki ima veliko nalogo, da s svojimi številnimi zastopniki propagira smisel in živo potrebo štednje med narodom. Ustanovitelji gotovo upravičeno računajo, da jim bo z več kot 400 uradniki in zastopniki, ki so se s svojim vestnim in vztrajnim delom pokazali že pri izgradnji Vzajemne, uspela tudi ta plemenita zamisel.
Vrniti žele narodu pomirjen je tudi v tem oziru. Ustanovljena je zadruga, ki že v polnem teku posluje in katere glavni namen je, da denar, ki leži doma, pride zopet do plodonosne, varne naložbe ter od tam v- promet, ki je najboljši znanilec boljših časov.
Mi želimo novoustanovljeni zadrugi polno uspehov, tako vidnih in vzornih, kot jih je V. Z. sama dosegla. Na vsakem posamezniku pa je — ali bo razumel klic, da današnji čas zahteva ne brezdelje in zapravljanje, temveč vztrajno delo in štednjo.
Vse informacije lahko dobi vsak pri zastopniku V. Z.
D znižooiu pcžacne pccmlfe
Vsakdo ve, da se v trgovini cena blagu menjava. Če je mnogo blaga iste vrste na prodaj, a zanimanje majhno, cena blagu navadno pade. Narobe pa, če je blaga malo, povpraševanje po njem pa veliko, se cena blagu dviga.
Vse drugače je pa v zavarovanju. Tu je cena stalna in ni mogoče nič barantati ali »glihati«. Cena je dogovorjena in sklenjena in mora držati v vseh prilikah, bodi jesen ali pomlad, naj gre za bogataša ali manj premožnega.
Nič ni prav, ko nam pišete in grozite z odstopom, češ vsi jenjajo s ceno, samo zavarovalnica ne. Vsakomur je mogoče dopovedati in ceno zbijati, le zavarovalnica ima" gluha ušesa in trdo srce. Da si bova na jasnem in da si ne boste s praznim razmišljanjem grenili veselja, ki Vam ga sicer zavarovanje daje, se pomeniva na kratko o tej vedno enaki in »dragi« premiji (sekurancu).
Cena, za katero ste sklenili z zavarovalnico pogodbo, se imenuje premija. Vi ste prevzeli dolžnost plačevanja skozi gotovo dobo, zavarovalnica je prevzela za isto dobo jamstvo, da Vam poravna morebitno škodo. Določevanje cene zavarovanju odnosno višine premije ni odvisno od cene blaga na trgu in višina premije s tržno ceno blaga ni v nobeni zvezi. Premija se namreč določa iz števila in obsega požarnih škod, ki na gotovem ozemlju in v gotovem časovnem razdobju nastanejo. Ako število požarnih škod za stalno pade, se požarna premija zniža in obratno.
Premija je v primeri z jamstvom zavarovalnice dokaj nizka. Pomisli! Ako si zavarovan za 20.000 din in znaša letna premija 200 din, boš v teku 50 let vplačal šele polovico, dočim vsak trenutek lahko nastane škoda nad 20.000 din. Komaj dva rodova bi vplačala to, kar bi prejel za odškodnino. Ali določneje: po večini so vsa izplačila škod neprimerno višja od vplačanih premij. Da pa zavarovalnica kljub temu še napreduje, je razumeti iz tega, ker je število članov ogromno in pogori komaj vsakemu desetemu, dočim premijo plačujejo vsi.
Premija je pri vseh zavarovalnicah enaka. Po dogovoru med zavarovalnicami (tkzv. tarifnem sporazumu) ni dovoljeno določenih cen za premijo spreminjati. Znani so primeri, ko je zavarovalnica zaradi prenizke premije propadla in s tem
svoje člane znatno oškodovala. Celo državna oblast je uvidela škodljivost podtarifiranja in je s posebnimi zakonskimi odredbami zaradi zaščite zavarovancev določila, da se morajo vse zavarovalnice strogo držati premij, ki so v odobrenih cenikih določene. Ta določila imajo namen, da preprečijo zaradi prenizkih premij vsak polom posameznih zavarovalnic, s katerim bi nastala ogromna škoda za zavarovance.
Razume pa se, da je v težkih časih plačilo vsakega še tako nizkega zneska težavno. Posebej plačilo požarne premije, ki, dasi je v primeri z jamstvom malenkost, vendar pomeni za plačnika breme, tem večje, ker predstavlja nekaj, kar ni vidno, niti občutno vse dotlej, ko se oglasi nesreča in potreba. Zato se kaj pogosto in rado zgodi, da se plačilo premije zavlačuje in odlaša mesece in leta. Tako se dolžnost odriva naprej in naprej, dolg raste in rodi nove stroške, premija se kmalu podvoji in celo potroji.
Pomni! Premija je najcenejša, ako je takoj ob zapadlosti plačana. Čim se plačilo zavlačuje, se podražuje. Opomini stanejo, ker je z njimi delo in poštnina. Tožbe, pravdanja in odvetniki so silno dragi, ker so takse visoke. Premija, ki ni pravočasno plačana, prekinja zvezo z jamstvom in izpostavlja zavarovanca v nevarno in težko stališče. Zgodi se, da pride požar najraje prav v tem »praznem« času, ko premija ni plačana in škoda ni zavarovana. Zato vsak, ki plačilo premije zavlačuje, svojo premijo sam podražuje. Noben zamudnik in neplačnik tedaj nima razloga, da ugovarja visoki in pretirani premiji, ko pa jo sam vedoma podražuje in viša.
To je bilo potrebno povedati, ko govorimo o znižanju požarne premije.
Pa vendar: tudi plačilo tiste premije, ki jo takoj odrajtamo in je brez vseh mogočih zamudnih in pravdnih stroškov, nam dela precejšnje težave. Tudi to premijo bi hoteli znižati! Višina jamstva naj ostane, premija naj se pa zniža!
Prav! Tudi to bova uredila, ako mi v mislih sledite.
Prvo: zamenjajte slamo z opeko!
Vi imate skedenj, krit s slamo, hišo z opeko. Veste, da je slama za požar bolj nevarna kot opeka. Nevarnost požara skednja je tedaj večja
od požara hiše. Premija pa predstavlja nevarnost ali uženo povedano: riziko predmeta, ki je zavarovan. Zato je premija za nevarnejši predmet večja od manj nevarnega. Poglejva v Vašo polico in vidiva, da plačujete od skednja po 12 din od tisoča, od hiše pa po 3.50 din od tisoča. Torej je razlika štirikratna. Zdaj pazite: premijo si lahko Vi sami štirikrat znižate, ako slamo na strehi skednja zamenjate z opeko.
To je en način. Pa ni tako težak! Vi kot dober gospodar, si boste vsako jesen, ko kaj izku-pite, prihranili nekaj denarjev in jih obrnili v popravilo, obnovitev ali dograditev Vaših poslopij. Tako pride ob priliki na vrsto tudi prekritje strehe
In tako naprej, še polno primerov, ko lahko Vi sami premijo znižate. Naštejmo jih samo nekaj:
previsoko in pretirano zavarovanje je nesmotrno —
zavarovanje samo strehe je drago in nepopolno —
razmejitev podstrešij s požarnim zidom je nujno in se obnese —
zavarovalna pogodba za 10 let je za 10% cenejša od enoletne —
skupno plačilo za 5 let je cenejše za 20% od enoletnega —
celoletno plačilo je cenejše za 3% od polletnega.
O vsem tem se bo še pisalo v >Naši moči«. Ako pa Vi hočete še kaj več, se oglasite pri našem zastopniku in skupno uredita Vaše zavarovanje, da boste z njim ostali vedno zadovoljni in ne boste tožili o dragi premiji.
Plačaj premijo vedno točno v znesku, ki je napisan na položnici! Drugače boš plačal premalo, dobil boš opomin in novo položnico ter priračunane nove stroške!
Prazen prostor. Profesor: >Kaj razumete pod pojmom prazen prostor?« — Dijak: »Prazen pro-»tor, prazen prostor — vem, saj znam, samo ipomniti se ne morem, verjemite mi, gospod profesor, da imam v glavi —«
Nauk za služkinjo. Gospa: »Manca, tule v časniku berem nekaj, kar je tudi za Vas dobro. Pišejo namreč, da je v Južni Ameriki vihar v desetih minutah pometel celo mesto s tal. Vi pa eno samo sobo celo uro pometate!«
V vseh zadevah zavarovanja se obračaj edino le na krajevnega zastopnika Vzajemne ali naravnost na Vzajemno zavarovalnico v Ljubljani!


poceni in solidno izdeluje
Ivan Habit
tapetnik
mftrivnfa Uubljana Sprejemam IIIUUIUlC Poljanska cesta 17 popravila!
Sejmi v itcuemimi 1937
(Po Mia. koledarju.j
V novembru: 2. na Jesenicah na Dolenjskem, na Mirni, v Cerknici, v Vitanju; S. v Zagorju ob Savi, v Razkrižju pri Ljutomeru, v Pišecah; 4. v Preski pri Medvodah, v Št. Lenartu pri Laškem, v Konjicah, V Št. Pavlu pri Preboldu; 5 v Krškem in Beltincih; 6. v Velikih Laščah, v Mengšu, na Vrhniki, na Jesenicah na Gorenjskem; 8. v Ljutomeru; 10. v Slovenjgradcu, v Puconcih; 11. v Moravčah, Dobrničah, Št. Gothartu, na Bučki, pri Fari, na Igu, v Laščah, Srednji vasi (Bohinj), Poljanah (Kranj), v Spodnjih Gorjah, v Laškem, v Marenbergu, pri Sv. Mohorju (Podčetrtek), v Ormožu, v Oplotnici, v Šmartnem ob Paki, v Cankovi; 12. novembra v Bučeči vasi in tudi v Šmartnem ob Paki; 15. v Grahovem, v Dolenji vasi pri Ribnici, v Poljčanah, na Vranskem, v Gornji Radgoni; 16. v Bogojini; 19. na Raki na Dol., v Podsredi, Slovenjgradcu, Št. Juriju ob juž žel., Ljubnem; 21. v Hotedrščici, Podčetrtku, pri Sv. Barbari v Halozah, pri Št. Juriju ob Taboru; 22. na Jesenicah na Dol., 23. v Mojstrani, v Št. Lovrencu na Temenici, v Slov. Bistrici; 24. v Teharjih; 25. v Škofji Loki, Domžalah, Stični, Krškem. Gradcu (Črnomelj), v Ptuju, Dobju, Lembergu. Ločah pri Poljčanah; 28. v Dolnji Lendavi in Prosenjakovcih; 30. v Kočevju, Železnikih, na Planini, v Tržiču, Turjaku, na Vačah, v Celju, pri Sv. Andražu nad Ptujem, v Rogatcu, v Veržeju; poned. po Vseh svetnikih v Višnji gori, na Lesičnem pod Pilštajnom; poned. po vernih dušah v Št. Jerneju (Kostanjevica) sv. Lenarta dan v Kropi, v Brežicah, na Rečici ob Savinji, pri Sv. Lenartu v Slov. goricah, pri Novi cerkvi, v Sevnici na Dravi, v Št. Vidu pri Ptuju, v Peklu pri Poljčanah, v Št. Lenartu pri Zabukovju nad Sevnico; poned. pred sv. Martinom v Braslovčah; soboto pred sv. Martinom v Št. Vidu pri Stični, v Ponikvi; poned. po sv. Martinu v Šmartnem pri Litiji (živ. in kram.), v Radečah pri Zidanem mostu; torek po sv. Martinu v Metliki; dan pred sv. Leopoldom v Gomilici; poned. pred sv. Katarino v Šoštanju; ponedeljek pred sv. Andrejem v Št. Rupertu.
Vaše zavarovanje poteka.
AH ste se že oglasih pri zastopniku Vzajemne zaradi obnovitve?
Ilustracije in klišeji
dajo reklami šele pravo lice. — Za reklamo v visokih nakladah uvažajte le offsettisk, ki je danes najcenejši!
m
KamenotisK • Kn jigotisk Bakrotisk • Kllšarna Litografija • Offsettisk
JUGOSLOVANSKA TISKARNA
LJUBLJANA
KOPITARJEVA UL. 6
g P E L J ležeSl, v popolnoma dobrem stanju
Bohinc Valentin, kolar, ŽIganja vas 30
p. Križe na Gorenjskem.
Wxwmml in pMiunnis
Vsakdo ve, da mora človek imeti čas za delo in čas za počitek. Človek gre zjutraj krepak in čil na delo, a čim dalje dela, tem težje mu gre delo od rok, pa naj bo to delo duševno ali ročno. Če delo traja predolgo, nastopi popolna onemoglost. Mišice so brez moči, hod je težak, oči se kar samg od sebe zapirajo. Človeka mine glad, edino želja po mirovanju je živahna
Kaj povzroča utrujenost, o tem vladajo med učenjaki še kaj različna mnenja. Dolgotrajna opazovanja pa govore za to, da nastajajo po duševnem in telesnem delu v človeškem telesu posebni strupi, od katerih najvažnejša je mlečna kislina. Ta nastane iz sladkorja, ki je eden glavnih virov telesne moči. Z zmanjševanjem grozdnega sladkorja po tako zvanem »zgorevanju« dobivajo mišice za delo potrebno moč. Med počivanjem se zaloga sladkorja spet dopolni. Pri tem igrajo važno vlogo losfornokisle soli. Ako te soli telesu umetno dovajamo, se delovna moč telesa znatno poveča.
Strupi, ki povzročajo utrujenost, se nabirajo v celicah možgan in hrbtenjače ter na te organe vplivajo, da postanejo dela manj zmožni. Tudi v mišičje taki strupi najdejo pot. Zanimivo je, da se včasih utrujenosti skorajda ne zavedamo. Hribolazec, ki je dejansko že ves izčrpan, naenkrat ne čuti utrujenosti, če mu preti nevarnost. Ako človeka zajame strah, na mah izgine utrujenost, četa vojakov, ki se komaj še vleče, kar oživi, če se naenkrat oglasi godba, ki igra korajžen marš. Čim pa nevarnost mine, čim se strah izgubi, čim godba utihne, začutimo, kako smo še silneje utrujeni.
Zdravilo za utrujenost je počitek, oddih. Naloga počivanja je dvojna: na eni strani je treba odstraniti iz telesa snovi, ki povzročajo utrujenost, na drugi strani pa morajo priti do besede poživljajoče in krepilne snovi. To delo opravlja kri. Najučinkoviteje se ta preporod vrši v spanju, ki je najpojjolnejša oblika počivanja.
2e Shakespeare pravi o spanju, da je kopel za ranjene napore, balzam za bolne duše, izdatna jed pri pojedini prirode, najbolj hranljivi užitek pri obedu življenja. Kdor se čudi, če človeštvo tretjino svojega življenja prespi, temu so neznane skrivnosti življenja, v katerem je smotrno menjavanje gibanja (tudi duševnega) in počivanja eno temeljnih pojavov.
Svež in ves nov se človek zjutraj prebudi. Nekoliko zaspanosti preženemo pri umivanju in oblačenju. Pri živčno bolnih ali razdražljivih je to nekoliko drugače. Oni se pozno zbudijo in se le počasi in težko »zbrihtajo«. Šele po več urah so taki ljudje za delo povsem sposobni, na večer pa so celo prav živahni in podjetni.
Potreba po počitku in spanju je pri raznih ljudeh kaj različna. Otroci spijo največ, starci najmanj. Ženske spijo mnogo rahleje in sanjajo več kot moški Zato pa morajo spati dalje kot moški. Njih sanje so tudi mnogo živahnejše. S staranjem pojemava tudi sanjanje.
Kakorkoli je že, spanje in počitek sta človeku nujno potrebna. Velika krivica je tedaj, ako delodajalec vprega uslužbenca tako, da mu za počitek manjka časa. Pa tudi nespametno je tako ravnanje. Utrujen uslužbenec more namreč celo v daljšem času opraviti le del tega, kar bi z lahkoto, večjo temeljitostjo in dovršenostjo opravil, če bi bil spočit. Tudi v tem je tedaj znaten del socialnega vprašanja.
Mozsena Kump
dent. tehn.' - zobotehn.
ubijana, Selerifaurgjova ul. l * *
_ Pred sodiščem. Sodnik priči: »Ko sta se obtoženca obdelavala s stoli, kako da niste posku-eah ju umiriti?« - Priča: »Sem mislil, a ni bik> tretjega stola pri roki.c
*
»Možiček, berač je bil tu; dala sem mu i u h o in dinar.«
»Je juho pojedel?«
»Pojedel, seveda!«
»No, potem je dinar pošteno zaslužil.«
0“
Sc 50 nifflU» nagrad!
ZAKAJ OBJAVLJAMO SLIKO IZ 10. ŠTEVILKE »NAŠE MOČI« ŠE ENKRAT?
Ker je mnogi, nevajeni takih stvari, ne znajo pravilno razrezati in je potem seveda tudi ni mogoče pravilno sestaviti. Pazite tedaj! če sliko pravilno razrežete, morate dobiti sedem kosov, katerih stranice so ravne. Zato vzemi najprej v roke ravnilo in svinčnik ter si zariši črte, po katerih boš strigel. Ako tako delaš, je nemogoče zgrešiti. Sestavljanje slike je nato otročje lahko.
SESTAVLJENO SLIKO NALEPI!
Za to ni potreben trd karton, temveč navaden bel papir. Lepi pa tako, da se ne bo potem v kuverti vse sprijelo. Pa tudi tako lepi, da bo lep res držal. Če nimaš drugega, napravi si lep iz moke in vode.
PODATKE PIŠI LE NA HRBTNO STRANI
Nekateri prilagajo posebne listke s podatki. Ti listki se lahko porazgubijo. Čim si sliko sestavil in nalepil, obrni in na hrbtni strani napiši č i 11 ji v o :
1.	Troje ime in priimek.
2.	Tvoj poklic.
3.	Katerega dne, meseca in leta si rojen?
4.	Kje stanuješ (ras, ulica, hiš. številka, zadnja pošta)?
5.	H kateri polici tekmuješ? Številka police.
Kdor ne napiše vseh teh podatkov, pri tekmovanju ne pride v poštev.
KAKO ODPOŠLJEŠ REŠITEV?
Rešitev oddaj krajevnemu zastopniku Vzajemne zavarovalnice ali pa jo pošlji v zaprti kuverti na naslov: Uredništvo »Naše moči« v Ljubljani, Miklošičeva cesta 19 — in na noben drugi naslov ne.
KDO NE MORE TEKMOVATI?
1.	Kdor ni zavarovan.
2.	Kdor ni plačal ali ne bo plačal do 10. decembra t 1. vseh premij, ki jih je v letu 1937 ali prej dolžan plačati za katerokoli zavarovanje pri Vzajemni zavarovalnici.
3.	Uslužbenci Vzajemne zavarovalnice.
Ni tedaj prav, če pošlje rešitev sin ali
hčerka, zavarovan pa je očo. Sin pač lahko za očeta stvar spiše, ne more pa sam tekmovati in zato tudi ne navajati svojih podatkov.
KAKO POTEKA TEKMOVANJE?
Ko to pišemo, dospevajo šele prve rešitve. Izmed kakih 2000 rešitev sta bili doslej le 2 napačni in sta romali v koš; Seveda so pa romale v koš tudi rešitve onih, ki so nalepili na kuverto premalo znamk. Na splošno lahko trdimo, da takega zanimanja Se kmalu ni katero tekmovanje vzbujalo v najširših krogih kot naše.
ZATO PA RAZPISUJEMO NOVE NAGRADE.
Poleg 19 nagrad v ceni 15.000 din razpisujemo danes še 50 tolažilnih nagrad. Kot nagrado bomo podarili vsakemn od izžrebanih po eno lepo vezano knjigo v vrednosti do 40 din. Tako bo skupno v decembru 69 srečnikov, ki bodo prejeli od »Naše moči« za božične praznike lepa darila.
KDO BO MED SREČNIKI?
Nekateri nam skupno z rešitvijo pošiljajo tudi opis svojih razmer in pišejo, kakor da bi od nas bilo odvisno, kdo bo med nagrajenci. Sami iskreno želimo, da bi bila sreča pametna in naklonila nagrade res potrebnim. Tega bi bili tudi gotovo vsi člani Vzajemne zavarovalnice veseli. A žreb je slep. Na kogar bo padel, tisti bo dobil. To tedaj ni od nas prav nič odvisno.
Po vaši vasi se klatijo neznanci, ki se izdajajo za naše odposlance ter hočejo za nas pobirati denar. Pokažite jim vrata!
Na letovišču. — »Natakar!«
—	»Prosim, gospod?«
—	»Ali imate razen piva še druge tople pijače?«
Nič je iskal. Mati: »Sinko, kaj pa iščeš?« Janezek: »Nič, mama!«
Mati: »Nič? Ta je v škatli, v kateri je bila včeraj čokolada.«
Potrdila o plačilu premij (pobotnice, odrezke položnic) skrbno spravljaj, ker jih boš morda še potreboval. Najbolje, če jih sproti lepiš v polico!
Prepričanje gospe Ivanke.
Dobra ali zanikrna gospodinja se najlažje spozna po njenem perilu. Vsaka gospodinja ima dandanes lahko lepo belo, pa trdno perilo. Seve ga mora prati le s terpentinovim milom Zlatorog, ki ima: t. veliko izdatnost, 2. nedosežno čistilno moč, 3. daje obilno gosto bel» peno in 4. deluje obzirno in hitro.
ludi tebe lahko še danes all lutci doleti pintcfiiiia nesfeln
Težko je življenje v hribih. Pred zoro vstanes in se trudiš in garaš do noči. Narava je skopa in le s trdim delom izsiliš iz nje najpotrebnejše za sebe in svojo družino.
Pa tudi lepo je življenje tam gori. V trudu in delu si le sam svoj gospodar, na svoji zemlji. Da le ni nesreče v hiši, pa se preživljaš.
Tako je živel Aberšek Zdravko iz Št. Vida nad VaMekoin. Delala in trudila sta se z ženo za družino. Prišla je nesreča. Mož si je zlomil nogo sredi najhujšega dela, moral Je v bolnišnico. S skrbjo in ljubeznijo je mislil na ženo, kateri so se iztekale ure. Vesel je bil poročila, da je žena konec julija povila dvojčke. V tem veselju je pozabil na bolečine v svoji nogi. Veselje pa ni bilo dolgo. Skoraj ohromel je dobil od doma nad vse žalostno vest, da mu je pogorela domačija. Kar na lepem sredi popoldneva, ko so bili na delu, je pogorelo mogočno gospodarsko poslopje s hlevi in skednjem. Od gospodarskega poslopja se je vnela še hiša. Od ponosnega doma na hribih ni ostalo ničesar. Še mogočna lipa pred hišo je vsa ožgana in se bo komaj izcelila.
Poleg zaupanja v Boga in v dobre ljudi

so mu ostale še police od zavarovalnic. Z njihovo pomočjo upa, da mu bo mogoče v doglednem času obnoviti dom, da bodo imeli njegovi streho in da se mu ne bodo izgubili po svetu kot brezdomci.
Najbolj točno, varno in zanesljivo plačaš premijo sam pri poštnem uradu!
Mimica KoniS:
III.
V lelu tisoč štiristo osem in štiridesetem so krožile čudne vesti nad pokrajino in mestom. Vse je živelo v pričakovanju nečesa strašnega, kar bo pretreslo deželo do temeljev.
Januar je mirno potekal, brez posebnih dogodkov. Mlinar Jurko je sedeval na stopnicah pod pajkeljnom, presipaval žito iz mehov, vsipaval roso v stope, zraven pa gospodinjil in stregel olni materi. Premnogokrat je nameraval naravnost vprašati mater, naj mu pove tisto zgodbo o tovorniku Venclju. A materine oči so zrle tako čudno, skoraj žalostno v sina, da mu je vedno zastala beseda v grlu. Prej ali slej tako pride čas, ki mu bo razjasnil vse.
Tine je bil malokdaj doma. Prišel je in odšel. Včasih je začel Jurko pogovor z njim, a dolgo jima pomenek ni nikoli tekel. Tine je govoril o veselem življenju, Jurko mu je govoril o samih resnih stvareh in to Tinetu ni prijalo. Cesto je rekel bratu:
»Rad te imam, Jurko, a razumeti te ne morem. Midva sva si tako različna, kakor noč in dan.«
O ljubezni je Jurko samo enkrat poskusil govoriti s Tinetom, a se je zaveril, da mu tega čustva ne bo nikdar več omenil. Tine se je norčeval iz njega, ker se »lovi za ženskim krilom«, in mu povedal, da se on za ženske toliko briga, kakor za predlanski sneg. Jurko je umolknil in žal mu je bilo brata, veselega lahkoživca.
Na dan spreobrnjenja svetega Pavla, pet in dvajsetega prosinca, je bilo vreme tako lepo, kakor že zdavnaj ne. Tineta zopet ni držalo doma, hotel si je poiskali vesele družbe.
Jurko je sam delal v mlinu, roj misli mu je hodil po glavi. Odprl je zaprašeno okno in mrzli, toda svetli sončni žarki so pohiteli v mlin. Begali so po prašnih tleh in prepodili zlokobne sence. Te sence! Jurko se jih je skoraj bal. Spomladi in poleti je bilo v mlinu vse sončno, svetlo, prijazno. Ko pa je prišla jesen, tedaj so odnekod začele- prihajati mračne sence, čim krajši so postajali dnevi, več jih je bilo. Ko je prišla trda
Mila imet Savo
(Nadaljevanje.)
zima, jih je bil ves mlin poln. Ob večerih, ko je Jurko sameval pod pajkeljnom, so se vzele tam iz kotov, priplazile so se k njemu in mu drugovale. Prav v srce so se mu splazile in se vsedle vanj. Zali mlinar je tedaj upiral črne oči v zaprašena tla in nevesele misli so mu šle po glavi.
Danes pa je bilo vse sončno, vse svetlo, mračnih senc ni bilo nikjer. Svetloba v mlinu je postajala vse močnejša. Jurko je utihnil, neznana groza mu je stisnila srce. Zdelo se mu je, da voda nič več ne šumi, skozi okence pa je lila bledo-rumena luč. Gledal je tisto prečudno svetlobo in imel občutek, da je nebo nekam izginilo, mlin se je odtrgal od tal in plava v tistih rumenih žarkih.
»Jurko!« Bil je materin glas, ki ga je klical.
Mlinar je planil v hišo, pa obstal na pragu, kakor bi treščilo vanj. Izba je bila vsa zalita s tisto strahotno svetlobo. Mati je ležala na postelji in drgetala v vročici.
»Sin moj, pojdi sem, tako me je groza,« so šepetala njena usta.
Mlinar je stopil k materi in jo prijel za trepetajočo roko. Drug v drugega sta upirala prestrašene oči. Nenavadna svetloba je začela ponehavati in je izginila popolnoma.
»Hvala Bogu,« je vzdihnil Jurko.
Ali še preden je dogovoril, je začutil silno bobnenje, kakor bi se bližalo tisoč težkih jezdecev. Zdelo se je, da prihaja vedno bližje. »Kaj je to?« so šepetale njegove posinele ustnice. Ali še preden si je vedel dati odgovora, se je tudi mlin strahovito stresel. Jurko se je opotekel in se zaletel v leseno steno, potem pa obležal na tleh. Tla so se gugala, podoba neznanega plemiča, ki je visela na steni, je padla na tla. Drugi sunek je prevrnil posteljo z bolno Mlinarico vred. Jurko ji je hotel iti pomagal, a ni mogel napraviti uiti koraka. Kakor hitro je stopil na noge, ga je vrglo po tleh. Miza, ki je bila stara in trhla, se je podrla, leseni stoli so leteli po hiši. Jurko in Mlinarica sta bila v nevarnosti, da ju pobijejo.
Čez nekaj časa so se tla nehala majati. Tedaj pa je zopet pod podom nekaj strašno zabobnelo,
nad stropom je zabučalo, vsa hiša se je stresla. Stara peč se je razsula po hiši, njeni deii so ranili na tleh ležečega mlinarja. Strop je zahre-ščal, vse se je hotelo zrušiti. Nekaj je tako strašno zagrmelo, da je Jurko skoraj oglušil. Voda iz Save je brizgnila prav v steno in hišna okna. Jurko je obležal na tleh nezavesten.
Precej časa je minulo, preden se je Jurko osvestil. Tla so se nehala majati. Mlinarica je ležala na tleli, ob glavi je bila nilakuža krvi. Jurko je pokleknil k njej in jo začel klicati, tresti. Po dolgem prizadevanju mu je slaboten jek naznanil, da še živi. Toda še precej časa se je moral truditi, preden se je popolnoma zavedla. Sin jo je spravil v posteljo in sedel k njej.
»Kaj je bilo, Jurko?« je prestrašeno vprašala.
»Potres je bil, mati, strašen potres, kakršnega gotovo še živ človek ne pomni.«
Materine oči so bile še vedno polne groze.
»Misliš, da je bil potres?«
Jurko je nemo prikimal.
»Ne, to je moralo biti nekaj drugega,« je govorila mati, kakor sama sebi. »Berač Tilen mi je v nedeljo pravil, da vsepovsod krožijo čudne govorice. Rekel je, da hodijo po deželi čudni ljudje in oznanjajo sodni dan. Saj je vendar prerokovano, da se bo na sodni dan zemlja zdrobila v prali. O, Jurko, sin moj, sodni dan se bliža.«
»Sodni dan?« je vprašal mlinar.
Pogreznil je glavo v dlani in se spomnil tistega strašnega večera, ko je prepeljal one tri neznance čez Savo. Dobro se je spomnil Jurko, da so rekli vse trije v en glas:
»Znanilci smo sodnega dneva.«
In ko jim je mlinar oporekal, se mu niso hoteli vdati. Danes je res podobno, da se bliža sodni dan. Mlinar je gledal razdejanje po hiši in si mislil, kakšno mora biti šele v mlinu. A vsekakor je čudno, da se niso podrle tiste strašne pečine nad mlinom in ga popolnoma strle pod seboj.
Oči bolne in na smrt prestrašene mlinarice so neznansko čudno bleščale. Gledala je sina in govorila:
»Sin, povej mi, ali obstanem pred sodbo?«
Mlinar se je zbal čudnega ognja njenih oči. »Potres je bil, mati, in sodba je Se daleč.« »Ali obstanem?« Oči so ji Se bolj zažarele. »Ali obstanem? Teži me zgodba tovornika Venclja.« Jurko se je sunkoma okrenil k materi. »Povejte mi, mati, tisto zgodbo, laže vam bo.< Toda mlinarici je ogenj v očeh začel ugašati. Morda ji je bilo žal, da je omenila tisti dogodek. Tiho je dejala:
»Sodba božja je nad nami.«
Sedela sta nekaj časa molče, Jurko je strogo opazoval materino obličje. Bolest in strah sta se jasno odražala na bledem licu. Polagoma se je začelo mračiti. Nenadoma so se zopet tla zazibala, strop je pokal in dolgo je trajalo, preden je potresni sunek prešel.
Botri! Življenjska polica Vzajemne je najlepše darilo!
Jurko je vstal pred materjo.
»Mati, pojdiva od tod, lepo vas prosim. Gori na ravnini bo bolje, tukaj naju bo podsul mlin, ko ga potres zruši na kup. Pojdiva, mati, v naročju Vas ponesem gori v vas.«
Mlinarica je odločno odkimala z glavo.
»Nikamor ne grem od tod!«
»Mati, tu je smrt. Prosim Vas, pojdiva!«
»Ne prosi me, česar te ne bom ubogala. Pojdi gori na ravnino, mlad si še in se bojiš smrti, a jaz se ne ganem od tod.«
Jurko je obupno strmel v mater.
»Kako naj Vas pustim tukaj?«
»Pojdi, reši se vsaj ti, jaz ne grem iz mlina!«
»Zakaj ne?«
Mlinarica je odločno rekla:
»Tu mi je bilo življenje, tu mi bodi še smrt!«
Jurko je zopet nemo sedel k materi. Ona pa je ponavljala, kakor bi bila blazna:
»Sodba božja je nad nami.«
Jurko je ni razumel. »Pokora naj bo za greh, a ni treba, da bi Vi trpeli po nedolžnem.«
Mlinarici so oči zableščale v polmraku.
»Ne trpim nedolžna. Za greh se pokorim, o, za velik greh. In ti boš trpel zaradi mene, Tine bo trpel. O, premalo je še pokore. Jaz sem prinesla v Graben prekletstvo.«
Žene! Zavarovanje bodi tudi Vaša skrb!
Materine besede so padale Jurkotu v srce. kakor kosi razbeljenega železa, težje so bile od svinca. Skozi mrak je strmel v ogenj materinih oči. Ona pa se je zdaj vzdignila in prestrašeno zakričala:
»Kriste, usmili se me k
Jurko je drgetal v neznani grozi, mrzel pot mu je stopil na čelo. Mati pa je nepremično gledala v kot, razprla roki in ponavljala a čudnim, tujim glasom:
»Kriste, usmili se me!«
»Kaj vidite, mati?« je strahoma vprašal Jurko.
Mati ni obrnila pogleda v sina.
»Tam v kotu, tam, glej...« je šepetala.
Mlinar je pozorno gledal v kot, a ni ničesar opazil.
»Saj ni nič, mati.«
»Pač, je! Tam v kotu!«
»Kaj vidite?«
Mati je pogledala v sina.
»Bog, odpusti mi moj veliki greh!«
»Umirite se, mati, saj ni nič. Prestrašeni ste, ker sva doživela tak grozen potres.«
Bolna mlinarica je še enkrat rekla:
»Sodba božja je nad nami.«
Pomirila se je in mirno obležala. Jurko jo je držal za majhno, vročo roko in čudna groza ga ni hotela zapustiti. Tla so se večkrat nalahno po-zibala in mladi mlinar se je vsakokrat stresel. Mati je globoko dihala; Jurko je vedel, da spi, a kljub temu si ni upal vstati, da bi nakresal ogenj Jn prižgal tresko v čelešniku. čudna groza ga Je priklenila na mestu. V tej temi je bilo toliko gro-iKe, da je dihala prav iz vsakega kota v mladega mlinarja.
Vrata so se hrupno odprla, v hišo je nekdo IKstopil.
»Ali ste še živi?«
Jurko je spoznal prestrašeni Tinetov glas.
»Še. Od kod si prišel?«
»Prižgi tresko k
8a
Jurko je ukresal ogenj in upalil tresko-smol-nico. Plamen je razsvetlil čudno podrtijo v hiši. Jurko je preplašeno strmel v bledo bratovo obličje. Tine je sedel na klop in ni našel besede.
»Kje si bil ob potresu?« je vprašal Jurko.
»Zunaj, na poljani. Nisem bil več mnogo oddaljen od Kranja. Naenkrat me je zajela prečudna svetloba. Ko je tista neznana luč ugasnila, so tla pod menoj čudno zabobnela, nekaj mi je izpodbilo noge, da sem telebnil v sneg. Mislil sem nekaj časa, da sanjam. Zvonovi v Kranju so zazvonili vsi naenkrat. Gledal sem, gledal in videl čudo. Hiše so se rušile na kup, ljudje so kričali, jokali. Ko so se tla umirila, sem šel proti Kranju. Ne morem tl povedati, kaj sem videl; pojdi in oglej si sam. Hiše podrte, cerkveni stolp sesut, utrdbe na koncu — kup razvalin. Zvonovi razbiti, vse je ena sama podrtija. Ljudje tekajo po cestah kakor brez uma, jokajo, vijejo roke, vlačijo mrtve in težko ranjene izpod podrtin. Most čez Savo je podrt, štirje tovorniki so utonili, ker jih je potres ujel na sredi mostu. O, vse se mi meša v glavi, sam sebi ne morem verjeti, da sem vse to res
Izložbena okna in drugo steklo zavarujemo zoper škodo po razbitju
videl. Jurko, toliko gorja še ni obsevalo sonce, odkar svet stoji. Ob vesoljnem potopu ni moglo biti hujše.«
Jurko je strmel v brata.
»Tako razdejanje je naredil potres?«
»Da,< je prikimal Tine, teman kakor noč.
»Kaj pa na Okroglem?« je skrbelo Jurkota.
»Grad je na pol porušen, cerkev močno poškodovana, hiše kup razvalin. Zoranova hiša je brez strehe, druge nesreče pri Zoranu ni.«
»Da je vsaj tako,« je olajšano vzdihnil Jurko.
»Naš mlin jo je poceni odnesel,« je nadaljeval Tine. »Mislil sem, da ga bodo ti strašni skladi kamenja kar strli pod seboj in menil sem, da mi bo razneslo prsi, ko sem se bližal robu poljane. Neizmerno težka skala se mi je odvalila od srca, ko sem videl mlin nepoškodovan, saj sem bil prepričan, da je tebe in mater strlo.«
»Čudno res, da nas ni skalovje podsulo.«
»Videlo se ml je v temi, da leži ogromna pečina v Savi.«
»Vidiš, to bo pa najbrž res. Saj je enkrat zagrmelo tako strašno in voda je pljusknila v steno, da sem se onesvestil. Takrat se je gotovo pečina zvalila v strugo.«
Starši!Z življenjskim zavarovanjem najbolje oskrbite svoje otroke
Dolgo v noč sta se še pogovarjala Jurko in Tine. Mladi mlinar je uvidel, da ima vendar tudi Tine pod lahkoživo zunanjostjo globljo dušo, kakor bi mu prvi hip prisodil.
Noč je bila silno nemirna. Vso noč so se ponavljali potresni sunki in vsakokrat znova napolnili srca s strahom. Črni pes pod mlinom je tulil in zavijal tako žalostno, kakor še nikoli.
»Pojdi, Jurko, in odveži psa,« je zaprosil Tine, »mene je tako groza, ko poslušam to zateglo tuljenje.«
Mladi mlinar je šel pod mlin in odvezal črnega psa, ki se mu je hvaležno dobrikal Privlekel ga je v hišo in pes se mu je ves preplašen stiskal k nogam.
»Se pes čuti grozo te noči,« je opomnil Tine.
Brata sta molče sedela v mrzli hiši. Plamen je nemirno plapolal, ker se je hiša skoro ves čas pomalem tresla. Skozi mala okna, iz podrtin peči, iz vseh mračnih kotov je to noč dihala groza. Mlinarica je nemirno spala ob steni. Modrikaste ustne so se ji tresle. Zdaj je odprla prestrašene oči in zaklicala:
»Sodba božja je nad nami!«
Potem pa je zaprla oči in mirno spala dalje. Tineta je obšla groza.
»Kaj naj pomenijo te čudne besede?« je šepetal.
»Ah, ne boj se, Tine. Saj veš, preživela je grozo potresa, ni čudno, če jo plaši še v spanju.«
Tine je prikimal in Jurko je bil vesel, ker ni maral Tinetu povedati ničesar, kar bi v njegovih očeh mater ponižalo, ali vsaj vzbudilo v njem sumnje, ki so živele v Jurkotu.
Noč se je umikala jutru, tista strašna noč, pet in dvajsetega januarja, najstrašnejša izmed vseh, kar jih je pomnila zgodovina do tistih dob. Bled jutranji svit se je počasi plazil čez ostrorobe pečine, kakor bi se bal priti v Graben. Tako boječe je segal tisti svit naprej, kot bi bil žalosten nad vsem tem, kar je videl na svoji poti, in bi trepetal pred tem, kar bo še uzrl. Savske valove je pobarval tisti svit, ki je bil podoben soju mrtvaške sveče. Sava je šumela, bučala, Jurko je strmel vanjo skozi odprto okno. Mlademu mlinarju se je duša razbolela in zdelo se mu je, da tudi valovi Save tožijo o bolečini, govorijo o groznem razdejanju, ki so ga videli na svoji poti od strmih gorenjskih pečin pa do sem. Jurko se je obrnil k biatu, hotel mu je povedati, kaj čuje v šepetu valov, a Tine je mirno spal, zleknjen po klopi. Utrujenost in strah sta ga zmogli. Jurkotu pa ni bilo do spanca. Mrzli zrak, ki je silil vanj skozi odprto okno, ga je osvežil. Bledi svit zunaj je postal močnejši, valovi Save so se rdečkasto pobarvali. Tudi sneg onkraj Save je biserno zablestel kakor vsako jutro in sveti Jošt, odet v snežni plašč, se je kopal v luči. Temni gozdovi na pobočju so zažareli, kakor bi se ne bilo nič zgodilo.
Jurkota je prevzela svetloba v naravi in mu vlila v srce po strašni noči nekaj upanja. Saj mlina ni roka potresa prav nič udarila, dasi je bila težka in grozna kakor möra.
Mladi Jurko je odšel v mlin. Tudi v mlinu ja bilo vse v neredu, vse razmetano, podrto. A on
Pravilno zavarovanje je vir prave sreče
se ni ustrašil razdejanja, saj je bil vesel da se je drugače vse dobro izteklo. Zadovoljno je dejal sam sebi:
»Ej, popravimo mlin. Cez teden ne bo več sledu o potresu.«
Stopu je ven iz mlina in ves začuden obstal. V Savi je ležala ogromna siva pečina, na njej je bilo polomljeno grmovje, ki se je polomilo pri .padcu. Bila je tista pečina tako veličastno grozna, da je Jurkota pretreslo. Če bi se zrušila na mlin, bi ga kar zdrobila. Sava se je zajezila za tisto ogromno pečino in nastal je tolmun, temnozelen, nova skrivnostna slika v okviru Grabna.
Jurko se je obrnil navzgor, da pogleda, kje se je pečina odtrgala. Joj, kako so bili kameniti skladi spremenjeni! Tam, kjer se je odtrgala pečina, je zijala globoka vrzel, ki je imela v notranjosti luknjo, iz katere sta dihala tema in hlad Jurko je gledal v tisto votlino in si skušal predstaviti njeno notranjost, bajeslovno notranjost podzemlja, ki jo je že tolikokrat občudoval, strmel nad njo, a je ni mogel nikoli doumeti do konca.
Gledal je v ogromne sklade kamenja, ki so viseli nad njim in ki jih zob časa ni mogel ogristi, niti oškrabal jih ni. Potres jih je malce izpremenil, a tudi njegova strašna sila se je razbila ob teh
Pred vlomilci tudi Vi niste varni. Vzajemna zavaruje tudi za škodo po vlomski tatvini.
nemih pečinah, ki jih je umel samo mladi mlinar Jurko. Resni so se mu zdeli danes ti skladi kamenja; navzlic temu, da jih je ožarjalo jutranje sonce z rdečkastimi žarki, so bili bolj mračni, bolj sivi, kakor drugikrat.
Mlinar Jurko je šel kljub snegu ob strugi studenca, ki je gnal mlinska kolesa, prav pod sivimi pečinami. Marsikje je opazil spremembo. Premnogo manjših, ostrorobih skal je ležalo v Savi, nekatere so bile prav sredi struge. Voda se je besno zaganjala vanje, grizla jih in se penila, a vsa njena moč se je razbila ob skalah. Skalnati skladi so se ponekod pripognili k zemlji, da je studenec tekel pod temnimi, kamenitimi oboki. Iz razpoklin, ki so se naredile v pečinah, je vrela voda in se pridružila studencu. — Na malem ovinku je Jurko zopet obstal, ves začuden. Pred njim je ležala v strugi pečina, še mnogo večja, kakor pa tista za mlinom. Nad glavo mu je zijala temna odprtina. Mladenič je bil ves začuđen nad grozno silo potresa.
»Ko sta se Sodoma in Gomora podirali, ni moglo biti bolj strašno.«
Jurko se je vračal nazaj proti domu, na vsak korak se čudeč spremembam, ki so nastale oii včeraj. Le mlin je stal nepoškodovan, zgrajen j®
moral biti silno trdno. Lopa, pod katero so samevali vozovi, se je podrla na kup in tudi hlevu le podrlo del strehe. Zdelo se je, da so mlin in hlev varovale skrivnostne pečine.
Jurko se Je vrnil v mlin, podnetil ogenj in skuhal zajtrk, potem pa poklical mater in Tineta. Pojedli so, dela se pa s Tinetom nista mogla nič prav lotiti. Tla so se še večkrat močno zamajala. Jurko si je pokril klobuk-širokokrajnik in velel Tinetu:	'
»Ostani pri materi !c
»Kam greš?< ga je vprašal Tine.
»Na Okroglo grem iskat delavcev, da nam postavijo novo peč. Saj veš, da v tem mrazu ne moremo biti brez nje.<
»Srečno hodi!« mu je želel Tine.
Jurko je hitel po ozki gazi na Okroglo. A ko Je prišel do vasice, svojim očem ni mogel verjeti. Ali je mar to tista prijazna, ljubka vasica, kamor je tako rad prihajal? Ali je to tisti ponosni grad, pred katerim je imel nepoznan strah?
Grad Je posebno razločno pričal o uničevalni sili potresa. Stolp je bil porušen, v konjarni se je podrlo zidovje in pokopalo pod seboj mnogo plemenitih, čistokrvnih konj. Ubilo je pri tem tudi dva hlapca, ki sta imela v hlevu pograde. Pri veliki žitni shrambi se je severna stena čisto podrla, Stropi so popadali na tla. Oskrbnik je ogledoval razdejanje in preklinjal, da je smrdelo po žveplu. Pa tudi drugim hišam potres ni prizanesel.
Poljančeva, ki je bila že stara, se je zrušila na kup in pokopala pod seboj starega Poljanca, ki se je grel za pečjo. Zitnikovim je podrlo hlev, vsa Živina je ležala mrtva pod ruševinami stavbe. Skratka, nobene hiše ni bilo, kjer se ne bi zgodilo to ali ono, samo dobrega nič. Ljudje so tarnali in vzdihovali, da bi se smilili kamnu ob poti.
Jurko je stopil do Veharje ve koče na koncu vasi. Njej potres ni naredil skoro nikake škode, ker je bila lesena kakor mlin. Stari Vehar in sin sta nemudoma odšla v Graben, da postavita pri mlinarju novo peč.
Mladi mlinar je šel do Zorana. Zoranovi hiši je vrglo streho na vrt, druge nesreče ni bilo. Stari Zoran je nadzoroval hlapce in delavce, ki so delali strešno ogrodje, ko je prišel Jurko.
»Kako je, oče Zoran? Kakor vidim, vam potres ni naredil sile.«
Zoran se je zadovoljno nasmehnil.
»Ej, ni mi zlega, če pomislim na druge. A ti, hvala Bogu, si tudi še tukaj. Mislili smo, da bodo tiste pečine doli mlin kar zdrobile.«
»Nič se nam ni primerilo, le peč je podrta, lopa se je sesula in deli hleva tudi. Drugače pa vse v redu.«
Zoran je pogledal proti gradu.
»A tam, tam! Tam je menda pravi vrag gospodaril. To nas bosta zganjala oskrbnik in Oton na tlako.«
»Psa!« je bruhnil mladi mlinar.
»Zahvali Boga, Jurko, da si prost desetine in tlake.«
»Se tega mi manjka.«
Zoran se je pomuznil in se obrnil k Jurkotu.
»A ne greš nič v hišo? Dekle je že jokalo, kakor bi te videlo na parah, ko smo rekli, da je mlina gotovo konec.
Jurko je zardel.
»Saj že grem,« je rekel.
šel je v hišo, kjer sta sedeli sami Zoranka in Minca. Obe hkratu sta vstali in veselo vzkliknili, ko sta videli Jurkota.
»Samo da si ostal živ, Jurko,« je poltiho rekla Minca. Mlado lice ji je oblila rožnata rdečica.
»Ali si se bala zame, Minca?« je vprašal črnooki mlinar in prisedel k deklici.
»Kaj se ne bi, ko pa te...« je rekla Minca, a ni povedala do konca. Zadnje besede so govorile njene oči.
Jurko ji je pogledal vanje in videl, da so vse rosne.	(Nadaljevanje sledi.) * *
Oh ti natakarji! »Natakar, poglejte to pisče: sama kost in koža!« — »Želite, da prinesem še perje?«
*
Pri pravniškem izpitu. Profesor: »Kakšna je kazen za dvoženstvo.« — Dijak: »Kazen, kazen za dvoženstvo. Dve tašči.«
Toda kako je mogoče, da se tak nauk (sc. komunizem), ki je znanstveno že davno premagan in ki mu tudi vsakdanje življenjsko izkustvo nasprotuje, tako hitro po vsem svetu širi?
To nam bo jasno, če premislimo, da jih je le malo, ki bi zares doumeli, kaj komunisti hočejo In kam težijo, dočim se večina slepo vdaja njih premeteni agitaciji in varljivim obetom.
Pravijo namreč, da hočejo samo izboljšati bedni položaj delovnih slojev;
da hočejo le popraviti, kar je zagrešil liberalizem; i
da hočejo doseči pravičnejšo razdelitev dobrin.
Širijo torej komunizem pod pretvezo teh te-
Fran Kristan, Ljubljana:	[
Občinski poscedmaliil uradi
(Nadaljevanje.)
O drugi važni dolžnosti obč. posredovalnih uradov: posredovati med strankami v sporih ei-vilno-pravnega značaja ni bila glede ukinitve izdana nobena posebna odredba.
Omenjena okrožnica je bila povod, da so nekatera okrajna (»sreska«) načelstva občinske posredovalne urade sploh ukinila.
Zato je v nekem konkretnem primeru morala izdati banska uprava političnemu upravnemu oblastvu I. stopnje nalog, da se ukinjeni posredovalni uradi pri posameznih občinah zopet vzpostavijo, županstva pa naj se zopet opozorijo, da ti uradi v smislu zgoraj navedenega zakona z dne 16. februarja 1929 nimajo pravice vršiti spravne poizkuse v kazenskih zadevah zavoljo žaljenja časti.
Preden preidem prav k tej točki, ki ee d& osporavati, kakor bom poskusil dokazati, bodi ugotovljeno, da občinski posredovalni uradi torej Že obstoje, čeprav naš novi zakon o občinah tozadevnega določila nima. Ga bo moral pač dobiti, ko pride do prepotrebnega popravka tega zakona.
Kr. banska uprava navaja v svoji zadnji odredbi, da je ostal še vedno v veljavi člen I. § 1. zakona z dne 27. februarja 1907, drž. zak. št. 59 ex 1907, po katerem so pristojni občinski posredovalni uradi za poravnavne poizkuse (= posredovanje med strankami) v civilno-pravnih zadevah, Itot so;
a)	Denarne terjatve in pravice do premičnin brez ozira na višino odnosno vrednost;
b)	spori o določitvi ali popravi mej posestev «li zemljiških služnosti;
c)	spori o služnosti stanovanja;
č) spori o posesti;
d)	končno se spori o preužitkih, ako je to v Pogodbi določeno, da Jth rešujejo občinski posredovalni uradi.
Iz navedenega je razvidno, da je dan le-tem bok a j obširen delokrog že samo za posredovanje I
ženj, ki so vse same po sebi brez dvoma popolnoma upravičene.
Na ta način, zlasti ko še izrabljajo svetovno gospodarsko krizo, dobivajo na svojo stran tudi takšne ljudske sloje, ki načelno zavračajo vsak materializem in vse tiste zločine, ki jih komunisti neredko počenjajo.
In ker je kakor v vsaki zmoli tako tudi v komunizmu nekaj resnice, to plat resnice, ki smo Jo označili, tako lokavo prikazujejo, da zakrijejo, kadar je to potrebno, tiste mrzke in nečloveške zablode, ki jih ima komunizem v sebi.
Tako prevarajo dostikrat tudi nenavadno poštene ljudi in jih tako razvnamejo, da postanejo
v sporih civilno-pravnega značaja. — Ako navedem -samo en primer, bo dovolj poudarjena potreba občinskih posredovalnih uradov In blagodejen vpliv na medsebojno sporazumevanje občanov, namesto da se neti med njimi pravdnrska strast. — Vzemimo samo spor zavoljo ene same meje. Gre včasih za krpo zemlje, ki ni vredna morda niti kovanega našega desetaka. K večjemu raste ondi malovredno grmičevje ali slabotno drevo. A kolikokrat se zgodi, da se pravdata soseda ta naravnost prazen nič, vlačita priče pred sodišče in sodne komisije na kraj osporavanih deset pedi zemlje, seveda plačujeta tudi dragega odvetnika, in tako dalje. — Kaj pa še sovraštvo, ki se poraja navadno iz takih sporov? — Desettisočaki gredo prav za prav v nič, ko bi šlo gotovo z boljšim uspehom pred občinskim posredovalnim uradom, kjer odtehta pametna in razsodna beseda občinskih mož vsak dolg govor odvetnikov. — Ali bo naše ljudi že srečala pamet, da ne bodo s takimi pravdami ugonabljali svoja posestva? Saj vemo iz skušnje, da je marsikdo zavoljo stroškov za take pravde pognal svoje posestvo na boben, nakopal družini nepopisno gorje, ko jo je pahnil v revščino za sivar, ki bi bila brez stroškov poravnana doma — ob dobri volji.
Naj zadostuje samo ta primer. — Koliko pravd je zaradi potov, služnostnih pravic i. dr.
Povrnimo pa se nazaj in poglejmo, ali je res, da občinski posredovalni uradi nimajo več pravice, izvrševati spravne poizkuse v kazenskih zadevah (zavoljo žaljenja časti). — 2e prej sem omenil, kako ogromne stroške prizadevajo ljudem take tožbe, s katerimi iščejo pri sodniji svojo dozdevno izgubljeno ali vsaj žaljeno čast. Za sto-tisoče narodnega premoženja gre — in vendar dostikrat za prazen nič. Denarne kazni pri obsodbah in pravdni stroški prinesejo le prepogosto revščino družinam, ki morajo požirati potem grenak in s solzami namočen kruh.
Zakaj naj se torej odvzame občinskim posredovalnim uradom za ljudstvo prekoristno delovanje tudi pri spravnih poizkusih v kazenskih zadevah zavoljo žaljenja časti? — Saj kjer je trma prepirajočih se strank nezlomljiva, pride stvar naposled le pred sodišče. Zakaj komur ni mogoče svetovati, mu tudi pomagati ni mogoče.
še sami apostoli komunizma, ki zavajajo v komunistične zmote zlasti mladino, za take prevare bolj dovzetno.
Poleg tega klicarji komunizma umno v svojo korist izrabljajo:
nasprotja, ki so med raznimi narodi,
nesoglasja in prepire glede na razne oblike vladavin,
a tudi tisto zmedo, ki se širi na znanstvenem polju, kjer celo o božjem imenu vlada molk;
zato se razleza komunizem tudi na univerze in skuša svoje nauke utrditi tudi z dokazi lažne znanosti. (Iz okrožnice »Divini Redemptorisc.)
Toda: ali naš novi kazenski zakonik res ukinja te spravne poizkuse občinskih posredovalnih uradov?
Prelistal sem kazenski zakonik z dne 27. januarja leta 1929, toda našel nisem v njem nič takega. Občinskih posredovalnih uradov torej ta zakon ni ukinil. Saj jih niti ne omenja.
V okrožnici kr. banske uprave z dne SO. junija 1931, II. No. 14.343/2, navedeni zakon z dne 16. februarja 1929, s katerim se uveljavljajo in uvajajo kazenski zakonik, zakonik o sodnem kazenskem postopanju in zakon o izvrševanju kazni na prostosti, prav tako nima nobenega izrečnega določila, s katerim bi bilo ukinjeno poslovanje občinskih posredovalnih uradov za spravne poizkuse v zadevah žaljenja časti. V navedeni okrožnici se pozivlje banska uprava na § 10 in § 11 tega zakona. Toda ondi stoji samo, da ostanejo še nadalje v veljavi 1. predpisi o kazenskem postopanju po zakonu o tisku z dne 6. avgusta 1925, in 2, zakon o državnem sodišču za zaščito države z dne 8. januarja 1929. — To določa § (člen) 10. — V § (členu) 11 pa je rečeno v prvem odstavku: Ce je bila pred dnem, ko dobi ta zakonik o sodnem kazenskem postopanju obvezno moč, kazenska stvar presojena na prvi stopnji, je izvesti nadaljnje postopanje po dosedanjih zakonih. — Kakega drugega določila, ki bi se moglo količkaj nanašati na ukinitev spravnih poizkusov pred občin-ekimi posredovalnimi uradi, pa nima tudi ta člen in ne kateri drugi v tem odstavku navedenega zakona. Nasprotno: v členu 4 so točno navedeni vsi oni prejšnji kazenski zakoni za vse dele in imenoma navedene pokrajine države, ki so prestali veljati z dnem, ko je dobil novi kazenski zakonik obvezno moč. Med temi pa nista navedena avstrijska državna zakona niti iz leta 1869 niti iz leta 1907, na kojih podlagi so bili izdani zakoni o občinskih posredovalnih uradih, niti niso navedeni, torej ne derogirani ali kakorkoli razveljavljeni tozadevni deželni zakoni. (Dalje sledi.)
Oh, ti otroci! — Vitko (pri kopanju): »Hu, voda je danes mrzla.« — Mitko: »Da. Jaz bi danes sploh ne šel v vodo, če mi ne bi bila mama prepovedala.«
Zifrsiustireitii iüla
Kako naj v spanju ležimo? V spanju naj bi se mišice odpočile in možgani naj bi se prekrvili. Dihanje mora biti neovirano. Zato ne sme glava ležati ne prenizko ne previsoko. Najbolje je, če ležimo na desni strani, pri čemer pa noge in roke naj ne bodo popolnoma iztegnjene. Ležanje na trebuhu je škodljivo, ker ovira dihanje. Ležanje na hrbtu ni priporočljivo, ker navadno pade glava preveč nazaj, kar povzroča smrčanje. Telo tudi ne sme biti preveč skrčeno, ker s tem zaviramo dihanje in motimo krvni obtok. Ležati na levi strani ni za srce dobro.
Poškodbe in opekline pri kuhanju. Posebno ie gospodinja mora paziti na sleherno poškodbo, ranico, ogrebotino. Ona ima opravka z najrazličnejšimi rečmi, ki lahko povzročijo, da se zdravljenje poškodbe zavleče. Malenkostna poškodba lahko postane začetek resnemu obolenju. — Ce rana močno krvavi, je seveda treba k. zdravniku. Dotlej pa je treba rano trdno obvezati in poškodovani organ držati čim višje, da kri ne sili vanj. Manjše rane, ki ne krvavijo, je treba takoj temeljito izčistiti in jih namazati z razredčeno jodovo tinkturo. Pri vsem tem je treba upoštevati, da je nekaj krvavenja potrebno. Odtekujoča kri namreč odplavi Z rane nesnago. Zato rano izperemo vedno šele potem, ko je že nekaj krvi odteklo. — Naravnost obsodbe vredna je navada ponekod po deželi, ko polagajo na rano pajčevino in jo potem kopljejo v karbolni vodi. Prav tako ni prav, če kdo rano zalepi z lepilnim obližem, katerega preje omehča s slino ali z dihanjem vanj. Na te načine se rana kaj lahko zastrupi in posledice so nedo-gledne. — Posebno pa mora gospodinja paziti na opekline. Ce se opeče samo toliko, da pordeči koža, je treba opečeno mesto zaviti v obkladek, namočen v ocetnokislo glino ali borovo vodo, Tudi na manjše opeklinaste mehurje polagamo take obkladke. Nikdar pa ne gre, da bi mehurje odpirali z iglo ali s škarjami, ker kaj lahko nastanejo zastrupljenja. Večje opekline je pa brezpogojno zaupati zdravnikovi skrbi.
'Ako plačaš pri našem krajevnem zastopniku, si prihraniš poštnino!
V cteno smo pee|cll:
Gogolj: Revizor
Družba sv. Mohorja je kot 18. zvezek predvsem šolskemu čtivu namenjene zbirke >Cvetje iz domačih in tujih logov« Založila svetovnoznano komedijo »Revizor«. Komedijo je prevedel mnogo prerano umrli vseuč. prof. dr. Ivan Prijatelj, izdajo pa je priredila in zlasti sijajen uvod napisala dr. Silva Trdinova. »Revizor« je zaradi svoje bogate situacijske komike in zdrave moralne note danes ne le last vsakega resnega gledališča, temveč sl je zmagovito utrl pot tudi na naše ljudske Odre. »Revizor« je eno Gogoljevih najdovršenej-ših del in v slovanski literaturi najmočnejši predstavnik satirično-komične in Zato v bistvu tragične drame. Kot šolsko čtivo bo zlasti pri pouku dramatike služila izdaja Mohorjeve družbe odlično, ker nudi uvod dr. Trdinove učitelju obilo tvarine. Nove izdaje »Revizorja« bodo pa prav tako veseli naši ljudski odri. Čeprav je Zgodba, ki jo komedija obravnava, značilno ruska iz caristične dobe, je komedija po svoji humorni strani občečloveška in nadčasovna. Mohorjevi družbi na tej dovršeni izdaji čestitamo in knjigo naši javnosti toplo priporočamo.
AH ste že zavarovali zoper požar tudi pohištvo, obleko, vozove?
Vedeževalka prerokuje iz kart: »Do petdesetega leta boste živeli v revščini.« — »In potem?« »n »Potem se boste revščini privadili.«
Ženska pamet. Mož: »Ne kupim in kupim avtomobila — bencin je predrag.« — Zena: »Ta-koool Ko si si pa kupil vžigalnik, ti ni bil predragi«
D „Demi” mladosti
Srečali ste pač že v življenju. človeka, ki se mu leta kar nič ne poznajo. Čeprav se bliža že 70. letu, mu je obraz še vedno mladeniški, čil in rožnat. Bodimo odkriti, nikomur ni prijetno, če opazi z leti na svojem obrazu gube in razne druge dokaze, da je najvišji vrh v svojem življenju že prekoračil. Zato ne bo odveč, če se pomenimo na kratko o vprašanju, kako si je mogoče ohraniti mladostni izraz. Zlasti ženskemu svetu bo to razmišljanje dobrodošlo.
Predvsem ne smemo nikdar pozabiti, da je človekov obraz kot ogledalo, v katerem odseva človekova notranjost. Duševno ravnotežje in notranja zadovoljnost se zrcalita v jasnih in čistih potezah obraza Ostre, temne poteze obraza izdajajo hudobne misli. Človek, ki je kar naprej slabo razpoložen, nezadovoljen in nesrečen, bo kmalu ostarel, njegov obraz bo dobil neprijazne in trpke poteze.
Ce hočeš ostati mlad po obrazu, moraš predvsem ostati mlad po svoji notranjosti. Zato skrbi, da se boš pečal le s prijaznimi in plemenitimi mislimi, da boš zadovoljen s svojo usodo in da ne boš tega, kar je v življenju težko, gledal vedno le skozi povečevalno steklo. Ogibaj se ne le grdih misli, temveč tudi grdih (hudobnih) ljudi in ne nosi vsakdanjih skrbi z večjo težavo, kot pa zaslužijo. Naj te ne spravi vsaka stvar iz ravnotežja in ne huduj se za vsako malenkost. Tudi iz težkega položaja išči izhod mirno in preudarno.
Z leti se človek po prirodnih zakonih razvoja spreminja in seveda dobiva tudi tkivo na obrazu drugo vrednost in obliko. Da se ohranimo mlade, moramo v letih mladosti skrbeti, da starostne pojave čim dalje odklanjamo, če pa se enkrat pojavijo, da jih pobijamo.
Predvsem ne smemo gledati na vso stvar zgolj kot na nekaj, kar spada v poglavje lepotičenja in gizdavosti. Na, jasnem si moramo biti, da je od tega, kakšen vtis napravimo, lahko Odvisna naša življenjska sreča. Mladosten človek, pa čeprav po letih ne več mladenič, bo povsod prijazno sprejet in postrežen. Nasprotno bo pa mladenič, ki že njegov obraz razodeva, da mu duša ni več mlada, povsod naletel le na nezaupanje.
Prirodno oštar evanje mišičnega in kožnega tkiva na obrazu zaviramo, ako obraz primerno negujemo. Za to pa razne šminke in pudri niso najbolj pripravna sredstva. Prvo naravno sredstva r skrbi za lepoto obraza mora biti stalno temeljito umivanje, po možnosti z mrzlo vodo. Milo naj ne bo preostro. Obraz je izpostavljen vsem mogočim vplivom vremena, toplote in zraka z vsemi njegovimi mnogokrat nečistimi sestavinami. Zato moramo obraz čistiti čim večkrat. Z napredujočimi leti samo umivanje več ne zadostuje. Potrebna je masaža, koži je treba začeti dovajati umetno hranivno maščobo. Čistost in mladostnost kože je tudi v znatni meri odvisna od prehrane.
To so nekatera glavna načela za ohranitev mla-dostnosti. Seveda jih bo vsakdo mogel upoštevati le v mejah svojih življenjskih pogojev.
...... 11 " ■
Zavarovanje je pravo varčevanje
Mati pošlje hčerkico v trgovino in ji da desetak.
»Koliko denarja moraš prinesti nazaj?«
»Ne vem.«
»Kako to? Saj hodiš že v šolo in znaš računati!«
»Že, ampak zdaj so počitnice!«
Zdravilna vcednvsl zeleniaire in svtivia
Ko gospodinje pripravljajo kosilo, pač po večini ne vedo, da se v raznih zelenjavah in sočivju skrivajo važne zdravilne sile. Tu omenjam le nekatere.
Narezana ali naribana koleraba z nekoliko sesekljane čebule daje osvežujočo solato, ki vsebuje mnogo hranivnih soli in ima zato zelo ugoden vpliv na kri.
Repa sili na vodo in je tedaj zlasti pri ledvičnih in mehurskih obolenjih priporočljiva.
Špinača vsebuje apno, natrij in železo. Te sestavine pridejo posebno prav bledičastim in malo-krvnim. Malo znano je, da lahko uživamo tudi surovo špinačo: sesekljamo jo, primešamo nekaj sesekljane čebule, pa imamo okusno solato.
Cvetača (karfijola) se odlikuje zaradi velike množine natrija, zaradi katerega pripomore k učinkovitejšemu izločanju raznih škodljivih kislin iz telesa.
Kdor je bolan na želodcu, naj uživa mnogo surove ali pa dušene čebule. Pražena čebula je pa zelo težko prebavljiva. Surova čebula tudi ugodno vpliva na bolečine pri vnetjih v vratu, pri kašlju in prehlajenjih.
Glavnata solata in endivija sta zelo bogati na kaliju, kalciju in železu. Bolnikom vseh vrst ju je priporočati.
Rdeče zelje ugodno vpliva pri ledvičnih obolenjih.
Navadno zelje pa je priporočati pri želodčnih in črevesnih boleznih. Največ zdravilnih snovi jima ohranimo, če ju uživamo kot solato.
Surov česen je izvrstno čistilno sredstvo. Mnogi zdravniki priporočajo, naj bi se ^človek vsako pomlad in jesen podvrgel sistematičnemu zdravljenju s česnom. Neprijetni duh po česnu Izgine, ako po zavžitju česna žvečimo peteršilj.
Kdor ima raka ali bolna jetra naj uživa paradižnike.
Delovanje jeter, želodca in črevesja pospešujejo kumare. Svež kumarčni sok velja za izvrstno lepotilo, po katerem postane koža mehka in nežna.
Na ledvicah in črevesju bolni naj bi zlasti mnogo rdeče pese uživali. Zdravilna moč rdeče pese se pa pri kuhanju močno porazgubi, zato jo naj bolnik kar surovo uživa. Mnogi na ledvicah bolni samo zaradi uživanja surove rdeče pese popolnoma ozdravijo.
Pri zčleni so zdravilni listi, pa tudi korenika. Z zavživanjem zčlene si utrjujemo živčevje, čistimo kri in varujemo ledvice.
Redkev pospešuje izločanje raznih nepotrebnih snovi iz telesa. Priporočati jo je pri obolenjih Jeter in mehurja. Dalje ugodno vpliva pri kašlju, hripavosti in celo pri oslovskem kašlju. Pravijo, da je redkev dobra tudi za odpravo sončnih pik.
Znane so zdravilne moči svežega kislega zelja. Sok iz surovega zelja ubija različne bakterije v jetrih, ledvicah, črevesju in želodcu. Kdor trpi zaradi protina, malokrvnosti, pljučne bolezni ali črevesni lenivosti, naj uživa surovo kislo zelje. Kuhano kislo, zelje mnogo svojih zdravilnih sil izgubi. Kdor ne more surovega kislega zelja uživati samega, naj si napravi solato na ta način, da mu primeša namizno olje, sesekljano čebulo in paradižnike ter nekaj zdrobljenih brinjevih jagod.
Krompir ugodno vpliva pri raznih težavah, ki jih povzroča starost. Več zdravilnih moči bi nam nudil, če bi ga uživali neolupljenega.
Ne pošiljaj denarja za premijo s kupljeno položnico, na kteri pozabiš zapisati policno številko in zapadlost ter zamenjaš številke čekovnega računa!
V šoli pripoveduje učiteljica najmanjšim, da perutninarji podlože kokošim porcelanasto jajce.
»Zakaj neki to store?« vpraša otroke.
Pa se oglasi Peterček: »Zato, da kokoš ve, kakšno obliko morajo imeti jajca.«
*
»Kakšna je razlika med strahopetnostjo in previdnostjo?«
»Če se jaz sam bojim, je to previdnost; če se boje drugi, je to strahopetnost.«
*
Oče se pogovarja * otroki o pregovorih.
»Ni vse zlato, kar se sveti,« reče oče, »kdo ve še kak primer?«
»Moje hlače,« zakliče nadebudni sin.
*
Mali Jakec je padel. Mamica ga potolaži in reče: »Bo kmalu dobro, da je le nosek ostal cel.«
Jokajoč odgovori Jakec: »Ja, te dve luknji sta bili že prej v njem.«
Odgovorni urednik: prof. Janko Mlakar
Tisk; Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (K. Cefi)